UTRINKIIZ ČRNEGA VRHA
Kmečki turizem in samoprispevek
Svoboda j>esništva je Prešernu omogoči-la, da je zapisal, kako na turjaškem gradu raste hrast. Pa čeprav je bila to lipa, ki so jo posekali te dni. Toda v sonetu »Vrbi« vendarle ni mogel trditi da je rojen Ljub-ljančan, čeprav je njegov rojsthi kraj od Ljubljane oddaljen Ie nekaj kilometrov več kot Črni Vrh nad Polhovim Gradcem. Pa vendar je slednji mali kraj še naš-ljub-ljanski.
Tu smo torej, na Črnem vrhu, eni naj-manjših, ter od centra Viča najoddaljenej-ših krajevnih skupnosti naše občine. Razli-va se po Polhograjskih Dolomitih, vzpenja se više in više, vse do viško— škofjeloške občinske meje. V osebni izkaznici te kra-jevne skupnosti, ki ne pozna zlovešče me-gle, ne smoga ter ki ima lastno vodovodno zajetje kristalno čiste studenčnice, ki je ne zmanjka niti v najbolj sušnih obdobjih, še piše, da razpolaga s 36 km električnega omražja, poleg občinskih še 49 km krajev-nih cest ter 20 km telefonskega omfežja, po katerem so prav te dni pricingljali prvi klici k 25 prijavljencem.
O vsem tem nam je spregovoril Jože Setnikar, predsednik krajevne konference SZDL Črni vrh, kmetovalec, svojevrstni umetnik in edini Vičan, ki se je lotil kmeč-kega turizma.
»Že v prvih povojnih dneh,« je pričel Jože Setnikar z orisom aktivnosti kraja-nov, »smo s samoprispevkom in množič-nim udarniškim delom pričeli širiti stare ceste ter graditi nove. Gradili smo jih,« pripoveduje, »z golimi rokami, saj ni bilo nikakršnih strojev, veliko pa je bilo tudi minerskega dela. Posebno v višjih prede-
lih.«                  -,-.¦-...¦     ;......BU.v..'
Tri četrtine sredstev za ceste so dali krajani
Tovariš Setnikar ocenjuje, da je bilo: »približno tri četrtine vseh stroškov cest od povojnih dni do danes kritih s prispevkom krajanov, v denarno obliki, bodisi v obliki veliko udarniških ur.
»Leta 1955,« je nadaljeval, »smo pričeli napeljevati električno omrežje, prvič pa je posvetilo leto zatem. Tega leta smo se domenili za samoprispevek za postavitev celotnega omrežja.
»Odločili smo se«, se pohvali tovariš Setnikar, »za tedaj astronomsko vsoto -milijon dinarjev. Poleg tega smo iz svojih gozdov prispevali vse drogove ter jih tudi sami postavili.«
Pred štirimi leti so razširili in dodelali ovinke od Zaloga do Črnega vrha, Danes na tej relaciji redno vozi Viatorjev avto-bus, upravlja pa ga domačin Miha Pleste-njak, ki se, kot pravijo, ne ustraši niti največje poledice in snega, tako da vsak dan prepelje preko sto krajanov na delo v
Ljubljano in nazaj, Toda pri graditvi vse le ni šlo tako gladko, saj kakor je poudaril Setnikar, »predračun za vsa dela je pred petimi leti znašal osemdeset starih. milijo-nov, zato smo se, kot tolikokrat poprej, odločili, da bo zapela udarniška pest. Do-bili smo buldožer, vsa ostala dela pa smo izvajali sami. Ovinke smo sekali tudi do tri metre, največ pa smo izkopali 1.500 ku-bičnih metrov zemlje in ostalega materiala na enetn samem ovinku. Na koncu smo za buldožer plačali Ljubljanskim mlekarnam »le« 25 starih milijonov s tem, da smo ovinke »oglodali« za okoli 50 odstotkov več, kot je bilo to predvideno po predraču-nu. »Poudarim naj še,« je dodal Setnikar, eden najbolj cenjenih krajanov, ki se dela tudi sam ni izogibal, »da smo tokrat kot tudi pri ostalih graditvah rtovih krajevnih cest, reševali vsa zemljišča vprašanja sami sporazumno ter do sedaj ni bilo še nikakrš-nih neprijetnosti.«
Toda promet se razvija iz dneva v dan in Črnovrhčani mislijo tudi na jutri. Tako so v plan za leto 1980 vnesli asfaltiranje kilo-meter dolgega odseka ceste skozi vas, kjer so objekti posebnega in splošnega družbe-nega potnena kot so šola, trgovina in po-dobno. Na to je ukazala tudi inšpekcijska služba, a je v vprašanju higiena hrane, otroci pa morajo biti vse dneve v zaprtih šolskih prostorih, da se ne dušijo v prahu. Načrti za realizacijo plana so že izdelani, seveda pa bo pomoč krajanov tudi to pot obilna.
V srednjeročnem planu te krajevne skupnosti lahko še preberemo nalogo za asfaltiranje celotne poti od Polhovega gradca do Črnega vrga. Vendar se že sedaj
postavlja vprašanje dolžine asfaltne pre-vleka, saj gre poleg mnogih kilometrov tudi za velik izdatek.
Daljnovod že spomladi!
»Pa ne samo ceste«, hiti pripovedovati krajevni aktivist Jože, ali Košir po doma-če. »Električno omrežje ni več obremenje-no le z lučmi, kot na začetku. Tu so še številni gospodinjski stroji, pa slamorezni-ce, elevatorji, cirkularke in še bi lahko naštevali. Gre torej za močne porabnike, ki jih je iz dneva v dan več.
Tako smo sklenili dogovor z Elektro Ljubljana za postavitev daljnovoda od Čr-nega vrha do Srednjega vrha, kar naj bi izvedli že to pomlad. Kasneje bomo dalj-
novodne žice potegnili še na Pasjo ravan. Tudi za to so načrti že izdelani, odveč pa bi bilo posebej poudarjati pripravljenost na novi udarniški »horuk!«. Prispevali pa bo-tno tudi vse drogove.«
Ne glede na številne načrte in probleme je v sedanjem trenutku najaktualnejši te-
lefon. V minulih mesecih so z mnogo volje in samopožrtvovanja postavili 20 kilome-trov omrežja, te dni pa je tudi prvič pozvo-nil na 25 domačijah. Prvotno je bilo sicer prijavljenih več kandidatov, ki pa so bili neuslišani zaradi kroničnega pomanjkanja telefonskih številk. Da so bila prizadeva-nja občanov velika pove že podatek, da so poleg običajne tarife za napeljavo prispe-vali še nad 200 telefonskih drogov, ki so jih postavili sami.
Kot se krajani lahko pohvalijo z dobro samoorganiziranostjo zimske službe na krajevnih cestah ter dobro opravljenim delom občinskih komunalgev na občinskih cestah, tako jim teče voda v grlo glede prostorov krajevne skupnosti. Trenutno gostujejo v učiteljskem stanovanju v osnovni šoli, vendar bodo z uvedbo celo-dnevne šole ostali na cesti. Zato so gradnjo novega doma krajevne skupnosti zapisali v srednjeročni plan takoj za že omenjenim asfaltiranjem ceste skozi vas. Dom naj bi stal v bližini šole, poleg dvorane pa naj bi bil tu še prostor za potrebe civilne zaščite in pisarna krajevne skupnosti.
In kakšen bo jutri za kmeta?
Stane Gerjol je eden močnejših kmetov in vse tako kaže, da se bo ta tradidja nadaljevala tudi v prihodnji generaciji. Ta-kole je pripovedoval: »Čeprav se je v zad-njem obdobju stanje v kmetjstvu zelo izboljšalo, je kmetovanje tu še vedno pre-cejšen rizik. Letos nam je na primer kar dobro zagodla suša, tako da krmila ne bo
za vso zimo. Marsikatera žival bo odšla še nedopitana v klavnico, kar se bo vsekakor poznalo tudi na prirastku v prihodnjih le-tih. Posebno smo zapostavljeni hribovci, saj je strojno obdelovanje zemljišča mar-sikje nemogoče. Kdo bo krmil živino in delal na polju, če se poškodujem? Pšenice letos še za kokoši ne bo dovolj, krompirja pa le za pokušino. Sedemdeset kmetov, kolikor jih je danes v naši krajevni skup-nosti, ima okoli štirideset traktorjev, kar je gotovo Iepa številka. Toda kako dolgo bo še tako? Precejšnje število mladih se je že odselilo v mesto, v njihove hiše pa so se naselili vikendaši. Mnogi hodijo na delo v Ljubljano, kmetijo pa puščajo v nemar. Mnogi odhajajo tudi zaradi tega, ker si v domačem draju ne najdejo življenjske družice. Katera pa se še odloča za kmetijo, ko pa se zaveda, celodnevnega garanja ter predvsem brez porodniškega dopusta,« je končal tovariš Gerjol.
Ob velikem samopožrtvovanju krajanov Črnega vrha za boljši jutri se čutijo nekako zapostavljeni, ko le stežka dobe različne regrese za krmila ob sušnih Ietih. Težko dojemajo, da za hleve posojila še nekako dobijo, za popravilo stanovanj pa nikakor ne. Če kmet najprej nakr-mi živino in šele nato sebe, je zato toliko manj vreden, da si ne more obnoviti tudi doma? Takšna vprašanja si zastavljajo, ko s hrapavimi rokami vrtijo kozarček domačega češnjevega žganja na masivni jesenovi mizi, ko je že pozna ura in je živina že zdavnaj polegla. Tako mislijo tudi mladi, ki ta čas na vrhu zidane kmečke pfeči razmišljajo o kmetijskemu jutri.
Vas gre v mesto, pa gre tudi mesto v vas?
Andrej Selan