Interpelacija poslanca dr. Ravniharja in tcv. na ekscelenco gospoda pravosodnega ministra glede zaplembne prakse, ki jo izvršuje državno pravdništvo v Ljubljani, vložena dne 26. novembra 1912 v državnem zboru: V Ljubljani izhajajočega tednika »Učiteljski Tovariš« št. 43 z due 25. vinotoka 1912 ;je zaplenilo državno pravdništvo zaradi tega članka: Kako ie lep vojaški stan! Močno me je veselilo, da ste s svojim dopisom lani ob tem času razkrili javnosti, kaj počenjajo z učitelii oni z našitki na ovratniku. Ker ste želeli, da bi javnost tudi o nas nekaj zvedela, zato sem se odločil napisati nekaj vrstic. Ko smo prvo noč po odhodu svojih kolegov legli na slamnice, so se nas lotili polkrilci (stenice) in dvokrilci (komarji) v takem številu. da nismo mcgli vzdržati. Nato smo vzeli svoje stare namočene plašče, pa hajd spat na dvorišče pod drevesa. Tu nismo mogli zatisniti oči, ker je burja grozno razsajala. Šele po dveh zjutraj nas je omamil zaspanec. a ko smo se zbudili, smo bili bolj izdelani kakor poprej. Vse nas je bolelo, bili smo taki kakor bi vstali iz grobov. Drugi dan so nam na pritožbo odkazali sobo, v kateri so spali prejšnji kolegi. Kakor so pričale njih rjuhe (rabili sm'o rjuhe, na katerih so spali oni), so imeli kolegi vaje tudi ponoči. Rjuhe so bile namreč vse omadežane s krvjo ubitih stenic in komarjev. Nekega dne smo zahtevali čiste in sveže rjuhe. A bilo je vse le bob ob steno. Do konca svojega službovanja smo spali na onih rjuhah. Konjem preskrbi vojna uprava čisto in sveže ležišče. nam ljudem ga pa odreka. — Da, saj res: vojak stane !e 16 v na dan! Oj, kje si vojaška higijena!? Ko smo nekega dne eksercirali pridie k nam major, ki nas ie začel izpraševati o vojaških rečeh. Javnost pa nai zve, kakšne moralne besede je ta blagi mož pri tem rabil. Po izpraševanju reče enemu:* »Sie waren noch im B ihres * Z ozirom na dostojnost naznačujemo »lepe besede« s pikami. Uredn. Vaters, als das schon aufgeschoben wurde«. Drugemu: »Warum stehen sie so stramm, wie ein K...« rretjemu: »Sie, ich lasse mich von der Strela p  wenn ich nicht besser machte als Sie.« H koncu pa izusti mož pohvalno besedo, rekoč: »Ihr seid aber wirk!ich 13sel, will ich sagen mil. Esel.« Taki so voiaški učitelji! A zaradi tega se vojna uprava še zmeni ne. Tu ni treba nravno-verske vzgoje. To velja le za ljudskošolskega učitelja. Le tega lahko spravijo pod disciplinarno preiskavo. Potem, ko nas je tako lepo tituliral, nam nalaga toplo na srce skrb. da bomo vzgojevali mladino v vojaškem duhu in da jo bomo navduševali za vojaški stan. No, če so že z nami tako sirovo in nečloveško postopali, kako na še!e postopajo z navadnimi ljudmi! Da, gospod major, lahko ste prepričani. da so ob takem postopanju in ravnanju z nami padle vaše besede prav na rodovitna tla. Pozabiti ne smem našega poročnika. Mož je res plemenitega imena, a drugega ne. Ker nismo hoteli tako plesati, kakor je on godel — mož je mislil, da ima pred sabo navadne rekrute — zato smo bili večkrat obdarjeni z zaporom. Nekoč se ie poročnik pred nami takole izrazil: »Es ist meine groBte Freude, \venn ich mich an einem Lehrer rachen kann.« Ne dolgo potem je izdal naš instruktor na moštvo sledeči ukaz: »Kdorkoli dobi kakega učitelja na poti v kantino, ta naj ga takoj aretira in pelje na moj jkaz v zapor!« Ko pride tak vojak od vojakov, se seveda povsod pohvali, kaksno oblast je imel nad učitelji. Bodi pa nebu zahvaljeno, da smo se nekateri kmalu rešili vojaške suknje. Ko se je jel bližati 1. september, smo goriški in tolminski kolegi sporočili okrajnemu šolskemu svetu, naj nas odpokliče od vojakov — morali bi namreč služiti do 7. sept. Goriški okrajni šolski svet se je zavzel za svoje učitelje in so bili izpuščeni, tolminski pa ni napravil prav nobenega potrebnega koraka. Bila sta pa tudi tolminska kolega izpuščena, ker sta si izposlovala dopust od -kadra«. Kakor hitro smo zlezli v civilno obleko. smo čutili, da dihamo šele pravi z-ak. V vojaški suknji so ostali še nekateri kolegi. Kako se je tem godilo, ne vem, dobro pa gotovo ne. Upam pa, da se kdo izmed njih oglasi. Učitelj-rezervist. Članek opisuje doživljaje učiteljarezervista za dobo njegove vojaške službe. Članek ne vsebuje nič drugega kakor zgolj dejstva, ki jih ie prav iahko mogoče preiskati glede na njih resničnosti. S pogojem pa, da so opisana dejstva resnična, zaslužijo, da je predamo javnosti. Nasprotno bi bila velika hiba, ako bi se hotelo potlačiti taka dejstva, kakor so opisana v zaplenjenem članku. Prav dostojanstvo in ugled javnih oblasti zahtevata, da se take razmere razkrijejo in potem izkušajo ozdraviti. Največ iz tega razloga se nam vidi postopanje liubljanskega državnega pravdništva povsem neumevno. Zategadelj si podpisani dovolijo vljudno vprašati: Je-li Vaša ekscelenca pripravljena ukreniti, da se enake zaplembe časopisja vbodoče več ne ponove? (Podpisi.)