Blaž Tomaževič
KOSOVELOVA SOCIALNA PESEM
Ob intimni čustveno izpovedni in razpoloženjski liriki, ki se je skoro vsa izživela na Krasu in v mukah med življenjem in smrtjo, so za Kosovela najbolj značilne socialne pesmi. Veliko jih je in v njegovi celotni poeziji predstavljajo tisto »novo umetnost«, ki je bila zavestno elementarni izraz življenja. Zaradi čustvene iskrenosti, ki je redka v naši socialni poeziji, je med njimi nekaj takih, da velja za najmočnejšega predstavnika naše moderne socialne poezije. Nahajamo jih v II. in III. ciklu Zbranega dela (1946) oziroma Izbranih pesmi (1949). Nastajale so večinoma tedaj, ko se je poslavljal oziroma poslovil od »baržunaste lirike-< Zlatega čolna, torej zadnje leto pesnikovega življenja, posebno, odkar se je kol sourednik borbene kulturne revije Mladina zanjo tudi programiiko odločil, dasi nas zgodnji sledovi vodijo že k šestošolcu (Proletarcem) in mu socialni odnos do okolja nikoli ni bil tuj.
Na vprašanje, kako je po'tekal pesnikov razvoj, odkar ga je za trajno začela vznemirjati misel o novi družbi, ki naj bi bila človečanska in socialistična, še ne vemo natančnega odgovora. Veljal je za intelektualca-nacionalista. Svojo preobrazbo je skrival celo pred člani Cankarjevega krožka. Jeseni 1923 pa se je kot souredniik Mladine precej nepričakovano javno opredelil za socializem, kar je bilo v tistih časih zelo pogumno dejanje, posebno še za študenta filozofije. Do tiste mere, kakor se je ta preobrazba že izpničala tudi v njegovem laposlov-
69i
nem delu, se pa niti vsem prijateljem ni zaupal. Na vprašanje, zakaj se je odločil za tako umetnost, ki ne bo hodila za belimi sanjami, in za socializem, si pa lahko odgovorimo na podlagi obeh programskih esejev, ki ju je priobčila Mladina, in številnih pesmi, posebno tistih, ki v njih govori o osebnem doživljanju časa in okolja in o utemeljenosti svoje preobrazibe od individualistične zamaknjenosti vase do poeta bojevnika za novo prihodnosit.
To gradivo pripoveduje, da je kot poet, »rojen z holečino iskanj«, Kosovel globoko osebno doživljal smisel svojega bivanja in človeške eksdsitence sploh, pa tudi, da je zelo intenzivno razglabljal o življenju 'in umetmositi. Za čas neurejenih povojnih let z izgubami slovenskega nacionalnega ozemlja na Primorskem in Koroškem, z zatiranjem progresivnih sil, predvsem socialističnih, s tesnobno stagnacijo 'duhovne kulture in z nekulturnostjo večine sodobnikov ter s propadanjem človeškega dostojanstva, za ta povojni čas Kosovel ugotavlja, da smo kot narod brez življenjskih sil rasti in da smo tudi brez resnične, duhovno razgibane, ustvarjalne, svobo'dne in v prihodnost usmerjene inteligence. Duh je ponižan in zaničevan. Umetnik je izgubil stik z življenjem in je ostal brez besede na vsa vprašanja, ki mu jih je postavila doba, da bi jih rešil. Cas se zdi pesniku »steklen«, »strašen«, stoletje »mrtvo«. Veliki Zapad s svojimi ideali in s staro družbo ugaša. Svet je razklan, deli se »samo v dvoje skupin: v zatirajoče in za-tirance«. Razklan je tudi evropski človek in išče rešitve. Čeprav je reakcija na videz zmagovala, saj je pri nas in drugod revolucionarna gibanja pognala v ilegalo, je pesnik vendarle čutil, da se vse staro pogreza in da prihodnost pripravljajo velike politične in socialne borbe, ki vsepovsod gibljejo množice. Sodil je, da bo že bližnja prihodnost prinesla socialne revolucije in z njihovimi zmagami uresničila tudi nov družbeni red, osvobodila človeka in narode in ustvarila nov svet, zgrajen za človeka; v podobi novega sveta je zaslutil čas, ki bo človeku vrnil izgubljeno dostojanstvo, prinesel novo harmonijo med človekom in otooiico in rodil novo človečanstvo. Graditelje take nove prihodnostti pa je odkril v razredno zavednem dölavstvu. Ob teh spoznanjih se mu dosedanja zaprtost vase ni več zdela umestna, ravnodušje 'do gibanja množic pa bi bilo za poeta tudi nepošteno; zakaj umetnikova dolžnost je, tako je tačas soidil, biti sredi življenja, med vodilnimi gibalnimi in tvornimi silami za novo človeštvo; v razredni družbi se umetnik ne sme usužnjiti vladajoči krivici, ampak mora služiti le trpeči resnici. »Ožgan s pekočino« teh spoznanj je odkril smisel za svojo človeško in umetniško eksistenco v trdni skupnosti z modernimi sužnji, v delu in boju za novo podobo sveta in za novega človeka. Z vso osebno odgovornostjo in tudi za ceno osebne žrtve je stopil v »tiho svetišče pričakovanja vseh, ki »jih duši tiran kapital«. V Kosovelu je nastalo novo, aktivno razmerje do sveta. S pristno zavzetostjo za preosnovo družbe in z živo, mladositno in iskreno revolucionarno voljo se je kot publicist in pesnik z delom priključil boju »za popolno svoboido človeka, za popolne pravice človeka.. ., razrednemu boju za brezrazredno družbo« in se z javno kritično pripombo k delovanju socialne demokracije odločil za radikalno, komunistično levico, ne da bi se bil formalno vključil v revolucionarno 'delavsko gibanje. Za oblikovanje novih idej in nove vsebine pa je skrbno iskal tudi novih oblik in izraznih sredstev.
Novo, družbeno borbeno umetnost s socialno etičnimi nalogami je Kosovel napovedal ž esejema Kriza in Umetnost in prodetarec. V eseju Kriza je postavil pesnika za glasnika ponižanega, oskrunjenega in tlačenega, toda prerajajočega se človeštva in napovedal imietnost kot »odsev življenjskih borb in iskanja« v
70
oblifci, ki bo rasla »iz lastnega izpopoilnjevamja«, tedaj modemi ekspresiomizem pa je označil za že nekoliko zastarel umetniški izraz. Razvojni fazi, ko ima pesnik pred seboj rešitev človeštva, ne le etos posameznega človeka, naj bi ustrezal kOinstruktivizem, ruski izrastek futurizima, dinamična proletarska umetnost, ki je bila vsebinsko predvsem poezija socialističnega dejanja, revolucije in občudovanja itelmike; z zahtevo po smotrni podreditvi oblike te>mi bi ustrezala zahtevam, kakor jih je formuliral Kosovel v eseju; »Razlika med vsebino in obliko izgine za vselej v muzej estetikov; vsebina se hoče izražati v živi, svobodni organioni obliki, hoče biti vsebina in oblika obenem«. V eseju Umetoost in praletarec se je pa odločil za proletarsko umetnost »dela in borbe« in jo ze-načil z umetnostjo za človeka. Sprejel je večino ifemeljnih tez takrat linijske umetnosti: razredno pojmovanje umetnosti, razredni boj, kolektivno zavest, re-voluoionarno itematiko in pomembnost proletarske imietnosti v razrednih bojih. O njenih oblikovnih lastnostih pa ni govoril, čeprav jo je priznal za novo umetnost in celo za nujnost, »brez katere Proletariat svoje naloge ne more rešiti«. Zdi se, da ji je na oblikovnem področju dopuščal popolno svo'bodo ozii-roma da je z ekspresionizmom zavrgel že tudi konstruktivizem ter ostal pri prepričanju o O'bliki, ki bo rasla iz lastnega izpopohijevanja, kakor je zapisal v Krizi.
Proletarstoo leposlovje, Glasiti Mriko, ki je'veljala za proletarsko, smio dobili tudi mi, ko se je po vojni oiblikovalo delavsko kulturno gibanje, ki je skušalo organizirali začetke proletarske književnosti. Toda pesniki iz delavskih vrst niso ustvarili do teh časov umetniško nič pomembnega, kar je ugotovil tudi Kosovel, kii je sicer z veliko simpatijo spregovoril o nji.
S progresivno socialno poezijo, ki je veljala za proletarsko, se je najprej uveljavil Fran Albreht, ki je že pred vojno v duhu delavskega internacionalizma zapel Spev proletarcev (LZ 1911), po vojni pa se je v odmevih ruske socialne revolucije in domačega socialnoosvobodilnega gibanja v zbirki Pesmi življenja (1920) kot beloroki »bledi« intelektualec programsko zbratil z razredno zavednimi delavci in v zmerno futuristično zmoderniziranih verzih z razsežnimi koz-mičnimi prispodobami združil svojo individualno voljo z bojem in cilji razgibanih množic in pel socialno bojne napovedi, patetične manifeste in prevratne bojne speve množic. V naslednjih letih je v pesmih združeval aktualno družbeno tematiko z idejno oceno — Kosovelove poteze in ocene časa se z Albrehtovimi v marsičem ujemajo ¦—, kot nasprotnik malikovanja oblike se je pa vrnil k svobodnejši oblikovni tradiciji s sonetom in kitično pesemsko ohliko in kot pesnik stopil v ozadje.
Ob Albrehtu sta se v prvi polovici dvajsetih let uveljavila s progresivno socialno poezijo tudi mlajša Tone Seliškar s Trbovljami (1923) in Mile Klopčič s Plamtečimi okovi (1924). Pesniški zbirki obeh vsebujeta samo socialno poezijo. Seliškar je bil po sodobni sodbi mnogim že od začetka 1922 »edino res proletarski slovenski pesnik«. Njegovo zbirko naj bi založila trboveljska Svoboda, »da s tem dokažemo svetu, da smo tudi delavci navdušeni za lepo umetnost«. Toda kot založnica je podpisana zadružna založba Slovenska socialna matica. Klop-čičevo zbirko, ki je posvečena Leninovemu spominu, pa je izdala Proletarska knjižnica. Na njuno liriko so vplivali različni zgledi: uradna ruska proletarska in povojna nemška delavska poezija z domačim Albrehtom na Klopčiča, na Se-liškarja pa Bezruč, Whitman, Verhaeren in Podbevšek, s katerim je Seliškar nastopal tudi na recitacijskih večerih. Njuna inačica slovenske proletarske
71
poezije kaže poleg zahtev, ki jih omenja Kosovel, še nekatere druge zndke, značilne za proletarsko poezijo prve polovice 20-ih let: revolucionarni optimizem, močno poudarjeni intemacionalizem, ekstatični človečanski patos, politično ¦tendenčnos't, vero v človekove sposobnosti, proletarsfci kozmizem in predstavo pesnika titana in vladarja zemlje. Seiliškarjeva pesem je rezko, v črno usmerjeno opisno slikanje trboveljske revščine z nesomernim, neizbirčnim in pretiranim izraznim hotenjem, kjer se križata tehnika s stroji in narava, in s pretirano poudarjenim, v ospredje postavljenim pesnikom kot patetičnim ocenjevalcem in rezonerjem; Klopčičeva pesem pa je programski revoluci-onami patos o delu, trpljenju, boju in uporu, nagovor ali meditacija, pogosto v prvi množinsiki Oisebi, s še neprečiščenim izrazom, ki je mešanica ekspresiomiizma in starejših ^sledov. Oblikovne tradicije niiata oba v enaki meri zavrgla. SoMšfcarjev verz je dosledno trd in aritmičen, brez rim, Klopčičev verz je bolj disciplinirano ritmičen in pozna tudi rimo, čeprav je lahko tudi svclboden in neriman. Oba pa se izražata tudi z izraznimi ekstremnoBtmi ekspresionizma in futuriitič-nega dinamiizma. — Kosovel ni bil ne načelno ne praktično za njuno slovensko inačico proletarske poezije. V progresivni literaturi ni zavračal tradicije, ampak je opozoril Proletariat, naj bogate duševne kulture, ustvarjene pod kapitalizmom, ne prezira, marveč naj z njeno pomočjo na podlagi lastnih življenjskih sil ustvarja novo, svojo kulturo. Proti modernizmom pa tudi ni nastopil. Tu^di o optimizmu in tendenčnosti ni posebej govoril, čeprav ju z navajanjem osnovnih tez ni izključeval. Nekatere poteze sloven-sike proletarske poezije je pa kar molče obšel. Očitno je, da je zahteval tudi umetniško tehtno idejno umetnost, ko je predpisal sodobnemu umetniku nalogo, »upodabljati življenje iz resničnosti, prenašati to res'ničnost v umetnosino obliko, obliidiovati to resničnost v umetnotätü.
Sad Kosovelove družbeno aktivne usmerjenoBti in prizadevanj po poeziji, ki jo je končno sam imenoval proletarsko, je vrsta borbenih revolucionarnih sonetov (Rdeči atom I—111, Ne toži, drug, Ne prosi, brat. Pravim ti, brat, Pre-d-kosilni sonet. Peto nadstropje. Meditacije I—II, Kakor naraščanje, Ravnodušje) in revolucionarnih pesmi v nevezanih kitičnih oblikah (Godba pomladi, Obraai brez sanj. Oda na bodočnost. Pot do človeka), izpovedi o doslednem osebnem idejnem boju v sonetni ali nevezani kitični obliki (Himna poeta. Sebi, Revolucija, Vihar, vihar. Ponos, moj brat. Pred bariero. Borba), programskih pesmi o pesniku (Gospodom pesnikom, Naš spev), idejno kritičnih pesmi (Balada o narodu, Balada o svobodnem duhu), večina konstrukcij, pesmi o propadu Evrope (Ekstaza smrti) in slednjič tudi pesmi o iskanju rešitve, osebno izpovednih pesmi o socialnem prebujenju (Sad spoznanja. Alarm, O pojte vigilije. Pesem o preobrazbi Sveta v SVET) in niz nebojevite socialne poezije.
Razen objektivnih lirskih socialnih podob, pesmii o odrešitvi, izpovedi o socialnem prebujenju in pesmi o propadu Evrope so vse druge peimi socialno borbena idejna poezija. V nji sta se srečala Kosovel lirik in Kosovel revolucionarni esejist in propagator. Revolucionar, rušilec in graditelj je premagal tesnobo in melanholijo, postal je pogumni, optimiistični in dosledni ibojevnik (Himna poeta. Revolucija, Vihar, vihar idr.). Idejrio in vsebinsko se pesmi povsem krijejo z miselnostjo, ki jo je razvijal v borbenih esejih; marsikdaj naletimo na enake formulacije misli, tako da so nekatere pesmi kar verzificirane programske misli oziroma meditacije ob programskih mislih iz esejev. Pesmi predstavljajo novo sloveniko inačico proletarske poezije.
72
Osrednja ipredstava vse te poezije je reivoluoija in idealna pesniška vizija novega človeka in novega sveta, nastalega po revoluciji (Rdeči atom. Meditacije, Godba pomladi idr.) oziroma pripravljanje in pričakovanje revolucije.
Revolucij samih in dogajanja med njimi Kosovelova pesniška fantazija ni ohlikovala, čeprav so revolucije neprestano navzočne v prispodobah žarečih plamenov, rdečih zarij krvi ali celo zagore v zastavah vihrajočega kozmosa. Revolucija z vsem, kar prinaša s seboj, je bila za pesnika »kočljiv problem«. Kot bojevnik zanjo se je čutil soodgovornega za vse, kar jo sipromlja. Kot humanista in pesnika človečanske ljubezni pa ga je kot njena nujnost motila zlasti »kri«. Zato jo je sprbjel samo zaradi njenih končnih rezultatov, zaradi prelepih in dragocenih obetov, ko naj bi bila človeku omogočena popolna osvoboditev in vrnitev človeškega dostojanstva, in zaradi vesoljnega človečanskega bratstva.
Kosovelovo socialno borbeno fantazijo zaposlujejo družbeno aktivno stanje pred revolucijo in končni rezultati revolucije. Največji delež ima v tej poeziji sodotnost s krivicami in trpečim človekom, ki ga je treba osvestiti in pripraviti za revolucijo; sodoibnoist je skoro povsod občutena z razrednim poudankom; včasih ji ne gre zanikati celo nekaj razredne mržnje v naspro'tju med trpinom in bogauincm, med delavcem in tovarnarjem (n. pr. upodobitev buržuja v Pred-kosilnem sonetu, 'tovarnarja v sonetu Ne toži, drug ipd.). Toda sodobnost je v tej poeziji prisotna vselej zaradi prihodnosti, zaradi revolucije. Po-dobo prihodnosti, ki je stalno navzočna in živi v metaforilu toplih luči, velikih sanj. Velike Pravice, slapov sinjega neba, lijočih v očiščene duše ljudi, sakralnih in sončnih templjev, pa je samo v Rdečem atomu. Meditacijah in Pesmi o preobrazbi Sveta v SVET širše upodobil. Se najbolj stvarna je ta podoba v Rdečem aiiomu in Meditacijah, čeprav ima tudi v teh upodobitvah malo stvarnih črt. Kosovel si jo je vedno zamišljal kot idealno kulturno stanje. Po njegovih pesniških vizij-ah bo končna posledica socialnih revolucij prečiščeni človek z vrnjenim človeškim dostojanstvom, družba z vodilno vlogo »srca genija« in z novo etiko dela, družba, v kateri bo tudi ustvarjalcu ugodno. Poslednji rezultat pa bo nov človek v vesoljnem človečanskem bratstvu (Godba pomladi. Pesem o preohrazbi...).
Kolikor pa že v pesmih oblikuje sedanjost in riše prihoidnost, ju vselej zaradi človeka. Nanj, na »druga« in »brata«, se neposredno obrača, človek z valom svojih hrepenenj stoji v središču vse Kosovelove socialne poezije: iz-. oblikovanje razredno zavednega, delavnega, požrtvovalnega človeka, ki ne bo več poslušen mehanizem stare družbe, ampak bojevit upornik z ja;nimi revolucionarnimi cilji, zakaj samo jasni cilji in razredni boj dajejo proletarcu tisto življenjsko silo, s katero bo uresničil revolucijo in z njo novo bodočnost (Ne toži, drug. Ne prosi, brat, Pravim ti, brat ipd.) — ali pa je v nji človek, ki v grozi in kao.su časa zase in za druge išče rešitve (Ena je groza. Ta strašni čas, Ptica v sinjini, Pridi, dobri oče. Obrazi brez sanj ipd.). Iz svoje pesniške obdelave je Kosovel tudi programsko zavračal praznoto zunanjega revolucianarstva, vse »tehnično mehainične probleme« in sploh vse preveč aktualne stvarne družbene probleme, češ »vsi problemi so problemi človeka« (Nova doba). Pesem je posebao drevo, »drevo brez vej«. Ume'aiik kot umetnik reagira na vse časovne pojave in jih kot umetnik oblituje v umetnost. Čeprav je umetnost v službi bojev za novo družbo, pe;nik ne sme biti doktrinär, sociolog, analitik in družbeni kritik. Človeku, ki nosi priho'inost, mora poezija odkriti »dušo« (O vi, ki ste vse); namen poezije je boj za »lepega«, »dobrega« človeka. Zaradi tega, ker je v ospredju Kosovelove poezije človek z »valom hrepenenj«, z osebno grozo
¦731
svoje eksistence sredi noči in s krilki po odrešitvi, je kljub družbeno bojevitemu značaju in videzu, da opravlja naravnost aktualne programske naloge pro-letarskega kulturnega gibanja, Kosovelova poezija veliko manj razredno občutena, kot je socialna poezija sodobnikov Seliškarja in Klopčiča.
Aktualizem teh pesmi ni samo v tematikii, v borbenem duhu in razredni zavesti, ampak se kaže tudi slogovno v bojevitem patosu, poudarjenem razlikovanju belega in črnega, zanosni retoriki z nagovori in ponavljanji, v rezki ekspresivni podohi, deloma tudi v agitacijskem slovarju; na pesnikovi strani: kruto teptanje, bledi, razbiti, dobri ljudje ipd. tja do parol; na nasprotni strani: preobilje, luiksus, kaprica, požrtija, pijani buržuj, pijan in sit tvorničar, kruti trinog, tiran kapital ipd. Zaman pa iščemo samo obtožbe, titanizem, kozmizem, čustveno prenapeti patos in podobne črte proletarske poezije teh časov. Kosovel niti v najtršem pogovoru z delavcem ne izgubi človeške mehkobe; tudi v najbolj rožnatih sanjah o prihodnosti in v najbolj žareči in viharni metaforiki o sili, ki ga žene v boj, ne pesniške razsodnosti; čeprav ga vizija zanese tudi v koz-mične razsežnosti, je prepričljiv in nikoli prenapet. Kot socialno revolucionarni pesnik je Kosovel naraven, preprost in prepričljiv, s čutom za mero, za prvenstvo tehtne vsebine, pa tudi za tehtnost in zvok verza. Izrazna prizadevanja v tej poeziji nikoli ne preglase vsebinske tehtnosti, narobe, marsikdaj je čutiti vsebinsko tehtnost in neizdelanost oblike, zaradi česar Kosovelova proletarska poezija ni vsa umetniško dognana.
Večina teh pesmi je v modernizirani, zelo zrahljani sonetni ohliiki z jamlb-skttmi, trohejskimi in daktilsikimi ritmi raziličnih dolžin in s svobodnim verzom, z velikimi svoboščinami v uporaM in stavi rim v kvartetnem delu in z združitvijo tercetnega dela v celoto, ki je rad kot patetičen govorniški zaključek tudi združen v eni sami stavčni zgradbi. Pesmi v nevezanih oblikah so pogosto kitične, s štirivrstično kitico, z zelo discipliniranim ritmom kljub občutnim ritmičnim svohoščinam, dostikrat z enako zgrajenimi kiticami in z enako stavo rim. Konstrukcije pa so Kosovelovi poskusi modernističnih pesniških tvorb: dinamične, tudi realistično-naturalistične in rezke podobe sio brez zunanjega logičnega in ritmičnega reda kar druga oh drugi v popolnoma svobodni zgradbi. Oblikovno in vsebinsko so poskusi konstrukcij zanimiva Kosovelova prigod-niška lirika hipnih reakcij s kriki o nečlovečnosti sodobnega človeka in z razmišljanjem o tem, kaj bi naj bila njegova pesem (n. pr. Pesem št. X, Oirkus Kludsky, Moja pesem. Rime). — Od tedanje proletarske poezije se je Kosovelova socialno borbena poezija z vsebino in obliko občutno premaknila v neposredno domačo stvarnost in preprostost. Le da se ta premik v socialno borbeni poeziji sredi 20-ih let ni mogel uveljaviti. Dokler je bil namreč Kosovel živ, sta izšli le dve njegovi socialno revolucionarni pesmi: Godba pomladi v Mladini 1925/26, št. 6—7, torej v zadnji številki pred pesnikovo smrtjo, v LZ pa je poleg Ekstaze smrti, decembra 1925, izšel še Sonet (Ne toži, drug) v aprilski številki 1926. Tudi obe prvi izdaji njegovih pesmi (1927, 1931) nista mogli od te strani v celoti prikazati pesnika. Za Izbrane pesmi 1931 nista ne založnica ne cenzura dovolili objaviti pesnikove revolucionarne poezije. Zaradi pesmi v Knjigi drugova so že davno mrtvega pesnika celo klicali pred sodišče v Veliko Kikindo. Celotna Kosovelova socialna poezija je mogla iziti šele 1946 v Zbranem delu, ki ga je uredil Anton Ocvirk.
74
Posebnost Kosovelove in naše socialne poezije so pesmi o propadu Evrope. Občutek, da prihaja velika smrt pred rojsitvom novega človeka, velika tema pred zarjo novega dne, ni bil samo Kosovelov. Izpovedal ga je n. pr. 1923 v LZ tudi Fr. Albreht v oceni Seliškarjevih Trbovelj in je temu občutku pripisal še tole, za Koisovelovo poezijo te vrste dovolj značilno občutje: »In mi, prekletniiki in obsojenci te teme, obupanci in zaznamovanoi, ki smo pol desetletja zločinsko prelivali bratsko kri in se skrunili z njo, stojimo na pragu ječerzroč v deviško svobodo, ki se nam utrinja v dušah, in zaman se vzganjajoč vanjo, ki nima časa ne ograj. Teman zlločin, težji od kovanih verig, nas pripenja k tlom, nas peha navzdol v prepade molka in noči: v blato, v materijo, v žival. In v tem padanju, v tem propadanju izgublja človek vero v vse tisto, kar je nekoč gorelo v njem liki bakla, in je to imenoval lepoto in resnico, dobroto in pravičnost, in pa ljubezen — teh petero čutov, brez katerih ohromi organizem duše. Gorje človeštvu, če ugasne v njem zadnji zubelj te vere ... Potem bi nastopil konec sveta, kaos, vesoljni poitcp.« — Agonija Evrope z neizbežnim propadom starega sveta in starega človeika je pod vplivam takih in podobnih misli drugih in pod vplivom Spenglerjeve filozofske misli o Propadu Zapada (Untergang des Abendlandes) etično in sociološko poglobljena živela v Kosovelovih mislih in pesniških vizijah v različnih podobah. Zaposlovala ga je predstava o ugašajočem Velikem Zapadu, o polmrtvem evropskem človeku (Ta strašni čas), o mrtvem stoletju, o mrtvem času (Opolnoči) in mrličih, ki ne morejo umreti (Ecce homo), do podobe človeka med lomečim se kolesjem, ki pomeni konec Evrope (Proti človeiku), in vse do vizij katastrofe, ko svet v viziji ciklona zdrsi iz tečajev (Iz tečajev), in beganja ljudi v »uri prokletja«, za katere ni rešitve (Ljudje s križi). Vse te predstave so položene v strahotne podobe časa in kaosa, iz katerega kliče pesnik po odrešitvi in smrti, spremlja pa jih spoznanje, da je vsak aktivizem in upor zaman, nihanje med voljo po aktivnem oblikovanju in sodelovanju pri preobrazbi sveta ter osebno nemočjo, slednjič slutnja, da mu življenje ugaša, in končno se jim pridruži tudi .misel na lastno smrt. Vse polno sledov propadanja in nihanja med voljo in osebno močjo je tudi med osebnimi pesmimi in marsikje pesnika spremljajo iste predstave zobovja koles, palač, gradov in stolpov, ki se podirajo, kakor v socialni poeziji. Vse se pred njim ruši in pogreza. Z grozo gl^da vesoljno katastrofo, ki bo pofeopala evropskega človeka in njega. Za nikogar, ne za starega ne za mladega, ni rešitve, zakaj vsi ljudje so obremenjeni s krivdo in nosijo v sebi krivdo, da je 'svet tak, kakršen je. Za nov svet je treba novih ljudi, ljudi brez krivde. Sele potem, ko bo mrtvo vse, kar je obremenjeno s krivdo, bo napočil nov čas. Novo prihodnost bodo ustvarili ljudje brez krivde. Kot sokrivec bo tudi poet sam med mrliči, čeprav bi rad sooblikoval novi svet. Osrednja pesem o agoniji Evrope, njeni katastrofi in o nujni smrti evropskega človeka je Ekstaza smrti, ena najmočnejših, ritmično in metaforično najsugestiv-nejših Kosovelovih pesmi.
Cikli Alarm, O pojte vigilije in Pesem o preobrazbi Sveta v SVET so osebno izpovedne pesmi. Z ostalo socialno poezijo se vežejo po vizijah propada Evrope in po osrednji pesniški viziji o svetovnih revolucijah in novi prihodnosti, pa tudi po tem, ker pesnik v njih razkriva najintimnejše vzgibe, zaradi katerih je postal poet revolucije, in intimne muke, ki jih je trpel zaradi zavesti soodgovornosti olb delu za upor, ko se je Vključeval med bojevnike za nov svet.
75
Pesnitev Alarm (I—IV) je v prvih dveh pesmih upodobitev pesnikovega socialnega prebujenja sredi speče Evrope ob alarmu na vseh celinah, prebujenja ob spoznanju, da so samo delavci nosilci nove bodočnosti, novega sveta in novega človeka, in oh zavesti, da so delo in slutnje o bodoči Novi Evropi in Novem človeku tista sila, ki veže vse delavce; v tretji pesmi je upodobitev poetove popolne privrženosti delu za novo bodočnost, tudi za ceno osebnih žrtev; v četrti pa je podoba osebnega preroda, osebne uravnovešenosti in soglasja v sebi; pesnitev se zaključuje z začetnim motivom, s spoznanjem, da bodo samo delavci prerodih spečo Evropo.
V pesnitvi O pojte vigilije (I—TI) je prva pesem izpoved prerojenja, sreče in nove moči, odkar nosi v sebi podobo nove prihodnosti, zakaj od tedaj se čuti v središču vsega, v središču stvarstva, in to v času, ki že zori za revolucijo; druga pesem pa govori o nalogah v boj za novo prihodnost vključenega poeta: ob kozmičnih katastrofah, kot so revolucije, mora biti čuvar in oiznanje-valec nove prihodnosti in vseh njenih čudovitih obetov.
Pesem o preotorazbi Sveta v SVET (I—IV) nam pa razgrinja osebne pesnikove muke zaradi moralne odgovornosti, ko se odloča za poeta socialne revolucije. V prvi pesmi se ob viziji bratstva vesoljnega človeštva pesnik najprej vprašuje, o potrebnosti revolucij in takoj ugotavlja njihovo nujnost: vsak mora skozi rdečo zarjo krvi. Revolucija je edini začetek novega dne in novega sveta. Tudi vesoljno bratstvo je mogoče samo kot posledica revolucij. Vprašanje o nujnosti krvi v revolucijah se nato kot refren ponavlja na koncu naslednjih treh pesmi, le peta pesem je brez njega. Refren je tema pesnitve in se v naslednjih pesmih razširi z novimi dokazi: z analogijami predhodnikov in sodohnikov, ki skeptičnega pesnika prepričujejo o pravilnosti odločitve, o potrebnosti revolucij in o njihovih poizitivnih posledicah. V drugi in tretji pesmi razglablja o vlogi klicarjev z gora, očitno poetov, ki so oznanjali revolucije ne glede na to, kaj prinašajo-s seboj. Edino naravno je bilo, da so premagali vse pomisleke, da so peli o novi prelepi prihodnosti in da so oznanjali tudi revolucije. Oznanjali pa so jih le zaradi njihovih končnih posledic, zaradi splošne človečanske ljubezni in vesoljnega človečanskega brabstva. V četrti pesmi nato ob nasprotjih: pojem o ljubezni in miru, toda ubijam in sovražim, obravnava osebni problem, osebne pomisleke in muke ob odločitvi. Po trikratni ponovitvi skepse, zajete v refrene in podobe novega sveta, se v četrti pesmi osebna bolečina ob odločitvi stopnjuje v pridušen krik in se izpove v kratkem, disciplinirano svobodnem tro-hejskem ritmu treh štirivrstičnic, ki v zvočnem območju ene same rime trikrat skoro dobesedno ponove najintimnejši osebni problem. Peta pesem v tej pesnitvi predstavlja stopnjo pomirjenja osebnih mulk in očiščenja vsakih dvomov. Edino naravno je, da se tudi sam vključi kot poet med bojevnike za novo življenje. Revolucija je edino mogoč pogoj za nastanek novega sveta. Poslovi se O'd gora. Kot prerok revolucije stopa v dolino, očiščen in posvečen z zavestjo, da je bila odločitev prava, edinstvena, edino naravna, najvišji, najsvetlejši in najtišji trenutek življenja. Odločitev in stanje po nji je pesnik izrazil s superlativi tišine in z religiozno ekstazo.
Te pesnitve o socialnem prebujenju in osebnem prerojenju so izrazite pesniške vizije, pisane v okspresionistični tehniki s svobodno toitično zgradbo, v svobodnih, zdaj sproščenih, zdaj zadržanih in slovesnih ritmih, z mnogopoved-nimi, toda ne natanko določljivimi, precej duhovnimi, vendar zelo sugoslivnimi abstraktnimi prispodobami. Pesmi pričajo o globoki osebni odgovornosti pesnikovega dejanja in o svečani, skoro religiozni posvečenosti trenutka odločitve.
76
Zato nas ne more presenečati, da mu je bilo socialno vprašanje mnogo važnejše življenjsko vprašanje kot nacionalno, čeprav je pesnikovim rojakom zaradi fašizma postajalo vedno huje, presenečati pa nas ne more tudi osebni ton in čustvena iskrenost vse Kosovelove socialne poezije.
Socialno borbena pesem je le del Kosovelove socialne poezije. Pred bojevitim obdobjem in prav tako najbrž tudi med njim so nastajale tudi drugačne pesmi. Pa tudi borbena volja se je iztreznila in umirila. Sledov, kako so vplivali na to čas, razmere, osebne izkušnje in bolezen, je v tej liriki precej. Za nekakšno pesem o prebujenju iz borbenega socialnega pesnika v umirjenost brez bojevitih ali celo razrednih poudarkov in v usmerjenost na »človeka, človeštvo, ljudi« bi v ciklu Kosovelove socialne poezije lahko smatrali pesem Pot do človeka, kjer pesnik govori o silah preoblikovanja in o preusmerjenosti. Osrednja predstava tudi v »neborbenih« socialnih pesmih je še zmerom človek in življenje v prihodnosti, toda zdaj prevladuje človeka nevredno življenje v sedanjosti ob polomu njegovih prizadevanj in dela za bodočnost. Poglavitna čustvena vsebina teh pesmi je socialni humanizem, ki si je za objekt poiskal sodobnega »vdanega«, »prevaranega«, »užaljenega«, »ponižanega« človeka. Človek te pesmi pred svetom skriva svojo rano in poraze svojib iskanj, srce mu več »ne poje«. Umika se družbenemu življenju, skriva svoje miselno in čustveno življenje in si zapira pot do duše. Prav nič ne odmeva v njem, ko mu življenje poteka v sivi brezglednosti in se utaplja v svinčenih valovih. Celo delavec teh pesmi je samo ponižani človek. V pesniku pa misel na bodočnost vendarle živi dalje vsaj kot poslednje zatooišče ali pa jo goji kot njen čuvar ob vdanem, neaktivnem, ponižanem človeku (Ko pridem zvečer. Opolnoči, Jaz vidim tvojo pot idr.). Krog Kosovelove socialne poezije se je s premaknitvijo na človeka v brezgledmi situaciji in na človeka sploh zelo razširil, njegov socialni humanizem s po-udaifcom čuvarja »nove zarje«, ki je kakor koli že navzočen ob socialni podobi, pa še poglobil. V svojo socialno poezijo je zajel področje, ki je bilo takratni razredni progresivni socialni poeziji povsem tuje, saj je poznala skoro izključno samo delavca, ki ga uničuje stroj. Pa tudi po mehkem, tihem im mirnem ritmu in tonu in po pesniških sredstvih je bila ta Kosovelova, v dobršni meri sicer okapresionistična poezija, povsem drugačna od poezije ekspresioinističnega revolucionarnega patosa s herolziranio alegoriko, rezko realistično-naturalistično metaforiko in tendenčno retoriko. Čeprav slutimo na dnu Kosovelove po vsem videzu neborbene socialne poezije tudi sooialno in politično prevratno misel, se je v nji vsakršna drugotna sestavina umaknila umetniškemu. Razredni prizvok je zelo zabrisan ali pa je povsem onemel. Kosovelova socialna poezija je postala Mrslko razmišljanje, občutje ali pa lirska ekspresivna podoba. Nekatere teh pesmi so že na meiji objekiiivne socialne poezije; lirik v prvi osebi je že zelo odmaknjen (Obrazi brez sanj. Pesem ponižanih. Bedno življenje, Starika za vasjo, V kavami), v dragih je že povsem odsoten (Balada o Francetu Kot-larju. Ob orjaškem kolesu. Melanholija gladu, Trudni od dela. Večer pred zimo itd.). Nekatere se vežejo na Kras, druge na mesto in predmestje. Pesmi so podobe doživljdhih strahot sodobnega življenja s potezami: brezčasna praznota, melanholija sivine, svinčeno vzdušje, malodušje, iz praznote rastoči nič, mrtev čas z neaktivnim človekom, popolno mrtvilo — čas duševne depresije po zmagovitem nastopu reakcije, ki je dušila vsako novo in napredno ustvarjalno delo. Nekatere teh pesmi so kljub skrajni izrazni ekonomiji zelo harmonične in učinkovite ritmične zgradbe: Melanholija gladu, Starka za vasjo,
77
Balada o Francetu Kotlarju, Večer pred zimo ipd. V Kosovelovi poeziji te vrste je zlasti prostor z zunanjimi predmeti začel dobivati pomen nečesa usodnega; večer, zralc, ulični napis, živordeči lepaki, senčen obris, koraki, prazen prostor, voda v žlebu so n. pr. vidne posameznosti, toda ta predmetnost je znamenje nečesa, kar nastaja in vsebuje globoka nasiprotja, ki vzbujajo hrepenenje po nečem, kar naj bi bilo drugače, kot je, da bi človek mogel živeti; razmerje med posameznostmi nenadoma zraste pred nami z vsem patosom velikega simbola. — Socialna lirika drugih je takega človeka, zlasti izobraženca, in tak socialni milje, kakor živi v teh pesmih, odkrila za socialno poezijo in ga oblikovala s podoto-nimi sredstvi šele v 30-ih letih, ko se je splošni ekapresionistični revolucianarni patos umiril.