Toleranca temelj kulture Ko listamo po zgodovini minulih stoletij, reagiramo z vso ogorčenostjo predvsem na tiste dogodke, kjer je triumfirala barbarska krivičnost nad usodo bednih in preganjanih. Če se že skušamo vživeti v krvoločne napade plemen, ki so bila prisiljena v osvojevalne boje radi primanjkovanja kruha in prostora ter razumeti njihove plenilne pohode kot žalostno nujnost za ohranitev lastnih življenjskih možnosti, nam je pa nemogoče dopuščati ta kriterij vsepovsod, kjer so celi narodi ali posamezniki preganjali svojega bližnjega radi njegovega narodnega, verskega, političnega ali znanstvenega prepričanja. Mučenje prvih kristjanov, zažiganje čarovnic, preganjanje in trpinčenje znanstvenih in verskih reformatorjev ter nedogledna vrsta justičnih umorov nad ljudmi obsovraženega političnega in narodnega prepričanja, so gotovo najžalostnejša poglavja človeške kulture, ki vzbujajo v vsakem poštenem človeku gnus in obsojanje. Nihče ne more zahtevati zase častnega naslova kulturnosti, če ne nosi v srcu plemenitega spoštovanja do poštenega prepričanja svojega sočloveka. Strpljivost v dejanju in besedi je prvi pogoj vsake kulture, je pa obenem tudi njen najlepši cvet. Koliko nedolžne krvi je moralo biti prelite, preden so se narodi povzdignili na ono stopnjo kulture, kjer vlada strpljivost kot osnovno načelo slehernega družabnega sožitja. Res je, da skušajo razni fanatični dogmatiki tudi v najkulturnejših demokratskih državah pretrgati te kulturne vezi, zadevajo pa pri tem na energično odklanjanje vse poštene javnosti, ki se predobro zaveda, da bi bila sicer sproščena pogubonosna sila, izvirajoča iz najnižjih nagonov človeške narave ter upropaščujoča vse, kar si je človeštvo v tisočletnih naporih, v potokih krvi ter v morju trpljenja in muk pridobilo kot svojo najvišjo kulturno dobrino. Z največjo sk-rbjo za bodočnost človeštva moramo žal ugotoviti, da smo že stopili s ponosne višine na pogubno strmino, ki vodi navzdol in nazaj v one temne dobe, ko si zaman moledoval za trohico spoštovanja napram svojemu prepričanju, ko je bil drugorodec izpostavljen barbarskim napadom, ne da bi mu družabne ustanove nudile najmanjšo zaščito v njegovem obupnem položaju. Zadnje desetletje nam kaže Evropa strahotno sliko najbolj barbarske nestrpnosti, ki se kaže vsepovsod v verskem, plemenskem in političnem življenju sodobnega človeštva. Eosledice tega stanja se ne dado pregledati. Narodni, verski in socialni boji na gospodarsko že itak razmajanem terenu našega planeta bi pomenili ob današnji rafinirani tehniki padec v strahotne čase najtemnejših zgodovinskih dob. To razmišljanje nam je vsiljeno po nekaterih dejstvih, ki kažejo, da se ta barbarska miselnost netolerantnosti zajeda tudi že v naše narodno telo. Zaznali smo za primere verske in narodne nestrpnosti v naši Sloveniji in to v takih okoliščinah, ki pomenjajo same na sebi hudo oteževalnost primerov samih. Ne glede na to, da grozi s tem prizadetim tovarišem občutna gmotna škoda, povzdigniti moramo svoj glas proti takim poskusom zlasti z moralnega statlišča, ker ne smemo nikdar k tujemu grehu molčati in ker ne smemo dopustiti, da se bo krivica med nami bohotno razkošatila ter začela izpodjedati nravne temelje našega ljudstva. Brez ozira na to, da so se začeli izvajati ti primeri verske in narodne nestrpnosti nad učitelji, imamo kot vzgojitelji vso pravico in dolžnost, zaustaviti strupen val, ki bi naj se razlil med naše ljudi, naj bi bil pa prizadet kdor koli. V takem dušečem ozračju je sleherno vzgojno delo iluzorno. Demonske sile, ki bi jo sprostili taki kulturni barbarizmi v našem narodnem občestvu, se ne bomo z lepa rešili, preplavila bo nas in vse naše vzgojno stremljenje. Taka nestrpnost se ne da zagovarjati z nobenim argumentom. Kaj nam pomaga, če pridobimo s tem nekaj mest za svoje ožje sorojake in sovernike, ko pa utrpi morala našega naroda nepopravljivo škodo. Koncem koncev je pa tudi ta argument sam na sebi zelo dvomljive vrednosti. Mi Slovenci smo v Jugoslaviji zadnji, ki bi si imeli obetati kakršne koli koristi od take nestrpnosti. Če nam bodo hoteli vračati naši bratje z isto mero in z isto kulturno brezobzirnostjo, bo končala bilanca naše nestrpnosti za nas zelo pasivno. Pa tudi izven meja naše države si morejo služiti neštevilni Slovenci svoj kruh le do tedaj, dokler jih ne doseže slava tujega narodnega in verskega fanatizma, o katerem mislimo, da smemo pričakovati doma dobrih sadov. Pravičnost in poštenje sta še vedno najboljšc načelo za vsako narodno in mednarodno politiko. Za male narode velja ta princip v podvojeni meri in zato mislimo učitelji, da z moralnim zdravjem v svoji sredini najbolje varujemo tudi naše verske, kulturne, politične in gospodarske koristi. Naša trdna namera je, da se bomo postavili po robu vsakemu povratku v barbarske čase raznih nestrpnosti. S tem nravnim temeljem stoji in pade vsako človeško občestvo, edino na takem temelju moramo graditi svoj narodni obstanek. Sicer smo prepričani, da ni nikomur po stlano niti s cvetjem niti z lavorikami, kdor dviga sredi razbesnelih človeških strasti glas poštenja in pravice. Toda čim hujša je ta nevarnost, tem nujnejši je apel na pozitivne sile naroda in posameznika. Če bi vse odpovedalo, učiteljstvo mora vztrajati v tej svoji misiji. Zato bomo pobijali v lastnih vrstah vsak poskus iztirjenja na spolzka pota nestrpnosti in maščevalnosti, da ne zapademo neresnosti onega, ki pridiguje vodo za druge, a sam pije vino. Hočcmo biti strpni, da lahko učinkovito pobijamo nestrpnost, kjer koli se pokaže. Geslo »brat mi mio koje vere bio« ne more biti učiteljstvu samo udarnica za slavnostne prilike, marveč edina pot, ki vodi k poglobljeni kulturi Jugoslavije in preko nje k bratskemu sodelovanju celotnega človeštva na vseh kulturnih popriščih.