





IZ NIŽAV IN TEŽAV

MOHORJEVA KNJIŽNICA
101

*

NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU

(FRAN MILAVEC, CELJE)

IZ NIŽAV IN TEŽAV

POT UBOŽNEGA SLOVENSKEGA DIJAKA

POVEDAL

IVAN ZOREC

1938

ZALOŽILA DRUŽBA SV.MOHORJA V CELJU

IVAN ZOREC

PRVI DEL

SOMRAK

43238

VtJ

Uvod.

To knjigo sem pisal, ko sem spet gledal pot
svoje uboge mladosti.

Zate, mladi človek, sem jo napisal, beri jo,
ne bo ti škodila.

Iz nje spoznaš pot, ki jo je bilo hoditi ubož-
nemu slovenskemu dijačku. Ni mu bila ravna in
ne gladka: po ovinkih in klancih se je vila, vsa
trnjeva in kotanjasta je bila. Iz nižav in težav se
je začela, težko jo je zmagoval. Spotikal se je,
siromak, padal, pa vendar vstajal in vztrajal.

Ljubezen do matere in do slovenske knjige
je bila njegova moč.

Pojdi tudi ti in ljubi, kakor je ljubil Nane,
tvoj tovariš, in bodi zdrav in vesel!

1. Gnezdo.

Moj ded po ocetni plati, vdovec in srednje
trden kmet, je umrl za naduho, ko mu je bilo
nekaj čez sedemdeset let. Zapustil je štiri sinove
in oporoko, ki je velela: najstarejši prevzemi

domačijo in bratom izplačaj po pet sto goldinarjev
dote. Za tiste čase je to" bil že kar velik denar.

Doto je bilo najprej pripraviti mojemu očetu,
ki se je bil po navadi mladih ljudi nekaj zarekel

8

pri moji materi in si je zdaj ves srečen natikal
jarem zakonskih sladkosti in bridkosti.

Tudi moja mati je od doma imela tri sto gol¬
dinarjev.

Talko sta ženin in nevesta kakor spomladi
ptičji par, ki si pridno znaša gnezdo, vsa nemirna
od učakane sreče, povsod iskala primerne doma¬
čije, da bi si jo brž kupila in se v gnezdila.

In res bi se bila, če ne bi bil drugi brat, ki se
je priženil k neki vdovi, pretental mojega očeta
in mu z lepimi bratovskimi besedami izmamil tistih
pet sto goldinarjev, češ da jih močno potrebuje
na priženjeni kmetiji in da jih precej vrne, ko bi
jih moji starši potrebovali.

Moj oče je denar dal brez pobotnice in brez
prič. ker se mu je zdelo, da bi žalil brata, če bi
ravnal drugače. Sam pa je šel z mlado ženo kar
oseben jk o vat.

In posihmal se je zgodilo dosti grdih stvari.
Lepi dolžnik in še lepši brat se je dušal ven in
ven, da ni nikomur nič dolžan in da naj mu, kdor
misli drugače, dokaže s pobotnico ali pričami . ..

Kaj pa zdaj? Če bi bil oče pred pričami dal
posojilo, bi bilo prav, tako pa se je zakurila huda
pravda, tki je tekla sedem let.

Čez leto in dan sem na ta trdi svet privečal
jaz. Pri krstu sem dobil ime Janez, doma so mi
rekli Nane.

9

Najeto gnezdo se je začelo polniti, oče in mati
sta kupila zaplato njivice in pol zaplate travnička,
postavila kočo na brano in spoznala, da sta velika
siromaka.

V pretesnem gnezdu je bilo že preveč kljun¬
čkov, ki so lačni čivkali in čivkali.

Dolžnik je tudi pred sodniki prisegel, da ni
prejel nobenega posojila iz rok mojega očeta,
takisto je prisegla še njegova žena. Pravdo smo
zgubili.

O mili Jezus, kako nam je bilo posihmal hudo,
koliko sirotine smo prebili v ubogem, nedograje¬
nem gnezdu ...

2. Tlaka.

Oče ni torej prišel le ob ves denar, še pravdne
stroške je moral poravnati. S čim? Z dolgom na
tisto našo beračijo. Obresti sta oče in mati morala
vsako leto odslužiti s tlako na upnikovi zemlji in
s tlako sta tudi plačevala najemnino za nekaj kra¬
jev tuje njive, da smo pridelali tudi zase kaj.

Uboštva smo se navadili, radi smo se imeli
in zdravi smo bili.

»Potrpimo,« je večkrat rekla mati. »Bog nas
že še najde in nam navrže sreče za vse hudo.«

Kar sta oče in mati marala prebiti, je bilo res
hudo. Oba sta bila *iz dobre, spoštovane hiše, ki
je ob vsakem večjem delu najemala osebenjke
in kočarje — na, zdaj pa morata sama tlačaniti.

JO

To ju  je strahovito grizlo. Mati je očetu začela
očitati lahkomiselnost s tistim denarjem; oče, ki
ga je pekel kes, se je obupan in razdražen slabo
branil. ¥ revščino našega gnezda so ščeketali do¬
mači prepiri.

To je zame najbolj neprijeten spomin iz prve
otroške dobe. Saj nisem vsega razumel, a vedel
sem vendarle, da je naše sirotine kriv — denar.

In zasovražil sem ga iz vse svoje nedolžnosti,
najbrž zgolj zato, ker je delal zdraho med očetom
in materjo.

Tiste mržnje mi denar ni odpustil, vse živ¬
ljenje se mi je izmikal, nikoli ga nisem imel to¬
liko, da bi mi ga bilo dosti vsaj za sproti.

3. Šola na peci.

Pozimi smo tičali na peči in se menili. Otroci
smo imeli o vsaki stvari sto vprašanj, starši so nas
božali in se smehljali naši otroški vedečnosti in
nemirnosti.

Umolknili in obždeli pa smo vselej, kadar sta
nam začela praviti pravljice. »Otroci, pridni, mirni
bodite, pa vam povem pravljico!« To je zaleglo
veliko več kakor še tako hud opomin.

S pravljicami se mi je odpiral svet čudežnih
lepot in prigodb. Po njih se mi je začela oblikovati
prva samostojnost duševnega življenja. Srce mi je
bilo polno vzorov. Sam bi bil rad junak, ki zmore

11

nevarnega zmaja in otme ukleto kraljično; mla¬
denič, ki hodi po svetu in se bojruje za uboge in
preganjane; mučenik, ki proti vsemu svetu umira
za pravo vero; priden deček, ki mu palčki dado
bogastva, da z njim iz stiske pomaga svojim ubo¬
gim staršem in vsem ubožcem.

Oče ni znal dosti pravljic, tudi pripovedoval
jih je slabo. Mati jih je znala sto in sto, vsaj otroci
smo verovali tako, in je bajala živo in nazorno,
brez spotike in kakor bi 'brala iz lepe knjige; nit
dejanja se ji je lepo in verjetno odvijala, besede
so se skladno vezale, glas, rastoč in padajoč s po¬
menom misli, je skoraj pel. Iz govoreče pravljice
je nastajala pojoča pesem, ki me je vžigala in
osvajala, da me je oblivala neka čudna zona in
da sem osebe in dogodke iz pravljice gledal kakor
pred seboj.

Kadar je mati videla, da že kar norim od
prehudega pohlepa po samih pravljicah, je ne¬
dolžno dejala, da se moramo pomeniti še kaj dru¬
gega. Začela je praviti — legende. Največ jih je
vedela o Materi božji. Pa so bile tudi druge: o
svetem Juriju in zmaju, ki sta se bola za nedolžno
dekle; o svetem Martinu in golem beraču; o sve¬
tem Izidorju in maši pa o čudežih po Marijinih
božjih potih . ..

Včasih nisem mogel nobene pravljice izpuliti
ne iz očeta ne i l z matere. Kajpa, skrbi so ju trle.
ni jima bilo do veselega kramljanja.

12

»Otroci, učimo se molitvic,« je mati naposled
rekla in nas učila raznih vsakdanjih molitev in
katekizemskih naukov, a oče jih je z nami po¬
navljal, da smo si jih bolje zapomnili.

V spominu so mi ostale najbolj molitve v čast
Materi božji. Te me najtesneje vežejo s spominom
mladosti.

Prelepi spomin zvesto hodi z menoj.

Učenje na pamet ni bilo prijetno, kmalu mi
ga je bilo zadosti.

»Mama, povejte no rajši kako pravljico!«

»Le stoj, ko boš hodil v šolo in se naučiš brati,
dobiš v roko knjig, ki so polne pravljic in uče¬
nosti. Iz njih zveš vse, kar se je kdaj na svetu
godilo in kar se godi zdaj.«

»Kdaj pa me daste v šolo?«

»Drugo leto, le potrpi.«

»To je dolgo. Naučite me vi.«

Tako se je zgodilo: sam sem hotel, prvič sem
se usodno približal knjigi in svetu, od koder pri¬
haja knjiga.

Mati je torej segla po neki knjigi, mislim,
da je bila Staretova Občna zgodovina. Odprla jo
je in me dolgo molče gledala. Kadar se spomnim
tistega trenutka, se mi inako stori. Potlej mi je
brala na glas. Hoj, to je bilo zame čisto novo
razodetje: pravljica pri pravljici z letnico in kra¬
jem, kjer se je zgodila! »Mama, naučite me brž,

13

da bom sam znal prebirati takele knjige!« sem
prosil in silil.

Še tisti dan je mati od nekod prinesla star
abecednik in sva začela.

»Vidiš tole črko?« je dejala. »Kaj ni taka.
kakor bi psiček sedel in repek pokoncu držal?
Ta črka, ki je podobna psičku, je a; dobro si
zapomni, dvakrat ti je ne bom kazala. Kaj pa je
tole? Glej, kakor stisnjen obroč ob toporišču. To
je pa očka b.«

Učila sva se dalje. Vsaka črka je dobila pri¬
mero, ki sem jo poznal.

»Poglej no tegale fantka! Glavo pobeša, joka
se nemara. To je f- — fantka se spomni pa boš
vedel, da je f. In tu je že drugi fantek, ki pa ne
pobeša glave. To je i.«

Tako sva pregledala vso abecedo, dala vsaki
črki pravo primero in začela kar brati.

Prej ko v enem mesecu sem že ziogoval, še
tisto zimo pa sem na glas bral Mohorjeve knjige.
Dobival sem jih iz knjižne zaloge pri starem cer¬
kovniku .

Jurčičev »Jurij Kozjak« me je tako prijel, da
ga nisem mogel več pozabiti. Saj razumeti ga ni¬
sem mogel. Vedel sem le, da je Jurčka s poti spra¬
vil Peter, brat njegovega očeta Marka, da bi se
polastil — denarja.

O denar, denar, še bolj sem te zasovražil!

14

Ne vem, kako je mati zmogla, ali kupila mi
je molitvenik, da bi pri maši molil na knjigo.

To je bil velikanski dogodek. Kaj menite,
petletno fante moško rogačka k maši, iz suknjiča
mu ob belem robčku gleda molitvenik, kakor da
bi že brati znalo!

»Kaj boš pa s tern?« so se večji dečki po¬
smehovali.

»Molil bom nanj.«

»Kako? Saj ne znaš brati.«

»Ali ti znaš? Na, beri, če res znaš!« sem od¬
prl knjižico in mu jo podržal pred oči.

In res je stokal in zlogoval, da sem se poredno
nasmehnil in odmaknil knjižico.

»Pa ti beri, če znaš bolje!« je oni rdel, vsi
drugi so se pa smejali.

In sem bral gladko, brez spotike.

Zdaj se ni nihče več smejal, le čudno, rekel
bi, nevoščljivo so me gledali.

Še bol j so me ljudje gledali v cerkvi, kjer sem
vpričo vseh ves čas bral na molitvenik.

Ko smo šli od maše, sem slišal, da so se menili:
»Umen fantek! Brati zna, pa še v šolo ne hodi!«

Oče in mati sta se smehljala. »Ali vidiš, kako
je lepo, če človek kaj zna?« sta me podžigala.
»Čakaj, še pisati se moraš naučiti. Kdor zna brati,
mora znati tudi pisati.«

S pisanjem mi je šlo teže. Tu ni bilo treba
le spomina, marveč tudi ročne spretnosti.

15

Najbolj zoprno pa mi je bilo računstvo. Bog
mi odpusti, ta mržnja mi je ostala vse življenje.

Ko sem začel hoditi v šolo, sem dobro znal
brati, precej pisati in šteti do sto.

4. Šola v šoli.

Drugo jesen se je zgodila velika stvar. Bil je
lep, sončen dan. Oče in mati sta se nekaj tiho
menila in me resno, skoro otožno gledala.

»Nane, umij se hitro in pražnje obleci!« mi
je velela mati.

»Saj sem se umil že davi,« sem se kakor vsak
otrok branil zoprne vode; še ob jutrih sem se
umival le prav nerad;

»V šolo pojdeš,« je rekel oče. »Le urno, da
ne zamudita! «

Oh. v šolo, v šolo! Že vse leto sem tiščal v
starše, kdaj me dado v šolo, in zmerom so mi
obetali, da kmalu. Na, tak zdaj se mi pa le izpolni
velika želja. Hoj, hitro in rad kakor še nikoli
sem se umil, lepo oblekel in obul.

»Vidiš,« se mi je oče otožno smehljal in me
božal po laseh. »Vprvič te dava iz rok. V šolo
začneš hoditi. Rad se uči in priden bodi, lepo se
vedi, da naju sram ne bo.« Tako je prav počasi
in kakor v veliki žalosti govoril in me milo gledal.

»Da bi ti bilo v srečo!« je mati zaihtela na
glas in me prekrižala.

16

Potlej sva šla. Jaz srečen, mati otožna. Spo¬
toma so me plašili otroci, ki so že leto ali dve
bodili v šolo, češ, le stoj, zdaj spoznaš tudi ti, 'kako
učeniki znajo prijeti za »sladke« in kako hudo
palico imajo. Hm, začelo me je skrbeti — bile so
prve šolske skrbi. In ko sva prišla v šolsko vežo,
mi je velik strah stisnil srce, da sem se prijel za
materino krilo.

Mati potrka ob neka vrata, izza njih zagrmi
glas, jaz pa, ne bodi len, spustim krilo, da bi jo
pocedil na piano, pa me že popade previdno ma¬
terina roka in pred seboj porine v sobo.

»Aha,« je pokimal šolski vodja. »Vpisovanje,
kajne?« In ti je odprl neko kakor podnica debelo
knjigo, zapisal vanjo, kar mu je pravila mati,
mene pa še pogledal ni; saj me tudi mogel ni:
skril sem se bil za materin hrbet.

Doma mi je mati napravila šolsko torbo. Vesel
sem je bil kakor prvih hlač. Saj sem je bil lahko.
Starim očetovim hlačam je v golenici odrezala za
poldrugo ped dolžine, jo zdelaj staknila, zgoraj
zarobila in ji prisila motvoz, da bi si jo čez glavo
obešal na desno ramo.

Drugi dan se je začela prava šola. Ne, nič
več me ni mikala; učenika, ki ima tako grmeč
glas, sem se bal. Skril sem se, a mati me je našla
in me tirala v šolo. Vso pot mi je dopovedovala,
da so učenik dober gospod, samo miren moram
biti v šoli in priden.

17

Ko smo otroci, majhni in plašni, v učilnici
strahoma čakali grmečega učenika, pa v razred
ni prišel on, med nas je stopil — Konrad črno-
lo gar, še čisto mlad, prav prijazen gospod s krat¬
kimi, črnimi brčicami in smejočimi se očmi.

Ha, kar oddahnil sem se. No, bo že, tale ni
videti hud, glas mu je prijazen in samo smehlja
se nam.

Razvrstil nas je po klopeh: fantičke na levi
strani ob oknih, na desni pa punčke. Nastal je
živžav: punčke so po kurje življale, fantički smo
se poredno dregali in ščipali.

O, učitelj se ni več smehljal. Iz miznice je
potegnil drobno, rumeno paličico iz tujega, a stra¬
hovito trdega, gorkega lesa, kakor smo se čez čas
prepričali, 'zamahnil z njo in počil ob mizo: »Tiho!
Rolke na klop! Vstanite! Sedite!«

Pol ure smo tako »eksercirali« in postali čisto
voljni in krotki.

Zbogom, svoboda — !

Drugo uro je prišel katehet. Ta se ni smeh¬
ljal, vendar se ga nismo nič bali, saj smo vedeli,
kako dobri so gospod kaplan in da jih ima vse
rado. In precej je hotel vse vedeti: kaj znamo
moliti in koliko krščanskega nauka poznamo že
z doma. Z molitvicami je bil zadovoljen, samo
preurne so mu bile: besede so se nam po kmečki
navadi stapljale in zlivale v nerazločno žlobudrav-
ščino.

Iz nižav in težav

2

18

»Koliko je Bogov?« je potlej vprašal nekoga
iz prve klopi. »Vstani in povej!«

Tisti napetolični zamašek skoči na bose noge
in glasno pove: »V vsakem kotu eden.«

Učilnica zavrešoi, fantiček osramočen zaveči,
katebet sam drobno pogleda in se začne hitro
usekovati v velik, modrikast robec, da ne bi videli
tudi njegovega smeha. Potlej ponosi j a ščepec to¬
baka, se z zamaškom lepo pomeni in zve, da mal¬
ček že kar dosti ve in prav.

5. Prehud ogenj.

Šola se mi je zdela pusta. Učiti, sem se moral,
kar sem že znal. Kar upiral sem se. Če mi je
učitelj velel, naj posamezne črke berem z velike
tiskane table, sem prevzetno prebral tudi tiste,
ki mi jih ni velel.

»Beri samo tisto, kar ti velim!« me je ustavil,
čeprav se je začudil, kakor sem opazil. Najbrž je
v meni hotel zatreti napuh, ki me je razganjal,
ko sem videl, kako s svojo učenostjo prekašam
vse součence. »In ne bodi prevzeten!« mi je še
rekel.

Križana gora, učiteljev ukor je kar gorel v
meni in me strašno pekel. Pa res! Dosihmal so me
vsi občudovali, ker sem že pred šolsko starostjo
znal, česar se nekateri vseh šest let niso mogli
dobro naučiti, učitelj pa me vpričo otrok ozmerja.

19

ker sem v gorečnosti pokazal, koliko znam. V otro¬
ški nerazsodnosti sem mislil, da mi je žalil tudi
mater, ki me je te vednosti učila s tolikšno lju¬
beznijo in potrpežljivostjo. Kar pisano sem gledal
učitelja in mu nerad in zamerljivo odgovarjal,
kadar me je vprašal. Tudi učil se nisem nič več
tako rad.

Kajpa, učitelj je spremembo opazil in mi ne¬
koč. ko je bil pouk v kraju, velel, naj še ostanem
v učilnici.

»Aha — zaprt! Šek — šek!« so mi součenci
strgljaJi korenček.

»Menda res zaprt,« me je peklo. »Zakaj neki?«

Vest mi ni bila prav čista. V šolo in iz šole
gredoč sem se rad, a ne zmerom zmagovito pehal
in rval s fantiči in včasih mi je ušel tudi kakov
»hudir« ali pa celo »hudik«.

Šlo mi je na jok, vendar sem junaško po¬
goltnil solze in stisnil zobe. Le očeta in matere mi
je bilo žal, češ kako hudo jima bo, ko zvesta, da
sem bil kaznovan. »Šiba bo pela doma,« sem si
nemilo prerokoval, »zdajle pa nemara tista ru¬
mena, drobna paličica.«

Pa Konrad' Črnologar ni odprl miznice, kjer
se je skrivala tista gorka paličica, kar prijazno
se mi je nasmehnil:

»Ali boš kaj bolj priden, če ti posodim prav
lepo knjigo?«

2 '

20

Po ljudeh je nemara zvedel, kako požiram
knjižnico starega cerkovnika.

»Aha,« požrem na debelo slino, druge pa ne
morem ziniti nobene in v oči mi od presenečenja
in olajšanja pritisnejo solze presladkega veselja.

»Na,« je dejal in mi iz šolske omare dal zve¬
zek Zbranih spisov Krištofa Šmida, »le beri, počasi
beri in pazi, da knjige ne umažeš ali poškodb ješ.
Ko jo prebereš, mi jo vrni, da dobiš drugo.«

Nerodno se zahvalim, knjigo — roke se mi
tresejo — porinem v torbo in jo uprasnem za
součenci, da ne bi mislili, glejte, zaprt je.

Vsa mržnja do učitelja, kolikor mi je je bilo
v preobčutljivem srcu, je splahnela in se zmenila
v veliko hvaležnost. Napuh je zgorel. V učilnici
bom posihmal čisto ponižen in priden, sem si
obetal.

Kako je po meni gorelo, ko sem bral tiste
povestice, napisane s pravo nemško vzgojno omled-
nostjo, ne morem, ne znam povedati. Požiral sem
jih 'kar na dušek, jim vse sveto verjel in si jih
zapomnil.

Že drugi dan sem knjigo vrnil.

»Kaj si jo res že prebral?« se je učitelj čudil

»Prebral,« sem pokimal.

»No, pa povej, kaj si bral v tejle povesti,«
mi je povedal naslov povestice iz tiste knjige.

In jaz začnem povest vpričo vse učilnice pra¬
viti in praviti, vendar tako, da je postajala po-

21

dobna sama sebi samo vsebinsko, vse drugo sem
bajal, kakor sem na peči poslušal mater, čisto po
domače in prikladal iz svojega.

Součenci so zijali, nekateri tudi rdeli od ne¬
voščljivosti; učitelj sam pa me je debelo gledal
in se naposled nasmehnil:

»Prav pridno si bral, to že vidim. Ker si tako
priden, stopi semle k tabli, da se še pomeniva,
kako si se naučil računske naloge.«

Jaz — pa računstvo! Do današnjega dne zame
ni bilo na svetu bolj zoprne stvari! Kar zazeblo
me je. Naloge še povohal nisem. Kdaj neki? Knji¬
go sem požiral, ji umišljal junake po svoji domači
miselnosti in jih bil tako poln, da sem postajal —
to za trdno vem —- že nekoliko prismojen.

Pred tablo me je zgovornost čisto minila. Ko¬
liko je 12 — 4? Da ni 5, se mi je zdelo, a koliko
res je, nisem vedel; zato sem modro molčal. Ni pa
molčal učitelj.

»Kaj mi nisi obljubil, da boš priden?« me je
trdo gledal in prijemal za »sladke«. »Le pojdi in
sram te bodi, nobene knjige ti več ne posodim.«

Ves sem zagorel od sramote. Zameril sem se
učitelju, ko sem mislil, da se mu prikupim s prid¬
nim branjem, in vsa učnilnica me je podsmešno
gledala, češ prav ti-je, priskut, ki brati znaš in
govoriti, računati pa nič.

22

Ali učiielj me je hotel omečiti. Pred taJblo je
poklical punčko, češ pa ti povej, česar Nane
ne zna.

Punčka odgovarja čudovito lahko in lepo, a
učitelj me gleda in pravi:

»Le poslušaj, da boš kaj znal!«

Speklo me je spet, dd bi zatulil.

»E, kaj!« se predrzno odrežem. »Če je ko¬
ličkaj fantiček, je vreden cekinček; punčk pa je
sto za vinarja pol!«

»Kaj? Kaj si rekel? Pridi no semkaj, da poveš
še enkrat!« je dejal in vzel iz miiznice tisto pa¬
ličico.

Vedel sem, kaj bo, vendar sem moško šel tja.
Pa me je z levico prijel za tilnik, pritisnil navzdol,
da sem pokleknil na stopnico odra in napel hlače
na zadnji plati. Všk! všk! všk! me je s paličico
gorko nažigal, da se je kar kadilo in sem cvilil
kakor kužek. Potlej sem skoraj kar počepe od-
drsel v klop.

Součenci, ki so mi bili vsi gorki, ker sem brati
in pisati znal bolj ko oni sami, so mi sramoto in
kazen prav nekrščansko privoščili.

Zasmeh me je kajpa palil, še bol j pa me je
skrbelo, kaj bo doma, ko zvedo starši, kako je
bilo. Skrb ni bila zaman, zvedeli so še tisti dan
— součenci so me prijazno zatožili — in še tisti
dan me je mati pošteno natreskala.

23

»Jaz ti že pristrižem predolgi jezik!« je pu¬
hala in mahala po meni. »Prikazen nepogledna,
tako zabrodiš učeniku, ki se pekli s teboj, zabitim
bučmanom?«

Bolečine so splahnele, kar pozabil sem jih,
učitelju pa nisem odpustil. Postala sva sicer spet
prijatelja in še dosti knjig mi je posodil, le z ra¬
čunstvom se vse življenje nisem mogel kaj prida
zbližati.

6. Sprava.

Prav tisti čas sem učakal dogodek, ki me je
hudo zamajal in mi dal prečudnih misli.

»Gori!« je neko popoldne jasknila vas. Izza
hriba, kjer je živel tisti krivoprisežni očetov brat,
so vreli klici na pomagaj in pod nebo se je gnal
gost in teman oblak velikega dima. S paše je pri-
vpil pastirček in povedal, da gori domačija prav
bratu mojega očeta.

Oče otrpne, vrže vse iz rok in plane na ves
splav.

»Kam noriš?« ščeketne mati. »Takemu bi šel
gasit?«

»Gori!« zavpije oče in steče še hitreje.

Zdaj pa tudi mati popade prazen škaf in jo
ubere za njim, da bi donašala vode iz Temenice
in pomagala gasiti. Otroci se spustimo za njima,
a skokonog, kalkor sem bil, kmalu pretečem vse.

24

Groza! Iz hiše, hleva in poda se vije visok
visok plamen, iz njega tresketajo iskre, vsa vas
buči, vrešči, gasi.

Za trenutek pošto jim in zastrmim v grozo, ki
je še nikoli take nisem videl.

Pogorelo je vse do samih tal.

Oče in mati tolažita obupanega pogorelca in
in se z njim menita, kakor da jima še nikoli ni
prizadel nič hudega ...

Ko se ob mraku vračamo, meljem vse to in
mi noče v mlado glavo.

»In ti ne moreš odpustiti učitelju tiste pali¬
čice!« me je kljuvalo v srcu in že gasilo ogenj,
ki mi ga je bil zakuril — napuh.

7.  Amerika.

V tistih letih sta po ljudeh začeli hoditi slava
in hvala neke daljne Amerike.

Amerika — o, prekanjeno je daleč: tam nekje
na drugem koncu sveta, ka-li. Ko je pri nas noč,
pravijo, je v Ameriki dan. Za samo pot do nje po¬
trebuješ grdo veliko denarja: lepih sto goldinar¬
jev, še rajši več. In voziti se ti je skozi pol sveta
in še po samem morju deset nevarnih dni, da
prideš tja, če res prideš. Neskončno morje žene
valove, velike kakor največ ja hiša v Šentvidu.
Preden se odpraviš, oporoko napravi in z Bogom
se spravi — vsaka ladja ne zmore strašnega morja,

25

prenekatera se pogrezne do dna grozovitih voda.
Če pa ti je naposled vendarle v delež čudovita
Amerika, se 'kar pogospodiš: vsa)k dan ti je na
ostajanje najlepšega mesa in belega kruha in le
dvakrat, trikrat se obrni, pa obogatiš in denarja
pridobiš, kakor bi vsak dan v ris hodil hudiču
svojo krščeno dušo zapisovat.

Siromakom in prezadolženim kmetom so se
oči svetile, vsi zaverovani so poslušali in se spo¬
gledovali.

»Hoj, v Ameriko pojdem!« se je utrgalo zdaj
temu zdaj onemu.

»Hm, tudi meni bi bilo treba!«

»Ko bi le bila nekoliko bliže in pot ne tako
draga!«

»Šel bi že, šel, pa doma ne morem pustiti sa¬
mega z ženo in majhnimi otroki.«

Moj ubogi, dobri oče jih je poslušal in molčal,
le glava se mu je bolj in bolj pobešala. Z materjo
sta se na samem tiho pomenkovala, otroci nismo
mogli prestreči nobene besede. Po vsakem takem
pomenku je oče še bolj poniglavi! in mati je imela
kalne in rdeče oči.

Kar ti je oče neko jutro vstal prav zavred,
se pražnje oblekel in tiho odšel.

»Kje so pa oče?« smo ga otroci pogrešili, ko
smo se prebudili.

»K spovedi so šli in k obhajilu,« nas je mati
mirila in tolažila, češ da se oče zdaj zdaj vrnejo.

26

Oče se je kmalu vrnil, molčeč in hudo resen,
a segel je v žep in nam vsakemu dal po eno presto.

»Presta!« smo otroci zavpili in roko stegnili
po tisti največ ji slaščici; tudi Pazi, naš psiček, je
skrivil pogled, kihnil in pomahljal z repkom.

»Otročički, le pokusite,« je oče dejal in se
bridko smehljal, ker smo od prevelikega začude¬
nja pozabili, da so nam usta polna čvrstih, zdra¬
vih zob.

Kakor bi trenil, smo nalomili presto, hrustnili
vanjo in se sočutno spomnili tudi Pazija. O ljubi
Pazi, kdo je bil bolj srečen: ti ali mi?

Oče je potlej skoraj ves dan postaval pred
hišo in otožno gledal proti vasi, kjer se je iz
vrtnega drevja videlo sleme njegove rojstne do¬
mačije; a ko se je nagnil dan, nas je poklical
predse in dejal:

»Otročički, pridni bodite, mami ne nagajajte
in zame molite — v Ameriko pojdem ...«

Mati je stala ob strani, obraz skrivala v pred¬
pasnik in na ves glas bridko jokala.

Iz vsega nedolžnega srca smo večali tudi mi
in se ob očeta tiščali.

Naš ubogi oče je vsakega posebej pobožal
z obema rokama, stisnil k sebi in počasi segel po
kovčegu, ki ga dozdaj nismo opazili. A zdaj se
je zamajala tudi mati in storila, česar še nikoli
nismo videli: omahnila je očetu na prsi in se ga
oklenila.

27

»Pusti,« je ihtela, »ne hodi, ostani pri nas ...!«

Oče jo je rahlo odrinil in vzdihnil:

»Morana ... za vas moram . . . Pridni bodite
in zame molite . . .!«

In je popal tisti lačni ikovčeg in stekel na
cesto, ki ga je klicala v daljni svet.

Mati, sestra in bratec so zatulili, jaz, ki sem
mislil, da sem učen in moder iz knjig, sem jo
pocedil za mejo, da bi skrivaj vsaj še nekoliko
spremljal očeta, a glej, okoli njega je skakal še
modrejši Pazi, se mu prikupoval in mahljal z
repkom.

Oče je vrh klanca, od koder se je videla naša
domačija, trudno postajal in se obračal. Roka, to
sem dobro opazil, se mu je večkrat dvignila do
oči ...

Sam Bog ve, kako hudo mu je bilo, in sam
večni Bog ve, da sem že tačas okusil, kako bridko
utegne biti slovo ...

Da, tisto slovo, skrito in samo, je zame bilo
strašno hudo. Tačas je usoda — le stojte, izkazalo
se bo! — zame prvič zastavila pero, mi zapisala in
določila usodno zlo: da me Bo peklo še nekatero
grenko slovo od ubogega, vendar ljubega doma
in od nedopovednih sladkosti, ki si jih nedolžno
umišljajo vzori, boji in sanje nakvišku koprneče
mlade, nemirne in neumne duše ...

28

Očetovo kratko in preprosto slovo se mi še
danes ta dan ni utrnilo iz spomina. Kakor sem
bil majhen in otročji, sem ga vendar zase in za
vse čutil, še preveč čutil.

Ves napuh iz šole me je mineval, v trpljenju
se mi je čistilo in krepilo neumno srce ...

8. Jaro seme.

Vse misli so nam posihmal bile pri ljubem
očetu. Vsak večer smo z materjo na glas molili
in Boga prosili, da bi naš oče nevarno daljno pot
srečno prebili, v Ameriki dobro zaslužili in se
kmalu zdravi vrnili.

In res: že čez kak mesec smo prejeli prvo
očetovo pismo iz Amerike in v njem je tudi bil
bankovec za deset dolarjev.

»O, glejte, podobica!« smo otroci zavpili. »A
kako je čudna, naše so dosti lepše.«

»Saj ni podobica,« jo je mati vsa rdeča s tre¬
sočimi se rokami obračala. »Denar je, otroci,
denar! «

»O, kaj, denar?« smo se čudili. »Koliko neki?«
sem jaz segel po bankovcu in učeno povedal, da
se baha s številko deset.

»Da, deset dolarjev,« je mati kimala, »to je
v našem denarju pet in dvajset goldinarjev.«

Tisto pismo s tako velikim denarjem je bilo
za nas čudovito lep dogodek.

29

»Otroci, to, to in to vam precej kupim,« se je
mati smejala in jokala, »a najprej moramo očetu
pisati in se mu zahvaliti.«

In tako sva se z materjo precej pripravila,
da bi očetu pisala. In kako sva pisala! Kar skrijte
se, vi učeni, vi mestni in gosposki ljudje, ki se
hlinite in lažete, ko govorite ali pišete o ljubezni,
grdi ste, majhni in prazni... A midva z materjo
sva tačas vso dušo, vse srce pokladala na papir
in v besede, presrčno domače in vendar izbrane
in lepe, sozvočno skladala, da so pele in se »uje¬
male«. Mati je bila hudo tenkoslušna za ritem,
besede je zbirala v mehko tekoč in sladko pojoč
stavek, si ga presodno ponavljala in ga mojstrsko
popravljala, a tudi jaz nisem štorasto le poslušal
in čakal: vtikal sem se z jezikovnim bogastvom
iz knjig in ji brusil stavke.

»Nane, o Nane, kdo pa te je naučil tako?« me
je prijazno lasala in se mi med solzami milo
smejala.

Rad bi bil rekel, da me je največ naučila ona
sama, ko mi je pravila pravljice, in da so mi dosti
dosti dajale knjige, pa nisem mogel: sram me je
bilo; sram, ker sem vedel, da še jecljam ne, ko
bi govoril rad ... Po knjigah, ki sem jih požiral,
sem se res goreče učil vseli novih besedi. Zdaj,
ko sva prvič pisala očetu, bi se bil rad izkazal,
pobahal. Tako sem" se z njimi vštulil v materino
nareko. Saj ne rečem, najbrž niso bile čisto ne-

30

umne, sicer me mati ne bi bila tako pohvalila.
Ali jaz sem njeno pohvalo razumel tako, da se
nemara le prizanesljivo norčuje iz mojega knjiž¬
nega spakovanja; obenem pa sem čutil, kako sem
z vso tisto tujo učenostjo vendarle čisto nebogljen
in okoren v primeri z lepoto in močjo po domače
govorečih materinih besedi.

»No, piši!« mi je potlej velela in začela klesati
še konec pisma.

Tako sem posihmal še večkrat pisal in se na¬
učil čisto njenega sloga.

Najbrž me je kje hvalila. Kmalu kmalu so me
po vasi ti in oni prosili, da bi prišel in jim pisal
pisma, nekoč celo oporoko, ki sem ji obliko po¬
znal iz šolskega »Spisja«. Kratko in malo: izuril
sem se za spretnega pisarja. Pa to me ni posebno
veselilo, ker nisem smel pisati po svoje, marveč
sem se bolj ali manj moral ravnati po nareki
tistega, v čigar imenu sem pač pisal.

Z materjo sva postala velika prijatelja. Z me¬
noj se ni več menila kakor z otrokom, vse mi je
zaupala, včasih še preveč; tudi sestri in bratcu
sem postal osebnost, ki jo je lepo slušati.

To in da so mi tudi drugi marsikaj zaupavali,
ko sem jim pisal pisma ali karkoli že, je storilo,
da sem hitro zorel in se možatih

Ob delopustu in pozimi so me po hišah klicali,
da bi jim bral kaj na glas.

31

Kdo rajši ko jaz? In kako sem jim bral! Hiša
je onemela — šivanko bi bil slišal, če bi bila pala
na tla — in se z menoj vživela v povest. Bral sem,
da sem kar pojemal, in nihče ni mislil, da me pre¬
dolgo branje vendarle utruja — anti tako je naša
slovenska vas 'lačna duševne hrane.

»Nane, še beri!« so silili, če so naposled le
opazili, da omagujem.

»Jejhata, kaj pride pa zdaj?« so se že spet
motali v razplet prepočasnega dejanja.

Do modrovanja in utrudljivega opisovanja,
ki ga pisatelj tlači v dejanje povesti, jim ni bilo.
Junaka povesti so imeli radi ali neradi le iz veli¬
kega, živega in razločno popisanega, v nobene
meglene podobe skritega dejanja.

Tiste omledne povesti, ki žarijo v človeško
neverjetno svetli luči in ki obenem grmijo in
treskajo iz še bolj neverjetno grde teme, tudi
meni niso bile všeč. Ali tačas so posebno za mla¬
dino pisali le taka zmašila, ki so jih slepo pobirali
iz osladno zoprnih nemških »vzgojnih« okvirov
in jih nespretno razstiljali med nas..,

Pa res, nikoli nisem maral tistih cmeravih, mi¬
lih Jer, ploskal in kimal pa sem z vsem srcem na¬
vihanemu porednežu, ker se mi je le ta zdel pravi
in živ človek. Da, res, tistim sladkobno omlednim
povestim o pridnem Janezku in hudobnem Mihcu
nisem veroval, priskutne so se mi zdele.

/

52

9. Učiteljica.

»Otroci,« nas je neki dan nagovoril učenik
Konrad Črnologar, »nič več vas ne bom učil jaz;
v druge kraje pojdem. Bodite pridni in se radi
učite, tudi ko mene med vami ne bo več.«

Vsi smo ostrmeli, kakor da ga nismo razumeli.

»Z Bogom, otročički!« je še dejal, stopil med
klopi in vsakemu izmed nas, segel v roko.

Zdaj smo razumeli: to je slovo! In nam je
postalo hudo, da smo na ves glas zajokali.

Učenik se je milo smehljal: ljubezen nedolž¬
nih otrok ga je ganila, a hudo, to sem opazil, je
bilo tudi njemu, da je urno pobegnil iz učilnice.

Čez nekaj dni zvemo, da dobimo — učiteljico.

Učiteljica, to je tačas bilo za nas nekaj čisto
novega in nemogočega! Kakšna učiteljica pa? Ne¬
mara ženska, kakršna je tale župnikova kuharica,
ki se nekaj drugače nosi?

»Ne, baba nas ne bo učila!« smo sklenili
užaljeni fantiči. Punčke so se nam smejale, sicer
pa so molčale.

»Ven jo izpeliamo, če res pride!« smo se za¬
rotili in domenili, kdo vse se je loti.

Med zarotniki sem kajpa bil tudi jaz, ker sem
pač bil močan in glasan fant.

Zarotniki tisti dan res obstopimo vrata: baba
nas že ne bo učila, pa je!

33

Na — vrala se odpro, v učilnico stopi prelepa
gospa... O, vse župniške kuharice naj se lepo
skrijejo ... Tale je mlada in čudovito lepa, čisto
gosposka. Na glavi ima kakor reta širok slamnik,
ves je v cvetju in ptičjem perju; obleka ji je,
kakršne še nismo videli: od zad nabrana v veliko
malho, spred se je vitko ovija, a okoli vratu
in po prsih ji binglja dolga zlata verižica... Za
trenutek se angelsko lepa podoba ustavi in na¬
smehne naši odrevenelosti, vsa učilnica glasno
pozdravi, zarotniki vsi rdeči smuknemo v klop.

Pouk se začne. Precej opazimo, da tudi ona
zna, kar je znal učenik: ne, to ni baba, to je res
učiteljica.

Gospodična hodi med klopmi, poboža tega,
onega in ga izprašuje, kako se piše, odkod je
in kako je doma.

Preden je minilo pol ure, smo bili vsi pre¬
magani, le nekdo iz zadnje klopi je še mislil, da
sme in mora nagajati.

»Pridi no sem!« mu je prijazno velela.

Nagajivec je pokorno vstal in šel pred oder.
Gospodična je iz miznice molče vzela tisto gorko
paličico in ga čisto mojstrsko našvrkala, da je
cvilil kakor mlado mišje gnezdo.

»O, res ni baba, učiteljica je!« smo zarotniki
še enkrat dognali in se je spoštljivo bali.

Punčke so se nam poredno smehljale.

Iz nižav in težav

3

34

10. Prirodoslovec.

Po šoli sem nekoč šel v Kuščarjek, da bi na¬
biral rdečih jagod. Kmalu za menoj je počasi
prišel gosposki človek z dolgo in široko črno
brado; suknja mu je bila precej dolga, ob straneh
zaokrožena in od zad preklana, na glavi je imel
trd, črn klobuk.

V rebri sem visel jaz, tam zdolaj pa je tisti
gosposki človek obračal kamenje in nekaj pobiral
in metal v majhno pločevinasto škatlo, ki mu je
visela čez ramo. Po nesreči se mi je sprožil ka¬
menček in se odskakuje zatrkljal navzdol.

»Kaj pa delaš tam gori?« je gospod pogledal
nakvišku.

»E, nič,« sem se potajil.

»Pridi no dol, pomagaj mi!«

Gospod je, nisem se upal upirati, slušal sem.

»Privzdigni tale kamen!« mi je velel.

In sem ga privzdignil. Po vdrtini so zagoma-
zeli hrošči in črvi. Gospod jih je z belo roko urno
pobiral in metal v tisto pločevinasto škatlo.

Kaj takega še nikoli nisem videl.

»Čemu pa vam bodo?« mi je ušlo. »Kaj imate
ptiče doma? Kakšne pa?«

»Privzdigni še tistile kamen!« mi je spet velel,
kakor da me je preslišal.

Pokorno sem obračal kamenje in se čudil, da
se gosposki človek kar z golo roko dotika črvadi.

35

Meni se je zmerom gnusila in sem vsako, kjer sem
jo videl, neusmiljeno pomezgal.

Naposled je gospod sedel na grivo in se začel
meniti z menoj. Na kolenih je držal majhno ne¬
popisano knjižico, me poslušal in nekaj vanjo
zapisoval.

Pomenek je dal, da sem povedal, kako rad
berem knjige.

»Vidiš, to je pa res lepo!« me je hvalil. »Ali
tudi v šoli se moraš pridno učiti, da jih boš bolje
razumel.«

Preden je šel, mi je dal srebrno dvojačo.

Doma sem potlej vse povedal materi in ji
izročil denar.

»Ni prav, da si ga sprejel,« je rekla. »Dobro
delo ni več dobro delo, če si ga daš plačati.«

Potlej me je natančno izpraševala, kaj in kako
sva se menila z gospodom. Kar jo je pičila neka
misel, da je šinila do kateheta v Šentvid. Kmalu
se je vrnila in zdrsnila še v šolo. Ko je prišla
domov, ji je obraz sijal in se mi smehljal.

»Nane, kaj, ko bi ti šel v mestne šole?« me
je usodno vprašala. »Vsega, vsega bi se učil in
knjig bi imel, da se še videl ne bi iz njih.«

Srce mi je poskočilo menda prav do grla, da
precej še ziniti nisem mogel nobene.

»Rad!« sem potlej ves zmešan jasknil.

3 *

36

11. Popotne.

Z materjo posihmal nisva več dosti govorila
o mojem učenem šolanju, mislila pa sva ves čas
le na to.

Iz Amerike so kapljali dolarčki. Mati je mo¬
dro brisala stari dolg z domačijice in pošteno vra¬
čala, kolikor se je oče moral še zadolžiti, da je
mogel v ameriška nebesa.

»Dolgove plačuj, leso zapiraj in dobro ime
bližnjega pusti na miru, pa boš mirno in lepo
živel!« me je učila.

Zavest, da vračamo dolgove, je za nas bila že
bogatija. Skrbni, vame zagledani materi se je ta
misel še posebej zapičila v glavo.

»Nane, v šole pojdeš, v Ljubljano!« mi je
tisto jesen dejala in se po vsem obrazu smejala.

Čudno, da nisem ponorel, tako sem bil vesel.

Krojač in čevljar sta mi umerila novo obleko
in obutev, šivilja pa nekaj perila.

»No, zdaj boš pa imel knjig, da jih boš sit!«
mi je ta ali oni božal veliko ljubezen do knjig.

Priprave, saj jih ni bilo dosti, so hitro minile.

»Nocoj, Nane,« mi je mati neki večer dejala,
»kmalu lezi in si izprašaj vest, jutri pa vstani
zavred in pojdi k spovedi in obhajilu — v Šent¬
vidu bo to zate nemara zadnji pot.«

Drugo jutro sem res krevsal v Šentvid. Tista
pot mi še nikoli ni bila tako huda. Velika otožnost
mi je bolj in bolj kalila veselje do mestnih šol.

37

Z grehi mi v kaplanovi spovednici ni bilo sile,
a gospod je vendar bil siten, bolj kakor po na¬
vadi.

»Pridi potlej nekoliko k meni!« mi je napo¬
sled velel.

Nisem šel rad. Bal sem se, nemara me je kdo
kaj pričrnil. Bog pomagaj, živ sem bil in temu,
onemu včasih nagajal ali jezljal. »Zdajle bova s
kaplanom orala,« me je peklo.

Pa nisva. Gospod se je zasmejal, me udaril
po rami in potisnil na stol za mizo.

»Z doma poj deš, kajne?« se je zresnil. »Ali
pa tudi veš, kaj to pomeni?«

Iti in se posloviti za dolgo ali za zmerom in
vse zapustiti — o, da, to je hudo ... Saj še nisem
pozabil, kako je očetu in nam vsem bilo tisto
popoldne bridko. Zaihtel sem, solze so se mi usule
po licu.

Ali kaplan me ni prav nič miloval.

»Kaj se cmeriš?« se mi je smejal. »Ali si fant
ali nisi? Trden moraš biti. Nič prida te ne čaka,
zato pa iz tebe kaj bo, če se ne zavržeš. Kadar
ti bo hudo, steci v cerkev. Mati božja ti pomore,
Jezus te pomiri. .. Trden bodi, nič se ne boj!«

Obtesaval bi me bil še dalje, pa je njegova
teta, ki mu je gospodinjila, prinesla zajtrk.

»Zajtrkovala bova,« je dejal, ko se je teta
umaknila.

38

To mi je bilo sitno. Jaz z gospodom? Kako
neki? Sram me je bilo.

A kaplan je že natočil kave in mleka, mi od-
tevsnil brtavs belega kruha in rekel:

»Jejva!«

Segel sem po kruhu in ga začel drobiti v kavo.

»Ne tako!« me je ustavil. »V Ljubljani ne
smeš jedi otepati tako po domače. Ljudje so tam
zoprni, gledajo ti tudi na roke in na zobe.«

Moral sem odškrniti grižo kruha, jo založiti,
požvečiti in nanjo srkniti požirek kave in spet
tako, da je zmanjkalo kruha in kave.

Potlej mi je razkazal ptičke, ki jih je imel
v drugi sobi, med njimi tudi velikega ptiča zelene
barve in čisto človeško, vendar v tujem jeziku
govorečega.

Naposled mi je velel, naj pokleknem. Sklenil
je roke in me blagoslovil med tiho, kratko molit¬
vijo, a ko sem smel oditi, mi je dal srebrn gol¬
dinar. »Da boš imel za zvezke in za peresa,« je
dejal in se mi tiho smehljal.

Spotoma sem se nekje pohvalil, da sem zajtr¬
koval s kaplanom in kaj sva se menila.

»Svet in dober mož, tale kaplan!« sem slišal
za seboj. »Pridiga, kakor še nikogar nismo slišali,
in spoveduje, razbojnika pod vislicami bi umečil.«

»In rad je v veseli druščini, tudi vina se ne
brani, pijanega ga pa še nihče ni videl.«

39

»Kadar je nekoliko vinski, je najbolj svet:
vso dušo, vse srce daje iz sebe.«

»Taki smo, da bi večkrat moral biti vinski,
pa menda ne more, ker mu siromaki vse pobero.«

»Ali pa teta. Pa to je prav. Če je ne bi imel:
kakor je gospod, še stradal bi, tako dobrih rok je
in tako malo misli nase.«

Do teh modrij mi ni bilo dosti, kar hitro sem
jo pobiral domov.

12. Prvič z doma.

Tudi materi sem se pohvalil, da sem zajtr¬
koval s kaplanom. Zardela je, rekla ni nič, dobro
pa se ji je zdelo, tega ni mogla skriti.

Na klopi ob peči je stala skoraj polmerniška
vreča fižola, ob njej je bila nevelika cula.

»Tale fižol dava ljudem, ki te v Ljubljani
vzemo pod streho,« mi je mati razodevala. »Z njim
se jim morda prikupiva, da te ne bodo gledali
preveč po strani. V culi je nekaj perila zate. Po¬
poldne pojdeva. Osem ur je do Ljubljane. Večji
del pota morava zmoči že nocoj, da zavred pri¬
deva tja. Gospoda ne vidi rada, če popoldne tiščiš
prednjo.«

Vse veselje do Ljubljane se mi je podiralo,
po glavi so mi brodile- kaplanove besede, misel,
da mi je zapustiti ljubi domek, me je hudo hudo

40

bolela — najrajši bi se bil uprl, pa me je bilo
sram malodušja.

Ko se je dan že močno nagnil, mi je velela:

»Obleci se, Nane! Iti morava. Le urno!«

Slušal sem, a oblačenje mi je bilo prav za¬
mudno. Vse mi je padalo iz rok, gumbe na telov¬
niku sem zapel navzkriž, izza pasa mi je bingljal
hlačni trak, še nikoli se nisem tako nerodno
oblekel.

Sestra in brat bi se mi sicer posmehovala, a
zdaj sta molčala in me s plašnimi očmi vsega
držala. V tem je prišla ženska, ki jo je mati najela
za varuhinjo.

Zdaj je postajalo vsem prav tesno. Molče
smo se gledali in že vsi obenem zajokali. Hudo
hudo mi je bilo, ne morem povedati kako. Prva
se je zmogla mati in mi urno oprtala vrečo, po¬
močila prste v kropilnik za vrati in me pokrižala,
a reči ni mogla nobene.

»Nane, pojdiva!« je naposled zahropela in me
obrnila proti vratom.

Sestra in brat sta zavečala, ves v ihti sem jima
segel v roko in mi je bilo tako, da bi se bil naj¬
rajši otresel vreče in pobegnil kakor tačas, ko
mi je prvič bilo iti v šolo.

Tako sem prestopil prag ljubega domka...

Vzela me je velika cesta, za menoj in pred
menoj je šel jok kakor klic na pomagaj ...

41

13. Pot v temo.

Dolgo sva hodila čisto molče. Mati je gledala
predse, jaz sem se oziral po hostah in tratah, po
njivah in travnikih; milo milo sem jih gledal, a
ko so mi oči zgubile zvonik vaške cerkvice, sem
zaihtel in postal: bilo mi je, kakor da se z vsemi
koreninami pulim iz domače zemljice . . .

»Le stopi, Nane, le stopi!« mi je mati hripavo
dejala, ozrla se pa ni.

Požrl sem solze in krevsnil dalje.

»Morda težko nosiš?« je potežkala vrečo, ki
mi je oprtiv jezdila na hrbtu.

»E, kaj!« sem junačil. »Če ste trudni, vzamem
štuporamo tudi vas.« Bilo mi je nekaj čez trinajst,
velik in močan sem bil za petnajst let.

Pot se je nama potegnila. Minila sva Šentvid,
videla Stično in se bližala Višnji gori, sonca je
bilo komaj še za moža visoko.

Mati mi je začela praviti pravljice o stiškem
samostanu, o belih menihih, ki so »pred sto« leti
živeli v njem, in o imenitni gospe s Pristave. Vra¬
čal sem ji, kar sem iz Jurčiča vedel o Stični in
Višnji gori.

»Glej ga, fanta, saj veš več ko jaz sama!« se
mi je pregnano čudila, a kmalu začela pridigati.
Za vsak primer sem dobil nauk, za vsak greh že
vnaprej kopo hudih besedi.

42

»Ne bodi jezičen, ne prevzeten in nikoli ne
pozabi, od kod si prišel in v kako majhnem si
rastel...«

Ko sva presopihala strmi Peščenjek, se je
znočilo. Cesta se je stegnila v temo in veliko
bosto pustega Stehana. O njem je bilo vedeče, da
je še pred leti bil poln strahovitih razbojnikov,
ki so prenekaterega voznika ali potnika ubili in
okrali.

»Tistile križ,« je mati mignila, »je znamenje,
da je tule hudo smrt storil popoten človek.«

Prej mi ni bilo nič, zdaj me je postalo strah,
da sem stopil bliže ob mater.

»Ježeš, ali kaj vidiš?« me je zgrabila za roko.

»Kako bi videl v taki temi?« sem se po sili
nasmehnil.

»O ti jezik dolgi!« me je s komolcem dreg¬
nila, roke pa ni spustila. »Moliva!«

A med govorjenjem me je strah skoro minil.

»Kaj se tako bojite za fižol?« sem se spet
posmehnil.

»Ali ne boš tiho, merka j jezični?«

»E, naj le privro in ga vzemo, težak mi je
že zadosti.«

»Le stoj, ko prideva iz Stehana, ti že po¬
kažem ! «

»Saj ne bom videl, ko je pa taka tema.«

»Moliva,« je odnehala in začela napletati
žalostni del rožnega venca. Ko sva ga splela in

43

zavezala z dolgo vrsto očenašev, je bilo Stehana
konec, tema pa še zmerom taka, da sva komaj
videla cesto pred seboj.

Nekoliko pred Grosupljem se mi je zazdelo,
da se s ceste nekaj belega pomika med njive.

Od groze sem zdaj jaz popal materino roko
in tiho vprašal: »Ali kaj kmalu prideva do hiš?«

»Križani Bog — kaj pa je?« je mati zadrhtela.
»Ali si že spet kaj videl?«

»Ne, kar tako mi je nekaj pusto,« sem tajil.

Čutila je, da lažem; začela je spet moliti in
vso pratiko klicati na pomagaj.

Ko sva prišla v bližino hiš, sem povedal, kaj
sem videl. Groza je naju pognala, da sva skoraj
stekla in kakor zviška bušila v krčmo ob cesti.

Smejali so se nama. Babo da sem videl z belim
predpasnikom, belo skalo ali pa se mi je vse sku¬
paj le zdelo. »Kdor se strahov boji, ga rado straši.«

Ali jaz sem se čutil junaka in si nisem dal
jemati poštenega strahu. Branil sem ga in lagal,
kakor bi pes tekel, da sem naposled sam verjel.

Kam greva in po kaj, so potlej vprašali. Mati
je sramežljivo povedala.

»Aha, študentek, študentek,« so me gledali
in ogovarjali. »Ali boš novo mašo pel?«

»Če je ne bom pel, jo bom pa žvižgal,« sem
zamerljivo uščenil, ker" sem čutil, da se hočejo
šaliti z menoj. Vsa krčma se je zasmejala.

44

»Tudi žvižgal je ne 'boš, ti že ne,« je neki mo¬
žakar prerokoval. »Pravdni doktor pa bi utegnil
postati, jezičen si zadosti.«

V tisti krčmi sva prenočila; spala sva kar na
goli klopi za mizo.

Drugo jutro zavred sem si spet oprtal vrečo.
Prav težka je bila, truden sem bil in neprespan.

»Ali je še daleč do Ljubljane?«

»Dobre tri ure.«

14. Pod tujo streho.

Pod Šmarjem je cesta tonila v veliko meglo.
Še nikoli nisem videl take. In zmerom več je je
bilo in hladna je bila in smrdeče zadušljiva.

Tešča in trudna sva prišla v Ljubljano.

Videl je nisem dosti, a kolikor sem je videl,
mi ni bila posebno všeč, najmanj pa Ljubljanci.
Telebanasto so se pehali po cesti kakor sejmarji
na sejmišču, ali pa so tu in tam kakor vkopani
stali v napoto vsem in vedečno zijali za človekom.

Tako je ob strani Velikega trga iz tal rastla
že priletna Ljubljanka in naju merila, kakor da
čaka prav naju.

»Kam pa, mati?« se je sladko nasmehnila, ko
sva prišla bliže.

Nasmehnila se je tudi mati in vse povedala.

»O, glejte no, tak v šolo ste ga pripeljali? Kaj
pa tale pridni študentek nosi v vreči?«

Mati je tudi to lepo po pravici povedala.

45

»I, saj bi fanta vzela jaz,« je Ljubljanka po-
pala in se nama zasmeliljala. »Sile mu pri meni
ne^bo, pusto pa tudi ne, saj imam zmerom nekaj
študentov na skrbi.«

In že je naju zrinila v neko vežo in po ozkih
stopnicah zvodila nekam prav visoko. V temni in
tesni kuhin ji mi je snela vrečo in jo postavila
na vegast stol.

»Za stanovanje in hrano, za perilo, svečavo
in kurjavo mi boste dajali po dvanajst goldi¬
narjev na mesec.«

»Ne, ne!« se je mati ustrašila. »Samo stano¬
vanje iščem, za hrano, tako so mi naš kaplan
svetovali, se zglasim pri nekem gospodu v Šen¬
ki avškem župnišču.«

»Že vem — Jeran, Luka Jeran se pišejo tisti
gospod,« je odgovorila že manj prijazno.

V kuhinjo je prišla suhopeta, ne več mlada
gospodična s kozavim, starikavim obrazom. Obe
sta se nekaj po nemško menili in si kimali.

»Ta gospodična je moja hči,« je stara gospo¬
sko povedala. »No, fantu preskrbite hrane drugod,
meni pa boste za stanovanje dajali po tri goldi¬
narje na mesec.«

Mati je po dolgem preudarku pokimala.

Luka Jeran je bil doma. Bil je star, močno
sključen mož, a prav prijazen. Mati ga je medila,
meni so oči uhajale po sobi. Kamor sem se ozrl:

46

knjige, na kupe knjig in časnikov, po mizah, po
omarah in po tleh, povsod same knjige, knjige ...

»Prekasno ste se odločili, mati,« se je Luka
Jeran smehljal. »Fantič je že velik, za latinske
šole pa vendar še premalo zna. Skoraj kar od
kraja mu bo začeti, ker ima vaša domača šola le
dva razreda.«

Obljubil mi je, da bom dobival po tri marke
na dan. Marka je bila denar iz medenine in je
veljal le v »Ljudski kuhinji«. Za tri marke se je
dobila skledica juhe ali prikuhe.

Zdaj sem vedel, da postanem res študent.
Dvignil sem nos, stara prevzetija se je oglasila,
poln sem je bil. Štulo klobuka, ki mi je do zdaj
po kmečki navadi bila uščipnjena na tri vogale,
sem po dijaški noši prav nizko vdrl na okrogel
rob.

Mati je zmajala z glavo, rekla pa ni nič.

Skrbelo jo je, kako je doma. Vprašala je
gospodinjo, kje je šola, da bi me vpisala, sama
pa se brž vrnila domov.

En dan da sva prišla prevred, a mati naj
se le brez skrbi vrne, za šolo da že preskrbi ona
ali pa gospodična.

Tako se je mati res odpravila.

Do veže sem jo spremil. Hotela mi je zabičiti
še kopo naukov, pa jo je zmoglo in sva začela
jokati oba.

Oh, hudo hudo je nama bilo tisto prvo slovo.

47

15. Gospod Fric.

Gospodinja je res na skrbi imela dijake.
Kmalu popoldne sta se s počitnic vrnila dva. Prvi
je bil dolg gosposki fant. Gospodinja in gospo¬
dična sta mu dejali »gospod Fric«. Ošaben je bil,
mene še pogledal ni. Drugi je bil mojih let, pa
že učen: že drugo leto je hodil v latinsko šolo.

»Ali se znaš kaj pretepati?« me je skrivaj
vprašal.

»Še iz nobenega tepeža nisem bežal!« sem se
pohvalil.

»Pojdi z menoj,« mi je zaupal, »na Gradu
imamo popoldne vojsko z realfuksi; nabiti in pre¬
poditi jih moramo!«

A meni je bilo še hudo za materjo in tudi
čutil sem, da tista vojska nemara ni lepa.

»Kaj bi se pretepal?« sem odkimal. »Saj mi
ni nihče nič storil.«

Tako je bojeviti fant zginil sam, ko je go¬
spodinja nekamo odšla. Gospodična in gospod Fric
pa jaz smo ostali doma. Ona dva sta šla v sobo,
meni pa velela, naj ostanem v kuhinji. A kmalu
mi je postalo pusto in samotno; pozabil sem, kaj
sta mi zabičala, pritisnil na kljuko in vstopil.

Z zofe sta odskočila gospodična in gospod Fric.
Zakaj sta tako odskočila, nisem vedel, zato pa
začutil. Gospod Fric se je zaprašil proti meni in
me počil po licu.

»Ali ne znaš potrkati, teslo kmečko?« je pihal.

48

Kakor bi trenil, sem ga imel pod seboj na
tleh in sem ga uhal in lasal, kakor sem zdoma znal.

Gospodična, ki si je do zdaj z obema rokama
pokrivala obraz, je začela vreščati, menda se je
bala, da ji dolgina zadušim. Tako sem odnehal in
vstal, on pa tudi.

»Da boš vedel za drugič!« sem se mu nasmeh¬
nil in se pomaknil v kuhinjo.

Dolgin je ves bled kmalu prišel za menoj.

»Ti, da mi ne zineš nikomur nobene!« me je
bolj prosil, kakor mi pretil. »Gospodinja ne mara
tepeža v hiši.«

»Morda tudi kaj drugega ne; sicer pa nisem
baba, molčal bom,« sem rad obljubil, saj sem zme¬
rom bolj čutil, da ne bi bil smel stopiti v sobo.

16. Delež siromaka.

Gospodinja se je kmalu vrnila. Za njo je
štorkljal na pol kmečki na pol gosposki mož z ze¬
lenim fantičem, ki mu je bilo morda deset, enajst
let. Izročil ji je tisto zeleniko in se pogodil za
ceno, ki jo je dopoldne terjala zame.

Popoldne sta se s počitnic vrnila še dva di-
jačka.

Zvečer smo z gospodinjo šli »na sprehod« po
mestu. Ceste so bile žive in svetle, okna vsa v
lučih — všeč mi je bila Ljubljana.

Preden smo šli spat, so mi v prednji izbi po¬
stlali kar na tleh: zame ni bilo nobene postelje,

49

fantič, ki bo zanj oče plačeval celo oskrbo, mi
jo je vzel.

Drugi dan sta se gospodinja in gospodična
spet po nemško menili.

»Vpisat se pojdeva,« mi je gospodična potlej
velela in me vzela s seboj.

Prišla sva pred neko veliko hišo in postala.

»Kaj pa, če te v šolo ne vzemo?«

»Zakaj ne?« sem se ustrašil.

»Ker nemško ne znaš.«

»Saj zato sem prišel, da bi se naučil.«

»No, tule počakaj, vprašat pojdem,« je dejala
in stekla v tisto veliko hišo.

Kmalu se je vrnila, ob meni postala in mol¬
čala. Molčal sem tudi jaz in jo vprašujoče gledal.

»Kar hudo mi je,« je tiča naposled rekla, »ne
vzemo te, vidiš. Nemško ne znaš in prevelik si
že za to šolo.«

Svet se je zamajal in podrl name . . .

17. Nazaj v nižave.

Tako. Z gospodično sva drobila domov. Ne
pomnim več dobro, kako mi je bilo, ko me je po
ozkih ulicah in skozi gnečo zijalastih Ljubljancev
molče vodila v stanovanje, kjer je zame zmanj¬
kalo prostora in ljubezni; vem le, da nisem več

Iz nižav in težav

4

50

gledal hrumeče Ljubljane — pred očmi so mi
migljali le domači ljudje, domači kraji.

»Mednje mi je spet iti,« sem čutil in sem bil
tega žalosten in vesel. »Šolanje mi ni usojeno, pa
je,« sem modroval sam vase. »Ali me je gospo¬
dična res vpisovala?« sem s pravo kmečko presojo
dvomil. »E, preveč sem se ji zameril, ko sem jo
splašil s tiste oguljene zofe in ji potlej tako po
domače premikastil gospoda Frica.«

Doma jo je gospa nekaj po nemško vprašala.
Gospodična je pokimala in se umaknila v sobo.

»V šolo, slišim, te niso marali,« mi je gospa
rekla. »Kaj pa zdaj?«

Nič nisem odgovoril, prehudo mi je bilo.

»Zdaj je ura devet,« je spet dejala; »kar
vzemi svoje stvari in lepo pojdi, da še pred nočjo
prideš domov.«

Stisnil sem zobe, da mi jok ni ušel, molče
pokimal in se ozrl po culi s perilom in tistimi
cunjami.

»Počakaj!« mi je velela, šla v sobo in precej
prinesla vrečo, ki sem ji v njej iz take dalje in
tako težko prinesel fižola in ki je vanjo zdaj bila
stlačena moja beračija. »No, kar oprtaj si jo in
pojdi pa mater lepo pozdravi!«

Čudno čudno se mi je zdelo, da je bila vreča
že pripravljena; jezičnost me je tiščala, gospe bi

I

51

jo bil rad katero zabrodil, pa sem jo zamerljivo
zamolčal in se poslovil.

Denarja sem imel dve mali dvojači, hoje pred
seboj za osem ur, v želodcu pa dosti dosti same
praznine in polna usta hudo lačne sline.

»Pot bo dolga,« sem se na Starem trgu spomnil
pred neko pekarijo, »hlebec kruha si moram ku¬
piti, da spotoma ne omagam.«

»Vzemi rajši žemelj,« mi je pek svetoval,
»osem ti jih dam za eno malo dvojačo.«

»Saj res,« sem si mislil, »če so tako v ceno ...«

Odvezal sem vrečo in jih potlačil vrh perila.

Še malo pa mi je Ljubljana bila za hrbtom.
Pod noge sem dobil veliko cesto v naše dolenje
kraje, pa vendar mi je bilo prebito hudo. Zdaj
pa zdaj sem se spomnil matere in mi je bilo še
huje. Reva mi je hotela pomagati do sreče in
knjig, jaz pa se vračam ves nesrečen in ubog.

»Ne študent, hlapec mi je usojen,« sem se
menil sam s seboj. »Ne pero in knjige, kopača in
gnojne vile mi bodo v delež.«

Pot mi je postajala čedalje težja.

V klancu pod Šmarjem sem stopil s ceste,
počenil na mehko grivo, ki je zelenela iz rebri,
odvezal vrečo in se goltavo lotil žemelj. Nekaj
mehke in gobaste so bile, a v zobe sem bil zdrav
in močan in lačen tako, da bi bil lahko zgrizel
in požrl tudi vrečo in perilo in še kaj.

4

52

18 . Socialist.

Mlatim, mlatim tiste žemlje, misli mi blodijo
v Ljubljano in se ustavljajo v našem ubogem
domku. Kar se spomnim, da bi z žemljami moral
varčevati, saj me čaka še dolga dolga pot. Že sežem
po vreči, da bi jo zavezal, pa ti s ceste stopi pred¬
me postaren mož z ogorelim in kosmatinastim
licem. Po tleh vrže bisago, ki je bila podobna
kumari in kakršna je tačas čez ramo bingljala
potujočim rokodelskim pomočnikom in lahkoživim
klatežem, sede obme in se mi domače nasmehne:

»Kaj pa ti, mladiček?«

»Počivam in južinam.«

»Vidim. Kaj se ti mara!«

Zasmilil se mi je.

»Če se vam ne zamerim, kar pomagajte,« re¬
čem prav prijazno in mu ponudim vrečo, da bi
si izbral žemljo.

»Lepo zahvalim, ne bom; prepuste so mi in
presuhe.«

»Saj so res, a jaz si mislim, da prigrizujem
klobaso, pa mi prav teknejo.«

»Odkod pa so ti te čudovite žemlje?« se bi-
sagar zasmeje skoraj na glas. — Povem mu.

»Pek te je ukanil dvakrat!« je brez smeha
trdo zarobantil. »Prvič: za ta denar bi ti bil moral
dati lep hlebec tečnega kruha, ki bi ti res kaj
zalegel in ki bi bil današnje peke; drugič: vsilil
ti je stare žemlje, ki jih skoraj nihče ne ku-

53

puje, pa če jih že, jih dobi devet, ne osem za
malo dvojačo!«

Možak robanti, kakor da se je krivica zgodila
njemu, in me naposled vpraša:

»I, kaj pa si iskal po Ljubljani?«

»Na uro sem šel gledat,« se posmehnem, ker
mi ni bilo, da bi mu razkladal bridkosti svojega
novega spoznanja.

»Tako? In zdaj veš, koliko je ura?«

»Zdaj pa vem, prav natančno vem.«

Zmoglo me je, vse sem mu povedal, čemu
sem prišel v Ljubljano in kaj se mi je primerilo.

Moja jara možatost in domača odrezavost sta
mu morali biti všeč, začel se je z menoj meniti,
kakor da nisem več otrok.

»Fant, nikoli ne pozabi, kaj ti je gospoda
storila, ko si se ji prvič zaupal! O, sama grdobija
in krivica in lakomnost jih je, teh mestnih ljudi.
Siromaka ukanijo, kjer le morejo. Malopridna
mestna baba ti je mater okrala za tisti fižol, ki si
ga, otrok ubogi, iz take dalje nosil tako težko,
tebe, siromaka, pa še za veliko več: za velike
želje in morda za srečo vsega življenja!«

Začel je spet kleti in pretiti gospodi in vsemu
svetu.

»O, če bi bili složni kmetje in delavci, baj¬
tarji in siromaki, kako kmalu bi se svet čisto pre¬
drugačil!«

54

Možata odrezavost me je minila, paglavsko
sem molčal, čudnih bisagarjevih besed nisem raz¬
umel kaj prida. Zavezal sem vrečo in si jo oprtal.
Vstal je tudi on. Moško sva si segla v roko in šla
vsak svojo pot: on proti Ljubljani, jaz domov.

Spotoma sem mlel njegove besede. Kar se mi
je posvetilo: Kaj nisem že bral, da se tudi med
nami zbirajo — socialni demokrat je? In še sem se
spomnil, da jih je tisti list opisoval, kakor da so
sami živi peklenščki...

»Socialist je!« sem verjel samemu sebi in sem
bil prav ponosen, da sem videl pravega, živega
socialista in da sem moževal z njim. »Socialist je,
vendar ni nič napačen človek. Le hud je, nekoliko
siten morda tudi, pa to le, ker je že v letih in ker
mu je nemara bilo prebiti že dosti hudega,« sem
ga v mislih še enkrat našel in mu spet moško
stresnil roko: »Bog te obvaruj, ubogi mož!«

19. Doma.

Krevsal sem dalje. Misli so pustile socialista
in poiskale naš domek in ljube domače kraje.
V usodo, ki me čaka tam doli, sem se vdal.

Ob cesti je stal križ. Odkril sem se in opazil,
da mi je štula klobuka še zmerom vdrta po dijaški
noši. Brž sem jo izpahnil in uščenil na tri vogale,
da mi je klobuček spet dobil pošteno kmečko lice.

55

Mudilo se mi ni. Nisem hotel, da bi pred
mrakom prišel domov in da bi že danes razkladal
vsej vasi, zakaj sem tako hitro doštudiral.

In res je bila že trda noč, ko sem pritihotapil
do naše hišice. Okna so mežala, domek je bil ves
v temi.

Stopil sem pod okno in nastavil uho. Niso še
spali. Mati, sestra in bratec so tiho molili večerno
molitev. Odkril sem se in se združil z njimi. Ob
koncu molitve so, kakor zmerom, molili za očeta
v Ameriki in »za — našega Naneta, da bi bil
priden in da bi dobro zdeloval šole«.

Oči so me zaščemele, grlo se mi je stisnilo,
v srcu me je bridko zapeklo. Ganila me je lju¬
bezen, ki moli zame, in zabolela krivica, ki me
je odgnala, kamor me je poslala verujoča in upa¬
joča mati.

Počakal sem, da sem se umiril, potlej sem po¬
trkal ob okno.

»Kdo je?« se je strahoma oglasila mati.

»Jaz sem, jaz.«

Vsi trije so bušili na vrata in me potegnili
v izbo. Od velikega začudenja so se me molče
držali z obema rokama.

»Kaj je, za pet ran božjih?« je mati naposled
jasknila z glasom, da še zdaj ne vem, ali je v njem
bila žalost ali radost.

56

In sem povedal vse po vrsti, le tisto zofo sem
pametno zamolčal in kako sem povaljal gospoda
Frica.

Mati je dolgo molčala.

»Hm, kriva sva bila tudi midva sama,« je po¬
tlej rekla. »Če ne bi bila izčesnala, čemu prena¬
šava tisti ubogi fižolek, naju tista ženska nemara
ne bi bila premotila; drugod, vidiš, bi bila dobila
ljudi, ki te ne bi bili odrinili. Pa kaj! Zdaj je že,
kar je. Usojeno ti ni bilo, da bi se že letos šolal
v Ljubljani. No, le nič ne maraj. Leto res pojde
v zgubo, a vse se še da popraviti, saj si mlad
in zdrav. Če Bog da, se drugo leto spet lotiva in
storiva drugače, le zaupaj.«

Ljube materine besede so mi kar na mah
s srca oprale madež, ki sta mi ga primazali zvito-
repo mesto in gorjupo besedičje hudega socialista.

Z vsemi koreninami sem se spet pogreznil v
naše ubogo nižavje.

20. Baraba.

Skozi naše kraje so tačas delali dolenjsko
železnico. Dela in zaslužka je bilo dosti za tuje
in domače ljudi. Inženirji in polirji, zidarji in
drugi obrtniki so po večjem bili tujci; tisti, ki so
v zemljo rili, kamen lomili in vse vkup z vozički
vozili k nasipom, so bili zgolj domačini iz bližnjih
in daljnih vasi.

57

Inženirji in polirji so bili gospodje, vsem
drugim je ljudstvo vzdelo ime — baraba. Sprva
ni bilo v tem priimku nič zaničljivega; a ko so
baharija z denarjem, druščina in priložnost med
ljudi zasejale nekaj nečednih razvad in razuzda¬
nosti, je beseda baraba dobila pomen maloprid¬
nosti ali zavrženosti.

V krčmi in prodajalni so barabe imeli veliko
veljavo, vse se jim je prikupovalo, ker so radi
za vino dajali in veselo zapravljali. Mojih vrstni¬
kov je bilo že prav dosti med njimi.

»Kaj pa ti?« so se posmehovali meni, ki se še
nisem oglasil za delo med barabami. »Ali boš kar
le po knjigah brbral, ko bi si vendar lahko služil
lepih denarcev?«

»Z njim ni nič,« so še drugi pikali. »Preučen
je in preslabičen za delo med nami.«

»Pogospoditi se je res hotel in vsi smo že
mislili, da nam bo novo mašo pel.«

»Pa so mu ondan v Ljubljani dejali, da je
preneumen za to in naj jo le mahne gnoj kidat.«

Pesti so se mi krčile,'ušesa so mi gorela, uda¬
riti sem hotel, pa smel nisem. Materi sem obljubil,
da se ne bom pretepal, če bi me kdo dražil z ne¬
srečno Ljubljano.

»Voljno potrpi, saj jim drugo leto vsem za¬
veževa jezik,« me je pametna mati krotila.

58

A zdaj me je očitek slabičnosti vendarle
strašno pekel. Precej sem se lotil matere, da bi
me pustila med barabe.

»Ne!« je odkimala. »Premlad si za tako delo.«

»Saj so še mlajši tam. In vsi zaslužijo po
osem grošev na dan.«

»Zato se pa spridijo. Nikamor mi ne pojdeš!«

Vrstniki so zvedeli, kaj misli moja mati.

»Da, Nane je pač otrok,« so se spet posmeho¬
vali, »mati se bojijo zanj.«

»Morda ga še dojijo?«

»E, Nane, kar pridi, že preboš kako, samo
cuclja ne pozabi, s seboj ga prinesi.«

Mati je videla, kako čez glavo mi je zasmeh.
Odnehala je, rada, prerada me je imela.

Tako sem tudi jaz postal baraba.

Nekaj časa sem tolkel kamen za vdelanje in
posip proge, a čez čas me je polir vprašal, ali sem
navajen konj.

»Ne bojim se jih,« sem zvito odgovoril, da se
mi kar zlagati ni bilo treba.

»Prav. Pojdi, s konjem boš vozil prazne vo¬
zičke.«

Tega odlikovanja sem bil prav vesel. Kaj me¬
nite! Z volom zna voziti vsak pastir, konja za¬
upajo le hlapcu, močnemu, možatemu fantu.

Vrstniki so bili kar zeleni od togote, ko so
videli, da je polir prav meni zaupal konja.

59

Naš del proge je bil nekoliko strm. S prstjo
ali kamenjem naloženi vozički so po ozkem tiru
vsak s svojim zaviračem sami drdrali do nasipa.
Tam so jih razložili in speli, vlak praznili vo¬
zičkov pa je konj vozil, od koder so pridrdrali.

Zakaj ne jaham, so me dražili, ko sem za
drdrajočimi vozički vodil konja. Na konju še ni¬
sem bil nikoli, odslej sem res kobalil hrbet ovčje
krotkega konjiča in se napihoval v imenitni
službi.

Med delavci se mi ni bilo dosti muditi, vsa
druščina mi je bil konj, ki sem pazil nanj in mu
stregel.

Materi je bilo to všeč, češ, tako vsaj grdobij
ne bom poslušal med barabami.

O, pa sem jih vendarle slišal dosti takih, ki
sem jih že poznal, še več pa čisto novih in prav
zarobljenih. No, kaj prida me niso mikale, saj sem
jih slišal le po besedi, do dna jim nisem videl.

Ušesa sem bolj nastavljal pomenkom, ki so
jih prožili delavci iz tujih krajev.

»Po veliki cesti bo posihmal trava rasla.«

»Da, voznikom odzvoni, krčmam ob cesti tudi,
vse blago in ljudi bo vozila tale železnica.«

»Kmetje, ki so voznikom dajali priprego, bodo
vsi ob zaslužek.«

»Hudo bo, hudo.«

»Siromak ostane siromak, železnica je po¬
trebna le bogatinom.«

»Gospoda jo hoče, že ve zakaj.«

Bolj ali manj, kakor je pač dala beseda, so
vreli zoper gospodo in bogatine.

V mislih sva se srečala s socialistom in si
tovariško segla v roko ...

Med barabami sem se hudo okrepil. Zdrav in
močan sem bil kakor pravi fant. Roke so mi bile
lopataste, svinjski pisker bi bil lahko pokril z
dlanjo, in od dela zaguljene in žuljaste, da bi z
golimi brinje obiral, če bi bilo treba.

Zavest, da mi je zaupana imenitna služba, me
je možatila, da sem hlačal kakor res pravi dedec.

Knjig nisem pozabil; kadar sem le utegnil,
sem buljil vanje. In prav te so me varovale, da me
barabske kvante niso umazale in da se nisem čisto
pobarabil.

21. Nesreča. •

Neko popoldne smo podkopali velik kos
zemlje, da bi jo z zagozdo odtrgali in si pri¬
hranili zamudno kopanje. Ko je bil podkop za¬
dosti širok in globok in je bilo vse pripravljeno,
so delavci odskočili; nekega počasneta pa je le
ujela težka plast in ga podsula.

Prestrašene barabe so zavpile in se z lopatami
zakadile v posip, da bi tovariša odkopale.

»Kaj norite?« sem zavpil tudi jaz, ki sem
s konjičem stal ob strani. »Proč z orodjem!«

61

»Saj res, ne z orodjem!« je polir ves bled
pritegnil in mi pokimal.

Tale o se je posipa vse lotilo kar z golimi
rokami.

Moža so še živega in skoraj nepoškodovanega
hitro odkopali in ga vznak položili na tratino,
kjer si je počasi opomogel.

Novica o nesreči, ki bi se bila skoraj zgodila,
je šla po vaseh, delo med barabami je prišlo na
slab glas.

»Zaslužek ni slab in preteto se ti prileže, na
drug svet pa te tudi utegne poriniti, ko se ti naj¬
manj mudi.«

»In še veš ne, kam prideš.«

»Da, svetniško med barabami ne živiš in ne
govoriš.«

»O, komur res prav treba ni, je bolje, da se
doma drži.«

»Hm, če se ni že čisto iz vrgel.«

Novica mi je hudo oplašila mater, ko je zve¬
dela, da sem bil prav priča tiste nesreče. Reve
nisem mogel preveriti, kako daleč od posipa sem
stal.

»Nočem, da bi še hodil delat!« je trdo od¬
ločila. »Pogubil bi se, spridil si se menda že: hodiš
in se držiš kakor možak, zmerom nekaj vrtaš vase
in molčiš, da me je kar groza.«

Rad bi ji bil utrnil prehude skrbi, pa ni dala
do sebe.

62

»In tudi spočiti in pripraviti se moraš, če te
še niso minile želje po mestnih šolah. Čez dober
mesec pojdeva spet v Ljubljano.«

Zaslužek, ki mi ga je polir vsakih štirinajst
dni naštel na roko, sem vsega dajal materi in sem
bil vselej strašno ponosen, da za očetom tudi jaz
večam bogastvo naše uboge domačijice; materin
napomin mi je vendar kar precej obrnil vse misli,
ki so se še lovile med barabami.

;  Šel sem do polirja in mu povedal, da ne pri¬
dem več delat.

»Tako?« se je začudil. »Zakaj ne več?«

Jari možak se je sramoval povedati, da ga
mati še drži za roko; otrok, ki je bil kljub vsemu
vendar še ves v meni, je molče pobesil oči.

»O, v Ljubljano pojde,« so vrstniki posmeh¬
ljivo zatožili, »gospod hoče postati.«

»Kaj res?« me je polir tepljal po rami.

»Morda,« sem rdel, »vem pa ne, kako še bo.«

»Lani že ni bilo nič,« so se vrstniki režali;
»tudi letos ne bo drugače.«

»Če misliš, da si bolj za knjige in pero kakor
za vile in drevo, kar pojdi in se dobro oprimi
pa bo!« mi je polir prav izpodbudno dejal, me
izplačal in še neke dvojače navrgel iz svojega.

Te besede preprostega moža, ubogega delavca,
so mi bile res lepo in veliko slovo.

Z Bogom, sodrugi!

63

22. Učenec.

Res sva jo z materjo potegnila v Ljubljano.
To pot me ni jezdila nobena vreča, s seboj sva
vzela le stvari, ki so bile potrebne meni.

Jeran je spet obljubil po tri marke na dan,
ko sva mu povedala, kaj se mi je primerilo lani.

»Velik si, velik,« me je meril s prijaznimi
očmi, jaz pa sem velik, možat in plečat stal pred
njim, sitno mi je bilo in nisem vedel, kam bi
z lopatastimi rokami. »Pa le poskusimo!« se je
smehljal in nama svetoval, v katero šolo naj sto¬
piva, da me vpišejo.

Šla sva vsa vesela in prišla prav pred tisto
šolo, ki me lani menda ni marala.

»Nič ne bp,« se mi je noga ustavila. »Če lani
ni bilo mogoče, bo letos še manj.«

Zdaj me je bilo vprvič nekako sram velike
rasti in moči.

»Nič še ne veva,« je mati odločila. »Vpra¬
šajva, da bova vedela iz oči v oči!«

Šolski vodja je bil z nama prav prijazen;
gladil si je črno brado in se mi smehljal:

»Hm, iz majhne šole imaš spričevalo, v maj¬
hno te moram dati, velik pa si, učen študent bi
lahko že bil.«

Nad štirinajst let mi je bilo, a vpisati sem
se moral v tretji razred ljudske šole, da bi se učil
nemščine in drugih učenosti, ki so potrebne za
sprejem na gimnazijo.

64

23. Martin Krpan.

Potlej sva šla, da bi našla stanovanje.

Pred veliko veliko in prav staro hišo se je
trlo vse črno fantov, večjih in manjših od mene.
Vsem je klobuk bil vdrt po dijaški šegi, prav
dosti jih je bilo pokritih celo z gosposkim, trdim
klobukom.

»Študentje so!« me je vsega oblilo nekaj vro¬
čega, da sem kar obstal, mati pa tudi.

In vpili so kakor žerjavi in si neke knjige
razkazovali.

»S knjigami sejmarijo,« je mati že vedela,
»vsako leto delajo to, ko se šole začno.«

Za knjigami sem že od nekdaj bil kakor koza
za soljo — kmalu sva se pehala med študenti.

»O mati, za katero šolo pa?« jih je naju brž
nekaj obstopilo, skoraj samih gosposkih.

In je povedala.

»Saj ni mogoče!« so se smejali. »Fantje,« so
se drugi že klicali, »le sem, hitro sem. Martin
Krpan je prišel, i, u se pojde učit!«

In se jih je zgrnilo okoli naju, da joj. Kakor
v medveda so zijali vame in se nama režali.

Po meni je kar pokalo. Od togote sem pihal
skozi nos in jih pisano gledal. Poniževanje in
zasmehovanje me je strašno bolelo.

»Ali sem že kdaj kaj storil tem smrkavcem?«
se je kuhalo po meni.

65

Mati je najbrž ujela budi žar mojih oči. Kar
brž me je popala za roko, da se ne bi zakadil v
drhal.

»Pojdiva, kar pojdiva!« je dejala in me vlekla
s seboj. »Nič ne mara j, mladi so, siti in neumni!«

Izpehala sva se iz tuleče gneče in zavila v
ulice, ki so se začele skoraj pred tisto veliko hišo.

»Vidiš,« mi je mati obračala misli drugam, »po'
tehle ulicah bi prišla na grad,- od koder bi videla
po vsej Ljubljani.«

Zamerila se mi je Ljubljana že drugič, vendar
sem bil vedečen, kakšna je z vrha, če je že pri tleh
tako malopridna.

»Pojdiva. Rad bi videl, kolikšna je.«

»Zdaj ne utegneva, stanovanja še nimaš.«

»Kar tu ga poiščiva, saj piše, da se imenujejo
Študentovske ulice.«

Za nama se je opotekal prileten, zanemarjen
možak, robantil je in kvantni, kakor doma nisem
slišal nikoli.

Stopila sva hitreje, dedec pa za nama, a umak¬
nila sva se mu v vežo zadnje hiše, ki je bila nanjo
pribita tablica s številko 13.

Pijani dedec je nemara tudi tja hotel za nama,
pa ga je na 'kotanjastih tleh izpodneslo, da se je
po dolgem zavalil skoraj ob kamnitni hišni prag.

»Glej, še ubil bi se bil, tako blizu praga je
kavsnil z glavo,« se je mati ustrašila; »pa menda
res Bog sam varuje otroka, Kranjca in pijanca.«

Iz nižav in težav

5

66

»Kaj neki sva se mu umikala? Žal mi je, da
ga že prej nisem ustrahoval jaz.«

»O pošast goreča, glej, spet nori! Ali si se
v Ljubljano prišel pretepat, ali se nemško učit?
Otodile si se hotel lotiti vsega krdela, zdaj ti je
žal, da se nisi rval z grdim pijancem!«

»Žaliti in dražiti se ne dam, pa je!«

»Še eno tako mi zini, pa se obrneva in pojdeva
domov!«

Videl sem, da se je malo manj ko ujezila.
Zato nisem zinil nobene več, pač pa se je za na¬
jinim hrbtom oglasila starikava ženica, ki je v
velikih klobučevinastih copatah šarala za nama.

»Ali se je kaj zgodilo?« je vedečno vprašala.

»E, nič,« se je mati nekoliko ustrašila, »sta¬
novanja iščem za fanta, v šolo bo tu hodil, pa sva
se semkaj umaknila pijancu, ki je neslanaril za
nama.«

Beseda je dala besedo, čez nekaj trenutkov
sta mati in ženica udarili in imel sem stanovanje.

24. Med študenti.

Ženica je bila prava študentovska mati. Zme¬
rom je hotela natanko vedeti, kaj njeni študentje
počno in kako v šoli zore, vsak večer je z njimi
molila rožni venec, a ob nedeljah popoldne jih
je tirala k litanijam. V stanovanju ni dopustila
nobenih nerodnosti.

67

O, osata je bila in včasih prav sršenasta. Ra¬
zen mene je krotila še troje pravih študentov. Prvi
je bil že v peti, drugi menda v tretji, najmlajši
pa v prvi gimnaziji, vsi sami Gorenjci. Prvošolcu
je bilo morda dvanajst, tretješolcu do štirinajst,
a petošolcu sedemnajst let.

Petošolec je bil prvošolcu inštruktor — do¬
mači učitelj. Trdo ga je držal, a fantič je bil
otročji, kolesca učenosti so škripala, inštruktor
jih je s težavo mazal.

Sprva se vsi vkup niso dosti menili zame. Tudi
jaz, po učenosti najmanjši med njimi, po rasti
in telesni moči skoraj največji, gotovo pa naj¬
močnejši, sem jih zabodeno in nezaupno gledal.
Bal sem se, da so tudi ti taki, kakršni so se mi že
zamerili na dijaškem sejmišču; pa so bili prav
spodobni fantje in so postali počasi čisto prijazni
z menoj. Na smeh je ob moji pojoči dolenjščini
včasih uhajalo le prvošolcu.

»Ne bodi no koj hud!« se je fantič ustrašil,
ko je opazil, da mi ušesa gorijo. »Kaj bi se pri
vas ne smejali, če bi slišali Gorenjca?«

»Pri nas? Prav gotovo ne, vsaj očitno in v zo¬
be ne!«

»Saj se ti tudi mi ne bomo več,« je odločil
petošolec. »Dolenjci ste kar imenitni, prve in naj¬
lepše knjige so pisali dolenjski pisatelji.«

»Jurčič že,« sem ves vesel pritegnil.

5 *

b8

»Jurčič?« me je debelo pogledal. »Ali si ga
že kaj bral?«

Brž sem se pohvalil, koliko sem že bral in
da sem ves mrtev na knjige.

Fantič in treiješolec sta strmela vame, še bolj
pa petošolec.

»Ali si slišal, France?« je resno kimal prvo¬
šolcu. »Tebe pa ni zlepa pripraviti, da bi tudi kaj
bral! — Prav všeč si mi,« je pogledal mene, »časa,
ki ga zatratiš z dobrimi knjigami, naj ti nikoli ne
bo žal; le šole seveda ne smeš zanemarjati zaradi
njih.«

Strašno se mi je prikupil. »Glejte, to je duša,«
sem ga v mislih častil in ljubil, »in kaže, da ima
knjige rad.«

Dajal mi je knjig, da sem bral in bral. V
knjigah, tako sem veroval, so vse šole, vsa učenost,
čeprav ji moj omejeni um šele izpodlezuje komaj
najdrobnejše korenine.

25. Dobrotniki.

V šoli mi je bilo kaj sitno. Sošolci so mi bili
zgolj otroci osmih, devetih let. Z njimi sem se
moral učiti stvari, ki sem jih že zdavnaj znal.
Naša domača šola je res imela le dva razreda,
vsak razred pa spet dva oddelka. Po svojem zna¬
nju sem torej prekašal vse te otroke, le v nemščini
ne, saj so jo nekateri že zdoma kar dobro poznali..

69

Med njimi mi je bilo vendar prebiti dosti
dosti ponižanja. Poredni, otročji so bili, jaz pa
že v pravega fanta zoreč fantin; radi so mi na¬
gajali in me vpraševali, ali bi temu in temu šel
za botra, pa otročeta vendar nisem mogel zavrniti
ne tako ne tako, kakor mi je bilo hudo; za malo
se mi je zdelo.

A najhuje mi je bilo, kadar smo se morali
zvrstiti po dva in dva in iti k šolarski maši. Bil
sem med njimi kakor stara smreka med gabrjem.
Ob takih prilikah bi bil ne vem kaj dal, če bi bil
vsaj za dober komolec manjši, tako mi je bilo
sitno, ko so pocestna zijala vame kazala in se mi
režala.

Če nikoli ne, tačas sem se učil ponižnosti in
premagovanja samega sebe.

Tudi v Ljudski kuhinji, kamor sem opoldne
hodil kosit za Jeranove tri marke, sem nekatero
bodečo slišal. Dijaki, sami siromaki, so me pustili
na miru, le ženske, ki so nam oblastno delile
hrano, so rade jezik brusile obme.

»Lojza,« je avšasta kuharica pikala zavaljeno
in nekoliko šlevkasto pomivalko, »tale hrust bi bil
zate, vidiš, le primi se ga, sicer ti jeseni uide v
lemenat!«

Najrajši bi ji bil pod noge treščil tiste tri
uboge marke, pa mogel nisem, saj sem že tako
stradal kakor star volk. Zajtrka nisem imel no-

70

benega, za večerjo zgolj skupni rožni venec, živel
seru le ob skledici nedolžne juhe vsak dan.

Poginil bi bil od lakote, pa me je otel peto-
šolec.

»Ali znaš ministrirati?« me je že čez nekaj
dni vprašal.

»Znam,« sem trenil vanj.

»Z menoj pojdi, večerjo ti preskrbim; tako
ne vzdržiš, prej zboliš.«

In me je tiral na porto uršulinskega samo¬
stana.

Brez dolgih besedi nama je redovnica velela,
naj vsak dan pridem večerjat, vsako jutro prav
zavred pa ministrirat.

Na, pa sem bil rešen, čast Bogu in hvala ti¬
stemu pametnemu petošolcu!

Ko sva se vračala, sem hodil pokoncu, kakor
bi bil voli prodal na sejmu. Pred škofijo sva se
ustavila ob neki pekarni.

»Brez kruha tudi ne pojde,« se mi je mladi
dobrotnik nasmehnil. »Tule notri so dobri ljudje,
kruha ti vsak dan dado; še zmlatiš ga ne, če si še
tako ješč.«

Vstopila sva. Poznali so ga. Govoril je zame,
sam tačas še nisem znal prositi, beračiti. Gospa se
je smehljala, češ tak mlad in čvrst fant res ne
more živeti brez kruha, naj se le vsako jutro
oglasim, pa bo.

71

Zdaj mi res ni nič manjkalo, še ponižanja v
šoli in v Ljudski kuhinji mi ni bilo več dosti mar.

Ali prišla je zima in ugriznila, kakor da ne
misli več odnehati, jaz pa v navadni obleki, brez
suknje, brez toplega perila! Saj ne rečem, utrjen
sem bil, ni me zeblo, da bi dejal; pozimi tudi doma
nisem nikoli bil bolj oblečen, a ljubljanska zima
je imela hujše zobe; strahovito sem zmrzoval le
ob jutrih, ko sem hodil ministrirat in klečat
na mrzli kamen v mrzli cerkvi.

Nekoč sem srečal dr. Ivana Janežiča, bogo¬
slovnega profesorja. Bil mi je rojak, ob njegovih
počitnicah v Šentvidu sem mu večkrat ministriral.

Pozdravim ga, pogleda me, ne spozna, opazi
menda le, kako neprimerno sem oblečen za tako
zimo.

»Od kod pa si, fant?« se ustavi.

Povem vse.

»Kaj pa zmrzuješ po cestah?«

Spet povem. On pa, naj se prej ko prej zgla¬
sim pri njem v Marijanišču.

Ko sem prišel tja, sva se lepo menila o tem
in onem.

»Kadar boš kaj potreboval, zglasi se pri me¬
ni!« mi je naposled velel in mi stisnil nekaj dvo-
jač. »Ali se boš?«

Jaz da se že bom, če se res smem.

»Pa da se ti ne bo treba precej vrniti v stru¬
peni zimski mraz, kar zdajle še nekoliko poča-

72

kaj,« se je nasmehnil in počasi stopil v drugo sobo.
Ko se je vrnil, je imel čez roko črno suknjo.
Mislil sem, obleči jo hoče, pa sem pristopil, da bi
mu jo podržal.

»Čakaj no, pomeriva, ali bi bila prav tebi,«
je dejal in mi jo sam podržal, »meni je, to vem.«

Veselo sem se ustrašil, a suknja je že bila
na meni.

»Glej no,« se je gospod smejal, »koliko te je!
Č'ez pleča se te kar lepo prime, le čez pas te ne
pobere prav na polno; gospodinjo prosi, da ti
gumbe prešije, pa bo.«

O, prav jezičen sem bil, zahvaliti, kakor mi je
velelo srce, se pa le nisem znal, tako me je zme¬
šala prevelika in nepričakovana dobrota.

»E, kaj!« se je branil. »Da te le zeblo več
ne bo, to je poglavitno.«

26 , Domače naloge.

Težave učenega življenja smo doma in v šoli
prenašali lahko ali težko, kakor je pač bilo.

Spoprijateljil sem se z več dijaki, ki so bili
rojaki ali sošolci mojim sostanovalcem. Skoraj vsi
so že bili v višjih razredih. Prvošolček mi je raz¬
odel skrivnost, kako se spozna dijak že večje šol¬
ske učenosti.

»V prvi in drugi šoli so ti knjige velike in
brez barvane obreze,« me je bistril; »v tretji in

73

četrti so že manjše, tanjše in nekatere z rdečo
obrezo; Tišja ko je šola, manjše in lepše so knjige,
vse pa polne velike učenosti.«

»Oh, ko bi že skoraj tudi jaz hodil v gimna¬
zijo!« mi je ušlo.

»Eh, veš, gimnazija je težka!« je vzdihnil.

»Hm,« sem pritegnil, ker sem gledal, kako
težko mu jo lajša inštruktor petošolec.

Fante se je učilo vse na glas. Če sem le uteg¬
nil, sem ga zvesto poslušal. Inštruktor ga je potlej
spraševal. Nekoč sta se bola za zgodovino starega
veka. Gulil se je pridno, zapomnil pa ubogo malo.
Inštruktor je bil hud in prav nejevoljen.

»E, to bi pa res lahko znal,« sem ga potlej
karal tudi jaz. »Saj še jaz znam, pa nisem v gim¬
naziji.«

»Kdo te je naučil?« me je debelo gledal.

»Bral sem Mohorjeve knjige o starih Grkih
in Rimljanih, zato znam.«

Še teže sta orala v latinščini. Samostalniki in
glagoli so fantu prizadevali dosti hudega. Kadar
sta sklanjala ali spregala, je mali mučenec na¬
veličan sedel kakor pasji dan v pratiki in ugibal
tiste pretete samostalniške ali glagolske končnice.

Ob prvi šolski konferenci je bil močno po¬
grajan. Kmalu nato je prišel njegov oče, lep in
močan Gorenjec v pisanem žametnem telovniku
z velikimi srebrnimi gumbi- in z živim, svilenim
robcem okoli vratu.

74

»Saj je priden, a za šolo ni,« mu je petošolec
prizanesljivo pravil, kako je s fantom. »Vzemite
ga domov, bolje bo zanj in za vas.«

Mož je nekaj časa molčal in obraz se mu je
močno zresnil.

»Francelj, kaj bi rad šel domov?« je čez čas
pogledal sinčka.

»Ali pojdeva še danes?« je ta urno popal.

»Da, kar zberi svoje stvari!«

Tako je fantič srečno prebil težave učenega
življenja; čez dobro uro ga že ni bilo več med
nami.

»Vidiš,« mi je tretješolec rekel, »ta je hitro
doštudiral. Le glej, da tudi tebi kdaj ne spo¬
drsne.«

»Ne bo mu,« je petošolec popravljal. »Fran¬
cetov prostor v gimnaziji je zdaj prazen; če bi
bilo po pameti, bi smel tja sesti Nane.«

»Ko pa nemško ne znam!« sem si mislil. »Trd,
neumen je ta jezik, vsaj zame; najbrž se ga nikoli
ne naučim.«

Iz vsega srca sem črtil nemški jezik. Zagradil
mi je pot v gimnazijo in me velikana posadil med
desetletne smrkavoke. Mrzil sem vse tiste oglate
nemške čačke, učil sem se jih pa vendar prav
s pridom, saj sem vedel, da mi je nemščina za
gimnazijo najbolj potrebna.

75

»Kako lep, mehaik in sladak je naš jezik!«
sem v nič deval nemščino. »Govoriš, moliš in poješ
v njem lepo, še lepše pa pišeš.«

Nekoč je k nam prišlo več tretješolčevih to¬
varišev, da bi se pomenili o domači slovenski na¬
logi. Pisati jim je bilo o hrastu.

Seveda sem utepal posluške in se čudil, kako
učeno so vsi znali govoriti.

»Fantje, kar sedite in pišite!« jim je petošolec
velel. »Napišite, potlej vkup pregledamo in po¬
pravimo.«

Strašno me je zanimalo, kako se taki stvari
streže.

»Pokaži no zvezek z domačimi nalogami,« sem
prosil tretješolca.

Listal sem po zvezku, bral in videl, da se taki
stvari streže dobro in manj dobro. Nekatere na¬
loge so mi bile všeč, druge pa ne posebno. Skoraj
vse so opisovale prirodo ali pa vsebino kake pesmi.

Fantje so res začeli pisati. Nekaj me je pičilo:
na skrivaj sem se naloge lotil tudi jaz. A še preden
so jo dopisali, me je petošolec zasačil.

»Pokaži no, kaj tako skrivaš,« se je modro
držal in mi vzel polo iz rok in jo prebral. Rekel
ni nič, samo čudno me je pogledal.

Dijaki začno po vrsti brati, kar so napisali.
Bero in si strižejo besede, vpijejo in se pulijo
vsak za svoj prav. A petošolec se še zmerom mo¬
dro drži, nič ne govori, kar mirno čaka, da bi se

76

uleteli. Potlej graja, hvali in svetuje, kaj naj se
popravi.

Opisali so hrast prav natančno, pa vendar ne
čisto po volji petošolčevi.

»Preveč besed, papirnatih besed,« je sodil.
»Živo, tako da človek ob tem kaj čuti, misli, do¬
življa, bi morali pisati. Prav nič vam ni treba
opisovati vsake hrastove grče pa tudi ne tistih
spačenih ježic in želoda — sebe, svojih misli in
živega življenja bi morali dati več v tako nalogo.«

Ali so ga oni razumeli, ne vem, a Bog ve, da
jaz sem ga, vsaj po velikem. Svetlo, zvesto sem ga
gledal in prestrezal pametne besede.

»Oh, tako učen jaz vendar nikoli ne bom!«
sem le obupoval in se čutil čisto zabitega in ne¬
umnega.

Fantje so se zagrizli v svoj spisek in ga go¬
reče zagovarjali, kakor pač marsikak tintomazec
zaverovano boža svoj izdelek, pa naj je dober
ali slab.

»No, poslušajte, kako bi bilo napraviti to na¬
logo,« se petošolec posmehne in prebere tisti moj
list papirja.

»Norčuje se z menoj!« me je grelo in se mi
obenem čudno zdelo, ker sem vedel, kako je pa¬
meten in dober. »Čemu neki? Morda zato, da bi
mi sklatil napuh, ki me je zapeljal v kosanje
z učenimi dijaki?«

77

»Kdaj pa si to napisal?« so vreli. »Saj je res
dobro. Pišimo še enkrat!«

»Ne jaz. Nane je to napisal z vami vred,« jih
je udaril.

»Ti?« so poskočili. »Od kod si prepisal?« so
me pestili.

»Saj ni prepisoval,« se je petošolec smejal.
Jaz sem molčal. Sam ne vem zakaj, sram me je
bilo, kakor da sem storil kaj prav hudega. »Iz sebe
je pisal, gledal sem ga. V pravopisu res še ni trden,
tudi ločil ne zmaguje vseh, ker ne ve, kako se
gradi stavek; zato pa ima dober pogled in močno
domačo besedo.«

Ves ta zagovor mi je bil preučen, prav malo
sem ga razumel.

Pa kaj sem napisal takega, da je bilo vredno
toliko učenih besedi? Prav za prav nič, vsaj mislil
sem tako. Hrast sem pustil skoraj čisto na miru,
kakršen raste in ga gleda oko. Drevesu sem, sam
Bog vedi kako. dal nelko živost, osebnost. Bil mi je
velikan, junak in možak, ki z vsemi koreninami
trdno stoji v zemlji, se ne gane in ne upogne, pa
naj viharji še tako grmijo vanj; vse okoli njega
v vihri hrešči in ječi, se lomi in pada, hrast možak,
junak pa čvrsto stoji in se nikogar ne boji, a kar
morda zgubi, so le suhe, trhle veje in črviv želod,
ki ga žro lakomne in umazane svinje. Vihar mine,
hrast ostane čist in počesan,"v njegovem vršičku
mu ptiči zapojo veliko pesem moči in zmage.

78

»Od kod imaš to?« me je privijal neki dijak.
»Tvoje ni in ni!«

»Ne vem,« sem se zbegan vdajal; »dosti sem
že bral, najbrž sem se ob nalogi česa spominjal
tako dobro.«

»Saj ni res,« me je petošolec jemal pod kre-
ljuti. »Fant je res ves v knjigah, ali kar je na¬
pisal, le dokazuje, da si je po knjigah opilil dosti
samosvojega opazovanja in izražanja.«

Tudi to je bilo zame preučeno.

Tisti moj junaški hrast so naposled vsak po
svoje obtesali in za domačo nalogo presukali.

Če bi mi kdo tačas ponudil ne vem kaj, mi ne
bi bil tako npalil srca, kakor mi ga je tista za¬
služena ali nezaslužena, vendar prevelika in pre¬
očitna pohvala.

Ves čas sem bil dosihmal med učenimi dijaki
krotak in ponižen, posihmal pa se mi je po malem
spet začela skoraj dramiti stara prevzetnost.

Kaj bo z menoj?

27. Valvasor.

Tisti hrast se mi je močno razrastel. Peto¬
šolec, moj ljubi dobrotnik, mu je pridno prilival,
da se mi je vrsta prijateljev med dijaki prav
široko razpotegnila. Skoraj vsi so bili dobri in
ljubeznivi fantje in so mi nosili knjig, ki sem jih
požiral na vse duške.

79

»Valvasorja še ne poznaš, kajne?« me je neko
popoldne vprašal sostanovalec tretješolec.

»Valvasor? Kdo je to?«

In mi je povedal in da je nemško pisan.

»I, kako?« mi je bilo hudo. »Kako bi ga po¬
znal, ko pa nemško še ne znam?«

»Veš, opisuje stare Kranjce, njih mesta in
trge, gradove in navade — še tisto, kako hudič
pase kranjske polhe.«

Kar privzdignilo me je.

»Pojdi z menoj v licealno knjižnico pa boš
sam videl. Pojdeš?«

»Saj veš, da nemško ne znam.«

»Saj toliko znam jaz. Ti boš knjigo le zahte¬
val, ker si velik, meni je ne dado, pravijo, da še
ni zame.«

Prevar in ovinkov nisem maral, zato sem re¬
kel, da si ne upam.

»E, kaj! Če te vprašajo, v katero šolo hodiš,
kar reci v tretjo, pa bo.«

»Saj res hodim v tretjo, čeprav samo ljudsko
šolo; po besedi se ne zlažem preveč,« sem si mislil
in šel z njim v staro gimnazijo, kjer je bila tačas
licealna ali študijska knjižnica.

Srce mi je bilo nekje čisto pod vratom, ko sva
v prvem nadstropju po dolgem hodniku prištork-
ljala v bralnico, ne veliko in pusto sobanico s sko¬
raj šolskimi klopmi. Za njimi so sedeli stari go-

80

spodje in dijaki, vsi pridno brali in si na poseben
list nekaj zapisovali.

Porinil me je predse in mi zašepetal, kaj naj
rečem.

Že je pristopil suhoten gospod z ozko, sivki jato
brado in me vprašujoče pogledal. Bil je skriptor
Štefan.

»Valvasorja, prosim,« sem zamrmral.

»V kateri?«

»V tretji,« sem se hrabro zlagal in ne.

Pogledal me je od vrha do tal, kakor bi mi
hotel obleko umeriti, potlej se je obrnil in za se¬
boj odprl vrata v veliko sobano.

Oči so mi, kolikor so zinila vrata, ujele sto
in sto knjig, ki so se pokončno stiskale v dolgih
in visokih policah po vsej veliki sobani.

»Oh, knjige!« mi je srce ponorelo, da sam ni¬
sem več vedel, kje sem.

Iz sobane je prišel majhen, čisto sivolas go¬
spod in položil predme vse štiri debele zvezke sta¬
rega Valvasorja.

S tretješolcem sva jih odnesla v prazno klop.

»Kaj bi rad videl najprej?« meje tiho vprašal.

»Kako hudič polhe pase.«

In mi je pokazal tisto sliko. Ali sem jo otroško
gledal in ji strahoma čisto verjel!

Potlej sva gledala še mesta in trge, gradove,
ljudi in noše. Vse mi je bilo čudovito všeč, prav

81

posebno pa stiski samostan, ki sem ga poznal zdo¬
ma, samo to sem precej opazil, da ima na sliki
samostanska cerkev dva zvonika in ob severnem
delu samostanskega obzidja še neko čedno cer¬
kvico, ki je dandanes ni več, kalkor tudi drugega
zvonika ne. Hm, začel se mi je buditi skoraj dvom,
ali kaže tej knjigi vse verjeti ali ne. A ko sem
zagledal višenjski .grad, ki so ga zgolj še neke
škrbine, Selo in Grundljevo, ki še stojita, Žužem-
perk, ki se podira, in Krav j ek in Šumbreg, ki je
za njima ostala komaj še majhna sled, sem spo¬
znal, da je Valvasor nemara gledal prav, a da je
čas za njim marsikaj prenaredil.

Tretješolec mi je slovenil besedilo, požiral
sem ga na vso sapo in mi je bilo kar hudo, ko je
čas minil in sva knjige morala vrniti.

Tisti obisk v licealni knjižnici, ki sva ga še
večkrat ponovila, mi je bil velikanski dogodek.

Posihmal sem vrtal le po zgodovini, bral naj¬
rajši zgodovinske povesti in sanjaril o samih vi¬
tezih in trdnih gradovih.

Petošolec me je krotil, češ ni prav, če vse
misli obračam le v eno stran in neumno blodim
o mogočih in nemogočih stvareh.

Moja lakotnost po knjigah se je prijela tudi
tretješolca, ki je dosihmal bil bolj zmeren bralec,
pa njega je petošolec zmerom grajal, češ da pre¬
malo pazi na knjige.

Iz  nižav in težav

6

82

»Knjige so nam najboljši prijatelji,« ga je
učil. »Kakor kdo ravna s knjigami, tako bo ravnal
tudi s prijatelji.«

Rek mi je bil hudo všeč, zapomnil sem si ga
za vse življenje. Pokvarjene ali sicer onečaščene
knjige še v roke nisem nikoli maral jemati.

Saj je res: samo dober in spodoben človek
dobro in lepo ravna s knjigami in prijatelji...

28. Dijaki.

Petošolec me je ljubil prav po bratovsko. In
v strahu me je imel, kakor bi mi bil oče. O vsa¬
kem koraku, ki sem ga kam storil, sem mu moral
dajati račun. Najbrž je precej spoznal, kako živ
sem in vihrav.

»Nerodna leta se mu bližajo,« je zaupal tretje-
šolcu, ta pa meni, »slaba druščina bi ga pogubila.«

Kadar sem od kod dobil kako knjigo, jo je
najprej pregledal on, češ da ni vse za vsakogar.

»Še doma me niso imeli tako na kratkem,« sem
včasih pogrešal večje svobode in godrnjal sam
vase.

Pa kakor so me skrbno pasle njegove oči, so
me včasih le premotili poredni dijalki, da sem mu
ušel na potep, še večkrat pa v licealno knjižnico.

»Preveč hlastaš po knjigi,« me je krotil. »Kar
požiraš jo. S prehitrim branjem ni nič. Beri po¬
časi. Besedo za besedo moraš sprejemati z umom

83

in srcem, sicer je bolje, da ne tratiš časa s knjigo.
Preurno branje ti nič ne koristi, prej škodi: kvari
ti smisel za lepoto knjižne umetnine.«

Hud, strog je bil, ikar sitno mi je bilo, kadar
me je obdeloval. Tako sem mu rad uhajal med
dijake. Bili so veseli, dobri fantje, kaj nerodnega
nisem nikoli opazil med njimi. Radi so me imeli,
ker sem bil iznajdljiv za razne porednosti in ker
sem bil močan in bi jim bil potreben v tepežu z
dijaki drugih šol.

Prav po strani so se gimnazijci gledali z re-
alci in s preparandi — učiteljiščniki. Realci so
bili gimnazijcem nemškutarji. Nemškutarje mo¬
raš tepsti in mrziti. Ta miselnost pa je veljala
le med nižjimi šolskimi razredi. Višješolci se niso
pretepali, le zaničevali so se in prezirali. Gimna¬
zijec je vedel, da je realec grd nemškutar, čez
ramo pa je gledal tudi preparande, češ da so plitvi
in domišljavi, pravi praznoglavci.

»Kdo je nemškutar?« bi bil rad vedel.

»Slovenec, ki po nepotrebnem govori nemško
in se sili med Nemce,« so mi dopovedovali.

»Tako je vsa Ljubljana nemškutarska,« sem
si mislil, ker sem povsod slišal toliko nemščine.

A da bi bil vsak preparand res praznoglavec,
jim nisem verjel, ker še nisem pozabil svojega
prvega učitelja Konrada Črnologarja.

»Saepe cadendo pride v refugiumpeccatorum,«
so se posmehovali.

6 *

84

To mi je bilo preučeno, prav nič nisem vedel,
ali je kaj lepega ali grdega. Doma sem vprašal
petošolca, kaj pomeni.

»Kdor ne zdeluje gimnazije in ob koncu leta
,pada‘, se naposled zateče v pribežališče grešnikov,
kakor nekateri imenujejo učiteljišče. Pa ne ver¬
jemi, zmerom ni tako.«

»Saj ne verjamem. Kako bi bil potlej Konrad
Črnologar tako dober učitelj?«

»Vidiš, to si lepo povedal. Črnologar tudi sicer
zasluži časti in hvale. Bister mož je, zgodovinar,
starinoslovec, učenjak, ki dosti zna in tudi piše
o kaj pametnih in učenih stvareh.«

Videl je, da ga nisem razumel prav po besedi,
pa mi je razložil, kdo je zgodovinar, kdo starino¬
slovec in kako blizu sta drug drugemu.

Ali sem gledal in strigel z ušesi! In kar dobro
se mi je zdelo, da mi je bil prvi učitelj tako učen
in imeniten gospod.

Da, Bog ti daj vsega nebeškega veselja, ljubi
Konrad Črnologar!

Ko sva se nagovorila o Črnologar ju, mi je
začel še drugače bistriti majhno pamet. Učiteljski
poklic da je med najlepšimi in tudi najtežjimi.
Če dijak spozna, da nima daru za gimnazijsko
učenje, obenem pa začuti veselje do učiteljske
službe in uskoči na učiteljišče, stori prav in pa¬
metneje kaikor slabič, ki po nemarnem ostane v

85

gimnaziji in — tudi saepe cadendo — težavno in
zamudno omahuje od razreda do razreda. Kdor je
res puhloglavec, ne postane učitelj, rajši se kam
zrine za topega in klečeplaznega pisarja ali pa
utone prav na dno malovrednosti in malopridnosti.
Pametni ljudje spoštujejo učitelja, ne zasmehu¬
jejo ga in ne zaničujejo.

Da, taka plemenita duša je bil moj dobri, pa¬
metni petošolec.

29. Srečanje.

Pred škofijo sem nekoč srečal — gospoda
Frica. Ni me spoznal, saj ni mogel vedeti, da sem
naposled vendarle v Ljubljani. Tudi jaz ga nisem
ogovoril, le postal sem in se ozrl za njim. Potegnil
se je, zredil pa ne, še zmerom je bil prava suha
južina, da bi bil vanj lahko zapiskal kakor na
votel ključ.

»Kaj ga poznaš?« me je znanec dregnil.

»Ne vem,« sem se potajil, »ali znan se mi zdi.«

»Nemškutar je in še preparand po vrhu!« je
zaničljivo odmahnil.

Debelo sem pogledal. Saj res: po tedanji pre-
parandovski navadi je v zeleni vrečici tiščal gosli
pod pazduho. Hm, takle nemškutar Fric naj bo
učitelj ? In morda prav tam, kjer je učil Konrad
Črnologar? Hvalo, ki jo je petošolec vedel o uči¬
teljih, sem si začel ogledovati bolj na drobno.

86

Doma sem petošolcu povedal, koga sem srečal
in kako za malo se mi zdi, da bi tak človek tudi
postal učitelj.

»Počakaj,« se mi je prizanesljivo smehljal,
»ne sodi v jezi! Fant je morda boljši, kakor misliš
ti, ki si najbrž preveč hud nanj.«

Že prej sem mu nekoč pravil, kdo vse mi je
l an i coklo podstavil, da nisem prišel v šolo. A
povedal sem le o gospodinji vse, o Fricu pa samo,
da sva se nekaj sporekla in fantovsko stepla. Ni
se mi zdelo moško, da bi izdajal kaj več, bal sem
se tudi za dobro ime tiste prevejane gospodične,
ki me je spravila ob eno leto šolanja.

»Tvoje dobro srce le milo čuti do vsakogar,«
sem si mislil o petošolcu in molčal tudi zdaj.

»Vsak preparand pa tudi ne postane učitelj,«
mi je gledal v srce; »prenekateri omaga in po
navadi rad zgine v še večji nič, kakor utegne zgi¬
niti kak slab gimnazijec.«

Potulil sem se sam v sebi in prav nekrščansko
želel, da bi omagal vsaj ta. Bog ve, gorak sem mu
bil. Anti za trdno sem ga dolžil, da je bil pred
letom prav on močno podpihal in podkuril grdi
zmenek gospodinje in gospodične, preden sta uga¬
nili, kako bi se me znebili in poslali domov.

»Drugič ga pa lepo pozdravi in prijazno ogo¬
vori,« mi je še zmerom gledal v sovražno srce.
»Morda ga peče vest. Pomiriš mu jo, ko zve, da se
je tista malopridnost s teboj nekoliko popravila.«

87

Nisem se upiral, saj se nisem mogel, prelepo
mi je trebil zamerljivo srce.

Tako sem res dan na dan stregel, kdaj ga
bom spet srečal. Pa sem ga le.

Prebito je bil gosposki. Lepa obleka skrbno
zlikana, ovratnik bel kakor mleko in trdo po-
škrobljen, okoli njega prelepa ovratnica, binglja¬
joča s široko pentljo po takisto belem in trdem
,goljufu 1  čez srajco na prsih.

»Dober dan, gospod Fric,« sem se ponižno od¬
kril in prijazno nasmehnil, kolikor sem se pač
mogel. »Ali me še poznate?« sem na debelo požrl
slino in mu pomolil lopatasto roko. »Jaz sem, Nane
sem, če me še poznate.«

Oblila ga je rdečica, roke se pa ni dotaknil,
kar dalje je stopil, nobene mi ni privoščil.

»E, preparand je in res domišljav, kakor
menda vsi njegove vrste,« me je bilo hudo sram
ponižanja. Najrajši bi bil skočil za njim in ga
po fantovsko premlatil, pa me je mesto že opililo
in olikalo, za očiten tepež nisem bil več.

Nejevoljen in ves poniglav sem klamal do¬
mov, kakor še nikoli, in gledal po sebi. E, oblečen
sem bil prav ubožno. Obleka mi je bila vsa plate-
ninasta, hlačnice ,cvetoče 1  in prekratke, na kole¬
nih pa piskrasto vzbulinjene, ovratnik mehak in
pomečkan, lepo po domače prišit kar na srajco,
ovratnice pa sploh imel nisem.

88

»Kajpak, sram ga je bilo, da bi se razkazoval
z menoj,« sem spoznal in boleče čutil, kaj je rev¬
ščina.

»Nič ne maraj,« me je petošolec doma tešil,
»lepo si se vedel ti, prav grdo pa on, čeprav misli,
da je gosposki in da te sme čez ramo gledati.«

Posihmal sem vendarle prav po kmečko mrzil
pravo in jaro gospodo, srce se mi je nagibalo na
stran ponižanih in razžaljenih; čisto rdeč socialni
demokrat se je spočenjal v meni. Ponižanje me
je grelo, da bi bil najrajši šel in se začel prete¬
pati z vsem svetom.

DRUGI DEL

SVITANJE

1. Počitnice brez počitnic.

Prišel sem na velike počitnice. Potegnil sem
se in v pleča razgnal, brada se mi je osula z volj¬
nim puhkom, glas moško znižal. Možato, trdo sem
hlačal, za ljudi nisem imel dosti besedi. Pa ne, da
bi se prevzetoval in napihoval, poniglavo sem le
vrtal vase; e, skrbi, hude skrbi so me trle!

Da bi še hodil v šolo med smrkavčke, me ni
mikalo. Prestar sem in po nemško tudi že znam
nekoliko 'brati in pisati, sem si domišljal. Ali pa
sem tudi zrel za gimnazijo, nisem vedel prav trdno.

»Nane, kaj ti je?« me je mati pri jemala. »Zme¬
rom nekaj tuhtaš, skoraj nikomur ne daš besede,
kar v tla bodeš.«

Izmikal sem se in izmikal, naposled sem pa le
povedal, kaj me tišči.

»O, nič ne maraj,« se je oddahnila. »V Rado¬
hovo vas, glej, se je priselila gospa s tremi sinovi
študenti. Vidiš, ti bi te morda vzeli v roke, pa se
naučiš, kolikor ti še manjka. Kaj meniš?«

»Mislim, da mi dosti ne manjka več,« sem se
spomnil omaganega prvošolčka Franceta in nje¬
gove pohlevne učenosti.

»No, vidiš! Kar precej jih pojdiva prosit.«

92

Bili so prav prijazni fantje, mati jih je lahko
preprosila in se z njimi pogodila.

»Glej, zdaj pa pojde,« mi je Božala srce, ko
sva se vračala; »samo dobro se primi, ne poniglavi
več in tako skopih besedi ne bodi, svet bi sicer
rekel, da si prevzeten, neumen ali pa oboje. Umen,
dober človek ni nikoli prevzeten; več ko zna in
ima, bolj je ponižen. To pomni, pa te bo vse rado
imelo.«

Drugo jutro sem jo že mahal do inštruktorjev.
Skrbi so odnehovale, vera, da me vsi trije gotovo
izučijo, je postajala večja in večja. E, saj drugo
bi znal, le nemščina, kolikor se me je prijela v
Ljubljani, je nemara še prav uboga; koliko pa
je je, mi je bilo kar precej pokazati.

Tisto jutro je cestar z dvema delavcema tre¬
bil jarke ob veliki cesti. Do njih je prišel tuj
človek in po nemško nekaj vprašal cestarja, ki
mu je bil spredaj na klobuku pripet velik cesarski
orel iz medenine, češ cesarski mož je, razumel me
bo; pa ga le ni. Cestar in njegov cesarski orel sta
molčala in ga debelo gledala.

»Stopi no hitreje!« me je delavec spazil.

»Aha,« sem rekel in stekel do njih.

»Tale popotni nekaj po nemško drobi,« se je
cestar oprl ob strguljo; »vprašaj ga, vprašaj, kaj
bi rad.«

O primojtrikrat, ali mi je postalo vroče! Če
se tudi jaz, ki sem »študent«, ne bom znal meniti

93

po nemško, zve še danes vsa soseska, kako slabo
sem se učil nemščine. Sramota bo bodila za menoj
in mi bo pekla ubogo mater bolj ko mene samega.

Tujec je že uganil, da znam več ko cesarski
orel.

»Meht gern visn, vi vojt bis Trefn is,« se mi
je nasmehnil.

Tri sto zelenih! Takele nemščine se pa nisem
učil, tudi slišal še ne. Razumel sem samo predzad¬
njo besedo, ki je pomenila Trebnje, vse drugo sem
na srečo uganil, češ mož po navadi popotnih naj¬
brž vpraša, kako dolgo je še hoditi do tja. Do
Trebnjega je dve uri. Kako naj mu to povem?
Aha, uri se pravi ur, dve pa cvaj.

»Cvaj ur,« sem se napihnil in pogledal po vseh
obenem.

Popotnik se je nasmehnil in vprašal, kako
daleč je od ondod še do Novega mesta.

»Noh finf ur!« sem se še bolj postavil, saj sem
povedal že kar tri nemške besede.

»Danke,« se me je tujec usmilil in odšel.

»Pite,« sem hvaležno vrgel za njim.

»O ti preklicani fant, saj znaš nemško kakor
star pipec!« so strmeli vame cesarski orel in oba
delavca.

Njih hvala me ni kaj posebno prevzela, saj
sem dobro vedel, da me je izmotala bolj sreča ko
nemščina.

94

»Čemu neki se je delal, da zna samo nemško?«
je delavec vrtal. »Saj ti je tudi po naše zažužnjal
o dankah, da si mu potlej svetoval, naj pije.«

Razložil sem jim zmoto. To jih je še bolj
utrdilo, kako ubrisane glave sem.

»Glej, Nane, dobro si jo vozil v Ljubljani:
nemško že znaš, ves svet ti je zdaj odprt,« so me
blagrovali.

Tudi to mi ni šlo v nos. Ubral sem jo dalje,
da me inštruktorji ne bi predolgo čakali.

Res so me že čakali. Precej smo začeli. Naj¬
prej so mi pretipali učenost. Glede slovnice, pi¬
sanja po nareki in računstva mi ni bilo kaj reči,
nemščine, ki sem se bil z njo tako postavil še pred
pol ure, pa nisem znal dosti pokazati, še nemško
branje in pisanje po nareki ni bilo kaj prida.
Zmenili so se, da me bodo vse počitnice vsak po
eno uro obdelovali dopoldne in popoldne, prvi v
nemščini, drugi v slovnici, posebno v analizi stav¬
ka, tretji pa v računstvu. Tako so mi naprtili šest
ur šole na dan.

Ko sem opoldne prišel domov, me je mati
že čakala na pragu. Po vsem ljubem obrazu ji je
žarel srečen smehljaj. Precej sem ji moral po¬
vedati, ali sem kaj znal.

»Saj smo komaj začeli,« sem se branil, ker mi
ni bilo, da bi ji pravil, kako so zmajevali ob moji
nemščini.

95

»Nič ne rnaraj, če se ti bo sprva kaj zatikalo,«
me je milo gledala. »Saj že precej znaš, sem sli¬
šala. Cestar povsod trpsi, kako si se davi s tujcem
neki znal meniti kar po nemško, jeli, da si se res
znal?«

»E, tiste dve, tri besede!« sem odmahnil...
Kje mi je bila stara prevzeti ja? Ali so mi lepe
knjige res že dale drugo pamet?

»Glej ga, kaj se devaš v nič, če pa res znaš?«
me je njena ljubezen slepo poviševala.

Hotel sem ji povedati pravo resnico o nem¬
ščini, pa nisem mogel, ko sem se ji ozrl v srečni
obraz.

»Čemu bi ji kalil veselje?« sem brž preudaril
in zamolčal, kako inštruktorji sodijo o moji nem¬
ški učenosti.

Inštruktorji so me imeli radi, z nalogami so
me pa le pestili, da sem se komaj dohajal.

»Kar ti naložimo, se moraš naučiti prav do
dna, sicer pusti gimnazijo in pojdi spet krave
past,« so me dan na dan strahovali, čeprav sem jih
pokorno slušal čisto po besedi; samo tista pre¬
klicana nemščina se mi je zdela čedalje težja.
Z grdobo nemško sem se silil, da sem bil že ves
neumen; uporno sem jo črtil, učil se je brez lju¬
bezni in veselja. To mi je pošteno vračala: ni mi
hotela v prazno glavo.

Skrbna, vsevedeča mati, ki me je do bolečine
ljubila in krila s perutmi svoje brezmejne dobrote,

96

je kmalu spazila, kako se peklim in da v nemoči
kar medlim ob nerodni, trdi nemščini.

»Nane, ali si za kaj, ali nisi?« mi je šegetala
pojemajočo samozavest. »Kdor obupuje in oma¬
guje, slabo napreduje in redko zmaguje. Bodi
močan, hud sam nase! Volja ti bodi trdna, velika,
taka, veš, da bi ti kamen na cesti poskočil, če bi
ga pogledal z močjo. In časa ne mudi, vsaka mi¬
nuta je cekin! Ure, ki jo zamudiš, nikoli več ne
doživiš!«

Take so bile tiste prve počitnice. Njih trda
šola mi je bila velika usoda.

Pa vsaka reč le neki čas, trpi, je rekel tisti
Gorenjec, ki je ob Napoleonovem času moral zi¬
bati prešernega francoskega vojščaka; tudi meni
so počitnice mrle, še prehitro so mi mrle.

Nekaj dni, preden so čisto umrle, so hudi in¬
štruktorji moji materi zatrdili, da sem bil ves čas
prav priden in da pojdem čez osem let že lahko
v »lemenat«, če se do tačas kaj ne izvrženi.

»Kdaj naj ga pa tiram spet v Ljubljano, da
ne bi bilo kaj zamude?« je mati hitela in od sreče
in veselja vsa rdela.

»V Novo mesto, mati, ne v Ljubljano,« so ji
dopovedovali, da mi je ljubljanska gimnazija za¬
prta in da se morajo dijaki iz naših krajev šolati
le v novomeški gimnaziji.

Ta novica je naju močno potrla. Kaj menite,
v Ljubljani se mi ni godilo slabo! Luka Jeran me

97

je pasel z juho, uršulinke so mi angelsko službo
plačevale z obilno večerjo, bistri in dobri peto-
šolec mi je izprosil kruha, da sem ga, dasi ješč
kakor uš na glavi, imel še na ostajanje, predobri
profesor doktor Ivan Janežič pa mi je med širokim
smehljajem, kadar sva se videla, stisnil dvojačo
ali dve — in vsa Ljubljana se mi je že kaj pri¬
ljubila. A zdaj naj vse to pustim in se na slepo
srečo zakadim v nelko kmečko in beraško mestece ?
O, v Novem mestu mi bo manjkala Ljubljana.
Kako bom živel, ko z doma nimam skoraj nič?

2. \ Novo mesto.

Bistre materine oči so precej uganile, da me
hromijo nove velike skrbi.

»I, kakšen pa si spet?« me je bezala. »Le kako
boš živel med svetom, če si boš srce zmerom tako
podiral? Kaj misliš, da Bog spi in da ne vidi tvojih
in mojih skrbi? Moli in Materi božji se priporočaj,
pa tudi vase zaupaj! In uči se, na vso moč se uči
in učitelje slušaj!«

Njenih naukov sem bil že navajen, vendar mi
je vsaka njena ljuba beseda ukresala iskro novih
moči.

»V Novo mesto bi stopil,« sem se lovil. »Po-
zvedeti je treba, kdaj se začne vpisovanje, kje
bi dobil stanovanje in kako bo s hrano.«

Iz nižav in težav

98

»Saj res. Že kar jutri zdrsni tja,« mi je pri¬
tegnila in me pohvalila, da sem se prav pametne
znebil. In kakor je bila skopa, mi je precej po¬
rinila tri krone. Dve bi bili za železnico tja in
nazaj, z eno bi si pa kaj kupil, da lačen ne bi bil.

Toliko denarja mi še nikoli ni zaupala. Na
lopatasti dlani so se mi svetile tiste uboge srebrne
kronice. In bolj 'ko sem jih gledal, bolj so se mi
smilile.

»Preudaril sem, ne pojdem z železnico,« sem
rekel. »Kar peš jo ustrižem tako zavred, da pri¬
dem v Novo mesto že kmalu dopoldne in da lahko
še vse opravim. Denar, ki bi ga zavozil, porabim
rajši za šolo; hudo mi ga bo treba.«

»Hoje je sedem ur,« me je gledala, »ponoč¬
njaki bi te kje ustavljali, še pretepal bi se z njimi,
tresoritec, kakršen si!«

Glede tega se je skrbna mati pa le motila. Leto
ljubljanskega življenja mi je čisto omrtvičilo pre-
tepaško kri. Dobre knjige, pametni petošolec, ob¬
lizano mestno okolje, vse to, mislim, mi je obru¬
silo grče in me zaredalo v glajše drče. Preiepaštvo
se mi je že zdelo grdo, »neolikano«.

Ob dveh zjutraj sem vstal, izpil skledico mle¬
ka, ki mi ga je mati prej ta večer postavila v peč,
in tiho šel.

Mlad in zdrav, kakršen sem bil, še šest ur
nisem hodil, pa sem že bil v Novem mestu. Prvič.

99

3. Od hiše do hiše.

»Kaj ipa zdaj?« sem vegal na več strani. Po¬
nekod so okna zaspano mežala. »Gospoda si ne¬
mara še menca oči.«

Motovilil sem po kotanjastih cestah in se ozi¬
ral. Tu je izza dvorišča mukala goved, tam je
lakotno krulil hlevček praset, čez cesto se je raz¬
ločno podpisovala čisto domača gnojnica.

»Prebito mi bo tu stradati,« sem se otožno
spominjal gosposke in dobre Ljubljane. »Pa saj se
kmalu izkaže, kako mi bo.«

»Od hiše do hiše...« Ta misel me je kar po¬
dila. Zasopel sem obstal nad stopniščem kapitelj¬
ske cerkve in se ozrl.

Oči so objele čudovito lep svet, kopal se je
v milem žaru jutranjega sonca.

»O, kako lepo ... v Temeniški dolini skoraj
ni lepše!« mi je srce že ljubilo bele zidanice, rde-
čeglave cerkvice in sive gradove. »Pa tudi Novo
mesto samo ...«  sem se smehljal mestecu, ki ga
Krka kakor mati otroka v skrčenem komolcu tišči
obse.

»Od hiše do hiše ...«  me je huda misel po¬
klicala iz zaverovanosti.

Začel sem z božjo hišo. Stopil sem v cerkev,
ki sem pred njo stal. Pa ne v pregnani pobožnosti,
prej v stiski in v svesti si materinih besedi.

7 *

iOO

Komaj sem se z očmi razobesil po cerkvi, pa
je pozvonilo za mašo.

»Hm, kar prav,« sem si mislil. »Z Bogom začni
vsako delo, pa bo dober tek imelo,« sem se spom¬
nil tudi nauka. »Tako se mi življenje v Novem
mestu začne res z Bogom.«

Pokleknil sem v klop in si z obema rokama
pokril obraz, da ne bi začel tuliti, talko inako se
mi je storilo, ko sem' se v trenutku preudaril vsega
in zato tudi domislil trpljenja, ponižanja, ki me
čajka, ker sem ubog. Pa že sem se spomnil matere,
češ da Bog ne spi in da vidi moje skrbi.

In sem storil, kakor mi je velela.

Po maši sem že čisto močan in svoj šel iskat
gimnazijo.

Majhna, zanikrna se mi je zdela v primeri
z ljubljansko.

»Vpisovanje?« me je ravnatelj trdo, presodno
pogledal. »S katere gimnazije prihajate? Zakaj?«

Ko sem povedal, da šele prvič rinem v gimna¬
zijo, ga je vrglo kvišku.

»V prvi razred?« me je debelo gledal. »S terni
leti?« se je smehljal in spet resno držal.

Prav ob kratkem sem razodel, kako mi je
dosihmal bilo. Zanimalo ga je, začel se je meniti
z menoj. Ta in ta dan da moram priti z materjo
ali gospodinjo, ki bom stanoval pri njej, in mu
prinesti take in take listine, mi je naposled naročil.

101

Preden sem šel, me je še vprašal, kod sem že
hodil, da sem tako prašan.

Pa sem mu povedal, da so se mi kronice smilile.

Gospod se je glasno zasmejal; odgovor se mu
je nemara zdel res 'bizaren — nenavaden. In ali
se nisem 'bal, da bi mi kdo kaj storil sredi puste
noči, je še hotel vedeti.

Samo nasmehnil sem se. Nisem se upal po¬
bahati, kaj bi bil storil s tistim, kdor bi se bil,lotil
mene.

Nasmehnil se je tudi on in mi pokimal.

»Voziček, glej, mi kar dobro teče,« sem se
zunaj oddahnil.

»Od hiše do hiše,« me je gnalo dalje.

Na ulicah pred gimnazijo sem srečal fanta,
po vsem videzu dijaka.

»Ti, ne zameri, ali veš, kje je hiša, ki kuha
za uboge dijake?«

»Vem, le pojdi z menoj, pokažem ti.«

Spotoma je pulil iz mene, kdo sem in od kod
in v kateri razred pojdem, pa jaz sem se izmikal;
prvič me je začelo postajati sram, da pojdem šele
v prvi razred.

»Do koga pa se mi je obrniti?« sem ga pred
tisto hišo še vprašal.

»Do profesorja Marinka," gimnazijskega ka¬
teheta.«

102

Spomnil sem se prijaznega Jerana in pogumno
stopil pred gospoda, ki je na skrbi in na srcu imel
dijaško kuhinjo.

Joj, kako sem se ukanil!

Čemu s temi leti tiščim v gimnazijo, me je
trdo gledal. Služit naj se spravim, močan sem za¬
dosti, ali pa v uk h kakemu obrtniku, če nisem
prezabit, je skoraj rohnel nad menoj.

»In vendar pojdem v gimnazijo, pa če jem
samo vsak tretji dan!« mi je ušlo.

Čudno me je pogledal.

»No, naj bo,« je začel s čisto drugim glasom.
»Štirikrat na teden dobiš kosilo, več ti ne morem
dati, nimam, preveč vas je.«

»Voziček nekoliko škriplje, teče pa le,« sem
bil zunaj spet zadovoljen. »Štirikrat bom kosil,
druge tri dni se bom lepo postil in veselil pri¬
hodnjih štirih dni.«

Krenil sem kar navdan ob dolgi vrsti nizkih
hiš.

»Dijak sem, stanovanje brez hrane iščem,«
sem pred neko vežo postal in se zaupal ženici, ki
je sedela na pragu in se mi zdela podobna kaki
ljubljanski študentovski materi.

Ne, ona da nima več prostora, pri sosedi ga
pa nemara dobim.

In tako je bilo. Zmenili smo se za tri goldinarje
na mesec; če bi pa hotel ob učenju pomagati nji-

103

hovemu sinu, ki hodi v tretji razred ljudske šole,
mi dado zajtrk za to.

Ali se mi je moglo kaj lepšega nameriti?

Ves vesel sem šel, da bi jo ubral proti domu;
mater gotovo že skrbi, kako se mi godi.

Pot me je peljala ob krčmi, iz kuhinje je
plal vonj čudovitih slasti. Prazni želodec mi je bil
zaspal; zdaj se je zganil in zakrulil, da sem
omahnil naravnost v krčmo.

Krčma ni bila prazna. Sitno mi je bilo to, va¬
sovanja v taki hiši še nisem bil navajen.

Kakor sveti Aleš pod stopnice sem se brž.
zmašil ob mizo za vrati in nisem vedel, kam bi
z rokami in z nogami in kam bi pogledal.

Za veliko mizo je sedelo več mož, meščanov
in kmetov. Izmed njih se je počasi dvignil golo¬
rok debelušec.

»Kaj bo?« je stopil predme in me premeril.

»Prosim, juhe bi rad, zakuhane.«

Pa dedec me je le gledal. Razumel sem m.
molče že položil kronico na mizo. Zdaj je od¬
hlačal, denarja se vendar ni pritaknil.

Možje so opazili in za čas umolknili. Kdo sem
in od kod, so se potlej vame obrnili. Ko sem jim
povedal, so vsi skoraj obenem zavpili nad krč¬
marjem, ko mi je iz kuhinje prinesel skledico
juhe.

»Tak, za tiste pomije si še bal, vamp, nikdar
siti?«

104

»In mu jih ne bi bil dal, če ti študent denarja
ne bi bil. pokazal, kajne?«

»Kaj ste študent?« se je krčmar malo manj
ko ustrašil. »Ne zamerite, danes vse vrste svet lazi
med nami.« Zavalil se je k meni in me izpraševal.

Saj nisem nič zameril, kar po juhi in kruhu
sem hlastnil, pa je obojega zmanjkalo, kakor bi
bil mignil.

A krčmar, ki ga je nemara bilo res nekoliko
sram zaradi gostov, je že prinesel še kos mesa
in nekaj prikuhe.

Toliko pa nisem mislil zajesti. Zato sem od¬
rinil jed, češ ne bom več, zadosti sem se podprl;
pa ni nič pomagalo.

»Kar jejte, denar pa le spravite,« me je pri¬
silil, da sem spet mignil po vsem.

»Zdaj pa še nekaj primake!« so mi pivci začeli
najpivati.

Vino je bilo še s stare domače trte, dobro,
iskro in prijetno rezno, da bi ga angelčki pili, če
bi ga imeli, le meni se je grdo upiralo, piti ga res
še prav nič nisem znal.

»Ne silite ga,« jih je krčmar pametno miril,
»še škodilo bi mu, če ni navajen.«

»Da mu le tiste tvoje pomije ne bi!« so se
spet domislili.

Krčmarju je bilo to že močno čez glavo, pa
meni tudi, saj mi je kosilo podaril.

105

»Študent, na večerjo boste vsak večer hodili
k meni!« je rekel prav glasno.

»Tako se govori!« so zavpili vsi, da sem se
mu komaj mogel zahvaliti zadosti lepo. »Zdaj pa
še vina gor, da si spet v prijateljstvu napijemo
in študenta zalijemo!«

Konec je bil vendarle tak, da sem domov gre¬
doč čez dve uri nekoliko omotičen klamal v kla¬
nec Kačje ride.

Na vrhu me je zmoglo.

»Samo malo se odpočijem,« sem dejal, se za¬
ril v goščo ob cesti in legel.

4. Noč ima svojo moč.

Omotica se mi je izkadila. Iz nerodnega spanca
sem bušil pokonci in se ustrašil somraka, ki je že
pogrinjal mrjoči dan.

»Na, tako je!« sem se pokesal vsiljenega vina.
»Skoraj doma bi bil že lahko, pa sem še tu.«

Še ves motoglav sem omahnil na cesto. Noge
so mi bile kakor lesene kdbile pod mostom: trdo,
nespešno sem blodil cestni prah; dremež, sladak
in mehak, mi je meglil oči.

»Kaj sem res še pijan?« sem čez čas postal.
»Saj trlepim spet v Novo mesto!« Nejevoljen sem
se obrnil.

Sram, strašno s ran* me'" je postalo neumne
zmote. Žal mi je bilo pota, še bolj pa časa, ki sem

106

ga zahodil. V omotično pamet mi je posegla 'bistra
misel.

»Ne, vino ne bo gospodarilo z menoj nikoli
več!« sem se veril. »Če se mu človek preveč vdaja,
ga menda res čisto ohromi in preslepi,« sem se
spominjal modrih ljudi in lepih besedi, ki sem
jih kdaj slišal ali že tudi bral v pametnih knjigah.

Počasi, zamudno sem krevsal proti Mirni peči
in modroval kakor pač vsak grešnik, ki se še kesati
zna in ki bi si vsaj pred samim seboj rad zmanjšal
vzrok in učinek zmote.

Znočilo se je že prav trdno, vse zvezde so mi
poredno mežikale; zdelo se mi je, da so si me
druga drugi kazale in se mi posmehovale.

Zmerom sem bil trden, spešen pešec, tisti ve¬
čer pa me noge niso nič kaj prida nosile. Najrajši
bi se bil zavlekel v obcestno goščo in spet trdno
zaspal. Kaj menite, anti sem hodil pol snočnje
noči, vse dopoldne mendral po mestu in se napo¬
sled prvič in preveč nacedil vina.

In čudno: vse misli, skesane in zaspane, so se
mi vračale k nesrečnemu vinu in ga dolžile sit¬
nosti in težav, ki so zdaj klamale z menoj; le take
ni bilo nobene, da bi me bila tudi spomnila, kako
neroden slabič brez lastne pameti in volje sem bil
med mestnimi pivci...

»Mater skrbi, ker me od nikoder ni,« mi je
bilo hudo. »Vem, da že ure in ure sloni ob oknu

107

in po meni streže z ljubečimi očmi. Kaj bi rekla,
če 'bi vedela, zakaj sem se zakasnil?«

Pa sem brž sklenil, da prizanesem njenemu
srcu in da ne izdam svoje nevšečne zmote. Pri-
sukljal sem si zvitorep zagovor, ki jo premoti,
če bo hotela preveč zvedeti.

Vrh klanca Svete Ane me je spet zmoglo.
Noge so se mi spotikale ob vsak kamenček, ne¬
rodno so šarale in so bile težke kakor stope
v mlinu. Neizrečenska trudnost me je ponujala
v naročje mehkobne zaspanosti. Sel sem na ob¬
cestni kamen, glava mi je precej kinknila. Ustrašil
sem se in brž stopil naprej, da ne bi spet zaspal.

Počasi in skoraj meže sem se prilomil do
Ponikve. Psi, ki so se mi zagnali pod noge, so me
zdramili, nekaj hitreje sem jo pobiral dalje.

»Kdo si? Od kod? Kam?« mi zunaj vasi za¬
stavi pot nekaj ljudi.

Precej sem spoznal, da so ponočujoči fantje.

»Dober večer in lepo noč,« sem po fantovski
navadi pozdravil. »Kaj bi pa radi? Ali ste žan-
darji? Tat nisem, tudi ušel ne nikomur, popotni
sem!«

»Pa vendar, ne zameri, kdo si?« me je lepo
vprašal najbližnji.

Kaj pa sem hotel? Povedal sem, čeprav mi je
bilo v ušesa že čisto vroče: budila se mi je stara
pretepaška strast.

108

»Vidiš, nismo vedeli,« so se fantje lepe delali
in mi segali v roko. »Le stoj, s teboj pojdemo,
da te še Trebanjci ne ustavijo.«

Počasi smo bodili in se moško menili.

»E, še do Korenitke pojdimo,« so se za Treb¬
njem domislili, »v babjem gradu se zglasimo!«

»V Korenitki ni nobenega gradu,« sem vedel.

In so mi povedali, da tam živi vdova s štirimi
odraslimi hčerami in da so njeni domačiji zato
vzdeli tak priimek. Včasih privasujejo do nje, ker
tudi ponoči rada toči vino in žganje, kadar je
kakova posebna sitnost ne pika.

»Vidiš, peli bomo, pili in ljubili, če bomo staro
premotili!« so mi vpili na uho.

Bili so prav vljudni in ljubeznivi fantje, ven¬
dar sem čutil, da ne spadam mednje; rad bi bil že
spet sam.

»No, zdaj pa katero zapojmo,« je nekdo dejal.

»Ali znaš peti?« so me vprašali.

Jaz da ne, prav lepo fantovsko najbrž da ne.

»Pa prikladaj, kolikor znaš,« so rekli in začeli:

»Že ptičice zbrane v planinke lete,
tu dol’ na Dolenjskem je zdravje moje.

Le vstani, le vstani, ti mrzli Gorenjk,
boš videl, kaj dela veseli Dolenjk.«

Noč, pesem in druščina so mi že postale kar
všeč in so me čisto zmešale: čutil sem se fanta
med fanti.

109

Pojoč in ukajoč smo jo primahali do Kore-
nitke. Pred domačijico kraj vasi smo postali. Okna'
so mežala in molčala.

»Glej no, pod kožo so že šle gledat vse,« je
dejal fant, ki je hotel, da bi pel tudi jaz. »Izbe¬
zajmo jih izpod odeje!«

»Ženice in device, vstanite, vstanite,« so začeli
trkati ob okna in vrata, »kar urno vstanite, pri¬
jazno odprite, vina natočite, z nami vesele bodite!«

Okno se je odprlo, venkaj se je nagnila glava
in zaščeketala:

»Kateri merka j pa neslanari todkaj?«

Za trenutek, dva se je vriše ustavil.

»O mati,« so fantje pristopili, »odprite, mudi
se, popotnega imamo s seboj; truden je, lačen in
žejen, majhno je še živ, pomagajte mu!«

»O, to pa to,« se je ženica umečila. »Njega že
vzamem pod streho, če je pošten človek, drugi pa
se mi le zgubite, kasno je že.«

Ko je odprla, smo se vsi zrinili v hišo in se
razstavili za mizo in po klopeh.

Ženica me je sprejela, kakor bi mi bila mati.
Na hitro sem ji povedal, kdo sem in od kod in
kaj me je pognalo na pot. Komaj sem ji ubranil,
da mi ni šla kuhat večerje, le brtavs kruha sem
odtevsnil hlebcu, ki ga je porinila predme.

»Pijače vam ne dam nobene, da mi veste,« se
je otepala fantov, ki so vina klicali na mizo.

110

»Predobro vas poznam, mrhovci; spotoma bi po¬
tlej vse obrnili in polomili!«

»I, mati, doma smo molili, pri vas bi zdaj radi
še pili,« so jo prosili.

»Samo zavoljo popotnega,« se je naposled
vdala in kmalu prinesla vina v lesenem škafčku
s korčkom.

Škafčku in korčku sem se široko nasmehnil,
ona pa mi je rekla:

»Steklenice in kozarci niso zanje, še vselej
sem samo črepinje pobirala za njimi!«

»Še bolje,« so se smejali tudi fantje; »tako si
vsaj kapelj ne bomo šteli.«

S korčkom so mi začeli napivati vsi po vrsti
in jaz sem jim moško odpival, svojo zaobljubo
glede vina sem čisto pozabil...

Vino me je okrepilo, ogrelo, ni se mi več tako
upiralo, vendar sem sklenil, da se mu ne dam
podreti.

»I, kaj bomo sami?« so fantje začeli rojiti.
»Mati, ali ste dekleta kam priklenili in zaklenili?«

»Kaj komu mar?« se je branila in se samo
z menoj menila. »Pijte, izpijte in lepo pojdite!«

»No, samo pokažite jih, mati, da jih bo videl
tudi naš popotni,« so jo dražili; »saj je priden,
nič jim ne bo storil.«

Pa vrata iz stranske izbe so se že odprla,
četvero čednih deklet je prirezgetalo med nas.

111

Za fante se sprva niso dosti menile, vedečno
so gledale samo mene in me spraševale, da vsem
še odgovarjati nisem mogel lahko. Spanec mi je
prešel, utrujenosti nisem čutil nobene več, jezik
mi je tekel, kakor bi ga bil že dolgo učil prav
za to priliko. Povedal sem tudi pravljico, kako
hudič Trbovlje trese in ji iz svojega prikladal,
da je bilo bolj hudo in strašno.

»Vrag te potiplji, lepo si jo povedal,« so me
hvalili. »Še katero povedi!«

In sem povedal tisto o jari kači in steklem
polžu, ker sem se domislil, da moram oditi, če
hočem še to noč priti do doma.

»I, kam se boš, siromak trudni, še lomil v tako
daljo?« se mi je ženica smehljala. »Postelje res
nimam prave, posteljem, ti kar na senu; spočiješ
se in naspiš, doma tako nič ne zamudiš.«

Tudi fantje so bili takih misli.

»Nahodil si se sinoči in nocoj,« so modrovali.
»Tak, kakršen si, ne zmoreš zlahka pota, ki je še
pred teboj. Tudi ustavljati bi te kdo utegnil ali
kako drugače muditi,« so dejali in vstali. »Tu
ostani, najpravše bo.«

Vstal sem tudi jaz in šel za ženico na pod.
Noge so mi bile v kolenih kar mehke, za pot res
ne bi bile.

Na senu sem se stegnil in zaspal, da se je ves
pod majal.

112

5. Sprejemna skušnja.

Še malo pa se je približal dan, ko se mi je
bilo vrniti v Novo mesto, da bi se vpisal in da bi
napravil sprejemno skušnjo.

Skrbelo me je. Če skušnje ne napravim, je za
vselej konec mojega šolanja in vsa soseska se bo
smejala meni in materi.

Mati je trdno verovala vame, nič več je nisem
skrbeh—

»Če si se znal tako umno zasukati po Novem
mestu in vse priskrbeti, ti nobena stvar ne bo več
delala posebnih preglavic, tudi tista skušnja ne,«
me je milo gledala in se mi smehljala.

S tistega novomeškega potovanja sem ji mar¬
sikaj zamolčal. Da bom kosil samo štirikrat na
teden, ji nisem povedal; kako sem se nacejal z vi¬
nom in potlej v gošči zaspal, sem skrbno pokopal
prav na dno nemilega spomina; a da bi katero
črhnil celo o fantih in ponočni krčmi s škafčkom
vina, bi bilo posebno neumno. Vse to sem lepo
zamolčal. Za materin mir je bilo bolje tako. Saj
ji ne bi bil mogel dopovedati, da prav za prav
nisem storil nobene velike grdobije in da sem bil
le malo lahkomiseln zaradi prilike in druščine.

Tako sem lepo skril tudi skrbi in se vpričo
matere delal vedrega in samozavestnega.

»I, Nane, tak ne smeš v šolo,« se me je lotila,
»obriti se moraš, prekosmat si že.«

113

Kako se streže taki stvari, sem vedel samo po
videzu; vendar sem poiskal neko staro očetovo
'britev in se skrivaj bridko ostrgal, da res pre-
kosmat ne pridem v prvi gimnazijski razred. Ko
je bilo muke konec, sem bil po licu, kakor bi pre¬
dolgo pestoval budo mačko.

»Vsak začetek je težak,« sem se nasmehnil
samemu sebi in. britev spravil med svoje stvari,
saj sem vedel, da se mi bo posihmal pogosto briti.

Drugi dan sva z materjo šla. Z vlakom, ne peš.

Srce mi je potlej kopitijalo menda prav do
vratu, ko sem po mračnem gimnazijskem hodniku
stopal proti razredu, kjer se mi zdaj zdaj odloči
usoda za vse življenje.

Iz šolske sobane se je slišal velik otroški vriše.

»Aha, tukaj bo,« sem uganil in vstopil.

»Tu je prvi, tae četrti razred,« so mi neki
mestni smrkavčki zastopili pot, ko sem se med še
večjim vriščem ves rdeč umikal v zadnjo klop.
Fantička, ki se mi je le preveč spakoval, sem
gredoč stresnil za čop polizanih las. To je zaleglo,
vrišč se je malo polegel, le vame je strmolelo vse.

Vrata so se odprla, vstopil je močno bradat,
a še mlad gospod. Bil je profesor Luka Pintar.

Skušnja se je začela. Pisali smo po nareki
slovensko in nemško, naposled pa še slovnično
umovali z analizo stavka.

Čez čas smo mu oddali vsak svoj izdelek.

Iz nižav in težav

8

114

»Ob dveh popoldne spet pridite, da zveste, kdo
je skušnjo napravil, kdo ne,« je profesor tiste pole
stisnil pod pazduho in počasi, dostojanstveno odšel.

Za njim nas je v računstvu pretipal profesor
Martin Petelin, po videzu in glasu zagoveden, a
sicer dobrodušen Ižanec.

»Kaj je to vse?« me je bilo sram, da me je
skušnja tako skrbela. »Če nemščine ne bi bilo,
bi bil tako skušnjo lahko napravil že pred leti!«

Pred gimnazijo me je ves čas čakala mati, anti
skrbelo jo je, revo.

»Kako?« me je prijela za rokav, ko sem prišel
venkaj.

»Dobro, mislim, dobro,« sem se pohvalil in
povedal, kdaj za trdno zvem, kako sem oral.

Do dveh je bila kakor na trnju. Ob uri sva šla
po sodbo: jaz noter, ona pa se je spet ustavila
pred gimnazijo.

»Kogar pokličem po imenu, naj ostane tu, da
ga izprašamo še posebej,« je rekel profesor; »vsi
drugi pojdite, skušnjo ste napravili dobro.«

In je bral imena skoraj samih mestnih kratko¬
hlačnikov.

Saj sem vedel, da sem vse naloge napravil
čisto dobro, vendar sem se ves srečen globoko od¬
dahnil. Kakor pijan sem se ustrelil venkaj in sko¬
čil pred mater.

»Kajne, vse je prav?« mi je prebrala z žare¬
čega obraza in se od veselja skoraj zjokala.

115

»Vse, zdaj sem pa res študent,« sem lovil sapo
in jo prijel za roko.

Tako sva šla proti Velikemu trgu.

»Nane,« se je tu spomnila, »tistim, ki te bodo
pasli, bi se šla rada zahvalit; vodi me!«

Ne, tega pa ne. Saj je zadosti, da ponižujejo
mene, mater naj mi pustijo pa le kar na miru!
Preobčutljiva je, vse življenje bi jo peklo, če bi
kdo zarohnel tudi nanjo, čemu me tako velikega
še pošilja v šole. O, ne, mater mi pustite na miru!
In gostilničar, ki mi je obljubil večerjo, bi ji
utegnil tudi kaj izčesnati, kako so me pivci na¬
pajali z vinom. Jejhata, vsi križi bi bili dol, tako
bi z materjo orala! Ne, ne, nikamor mi ne pojde.

»Zahvalil sem se že sam in se še bom,« sem jo
miril, »prav nič ni treba, da bi se poniževali za¬
radi mene tudi vi!«

»Ali ne bodo mislili, da ne vem, kaj se spo¬
dobi?« jo je še skrbelo.

»Ne, drugih misli in skrbi imajo zadosti,« sem
jo naposled le preveril in spremil do železniške
postaje.

Vrnil sem se poln lepih naukov in postal pred
gimnazijo. Kako rad sem jo imel! Oči so mi jo
božale, srce jo je nežno ljubilo in se je otroško
balo.

»Tak v tejle stari hiši si bom koval srečo?«
sem čustvoval. »Ali bom kaj prida kovač ...?«

8 *

116

6. Gimnazija.

Plah, vendar lahak mi je bil korak, ki me
je prvega šolskega dne nesel v gimnazijo. V srcu
mi je bilo bridkomilo.

Spominjal sem se težav, ki mi jih je bilo
trpeti, da sem, vsem zaviram nakljub, naposled
le prišel do prvih gimnazijskih višav. Živa domi¬
šljija mi je na stežaj odpirala svet, poln knjig,
ki bom po njih kdaj lahkotno brbral vse dni in
vse noči ...

Kakor pijan od omotične sreče, ki se mi je
žerjavila v trdnem samozaupanju, sem spotoma
za trenutek skočil v frančiškansko cerkev, da bi,
kakor mi je zmerom naročala mati, božjemu in
Marijinemu varstvu izročil sebe in vse svoje pri¬
zadevanje.

V skrivnostni temini cerkve sem opazil precej
dijakov, majhnih in že večjih, ki so tihi in resni
stali bolj spredaj.

»Aha, tudi ti so se spomnili materinega na¬
uka,« sem sodil in se ponižno stisnil za vrata.
Srce, nedolžno in čisto, je potrkalo v nebesih.

Čisto mehak sem potlej prišel v šolski razred.
Fantički, stari deset do dvanajst let, so vreščali
kakor žerjavi. Zdaj so onemeli in vame zastrmeli.
Zrinil sem se v zadnjo klop, prenizko in preozko
za takega hrusta. Pikati se me ni upal nihče;
pomnili so nemara še, kako sem pred sprejemno
skušnjo stresnil porednega fantiča.

117

Zdajci je zabrnel šolski zvonec. Prvič v živ¬
ljenju sem ga slišal; boleče zvenčeči glas mi je,
ne morem pomagati, stisnil srce in skoraj sprožil
solze.

»Ječi kakor navček,« se mi je v mehkobo
razpoloženja ponudila otožna primera. »Pa res:
umrlo nam je otroštvo, zdaj nas čaka trdo delo
za življenje, skrbi, majhne in velike, se začno,
brez njih nihče izmed nas nikoli več ne bo ...«

In se je začelo. Vsako uro je med nas prišel
drug profesor. Pa ni nič učil, skoraj vsak nam je
le pretil. Ni mu bilo do naše ljubezni, hotel je le,
da bi se ga bali, bali. ..

»Kaj neki revska tako?« se je nekaj lepega
podiralo v meni.

Najbolj oduren je bil profesor Marinko, velik,
močan in spasen mož z močno zaripljenim obra¬
zom in zadirčnim glasom.

Oblastno se je nosil med klopmi, popadljivo
renčal in zoprno revskal zdaj v tega zdaj v onega.

»Čemu se vas je toliko nateplo?« je potlej
pihal v nas vse. »Pa saj vem: kmečko delo vam
smrdi, gospodje bi radi postali! No, le stojte, še
pred božičem vas napodimo spet h kravam vse,
če se ne boste prav dobro učili!«

Držali smo se, kakor bi mrzla sapa vela po
nas. Kar oddahnili smo se, ko nas je odrešil zvonec.

»Bog nas varuj profesorja Marinka,« sem še
tisti dan slišal pogovor večjih dijakov. »V primeri

118

z njim so drugi profesorji pravi angeli; če so hudi,
se hude le delajo, ker sta učna metoda in stara
navada menda taki.«

»Katehet Marinko je pa res hud in nevaren;
še ravnatelj in vsi profesorji se ga boje.«

»Da, vse mesto ve, da v gimnaziji le njegova
obvelja.«

»O, kdor se mu kolikaj zameri, stori najbolje,
če jo prej ko prej popiha na drugo gimnazijo.«

7.  Stradež.

Za sostanovalce sem imel razen petošolcev
Ivana, Ludovika in Štefana še drugošolca Janka.
Prvi trije so bili Štajerci in so prišli z mariborske
gimnazije, Janko pa je bil iz ribniške doline.
Razumeli smo se čisto dobro. Vsi so bili ubogi in
so imeli hrano v dijaški kuhinji in v samostanu
frančiškovcev, pri gospodinji pa zajtrk.

Gospodinja je zajtrik dajala tudi meni, da sem
njenemu sinčku pomagal ob nalogah. Fant je bil
priden, poslušen, za učenje pa ne dosti vreden.
Ob njem sem spoznaval, kako neprijetna je in-
štruktorska služba.

Po štirikrat na teden sem kosil v dijaški ku¬
hinji, druge tri dni sem se res postil. Stradanja
sem bil sicer navajen kakor maček peči, tisti post
pa je vendar bil strahovito hud in me je vselej

119

izlakotil, da sem komaj čakal, ko sem smel zdrsniti
na večerjo k tistemu gostilničarju.

Kar me je hudega posta otela velika sreča.

Ko sem nekoč šel iz šole domov, mi je k sebi
mignila obilna mesarica.

»Ali je res, da ste brez kosila trikrat na te¬
den?« je zardela.

Zardel sem tudi jaz; ni mi bilo prav po volji,
da že tudi meščani vedo o moji stiski; molčal sem
s pobešenimi očmi.

»Ob tistih dnevih hodite kosit kar lepo k nam,«
so se ji oči skalile. »Dokler si kje drugje ne naj¬
dete boljše pomoči,« se je vsa ganjena obrnila,
anti dobra gospa je bila in smilil sem se ji.

Dobrotnik gostilničar pa ni bil mož. Že ko
sem prvič prišel večerjat, se je delal, kakor da se
ne more spomniti ne mene ne svoje obljube.

»Vidim, premislili ste se,« me je ponižanje
zabolelo; »pa hvala lepa, ne bom prihajal, nočem
vam biti na škodo!« sem se obrnil.

»E, kar prihajajte, če že pravite, da sem vam
obljubil,« me je ustavil. »Pri meni vas vsak večer
čaka večerja.«

Kaj pa sem hotel? Ali pogoltnem ponižanje,
ali naj brez večerje hodim spat? Ukloniti se mo¬
ram. Nemogoče je, da bi zdrav ostal tudi brez
večerje, ko že kosim ne vsak dan.

Vdal sem se in lepo zahvalil za veliko dobroto.

120

Hodil sem večerjat skoraj že ves mesec. Do¬
bival sem ostanke opoldanskih jedi, včasih skle¬
dico vsukanega močnika, prav redkokdaj zvržene
žlezaste govedine s kisom in oljem. Vse sem enako
rad mlatil, strahotno sem se razvijal, zmerom sem
bil lačen.

Dobrotnik mi nikoli ni privoščil besede; gle¬
dal me je nekako po strani.

»Vsaj lahko noč bi želeli, preden odidete!«
je neki večer revsknil in stopil za menoj v vežo.

»Gospod, ne zamerite, saj sem, tudi zahvalil
sem se, kakor še vselej!« sem se pohlevno branil.

»Lažete!« je zarežal. »Kaj mislite, da sem
gluh?«

»Vsaj gostje morda niso,« je že zavrelo po
meni, »kar vprašajva jih, kako je bilo!« sem hotel
prijeti za kljuko gostilniških vrat.

»Ni treba,« mi je zastavil pot.

»Že vem: ni treba, ker bi vam utegnili spet
katero povedati!« sem ga podsmešno spomnil. »Ne
zamerite, drugače bi mi lahko razodeli, da. ste se
premislili. Pa razumem tudi tako. Bog vam po¬
vrni; vašega praga ne bom več brusil. Lahko noč!«

Zunaj sem se potlej preudaril vsega.

»Zdaj bo pa joj!« sem vedel. »Posta bo; noben
puščavnik ni še stradal tako.«

Čudno: na dobrotnika nisem bil nič več hud.
Nemara je radospraven ali pa siromak celo sam?

Grd in trd je res, pa zameriti mu ni, saj je bil
mesar, kakor pravijo.

»Anti meni so rojenice namenile ponižanje in
bedo.« sem se spomnil staroslovenskega bogo¬
slovja, kolikor sem ga poznal iz pravljic in knjig.
»Morda zato, da se že zdaj izkaže, koliko me je.«

In sem precej sklenil, da nikomur ne povem,
kako hitro se je dobrotnik naveličal krščanskega
usmiljenja.

»Meščani bi sicer tudi to jemali v misel in
naju vlačili skozi zobe!« sem menil, ko sem počasi
pa trdo stopal po kotanjastih ulicah. »Nočem!«

Domov se mi ni dalo. Šel sem mimo kapitelj¬
ske cerkve na »Stare šance«. Sam bi bil rad s svo¬
jimi skrbmi.

Bil je lep večer. Lena Kika se je spogledovala
z mesečino, ki je srebrila svet, kakor daleč so mi
nesle oči. Misli so preskočile bližnje in daljno
hribje, se stisnile ob mater, sestro in brata, zbe¬
žale dalje, dalje... in že vasovale v Ljubljani.

»Ljuba Ljubljana,« sem vzdihoval po njej.
»Kako dobro mi je bilo, dokler sem gledal tebe!«

Šel sem domov. Otožen, ubit sem bil. Legel
sem, spanca pa ni precej bilo.

»Kar bo, pa bo!« sem podil skrbi, ki so me
vile. »Poklekal pred nikogar ne bom, rajši po¬
ginem od vsega hudega!«

122

8. Profesorji.

V šoli mi ni bilo sile. Učenost se mi ni zdela
velika, nič posebno novega mi ni znala povedati;
v strahu in spoštovanju sem se odkrival le nem¬
ščini in latinščini: nemščine sem se bal še zmerom,
latinščina pa mi je bila močno všeč.

Bolj in bolj sem vendar čutil, da sem za prvi
razred prezrel, že premožat za tak drobiž in tudi
preobčutljiv. Vsak dan me je sproti bilo sram, ko
sem se moral dati poniževati med smrkavimi otroki,
z vsakim dnem sem bolj in bolj črtil nemščino, ki
mi je toliko let zavirala pot do gimnazije.

Učitelji, ki sem jim bil pokoren doma in med
otročaji v Ljubljani, me niso žalili ali zasmehovali
nikoli, profesorji pa so 'bili skoraj vsi pravi moj¬
stri v poniževanju in zasmehovanju. Ob izpraše¬
vanju so učenca vešče begali, da naposled res ni
znal, čeprav je sicer znal. Veličina, ki mi je o njih
v mislih nekdaj rasla, se je zdaj nižala čedalje
bolj v obupen nič.

Profesorji mi res niso bili všeč vsi. Pusti,
zoprni so bili, popadljivi in vendar nekje daleč
daleč od nas.

O profesorju, ki mu je na rokah vsa usoda
mladega človeka in vse lepo upanje in veselje
dostikrat prav ubogih učenčevih staršev, sem imel
kar nekaj pregnane, prevelike, prezrele misli.
Profesor, sem hotel, bi dijakom moral biti kakor

123

oče: zgleden, skrben in po potrebi strog; pa tudi
spoznaven, dober in pravičen, posebno pravičen.

Kako malo jih je bilo, da bi jih bil lahko*
postavil na oltar ljubezni in spoštovanja!

Ko je bil kdo vprašan in ni znal, se je pro¬
fesor po navadi lotil mene:

»Fante je cucelj pozabilo doma, zdaj pa nič
ne zna,« je duhovičil; »očka, povejte mu vi, po¬
vejte.«

Če mu nisem odgovoril prav po volji, je pod-
smešno zajavkal: »I, očka, kaj bo pa zdaj? Ali
naj mu razločneje povem jaz? Kaj niste za to
vi tu?« Kadar pa sem odgovoril brez spotike, se
je naveličano zarežal: »Že prav, očka, le sedite.
Zdaj pa vemo, kajne, otročički?«

Zdelo se mi je, da mi hočejo šolo pristuditi.

Nisem se dal omajati, a ob neki taki priliki
me je vendar zmoglo.

»Gospod profesor,« sem sopihnil, »prosim, da
bi me izpraševali brez zasmehovanja!«

Vse je ostrmelo, profesor sam je iz miznice
potegnil razrednico, da bi me vpisal za sodbo in
kazen, pa se je brž premislil, jo spet spravil in
me začel prav natančno tipati tudi iz starih nalog,
da sem se komaj ognil slabemu redu.

»Kako sem neumen!« sem se potlej karal.
»Kaj bi se tele bolo z bikom, ki je nevarno rogat
in divji?«

Posihmal sem voljneje trpel.

Ob uri za zgodovino smo nekoč brali o starih
Grkih. Vrsta je prišla do mene. V besedilu je bila
tudi neumna, čisto papirnata beseda ,malone 4 . Ne¬
znana mi je bila, naglasil sem jo po slovensko
,malone’.

Profesorja je zbolo, da je kar poskočil. Ves
hud je hotel vedeti, od kod sem, da tako napačno
izgovarjam.

Boleče me je zaščemelo.

»Besede ne poznam, ne vem, kaj pomeni,«
sem se branil.

»Beseda ,malone’ pomeni ,skoraj’, zapomnite
si,« se je vdajal. »Kaj niste še nikoli brali nobene
knjige?«

»Nekaj že,« sem iz spomina predenj nametal
grmado knjig. »Take besede pa se ne spominjam
iz nobene knjige. ,Malone’ je, mislim, beseda, ki
se nikjer ne govori.«

Molče in mirno me je gledal; čez čas se je
nasmehnil:

»Bes je, med nami je ne govorijo nikjer. Pre¬
črtajte jo v knjigi vsi in nad njo zapišite ,skoraj’,
da bo prav.«

S tem profesorjem sva bila potlej prav prija¬
telja. Znal sem mu zmerom. V »zgodovini« sem
posekal vse. Staretova »Obča zgodovina«, ki sem
jo že tolikokrat bral, me je bila dobro podstavila.

125

Ampak siten je bil kakor grižna one in včasih
hud ko sam tresk, vendar tudi dober in zmerom
pravičen. Zvedel sem, da je siromak hudo bolan
in da se utruja in ubija s pisanjem zgodovinskih
knjig. Tako sem ga še rajši imel in še bolj spo¬
štoval.

Bil je profesor Ivan Vrhovec.

Velike težave mi je vendar prizadevala —
slovenščina. Vtepal nam jo je profesor, ki je menda
znal samo, kolikor in kakor je bilo v knjigi.

Razlagal ni dosti, kar brali smo slovnico in
pesmi, od ure do ure pa se morali na pamet na¬
učiti toliko in toliko tega in tega.

Šolskih in domačih nalog smo pisali dosti.
Domače naloge so se mu zdele od nekod prepisane
in vse predolge, šolske pa preslabe in prekratke.
In slastno je z rdečo tinto podčrtaval pravopisne
napake, slovniških pa vseh zmerom še opazil ni.

Tako se mu je posrečilo, da me je spravil
čisto ob tla in da sem brez veselja in zanimanja
mazal tiste plitve naloge.

»Kaj bi mojim redom iz slovenščine rekli
ljubljanski prijatelji?« mi je bilo hudo.

Za latinščino smo imeli profesorja Alojzija
Virbnika. Bil je resen človek in zmerom ves pro¬
fesor, kakršnega so si umišljale moje misli.

Dijaki višjih šol so si o njem pravili, kako
učeno in vendar umno jim razlaga stare Latince.

126

Poveličevali so ga, da bi lahko predaval na uni¬
verzi, tako veliko je njegovo znanje.

Latinščine ni kar precej spočetka tlačil v nas.
Prve ure nam je, kolikor se je pač dalo v prvem
razredu, z zanimivim pripovedovanjem približeval
stare Rimljane, razlagal njih vladarsko in umsko
moč, dokler so živeli krepostno, in njih zaton, ko
jih je začel zmagovati greh napuha in razuzdanosti.

»Vsak greh zoper pravičnost in čednost se
kaznuje že na tem svetu,« je lepo zavezoval pre-
srčno pripovedovanje. »Kako modro so o tem pi¬
sali pisatelji in pesniki starega Rima, spoznate,
ko se zadostno naučite prelepe latinščine. Učite se
je pridno, ne opustite nobene naloge!«

Govoril jez nami zmerom po človeško in spo¬
dobno. Radi smo ga imeli, nobenih velikih sitnosti
mu nismo prizadevali.

V najlepšem spominu mi še živi tudi profesor
Jeraj. Učil nas je naravoslovja in telovadbe. Bil
je res kakor oče: na videz nekoliko hud, vojaško
trd, v resnici pa dobra duša. »Lovil« ni nikoli ni¬
kogar. Vsakdo je do ure natanko vedel, kdaj ga
pokliče, in se je lahko pripravil.

Bil je močan in gibčen človek. Pri telovadbi je
vsako vajo napravil najprej sam. In menil se je
z nami, kakor da smo mu res rodni otroci.

Mislim, da ga nihče njegovih učencev še ni
pozabil, vsak se ga gotovo še zdaj spominja z lju¬
beznijo in spoštovanjem.

12 ?

9. Grče in skorja.

Novomeški dijaki so tačas rastli samosvoje,
kar divje. Nihče jim ni uravnaval duhovne rašči,
nihče ne prilival širše izobrazbe, nihče ne nanje
cepil svetne ali družabne olike.

Kdo pa naj bi bil to tudi storil? Saj ni bilo
prosvetnih društev, ki bi imela vsaj posrednih
moči do dijakovega srca in duha, ni bilo knjižnic,
da bi mu s pametnimi knjigami širile znanje, in
ni je bilo prilike, kjer bi si doraščajoči mladi
ljudje obtesali grče in zgladili skorjo.

Za »mili narod« je pač gospoščila gosposka
in napihnjeno vase zagledana Čitalnica, ki se je
po nemarnem tudi prešerno imenovala Narodni
dom. Najbrž je bila naročena tudi na kak slo¬
venski časnik, morda se je kdaj celo spozabila in
kupila to ali ono slovensko knjigo, pa tega ne
morem vedeti prav za trdno. Vem le, to pa prav
za trdno, da bi se gospodje, ki so v Čitalnici po
nemško kramljali, prav grdo ujezili, če 'bi se
»mili narod« kdaj drznil približati Narodnemu
domu. In še trdneje vem, da bi bil profesor Ma¬
rinko, če bi bil kateri koli mlajši dijak prestopil
čitalnični prag, ustvaril strahovit sodni dan...

Tudi telovadno društvo Sokol je skušalo šo¬
piriti svoje kreljutke, pa je ptiček bil prenebog-
ljen. Tisti, ki so se maličili z njegovim perjem,
so se ga nerodno spominjali le, kadar jim je dal

128

priložnost, da so se razkazovali v rdeči sokolski
srajci.

Sokol je bil tačas v velikih časteh. Krepil je
moč in zdravje telesa, gojil moško značajnost,
posebno pa budil čvrsto zavest slovenstva. Kdor je
postal sokolski »brat«, je veljal za slovenskega,
možatega in poštenega človeka.

Sokoli so mislili tako, mladina je z vsem srcem
vrela za njimi. Na zdar! Tak je bil iz Čehov med
nas presajeni pozdrav.

Čeprav se Sokol ni očitno paril s politiko, mu
je bila državna oblast precej gorka. Kjer je v
imenu vlade oblačil in vedril tuj, nemški človek,
se društvu ni bilo bati posebnih sitnosti; gorje pa
mu je bilo, kadar je po kaki birokratični zmoti
ali po renegatstvu dobil v roke vajeti krajevne
državne oblasti naš, slovenski človek. Ta je hlap¬
čevsko ponižno počenjal vse, o čemer je vedel,
da je po misli vladne politike.

In vendar so člani sokolskega društva bili
uradniki in učitelji, precej je bilo tudi trgovcev in
obrtnikov. Drugi, preprosti ljudje se sploh niso
upali v tako gosposko društvo.

Telovadil ni skoraj nihče. Poglavitno je bila
parada z rdečo srajco.

In dijaki? Njim, mladim ljudem bi telovadno
društvo bilo kakor Judom odrešenje. V mladem,
zdravem telesu je toliko zdravja in moči, ki si

129

tako ali tako hoče odpreti ventil — zaklopnik,
da ga ne bi razneslo.

»Pridni« dijaki so izvrstno študirali, slušali
profesorje in gospodinjo, doštudirali in odšli, ne¬
rodni in prazni, križem sveta. Da bi se bili kdaj
dotaknili knjige, ki ni bila v učnem sporedu, ali
da bi kdaj silili v Čitalnico ali telovadnico, jih
tudi najneumnejše sanje nikoli niso zapeljevale.

»Malopridni« dijaki, zdravi, bistri fantje, ki
jih je profesor Marinko gledal le po strani, so
iskali knjig. Dosti jih je bilo, ki so po vinarjih
zbirali denar, da bi kupovali slovenskih knjig in
jih potlej tudi posojali po vsej gimnaziji. Anti
močno so ljubili slovensko besedo. Tudi po telo¬
vadnici so se na skrivaj zvirali. Sokolski sluga
Pepe jim jo je že za eno viržinko rad odprl.

10. Druščina.

Ob lepem vremenu smo rojili do starih gra¬
dov, ki jih je tam doli vse polno. Kar požiral sem
zgodovino, ki so jo nekateri starejši dijaki dobro
poznali in mi jo pravili.

V mestni okolici smo nekoč srečali starejšega
dijaka. Obleko je imel črno, lice belo in rdeče,
na nosu zlate naočnike, v ustih tlečo cigareto, v
roki pa neko knjigo.

»Kam pa, fantje?« nas je ustavil.

Povedali smo in se smehljali.

Iz nižav in težav

9

130

»O, z vami bi šel, pa ne utegnem. Učiti se
moram in inštruirat pojdem čez kako uro; za
šolnino si moram prislužiti.«

Zgovorno nam je pravil, da razred sicer dobro
zdeluje, šolnino pa vendar zmerom plačuje.

»Kako je to?« smo ga gledali.

»Marinko mi zmerom zvesto preskrbi slab red
glede vedenja ali pa glede pridnosti.

»Kaj si mu pa storil?«

»Kaj? Saj ne vem. Ne mara me, pa je! Že kar
ob začetku šolskega leta mi pove, da mi bo plačati
šolnino. Za to sem mu hvaležen, lahko se pripra¬
vim in si poiščem zaslužek.«

Gledal sem ga kakor veliko čudo. Kar nam je
pravil o profesorju Marinku, sem si sproti pre¬
sejal. Počasi sem namreč že začel spoznavati, da
tiste sodbe o profesorju Marinku niso zmerom
pravične prav do dna: dijaki so mu sovražni, ker
je mož nesrečno oglat in robat in ne zna voljno
gnesti mehkih Dolenjčkov ...

Da, gledal, kar strmel sem v Marinkovega
tožnika. Iz ust in nosnic se mu je cigaretni dim
čudovito kadil.

»Na,« me je zreli fant napačno razumel, segel
v žep in mi ponudil »dramo«, drobno cigaretko,
ki je bila iz najslabšega tobaka in ki so ji šaljivci
vzdeli ime »ozkotirna« cigareta.

131

Še nikoli nisem kadil. Kaj zdaj? Ali naj re¬
čem, da sem smrkavec, ki se bojim tobaka?

»Nisem navajen,« sem naposled našel pamet,
»hvala.«

»Blagor se ti!« me je pohvalil. »S kajo se ni¬
kar nikoli ne sili. Kajenje ni ne imenitno ne
zdravo in ne lepo; je samo grdo, ko se ga navadiš
tako, da ti je brez njega hudo.«

»Grdo?« je nekdo podvomil.

»Da, grdo, ker postane — strast!« je oni rekel
in šel svojo pot. »Lepa je samo strast ljubezni do
staršev in do naše slovenske domovine!« se je čez
čas obrnil in nam pomahljal.

— Ob grdem vremenu smo ostajali doma.
Naučili so me že kvartanja. Kvarte me niso za¬
nimale. Zdele so se mi duhovna morija. Igral sem
zgolj zaradi druščine. Včasih, posebno pozimi, smo
se nekoliko tudi tepli. Obrtniški vajenci in pomoč¬
niki so imeli piko na dijake. Ti so jim kazali
rogovilice; mahoma je vselej nastal tepež.

Meni je pretepaška žilica zamrla. Tepež za
vsak nič se mi je zdel strašno neumen.

Kadar je nenadno nastala vojska, sem se
umaknil na stran in kakor vojvoda gledal po »bo¬
jišču«. Še večkrat sem šel pa kar domov, češ kaj
mi mar takele nerodnosti.

Če je bilo dijakov premalo in so jih oni kle¬
stili, so pritekli pome, da bi jim šel pomagat.

9 *

132

Tako sem večkrat prišel v prav vroč tepež in
na glas, da nikoli ne bežim in da se znam tepsti.

Kogar sem otrnil jaz, je res imel zadosti in
mu je bilo iti kar domov.

11. Literat.

Ob takib dnevib sem se kmalu seznanil s če¬
trtošolcem Oskarjem. Bil je lep in prijazen, zdrav
in rdečeličen fant, po starosti pa nekaj pred
menoj.

»Veš,« mi je nekdo zaupal, »Oskar je pisatelj,
podlistke piše.«

Dijaku je bilo tačas hudo prepovedano vsako
literarno delo. Če bi ga bili zasačili ob kraji,
bi jim ta greh najbrž ne bil tako grd, kakor če so
mu dokazali, da se brez dovoljenja šolske oblasti
ukvarja z leposlovnim peresom.

Oskar, ki sem ga prav spoštljivo vprašal, ali
je res že pisatelj, se je potajil.

Razumel sem, ni mi smel pritrditi.

»Jejhata, res je pisatelj!« sem vanj verjel in
ga občudoval.

Kar si je nekdo izmislil, da bi igrali »gle¬
dališče«.

»Kje bi pa dobili igro in igralcev?«

»Igrali bi seveda sami, igro pa naj kdo kar
napiše.«

Tiste dni jih je potlej dosti tičalo le doma,
igre pa vendar ni nihče pokazal, že lastna sodba
mu jo je zvrgla.

Na skrivaj sem pisal tudi jaz. Iskal sem po
spominu, kako so bile pisane igre, ki sem jih
kdaj bral. Pomnil sem bolj le režiserjeva dejanja,
po vsebini in obliki se kaj pridovnega nisčm mo¬
gel domisliti.

Napisal sem naposled vendarle igro dvode-
janko. Dejanje iz kmečke hiše. Oče pesti sina
dijaka, ki noče »storiti dobro« in iti v lemenat,
marveč hoče kmetovati. Konflikt sem zakrotovičil
v trmi očeta in sina. Sin onemore in pobegne
z doma, oče zboli in se na smrtni postelji, kajpak,
spravi s sinom, ki se, kajpak, pravočasno vrne.

Tudi jaz sem svojo »umetnino« tajil in skrival.

A Oskar je moral kaj slišati, kar prijel me je,
naj mu pokažem, kaj sem napisal. Branil sem se
dolgo, češ nimam več, sežgal sem.

»Ne ti ne oni drugi, nihče ni nič sežigal,« se je
smehljal, »vsi občudujete sebe in po božje ča¬
stite tiste papirje.«

Da ne 'bi tako mislil tudi o meni, sem mu igro
res pokazal.

Ni je pohvalil, prav zvrgel pa tudi ne.

»Prvič nič ne veš, kaj je igra in kako se piše.
Drugič si prezgovoren, preveč se motaš, pa še prav
nekmečko, s čustvi pa premalo živiš in delaš, saj

134

v delcu ni skoraj nobenega življenja in nobenega
pravega, napetega dejanja,« me je klestil.

Poniglavo sem stal pred njim in trpel hude
muke. Kaj menite, prvi in pravi moj opus —
umetniško delo, pa mi ga takole deva v nič!

»Ne zvončkljaj tako zgolj le z besedami, de¬
janje samo naj živi in govori zase,« me je še dalje
mlatil. »Ti sam se le skrij. Kdo vpraša po tebi?
V leposlovni umetnini si ti najmanj potreben!«

»I, kdo jo je pa napisal?« mi je ušlo.

»Ti, fant moj, gotovo ne. Spisal jo je nekdo,
ki je v tebi in ki ga ti še nič ne poznaš.«

Nisem razumel, debelo sem ga pogledal.

»Zdaj pa pojdi, ali pa ti primažem katero!«
je rekel z glasom, ki je hotel biti hud, pa je bil
le dober in mil. Med vrati mi je segel v roko,
z drugo pa me čez ramo rahlo pritisnil k sebi.

»Na zdar!« je hripavo rekel in me spustil
venkaj.

12. Duhovna raše.

Dosihmal me je ob branju knjig zmerom naj¬
bolj zanimalo dejanje povesti. Oskar me je naučil,
da sem si začel iz nje luščiti jedro in si ogledovati
tudi luščine.

»Najvažnejše naj ti bodo misli, ki jih pisatelj
razodeva v povesti,« me je pametni fant učil;
»prav nič manj važni pa niso oblika, jezik in slog.
Vse skupaj, misel, oblika, jezik in slog — «

135

»— se potlej imenuje umetnina, kajne?«

»Da, če je to delo opravil genij — velik um.«

Posihmal knjig nisem več požiral; nadziral
sem pisateljevega genija in za njim počasi, boječe
pobiral utrinke njegovega božjega daru. In za¬
muden, nerodno nespešen sem postajal v branju.

Kadar sem bral kako prav lepo knjigo, sem se
otročje jokal, tako me je jemala vase in milovala,
češ kako sem še majhen in neveden.

»Oh, saj vem,« me je peklo, »nikoli ne bom
znal toliko, da bi po pameti prav bral, kar pisatelj
napiše.«

In sem začel od kraja spet brati isto knjigo,
češ morda pa se le privrtam do jedra. Pa se ni¬
sem, vsaj zdelo se mi je zmerom tako. Za nerod¬
nega in neumnega sem se imel.

Pa res. Drugi dijaki so bili tiči, skoraj vsi so
bili nesrečno zaljubljeni. »Izvoljenka« ni nikoli
zvedela, da je »deklica neusmiljena«, zaljubljeni
mački pa si drug drugemu tudi niso zaupavali
svojega obupa, ker menda niso kaj trdno verjeli,
da je »dulce socios habere dolorum« — tolažno
imeti sotrpina. In so ravnali prav. Sicer bi se bilo
dostikrat izkazalo, da plamen njih ljubezni liže
isti žrtveniček. Pa pesmi so kovali, kar iz rokava
so se jim usipale, in zanimivi so postajali, ves
nedolžni dijaški svet jih je .občudoval.

Jaz pa? Hm, tista zaljubljenost se mi je zdela
otročja. Čemu le vzdihovanje? Pojdi in se moško

136

pomeni! Kaj se bojiš? Pa saj vem, ne bojiš se,
le sram te je.

Tako sem jih v mislih karal in hvalil, obenem
pa zavidal zaradi pesmi.

Oh, lepo mora 'biti, če se ti besede slede in
pleto, da od skrivnostnega strahu kar drhtiš, ko
ustvarjajoče govoriš lepo pesem .. .

Ob priliki sem z Oskarjem govoril o teh
pesmih.

»Že vem,« je segel v žep. »Prepisal sem si
neko tako ,pesem 1 . Poslušaj!

O ti luna, nocoj
mi na nebu postoj,
da te vprašam,
ali naj še prenašam
bolečine srca,
v ljubezni ranjenega.«

Šlo mi je na smeh.

»No, vidiš,« mi je Oskar pokimal. »Kaj takega
ni pesem, ne po vsebini ne po ritmu in ne po ne¬
rodnem stikanju prisiljenih rim.«

Nikomur nisem več zavidal takih pesmi. Ne¬
kje še daleč v meni je žarela iskra vere, da bi jaz
drobil čisto drugačne pesmi, če bi se mi kdaj
sprožile po srečni ali nesrečni ljubezni.

Mislil sem, da me je prevzetija že minila,
zdaj pa sem spoznal, kako velika je še.

137

13. Ateist — brezbožnik.

Dva, tri mesece p-o tistem, ko sem zgubil ve¬
čerjo, se mi je godilo kaj slabo. Trpljenje sem
dolgo skrival, izvohal ga je Oskarjev sošolec Ju¬
lij, gosposki Novomeščan.

»Zakaj ne stopiš do gvardijana?« me je karal.
»Če toliko dijakov kosi in večerja v samostanu,
tudi tebi ne bo odrekel, saj si svetopetec.«

»Kdo sem?«

»I, pravijo, da po cerkvah vsak dan vsem
svetnikom ližeš pete.«

»Pa ste res čudni vsi vkup,« sem čez čas brez
jeze odgovoril. »Veste, da stradam, pa to se vam
nemara zdi kar prav: še nihče izmed vas mi ni
ponudil večerje. Vsi najbrž čakate in gledate,
kdaj obupam in prhnem v Krko. Tako me na¬
posled zasačite, da včasih stopim v cerkev, a to
se vam že ne zdi prav: zasmehujete me! Ali zato,
ker še ne kradem?«

»Križ božji, samo svetovati sem ti hotel, ne te
jeziti,« se je' siti dijak Julij strašil.

»Nič ne maraj,« sem se popravljal, »saj nisem
hud, še za svetopetca ne.«

»Na zdar!« mi je pomirjen stresnil roko. »Veš,
jaz sem,«'nekoliko se je ozrl, »jaz sem ateist.«

Ateist? Kaj pa je to? Pesnik, ka-li?

»Kdor ne veruje v Boga, je ateist,« je dopol¬
nil, ko je videl, da ne razumem tuje besede.

158

»Kako pa človek postane ateist?« sem ga
gledal kakor Bošnjak medveda.

»Veruješ ne v Boga ne v hudiča, figo kažeš
farjem in živiš, kakor ti je všeč.«

»Aha, že razumem. Ko mi ho treba večerje,
pojdem morit, krast, saj ni greh.«

»Sodnik in žandar te zamehurita.«

»Kaj nista tudi ateista?«

Premolknil je, spoznal, da se poredno šalim.

Mimo je prišel precej dolg, a suhoten starček
s sivo brado in prav tako sivo volneno pahavko
okoli vratu.

»Ali ga poznaš?« me je dijak vprašal.

»Janez Trdina, ne?«

»Da, vidiš, ta tudi ne mara Nemcev in —
svetopetk.«

»Jaz tudi ne.«

Pustil sem ga in res šel do gvardijana. Drugi
dan sem že tam večerjal. Spet se mi je godilo
kar dobro.

Usoda mi je vendar že plela venec trpljenja.
Če bi bil to vedel in bi bil ateist, bi bil nemara
res stopil k povodnemu možu v Krki. ..

14. Dušni boji.

Z Julijem, nejevernikom, ki me je zasmehoval
in mi Boga jemal, sem se vendarle rad družil.
Tudi on je ljubil knjige in čudovito lepo govoril

139

o njih. Najrajši je bral take, ki so umljivo obrav¬
navale učene, znanstvene stvari; do leposlovnih
knjig mu ni bilo dosti.

Druščina z menoj mu je bržkone bila všeč,
saj je zmerom tiščal za menoj. Nemara je ob meni
meril moč svoje zgovornosti in prepričevalnosti.
Včasih me je pa le kar zviška vprašal, ali sem še
tako neumen, da verujem v Boga.

Če bi me bil kdo tako uščenil kdaj prej, bi ga
bil spodrecal, da bi dosti imel za prav dolgo; zdaj
sem poniglavo molčal, tako me je 'bilo sram, da
me ima za neumnega.

»Zakaj je neumen, kdor je veren?« me je
naposled le pogrelo, da sem ga brezasto pogledal.

»Ker veruje, kar res ni, in ker si življenje
greni s tistimi praznimi verskimi stvarmi,« se je
še zaničljiveje smehljal in mi učeno dokazoval,
da ni in ni Boga.

Jezilo me je, ker mu nisem mogel ugovarjati
z »znanstvenimi« rečenicami. Preprost, kakršen
sem bil, sem le preprosto branil svojega Boga. Kaj
bi 'bil dal, če bi bil v tistih bojih imel več znanja,
več učene zgovornosti, več duhovne moči!

Počasi me je dobil čisto podse.

»O, nisi neumen,« me je hvalil, »precej raz¬
umeš, ni ti treba dolgo dopovedovati.«

V hvali sem čutil posmeh.

140

»Le stoj,« sem godrnjavsnil, »ko se naučim
nemščine, se lotim knjig, kakršne prebiraš ti. Po¬
tlej, Julče, se pa le pripravi: drugače ti bom od-
peval, kakor ti znam zdaj!«

»E, bogoslovje je modroslovje,« mi je kimal,
»dosti je treba znati, preden se mu približaš.«

Vera mi je stala še na trdnem. Vsak mesec sem
rinil v spovednico in pred oltar, vsak dan sem se
dosti obešal po cerkvi, vsak večer sem molil, ma¬
terinih naukov in svaril še nisem pozabil nobenega.

Nekoč se je prismejal z neko drobno nemško
knjigo in mi jo tu, tam precej začel prevajati in
razkladati.

Prestrašen sem ga gledal in poslušal ves trd.

»Kakor da ni več svoje pameti,« sem strmolel
vanj.

A on je prevajal in prevajal.

Bog se je začel umikati, vera se mi je majala,
nekaj čistega, svetlega je ugašalo.

Knjiga se je, mislim, imenovala »Die Welt-
ratsel«. Spisal jo je Ernest Hackel, nemški pri¬
rodosloven in modroslovec. Boga stvarnika ni, je
učil; vse, kar je in živi, se je razvilo iz narave,
človek pa iz opice.

Da bi mi opice bile prastarši, se mi je sicer
nekoliko upiralo, vendar ga nisem več zavračal,
voljno sem nastavljal uho in se 'bolj in bolj za¬
pletal v mreže tistega plitvega ateizma.

141

Ha, to so mi bili že trdni znanstveni dokazi.
Boga in nebes res ni, pekla in hudiča tudi ne . ..
O, to je dobro! Če ne grešiš zoper svetne postave,
lahko mirno živiš in ti božjih in cerkvenih za¬
povedi ni treba biti več mar.

»No, kaj praviš pa zdaj?« je nehal in me
zmagovito pogledal.

V meni se je spet vse zamajalo, nobene nisem
mogel ziniti, le solze so se mi udrle, tihe, vroče
solze za Bogom, ki sem ga zgubil. „

»Nič ne maraj,« me je kakor miril, »tako,
vidiš, se primeri vsakomur, ko stopi na sonce
svobode: očem, navajenim le mraka, se sprva pač
nekoliko zablešči.«

Govoril je čisto resno, vendar sem v njegovih
besedah spet čutil posmeh.

Strt in potrt sem ga pustil in šel.

Strašno sem trpel. Nič mi ni bilo do »svobode«,
hudo hudo mi je bilo le za Bogom.

Kadar mi prej ni bilo kaj prav, sem se vselej
lotil Matere božje ali pa se pomenil z Bogom
v oltarju, pa se mi je spet kako preložilo ... Kaj
pa zdaj? Kam? Kako? Saj vendar ni Matere božje,
ni Boga ne tu ne tam, sam sem kakor star volk .. .
Zaril sem se kam v samoto in trpel kakor Job
na gnoju.

Med dijaki se je razvedelo, da sem ateist.
Kmalu sem tudi jaz spoznal dosti dosti ateistov.

142

»Kako neki je njim?« sem premišljal. »Ali
tudi toliko trpijo?«

Pa ni bilo kazno, da bi jim kaj bilo. Vsi so
bili veseli in poredni, vere in Boga niso prav nič
pogrešali.

Počasi sem se umiril tudi jaz, kakor se utolaži
pogrebec, ko se vrne s sedmine.

Kakor mi srce ni bilo več čisto, tako mi je
posihmal tudi glava bila čisto zmešana. V mislih
sem vendar zmerom kaj predeval. In samega, za¬
puščenega sem se čutil, da me je bilo kar strah,
sam nisem vedel, česa vsega.

Kar mi je gospodinja velela, naj ji fanta ne
učim več, saj ni za šolo, obrta ga dado učit.

Tako sem bil ob zaslužek, ubogi zajtrk je šel
zbogom.

Ta nesreča je kmalu doklicala še drugo sitnost.

V šoli me je profesor za slovenščino grdo po¬
karal, ker sem se pozabil naučiti Valjavčeve pesmi
»Lesena riba«, in me je še poniževal in zasmeho¬
val, da slovenščine tudi sicer ne znam kaj prida.
. Kako me je bilo sram! Slovenščine da nič
ne znam!

»Res je, ni prav, da sem se pozabil naučiti
tiste otročje pesmi,« sem spoznaval; »pravično pa
ni, da mi zato v nič deva drugo znanje,« me je
grizlo, da sem se naposled priveril: »Vsega se bom
učil, tiste pesmi pa se zdaj nalašč ne naučim!«

143

15. Politika.

Po' Novem mestu je završalo.

»Ježeš,« so svetopetke vrele, »Antikrist, pra¬
vite, bo shod imel pri Brunerju?«

»Da, socialist; iz Ljubljane nas pride slepit.«

»Kaj ni nikogar, da bi ga ustavljal?«

»Če ga Marinko ne 'bodo, ga že nihče ne bo!«

Tudi med dijaki je bilo vse živo.

Dva sta bila naročena na »Sozialistische Mo-
natshefte« in sta jih posojala tudi tovarišem. Ta¬
kih, ki so se šteli za socialiste, je bilo namreč že
dosti.

»Socialistov je med nami več ko ateistov,« je
neki starejši dijak vedel.

»Med socialistom in ateistom ni velike raz¬
like,« se je tovariš poredno smehljal.

»Če je katera, je samo ta, da socialist pre¬
klicuje ta svet in živi brez vere in Boga, ateist pa
ne veruje ne v ta ne v oni svet.«

Z ateizmom se je malokdo ponašal, o socia¬
lizmu pa so se zdaj skoraj kar očitno menili.

In dosti jih je bilo med njimi, ki še nikoli
niso ne videli ne slišali pravega, živega socialista.
Kaj čuda, če so bili zdaj vsi prav vedečni, kaj bo
in kako.

»Da le ne bi kdo shoda "motil,« so se moško
pogovarjali.

144

»Kdo neki bi nagajal? Saj nihče še zna ne
tega.«

»O, nekateri, posebno ženske, mislijo, da pride
grd hudovernik in da bo oznanjal novo vero.«

»Če je tako. bo hudo. Novomeščani si vsi še
niso pomencali oči, slepi so in se dado voditi tudi
v največjo neumnost.«

»Kaj ni takle socializem tudi neumnost?« se
je posmehnil dijak, ki je rad drugače mislil kakor
vsi drugi. »Pa saj bomo slišali in videli, kako si
bo tu zasajal korenine.«

»Korenine mu poženo le med pametnimi.«

»Aha, ima torej le koreninice, kakršne ima
žabja leča, ki obstaja samo v luži,« se je le-oni
spet smehljal.

Meni je bil socializem skoraj čisto neznan, le
kaj malega sem vedel o njem.

»Tudi jaz pojdem na shod,« sem sklenil. »Če
bo res kaj tepeža, še bolje; bom vsaj videl, kako
se takile mestni ljudje tepo.«

Na, pa se ti je tisto nedeljo popoldne ljud
res začel zbirati okoli Brunerjeve gostilne. Žensk
in otrok je bilo več ko moških. Pred gostilniškimi
vrati se je prestopalo precej orožnikov. Vsi so
molčali, le otroci so si nagajali in kričali. Molk je
bil skoraj preteč, precej sem vedel, da bo vroče.

Kar ti je po ozkih in kotanjastih ulicah pri¬
tekel fantiček in zavpil: »Gre, že gre!«

145

»Obrnite ga!« so se ženske zganile. »Kdo ga
je klical, Antikrista?«

In že ti je med nekimi možmi pridrobil ne-
velik mož z rdečkasto brado in s široko rdečo
ovratnico.

Ženske so onemele, ustrašile so se ga menda
tako.

»Ta je?« so ga neki možaki merili z očmi.
»Službe za purjega pastirja bi res ne dobil, pre-
rdeč je.«

»Zato pa je postal kar — socialist.«

»Da, tak, da mu ni treba več delati.«

Rdečkar je šel s prijatelji naravnost v go¬
stilno in sel za mizo ob koncu sobane. Zdaj so se
premaknili še drugi in se počasi zrinili noter; za
njimi so pritisnili dijaki, potlej pa ženske in se¬
veda fantini, ki dečki pač niso bili več, pravih
fantov pa tudi še niso bili dorastli.

Gostilniška sobana, ki ni bila prav velika, se
je napolnila; ženskam in fantinom je bilo že
ostati kar v veži.

Preden se je shod začel, je prisopihal tudi
profesor Marinko, se med fantini in ženskami pre¬
rinil do sobnih vrat in obstal. Velik in močan je
gledal nad glavo vsem, zaripli obraz mu je gorel
kakor mak med pšenico.

»Dijaki, ven, vsi ven!« se je zadrl, ko je spazil
nekaj dijakov.

Iz nižav in težav

10

146

»Tiho!« je sobana zavpila. »Kaj menite, cla
ste v šoli?«

Dijaki so se bali Marinka in so res hoteli ven.

»Ostanite, nihče vas ne sme poditi ven!« so
jih možaki obstopili.

Profesor pa ni odnehal. »Dijaki, precej ven
vsi!« je še huje vpil; kajpak jezilo ga je, da tudi
tu ne obvelja le njegova.

»Far, pred oltar!« so mu vračali fantini.

Za Marinkovim hrbtom se je posvetilo bodalo
na orožniški puški. Možak ob rdečkarju je vstal,
pozvonil z zvoncem na mizi in povedal, da se shod
začenja.

Precej za njim se je dvignil rdeči mož, da bi
govoril.

»Volimo vendar prej predsednika!« je Ma¬
rinko postajal hud.

»Sklicatelj naj vodi shod, pa je!« so drugi
vpili.

Nastal je krik kakor v židovski šoli.

»No, kar volimo ga,« so se nekateri vdajali,
»naj se gospod prepriča, da njega ne bomo volili!«

»Tudi ne njegovega kimavca, če ima katerega
s seboj!«

Še malo, pa je sklicatelj postal tudi izvoljeni
predsednik.

Zdaj je začel govoriti rdečkar. Razumel sem
samo tisto, da je socialna demokracija edina in

147

prava resnica ubogih in preganjanih in da moč
njene misli obsega ves svet.

O, kar všeč mi je postajala. Ubožec sem, ve¬
liko hudega sem že prebil zaradi tega, tudi krivic
so mi že dosti storili, prav veliko krivico pa ondan
profesor, ki me je glede slovenščine deval v nič,
me smešil in poniževal.

A profesorja Marinka so grele drugačne mi¬
sli. Ves čas je govorniku skakal v besedo, ne zvo¬
nec ne opomin ga nista utišila.

»Kaj je vendar to?« so me začele obletovati že
treznejše misli. »Marinko se ne bi dajal zmerjati
za prazen nič. Tale rdečkar mu jih nemara drobi,
da učenemu, skušenemu možu, kakršen vendarle
je, všeč biti ne morejo ...«

Še bolj sem nastavljal ušesa in ujel:

»Kaj mislimo o veri, vprašate?« je rdeči mož
hripel. »Kaj to komu mar? bi vprašal jaz. Vendar
povem! Vera ni stvar pameti, marveč je le stvar
srca in spada vanj, nikamor drugam ne. Nikogar
ne vprašamo, ali kaj veruje ali nič. Vera je za¬
sebna stvar.«

Marinko se je razjaril in je utrinjal take, da
sem mu pritegoval, čeprav sem bil ateist.

Pritegovala mu je nemara tudi večina sobane,
ker ga ni več tako zavračala.

Tudi o domovini je rdečkar nablodil dosti
prav čudnih.

10 *

148

»Domovina? Ha, to mi je domovina!« si je
pobožal trebuh in se zarežal po sobani. »Samo da
sem sit, pa mi je dobro, kjer sem. Domovine ne
potrebujem nobene.«

»Tako misli tudi — vol!« je Marinko umno
poprijel in se tudi nasmehnil. »Da mu je le vamp
sit, pa zadovoljno prežvekuje v tem ali drugem
hlevu.«

Dijake je zmoglo, da so zaploskali, z njimi pa
skoraj vsa sobana.

Rdečkar se je začel loviti, češ ni mislil tako
po besedi, šalo je pač tudi treba razumeti prav.
Socialisti so mu pritegovali, vsi drugi so se smejali.

»Možje, fantje,« je Marinko prevpil vse, »zdaj
vidite, kakšni nauki se vam tu oznanjajo: Vere,
Boga ni, domovina pa je — vamp! Takile socialisti
pač le tako razumejo socializem, jaz pa vam po¬
vem, da je precej drugačen. V kratkem vas po¬
vabim, pridite in boste zvedeli, kaj socializem
prav za prav je!«

Rdečkar in njegovi so spoznali, da so se za¬
leteli. Začeli so vpiti in zmerjati. Drugi so jim
vračali. Nastal je velik trušč, ki pa ni pregrmel
Marinkovih zasmehljivih bodic.

Tu, tam so si začeli že pretiti.

»Aha, zdajle pa bo, kar bo!« sem stopil na
prste. Pa ni bilo nič. Le dušali so se, lomili stole
in si pretili že precej nevarno.

149

Tisti, ki je bil med orožniki za prvega, je
pristopil k Marinku, češ naj molči in naj več ne
draži togotnih ljudi.

Pa Marinko si ni kar tako dal zamašiti ust.

»Molčijo naj oni, pa umolknem tudi jaz!« je
trobil v orožnika. »Razženite shod, saj vidite, da
preti tepež.«

Orožnik, vsaj tako velik in močan kakor Ma¬
rinko sam, mu je v trušču nekaj odtrobil.

»Nikamor ne pojdem, dokler so oni tu!« mu
je Marinko spet zatrobil.

Orožnik se je ozrl v sobano in mignil tova¬
rišem, ki so stali v ozadju.

»Glej ga,« sem občudoval Marinka, »mož je,
nikogar se ne boji. O, ko bi jih začel kar mlatiti!
Če mu nihče ne bo pomagal, jaz mu bom, pa naj
me dijaki potlej ujedo, če hočejo!«

Orožniki so se zrinili v sobano. Vse je obstalo
in onemelo.

»Konec tega — vsi ven!« je prvi orožnik za¬
grmel, orožniki so pobesili puško z bodalom, vse
se je lepo umikalo venkaj, le Marinko je stal
kakor hrast, prav med zadnjimi se je obrnil tudi
on in počasi odšel domov, kakor bi jo primahal
s sprehoda.

»Kavelj pa je le!« sem mislil in gledal za njim.
»Ta najbrž tudi ni bežal iz nobenega tepeža, ko je
bil še v mojih letih!«

150

Tudi dijaki smo šli proč. Nekje smo postali in
se zasmejali.

»Kaj, takale je politika?« smo dejali.

»O, politika je malopridnica,« se je že odrasel
dijak smejal. »Kdor jo bolj zvito gleda in dlje,
tistemu se smehlja.«

»Zmaguje jo pa le tisti, ki ima hujši jezik.«

»Zato jih je Marinko ugnal; jezik mu je zra-
stel na pravem koncu in brusi ga prav spretno.«

»Politično jih ni ugnal, zmagal je umsko, ker
dosti ve in zna.«

»A tisti praznoglavi rdečkar je mislil, da je
med sodrugi, ki jim lahko kvasi še take neumno¬
sti. Prav je, da jo je skupil.«

»Da, kdor premalo zna, v politiki ne obvelja.«

»E,« je pribelil še tisti, ki je bil zmerom samo¬
svojih misli, »zmaguje pa v politiki le tisti, ki je
brez srca in brez vesti...«

»Kar je klatil tisti rdeči mož, še diši ne po
socializmu.«

Dijaki socialisti so bili posebno nejevoljni.

»Jaz sem mu hvaležen: ozdravil me je takega-
le socializma!«

Razšli smo se. Ko sem ves zamišljen klamal
domov, sta se tudi meni začela majati socializem
in — ateizem. Marinkove besede o veri so na shodu
bile težje, polnejše kakor pa prazne trditve lepo¬
rečnega prijatelja Julija.

151

Hudo liudo mi je bilo. Novi dušni boji so
mi s podvojeno močjo mesarili ubogo, zbegano
srce.

16 . Govorniki.

Po tistem socialističnem shodu sem po strani
gledal vse, kar je kolikaj smrdelo po politiki.
Zasovražil sem politiko in do današnjega dne se mi
še ni mogla prikupiti.

Dijaki socialisti in ateisti pa so se shajali,
najrajši na Kapiteljskem hribu, in govorančili o
socializmu in ateizmu. Mednje sem vendar rad
hodil tudi jaz, govori in prepiri so me hudo mikali.

»Kapitalist ni človek,« je rdel hud govornik,
»ni človek, kladivo je in bije, da bi zaglušil ljudski
glas!«

»E, kaj!« se je zbadljivo posmehnil šestošolec
Ivan, moj sostanovalec, samosvoj in zrel fant, ki
se ni prišteval ne med socialiste ne med ateiste.
»Tisto vaše ljudstvo ima glas samo, kadar moli,
sicer pa vse voljno trpi; trpi, ker je polno hlap¬
čevske, suženjske čudi!«

»Kapitalist je vsak lepo rejen, ker ga pasejo
ljudski žulji,« se govornik ni dal motiti. »Kolikor
večji mu je trebuh, toliko grja mu je duša.«

»To so besede, same besede, kakor je dejala
lisica, ki je našla molek!« se je Ivan spet smehljal.
»Kapital ni greh; narobe: potreben je, koristen je;

152

če se začne šopiriti, je tega kriv suženj, ki mu
pokorno streže in neumno služi!«

»Kaj pa hoče?« so vpili vsi vprek.

»Upri se, kanal ja, ne kleči!« je Ivan togotno
vzkipel. »Ne joči — terjaj na ves glas in na vse
roke, terjaj, pa si tudi ti zarediš trebušček, če
že ne trebuha!«

»Res je, upreti se je treba,« je govornik po-
prijemal. »Upreti se in vse podreti! In na raz¬
valinah zgraditi nov svet!«

»Za vesoljnim potopom vesoljni potres!« je
Ivan smešil. »Samo doženimo brž, kdo bo drugi
Noe!«

»Ves svet je ena družina, v nas vseh je enaka
želja po boljšem in lepšem. Naprej, živeti moramo
za misel bratstva in skupnosti!«

Ivan je molče gledal v tla, govorniku je tekel
jezik, dolg govor je spustil v nas.

Za govorom je bila debata — razprava, prepir
o njem. Vanjo sem ponižno posegel tudi jaz, češ
pri nas ni velikega kapitala, kakor sem tačas nekje
bral, dosti pa je uboštva, posebno po mestih in
med bajtarji na kmetih. Poznam pa da samo
kmečke siromake, ker sem med njimi rastel sam.
Če bi socializem kdaj zmagal in ne bi pozabil
najpridnejšega, najpoštenejšega in najpotrebnej¬
šega delavca, kmečkega človeka, bi ga častil naj¬
bolj jaz. Pa če je tak, kakor smo ondan slišali
na shodu, tako ne zmaga. Verjel da sem Marinku,

153

ne rdečkarju. In sem brž še dostavil rečenico, ki
sem jo tudi nekje bral: Socializem, ki taji Boga
in domovino, ni socializem.

Vsi so bili kmečki sinovi. Zganili so se in za¬
vpili, da sem le jaz sam povedal pravo.

»Kaj se ženemo za mestne socialiste, svoje,
kmečke ljudi pa puščamo znemar!« so mojo jaro
misel razpletali na dolgo in široko — per longum
et latum, kakor so si potlej učeno priznavali.

Učeni dijaki so me občudovali, napuli me je
razganjal, držal sem se kakor star petelin med
jarčkami, le sostanovalec Ivan se mi je podsmešno
režal.

»Kar si čvekal, so same konjske fige, ki si jih
nabral po cesti rečenic,« me je potlej dregal. »Če
ti je res kaj do kmečkega človeka, lepo prosi Boga,
da socializma nikoli ne spozna.«

»Kaj smo kmečki siromaki manj vredni od
mestnih?« sem ga uporno pogledal.

»Socializem je razen vsega drugega, dobrega
in manj dobrega, tudi upor. Začno ga lahko le
delavci po tovarnah, ljudje, ki se rvajo s kapita¬
listom in ki jim korenine ne rijejo v domačo
zemljo; kmečki človek, bogat ali ubog, je ves
zraščen z zemljo, zoper njo nikoli grešil ne bo ne
tako in ne tako!«

Molčal sem, nisem vedel, kaj bi mu odgovoril.

154

»In veš, kaj upor naposled tudi je?« me je
spet dregnil. »Greh je; greh, če upor ni zgolj boj
zoper očitno in veliko krivico.«

Debelo sem ga gledal.

»Praznoglavci mislijo, da si odpirajo sociali¬
stična nebesa, če podirajo, kar stoji, in mažejo,
kar je čedno,« me je dalje učil. »A ti se zdajle
nemara spotikaš ob besedo ,greh‘, ker misliš, da
si ateist in da greha ni; vendar ti povem, da nisi
ne socialist in ne ateist, marveč si le prevzeten
otrok, ki so ga pohujšali sprideni paglavci!«

Najrajši bi se bil vdrl v zemljo, tako me je
postalo sram. Odkar sem dobil ime in glas med
dijaki višjih razredov, sem res mislil, da je v meni
neka posebno lepa moč, ki me rine čez ozke meje,
v katerih bi sicer tičal. Zdaj sem spoznal, da se
tudi ta moč imenuje — napuh, prevzetnost... O,
res je: želel sem, da bi bil več kakor moji šolski
vrstniki, p^em si posluške vtepal pri dijakih
socialistih; imenitno se mi je zdelo, da so me šteli
med bistre in napredne fante, in sem si dal vzeti
— Boga.

Ves strt sem poniglavih ko sva šla proti domu.

Le-oni je čutil, da me je skeleče udaril.

»I, ne tehtaj vsake besede, ki ti jo vržem!«
me je ustavil. »Koga drugega bi pustil na miru,
tebe je škoda. Dobro ti hočem, če ti pravim: Fant,
zašel si, obrni se!«

»Povej vse, ne razumem te.«

155

»O, prav dobro me razumeš, nič se ne delaj,
meni se ne potajiš,« je trenil vame. »Siromak si,
prekasno si prišel v gimnazijo. Čas te prehaja:
hitreje zoriš v leta, kakor se šolaš in likaš. To je
zate velika nesreča. Pazi. Še malo, pa se pogubiš,
če ne zbežiš iz druščine, ki ji nisi dorastel!«

Pametni fant me je prav v živo vil in pestil.

Vsaka beseda mi je bila palica, molče sem
držal, nič se nisem izmikal.

Ampak dobri nauki hodijo skozi ozka vrata.
Ugovarjati jim nisem mogel, verjeti pa tudi ne
tako rad kakor sem slabim. Pripogibali so me
dvomi, strašni dvomi.

»Pa saj je res preneumno,« mi je še pribelil.
»Takle prvošolski smrkavec, pa socialist in —-
ateist! Ne socializem ali ateizem, potreben ti je le
— katekizem!« se je raztogotil in mi tako prislonil
okoli ušes, da sem videl kar tri sonca.

Pretepač sem, pretepač tja — pohlevno sem
stisnil glavo med rame in je nisem vrnil, tako
v strah me je že dobil.

»In nikar tudi ne misli, da so le-oni česnali
kaj pametneje,« nas je poniževal vse vkup. »O,
plitvo in nespametno je bilo, kar so klatili — iz
prazne tuje glave.«

Začuden sem ga pogledal, on pa je rekel:

»Mislim namreč, da požirajo socialistični čas¬
nik ,Rdeči prapor'. Iz njega imajo šepaste rečenice
o zverinskih kapitalistih in nedolžnih socialistih.«

156

17.  Domoljubje.

Ivanove graje sem se posihmal precej bal;
med socialiste in ateiste nisem rinil več tako očitno.

»Dummheit und Stolz wachsen auf einem
Holz — neumnost in prevzetnost brstita iz enega
poganjka,« me je še pikal in mi izpodjedal kore¬
ninice, ki se vse še niso dale izpuliti iz ,napredne 1
druščine. »Uči se in beri kaj, bolje bo zate!« me je
krotil, kadar me je mikal potep.

Posodil mi je knjigo »Z ognjem in mečem«.
Slavna povest me je čisto zmogla, še enkrat in še
enkrat sem jo prebral kar po vrsti. Junaštvo in
domovinska ljubezen poljskih vitezov sta me bolj
in bolj jemala s seboj.

»O, ko bi se tudi jaz kdaj mogel bojevati za
pravico in čast Slovencev!« mi je v srcu pelo
najčistejše domoljubje. »In najsi bi bil tudi ob
življenje!« sem gorel iz reka v Latinski vadnici:
Dulce est pro patria mori — smrt za domovino je
sladka, lepa ...

Pavle, sošolec Ivanov, mi je kmalu potlej pri¬
nesel neko prav domoljubno hrvatsko knjigo, ki
je spred nosila Slomškov rek: Prava vera bodi
vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveli-
čanske narodne omike. Spisal jo je neki hrvatski
župnik, mislim, da se je pisal Ivan Jemeršič.

Hrvaščina se mi je sprva zatikala, potlej pa
mi je bilo, kakor da berem skoraj domačo knjigo.

157

Domoljubje, ki me je že tako razganjalo, se
je po tisti knjigi potrdilo in utrdilo za zmerom.
Postal sem tak domoljub, da sem se včasih od
ljubezni do domovine kar jokal in premišljeval,
kako bi ji mogel služiti tudi jaz.

O, je čustvo, ki se kaže le med solzami.

»Pošteno lahko ljubi le veren človek,« mi je
zavpilo; ali iz srca ali le iz spomina, sam ne vem.
»Če v srcu ni Boga, je prazno; prostora vendar
ni v njem ne za ljubezen ne za ideale — vzore,«
mi je šepetala slaba vest.

Žalosten in nesrečen sem se vrtinčil okoli
samega sebe; iz mraka, ki mi je kratil pogled,
se mi še in še ni bleščala nobena lučka, le srce mi
je bilo mehko in kakor v pop ju, nanj bi bil tačas
lahko precepil naj lepše čednosti.

18. Ljubezen.

E, pa tudi hude ure imajo le po šestdeset minut.

Počasi mi je nekoliko odleglo in sem omahnil
med — zaljubljence, cmerave in razmehčane ne¬
srečneže.

Ko šole ni bilo, so se shajali in si brali za¬
ljubljene pesmi in jokava pisma, ki so jih
,s krvjo‘ pisali, a ljubici nikoli ne poslali.

»I, vsak ima pravico, da je enkrat v življenju
neumen,« sem se spomnil starega reka in še dru¬
gega: »Kdor ljubi, pamet zgubi.«

Vsi so bili pridni in pošteni fantje. Mikali so
me, da sem znemar pustil socialiste in ateiste.

Potili so bridke ,pesmi 4  — in se sami oblizovali
po njih, z uma svetlo tesačo so moško tesali gan¬
ljivo javkajoča pisma in jih takisto skrivali na
dno skrinje.

»Ali imaš tudi ti že — dekle?« me je vprašal
zaljubljeni maček.

»Čemu mi pa bo?« sem se skoraj ustrašil.

»Da bi jo ljubil, glej ga!« se mi je nasmehnil.
»In da bi pesmi skladal v njeno čast in da bi ji
pisal lepa pisma — «

»— ki jih nikoli v roke ne bi dobila, kajne?«

»Saj to tudi treba ni,« je odmahnil, »takih
pesmi in pisem tako ni vredna nobena, vsaka je
preavšasta!«

Ta je bil invalid ljubezni: ljubica ga še opa¬
zila ni nikoli, le po drugem je metala ,črne očke‘.

»Čemu jih torej pišeš?« sem se začudil.

»Tudi Prešeren je najlepše pesmi pisal nem-
škuti Juliji, ki jih nikoli ni prejela.«

In mi je razodeval, da je srcu, v ljubezni po¬
jočemu, potreben le ideal — vzor, ki lahko živi
tudi na drugem koncu sveta ali pa nikjer, saj si ga
naposled ustvari pesniška domišljija sama.

Taki nauki so mi bili še čisto neznani, drhte
sem jim nastavljal ušesa, všeč so mi bili.

Včasih sem komu pomagal piliti ,pesem 4  ali
tesati ,pismo 4 . To mi je bilo še bolj všeč. Ob tem

159

me vendar ni grel noben vzor, tudi domišljija si
ni gnetla nobenega. Ali le povej mi, s kom hodiš,
pa ti povem, kdo si sam.

Bolezen mladih mačkov je menda bila nalez¬
ljiva. Prijemati se me je začela: domišljija si je
kmalu uganila kar živ vzor in ga postavila pred¬
me . . . Gledal sem ga od daleč kakor Mojzes ob¬
ljubljeno deželo, stal kar na eni nogi, trepetal
in cvilil od sladke bolečine.

»Oh ... oh,« sem ječal, »ta ali pa nobena .. .«
kakor sem kdaj pač kje bral.

Tista ljubezen je bila čudovita: neskončna
kakor svet ali večnost, po pasje vdana pa nežna
in čista kakor rosa na cvetki...

Kadar sem komu spet pomagal ob zaljublje¬
nem pismu, sem iz dna srca najlepše rožice stresal
na papir in jih vroče ljubil, a fant jih je potlej
brez sape bral, rdel tja do ušes in ves blažen prel
kakor maček za pečjo.

Moja ljubezen pa najbrž le ni bila čisto prava:
nobenih pesmic ji nisem drobil in ,idealu 1  nisem
sponte mea — po svoji volji pisal nobenega pisma.

Že po enem mesecu sem, čeprav skoraj nepo¬
škodovan, tudi jaz šel med invalide.

19. Mati.

Kmalu potlej me je nenadoma obiskala mati.
Ustrašil sem se je, da bi bil skoraj počenil. Nje¬
nega milega pogleda nisem vzdržal, slaba vest mi

160

je pobesila oči. A njene oči, to sem čutil, mi otipa¬
vajo um in pamet, srce in dušo.

Skozi možgane mi je švignil njen nauk: Ne
stori nikoli nič, da bi se me moral bati ali da bi te
tistega moralo biti sram pred menoj!

Vest mi je bila taka, da sem se matere bal in
da me je bilo sram, kakor da bi se med peto mašo
nag zbudil sredi cerkve.

»Oče so pisali, da se v kratkem vrnejo,« mi je
po dolgem molku povedala in me spet tipaje po¬
gledala.

Novice sem bil vesel, saj že štiri leta nisem
videl očeta.

Hodila sva po mestu, se menila o očetu in
domu in prišla do kapiteljske cerkve.

»Stopiva noter,« me je prijela za roko, kakor
da bi bil še majhen. To me je ganilo, da bi se bil
lahko na ves glas razjokal.

Potlej mi je bilo sitno. Če nisem moral s šolo,
nisem več rinil v cerkev, nič več nisem bil sveto-
petec.

»Kaj bo, če me spazi kak socialist ali ateist?«
me je skrbelo. »Hudiča, vse se mi bo smejalo!«

Mati me je spet kakor majhnega porinila v
klop, pokleknila in pomolila, a jaz sem ves v stiski
sedel in v tla strmel.

»Nane, Nane,« je reva potlej zunaj zaihtela,
»kaj je, kdo si?«

161

»Da: kdo sem?« se mi je srce paralo in sem
molče pobešal oči.

»Kaj to so šole napravile iz tebe?« jo je že
zmogel glasan jok.

»Mama...« sem skušal ugovarjati, pa mi ni
dala.

»Klečim, molim — ti široko sediš in bolščiš
pod noge, ustnic nič ne razkleneš ...«

»Mama, saj lahko molim tudi ...«

»Tiho, ne verjamem ti več! Pogubil si se.«

»Nisem se, mama,« sem hrabro lagal, da bi ji
vrnil mir.

»Fant,« mi res ni verjela, »kaj si tako hitro
in tako lahko pozabil, kar smo te učili doma, v
cerkvi in šoli?«

Spet sem nekaj mencal, pa njeno srce me je že
spregledalo. Jokala je, za pogrebom ne bi mogla
bolj, vsaka njena solza me je pekla kakor raz¬
beljeno olje, vsaka njena beseda me je z vsemi
bolečinami živo bola v srce.

Smilila se mi je, nisem smel odnehati. In res
sem spet lagal kakor prav dober časnikar in jo
slepil, da mi je reva naposled vsaj nekoliko verjela.

Ko sva se ločila na železniški postaji, sem se
vrnil v mesto ves onemogel od truda v boju
z materinim srcem in ves težak z njenimi nauki.

Materina žalost me je, tako sem mislil, močno
prenaredila: vrnila mi je prejšnje srce in ga vsaj
za majhno režo odprla. Ves lepo zbran in grenko

Iz nižav in težav

1J

162

skesan sem se nameril v kapiteljsko cerkev, da bi
kakorkoli popravil nerodnost, ki je tako zabolela
mater.

Pred cerkvijo se mi je inako storilo; greh se
mi je zdelo, da bi že zdaj in tak stopil tja, kjer
sem tako žalil materino srce.

Kakor bi bežal, sem se spustil navzdol in, sam
ne vem kako, prišel v frančiškansko cerkev.

Patri so spovedovali.

»Obrnem se, spovem se in materi naznanim,
da ji hudo ne bo več,« me je usmiljenje mečilo.

Skušal sem se pripraviti, zbrati, pa v srcu ni
bilo ne kesa ne sklepa in volje, da bi se poboljšal
prav do dna.

Tak se nisem upal v spovednico. Vstal sem in
odklamal domov.

»No,« me je Ivan trdo pogledal, »mati, kakor
sem videl, te ni bila prav vesela.«

Nekaj sem mu povedal, nekaj zamolčal.

»Dobro mater imaš, meni je že umrla,« je
mrmral; »in sram te bodi, da ji solze ožemaš iz
oči!«

Hude besede so me tako udarile, da sem mu
povedal, kaka misel se me je prav zaradi matere
prijemala v cerkvi in zakaj je nisem uresničil.

»Resničen kes je — milost, božja milost!« je
budi fant skoraj zavpil. »Ko je postaneš vreden,
ti da vse. Vreden je ti najbrž še nisi. Bog ima
s teboj nemara posebne misli.«

163

Strahoma sem ga gledal.

»Fant, Bog je, je! Spoznaš ga, ko te udari.
In tacaš ti pošlje tudi svojo milost. Pazi, fant,
morda je že zamahnil! ...«

20. Svitanje.

Po malem je Ivan dolbiva! več in več moči
do mene; skoraj bal sem se njegovih resnih oči.
Med socialiste in ateiste sem se upal le še prav na
skrivaj. Pa njih modrije mi niso bile nič več všeč.

»Jezus je bil slabičen,« so debelo govorili. »,Naj
gre mimo mene ta kelih, 4  je omagoval, ko bi bil
lahko udaril z veliko vojsko ... ,Oče, odpusti jim,‘
je pobešal srce... In priznaval je cesarja, ki je
vendar zatiral Jude ... Da, navdušen narodnjak
ni bil...«

In še dosti drugih takih nerodnih so vedeli.

A ko so si tudi o Materi božji začeli praviti
čudnih čudnih stvari, so se mi zamerili. Še dijak
socialist, ki je bil poln knjig in ki je drugam
zaredal pogovor, me ni umiril.

»Kaj je več vredno: znanje ali premoženje?«
jih je obračal.

»Znanje, bi dejal,« so vračali.

»Zakaj pa učenjak včasih trka ob vrata boga¬
tina kapitalista, nikoli pa ni kapitalista pred
učenjakovimi vrati?«

»Hm? Ti povej!«

f

11 *

164

»Ker učenjak ve, kaj je premoženje, bogatin
pa ne, kaj je znanje.«

»Kaj pa: ali socialist ve, kaj je znanje?« je
nekdo poredno vprašal.

»Čemu mu bo?« mu je tovariš pritegoval. »Ko¬
liko mu ga je treba, smo slišali na socialističnem
shodu.«

Besede so se začele kresati, ateisti in socialisti
so vsi vroči branili vsak svoj prav. Čisto trdni
v svoji novi veri, tako se mi je zdelo, pa niso bili
ne ti ne oni.

Tudi moj ateizem je začel postajati v kolenih
slabično mehak, komaj je še stal, pa že samo prav
krevljasto. Sram me ga je postajalo.

»Kdor ve, da je neumen, ni neumen,« me je
Ivan tepljal po rami, ko sva se potlej menila tudi
o tem.

»Ko bi le že bil res pameten,« sem se pohvale
. nekoliko branil.

»Če hočeš mirno živeti, ne povej vselej, kar
misliš, in nikoli ne verjemi vsega, kar slišiš.«

»To so lepe besede,« sem se čudil; »že doma
sem jih včasih slišal.«

»Niso neumne,« me je spet tepljal. »Veš, mo¬
drost ima deset zapovedi, sem nekje bral; devet
se jih glasi: Molči!«

»In kako deseta?« me je mikalo.

»Deseta pa: Ne govori preveč in ne verjemi
vsega!«

165

Neumna glava se mi je pobesila: vse, kar je
rekel, je bilo prikladno za mojo prevzetnost.

Hitro sem se premislil vsega in spoznal, vsaj
zdelo se mi je tako, da sem se na nerodni poti
vendarle obrnil še čisto lepo in prav. Moči, ki so
v meni brstele iz zdravja in mladosti, so si le še
iskale nekega duška.

Dušili so se tudi prenekateri drugi starejši
in mlajši dijaki.

Če bi bil tačas prišel tak ali tak mladinski
prijatelj in ustanovil primerno prosvetno društvo,
bi se bili vsi zgrnili okoli njega.

No, ni ga bilo ne prijatelja ne društva.

Poiskali smo si ga sami — telovadbo.

Sprijaznili smo se s služabnikom »Sokolskega
društva«. Možiček, ki so mu bile sicer na skrbi
tudi ulične svetilke, nam je odpiral telovadnico,
za nagrado smo mu vselej kupili viržinko. Na'
viržinke je bil kakor koza na sol ali kakor mi na
telovadbo.

V telovadnici smo se molče postavili v vrsto,
četrtošolec France, izvrsten telovadec, nam je ka¬
zal vajo za vajo, da smo jo ponavljali, kolikor smo
znali in mogli. In vse se je godilo tiho in mirno;
med nami je bil red, ob šolski telovadbi ni bilo
zmerom takega. Telovadba nam je bila skoraj
obred, svečan in resen; da je "tudi prav zdrava, ob
svojem velikebi, prevelikem zdravju nismo mislili.

166

In vendar bi nam bilo gorje vsem vkup, če bi
bila šola zvedela, kje in kako dajemo duška svoji
moči in mladosti.

21. Ponižanje.

»Ti, kaj je res?« me je Ivan nekoč prijemal.
»Profesor za slovenščino da ti maže same čisto
nezadostne rede?«

»E, profesor za pesem ,Lesena riba‘, ne za
slovenščino!« sem pravil, kako mi je v nič deval
znanje jezika in kako sem se zavoljo tega zarekel,
da se ne naučim tiste otročje pesmi, ki mu pomeni
več kakor slovnica in pismene naloge. »In res mi je
naprtil že čez dvajset takih redov!«

»Kaj pa misliš?« me je svaril. »Profesor je on,
učenec si ti, slušati ga moraš!«

»Pridno se nčim slovnice in pišem, kakor pra¬
vijo drugi, lepe naloge, pesmi pa se ne naučim,
zarekel sem se!«

»Zmaga vendarle on!« je bil hud. »Rad ali
nerad, tudi pesmi se že še naučiš do pike in vejice,
ali pa si spričevalo spridiš z nezadostnim redom!«

Prerokovanje mi je zavozlalo jezik. Skrbeti
me je začelo.

»In da te le sram ni!« je še dalje vil in me
trdo pestil. »Z nižje in višje gimnazije vedo, kako
lahko in spretno ti drsi pero, v šoli pa ti taki redi
cveto prav iz slovenščine!«

ib?

He, na pravo struno je brenknil. Sram me je
postalo. Še tisti dan sem se na skrivaj »do pike in
vejice« naučil tiste usodne pesmi.

Veselo in lepo mi je bilo v srcu, ko se je pri¬
bližala ura za slovenščino. Kakor že dolgo vsak
teden vsaj enkrat, me je profesor poklical tudi zdaj
in odprl žepno zapisnico, vanjo nastavil svinčnik
in podsmešno velel:

»Leseno ribo!«

Pograbilo me je. »Saj bo hud, če mu jo zdr¬
dram vso!« me je kuhala jeza. Počasi, zamolklo
sem povedal nekaj kitic in umolknil.

»Dalje ne znate, kajne?« me je pogledal in
v zapisnico zapisal, kakor zmerom, očitno šestico —
najslabši red.

»Pač, znam vso pesem,« sem potlej počasi po¬
vedal.

»Zakaj je ne poveste?« je zardel.

»Saj bi jo bil, pa sem se bal, da ne bi bilo prav,
ko ste že začeli pisati red, preden sem jo začel.«

Predrzni odgovor ga je vrgel kvišku. Grozovito
me je pogledal, rekel pa ni nobene, premagal se je.

Drugo uro me je v precep vzel razrednik, češ
kaj mi je, da se tako vedem.

Povedal sem vse po pravici in mu pokazal
zvezek s slovenskimi nalogami, v katerem je bil pod
vsako rdeče zapisan komaj še dober red »zadostno«.

»Ne trmoglavite več!« mi je potlej resno rekel.
»Prosite gospoda profesorja, da vam odpusti in da

168

vas vpraša še enkrat, če ne, boste dobili v spričevalo
prav slab red!«

Ha, rajši bi se bil naučil sto »Lesenih rib« in
še kaj, tako fne je ta povelek tiščal. Pa kaj sem
hotel? Ob prihodnji uri sem se, rad ali nerad,
ponižal prav do tal in še hvaležen sem mu bil do
komolca, da me je sploh hotel poslušati in vprašati.

Tako. Druščina starejših dijakov me je preveč
povzdigovala, postajal sem ponosen, zato sem jih
nazadnje dobil res — po nosu.

22. Očiščevanje.

Tudi ateizmu sem uho in srce nastavljal zgolj
iz prevzetije. Nisem maral, da bi me kdo imel za
neumnega. Verjel sem, da je imenitno, napredno,
če nič ne verujem.

Ivan, kakor sem že povedal, je iz najinih po¬
govorov precej spoznal, da se treznim.

Še socializem in politiko, ki mi je bila že tako
zoprna, mi je hotel pregnati iz prazne glave.

»Tudi socializem pusti na miru!« me je držal.
»Politika je, pravijo, malopridnica vseh malo-
pridnic.«

Molče sem ga poslušal.

»In tuja nam je, čisto tuja, taka, kakršna res
je,« mi je pravil iz učenih knjig. »Po starem Rimu
je med nas prišla umetnost vojskovanja, iz Orienta
še večja umetnost zastrupljevanja, zvijače, ukane

169

in izdaje, kar je vse vkup bistvo — politike. Fe j
jo bodi!«

Besedo za besedo sem mu pobiral z jezika in
jih globoko požiral.

»Obrni se, ves se obrni,« se me je spet lotil.
»Z dobrim zmaguj zlo. Živi čisto, bodi pravičen in
pošten, pa boš Bogu blizu in se ti bo dobro godilo!«

In da bi me še bolj dobil podse, me je zalagal
s knjigami. Požiral sem jih, da me nobena druščina
ni več mikala. Kadar sem v kateri knjigi spazil
kaj posebno lepega, bodisi po vsebini bodisi po
obliki, sem mu pokazal, češ glej, kako je lepo.

In precej mi je tisto začel razpletati in bližati,
da sem ga kar gledal.

»Oh, tega jaz nikoli ne bom znal!« sem od
majhnosti in praznosti lezel sam vase.

»O, jezik, ki daje moč govora in ki ustvarja
književne umetnine, je čudež, velik čudež ...« mi
je srce odpiral na stežaj. »Velik, dober pisatelj je
poslanec božji!« — S knjigami in s takimi besedami
me je čisto zmogel.

Teden, dva sem vrtal vase in se bridko spo¬
minjal materine žalosti. Še malo, pa sem se odločil.
Ali hudo hudo mi je še bilo. '

Neko kasno popoldne — nikomur nisem po¬
vedal — sem šel v frančiškansko cerkev. Pognal
me je tudi materin nauk, naj 'se Materi božji pri¬
poročim, kadar bi mi bilo posebno hudo.

170

Kakor sveti Aleš pod stopnice sem se skril
v teman kot, molil in se zbiral.

Patri so spovedovali.

Srce mi je velelo, naj brž odložim, kar me tišči,
češ saj sem se namenil tako. Pa jaz sem kleče mežal
v dlani in se nisem upal pokazati oči.

Dolgo dolgo sem ždel in se odločeval.

»Ob, duša še ni pripravljena za veliko kopel,«
sem se spominjal Ivana, ki mi je razodeval, da sta
pravo spoznanje in resnični kes le velika milost
božja. »Pregrda mi je vest — ne morem,« sem na¬
posled neumno obupal in odklamal domov.

»Če se spovem ateizma in materine žalosti,
spovednik od strahu poskoči, da se podre spo¬
vednica!« sem spotoma tehtal težino svojega veli¬
kega greha.

Tisto noč nisem dosti spal. Vse misli so mi bile
v spovednici in pri materi.

Čez dva, tri dni se spet ojunačim. Tudi tačas
so patri spovedovali.

Z očmi sem plaho šel od spovednice do spo¬
vednice, izbral sem si patra Lacka.

Pater Lacko je bil posebnež, že prav star,
belolas, hromoten gospod. Bil je še zadnji živeči
profesor stare frančiškanske gimnazije v Novem
mestu. O njem je svet vedel, da je učen slovničar
in klasik. Mož se ni nikoli kaj menil za ljudi in njih
marnje. Po stari glavi mu je blodila učenost in ga
predelovala za ljubeznivega čudaka, a njegove

171

posebnosti so mestna zijala videla nemara samo
zato, ker je bil vsem znan, vsem viden in od vseh
spoštovan gospod.

Njemu ni bilo nič, treščiti iz spovednice in
zlasati dijaka, če se mu je na vprašanje spovedal,
da se nalog sproti ne uči in preparacij ne piše.
Spoved pri njem je skoraj veljala kar za očitno
spoved. — Nekoč, tako so pravili, se je neka
Podgorka spovedala, da si je prilastila sosedino
kokoš. Pater Lacko ji glasno godrnjaje da odvezo,
pozabi pa naročiti, naj popravi škodo. Ženica od¬
stopi, pater Lacko buši iz spovednice in zavpije:
»Baba, vrniti pa moraš kokoš, ki si jo ukrala!« —
Ob nekem pogrebu, ki se ga je udeležil tudi franči¬
škanski konvent, se je pater Lacko sredi Velikega
trga spomnil, da mu je doma zmanjkalo tobaka
za pipo. Z gorečo svečo stopi iz vrste in jo počasi
mahne v glavno trafiko. Preden opravi, so se po¬
grebci že stegnili v klanec Ljubljanske ceste. Pater
Lacko — to sem sam videl — jo,počasi maha za
njimi z gorečo svečo v eni roki, z zavitkom tobaka
v drugi. Ko presodi, da jih ne doide, se obrne
domov in si v oglavnico pod tilnikom spusti zavitek
s tobakom, svečo pa pozabi ugasniti. — Dijaki so ga
imeli radi. Tistih neumnih mladostnih grehov menda
še poslušal ni dosti, vpiti in pretiti pa je vselej
začel zaradi nalog in preparacij.

Da, tega sem si izbral. »Č6‘ me očitno osramoti,
naj mi bo za pokoro!« sem se ponižal. »Učen mož

172

je, profesor je bil, razumel, razsvetlil me bo,« sem
si mislil in pokleknil v njegovo spovednico.

Sapa mi je šla čisto na kratko, srce mi je
bunkalo — prebito mi je bilo tesno.

Pater Lacko je odrinil lino in vprašal: »Kdo?«
— »Dijak,« sem dihnil in začel s spovedno mo¬
litvijo. In komaj sem ji pritisnil piko, že se me je
polastil: »No, zdaj se pa spovej razločno in lepo!«

Požrl sem slino, šel po sapo in povedal, da sem
bil ateist in da sem morda še.

»V kateri šoli si že?« me je pogledal.

»V prvi.«

»V prvi?« ga je privzdignilo.

Privzdignil sem se tudi jaz, da bi jo uprasnil
iz cerkve, če bi se bil gospod ustrelil venkaj in
zaprašil vame.

Pa ni bilo nič, le rame, kakor bi se tiho smejal,
so se mu nekoliko tresle.

»Razločneje povej, ne razumem te, učeni prvo¬
šolec!« me je spet pogledal. »Ateist — kdo je to?«

»Kdor ne veruje v Boga in v neumrljivost duše,
je ateist,« sem povedal, čeprav sem vedel, da se
norčuje z menoj.

»Čemu pa si prišel, če si — kako si rekel? —
ateist?«

In sem spet ponižno povedal vse o svojih bojih
in o materini žalosti.

Nič več me ni zasmehoval, začel se je lepo
lepo meniti z menoj. Da prav za prav nisem bil

173

ateist, pač pa nekolika zmešan po slabi druščini;
prav da me je učila le mati, slušam naj jo.

Za pokoro mi je dal: »Zmoli en sam očenaš,
prav zbran ga zmoli, besedo za besedo premisli,
nobena druga misel naj te med molitvijo ne moti!«

Ko sva opravila, je res stopil venkaj, pa me
ni zlasal, le pobožal me je in zagodrnjal: »No, le
priden bodi in mater slušaj!« Svetopetkam, ki so
tiščale v spovednico, pa je odmahnil in šel.

Ampak tista pokora! Pater Lacko, tja v nebesa
vam povem, da je še nisem opravil, kakor ste mi
zabičili. Prehuda je bila . . . Ali je že kdo na svetu
prav zmolil očenaš?

23. Skušnjave.

Ateisti so kajpak že dolgo vedeli, kakšni duš¬
ni boji mi grenijo življenje; najbrž je Ivan kje
kaj zinil o tem.

»Ubogi fant,« je zame čutil sicer prav utrjen
nejevernik; »vera mu je pognala pregloboke ko¬
renine, ne more jih izpuliti in presaditi.«

»In nemiren je, v njem vse kar vre,« me je
poznal še drugi; »omahoval dolgo vendar ne bo:
ali pojde naprej, ali jo ubere nazaj.«

»Da, pridobil bi ga samo, kdor bi mu zvlekel
primernih knjig,« me je še 'bolj razodeval mlad
brezbožnik; »veste, še nikoli nisem poznal nikogar,
ki bi se tako gnal za knjigami.«

174

»O, hlastne res po vsem, kar mu pokažeš;
znanja in vednosti je čudovito željan.«

»Že, že, ampak kar vtepsti si ne da nič, vsako
stvar ti s pravo kmečko nezaupljivostjo ogleduje
in otip uje z vseh strani.«

»Vrhu vsega je še občutljiv ko najtanjša
strunica, tako ni čudno, če so ga zmogli spomini
z doma in verska mistika — skrivnostnost.«

»Da, težko bo živel, gorje si ga mu še bo, če ga
druge sape ne prepihajo.«

Tako so se menili o meni. Povedal pa mi je
tisti socialist, ki je bil knjig tako poln.

To mi je bilo precej sitno, saj so mi prtili
moških čednosti, ki si jih nisem bil s vest; pošteno
sem vedel le, da sem prazen in neveden in da
marsikaj razumem le po večjem, če sploh kaj
razumem. Zato se to pot nisem prav nič prevze-
toval, čeprav me je že nekoliko razganjal napuh,
češ nisem tako niče ničesasto, ne, sicer se učeni
dijaki ne bi motali z menoj ... Pa tudi lepega po¬
menka s patrom Lackom sem se spomnil — napuh
se je precej razkadil, stara prevzetija je le dihnila
vame in — šla mimo.

Kar ti je do mene pridrobencal gosposki Julij,
goreč apostol Ernesta Hadkla, in s prsti bobnil po
knjigi, ki jo je položil na mizo.

Hlastnil sem po njej, ker sem mislil, da je kaj
zame. »Kraft und Stoff, von Prof. Dr. Ludwig Biich-
ner,« sem prebral na prvi strani in dvignil oči.

175

»Da, ni povest,« se je oni smehljal, »pač pa
učena knjiga, 'kako je nastal svet.«

Odrinil sem jo in vstal. Tudi najmanjša ve-
dečnost me ni premikala, kakšna je modrost
takele knjige.

Julij se je še razločneje smehljal.

»Če ne utegneš danes, se o njej kaj pomeniva
pač drugič,« je potlej vstal tudi on, skril knjigo
pod suknjič in šel.

Ampak knjiga je bila vendarle knjiga: vsaka
mi je bila svetinja, vsaka me je mikala, da sem
kar koprnel.

Še tisti dan sem se lotil Ivana, da bi o njej
zvedel še kaj.

»Beži no,« mi je odmahnil. »Bral sem jo že,
bral, površno bral, pa me ni ogrela, prepusta je.«

»Kaj pa uči?« sem tiščal.

»E, kaj? Ne spominjam se več dobro. Ne ve¬
ruje na primer, da je Bog iz nič ustvaril svet;
trdi, da sta sila in snov večni in da sta bili že tu,
ko se je judovski Jahve lotil ustvarjanja; misli,
da je večna sila iz večne snovi zgnetla svet in da
ji ob tem Boga ni bilo prav nič treba.«

Vrag te dal, te učenosti tudi še po večjem
nisem razumel.

»Saj že dolgo ni nobena učenost več,« se je
bistri Ivan smehljal. »Nekateri se sicer še spogle¬
dujejo z njo, ker se pač precej ujema s Hacklom
in z Darwinovo razvojno teorijo ...«

176

Videl je, da ga spet gledam kakor žaba jajca,
in mi je posvetil:

»To se pravi: Svet ni potreboval Stvarnika,
razvil se je z močjo, s silo, ki je v večni materiji,
snovi sveta — Kraft und Stoff ...«

Rad bi bil vprašal še kaj, pa se nisem upal.
Premolknila sva oba.

»Ne poslušaj zapeljivcev,« mi je čez čas rekel,
»veruj, da je začetek vsemu Bog in da je v vseh
stvareh in rečeh spet le On sam. Tako veruj, pa
boš živel mirno in lepo.«

Bog mi je ušel, uho sem nastavil besedi.

»Ali je kaj razločka med stvarjo in rečjo?«
sem ga popal za besedo.

»Da te bes!« me je pogledal. »Besede pa že
loviš, kakor bi bil profesor. — Stvar, veš, je, kar
je ustvaril Bog, reč pa, kar človek napravi iz
stvari.«

Kakor vselej, kadar sem glede besedi ali sloga
kaj dvomil, so mi tudi zdaj misli z vsemi ušesi
šinile v domače kraje in prisluhnile živi besedi.

»Oh, saj menda res,« sem se brž vrnil. »Tudi
pri nas poznamo obe besedi in ju nekako tako
ločimo, čeprav ne zmerom prav zvesto; prebližnji
sta si, razloček se jima je že precej zabrisal.«

Začela sva se meniti o domačem jeziku. Po¬
menek je živo šel vame, razumel sem ga precej
dobro, ne samo po velikem kakor tiste nerazločne
pogovore učenih dijakov.

177

»Med počitnicami doma poslušaj, kako ljudje
govorijo, in si zapisuj posebno lepe in redke be¬
sede,« mi je naročal. »V šolskih nalogah ti bodo
take besede kakor debeli ocvirki na luskovih
žgancih.«

Za zgled me je spomnil Jurčiča, ki da je tudi
tako zbiral prave ljudske besede in rečenice.

To sem mu pritegnil in se potlej še bolj lotil
knjig. Hlastanje za knjigami mu pa ni bilo všeč.

»Res je,« se je popravljal, ker sem ga menda
le predebelo gledal, »res je, prej sem ti v roko
tiščal knjigo, da bi te jemal iz tiste pogubivne
druščine; zdaj pa ti povem, da ni ne zdravo ne
pametno tako požiranje knjig.«

In spustil je vame kopo čudnih besedi, ki sem
jih razumel le bolj slabo. Med branjem, tako ne¬
kako se jih spominjam, se nam po glavi vrtinčijo
pisateljeve, torej tuje misli. Zato se odvadi svojih
misli, kdor le preveč bere — kakor ni več dober
za hojo tisti, ki zmerom le jaha ali se vozi. Kdor
preveč bere, si tudi ne zapomni dosti, spomin mu
je preutrujen. Z duševno hrano je namreč kakor
s telesno: večji del je gre v iipadek, duh je pač
ne prebavi vse.

Zdelo se mi je, da prehudo sodi mojo lakoto
po knjigah ali pa me nemara le skuša; poslušal
sem ga vendar tako zamaknjeno, da kar trenil
nisem z njega.

Iz nižav in težav

12

178

»Kar sem ti povedal, ni zraslo na mojem
vrtičku,« se je otresal mojega očitnega občudo¬
vanja; »take približno so namreč le misli, ki jih
je o branju knjig zapisal velik nemški modro-
slovec.«

Mislim, da se je imenoval Schopenhauer.

»Oh, nikoli ne bom toliko znal, da bi bral tudi
take knjige!« sem se v mislih boleče zavedal svoje
majhnosti in praznosti. »In vsega tega zastanka
v vednosti je kriva le revščina,« se mi je že budila
prav vroča proletarska jeza; »če mi tako dolgo
ne bi odmikala mestnih šol, bi danes tudi jaz že
imel glas med učenimi dijaki in bi lahko sam bral
modre knjige!«

24. Ponižanost.

V druščino torej nisem več hodil, knjig tudi
ne požiral toliko, — e, sitno, tesno mi je bilo
živeti kar tako; tiste skrivne telovadbe mi je bilo
takisto še vse premalo. Prezdrav, premočan sem
bil, prav razneslo bi me bilo, odpreti sem moral
tak ali tak zaklopnik nemirnim silam, ki so me
napenjale in razganjale.

Na srečo mi je prijatelj povedal, da nekaj
prav trdnih dijakov hodi atletu, prav močnemu
telovadcu Šodaku, svojo moč razkazovat.

Notarskemu solicitatorju — pisarniškemu
vodji Šodaku, precej ponemčenemu koroškemu

179

rojaku, je bilo že precej čez štirideset let, pa
je bil še zmerom prav mladosten, mišičast in
kitast korenjak. Rad je zbiral dijake in jim dal,
da so si moč skušali s težkimi in tudi s prav
težkimi železnimi utežmi, ročkami, še rajši je pa
sam kazal moč svojih herkulskih rok. Svet je
cenil le po številu in po moči atletov, za sistem
in metodo atletike je imel prirojen ali le privzgo¬
jen tenak čut, duševno obzorje mu je bilo sicer
ozko in megleno.

Tak mož torej je bil prijatelj in tudi nekak
vzgojitelj dijaške mladine ... Ker drugega, bolj¬
šega pač ni bilo.

»Ha, to pa to,« sem popal priložnost in s pri¬
jateljem šel k Šodaku. Za trdno sem vedel, da se
bom kar igral z najtežjimi ročkami. »Ali me bodo
gledali!« sem se v mislih napihoval.

Pri Šodaku je bilo že precej dijakov. Golo¬
roki so se vrstili z vzdigovanjem ročk predse, na-
kvišku in vstran.

Atlet mi je potipal mišice v nadlahti, pokimal
in mi dal precej lahki ročki.

»To je za otroke!« sem se uprl, ker sem mislil,
da se mu zdim preslab za kaj težjega.

»In za začetnike!« me je mirno useknil. »Če
hočete kdaj zmagovati težje stvari, se morate
najprej vaditi z lažjimi.«

Gledal me je resno kakor prav hud učitelj.
Umaknil sem oči. Nerad, pritegnil sem mu pa le,

12 *

ISO

vsaj v mislih. Sitno pa mi je bilo precej, poniža¬
nega sem se čutil v svoji umišljeni moči.

»Sicer pa,« se je nasmehnil moji kisli mrcli,
»če ste res za kaj, izberite si sami.«

»Tistale dva kurja pereščka bi za začetek bila
kar prava zame,« sem malomarno pokazal precej
veliki ročki.

»No, kar,« se je spet nasmehnil in se spogledal
z drugimi. »Le da mi ,kurjih pereščkov‘ kam ne
odpihnete!«

Segel sem po ročkah in se ustrašil: težki sta
bili, prav težki.

»In zdaj«, mi je velel, »počasi stegajie roke
predse, nakvišku in vstran!«

Poskusim, pa nisem mogel in nisem mogel, še
približno ne.

»Vidite, ,kur j a pereščka‘ sta le še pretežka
za vas,« je Šodak mirno dejal in mi vzel ročki
iz rok. »Začnite, kakor sem rekel prej.«

A dijaki niso bili tako prizanesljivi: na ves
glas so se mi smejali, težkali ,kur j a pereščka‘ in
se res kar igrali z njima.

Oh, sram me je bilo, strašno sram. Če bi mi
bil kdo dokazal, da sem komu kaj ukral, me naj¬
brž ne bi bilo bolj. Moč, ki so jo vsi poznali in
občudovali in ki sem se z njo sam že toliko po¬
našal, me je ponižala in osramotila.

Ves potrt sem klamal domov.

181

25. Oče.

Prišla sva skoraj oba kmalu: oče iz Amerike,
jaz na počitnice. Malo manj ko ves dan sva se
gledala in občudovala drug drugega.

Oče se je nekako pogospodil. Nosil je trd
ovratnik z lepo ovratnico in uro z zlato verižico,
na poseben način delane čevlje in prav gosposko
obleko iz posebno lepega sukna. Tudi poredil se
je in močno omožatil.

»Da,« sem uganil po spominu, kar sem že bral
o Ameriki, »pozna se mu, da je štiri leta prebil
med ponosnimi in pomeščanjenimi ljudmi... Le
kako se bo spet navadil domače majhnosti?«

»Potegnil si se, Nane, in polno te je na vse
plati,« se mi je smehljal. »V Ameriko prihaja
dosti šibkejših fantov, pa vsi precej dobodo dela
in si služijo prebito lepih denarcev.«

»Dokler jih Amerika ne pogubi,« se je ogla¬
sila mati.

»Tudi to se jim primeri, če so lahkomiselni
in ne slušajo pametnih ljudi,« ji je oče pritrdil.
»Amerika je vendarle Amerika: kdor hoče delati,
je gospod in mu tudi pravijo tako.«

Potlej je umolknil. Sploh je le molčal. Nekaj
ga je bolo.

»Amerike pogreša,« sem ga razumel, »rev¬
ščina, ki je vanjo spet prišel, ga peče.«

Ubogi, dobri oče se mi je hudo hudo smilil.

182

Včasih je sredi dela postal in se zagledal v
tla, kakor bi čakal krta.

»Ne bo dolgo pa jo spet ucvre v Ameriko,«
sem že skoraj za trdno vedel.

Medtem se je po vaseh začela mlačev. Beti-
časti cepci so od treh zjutraj pa do trdnega mraka
pikapokali na vseh podih. O, skrajni čas je bil. Že
od pomladi je marsikje zmanjkovalo moke v hiši.

Sosed, trden kmet, je prosil očeta in mene,
da hi prišla mlatit. Oče, ki ni nikoli nikomur
mogel nič odreči, je precej prikimal, jaz se pa
tudi nisem branil. Mikal me je dober zaslužek:
v denarju po kroni na dan in prav dobra hrana
zjutraj, opoldne in zvečer, dopoldne pa predjuž-
nik in mala južina popoldne.

Ampak mlačev je najtežje kmečko delo, po¬
sebno na Dolenjskem, kjer nazadnjaški mlatič
s cepcem čisto po nepotrebnem iznad glave z vso
močjo treska po snopju — po klasovju, čez po-
vesem in tudi po ritovju — in z njim ne šviga
okoli glave kakor dosti naprednejši Gorenjec, ki
brez velike muke prav spridoma in dosti laže in
hitreje omlati.

Kdor ni navajen hudega dela, ga mlačev zdela
že prvi dan, da ga vse boli, posebno pa čez pas
in po rokah tja do rame.

Tudi mene je sprva podiralo, da sem se sam
sebi smilil, vdati se in odnehati pa nisem hotel,
saj bi se mi vse smejalo in za menoj kazalo.

C

183

Ko sva opravila tu, naju je preprosil še drug
sosed. Vsega vkup sem mlatil dobre tri tedne.

Po mlačvi sva se z očetom šla v Temenico
kopat. Ko sva se vsa trudna lomila domov, je oče
postal in dejal:

»Vidiš, Nane, tri tedne sva po petnajst ur na
dan trpela kakor črna živina, zaslužila pa sva,
kolikor bi v Ameriki v enem dnevu ali dveh.«

»Zato pa sva delala doma, ne v daljni Ame¬
riki,« sem neumno zinil.

»Da, doma... Delaj ali ne delaj, revež si in
revež ostaneš ... Doma ...«

Premolknila sva in kobalila iz doline na¬
vkreber.

»Ne ostanem tu,« se je oče kakor domislil,
»vrnem se v Ameriko. Nane, pojdi z menoj, ne
bo ti žal.«

»Kaj pa šole?« sem se ustrašil in postal.

»Tudi v Ameriki so šole, večje in umnejše
ko tu.«

»Ko pa jezika ne znam.«

»Mlad si, angleščine se hitro naučiš. Izšolal bi
se za zdravnika ali pa za duhovna. Kar je tam
naših iz starega kraja, jim manjka bolj zdravnika
ko duhovna.«

»Kaj je duhovnov že toliko tam?«

»Zadosti. In vsi so prav bogati. Naš šentviški
župnik, ki ima tri grunte, redi po dvajset prašičev
in do trideset glav živine in ki mu pomagajo bene-

184

ficiat in dvoje, troje kaplanov, je berač v primeri
z najrevnejšim ameriškim duhovnom.«

Tuje dežele so me že dolgo mikale, knjige so
mi jih približevale. Ali iti za zmerom v tako daljo
in tu pustiti mater, sestro in brata, domače ljudi
in vse slovenske knjige, ne, tega nisem mogel.

Oče nam je v sosedni župniji z ameriškimi
prihranki kupil posestvece in se pripravil za pot
v Ameriko.

»Nane, pojdi z menoj!« me je še nagovarjal.
»V Ameriki te čaka sreča, tu pa vojaščina, ki te
bo vzela iz šol. Kaj boš potlej? Birič, gosposki
hlapec...!«

Velika sreča me je hotela srečati, pa sem se ji
ognil; šla je mimo in se nisva nikoli več videla...

26 . Domača slava.

Dolga, predolga mlačev me je kaj utrudila.
Opomoči si kar nisem mogel in nisem mogel. V
rokah in čez pas sem čedalje bolj čutil spomin
mlačve. Anti pomehkužil sem se in čisto odvadil
hudega dela.

»Vsaj spoznaš, kako kmeta lomi težko delo
in kako grenak mu je kruli,« se mi je mati smeh¬
ljala. »Le glej, da se dokoplješ kam, kjer ti ne bo
treba toliko trpeti.«

Tačas sem ji verjel, a čez leta sem spoznal,
da je kmečko trpljenje prav za prav majhno v pri-

185

meri s križi in težavami, ki dostikrat tarejo šola¬
nega človeka, gosposkega hlapca v tuji službi.. .

Neki dan sem se valjal za hišo in bral Stare¬
tovo Občno zgodovino. Tam me je poiskal ubog
kmečki fant in me naprosil, da bi mu vbil v glavo
nekoliko nemščine in ga utrdil tudi v osnovnem
računstvu.

»Čemu ti bo nemščina?« sem se začudil in ga
pogledal skoraj nejevoljno in pomilovalno. »Glej,«
sem si mislil, »tudi tegale mami tuji svet!«

»Doslužil sem vojake, zdaj bi moral iti kam
za hlapca,« se mi je zaupal; »pa nočem, veš, rajši
pojdem za orožnika.«

»Za orožnika?« sem se spet začudil. Orožniška
služba se mi je za takega fanta zdela kar imenitna.

»Aha,« je goreče pokimal. »In vzeli bi me, to
sem že pozvedel, če bi le nemško znal vsaj neko¬
liko pisati in brati, po naše pa še kaj računati.«

Spomnil sem se profesorja Marinka, kako je
podil domov mene in druge. Zdaj se mi je posve¬
tilo. Gospod je nemara mislil in čutil, da je kmečko
delo najlepše, za telo in dušo najbolj zdravo in za
vse življenje najbolj pošteno delo na svetu in da
v domačem kraju še nihče ni umrl od lakote in
vsega hudega.

»Fant vendarle ni neumen, napreden je, na-
kvišku hoče, boljšega kruha^bi rad,« sem po svoje
obračal.

186

»Nane, kaj bi me izučil ali ne?« je pohlevno
vprašal, ker sem molčal v lastnih modrijah.

»Seveda te bom, France,« sem se ovedel in mu
prijazno pokimal; »če boš kaj priden, te v dobrem
mesecu izučim, da te prav gotovo ne zvržejo.«

Glas o tem je šel po vsej soseski.

»Glejte ga, fanta prebitega!« so se čudili. »Kaj
je tega, ko je še tekal za kravami? Zdaj ti pa gre
in človeka že nemško uči za cesarsko službo!«

»Anti za gnojne vile ni bil in ni bil, preveč so
ga zmerom mikale knjige, že od malega je ven in
ven buljil vanje.«

Moja slava je šla materi v nos. Sicer ni govo¬
rila o njej, močno pa se ji je prikupil, kdor jo je
sam vzel v misel. Reva je bila ponosna name, da bi
me najrajši spet kar pestovala in razkazovala.

Slava le mene ni nič kaj razganjala, še skoraj
sram me je je bilo, saj sem dolgo že čisto dobro
vedel, kako ponižno majhna je moja učenost in
kako tuje se še gledava prav z nemščino.

Fanta sem pa le res izučil, da so ga vzeli v
orožniško službo.

27.  Mladostni žar.

Tista leta je hodil v naše kraje na počitnice
višji deželni sodni svetnik Ivan Vencajz, ki je
sredi Šentvida imel čedno domačijo; z njim so
prihajale gospa in štiri hčere, včasih tudi drugi
sin, dijak, tehnik Ljudevit.

187

Njegov najstarejši sin Janko, bistri in idealni
dijak pravnik, je štiri, pet let prej Šentvidcem
z veliko ljudsko veselico ustanovil Čitalnico in ji,
da bi jo imenoval bolj domače, po nerodnem s slo¬
vensko besedo dal čisto tuje ime »Bralno društvo«.

Ob veselici se je idealni Janko, v skrbi za vse
skoraj sam, nekoliko preveč gnal in si nakopal
hudo bolezen, ki ga je kmalu podrla in pokopala.

Potrti oče vsa leta ni in ni mogel preboleti te
velike nesreče in žalosti.

Tudi Čitalnica je pogrešala svojega gorečega
ustanovitelja: ni več kaj prida živela, slabotno je
le še medlela.

Šentviški dijaki, bilo jih je četvero, petero, so
se posmehovali ošabnim Šentvidcem, ki so tako
znemar puščali, kar jim je za ceno svojega zdravja
podaril Janko Vencajz. Svoj jezik sem ob zaspane
šentviške prevzeti rad brusil tudi jaz, kadar sem
se ob nedeljah pred mašo ali po maši repenčil med
dijaki. Do besede sem med njimi prišel lahko, niso
bili še tako besedični kakor jaz, čeprav sem bil
po šolski učenosti močno za njimi.

»Tu so knjige, časniki, pa jih nihče še povoha
ne!« sem se ujedal. »Sram jih je lahko,Šentvidce!«

»Šentvidec je lesen, ne upogneš ga zlepa,« mi
je pritegoval rdečelični, od mene nekaj starejši
tretješolec Nace.

»E, kaj bi se vtikali v "reči, ki nam niso nič
mar!« se je upiral petošolec Jože mojih let. »In za

188

Čitalnico da bi se kaj gnali? Čemu neki? Ustano¬
vili so jo za kmeta, tako so govorili na glas, lepo
tiho pa so jo izročili jari gospodi, ki jo je zadušila,
ker je ni prav nič potrebovala.«

»Tudi kmetu ni potrebna taka, kakršna je,« se
jo Nace trdo držal. Kakor je bil še mlad, je bil
bister in spoznaven, s srcem in z občutjem ves
med kmeti in za kmete. Gospodo je mrzil, češ vsa
je sprijena in kmeta guli, kjer le more.

»Zakaj pa so ustanovili že toliko Čitalnic po
vseh slovenskih krajih?« sem dražil.

»Kmetje jih niso ustanavljali,« se je tudi Jože
upiral. »Kaj bi z njimi? Čitalnice so le oblizana
mestna iznajdba, potrebna bolj gospodi ko kmetu.
Kmet že ima Čitalnice, v knjigah Mohorjeve
družbe jih ima. Pa ne rečem, da ne bi potreboval
nič drugega več.«

»O, potreboval bi tudi drevesnic, da mu sa¬
dovnjaki ne bi bili tako zanemarjeni,« je Nace
hlastnil.

»Pa zadrug, vsakovrstnih zadrug!« ga je Jože
udaril po rami. »Posebno takih, ki bi nam pomagale
do vodnjakov in nas naučile bolje gospodariti.«

Jaz, to še dobro pomnim, sem ju poslušal
menda kar z vsemi ušesi in odprtimi usti.

»Tisto o sadovnjakih razumem,« sem poskočil,
»a kar si rekel glede zadrug, mi ni šlo čisto v glavo;
vem le to, da je nisi zinil napačne, ker sem tu,
tam že kaj bral o tem.«

189

Jože je bil vesel, da sem jo tako precej ubral
za njegovo brazdo. Po Tonetu in Lojzetu, svojima
po poli bratoma bogoslovcema, tako je pravil, se
je seznanil z dr. Janezom Evangelistom Krekom
v Ljubljani in ob njem ujel nekaj misli o zadruž¬
ništvu, pa tako malo, da se ne bi upal kaj široko
govoriti o njih; toliko pa ve, da bi tako stvar znal
prav prijeti le Krek sam.

Zdaj je vanj strmolel tudi Nace, mladi goreč-
nik kmečke samosvojnosti.

»O, zadruge, zadruge, dobre bi bile, če bi jih
res Krek začel pestovati,« je kakor polajšan
vzdihnil. »Jože, kaj več mi boš moral povedati,
kako misli o njih on.«

»Vidite, tako bi bila Čitalnica vendarle po¬
trebna,« sem poprijemal. »Ljudje bi prišli do
časnikov, ki pišejo tudi o gospodarstvu.«

»Ne rečem, potrebna, če bi bila res naša,
kmečka«, se je Jože podajal. »Pa kaj, ko take ni.«

»Ustanovimo jo mi!« me je pičila nenadna
misel, da je vse zagorelo po meni.

Kakor bi bil ustrelil mednje! Ustrašili so se
nenadne, nove besede in premolknili. Drzna misel
je za trenutek zbegala tudi mene. Kodrava griva se
mi je prebesila čez sklonjeno čelo, z razširjenimi
prsti sem si jo počesal nazaj in trenil po umolklih
dijakih.

»Ko jo je ustanavljal Vencajzov Janko, mu
je vsa gospoda pomagala,« se je naposled posmeh-

190

nil Jože. »Saj še pomnite, da so sodelovali pevci
iz Ljubljane in drugih krajev, Sokoli z gosposkimi
ženskami v narodnih nošah in pol zijalaste Ljub¬
ljane. No, kdo bi pomagal nam?«

»Mislim, da prav taka gospoda,« sem se držal.

»Jaz pa mislim, da še z mezincem ne bi ganila
za kmečko Čitalnico, kakršno imamo v mislih mi!«

«Kaj pa, ko bi vprašali gospoda Vencajza?«
se mi je spesnila že druga velika misel.

»Le, ampak kar popek se mu bo razvezal od
samega smeha, ko bo slišal, kaj nas premika!« je
Nace podiral, kar sem postavljal. »O, gospoda
zmerom misli, da je vse za nič, kar stori kdo drug.«

»E, taka je le jara gospoda,« sem branil svoj
domislek; »prava gospoda te ne zasmehuje, po¬
maga ti, če le more, ali pa te vsaj posvetuje.«

Gospod Venca jz je v Šentvidu res imel tak
glas, da so vsi spet premolknili; še Nace ni nobene
kačjepične več zinil zoper gospodo.

»No, kdo pojde do gospoda Vencajza?« sem
popri jemal.

»Kaj res misliš, da je v takele neumne Čital¬
nice treba smrček vtikati prav nam?«

»Da, sramota je za ves naš kraj, če med nami
shira že danes, kar so vsejali včeraj,« sem debelo
govoril kakor sodnik, ko narekuje sodbo. »Če je
dijak, res da že velik, Čitalnico ustanovil vprvič,
anti jo moramo mi vdrugič. A kako se to napravi,
nas že še posvetuje gospod Vencajz.«

191

»I, pa‘stopi tja ti, Jože, ki si že v višji gimna¬
ziji,« se je Nace vdajal, »s seboj pa vzemi še
Naneta, da bo vrelo požrl, kar je skuhal, in da bo,
jezičen kakor je, govoril namesto tebe.«

Ha, kar vroče mi je postajalo. Da bi jaz sam
prste vtikal v žerjavico, nisem mislil. Kam bi
jaz, ki sem šele pred pragom komaj druge šole
in ki gospode nisem prav nič navajen? In še go¬
voril naj bi jaz, niče, ob meni pa molčal peto-
šolec? Ne!

»Zakaj pa ne?« me je Nace še dalje pikal.
»Saj se zmerom delaš, kakor da le ti vse veš in
znaš, in jezik imaš, devet starih svetopetk vkup
ga nima takega!«

Napuha me je zmerom bilo sram, kadar sem si
bil toliko pravičen, da sem se ga zavedal; če mi
ga je pod nos molil kdo drug, me je pa pekel.

»Pa naj bo: pojdem,« sem z očmi nabol Na¬
ceta, ker si to pot nisem bil svest nobene prevze-
tije. »Kdo bo govoril, kaj in kako bo govoril, se
domenimo že še posebej. Ali z nama pojdeš tudi
ti. Potreben nama boš, bister fant si, z gospodo
se znaš meniti.«

Nace je čutil, da sem mu vrnil, kar mi je bil
pravkar posodil, in se je molče vdal, da ne bi
pokazal, kako sem ga spodrecal.

»Gospod Vencajz bi utegnil vprašati, kako
mislimo stvar pognati,« se je Jože domislil. »Kaj

192

bi mu na to odgovorili, se vendar moramo neko¬
liko pomeniti.«

»Mislim, da bi od kod povabili pevcev in da bi
kdo izmed nas sprožil navdušen govor,« sem od
navdušenja že sam ves hripav vrgel mednje, da
so jim kar oči zastale. »Po petju in govoru bi pa
še igrali kratko enodejanko ...« sem se hotel še
dalje zaleteti, pa je urno vstal Nace in se mi s
plosko roko dotaknil čela.

»Seveda, vročica ga kuha, reveža,« je resno
pokimal vsem,.meni pa sočutno rekel: »Nane, zdaj
jo pa le kar brž ustrizi domov! V posteljo se
spravi! In mati naj te precej povijejo v prav
mrzle obkladke!«

Ali so se smejali! Na smeh — kaj pa sem ho¬
tel — sem se držal tudi sam, pa ne prav lahko.

»No, kdo bo imel govor, kje bi dobili dramo-
let — igrico?« se je Jože smehljal.

»Govor imej ti, ker si petošolec, igrico pa
napišimo vsi vkup,« sem vpil kakor zdrav Čič.

»Nisem govornik,« je Jože zmajeval, »o igri
pa rajši molčim, ker vidim, da ne veš, kaj je to.«

»No, prav, že prav: govoril bom jaz; tudi igro
napišem!« sem se napihnil.

»Kaj ne bi, saj vse ve in zna!« je dijak mignil
vame in pokimal tovarišu.

»Da, da: ljubo zdravje...« me je Nace spet
sočutno pogledal.

»In že kar vem, kaj bom govoril!« sem po¬
skočil.

Posmehljivo so trenili vame, pa jaz sem se
s skrčenimi prsti obeh rok že govorniško oprl ob
mizo in zanosno zagrmel: »Slavna gospoda! Ljubi
rojaki!« In sem jih dobre četrti ure gladko in brez
spotike utrinjal o »milem narodu in domovini
sveti«, se v puhlih rečenicah hripavo drl o korist¬
nosti knjig in časnikov, o sreči in napredku in
kaj vem o čem še vse...  V velike misli sem se
vživel ves in lastne besede so me opojile do omot-
nosti in vse moči so se mi kar razklenile in spe¬
snile, da so me naposled sladkogrenke solze vroče
oblile in zrušile na sedež ...

Oh, bile so solze navdušenosti in čustvenosti.

Vsi so molče zijali in me občudovali, kakor
sem mislil.

»Prekasno si prišel na svet,« se je Jože oglasil.
»Med starimi Rimljani bi bil morda postal tribun
— ljudski govornik kričač.«

Nisem ga razumel. »Ali se norčuje?« me je
speklo.

»Le stoj, posodim ti slovenski prevod knjige,
ki jo je o govornikih napisal rimljanski profesor
in pisatelj Mark Fabij Kvintilian,« me je potešil.

»O, Nane naj govori, pa ne bo treba nobene
druge igre več!« je nekdo brž poredno povedal,
menda misel tudi vseh drugih.

Iz nižav in težav

13

194

»Brez skrbi, precej jo napišem!« sem se na¬
pihoval.

»E, kaj bi si toliko prizadeval?« me je Nace
dobrovoljno krotil. »Z govorom tačas le vse tako
napravi kakor si prejle, pa boš videl, kako bodo
babe od samega joka vse smrkave vrele domov!«

»Da, z igro pa jim lahko kar prizaneseš,« je
še drug pikal.

»Napišem jo!« sem trmoglavil. »Napišem!«

»Kdor piše po naročilu ali le zato, da bi kaj
napisal, mu izpod rok pride prazen in neroden
krpež,« me je Jože pametno učil. »Človek naj piše
le o tistem, kar je vse do drobnega v sebi že do¬
živel in prebolel.«

Nisem ga poslušal, preveč me je napihnil govor.

»To skrb prepusti kar meni!« sem ga prevpil.
»Rajši se pomenimo, kdaj stopimo do gospoda
Venca jza.«

Po dolgem da in ne smo se dogovorili, da kar
jutri pojdem© Jože, Nace in jaz.

»No, kar stopimo,« se je Jože še zmerom kakor
umikal. »Da nam gospod Vencajz vsaj poklesti
previsoke vrhove . ..«

28. Med gospodo.

Drugi dan smo res prišli vkup. Pa nismo bili
več včeranji, vsi smo se držali, kakor bi se bili
čmerike nazajtrkovali, anti šele zdaj smo spoznali,
kako hudo nalogo smo si nakopali.

195

»Kaj bi res šli?« je Nace nastavil.

»Najpravše bi bilo, če bi mrknili lepo domov,«
se je Jože ujel.

»Ali smo fantje, ali smo babe?« sem mislil,
da ju moram reševati jaz. »In kaj bi rekli drugi,
če ne bi izpolnili, kar smo obljubili?«

Tako sem se moško ustil, srce pa je od tesnobe
kopitljalo vendarle tudi meni. Spoznal sem, da
bom z gospodom res moral govoriti le jaz. Pa to bi
še bilo kako. Moški se z moškim pomeni lepo
moško, pa je kakor privezano in pribito in mir
besedi. Kaj pa, če nas prestrežejo gospa in gospo¬
dične? O tri sto Matičkov, tudi meni bi se jeziki
zadrgnil ali pa bi razdiral same neumne in ne¬
rodne, ko revež še ne vem, kaj je treba česnati
gosposki ženski in kako se ji v besedo prikladati.

V tej skrbi sem ju pritiral do Vencajzove
domačije in zrinil pred vrata njegovega stano¬
vanja.

»Ti potrkaj, ti brusi jezik!« sta mi tako rekoč
izročala vsa pooblastila.

»Že prav,« sem se delal moškega. »Le ti,
Nace, ne pozabi, da se boš moral meniti morda
tudi z gospo in z gospodičnami.«

Nacetu so izstopile oči, še Jože je tiho vzdihnil.

»Kajne, Nacek, spodnje hlače pa si si nad
gležnjem dobro spodvezal?« sem še pičil in brž
potrkal.

13

196

Vrata so se precej odprla — s praga je v nas
zastrmela gospodična, in še lepa je Lila po vrhu
in prav prikupna. s-

Na, česar sem se res bal tudi jaz, se je pri¬
merilo. Za trenutek nisem vedel, kaj bi. Zvrtinčile
in zavozlale so se mi vse voljne in maziljene
besede, ki sem si jih bil ubral za to priliko.

»Prosim, z gospodom bi radi govorili o prav
posebnih rečeh,« sem suho jasknil.

S kretnjo roke nam je prijazno velela, naj
vstopimo v verandno sobo in naj nekoliko poča¬
kamo.

Kakor smo vstopili, smo obstali in se nismo
ganili. Če bi bilo mogoče še uiti brez sramote,
mislim, bi jo bil ucvrl tudi jaz, tako nam je bilo.

»Papa... papa... deputacija . ..« smo slišali
iz nekega ozadja.

Vsi odreveneli smo se kislo nasmehnili.

In že je vstopil gospod Vencajz, čokat in ne¬
koliko obilen, zdrav mož z močnimi temnimi brki.

»Oho, gospodje dijaki, naši gospodje dijaki!«
se je prijazno smehljal, vljudno klanjal in nam
segal v roko. »Prav, prav ... no, sedimo, sedimo
in se kaj lepega pomenimo!«

»Da, taka je prava gospoda, mi smo se je pa
tako bali,« sem se zadovoljen spomnil svojih vče-
ranjih besedi o gospodi in pogumno povedal:

»Zaradi tele naše Čitalnice smo prišli do vas,
gospod višji sodni svetnik.«

197

»Kaj ji manjka?« me je vedemo pogledal.

»Vse,« sem kratko zinil. »Vaš gospod sin, saj
veste, jo je ustanovil. Odkar ni več njega, hira
tudi ona. Dremlje. Radi bi jo zbezali pokonci mi,
pa sami tega ne znamo, ne moremo. Zato smo prišli
prosit, da bi nam pomagali zdaj vi.«

Med tako, kakor sem si domišljal, moškim ogo¬
vorom se je gospodu nekoliko pobesila glava, neka
rahla, pa vendar vidna senca mu je potemnila
sicer tako prijazni obraz.

V trenutku sem že vedel, da sem se nerodno
zaletel in da mu ne bi bil smel vrtati po rani za
rajnim sinom. Zavest tolikšne neolikanosti me je
uščenila, glava bi bila od sramu kinknila tudi
meni, če ne bi bil gospod že dvignil oči in vprašal:

»Ali ste že uganili kak program — spored?«

»Že, že,« sem popal in povedal svoje včeranje
misli.

»Hm, v katero stran pa bi zažvižgali, da vam
pevci kar priteko, kakor si nemara mislite?« se
je smehljal in nas bistril, da je težko dobiti dobrih
pevcev in da priprave za take in druge stvari tudi
stanejo precej denarja. Kje da ga mislimo dobiti,
če ga morda že nimamo kar na kupčku?

Pa ni počakal odgovora, kar dalje je spra¬
ševal:

»Od kod si naročite govornika in koga ste si
izbrali?«

»Govoril bi kar jaz.«

198

»Tako? Vi?« se mi je očitno čudil. »Kaj bi si
upali? Ali ste kdaj že kje govorili tak ali podoben
govor?«

»Še ne, vendar mi je govor najmanjša skrb.«

Zmajal je z glavo in poprijel:

»Kaj pa igra, igra? Katerega pisatelja ste si
izbrali ? «

»Nobenega,« sem se že nekoliko napihnil.
»Igro napišem jaz sam.«

»Sami? Spet vi sami?« so se skoraj na glas
smejale njegove prijazne oči. »Dijaček moj, dosti
si upate!«

Držal sem se, kakor da me je močno pohvalil.

»No, zdaj me pa poslušajte,« je začel s čisto
drugim glasom in nam dopovedal, da Čitalnica
postavno še obstaja in da bi se morala razpustiti,
preden bi mogli ustanavljati drugo. Ali smo se že
kaj domenili z njenim odborom? In kaj pravijo
drugi Šentvidci? Kakšnih misli so gospodje v žup¬
nišču in v šoli?

S temi in še drugimi vprašanji nam je pod¬
kuril, da je vroče postajalo posebno meni.

»Kaj pa šola, šola?« je hudi ogenj še podpihal.
»Lahko bi vas kaj pestila, če ji niste naznanili,
kaj nameravate. Dijak je tudi med počitnicami
v oblasti šolskega disciplinarnega reda.«

O, to je bil mrzel mrzel curek posebno na moj
prepokončni hrbet! Zazeblo me je: pred očmi se

199

mi je bolj in bolj razločeval zaripli obraz hudega
profesorja Marinka.

Gospod Vencajz je najbrž opazil, da nas je že
močno upognil in streznil.

»Sicer pa še s tovariši premislite, kar smo se
tu menili,« se je spet prijazno nasmehnil in vstal.
»Za nedeljo vas vse skupaj lepo povabim, da bi
točno opoldne prišli k nam na kosilo in se tako
pomenimo, kaj ste sklenili.«

Priklonili smo se vsi obenem, kakor bi se že
prej vadili take gosposkosti.

Pa smo bili spet zunaj in smo se oddahnili
kakor človek, ki je opravil veliko in hudo delo.

V misli na Čitalnično veselico sem se milo
spogledoval s prvo zarjo, s prvim soncem svojih
sanj o prosvetnem delu, kakor se rado po nemar¬
nem imenuje tisto častilakomno in včasih tudi
sebično iskanje in razkazovanje samega sebe.
Moje sanje so bile sicer čiste, častilakomne pa.
Do sijaja ob Čitalnični veselici mi je res bilo,
ker sem želel, da bi se v njem svetila mati, ki je
tako verovala vame.

V svoji viharni živahnosti in umišljeni moško¬
sti sem moral biti smešna, obenem pa otožna po¬
doba otroškosti, ki je umirala v meni.

Gospod Vencajz je moji častilakomnosti mo¬
dro pristrigel peruti. Njegovi prijazni pomisleki
so me skoraj streznili, vendar tudi kaj potrli in
ponižali. Srce mi je onemoglo molčalo, ko sem

200

med Jožetom in Nacetom poniglavo klamal do
tovarišev, ki so nas čakali, da jim povemo, kako
smo opravili.

»No, ali ti nisem pravil?« je Jože trenil vame
in se mi posmehnil.

Tudi Nace, ki se je tako bal iti do gospode, je
bil zdaj vesele volje kakor pes, ki zdrav pride iz
cerkve.

»Ko bi le še tisto gosposko kosilo vsaj tako
srečno prebili!« je Jože mislil na glas. »Kdo izmed
nas je že bil za gosposko mizo?«

»I, kar doma ostanimo in se rajši žgancev na¬
tepimo aii pa močnika naklepi j imo!« je svojo skrb
povedal tudi Nace. »Med gospodo nikar več ne
hodimo, sicer se res osramotimo!«

»Tele!« sem revsknil vanj. »Kaj ne veš, da bi
tako prav grdo užalili gospoda Vencajza in nje¬
govo gospo? In da bi nas vsa soseska nosila po
zobeh?«

»Hm,« mi je Jože pritegnil, »povabili so nas,
priti moramo, z ničimer se ne bi mogli izgovoriti.
Ampak čisto po nepotrebnem smo si naprtili to
dolžnost,« me je spet nejevoljno pogledal.

Vso pot sta me grizla, da je bilo joj.

»Proti enemu sta dva že cela vojska,« sem si
mislil. »Kaj še bo, če se tudi drugi zaprašijo vame?«

He, besedičnosti mi ni manjkalo nikoli; to pot
pa so se mi besede le nerade redale, prepotrto mi
je bilo srce.

201

No, vojske s tovariši ni bilo prevelike. Tisto,
da gospoda Vencajza nismo mogli kaj prida ogreti
za Čitalnico po naši misli, jih ni prav nič speklo,
močno pa jim je bilo všeč vabilo h gosposki mizi.

»Tako vsaj spoznamo, kako velika in polna
je gosposka žlica,« se je zatepen dijak smehljal.
In še ta in še oni se je dobrovoljno oblizoval.

»Ali pa tudi veš, kako se ti je vesti za gospo¬
sko mizo?« je Nace, ves rdeč, ščuval lahkomiselne
požerune.

»I, prava reč! Z žlico bom vejal naravnost v
usta, tja za ušesa je menda ne bom nosil.«

»Da, boš, če ti že prej ne bo od zadrege pala
pod mizo!« se je tudi Jože namrdnil kmečki ne¬
dolžnosti. »No, saj boš videl, ko boš sedel med
gospemi.«

»Med kakšnimi gospemi?« so se ustrašili.

Do zdaj so mislili, da jih Vencajzovi posadijo
za posebno mizo v posebni sobi, kakor so bili
navajeni iz gosposkih hiš v Ljubljani, ki so pasle
ubožne dijake. Ampak da bi sedeli in jeli kar med
gospodo samo? Ne! Pa še gospe bi bile zraven!
Začeli so se plašiti, vse veselje do gosposke gostije
jili je minilo.

Jaz sam sem molčal, sicer ne lahko, vendar
sem molčal. In nejevoljen sem bil, ker sta jih Jože
in Nace tako plašila. O, noja samega bi bolel
trebuh, če bi tačas požrl eno»samo rosico mojega
žolča!

202

»Kaj pa, če bi se z lepim pismom opravičili in
ne bi šli?« se je nekdo domislil. Misel se mu je
zdela bistra, ves zadovoljen je buljil predse kakor
pomolzena krava in čakal, kdo ga pohvali in mu
pritegne.

Zdaj sem se oglasil jaz. Spomnil sem se, kako
me je kaplan, preden sem prvič šel v Ljubljano,
učil olikanega vedenja med jedjo in kaj sem o tem
bral v knjigi »Olikani Slovenec«, ki jo je spisal
Ivan Vesel, dekan v Ilirski Bistrici in prevajalec
iz ruščine; iz spomina so se mi zabliskale tudi
povesti, ki sem v njih bral opis takih šeg. In s to
tujo učenostjo sem začel tovariše mojstriti tako
v živo, da so si po malem opomogli od strahu pred
gospodo.

»Kaj niste dijaki?« sem jih smrkavec, kakršen
sem bil, samosvoje predrzno pestil in učil. »Z bo-
ječnostjo pred olikano družbo samo kažete, da
ste se do zdaj motali le v slabi druščini!« Vsi so
rdeli; še učeni in pametni Jože. »Vedi se, kakor
se spodobi, pa bo prav!« sem jih preraščal. »Ne
sreblji na glas, kakor bi žago pilil, in ne cmokaj
kakor gospod prašič po koritu; ne govori s polnimi
usti, pazi na roke, da kaj ne prevrneš, in pomni,
kako so te mati učili, pa jo izvoziš in te ne bo
treba biti sram!«

Oči so se jim svetile. Z obraza, ki jim je žarel
od polajšanja, sem bral, da sem jih zmogel.

»Gobec!« me je prvi pohvalil Nace.

203

Tačas sem res spoznal, kako velika moč je
v spretnem jeziku.

»Res je,« se mi je nasmehnil tudi Jože, »jezik
ti je čudovito namazan; redil te bo sam, če ti vse
drugo kdaj spodrsne in odneha.«

Določenega dne smo se sešli. Bili smo vsi lepi,
poškrobljeni in polikani. Všeč smo bili drug dru¬
gemu, kar gledali smo se.

Nace, ki ga je kačjepični jezik zmerom srbel,
pa je zdaj molčal in potrt gledal predse kakor
polomljen stol v gostilniškem pretepu.

»I, Nace, kaj pa ti je?« se ga je tovariš lotil,
da bi ga udobrovoljil. »Nič ne skrbi, saj si lep
kakor bi bil naprodaj.«

»Pa res,« je še drugi pomagal. »S tistimle
okroglim, nizkim klobučkom je kakor pravi hrvat-
ski ženin. E, gospe bodo gledale samo njega, drugi
bomo, kakor da nas ni.«

»Boga zahvali,« se je Nace nečimrno nasmeh¬
nil, »tako vsaj ne opazijo, kako bukov si.«

»Čas bo,« je silil nemiren nepočakljivec, »kar
pojdimo, naj se že izkaže, kdo bo največje tnalo
ob tej prvi izkušnji naše olikanosti.«

»Zamuditi res ne smemo, prevred priti pa tudi
ne«, sem odhod zadrževal.

Naposled smo se le odpravili. Vso pot smo
malo manj ko molčali. Tesno nam je bilo, preteto
tesno; tudi meni samemu, kaj bi tajil. Hm, res ni
bila majhna reč, kaj menite, v gosposko hišo iti na

204

kosilo k imenitnemu gospodu in občutljivim mest¬
nim gospem, ki te merijo in tehtajo in ki jim ne
uide nobena tvoja nerodnost, če se ti je po nesreči
spesnila v besedi ali dejanju.

Ko smo prestopili prag Vencajzove domačije,
nam je tesnoba nekoliko splahnela kakor človeku,
ki se nevarnosti ne more več ogniti, marveč se
mora pomeriti z njo. Na stanovanjskih stopnicah
se nam je razklenilo vse, glasni in živi kakor
kmečki svatje smo štorkljali navzgor. Po kmečko
je tako bilo prav; mislili smo, da je prav tudi po
mestno, češ naj začutijo, da prihajamo in da smo
veseli, ne kakšni poniglavi in potuljeni gostje.

Aha, tukaj. Kdo bo potrkal ob stanovanjska
vrata? Jezik je zastal vsem, nihče si ni upal.

Najpredrznejši sem bil zmerom jaz. Tako sem
tudi zdaj stopil naprej in potrkal. Na, vse tiho,
za vrati se nič ne gane. Potrkam še enkrat, neko¬
liko močneje. Od nekod drobijo ženski korakci. »Na
kratko rogovilo je nasajena tale«, sem sodil po
hoji in ugibal, kakšna bo.

Vrata se odpro, ven pogleda velika, lepa go¬
spodična in zastrmi v krdelo. Brž snamemo klo¬
buke in tudi zastrmimo. Trenutek se molče gle¬
damo vsi, gospodična in mi.

Ziniti bi bil moral katero jaz, pa mi je srce
skočilo v grlo in mi vzelo sapo in besedo. Kaj mi
je ne bi! Še nikoli mi ni bilo govoriti s tako

imenitno gospodično, na, zdaj se pa gledava iz oči
v oči. In še lepa je, všečna, da res ne morem dihati.

»O, gospodje dijaki, kajne?« se je že prijazno
nasmehnila in prosila, da bi vstopili. Odvedla nas
je v lepo, svetlo izbo in prosila, naj sedemo in
trenutek počakamo.

Ko je odšla, smo se spogledali. Oči so nam bile
velike, obraz dolg, Nacetov tudi čisto bled.

»V najslabši krčmi bi bil rajši ko tu!« je Nace
vzdihnil in me tako pogledal, da bi me bil pobil,
če bi oči teple.

»Papa ... papa ...« smo z druge strani stano¬
vanja slišali gospodični glas.

»Aha, zdaj pride gospod sam,« je Jože rekel in
me pogledal, pa tudi on ne prav prijazno.

Saj res! Že samemu mi je začelo postajati žal.
da sem s svojo častilakomnostjo in sitnim jezikom
hudo vznemiril tovariše in nekoliko zmotil počit¬
nice prijazni gospodi.

Svojega kesa prav do konca še nisem obudil,
ko se je med nas prismehljal gospod Vencajz.
Čudovito l jubezniv je bil z nami. Vsakemu posebej
se je priklonil in mu segel v roko.

»Le posedimo še malo,« nam je potlej prijazno
dejal, »kuharice so se nekaj zamudile.«

»Joj,« sem se v mislili ustrašil, »prevred smo
prišli, kakor da nas je sama lakota!«

Nejevoljen sem trenil po ..tistih tovariših, ki so
tiščali, naj že gremo, da ne zamudimo.

206

»Kaj pa Čitalnica?« se je gospod začel prijazno
meniti z nami. »Ali ste igro že spisali?« je hudo¬
mušno pogledal prav mene.

»Spisal,« sem izdal skrivnost, ki je še nihče ni
slutil. Pretesal sem namreč dvodejanko, ki sem
si z njo že v Novem mestu obtežil vest, ji izplal
pleve, osmukal ošine in jo zagozdil z nekimi no¬
vimi, veselimi prizori. In postrigel sem jo in okle¬
stil, da me je očetovsko srce krvavo bolelo, pa
vendar je bil otročiček potlej večji in močnejši.

Dijaki so se zasmejali, češ glej ga, laže kakor
bi pes tekel!

Tudi gospod Venca jz je najbrž mislil, da sem
se v sili zlagal. Poredno se je nasmehnil in po¬
menek razplel v prijazen nauk, naj za tisto leto
vso reč pustimo, ker je v tem kratkem času ne bi
zmogli.

Vsa kri mi je bušila v glavo, sapa mi je puhala
le skozi nosnice, jezik se je krotil, da je menda
piko dobil, hoj, hudo hudo me je ugriznila gospo¬
dova misel, da lažem.

»Ta nam že ne bo pomagal,« so mi umirale
sanje o sijaju Čitalnične veselice. »Nemara pa je
res bolje, če se letos ne silimo več s to rečjo«, sem
jih otožen pokopal in križ postavil na njih grob.
Moj Jezus, takih grobčkov sem objokoval že več!
Ampak na vsakem je stal križ, znamenje vsta¬
jenja. Veroval sem, da pride čas, ko zatrobim

207

sodni dan in zberem okoli sebe vse sanje in jih
pravično odberem za levo in za desno stran ...

Gospod Vencajz nam je modro in prijazno še
klestil vrhove, ko mu je tista lepa gospodična pri¬
šla povedat, da je miza pogrnjena.

Kosilo je bilo res gosposko.

Če je modri Salomon malodušno vzdihoval, da
je vse nično, je vzdihoval pač le zato, ker je sicer
poznal slast ljubezni in samovoljnosti, ne pa tudi
slasti, ki jo bude dobre jedi.

Pa kakor je bilo vse res čudovito dobro in
kakor so bili z nami vsi ljubeznivi in prijazni,
smo vendar jeli, kakor bi nas vezala obljuba post¬
nega pritrgovanja. Tačas še nismo poznali nauka:
Preden se odpraviš na pojedino v tujo hišo, se
nekoliko podstavi že doma, da lačen ne boš, ko
vstaneš izza mize.

Ne pomnim, da smo bili kaj nerodni. Izkazalo
se je pač, da je marsikateri kmečki otrok lepše
olikan kakor so tisti prepestovani in občudovani
mestni cvetki. Kdor ne verjame, naj pogleda, kako
se kmečki otrok vede v mestu in kako mestni
negovanček na kmetih.

29. Domače vaje.

Tovariši so kar pokonci hodili, tako so bili
veseli, da smo srečno prebili prvo izkušnjo na
opolzkih salonskih tleh. Dan, dva je le mene še

208

nekoliko ščemelo, ker sem pač moral opustiti mi¬
sel, da se bom bahal in razkazoval ob Čitalnični
veselici.

»Nemara pa nam je gospod Venca jz le prav
svetoval?« sem se treznil, ko mi je odleglo. Čas
res teče kakor voda. Počitnice kar kopnijo, bašti
smo se prekasno spomnili zaspane Čitalnice.

Zdaj bi bil lahko pustil vse znemar, pa sem
le še dalje svojo mel. Uboga igrica mi ni dala
pokoja. Prtila mi je prebito hudega dela, ko sem
se še in še potil ob njej, jo milo gledal, cedil, ji
likal in pretikal besede . . . Potlej sem jo na lepo
prepisal in spravil. O, pa mi še ni dala miru. Že
drugi dan sem jo imel spet pred seboj. Zdaj je
nisem več tako milo gledal; nekoliko se mi je že
odmaknila, razločneje sem jo videl. Začel sem jo
česati prav v živo in tudi že striči. Ko sem jo
vnovič prepisal, ti je bila skoraj že čisto druga,
tako sem ji preščipnil vitko telesce in zmenil ne¬
dolžni obrazček.

Tako sem jo skril na dno skrinje. Pa tam ji
menda še ni bilo čisto prav, po meni je vpila ven
in ven. Od koder sem prišel, sem stekel k njej,
kakor mati k dojenčku, in jo dvignil kakor otroka
iz zibeli in ji ljubeče pobožal poležane laske, še
večkrat pa se ustrašil peg, ki so se ji na ličku bolj
in bolj razodevale ...

O, dela in skrbi mi je prtila dosti dosti.

209

Naposled so besede med nami tako dale: po¬
vedati sem moral, kaj mi je še kanilo s peresa,
sicer bi dejali, da me je res sam jezik.

»Pokaži jo!« je Nace debelo gledal. »Prej
ne verjamem.«

In sem jo. Kar onemeli so in zardeli, pa menda
ne od nevoščljivosti, saj niso bili kakor slabi in
stari literati in drugi taki ohlapni umetnjaki.

»Preberi nam jo, preberi!« me je Jože pri¬
jazno udaril po rami.

Od navdušenja ves zadihan sem že zdrdral
dve, tri strani, ko me je Jože ustavil:

»Črke poznaš, brati pa ne znaš; besede so
ti brez življenja in občutja. Če bi te poslušal, ne
pa tudi videl, ne bi smel uganiti, da bereš, tako
živo in naravno moraš izgovarjati besede.«

Slušal sem in skušal besede in misli podčrto¬
vati, pa sem jih, kakor so dejali, prisiljeno le
vlekel, da so boleče pele kakor jermen na žagi.

»Dobro brati ne boš znal nikoli.«

»Naučim se!« sem veroval.

»Komaj, preslab ti je posluh, da bi z glasom
kdaj res znal ravnati prav.«

»Potrte orglice nimajo slabšega posluha,« mi
jo je še Nace pribelil. »Saj veš, da nikoli ne mo¬
remo nobene zapeti, če ti kruliš vmes.«

Jože je opazil, da se mi oči že preteče sve¬
tijo in da mi ušesa gorijo. Pametno je brž neko¬
liko obrnil in zavrl še nadaljnje poniževanje.

Iz nižav in težav

14

210

»Brati res ne znaš, pisati pa, pisati,« je gladil.
»Ko le ne bi bil prejezičen. Kar se da povedati
v dveh, treh besedah, rad razpredeš v dolg stavek;
še rajši pa do omlednosti vse zabeliš s cvrčečimi
besednimi ocvirki. Ko bi bili vsaj tvoji!«

»Čigavi pa so?« sem se ustrašil obdolžitve.

»I, nabral si jih iz dobrih in slabih pisateljev,«
me je miril. »Nikar več tako. Piši po domače, saj
znaš, pa bo lepo in prav.«

»Da,« se je tudi Nace delal učenega, »le kar
je preprosto, naše in domače, je lepo.«

»Od kod veš to?« ga je tovariš pičil.

»Slišal sem, morda bral tako, ne vem več.«

»Kup gnoja je zadosti domač in preprost,
samo lep ni prav nič,« se je oni posmehnil.

»Včasih je vendar lepo tudi, kar je preprosto:
vrt, njiva, hosta.«

»O lepoti je težko reči kaj določenega, sem
bral tudi jaz,« je še drug vedel. »Ali tega, mislim,
tu ne razmotamo.«

»Nanetova igrica ni čisto brez nič«, se je spet
oglasil Jože. »Besede prav postavlja in sklada, da
so tu, tam kar nedeljsko lepe. In skoraj bi dejal,
da tudi že zna nekoliko pogledati v človeka. Ko
le ne bi toliko modroval! Tisto o dejanju in misli
je čudno zamotal.«

»Zanimivo pa je le,« se je upiral tisti, ki je
najbolj vrtal v lepoto. »Ampak vedel bi rad, kaj
je bilo na svetu prej: dejanje ali misel?«

2  11 .

»Misel, bi dejal,« je poprijemal še drug. »Iz
nje se rodi dejanje in vse.«

»Hi, premišljati, delati, to so same nevarne
pasti!«

»Že, že: nesrečen postaneš, ko začneš pre¬
mišljati vse prav do dna.«

»To naj potrdi Nane, ki ga je zapeljalo, da
je že začel misliti in delati,« me je uščipnil Nace.

Čudno, molčal sem, odkar sem jim prebral
igrico. Morda sem čutil, da sem na sodbi in da
se z ničimer ne morem zagovarjati. Če sem se
prednjo upal s svojim delom, moram biti pač tudi
toliko močan, da me ne spodnese. Zato sem mi¬
roval in pošteno molčal, čeprav ne laliko.

Počasi so mi vso tisto ljubo igrico dali skoraj
čisto v nič. Joj, kako me je peklo, kako bolelo . ..!

Doma sem jo potlej trezno pregledal še sam
in sem jim — pritegnil.

Kdor piše, kar utegne priti pred oči tudi dru¬
gim, mora vedeti, kaj dela. Pa izobražen mora
pisatelj biti iz šole in življenja in trden v jeziku
in miselnosti.

Tega sem se precej razločno zavedal po tisti
hudi sodbi, čeprav so me besede morda nekoliko
zmešale in zasukale v čudna premišljevanja.

Bistri Jože je najbrž čutil, da nekaj predem.

»Alterius non sit, cjui suus esse potest — kdor
je sam kaj, naj se ne obeša na pete drugih,« mi
je pomembno rekel, ko smo se razhajali.

14 *

212

Precej sem ga razumel in si obljubil, da se
bom ravnal po njegovem lepem nauku.

50. Pojedina pri Trimalhionu.

Tačas je med nami bila navada, da so bili
večji dijaki skoraj vsako nedeljo župnikovi ali
beneficiatovi gostje in da so kaplana spremljali,
kadar mu je bilo maševati pri kaki podružnici.

Domačini, ki se jim je vse to kaj imenitno
zdelo, so bistroumno vedeli, da so vsa tista vabila
in pota le obdelava in priprava za — lemenat.
Resnica je seveda bila, da ni ne župnik ne bene-
ficiat ne kaplan nikogar rinil v duhovniški po¬
klic, najmanj pa ob taki priliki.

»Glej si no,« so se zdaj čudili, »gospod Ven¬
ca jz je res duša: dober, prijazen je, lepo gosti
in časti tudi tele naše najmlajše iz mestnih šol.«

»Bog mu daj dobro: ko dorastejo, mu jih že
duhovni prestrežejo in lepo presučejo na pot do
nove maše.«

»Je, za vsakega pa ure tako ne teko. Temu,
onemu, tako pravijo, poredno bi jo: Ko kiklja bo
oltar, tačas boš ti far!«

»E, to so le neumne besede. Vsi se učijo za
novo mašo. Če pa kdo res ni za božjo, je pa bolje,
da si izbere cesarsko službo.«

»Tako, vidiš, je le dobro in prav, če ti du¬
hovni medse vabijo študenta, ko si izbira poklic
in ko je od skrbi in dvomov ves nesvoj.«

213

»O, prav, prav. Pametno ga posvetujejo, ko
je tega res najbolj potreben.«

»Da, dober svet je gotov denar.«

Tako je daleč okoli šel glas o' naši gosposki
gostiji pri Vencajzovih.

Prav v živo se je prijel tudi nekega gostil¬
ničarja, ki je iz daljnih krajev prišel med nas.
Mož je bil že vdovec in nekoliko plesniv, priden
pa kakor čebelica, podjeten in spreten, da so se
mu vsi čudili. Nosil se je skoraj gosposko, šteli
so ga med jaro gospodo.

Kmalu nas je obiskal vse, ki smo bili v go¬
stih pri Vencajzovih, in nas lepo povabil na kosilo.

Vabilo nam je bilo všeč, najbolj pa nemara
tudi zato, ker smo vedeli, da nam tu ne bo sedeti
v druščini gosposkih žensk.

»Taka vabila naj bi nas lovila kar vsak dan
pa bi počitnice bile še lepše!« se je Nace smehljal.

»Zakaj neki smo prav mi milost našli v nje¬
govih očeh?« se je tovariš spomnil pripravnega
izreka iz svetega pisma.

»To me nič ne skrbi,« je tih dijaček povedal.

»Stopnje za Vencajzovimi bi nemara rad po¬
biral,« je Nace menil. »Da le ne bi kaj zamerili,
ko zvedo.«

»E, prav mar je gospodi kaj takega.«

»Da, kar lepd pojdimo še pod to gostoljubno
streho,« je nekdo modro 3jm.il; »na lakih potih
se nam ne more slabo goditi.«

214

»Ne more, dokler tako lepo vedo: Gost v hišo,
Bog v hiši.«

»Bog daj, da bi se te lepe navade oprijeli še
drugi,« se je Nacetu smejalo kar samo; »pri takile
jari gospodi ti vsaj ni treba biti posebno v za¬
dregi.«

»Ne zameri, Nace,« sem se začel vtikati, »jaz
mislim drugače.«

»Vem, zmerom vrtaš kaj posebnega.«

»Vidiš, prav pri jari gospodi moramo močno
paziti nase,« sem poprijemal. »Če ti pri gospodi
kaj spodrsne, ne zve tega nihče. Prava gospoda je
preolikana, da bi svojega gosta dajala v jezike;
jara gospoda bi te pa do tal ponižala, samo da
bi sebe povišala.«

»Tako mislim tudi jaz,« me je Jože pohvalil.

»Da se kaj dobrega stori, je treba sto ljudi,«
sem mu pomagal s pregovorom, »da se pa kaj
skazi, za to je že eden preveč.«

»Prav bo, če se pripravimo, da bo to kosilo
nemara kakor tista slavna pojedina pri Tri mah
hionu,« je Jože rekel in nam povedal neko čudno
zgodbo o Trimalhionu, ki je bil v starem Rimu
ubog suženj, pa se je osvobodil in povzdignil med
naj večje bogatine. Bil je neizobražen, a hudo do¬
mišljav človek. Rad bi se meril z gospodo, pa je
vedel, da se nikoli ne zrine mednjo. Zato je sam
iskal preproste goste in jih vabil na strahovito
drage in dobre pojedine, da bi se vsaj njim ba-

215

hal z bogatijo in s potratnostjo. Rimljanski pisa¬
telj Gaj Petronij Arbiter je praznoglavega ba¬
hača podsmešno opisal v ,Pojedini pri Trimal-
hionuh

Naš Trimalhion je od veselja ali od česa kar
zažarel, ko smo prišli. Vsi smo bili mirni in skoraj
gosposki, nič nas ni skrbelo, kako jo bomo vozili,
saj smo veliko skušnjo neke olikanosti že napra¬
vili na Vencajzovem parketu.

V hiši je dišalo po veliki pojedini in iz kuhinje
se je kadilo, kakor bi kopo podirali.

Gostitelj je poplesaval okoli nas in se nam
klanjal, dokler nas ni v veliki sobi zasebnega
stanovanja posadil za mizo. Tu nas je zmagovito
pogledal in že ,za hipček* skočil venkaj.

Miza je bila pripravljena, da po naših mislih
ni mogla biti lepše. Nismo vedeli, ali bi se čudili
obilnemu posodju iz dragega porcelana, srebrnim
žlicam in bleščečim se vilicam in nožem, ali bi
se presenečeni smehljali obilnemu šopku cvetja
ob vsakem krožniku, ali bi strmeli po mestnem
pohištvu in težkih okenskih zavesah iz gospo¬
skega ,pliša‘.

Molče smo se spogledovali. Jože je naposled
rekel: »Trimalhion, saj sem vam pravih«

»O, tu nas spet čaka prav velika žlica,« se je
dijaček oblizoval; »to pot se je pa res ne bom
več tako neumno branil.«

216

»Molči, šleva, molči!« mu je Nace ustavil sline.
»Kaj si kakor farovški hlapec, ki se poti, ko je,
in ki ga zebe, kadar dela?«

,Hipček‘ je minil. Trimalhion je odprl vrata,
za njim je debela, rdeča in vroča kuharica ali kdo
racala z velikim podolgovatim krožnikom tanko
narezane in z nastrganim hrenom obložene gnjati,
mastnega sira in lepo zapečenega belega, hrustlja¬
vega peciva.

Tako se je začel uvod naše velike pojedine.
Vedli smo se ves čas prav dobro. Nihče ni segal
po ,veliki žlici‘, nikomur ni nič spodrsnilo ne v
besedi ne v dejanju. Gostitelj sam je bil čudovito
ljubezniv in postrežljiv in si je res dosti priza¬
deval, preden smo nekoliko odnehali v ,obljubi
postnega pritrgovanja 1 .

In vendar je bilo lepo in veselo.

Ustrašil pa sem se, ko je gostitelj ,za hipček‘
zginil in se vrnil z veliko steklenico vina.

Ujel sem se z Jožetovimi očmi, razumela sva
se. Pametni fant je precej vstal in prosil, naj vina
ne raztoči po kozarcih, ker ga nismo navajeni in
ga ne bomo pili. Gostitelj nas je resno pogledal,
pokimal in se ,za hipček‘ spet zgubil.

Ostali smo sami in molčali.

»Lepo sramoto bi si nakopali, če bi se napili,
da bi nerodno proti domu omahovali in se vsemu
svetu v zobe dajali!« je Nace povedal misel nas
vseh.

217

Pa ,hipček‘ je spet minil, pametni gostitelj
se je vrnil z veliko steklenico slatine. Take vode
dosihmal še nisem pil. Všeč mi je bila kakor mi
v kasnejših letih morda tudi prav dobro vino ni
bilo zmerom tako.

Gostitelj se je umiril, obsedel med nami in
začel praviti zgodbe iz svojega življenja.

No, ne bom jih razobešal. Saj ne bi bilo spo¬
dobno, če bi izčenčal tisti naš moški pomenek.
Tudi napačno bi ta ali oni utegnil razumeti za¬
motane življenjske zgodbe našega gostitelja.

»Ne, ni Trimalhion, ni bahač,« je Jože pra¬
vično popravljal svojo prejšnjo sodbo, ko smo se
vračali domov. »Dobra duša je, po nas bi se rad
prikupil tudi domačinom.«

»Veliko hudega je užil, dosti prebil, iz vsega
srca mu privoščim, da se mu vsaj zdaj dobro
godi,« sem zavezal jaz.

31. Kritika.

Na, počitnice so se usušile, šole so se oglasile.
Dijaki smo se obiskovali in poslavljali. Nace je
postal čisto drug. Najrajši je bil sam. Pravili
so, da se mu je tudi jezik menda zalomil in da
zdaj otožen poniglavi in se molče z nekimi papirji
onegavi.

»Kaj si bolan, ka-li?« sem ga podržal za roko.
»Oči so ti kakor kres, nekaj izmenil si se.« Trenil

218

sem po mizi in se nasmehnil: »Pa vendar že ne
pišeš oporoke?«

»E, nič, nič,« se je zganil in urno v miznico
posnel neke počečkane listke. »Kar tako...  se
včasih učim latinskih glagolov ...«

»Glej ga!« sem pohvalil in ga nejeverno po¬
gledal. »Pokaži no, tudi jaz bi se rad tako učil.«

Sprva ni hotel, čez dolgo se je vendar vdal.

»Daj roko, da nikomur ne zineš.«

Moško sem mu segel v roko in se priveril, da
bom molčal.

»Veš, igro sem napisal.«

»Glej ga!« sem se spet začudil. »Pokaži no!«

»Kje je že! Prezanič je bila, tisti tvoji še do
členka ne.«

»Kaj veš, Jožetu bi jo bil pokazal, saj sem jo
tudi jaz vam vsem.«

»Sram me je je bilo, pesmi sem se rajši lotil.«

»Pesmi?« me je vrglo kvišku. »Nace, kavelj
si! Pokaži mi katero, pokaži!«

Počasi je segel v miznico in mi dal pesmico.
Pela je slavo zlati všenici in ljubki prepelici.
Prvi verz je prosil: ,Zori nam, zori, zlata všenica.'
\  dušku sem prebral vso in ves začuden rekel:

»Daj še!«

Na drugem listku je bila neka žalostna pesem
o dekletu. Prepeta je bila po narodni: ,Rasti mi,
rasti, trav’ca zelena/

219

»Ta pa ni čisto tvoja,« sem ga pogledal.

»Moja. Narodni sem se pritisnil le po metru
in ritmu — meri in ubranosti.«

»Hm. Zakaj ne tudi po rimi — stiku?« mi je
ušlo. »,Stoji — buči‘, to, mislim, se ne stika dobro.«

Zardel je in zaprl miznico. »No, kaj praviš?«
je čez čas zadrhtel.

»Dober pesnik je velik umetnik; le zrel, učen
in dober človek ga sme soditi,« sem se umikal.

»Ali misliš, da sem jaz vsaj nekoliko tudi
pesnik?«

»Vprašaj Jožeta, jaz, glej, ti res ne vem reči
nobene prave, premalo me je, saj veš. Zdi pa se
mi vendarle, da ti je Bog v srcu razpel pesniško
stranico.«

»Preslabično brni, se mi zdi,« se je pošteno
sodil.

»Beri dobre pesnike pa čakaj, ne privijaj je
preveč, utrgala bi se! In uči se vsega. Nekje sem
bral, da mora biti ne samo po Bogu nadarjen,
marveč tudi močno izobražen, kdor hoče ustvar¬
jati pesniške ali katere druge umetnine.«

Od Naceta sem šel še k Jožetu. Vso pot so
me obletovale prav posebne misli o mladem pes¬
niku. Hvalile so me, ker ga nisem z lahkomiselno
in neumno kritiko pehal s pesniškega Parnasa.
Če v kom nič ni, spozna že kar sam, ko lepo do¬
zori. Več ko kdo ima, nikoli ne da.

220

»Ampak posluh pa ima Nace, posluh,« sem v
mislih postal. »Ubranosti narodne pesmi je znal
nastaviti uho. Če je res za kaj, iz nje in po njej
se bo najlaže spoznal.«

Sodba se mi je zdela prava. Vso pesniško le¬
poto, kolikor sem je mogel posneti, sem tiste čase
videl le v narodnih pesmih. A zdaj je vame dih¬
nilo še drugo spoznanje. Čemu sem se začel spa¬
kovati z največjim pesništvom, z dramatiko, ko
še njene abecede ne znam! Jaz, ki poznam toliko
pravljic, toliko narodnih pesmi? Kaj ne bi bilo
pametneje, če bi prvi čas te kar po svoje sukal
v povestice? Tako bi se naučil pisati... In le
čemu sem s Čitalnico neslanaril tovarišem in Ven¬
ca jzovim? Kaj prav meni mar zaspana Čitalnica?
Samo v jezike sem se dal. Dijaki o meni najbrž
mislijo, da sem puhel domišljavec, ki ga je zgolj
prevzeti ja in jezik, gospod Venca jz pa, da sem ga
glede igre predrzno nalagal.

Ves pobit in poniglav sem priklamal do Jo¬
žeta.

»Kaj dela Nace?« me je vprašal, ko sem po¬
vedal, kje sem bil.

»Kar mi vsi: pospravlja, za pot se priprav¬
lja,« sem dejal tjavdan.

»Saj pospravljati ima res kaj,« se je po¬
smehnil. »Njegova mati pripoveduje, da se nekaj
zamika in da ven in ven čečka po nekih pa¬
pirjih.«

221

Potajil sem se, kakor da nič ne vem.

»Jaz sam pa sem zvedel, da ga tista tvoja
igrica nekaj premika. Prekositi te menda hoče.«

»Lahko me ho,« sem se velikodušno ponižal,
»tista stvarca res ni dosti prida.«

»Prav je, da že tudi sam spoznavaš, koliko je
vredna.«

»Jože, ne samo tega, skesan spoznavam tudi to,
da sem vam vsem prav po nemarnem kalil počit¬
nice in se štulil, kamor se ne bi bil smel.«

»E, kaj!« je odmahnil. »Vse je bilo prav, le
v Vencajzove ne bi bili smeli riniti. To je bilo res
predrzno. Tako mislijo Šentvidci in zamerijo po¬
sebno tebi, ki si nam bil za prvega.«

»A če bi bili zmogli, kar smo si bili naprtili?«
sem se rebril.

»O, vsi bi te hvalili in slavili,« je pokimal
moji skriti misli. »Anti tak je svet. Zato se niko¬
mur nikoli ne ponujaj, sam naj te najde, kdor te
potrebuje!«

Takih in še hujših mi je nakladal, da sem jih
komaj nosil, ko sem se vračal domov.

Doma sem se za pot pripravljal tudi jaz. Mati
me je opazovala in vzdihovala.

»Sama prevzetij a te je!« me je čez čas kar
uščenila. »Komaj si povohal mestne šole, pa že
tiščiš med gospodo! Ves Šentvid zmajuje z glavo,
ker si mu razdiral Čitalnico. Kaj tebi, smrkavec,
mar taka stvar?«

222

Kar molčal sem, saj ji nisem znal dopovedati,
kako je prav za prav bilo.

»Kreljutke so ti še gole in nič se ne ve, kako
se ti kdaj obrasto; ti pa se že izpeljuješ in frfotaš,
kakor bi ti bilo zleteti prav pod oblake!« mi je
navrgla in me preteče pogledala. »Kaj se delaš,
kdor nisi?«

Materina sodba me je hudo bolela. Kar rad
sem šel v mesto. Ob slovesu sem prejel dosti
lepih naukov in opominov, denarja pa beraško
malo.

32. Nova tovarišija.

V Novem mestu mi je bila spet prva skrb,
kako bom živel. Do profesorja Marinka si nisem
upal; kako me je sprejel lani, še nisem pozabil.
Potrkal sem rajši pri dobrih očetih frančiškovcih.
Brez dolgega besedovanja in bolečega poniževanja
so mi 'za vse leto obljubili kosilo in večerjo. Bog
jim daj dobro, veliko hudega so me obvarovali.
Zajtrk pa sem spet kar lepo črtal s svojega jedil¬
nega lista.

Stanoval sem z istimi tovariši in tam kakor
lani, za druščino pa sem kmalu dobil čisto druge
fante.

Nekateri izmed njih so prišli iz Ljubljane.
Z nekim prešernim tepežem so se do grdega za¬
merili profesorjem pa so se jim modro umaknili.

223

»O, ti so mi pa res všeč!« sem jih meril. Bili
so sami močni in že kar moški fantje. »Pomagal
jim bom. če se bodo tudi tu s kom kavsali,« se mi
je budila stara pretepaška žilica.

Četvero ali petero smo jih tisto leto dobili še
iz Maribora. Tudi tem so postala domača tla nekaj
prevroča, pa so se prišli v Novo mesto hladit.

»Ti pa znajo nemško kakor profesorji sami!«
so nekateri izmed nas že dognali.

»Morda so nemčurji,« so drugi sumili. »Med
Štajerci je kar mnogo grdih nemčurjev; nemško
pa radi med seboj govorijo vsi, tudi tisti, ki mi¬
slijo, da so zavedni Slovenci.«

Ljubljančane in Mariborčane je bilo lahko
spoznati izmed nas. Saj se štorasti in družabno
oglati nerodneži še primerjati nismo mogli s temi
sladko olikanimi in gosposko polikanimi fanti. Na
Velikem trgu, meščanskem shajališču in sprehaja¬
lišču, smo jih plaho opazovali in občudovali.

»Ali že veste?« je kmalu završalo. »Pesnik
Mihael Mihajlov je tudi med njimi!«

Mihaela Mihajlova sem poznal iz Ljubljan¬
skega Zvona, nisem pa vedel, kdo se skriva za tem
imenom. Zdaj so mi pokazali sedmošolca — Drago¬
tina Ketteja.

Oh, gledal sem ga kakor pravo čudo božje.
Še nikoli nisem videl tako velikega, živega pesnika.
Kar srečnega sem se čutil, da sem mu sodobnik in
da se šolam, kjer se tudi on.

224

»Zmerom se bom ponašal s tem,« sem prevze-
toval. »Kaj bi dal, če bi mi sreča naklonila, da bi
se kdaj tudi menil z njim!« so mi prešerne želje
koprnele.

Oči so mi kar same hodile za njim, nisem se
ga mogel nagledati.

»Ali se je tudi on pretepal v Ljubljani?« sem
čez čas vprašal, ker sem upal, da bi se laže se¬
znanil s pretepačem kakor z zgolj pesnikom. »Pa
saj mu ni videti, da bi bil tako hud,« sem že
dvomil.

»Ni se pretepal, le neko zabavi j ivo pesem je
zložil,« mi je vsevedeči dijak goreče pravil.
»Profesorji so mu jo zamerili in mu za vedenje
primazali slab red. Zato bi moral plačati šolnino.
Ker je ni mogel, so ga zvrgli. Semkaj je prišel,
da bi se došolal.«

Vendarle je kmalu nanesla prilika, da sem se
seznanil s Kettejem.

Po lanskih znancih sem prišel v druščino tudi
ljubljanskih in mariborskih dijakov. Bili so z me¬
noj, kakor da sem jim vrstnik. Knjig so poznali
na kupe, ateisti so bili skoraj vsi, nejevernost so
branili s strašno učenimi dokazi.

Hudo mi je bilo, da nisem prav nič razumel
njihovih učenih pogovorov. Z nobeno črko niso
imenovali Boga ali vere, besede so jim pa vendarle
tekle samo o nejeveri.

225

To vse me je spet čisto omamilo. Neznana
učenost, ki sem ji slepo verjel, mi je kmalu začela
podirati vse, kar je bilo versko še pokončnega
v meni.

»O, koliko ti vsega vedo in kako trdni so vi¬
deti v svojem znanju!« sem jih občudoval. »Kaj
so bili naši lanski ateisti? Nič. S tistim svojim
Biichnerjem so Boga metali iz nebes in debelo go¬
vorili o neki notranji ali kakšni svobodi.«

Rad sem hodil mednje, omamili so me res že,
čisto preverili vendar še ne.

»Kaj bi s svobodo, če nič ne znam in nič ne
vem?« mi je nekoč ušlo. »Tudi cigan je svoboden,
pa je le cigan!«

»O fant!« je Kette urno stopil predme in me
stresnil za ramo. »Izmed vseh, kar sem jih danes
tu poslušal, mi je tale tvoja najbolj ,plavzibeT —
všeč!«

Ne morem povedati, kako velik ponos mi je
razganjal srce, najlepša pohvala vseh profesorjev
vkup me ne bi bila bolj osrečila.

Ali on se ni več menil zame, z učenimi ateisti
se je začel bosti, pa menda ne prav srečno. Kmalu
je umolknil, prevpili so ga. Premiren se mi je
zdel, premalo zgovoren in premalo jezičen; ali pa
je bil že premoški, da bi se še kaj gnal za takimi
modrostmi. ,Zmagovalci' so začeli na rešeto ate¬
izma dajati tudi, kar jim je profesor Marinko
v šoli razlagal.

Iz nižav in težav

15

226

»Oh, kaj takega menda res ne bom znal ni¬
koli!« sem se spet čudil in ob njihovi veličini
meril svojo majhnost.

Domači ateisti so glede profesorja Marinka
dosti govorili tudi o njegovih človeških slabostih
in da je slab učitelj.

»Tri ljubljanske Svetine poseka!« se je Kette
spet uprl.

»To je pa res,« mu je Ljubljančan pritegnil.
»Če se včasih nazoblje vina, ni to nič takega.
Zdrav možak se dobrega vina ne brani. V šoli je
potlej včasih res nekoliko robat, hudoben pa ni.
Ne upal pa bi si trditi, da je slab učitelj. Ljub¬
ljanski profesor doktor Svetina zna izvrstno raz¬
lagati matematiko in fiziko, krščanskega nauka
pa ne; govori le čisto suho in do pike in vejice
natančno po učni knjigi. O, Marinko je res čisto
drugačen tič!«

In še neki drug Ljubljančan se je potegnil
za profesorja Marinka. Kazalo je, kakor da nam
ga Ljubljančani hočejo pokazati v resni, pravi
podobi.

»Ondan,« je pravil, »sem z nekimi tovariši
šel po trgu. Po cerkvah je poldne zvonilo. Odkril
se izmed nas seveda ni nihče. Po ulicah je iz
gimnazije na trg prišel Marinko s klobukom v
roki. Zdaj so se tovariši vsi brž odkrili, le jaz se
nisem. Ne, da bi komu zoprval, le hinavčiti nisem
hotel.«

227

»Zato pa se je potlej v šoli zakadil vate,
kajne?«

»Saj to je, ni se, vame že ne!« je odkimal.
»Grdo pa je ozmerjal one, češ če se ne odkrijejo
zaradi Boga, se tudi zaradi njega ni treba. -Hi¬
navci! 1  je še revsknil vanje in skoraj pohvalil
mene. ,Vsaj moški je, čeprav v slabem, 1  je dejal.
,Upam pa, da bo že še sam po sebi lepo moško
našel Boga, če ga je res zgubil. 1 «

»To je pa res lepo napravil!« je nekdo po¬
hvalil.

»In še to je naposled rekel vsem vkup,« je
Marinkov zagovornik povedal: »,Če že ne verujete
v greh, verjemite vsaj, da je grdo grdo s klobu¬
kom na glavi hoditi med razoglavimi in molečimi
kristjani...‘«

Nihče ni zinil nobene. Drug drugemu so umi¬
kali oči.

»Posihmal,« je oni razodel, »se res zmerom
odkrijem, ker nočem, da bi me kdo imel za —■
suroveža.«

33. Dragotin Kette.

S Kettejem sva se kmalu precej zvadila. Vča¬
sih mi je pomignil, da sva tudi kam šla. Bil je
slabičen in prej majhne ko velike postave z okrog¬
lim obrazom in močnimi, svetlimi brki. Droben-
tel je ob meni, se ustavl jal in pripogibal do vsake
bili in cvetke. Čudil sem se, kako je poznal rast-

15 *

228

linje; vsemu je vedel ime. Včasih je pobral tudi
kak kamen in mi o njem povedal učenih stvari.
Razumel ga nisem skoraj čisto nič, vpraševati pa
vendar znal, da sem ga dostikrat kar zmešal.
Otrokom innevednežem še modrijan ni zlahka kos.

Dijaki so se tačas tikali vsi. Ketteja sem
spoštljivo vikal, čeprav ni bil močnejši od mene.
In kako lahko sem ga vikal! Anti pesnik je bil,
za mojo pamet, za moje srce veliko večji človek
kakor vsi profesorji vkup.

»I, fant, čemu me pa še vikaš?« se je kmalu
začel braniti časti. »Kar pošteno me tikaj, kakor
jaz tebe tikam.«

Da te! Sitno mi je postalo ob takem povišanju,
srce pa mi je vendar zakopitljalo prav do grla.

»Ne zamerite, ne upam se,« sem mencal. »Vi
ste gospod, imeniten človek. Če bi vas tikal jaz,
ki sem tako niče, bi mi svet očital, da se res nisem
še nič olikah«

»Če tako misliš, nisi niče,« se je nasmehnil in
mi segel v roko. »Le tikaj me, le!«

To je dalo, da se mi je jezik še bolj razvezal,
ker sem opazil, kako rad me posluša. Vse je hotel
vedeti, posebno pa o nižavah in težavah, ki so me
držale in vezale, da sem že tako velik prišel v
gimnazijo.

Do zdaj nisem še nikomur potožil, kako po¬
nižanega se čutim in čedalje bolj smešnega, da

229

sem šele v drugem razredu; njemu sem se razodel
prvemu.

»Nič ne maraj,« me je tolažil. »V tvojem raz¬
redu je marsikak kratkohlačnik, ki morda kmalu
omaga in odleti, čeprav ga vse pestuje in z vseh
strani skrbno drži; ti pa, kakor si ubog in sam,
obstaneš tako ali tako, če se, fant prezreli, prej
kaj ne zavržeš.«

Zdelo se mi je, kakor da me teši in uči mati.
V srcu mi je precej bilo vse lepo in mehko. Poln
ljubezni sem ga pogledal v oči.

»No, le povej še kaj,« se mi je nasmehnil.

Postal sem spet prav zgovoren. Zaupal sem
mu tudi, kako sem že dolgo ves mrtev na knjige,
na pravljice in tudi na domače ali narodne pesmi.

Postajal je in me gledal in si zdaj pa zdaj kaj
zapisoval v zapisnico.

Sam ne vem zakaj, ampak tisto zapisovanje
mi je nekoliko trgalo pripovedovanje.

»Kaj pa si zapisuješ?« mi je ušlo.

»Ali pomniš katero prav domačo pesem?« je
vprašal, kakor da me je preslišal.

Povedal sem mu jih še nekaj, zapisal si je
skoraj vse.

Aha, posvetilo se mi je. Spomnil sem se šesto-
šolca Ivana, ki mi je lani naročal, naj doma dobro
poslušam ljudski govor in naj si zapisujem redke,
lepe besede, da mi bosta zdravo zorela in polno
plenjala pisni in govorni jezik in slog.

230

»Glej ga,« sem razumel, »tudi on je tak, da
prestreza besede, ki so mu všeč.«

In kar napihnil sem se, češ jezik mojega do¬
mačega kraja je prebito lep, če se ob njem sladka
in oblizuje tako bister človek. Obenem mi je pa
vendar bilo, kakor da me rešeta profesor. Pripo¬
vedovanje se mi je začelo še bolj zatikati, anti bal
sem se, da, bal sem se, ali morda ne česnam zgolj
neumnosti, ki si jih Kette zapisuje kar tako.

»Ali poznaš še katero tako pesem?« me je
znova vprašal.

»Poznam,« sem odgovoril kakor profesorju:
»o šmarskem šolmaštru jo poznam.«

»Aha,« je pokimal, »o tistem možu, ki je bil
za učitelja in organista v Šmarju pod Ljubljano.
Pisal se je Kračman, kako mu je bilo ime, ne vem,
umrl pa je menda pred dobrimi tridesetimi leti.«

Vsega tega jaz nisem vedel tako natančno,
povedal sem, kar mi je včasih pravila mati.

Šmarskega šolmaštra so poznali po vsem Do¬
lenjskem. Skladal je priložnostne pesmi, ki so se
ljudem močno priljubile. Nekatere so se kar udo¬
mačile. Imel je več otrok. Vojske z Lahi so mu
vzele najstarejšega sina in ga niso več vrnile.
Sinova smrt je očeta strašno bolela. Pa to menda
še ni bilo zadosti, umrla mu je tudi ena hči.

To je očeta skoraj čisto zmoglo. Velika žalost
mu je prekipela in se zlila v otožno pesem:

Šmarski šumašter taku je gavuru:

Grozn sem žalasten, na vem, kaj bi sturu.

Imu sem sina, pa sem ga zgubu,
revni sudaški stan mi ga je umuru.

On je pr muzki biv, je muzicirav,
pa je švoh prsi biv, se je frdirbav.

Star je biv dvajset let prve mladosti,

Manca pa osemnajst let, tud še nej dosti.

Te pesmi si Kette ni zapisal. Poznal jo je že
in še nekaj vrstic več ko jaz. Njegova pesem se
je v besedab nekoliko razločevala od moje.

Katera je prava? Mislil sem, da je prava le ta,
ki jo poznajo v naših krajih.

»Pravi sta obe, tvoja in moja,« me je učil.
»Pesem, ki jo kdo ubere čisto po ljudskem srcu,
pride kakor prava desetnica precej med ljudi in
jim ostane v spominu, kakor komu govori srce in
mu neso usta.«

Zdelo se mi je, da ga nekoliko že razumem.
Saj sem res doma že slišal to ali ono pravljico ali
pesem, pa jo je vsak drugače znal.

»Ob tej žalostni pesmi je bilo res tudi srce
domačih ljudi,« sem pritegnil in povedal, kar mi
je še pravila mati.

Nesrečni oče je pesem svoje velike žalosti
sam z napevom oživil in jo poslal med ljudi. Še
tisto leto jo je namreč po polnočnici neki tako
otožno s kora zapel, da je vsa cerkev sočutno

232

zaihtela. Ljudstvo je pesem vzelo za svojo in jo
ima še zdaj. —

Pomenki s Kettejem so mi veliko pomenili.
Ob njih sem si bistril duha in se otimal marsi¬
katere naivnosti — prostodušnosti. Še knjige, ki
sem po njih še zmerom le prerad kar hlastal, sem
posihmal bral mirneje, ubraneje. Da, kar nekako
čutiti sem se začel. Pogled se mi je, da tako rečem,
poglobil, bolj in bolj sem že tudi razločeval, ali
je povest pisana dobro ali manj dobro.

Ljubljanski Zvon ter Dom in svet sta bila v
Novem mestu bolj redka, le težko sem se vselej
preprosil do njiju. A kadar sem dobil tega ali
onega, je bil zame velik praznik. O, kako sem ju
bral in bral!

V Domu in svetu me je šegetala »Gospa s Pri¬
stave«, ki jo je pisal Kraljev, moj rojak (dr. Ivan
Janežič), in ki mi je razodevala stare stare čase
v mojih domačih krajih. Ob nji me je, kakor prej
še nikoli tako, opajal mik zgodovine, čar skriv¬
nostnosti in romantike — nenavadne čudovitosti.
Takega branja sem bil močno željan, ustrezalo je
vsemu mojemu občutju.

»Da, mlad si, fant; srce, vidiš, se ti prav zdaj
odpira na stežaj,« se mi je Kette smehljal, kakor
se izkušen, trezen mož prizanesljivo smehlja pre¬
veliki otroški gorečnosti; »pa le pazi, preodprto
je, tudi kaj nerodnega, neumnega bi se ti zvrtin¬
čilo vanj.«

233

Po vsem videzu, to sem čutil, se mu je za mojo
mladost zdelo prav, da se grejem ob mehki, ma¬
meči romantiki.

V Ljubljanskem Zvonu sta me posebno vži¬
gala dva romana: Govekarjev »V krvi« in Murni¬
kov »Groga in drugi«. Murnik se mi je zdel prav
prijeten; kaj tako zabavnega še nisem bral, a dru¬
gega ob njem nisem čutil, najbrž zato ne, ker sem
v njem iskal le kaj veselega, zasmehljivega in ker
sem bil še preneumen, da bi vedel, kako velika
resnica in kako mogočna umetnina se utegneta
skrivati tudi v smešnici.

Govekar pa me je zgrabil za vse srce in me
čisto zmešal. Gledati mi je dal v snovni in duhovni
svet, ki mi je bil tuj in neumljiv, roman pa me je
vendar slepil in opajal, da sem ga dvakrat, trikrat
kar po vrsti globoko požiral.

»Ne beri takih stvari, saj jih še ne razumeš,
samo pridi jo te!« me je Kette skoraj nejevoljno
gledal, ko sem se mu spet zaupal. Povedal mi je,
da je prenatančno razgaljevanje vsega naravnega
naturalizem, ki se je po Nemcih začel iz Francije
cediti tudi med nas, sicer prav resna umetnost,
vendar pa dostikrat že kar groba literarna kaluža.
In tuja da je, čisto tuja naši čudi...  Le kar nam
skali v domači zemlji, res zdravo odžene in do¬
zori ... »Beri Prešerna, pa boš videl, kako je čist
in svetal; in zagrizi se v Jurčiča, zadosti, še pre¬
več ti ga bo za zdaj ...«

234

Ne morem povedati, kako zaverovano sem ga
poslušal. Zmerom pa sem čutil, to še dobro pom¬
nim, da govori z menoj kakor dober, ljubezniv
mojster s pridnim učencem. Anti zato se mu nikoli
nisem upal prav posebno približati. Kljub tikanju
je med nama zmerom ostala neka velika razdalja.
Pa saj drugače tudi ni bilo mogoče, ker sem bil
majhen in ničen jaz, velik, zrel pa Kette.

Zdaj pa zdaj me je vendarle zasrbel jezik,
da bi sprožil pogovor tudi o njegovih pesmih, pa
kakor je bil z menoj prijazen in domač, se mi je
vselej zazdelo, da bi se s takim vpraševanjem pre¬
drzno dotikal nekih svetih, nedotakljivih stvari.

Sam ni svoje umetnosti nikoli jemal v misel.

Tako sem ga ponižno le tiho občudoval in
oboževal.

Prilika pa je dala, da sem se o tem menil
z zvedenim večjim dijakom.

»Prav si storil, da ga še nisi nadlegoval s tako
vedečnostjo,« me je pohvalil. »Noben pravi umet¬
nik noče, da bi se mu kdo puhlo vtikal v snovanje
umetnin, ki komaj vro in se v njem šele čistijo,
še bolj pa mu je zoprno, če mu v zobe govoriš
o umetnini, ki se mu je iz srca sicer že izvila, ne
pa še čisto odmaknila.«

»Kako je to?« sem ga gledal, razumel pa ne.

»Tako. To je ljubezen, ki nikoli ni zadovoljna
sama s seboj in s svojim trpljenjem.«

235

»Ali pesnik, pisatelj trpi, ko piše?« sem otročje
vprašal.

»Kaj jaz vem!« je odmahnil. »Le bral sem že,
da ga boli ljubezen, ki je v njegovih delih.«

»Aha,« sem nevedečno dihnil.

»Pusti ga na miru,« mi je zabičil. »Vsaka
velika ljubezen je sramežljiva in se rada skriva.«

Pomenek o trpeči ljubezni me je nečesa
spomnil.

»Prešeren,« sem dejal, »je kakor v trpljenju
opeval neko puhlo nemčurko, nedoraslo smrkljo,
ki jo je komaj poznal. Tudi Ketteju, pravijo, se
godi tako. Njegove pesmi so, kakor pravijo, vse
polne žive ljubezni do neke novomeške punčke.
Bog ve pa, ali je vse res tako.«

»Da, pravijo. Ampak veš, če bi bil Prešeren
prej dobro spoznal tisto šavrasto Julijo, se za njo
gotovo nikoli ne bi bil tako razjokal. To bi se dalo
reči tudi o Ketteju. Saj ženska res ni nobena
vredna, da bi se moder moški kaj mušil okoli nje.«

»Zakaj pa se Kettejeve pesmi vendarle ukvar¬
jajo z njo?« mi ni šlo v glavo.

»Hm, anti to ti ve pesnik sam. Pesmi le kar
tako obeša na takole neumno punče, misli pa mu
s tistimi verzi na vso moč sršijo v kaj prav veli¬
kega in umnega.«

»Da te! Tak torej je Kette?« sem se čudil in
mislil, da prav razumem razlagalca.

236

To spoznanje, pravo ali nepravo, me je čisto
omamilo in nekako povzdignilo. Kaj me ne bi bilo!
Saj sem bil res pravo niče. Ob svojo stran pa me je
le jemal imenitni, telesno in duševno čisto dozoreli
in močno izobraženi pesnik. Še pomislil nikoli
nisem, da je tudi on le dijak. Kakor sem bil prazen
in preprost, sem vendar vedel, da je imel večji in
širši pogled v duhovni svet kakor morda marsi¬
kateri profesor. In profesorji sami so, tako sem
slišal, to nekako čutili in so prav lepo ravnali
z njim.

34. Zelena ljubezen.

Med učene ateiste sem še zmerom rad hodil.
Hude debate, razprave, ki so se med njimi kresale,
so me močno mikale. Tako skoraj še čutil nisem,
da je nevernost spet bolj in bolj lezla vame, pa
naj sem se je še tako otepal. A ko sem iz druščine
klamal domov, mi je vest skoraj vselej nekaj na¬
gajala in me ven in ven spominjala lanskih mate¬
rinih solza pred kapiteljsko cerkvijo.

»Kaj se držiš, kakor bi Materi božji olje
izpil?« se mi je nekoč posmehnil Julij. Pa do od¬
govora mu menda ni bilo, kar precej se je pohvalil,
koliko imenitnih knjig je med počitnicami pre¬
bral. »O, zdaj še bolj vem, da je Kristus bil samo
človek,« me je začel spet učiti. »In Cerkev, saj sem
ti pravil že lani, je res zgolj človeško delo, pre-

237

«

vzetni, vase zagledani katolicizem pa nekaka vera
v mitologijo — bajeslovje.«

»E!« sem naveličan odmaknil. »Tak ateizem
more biti le v besedi, srca samega se ti do vsega
dna zlepa ne dotakne.«

»Kdo te je pretental?« me je debelo pogledal.
»Iz sebe samega teh besed nimaš.«

»Imam!« sem se uprl in se spomnil svojih
bojev in potlej tiste lepe spovedi pri patru Lacku.

»Ali si doma kaj fantoval?« je kar preskočil.

»Fantoval?« ga nisem precej razumel.

»Menim, ali si ponoči kdaj zdrsnil pod dekli¬
ško okno in si hišo nataknil na glavo?« me je
vroče gledal. »Pa nisi, že vidim. Jaz, glej, sem si
v teh tednih pa le ubral dekle. Samo vem ne, kako
bi do nje. Ima več bratov in vsi so močni in hudi.
Kaj, ko bi malo pomagal ti?«

»Kako neki?« sem ga razumel še manj.

»I, tako. Močan si, brate bi krotil, kadar bi jo
jaz slepil.«

Ali me je pogrelo! Ha, za psa čuvaja me hoče
imeti! Jezen in užaljen sem mu jih kaj hudih
nadrobil.

»Saj si neumen!« se je umikal. »Drugič ti bom
odgovoril, zdaj ne morem. Ni mi dobro, zgaga me
peče.«

Zgaga? Kaj je to? Slišal sem o njej že, poznal
je pa še ne. Nekako zasmilil se mi je.

258

»Pes pa zgaga sta šla v Rim; pes je nazaj pri¬
šel, zgaga pa ne,« sem se spomnil domačega zdra¬
vila za otroke. »To večkrat po vrsti reci na glas,
pa ti odleže.«

»E, z ošabnim Rimom nočem imeti nobenega
opravka,« se je uprl. »Saj že vem: ščepec sode,
čeprav je zoprna, požrem doma, pa bo.«

Pa se mu ni nikamor mudilo. Naklatil mi je
še dosti neumnosti, vseh še razumel nisem dobro.

»Kaj tak je človek, če se kam zazija?« sem
sklenil misli o njem in jih kmalu tudi pozabil.

Doma je bila vojska. Ivan in Ljudevit sta
nekaj pestila sošolca Štefana.

»Kaj neki misliš?« je Ivan revskal. »Grško
spet nisi nič znal, še skandirati ne!«

»O, tisto dvojko, ki mu jo je profesor pripe-
čatil, ima na vesti Marta, čeprav reva še ve ne,
kako naš Štefan zaradi nje trpi in v učenosti
nevarno medli!« se je veseli Ljudevit poredno
smehljal.

»Šleva zmešana!« se je Ivan še bolj jezil. »Za
tako norost je samo palica!«

Štefan, čokat fant z zdravim, širokim obrazom,
se je, kakor bi ga kdo hvalil, ves srečen smehljal.
Šole mu res ni bilo več dosti mar, vse profesorske
sitnosti so mu bile že lanski sneg, anti misli, ki so
se mu vse vrtinčile samo okoli Marte, so bile dosti
prelepe, prevelike . .. Njenega bratca je inštruiral,
o njej pa bedeč in speč neumno blodil.

239

Tudi drugim tovarišem Štefanova zabloda ni
bila všeč. Ugibali so, kako bi ga streznili.

»Marta naj ga povabi na sestanek,« se je
nekdo zasmejal. »Tja prilomastimo tudi mi in ga
premlatimo. Nemara ga le palica res ozdravi.«

»Kako bi za to pridobili Marto, ki je gospo¬
dična in ki še ve ne, kako je?«

»Saj ne bi prišla Marta, tudi druga nobena ne,
neumnost bi se preveč razvedela. Kdo izmed nas
se našemi za žensko, pa bo.«

Misel je bila všeč vsem.

Ubogi Štefan, kaj bo pa zdaj ...?

35. Leskova mast.

Štefanove nerodnosti, ki so me sprva nekoliko
mikale, me že niso več kaj posebno premikale;
preneumne so se mi zdele. Ali fant je od neumno
bolne ljubezni kar umiral in v šoli bolj in bolj
hiral; vse je kazalo, da je res potreben prav moč¬
nega zdravila.

Tovariši so vendar menili, da bi še zlepa po¬
skusili, kako bi ga zdramili iz pogubne norosti.
Tako so neko popoldne prigrmeli in zavreli:

»V Homerju si bil danes non paratus — spet
nisi nič znal!«

»Kaj to mar vam?« je Štefan poskočil.

»Mar, pa še kako mar!« so vpili. »Profesor
zaradi tebe zdivja in potlej tudi nas v Homerju
lasa!«

240

»Pa res!« ga je brezasto gledal sošolec, ki sam
ni bil prav trden Grk. »Zaljubljenega človeka bi
morali prikleniti in zakleniti, da ne bi po svoji
zmešani glavi dražil ljudi.«

»Res si nor, sram te bodi!« je mečil Štefana tudi
sicer miren sošolec. »Nor na tisto Marto, ki reva
še ve ne, kako neumno bezljaš.«

Štefan jib je milo gledal, ustnice so mu drh¬
tele. Hudo je bilo siromaku, kar na jok mu je
že šlo. Oh, prvič v življenju se mu je srce raz-
cvelo. Ljubezen je velika, da ga razganja, pa čista,
kar klečal bi pred njo. Svetlega oltarja ji še ni
onečejala nobena misel, ki ne bi bila lepa in prava.
Zakaj se torej zaletujejo vanj?

Popal je klobuk in treščil na piano.

»Hm,« se je sošolec kesal, »preveč smo ga
pestili.«

»Saj res,« je bilo žal še drugemu; »vsak dan
ga ujedamo zaradi tiste neumne ljubezni. Unesel
se bo, kar pustimo ga, naj se iznori, mlad je.«

»Že, že,« je odločal tretji. »Ljubezen je stano¬
vitna malokatera, takale pa je minljiva vsaka. Pa
vendar jo spodmaknimo, da je bo prej konec!«

In res so brž sklenili, da ga povabijo na lju¬
bezenski sestanek. Pisali bi mu, pa tako, kakor
da mu piše Marta sama. Ob trdem mraku naj jo
počaka na Starih utrdbah.

»Kako pa mislite to napraviti?« sem se smejal,
porednost me je začela mikati.

241

»Lahko. Za Marto se obleče kdo izmed nas.
Štefan pritrepeta, iz grmičja pa skočimo nadenj
mi in ga premlatimo, da ga mine nerodni mrč!«

»Pretepete ga lahko tudi brez Marte,« sem
odmajeval.

»,Marta 1  je potrebna,« so gnali svojo. »Vpričo
nje jih mora dobiti, da ga bo sram. Palica in sra¬
mota ga streznita.«

No, prav. Pa že so se pokazale velike težave.
Kdo napiše pismo, noro in zaljubljeno? Poskuša
ta, poskuša oni, pa nikomur ne steče tako, da bi
bilo prav. Vaje, skušnje jim manjka.

»Štefan je od ljubezni res ves neumen, tako
slep pa vendar še ne, da bi verjel vsakemu ne¬
rodnemu besedičenju!« so si zavračali tiste pisem¬
ske poskuse.

»Posebno ne, ker ve, da Marta nikamor ne
sme brez dekle.«

»Na, kaj pa zdaj?« sem se jim poredno smeh¬
ljal. »Če ne uganete pravega pisma, kako pa naj
Štefan zve, da Marta rine za njim?«

»Kaj se režiš?« so revskali vame. »Kar sedi
pa ga napiši ti, če ga znaš!«

Iz spomina so me gledale misli in mehke be¬
sede čudovitih pisanj, ki sem jih še doma po do-
povedi in nareki svedral mladim ljudem, da so
si jih potlej pisarili.

Iz nižav in težav

16

242

Tako sem tudi zdaj brž načečkal nekaj me¬
denih stavkov, kakršnih sem se najlepših spomnil
iz domačih časov, in jih na glas prebral:

»Preljubi moj Štefan!

Moje srce te čaka vse trdne noči, tebe pa še
in še ni. In prosim Boga, da ti pravo spoznanje
da. Ker čakam zastonj tudi nocoj, mi iz oči teko
solzice, same grenke vodice. Če me ti zapustiš,
mi veliko žalost storiš.

Zdaj si moram solze iz oči zbrisati in ti potlej
dalje pisati.

V mojem srcu štiri rože cveto: Prva roža je
bela: da bi najina ljubezen cvetela; druga roža
je zelena: da bi bila najina ljubezen poštena;
tretja roža je rdeča: da bi bila najina ljubezen
goreča; četrta roža pa je pisan cvet: ti si zame
več ko ves svet!

Oh, zdaj ne morem več pisati, ker si moram
zmerom oči brisati.

Ob postelj bom pokleknila in bom goreče mo¬
lila, da bi bil srečen, zdrav in zmerom, kakor je
prav; pa da ne bi pozabil mojega srca, ki te noč
in dan rado ima. Pomagaj Bog, sveti Jožef in De¬
vica Marija, da se moja ljubezen do tebe prevpije!

Jutri bo rožmarinovo jutro in bo nageljnov
dan, tebi in meni od Boga poslan. Pa bo večer in
dolga noč, pridi mi, dragi, za lahko noč na milo
pomoč! Priteči ob trdem mraku na Stare šance,
tam te čakam brez naše dekle France.«

243

Fantje so kar zijali in se hahljali.

»O ti jezičnik zlatousti! Takih znaš pa mol¬
čiš. ko svaljkamo svoje nerodne besednosti!«

Dopovedoval sem jim, od kod mi je tako be-
sedičje, pa mi niso verjeli, še tega ne, da sem si
marsikaj tudi iz knjig nabral, vse premešal in po
svoje ubral.

Tako. Besedilo za pismo je zdaj tu. Še Marte
je treba. Kdo bo Marta? Anti kdor bolje zna opo¬
našati žensko hojo, žensko držanje, žensko spak-
ljivost.

Drug za drugim so poskušali in si poprav¬
ljali. »Ne misli, da stopaš čez jarke ali čez mlake;
drobneti moraš, kakor bi kositer strigel!«

»In ne drži se tako trdo, kakor bi te bili iz
klade napravili!«

»Glej ga, v pas in rame ti život bodi po kačje
voljan in gibak; tudi glave ne nosi pokonci kakor
oče župan; ženska jo vsaka sramežljivo pobeša.«

Skušnja je bila huda, vsaj za silo jo je do
tu zdelal malokdo. Zadnje vprašanje pa je bilo
najtežje: Marta čaka Štefana. Kako se drži, kako
ga sprejema?

»Stoj krevljasto: eno nogo pomakni naprej,
koleno ukrivi na znotraj, na drugo se opri in pre-
vezni v stran kakor krajinška lesa!«

»In pobešeno glavo drži po strani kakor ko¬
koš, kadar nakvišku pogleda!«

16 *

244

»V rokah mečkaj in neumno cefraj bel rob¬
ček, po 'babje je tako prav; ne smrkaj in ne hr-
kaj. Marta ni pastirica, gospodična je!«

Ubog sem bil kakor Lazar pod mizo, takele
porednosti so me pa le začele močno mikati; ve¬
liko smeha in zabave so obetale. Skušnjo sem
hotel delati tudi jaz, pa so me zvrgli, češ da bi
bil prevelika in premočna Marta. Naposled sem
vendar, kakor sam zase, poskusil in jih ukrivil.

»Komedijant si, pravi komedijant!« so se sme¬
jali. »Ni drugače, kar ti bodi Marta!«

Kje dobimo žensko obleko? Gospodinje ne
kaže prositi, skrivnost ne bi bila več skrivnost,
precej bi se razodela.

»O, že vem!« sem se spomnil jaz. »Poznam
neko natakarico; če skopim do nje, vem, da mi
precej zaupa nekaj ženskih cunj.«

Natakarica je bila Kočevka. Mimo njene
krčme me je pot večkrat nosila. Dekle, prav čedno
in mlado, s polnimi usti belih zobkov in z zvrhano
glavo črnih debelih kit, je skoraj vselej priteklo
na prag in se mi nasmehnilo kakor staremu znancu.

Do te sem torej stopil in jo vprašal, ali bi
mi za neko dijaško igro posodila krilo, žensko
pelerino — svršnico in šal, kakor so tačas ime¬
novali neko ozko in dolgo pasico, s kakršno so si
jare in prave gospe zvečer namesto s klobukom
pokrivale glavo.

245

»Kdo pa se obleče za žensko?« se je nasmeh¬
nila, ko mi je prinesla omot.

»Mislim, da jaz,« sem se nekoliko prenaglil.

»Oh, nikarte!« se je kakor ustrašila. »Pustite,
to ni za vas; igrajte rajši čvrstega fanta, tako se
res lahko postavite!«

»Določili so me, nemara bom le moral zlesti
v krilo,« sem se smehljal.

»Ne, ne, pustite rajši, kar smilite se mi!« je
skoraj prosila.

A jaz sem ji fantovsko pokimal in šel. Vest,
vedi jo Bog, mi je spotoma začela nekaj naga¬
jati. Morda pa le ni prav, kar menimo storiti?
Bog ve, ali se kakšne nerodnosti ne nakretijo iz
tega? E, kaj! Še trenutek, dva, pa sem že udušil
sitno vest in omot ženskih cunj zanesel k zarot¬
niku, pri katerem se mi bo našemiti.

Drugi dan je Štefan ves rdeč kar norel. Zri¬
nil me je na samo in mi pomolil rožnato pisemce.
»Primojduši,« se je po prleško lajšal, »tole beri,
duša kranjska, pa nikomur nič ne omeni!«

In sem bral in se na vso moč čudil, potlej ga
debelo pogledal in rekel:

»Štefan, veš kaj, kavelj si! Ali si ji moral
dolgo pihati na srce, da si jo tako umečil?«

»E, kaj?« me je malomarno ošvrknil z vese¬
limi očmi. »Saj se o takih rečeh še nikoli nisem
menil z njo.«

246

»Pošteno povem, da pisma nemara nisem raz¬
umel prav.«

»O, čisto prav!« se mi je zviška smehljal. »Veš,
z očmi, s samimi očmi sem jo zmogel.«

»Očaral‘in začaral, kajne?«

»Drugače ti ne znam povedati. Pa saj vidiš,
kako voljno piše. Kaj meniš, ali ni pismo tako,
da bi človek kar rezgetal?«

»E, pismo je pismo,« sem odmahnil, da se ne
bi zakrohotal. »Papir in ženski jezik pa ga imaš.
Jaz mu ne bi zaupal kar tako.«

»Pusti, ti tega ne razumeš,« me je useknil.
»Povej rajši, če veš, kakšen in kako naj nocoj
pojdem na sestanek.«

»Temno bo, praznično se ti ni treba oblačiti,
bi dejal,« sem ga zdaj tudi jaz zviška učil. »Spo¬
dobil pa bi se prijazen šopek, da ji ga izročiš,
preden si po petelinje začneš okoli nje brusiti
peruti.«

»Saj res, saj res!« je popal in odvihral.

Kmalu za njim sem mrknil tudi jaz; z zarot¬
niki se mi je bilo še pomeniti o naši nocojšnji
,predstavi*.

Šli smo na Stare utrdbe ali ,šance‘ in izbrali
grmičje, kjer se jih nekaj skrije, meni pa so dolo¬
čili prostor za ,Marto*.

»Samo pazite,« sem si izgovoril, »ko z nogo
prasknem po pesku, poskočite in me rešite, da se

247

na glas ne zakrohočem, če bi mi začel kaj norega
česnati.«

»Nič ne skrbi,« so se smejali, »vse pojde ka¬
kor po maslu.«

Zvečer so me našemili. Najprej so mi hlač¬
nice visoko zavihali, da bi se izpod krila ne kazale;
s krilom je bilo nekaj težav: prekratko je bilo,
ni mi segalo čisto do členka, spodnji del meč se
je kar nesramežljivo kazal, vedeli pa tudi nismo,
kako se takale priskut babja zapne v pasu, ko
nikjer ni bilo dotipati ne gumba ne gumbnice,
zato so mi jo spustili nekoliko niže in z bucikami
pripeli kar na hlače; potlej so me še s svršnico
ogrnili, a glavo s šalom tako ovili, da mi je en
konec tiste cunje bingljal po prsih, drugi pa po
hrbtu.

»Da te, Štefan bo na eni sami nogi stal in kar
grulil kakor golob golobici, tak deklič si!« so me
občudovali.

Potlej smo šli: jaz naprej, oni nekoliko za
menoj, da bi mi, slabotni ženski, moško pomagali,
če bi me kak neumen dedec vzel na muho. Mrak
je bil že trden, vendar so videli, kako sem po
žensko drobentel in si s čisto ženskim prijemom
odzad krilo ubiral med prste, ga nekoliko vzdi¬
goval in pritezal ob bedro.

»O ti komedijant!« so se hehetali in posamič
umikali po bližnjicah, da bi se skrili, preden pri¬
dem jaz. Štefan bi utegnil biti že tam.

248

Pa je res bil, tiščalo ga je. Ustrašil sem se,
da mi pride naproti; tako bi se preveč oddaljil
od skritih zarotnikov, pa se me je menda zbal
še bolj on sam: siromak je kar otrdel.

Prikorackal sem skoraj že čisto do njega, ko
se je zganil, snel klobuček, se do pasu priklonil
in mi v naročje zrinil velik snop nekakšnega
cvetja; krava bi ga bila sita, toliko ga je bilo.
Ves zadihan se je davil, lovil sapo in drhtel:

»Blagovolite ... rože so ... za vas ... Da ...
rože ... Pa oblačno je ... oblačno ... Da se le dež
še ne bi usul...«

Vse, kar je prav: dlje se nisem mogel več
krotiti, s podplatom sem drsnil po pesku.

Hoj, iz grmičja so bušili menda sami škratje
in ga začeli s palico ali šibo nažigati. Ubogi fant
se je ustrašil, da je otrpnil kakor žaba na suhem,
le jaz sem po žensko zavreščal in zavečal. Zdaj
se je tudi on začel otepati z golimi rokami in po
štajersko vpiti: »Zu Hilfe, Polizei, zu Hilfe — po¬
magajte, stražnik, pomagajte!«

Pa zarotniki so molče udrihali, kamor je bilo.
,Marta 5  se je vreščeče drla, a ljubi Štefan se ni
nič zmenil zanjo, kar uprasnil jo je. Nekateri so
tekli za njim in ga švrkali, dokler jim ni ušel
proti Kapitlju, drugi so me brž slekli, da bi me
kdo našemljenega ne videl.

Prhnil sem naravnost domov. Štefan je že se¬
del za mizo in buljil predse.

249

»Ali si bil tam?« sem malomarno vprašal.
»Kako je bilo? Povej no!«

»Primojduši!« je zaječal.

»Kaj je ni bilo? No, prava reč! Izbij si jo
iz glave, pusti jo tudi ti!«

»Nikar, saj je prišla,« jo je branil, »ampak
prilomastili so tudi neki hlapci ali kdo in bi me
bili ubili, če bi jim ne bil ušel.«

Razgalil se je, kolikor je šlo, videl sem: po¬
vsod so se res kazale ščemeče podplutbe.

»Kaj pa Marta?« sem ga spekel, čeprav se
mi je smilil. »Ali jim je srečno ušla?«

»Ne vem. Tekli so za menoj in me bili.«

»Tak kar hlapcem si jo pustil?« sem ga grizel.

»Primojduši!« je bridko ječal, obupno dvigal
oči in se prijemal za glavo.

»Veš kaj, prav grdo si se vedel!« sem vrtal.
»Kdor je kaj fanta, ne zbeži od dekleta, rajši bi
si dal jermene rezati s hrbta.«

Sram ga je postalo, to sem razločno videl,
vest ga je pekla in ljubezen bolela, da je poni¬
glavo molčal, ječe vzdihoval in se otipoval.

»Kar se ti je pritaknilo, imej za svarilo!«
sem ga učil. »Pameten bodi in Homerja se spet
oprimi, pa bo prav!«

»Oh, Marte se še pogledati več ne bom upal.
tako me je sram!« je spoznaval. »Konec je, ne
bo me več marala. Kaj meniš?«

250

»Če bi bila kmečko dekle, še tvoje sence ne
bi marala več videti,« sem popal; »mestni gospo¬
dični se pa še bolj zameri, kdor tako stori, kakor
si nocoj storil ti.«

»Primojduši!«

»Pusti vse to kar znemar,« šem ga še držal,
»posebno Marti nobene ne zini. Molči ti, molčala
bo ona.«

»Tvoj svet je pameten,« mu je nekoliko od¬
leglo, »ravnal se bom po njem.«

Sprva je kazalo, da se je res nekoliko uletel,
tudi v šoli je vozil bolje. Kar dobro se nam je
zdelo, da mu je leskova mast zacelila neumne
srčne rane. Samo tega nismo vedeli, da ima vsaka
palica dva konca ...

Po tistem norem sestanku se je nad nami za¬
čel črniti oblak, poln samih hudih strel.

36. Pisun.

Skrivnost, kako smo Štefanu iztepali ljubezen,
se ni razodela. Med večjimi dijaki pa je le po¬
stalo vedeče, da znam, če hočem, ubrati prav
neumno lepo zaljubljeno pismo.

Te slave me je bilo nekoliko sram, prijela pa
se me je vsaj toliko, da sem začel prevzetno mi¬
sliti, ali je morda le res, kar trdijo o mojem
gladkem peresu.

251

Kar sem kje dobil, sem posihmal bral še paz¬
ljiveje, da bi se res naučil lepega in trdnega iz¬
ražanja. Tudi Prešerna sem že dosti bral in pre¬
drzno mislil, da ga poznam in razumem. Odkar pa
sem bil Kettejev peripatetik — učenec na spre¬
hodih, sem začel spoznavati, da mi je veliki Pre¬
šeren zaklenjen z devetkrat devetimi ključavni¬
cami.

»Nikoli si je ne odklenem tudi ene same ne!«
sem zdaj poniglavil in tudi že dvomil, ali res znam
napisati pošten stavek, ali se mi dijaki le posme¬
hujejo s tistim poviševanjem, kako lepo in lahko
mi teče pero. Delo, ki so mi ga prtili, je vendar
kazalo, da mi precej zaupajo: dosti dosti takih
neumnih pisem sem jim uganil.

»Oh,« me je nekoč prosil zoreč dijak, »uberi
mi prav lepo pisemce, tako, veš, da se bo kar cedilo
od sladkosti in ljubezni.«

Revež! Ril je majhen in grd fant, slabičen in
mrk kakor Španec, počasen in dolgočasen kakor
bankir, zmerom bolnoglav, obenem pa ves živ in
mencorit kakor me vi j e.

»Kakšna le more biti tista, ki so ji oči obstale
na takemle pustežu?« se mi je nekrščanska misel
smehljala s porednega lica. »Ali je otorej, da ne
boš poklekal pred kakšne nepogledne statve?«
sem možato vprašal.

Fant je mencal, rdel in bledel, čez čas pa ka¬
kor zamaknjen vzdihnil:

252

»Oh, lepa je kakor sanje spomladi, krotka in
od same milobe otožna kakor golobica na gnezdu,
ko goloba ni blizu, da bi ji grulil!«

»Aha, že vem: golob bi bil rad ti, kajne?« sem
se kakor skušen ubrisanec nasmehnil. »Kdaj si
grulil poslednjič, da vem, kako mi je postaviti
besedo?«

»Oh, saj to je, vidiš: še nikoli ne. Umedi naj
jo prav posebno milo pismo, potlej stopim pred¬
njo jaz sam in ji povem, da mi brez nje ni in ni
več živeti!«

»Šentaj te!« sem se čudil. »Ljubezen menda
res vse zmore. Iz tegale pustega in slabičnega
fanta je napravila skoraj pesnika in junaka!«

Kakšno pismo bi mu zmaličil, sprva kar vedel
nisem, le to sem čutil, da mora biti drugačno kakor
za druge, saj je fant še ves dober in čist kakor
nova mašna obleka. In sem mu naposled ubral
pismo, kakršnega še nikoli nisem: bilo je res milo
in nedolžno kakor ljudskošolska molitev.

Bral je potlej tiste vrstice, bral in jih požiral,
da se je kar zadihaval.

»Oh, da, da...  vidiš, to jo umeči, gotovo jo
umeči!« je čez dolgo jasknil s polnimi usti slin.
»Na, dve dramici, zaslužil si jih več, tako lepo si
napisal.«

»Hvala, ne kadim,« sem umaknil roko.

»Ne kadiš?« me je debelo pogledal. »Tak' fant,
pa ne kadi!«

253

Velik, čvrst fant sem res že bil, kaditi pa le še
nisem znal.

»No, pa daj,« sem rekel, da bi se otresel sra¬
mote. »Še prižgi mi!«

Pa mi je pripalil tisto lobačjo smrdokavro in
me učil, kako moram dim vdihavati in ga spet iz-
puhavati.

Fe j te bodi! Ali mi je bilo čudno, kakor bi bil
pijan. Še malo pa mi je želodec tako zagodel, da
sem tobaka imel dosti za prav dolgo.

Čez nekaj dni sem fanta vprašal, ali je golo¬
bica še otožna.

»Ne vem,« se je na vsa usta zdravo zasmejal,
»premislil sem se, nisem ji pisal!«

Kaj menite, kmalu in lepo ga je minilo.

3?. Vseslovan Radivoj.

V tistem času sem se tudi srečno seznanil
in prav sprijateljil z bistrim petošolcem Radi-
vojem. Doma je bil iz Kamnika, v Novo mesto je
prišel z ljubijanskimi izgnanci. Bil je dober fant
in nerad brez druščine. Vprašanja ateizma ga niso
mikala, močno pa so ga razganjali ideali vseslo-
vanstva. Preproščini med novomeškimi dijaki se
kar ni mogel privaditi. Ni ga bilo med njimi, da
bi se z njim menil o slovanstvu. To ga je peklo.

»Novo mesto je za dijaka premajhno, kaj
prida luči mu ne more prižgati!« je bil včasih

254

siten kakor breja mačka in se z vročimi očmi
obešal na Gorjance, majhno podobo gorenjskih
gora.

Pleča je imel široka in močna, da bi bil lahko
svet nosil kakor tisti poganski mož, ki so mu za¬
upali to skrb, dokler mu je ni odvzel Sin božji.

Bral je rad narodne in umetne pesmi, še rajši
knjige o daljnih deželah, najrajši pa o Slovanih,
posebno o Rusih.

»Da, to je branje, to!« se je vžigal, kadar je
kaj prav poveličujočega staknil o Slovanih. »Na,
beri, beri!« me je skoraj prosil in se ves srečen
smehljal na vse vesele drobne oči, na vse zdrave
bele zobe.

Svet, široki, daljni svet ga je bolj mikal kakor
šola. Tujina še Ahasverja, tistega judovskega po¬
tepina, najbrž nikoli ni klicala tako glasno. Ven
in ven je sanjaril o slovanstvu, o bratskem Bal¬
kanu in o matuški Rusiji. In ker ni kar precej
mogel do slovanskih bratov, jim je v navdušenih
pesmih pošiljal bratskih pozdravov sto in sto.

Zvedeni dijaki so pravili, da so njegove pesmi
prava, čista umetnina.

»Ko snuješ pesmi, ti ozkost kraja in časa rada
odpihne vso lepo domišljijo,« se je branil hvale in
renčal v novomeško tesnobo: »Nizka megla ti
utrne vse lepe podobe iz sanj, najurnejša misel jih
ne dohiti več.«

255

Hud je bil in vse mu je bilo na poli kakor
lačnemu ribja kost v grlu.

»O, pride pa čas,« je gorel, »prav gotovo pride
veliki čas, ko se vsi Slovani strnemo v eno samo
veliko družino. In tačas bomo živeli res srečno in
veselo, silna moč nam bo zrasla v zlati svobodi in
v veliki bratski ljubezni.«

»Takih prerokb sem že nekaj bral,« sem se
spominjal.

»Si, prijateljček, seveda si!« mi je ves žareč
kimal. »Naši stari rodoljubi so to pisali, pošteni
Slovani so zmerom tako verovali in mi vsi vemo:
Rusija nas odreši in združi v veliko slovansko
državo! «

Take misli so tudi mene že dolgo grele, zdaj
pa so mi kar kipele. Ali čutil sem, da med nami ni
kaj prida ljudi, ki bi tudi bili take vere. V slovan¬
stvo ne verujejo, slovenstvo zametujejo, a vse,
kar je tujega, slepo povzdigujejo.

»Zakaj tudi tile majhni Novomeščanje po ne¬
marnem in neumnem tako nemškutarijo?« me je
peklo. O, brezasto sem jih gledal, poslušal in —
zaničeval.

Sostanovalec Ivan, ki je izvrstno znal nemško,
jih tudi ni mogel. »Joj, če bi pravi Nemec slišal,
kako ti praznoglavci svojo slabo nemščino izgo¬
varjajo in naglašajo, bi se jim na ves glas smejal!«
jih je deval v nič.

256

Kasneje sem slišal veselo zgodbo, v kakšno
stisko je tista napačna nemška izreka spravila
nekega puhlega častnika.

Polizani in za ušesi še mokri poročnik, sin
znane novomeške družine, pride na dopust. Žven-
keče s sabljico in se razkazuje po velikem trgu,
znancev vrstnikov še pogleda ne, rad jo ubere kar
v kavarno, ker ve, da je tam gospoda, ki najrajši
govori po nemško. Zrine se kajpa med neke gospe.
Te ga po žensko nekoliko občudujejo, nekoliko pa
tudi zasmehujejo. Naposled se neka gospa tega
naveliča in obrne pogovor.

»Herr Leutnant, kennen Sie Ibsen?« ga nena¬
doma vpraša, da bi druščini pokazala, kako trdna
je tudi v literaturi.

Gospod poročnik ni še nikoli nič literarnega
bral. Kar se je kdaj v gimnaziji slabo naučil, je
pozabil lepo v kadetnici in vojašnici. Kako bi torej
zdaj poznal nekega Ibsena? Zato je mislil, da ga
gospa, ki je črko »i« naglasila in zategnila, vpraša:
»Herr Leutnant, konnen Sie ibsen?« Ves obupan,
da ne zna »ibsen«, malodušno odgovori: »Gnadige
Frau, wie macht man denn das?«

38. »Zadruga«.

Radivoja sem imel rad. Kakor je bil močan,
je bil čisto krotak in ponižen, nikomur bi ne bil
skalil vode. A ko je tudi slišal o nekaki spretnosti
mojega peresa, se me je prijel kakor laščec.

25 ?

»Kajne, da pišeš pesmi?« me je nekoč popal.

-Jaz da ne, preneveden da sem.

»Nikar se ne delaj!« me je karal. »Vem, po¬
znam te, poln si pesmi, čeprav jih morda še ne
pišeš.«

Preveliko povzdigovanje mojih navideznih
darov pa mi to pot ni podžgalo nobenega napuha,,
razsvetlilo mi je le majhnost, ki sem jo že dolgo
boleče čutil. Sitno, hudo mi je postalo, molče sem
pobesil glavo.

»O, struno gotovo imaš,« mi je gladil ponigla¬
vost, »le gluha ti je še, ker ne živiš v pravem
okolju, da bi ti zapela.«

Raziimel sem; sicer le povrhu, ne prav do dna,
vendar: razumel sem in še dalje molčal, kakor bi
me pravično grajal.

»Daj roko, da nikomur ne zineš, kar ti zdajle
povem.«

Pokimal sem in mu segel v roko.

»Veš,« mi je tiho izdajal, »tu smo si nekateri
ustanovili skrivno literarno društvo, imenuje se
,Zadruga 1 . Vsak zadrugar mora v tolikem in toli¬
kem času kaj napisati, bodisi pesem bodisi povest,
karkoli. Ob določenem času se snidemo in si tisto
beremo in presojamo.«

»Kajne, to so nekakšne domače vaje?« sem
razumel. »Tako se bistrite ..in se drug od drugega
učite. Kaj se vam mara!«

Iz nižav in težav

17

258

»Prav si dejal, vidiš. Ali bi hotel med nas tudi
ti, če bi te sprejeli?«

»Jaz?« sem se res ustrašil. »Ne zameri, kaj bi
jaz, ki nisem nihče? In ki nič ne znam? Sram bi
me bilo med vami.«

»Znaš, znaš,« me je povzdigoval, »le zavedati
se tega še ne znaš, ker rasteš divje, ne v okopani
vrtni gredici. Pa kaj tisto učeno znanje! Znanje
ni dosti, fantazija, domišljija je več, je vse.«

»Kdor ustvarja, tako sem slišal in bral, mu
oboje mora biti v obilni delež, bi dejal,« sem se
zasmejal pametnemu domisleku.

»Že, že; pa vendar s suhim znanjem ne opraviš
nič, če si brez domišljije in umske gibčnosti; sicer
bi bil vsak profesor tudi umetnik. Umetnost, pri¬
jateljček, se rodi iz domišljije, znanost jo, da tako
rečem, le krsti in zapiše v krstno knjigo.«

Ali upiral sem se mu do kraja. Tako je od¬
nehal.

»Saj vem,« je čez čas rekel, »šole se bojiš.
Marinko in ravnatelj bi nam vsem res zavila vrat,
ker brez šolskega nadzorstva pesniku jemo in pisa¬
teljujemo.«

Kasneje mi je bilo žal, da sem se tako upiral.
Zame bi bilo že dosti, če bi hodil med pametne
zadrugarje in jih le poslušal. Koliko bi se bil
naučil in kako lepo bi se bil ognil drugim nerodno-

259

stim, posebno pa še tistemu neumnemu in pogub¬
nemu ateizmu.

Zadrugarji pa so bili res moški. Izkazali so se
nekoč v sedmem razredu. Profesor Poljanec je
razlagal Gregorčiča in razčlenjal pesem Človeka
nikar ali Ujetega ptiča tožba. Govoril je o Gre¬
gorčiču tako, kakor ga je poznal in razumel ves
slovenski svet. Pa je v razred stopil ravnatelj,
nekaj časa poslušal, potlej pa sam začel pesnika
in njegova dela krotovičiti čisto po Mahničevem,
češ to je pravi smisel teh prenagljenih pesmi.
Dixit et salvavit animam suam — tako je rekel,
si rešil dušo in šel.

Profesorju je bilo seveda nekoliko sitno.

»Gospod profesor,« vstane zadrugar Kette, da
bi uravnal, kar se mu je zdelo krivo, »prosim, saj
ne zamerite, če vam povemo: Gospod ravnatelj je
učen gospod, je tudi pisatelj in izvrsten učitelj,
grške klasike nam čudovito lepo razlaga, ali glede
Gregorčiča verjamemo vam, ne njemu.«

Profesorju je postalo še bolj sitno: zoper rav¬
natelja, ki ga je uradno nadziral, ni smel pred
dijaki reci nič, sebe pa tudi ni hotel in mogel
popravljati. Rešil ga je zvonec, ki je naznanil
konec ure. Tako se je le nasmehnil in šel.

Ko sem to slišal, mi je bilo še bolj žal, da
nisem v Zadrugi vsaj učenec.

Radivo j, dobri fant, mr je res dobro hotel. To
sem kasneje in prepozno spoznal.

17 *

260

Med zadrugarji in tudi med drugimi dijaki
pa je kar nenadoma završalo: Radivoja je vzela
noč.

»Le kam se ti je zaštramljal?« so ugibali. »Mar
so ga zmamile gorenjske gore ali zvodile naše
bele ceste?«

Jaz bi bil lahko s prstom pokazal, v katero
smer jo je pocedil, pa sem moško molčal in se bal,
kaj bo; zanj sem se bal.

Sošolci so ga v šoli tajili, češ bolan je.

Kar se je profesor Marinko odločil, da bo na¬
pravil telesno dobro delo usmiljenja in bolnika
obiskal. Tri sto zelenih, zdaj pa je res treščilo:
Radivoja so vrgli iz šole, ker je več dni po vrsti
neopravičeno izostal!

Že drugi dan po tej nagli sodbi pa se je
Radivoj vrnil ves vesel, ves živ, ves zdrav in ves
poln jugoslovanstva.

»Kje pa te je hudič nosil?« ga je zadrugar
nahrulil v sveti jezi.

»O, ne hudič, srbski in lirvatski vrag sta me pa
res lepo nosila in bratovsko gostila!« se je dobro¬
dušno smejal, kakor da je napisal lepo peseni. In je
pravil, kako se je zakadil med srbske uskoke za
Gorjanci, da bi spoznal njih slovansko dušo, in
kako je potlej stopil še med brate Hrvate, z njimi
po »križevačkih statutih« bratovsko pil slavni
»bilikum«, navdušeno govorančil in goreče slo-
vančil.

261

39 ,  Pesem.

No, Radivoj se je izmotal.

.Veliki Bog slovanski 1 , ki je vanj tako vero¬
val, ga je rešil, kakor je sam mislil. Prihitel je
v podobi njegovega starejšega brata Lojzeta, ki je
bil že duhoven. Preprosil je Marinka in ravnatelja,
da je mladi slovanofil spet smel v šolo.

»Slovanski narodi imajo vsak svojega Boga,«
se je Radivoj smehljal, ko mu je iz ušes izzvenela
huda bratova pridiga. »Zakaj ga ne bi imeli tudi
Slovenci? Kdo bi nas sicer varoval in motal iz
nesreče?«

Smehljali smo se tudi mi, a za ta primer
nismo verovali v slovenskega Boga.

»Ne verujete, ker ste nejeverni in malodušni!«
se je vžigal. »Srbi, glejte, tudi po bitki na Koso¬
vem niso postali malodušni, marveč so od rodu
do rodu trdno verovali v svojega srbskega Boga,
tako so se naposled rešili iz turškega pekla.«

»Meniš, da imajo Srbi svojega Boga?« smo
nalašč dvomili, da bi ga nekoliko dražili.

»Anti da!« je oponašal nas Dolenjce. »In velik
pesnik jim ga lepo poveličuje:

»Nad nama modro srpsko je nebo;
na njem stoluje srpski Bog,
oko njega snpski ang jeli stoje,
slaveči Srbina, Boga isvog ...«

262

»E, kaj bi tudi ti malikoval!« se je tovariš
spotikal. »Boga, pravega Boga mar zahvali, da se
ti tisti tvoj nepotrebni potep huje ne utepa!«

Stvar pa je bila tudi taka, da je profesor
Vrhovec pravkar pripravljal posebno slavje za
stopetdesetletnico novomeške gimnazije. Sodelo¬
vali naj bi sami dijaki. Slavja tako res ni kazalo
kaliti z najhujšo kaznijo, ki jo nad dijakom lahko
izreče profesorski zbor.

Napovedano slavje je razgibalo vse Novo
mesto. Kakšno bo, je premikalo vse.

»Lepo bo,« so nekateri govorili, »priprave so
v pravih rokah.«

Profesor Vrhovec, smo vedeli, vpije, sitnari in
vse popoldneve pridno vadi svoje krdelo; kapi¬
teljski organist, Ignacij Hladnik, skladatelj in
honorarni pevski učitelj na gimnaziji, tenkoslušno
nabira in polira pevski zbor, da mu kar taktirka
pada iz roke in da mu do ram dolgi lasje kakor
ob burji vihrajo okoli lepe glave; ravnatelj sam
pa v okrožnici vsem razredom oznanja, kaj je
cesarico Marijo Terezijo napotilo, da je Novemu
mestu dala gimnazijo, ki so jo ves čas in še do
pred kratkim izvrstno vodili novomeški patri fran-
čiškovci, in kako velikega prosvetnega pomena je
bila ta šola in je še za vso dolenjsko stran.

Da, tega slavja smo vsi težko čakali.

Naposled pa se je le stemnil pozni jesenski
večer zaželenega dne. Vsa Čitalnica, čedno okra-

263

šena, je zažarela, prava in jara gospoda je privrela
in hrupno zasela vse stole v veliki dvorani, zadaj
se je stisnilo dijaštvo kakor vžigalice v škatlici.

»Zakaj se moramo gnesti mi, ko je vendar
slavje naše,« je godrnjal dijak upornik, »tistale
babja zijala, ki jim je samo, da pokažejo svoje
cunje, se pa široko šopirijo po stoleh?«

»Nikar,« ga je miril pomirljivi tovariš, »slavje
je za vse, našim puhlim meščanom pa potrebno
še bolj ko nam.«

»Bene fecisti, quod hoc dixisti — prav si storil,
da si to rekel,« mu je pokimal dijak, ki je pro¬
fesorju Vrhovcu za tisk prepisoval rokopise in ki
mu je ta, prav tačas pišoč Zgodovino Novega mesta,
ob redki dobri volji razodel, kako grdo, slabo in
nehvaležno so stari Novomeščanje ravnali z gim¬
nazijo in z dijaki. »Pusti jih, morda dobijo nocoj
še hudega popra.«

»Pa če bi dobili tudi kaj korobača, nam je
vendar strašno tesno,« se je oni nekoliko vdajal.

»Potrpi, saj si Slovenec, navajen vsega hu¬
dega,« se je še drugi smejal. »Raum genug ist in
der kleinstenHiitte fiir ein friedlich liebend Paar!«

»Ali po slovensko: Krotkih ovčic gre dosti v
en hlev!« je Fausta domačil lasat dijak. »Potrpi¬
mo! Kaj je to proti večnosti?«

Na, zvonček je zadrobil, zagrinjalo se je raz¬
grnilo, na odprti oder je stopil profesor Marinko,

264

v resnem talarju, ves črn od vrha do tal, le zaripli
obraz mu je rdeče gorel.

In je govoril, mirno, stvarno, dijaki okoli
mene so si šepetali, da tudi izvrstno. Prvi, mirni
del govora je veljal nam, dolenjskim dijakom,
v drugem, z zgodovinskimi reminiscencami — spo¬
mini prepletenem delu je res dajal nekoliko popra
in korobača meščanom, opominjajoč jih, kako so
njih predniki, ko so gimnazijo dobili, da bi se
mesto rešilo iz uboštva, ki ga je dušilo, odkar se
je ustanovil Karlovec, nagajali patrom in gimna¬
ziji in kako še dandanes malo storijo, da bi gim¬
nazija tu ostala. »Časi so dandanes taki, da nam
bo gimnazija ostala, dokler bo obstajala Dijaška
kuhinja, ki velikemu delu ubožnih dolenjskih
dijakov omogoča šolanje«, je končal z mislijo na
Dijaško kuhinjo, ki jo je imel na skrbi.

»Prav je, da se je pognal za Dijaško kuhinjo!«
ga je dijak upornik tiho pohvalil.

»Gimnazija spada v veliko mesto, ne v tako
gnezdo!« je Radivoj, ki je stal ob meni, vedel
svojo.

Gospodi pa se je pobesil visoko vihani nos;
sitno ji je bilo, to smo videli vsi.

Za govorom smo poslušali pevce. Lepo lepo so
peli. In skoraj same domače, po Dolenjskem znane
pesmi. Vžgale so nas vse, še pobesil nosovi so se
spet dvignili.

265

Potlej je na oder stopil šestošolec Bojan Dre-
nik, ki naj bi deklamiral ali, kakor smo tačas radi
puristično govorili, krasnoslovil Gregorčičevo odo
»Oljki«.

Bil je velik, močan in resen fant, izvrsten telo¬
vadec in Sokol ves, kolikor ga je bilo. Glas mu je
bil nekoliko hripavo zamolkel in za spoznanje
pogrkljiv. S pesnikovim veleresnim besedilom se
je nekako pointimil. Mahoma je premagal nas vse
in čisto osvojil, 'kakor se za tako priliko reče.

Res, krasnoslovil je...  Ta beseda se mi ni
zdela tako brez nič.

Deklamacije, ne take ne take, nisem do tačas
slišal še nikoli nobene. Zdaj me je zgrabila za srce
in za um. Solze so se mi udrle od miline in navdu¬
šenja, nikogar nisem več videl, le v Drenika sem
strmolel skozi sladke nedolžne solze, požiral pesem
in pil njegov zamolkli glas.

Nejevoljno in z nekakim zaničevanjem sem se
spomnil lanskega profesorja in njegove neumne
»Lesene ribe«.

»In nikoli nam še od daleč ni pokazal poti,
da bi se naučili pesem tudi prav govoriti,« sem
trdo sodil.

Radi voj ob meni se je useknil. Ozrl sem se:
bil je ves solzan, dijaki okoli naju pa tudi skoraj
vsi kar mehki.

266

Nadaljnji spored: spet petje in igrica s petjem,
je šel mimo mene, tako me je po Drenikn omamil
pesnik Simon Gregorčič.

»Oh, da,« sem čutil, »pesnik je res poslanec
božji, ključ do lepote ima le on. Prav meni Radi-
voj: Za pesem ni treba, da bi bila učena, čisto
preprosta je lahko, umljiva vsakomur, zgrabi te
pa le za vse srce, da kar strepečeš.«

Spodnašalo me je in dvigalo v višavje. Čutil
sem se tako čistega, da bi bil ob tisti priči lahko
pokleknil pred obhajilno mizo.

40. Modrije.

Po tistem slavju se mi je prižigala luč, ki je
tako svetle še nikoli nisem gledal. Svetila mi je
v pesniški svet, sicer ne daleč, svetila pa ven¬
darle. In ponujala se mi je misel, da bi deklama¬
cijo nemara tudi jaz zmogel z ognjem, ki se je
bolj in bolj vnemal v meni. Le učiti bi se moral
še dosti dosti, a potreben bi mi bil tudi mentor,
prijateljski voditelj in učitelj.

Druščina dijakov Ljubljančanov, ki sem jih
močno spoštoval in jim dosti zaupal, me je posih-
mal mikala bolj in bolj. Ves zamaknjen sem jih
poslušal, kadar so se pulili vsak za svoj prav.

»O, svet napreduje,« so nekoč modrovali na
Kapiteljskem hribu, »a napredek, kolikor ga že je,
ima še veliko veliko nalog.«

267

»Znanost je komaj v povojih, tema jo duši.«

»Da, človek prihodnosti se bo prežimo smeh¬
ljal naši dušni sužnosti.«

»Mogoče bodo zanamci kar nesmrtni, skoraj
nesmrtni. Znanost ho spoznala sredstev, da se bo
človeško telo sproti pomlajevalo. Lepota duše, lju¬
bezen in mirnost bodo človeku blažile življenje.«

Radivoj je vzdihnil, modri Pavle se je na¬
smehnil.

»Kemija bo razvozlala socialno vprašanje,
skrb za vsakdanji kruh se bo zmanjšala, živež se
ne bo delal iz zgolj rastlinja in živali, še iz ka¬
menja.«

»Krajinčanom in Kraševcem se bo tačas dobro
godilo, kamenja jim ne bo zmanjkalo!« je ušlo
dijaku, ki tem modri jam ni prav verjel.

Vesel smeh je za čas pretrgal disput — učeno
razpravo.

»Kaj pametnejšega govorimo,« je nekdo silil.
»Bog nas vidi in sliši.«

Ali je Bog ali ni Boga, to jih je zdaj grelo.

»Ni mi mar, ali je Bog ali ga ni, če verujem
vanj!« se je upiral tisti, ki se je bil posmehnil
kruhu iz kamenja. »Anti vera je taka stvar, da je
zanjo bolje, če si je preveč ne ogleduješ.«

»Vera je milost«, mu je tovariš popravil.

»Resnice hočem,« je nekdo drug gorel, »pri¬
čakujem je od razuma, ne od milosti.«

268

»Bog je, ker tudi življenje je. Vse drugo ni
nič. Boga človeški um ne more doumeti. Če bi ga
kakorkoli doumel, ga zanj nič več ne bi bilo.«

»Vendar: iskanje Boga je naj več ja modrost.«

»To so modroslovna zvitorepja.«

»Bog je na svetu in v svetu, ali pa je zunaj
njega, nekje drugje,« se je oglasil mrk dijak.
»Če je na svetu, ne more biti samo na enem pro¬
storu, biti mora povsod, sicer bi sam bil le del
sveta ...«

»Kam pa rineš?« ga je tovariš ustavljal.

»...  Ker pa je svet ustvaril on,« se oni ni dal
motiti, »ne more biti del svojega stvarstva. Bog
je torej povsod, v vsem, Bog je svet in vesoljstvo.
Zato ne morem verovati v osebnega Boga.«

»Saj to je panteizem in panenteizem!« so se
nekateri upirali.

»Če pa je Bog zunaj sveta, katerega je ustva¬
ril, je čisto nepotreben za svet,« je oni gnal svojo.
»Svet je njegovo stvarstvo, živi sam po sebi in
Boga ne potrebuje več, saj je svet kot stvarstvo
popoln in dober ...«

»Sofizem, brezbožen sofizem!« so spet zavpili.

»E, kaj!« je mrki dijak odmahnil. »Bog torej
ni zunaj sveta, sredi angelov v nebesih, je pa
v stvarstvu, ki je Bog, in je v nas, ki smo mu
otroci!«

»Panteizem! In panteizem je poganstvo.«

269

»Bog je Bog in nič drugega. Kraljuje v ne¬
besih in na zemlji.«

Mrki dijak jih je le pogledal, odgovoril pa ni
nobene.

»In Ernest Hackel?« se je nekdo posmehnil.

Ha, to pa je bila spet kost, ki so jo brž popali
in oglodali.

»Vse različne modroslovne smeri merijo v
dualizem ali v monizem«, je popri jemal dijak, ki je
bil ateist kar tako; nejevernost mu je bila pač
pripravnejša. »Dualizem se slepi s teologijo in
z dogmami, monizem pa z realističnim pogledom
na svet.«

»To že vemo vsi,« so mu strigli besedo. »Tu
črno, tam belo.«

»Dualizem,« je oni povzemal, »deli svet v
dvoje substanc: v materialni svet in v osebnega
Boga; monizem pa pozna le eno substanco, ker
misli, da je priroda isto, kar sta telo in duša, torej
materija in energija.«

»Da, dualizem je vera tolažbe, monizem pa je
obupna nejevera,« so nekateri razumeli.

»E, monizem ni materializem, ki bi tajil duha
in ki bi svet razkrajal v mrtve atome,« je oni
držal svojo misel; »tudi ni le energetika, ki so ji
svet le prostorno urejene energije prirodnih sil.«

»Da,« mu je somišljenik pomagal, »ni mate¬
rije brez duha in ni duha brez materije.«

270

»To so modrosti, ki jih ni mogoče razumeti«,
so se drugi branili.

»Tudi jaz jih ne razumem prav do dna, po¬
znam jih le nekoliko,« je oni ves razburjen zaihtel
v dlani. »Resnice iščem, ker sem zgubil nedolžnost
vere in čistost duše.«

Ta spoved je močno ganila vse. Molče in so¬
čutno so gledali vernega nejevernika.

»Spomni se očeta in matere, srce obrni v ne¬
dolžna otroška leta, a duha v katekizem in mo¬
litev pa spet najdeš spoznanje in vero,« mu je
hotel pomagati tovariš, ki je do zdaj molčal.

»Ko bi še mogel...«

»Če hočeš, moreš.«

Ni odgovoril. Tudi drugi so molčali.

Ob strani sta stala Mariborčana France in
Tone in se posmehljivo držala že ves čas.

»Kdor sploh kaj veruje, je neumnež!« se je
zdaj oglasil France.

»Da, le brez tiste neumne vere si res svobo¬
den!« mu je pritegnil Tone.

»Ne!« je popravljal tisti, ki se je posmehoval
kruhu iz kamenja. »Svoboden je, kdor spoštuje
postave in se jim pokori. Kjer ni reda, tam tudi
ni svobode.«

»Izobražen človek je svoboden,« sta poskušala
France in Tone.

271

»Kdo je izobražen? Kdor dobro prebavi, kar
se je naučil, in kdor pozna dolžnosti do Boga in
do bližnjega!«

»In kdor se po njib tudi ravna!« mu je tovariš
pritegnil.

Ta kratka sentenca je zavezala jezik tudi naj¬
večjim vpijatom.

Mrki dijak je trenil po vseh, vzdignil roko
in se sprožil iz rimskega satirika Martiala:

»Cum cjamant omnes, loqueris tune, Necule, tantum;

ecce, tacent omnes, dic aliquid! —

Neole, dosti golčiš, ko vsi svoje vrešče,

zdaj kaj povej, ko modro molče!«

41. Requiescant in pace.

Tega še približno nisem razumel, vse te mo-
drije so mi bile prevelike, kar tiho sem mrknil po
klancu proti domu.

Tako so storili tudi nekateri drugi.

»Mentorja si med temi že ne dobom!« sem
vedel. »Pravi bi bil le Kette, pa ta se je začel
nekaj osamljati.«

Došla sta me France in Tone. Vso pot sta se
posmehovala tovarišem, ki so še verovali v Boga.
Odgovarjal sem jima samo molče. Kaj pa sem
hotel! O tako učenih stvareh nisem znal govoriti.

V rebri ob klancu je stal križ. Odkril sem se
mu, kakor sem bil navajen z doma. Tovariša sta
si pomežiknila, precej rekla pa vendar nista nič.


272

•»Da, neumnežev je še dosti na svetu,« je
France zinil, ko smo prišli do mestnega pokopa¬
lišča. »Verujejo v nekega osebnega Boga, nemara
pa tudi v duhove!« se je široko posmehnil in
mignil čez pokopališki zid.

»Kajne, vanje veruješ tudi ti?« me je Tone
dregnil.

»Ali ti ne?« sem ga resno pogledal in se
spomnil, koliko sem o duhovih slišal že doma.

»Ne, jaz že ne!« se je glasno zasmejal. »Kar
je mrtvo, je vse mrtvo za zmerom!« .

»Telo, da; duša, duh, ne,« sem se uprl.

»Kako si še neumen! V duhove in strahove
veruješ? Ali si že videl katerega?«

Spet sem molčal, disputa o takih stvareh nisem
zmogel.

»Vidiš, tamle so grobovi,« se je oni posmeho¬
val. »Od enajstih do polnoči, pravijo, frfota nad
njimi vse polno duhov. Pojdi tja pa boš morda
videl katerega.«

»Le pojdi ti, če si upaš!« sem se vznejevoljil.

»Seveda si upam, kadar hočeš!«

Strahoma sem ga pogledal, pa oni se je za¬
smejal:

»Ali hočeš še nocoj? Samo z menoj pojdi, da
boš izpred pokopaliških vrat lahko tudi sam kaj
videl.«

»Prijel me je razločno,« sem si mislil, »če
zdajle odskočim, bo konec vse moje velike fan-

273

tovske slave!« Pomolčal sem in dejal: »Pojdem,
kar pridi pome!«

Tjavdan sem rekel, verjel mu tako nisem nič.

Z mrakom me je vendar začelo nekoliko
skrbeti: »Kaj, če bi brezbožni fant res prišel
pome? Iti bom moral z njim, besede ne smem
snesti, strahopetno, nefantovsko bi to bilo.«

In res! Komaj je dobro odbilo enajst, mi je
potrkal na okno. Ustrašil sem se, po pravici povem,
kar srce mi je zastalo.

»Bog že ve, da v meni ni slabega namena,«
sem si hinavsko lizal svarečo vest, ko sem skozi
okno lezel na piano.

Droban dež se je ponujal, temno, tiho je bilo,
še pes se ni nikjer oglasil, ko sva molče hitela
proti pokopališču.

»Ali je nor ali pa je res tako pogumen,« sem
spotoma mislil, verjel pa še zmerom ne prav čisto.
»Skuša me, le skuša me nemara.«

Pred pokopališkimi vrati sva postala. Z njih
je naju gledala mrtvaška glava med dvema pre¬
križanima kostema iz belo prepleskane kovine.

»Seveda, skuša me,« sem upal in od groze
drhtel.

Ali Tone je že prijel za kljuko, vrata so
škrtnila.

»No, zdaj pa le tu počakaj,« se mi je čez ramo
posmehnil, »in moli, saj znaš, moli, da te strah
ne bo, strahopetec babjeverni!«

Iz nižav in težav

18

274

Ha, pogrelo me je! Kaj takega mi še nihče
nikoli ni rekel.

»Stoj!« sem ga prijel za rokav. »Tega mi ne
smeš reči; ti si silil semkaj, ne jaz!«

Nobene mi ni odvrnil, kar vrata je odrinil in
stopil na posvečena pokopališka tla.

Ostrmel sem. »Strahopetec« me je bolel. Za
Tonetom sem jo ubral.

Delal se je, kakor da me ne vidi, ne čuti.
Šla sva po beli stezi proti kapelici sredi poko¬
pališča.

»Nisem vedel, da si otorej!« je tam postal in
me počil po rami. »Res je, boječnež pa nisi!«

Do take pohvale mi zdaj ni bilo. Od sramu,
da sem rinil z njim semkaj, in od strahu, kaj bo,
sem kar drhtel in se oziral, kje je pokopališki zid
4  najnižji, da prhnem čezenj, ko se začno odpirati
grobovi.

»Kajne,« je podsmešno pokazal bližnji grob,
»tale rajnki naj vstane in nama pove, ali je Bog
ali ni Boga?«

»Nikar,« sem se ves stresel, »pusti rajnke na
miru!«

»No, pa naj se prikaže njegov duh ali pa
kakšno znamenje. To nama bo pozitiven odgovor.«

»In velik čudež!« sem se izmikal. »Bog ga
zaradi naju gotovo ne dopusti.«

»Mora, sicer ne verujeva vanj! Težko mu to
vendar ne bo!«

275

In že ti je začel rotiti grob in Boga, Mater
božjo in vse svetnike, naj se zgodi čudež in nama
izpriča, ali je Bog ali ni Boga. Strašnih, brezbožnih
besedi, ki me jih je zanj sram in strah še zdaj,
si niti zapisati ne upam.

»No, vidiš, Boga in duhov ni!« se je naposled
zakrohotal in me, vsega trdega od strahu, izpehal
s pokopališča.

42. V risu.

Kar oddahnil sem se, ko sem omahnil na cesto.
Strah me je minil, lotila pa se me je neka sveta
jeza. Če bi bil vedel, kako se bo sprijeni tovariš
vedel, me nihče ne bi bil spravil tjakaj, tudi fan¬
tovska čast ne.

»Nisem vedel, da si tak!« sem začel renčati
vanj. »Ali bi ti bilo prav, če bi zvedel, da je kdo
v grob tvojega očeta govoril 'tako grdo?«

»E, kaj!« se je surovo zakrohotal. »Potrebno
je bilo zavoljo tvoje babjevernosti. Zdaj vsaj veš:
Boga ni, duhov ni.«

Hotel sem se mu upreti, češ da mi tega ni
dokazal, pa sem mu molče le odmahnil. Kaj bi mu?
Sramu, to sem zdaj vedel, je imel toliko, kolikor
ga ima koza, ki rep drži pokonci, da se ji kar
v one vidi.

»Vem, trd si,« me je zasmehoval. »Pokličiva še
hudiča. Morda se nama pokaže vsaj ta, če kje
res je?«

18 '

276

Bil sem čisto brez moči, preveč so se mi že
napeli živci. Kakor bi me bil vsega vklenil v svojo
voljo, me je tiral na Kapiteljski hrib. Na križpotju
sva postala. V mestu je ura bila pol polnoči.

»Kajne, po stari veri morava napraviti ris,
sicer bi hudič zameril in ne bi hotel priti?« me je
pikal.

V bližnjem grmu je potlej odčehnil mladiko
in z njo okoli naju zarisal precej širok krog.

»Aha,« sem se tiho posmehnil prostornemu
risu, »hudiča pa se menda le boj?, prav blizu ga
noče imeti!«

»Tema je kakor pod odejo, tudi hudič, pra¬
vijo, je črn,« se je šalil z ne prav trdnim glasom,
»ne bova ga videla prav razločno.«

»I, ožji ris napravi, da ne obstoji predaleč
od naju!« mi je poredno ušlo.

Čudno, mene zdaj ni bilo nič posebno strah,
lahkomiselna otročarija me je skoraj dolgočasila.

Ali oni me je kakor preslišal in začel klicati
hudiča, pa ne tako grdo kakor malo prej Boga
na pokopališču.

»Tam sva bila v mestu, tu sva v gluhi samoti
in temoti; strah ga je,« sem si mislil.

Fant roti, kliče, skoraj vljudno kliče, na, hu¬
diča pa od nikoder nobenega.

»E, dosti je tega,« sem se naposled naveličal,
stopil iz risa in se nameril proti domu, Tone pa
za menoj.

277

Vso pot sva molčala; šele sredi mesta je zinil.

»No, kaj praviš pa zdaj?« se mi je posmehnil.

Molče sem spet odmahnil in šel. »Ti,« sem se
v naglem domisleku obrnil, »ne trosi okoli, kje
sva bila in kaj sva počenjala, sram me je tega «

Molčal je res. Morda zato, da ne bi potlej po¬
vedel jaz, kako vljuden je bil s hudičem.

43. Štefan.

Zima je bila lepa, skoraj golomraza, pomlad
pa urna in topla.

Štefana je spet razganjalo. Začel se je čedneje
oblačiti, skrbneje česati in češče krtačiti. V šoli
ga je spodnašalo. Učil se ni dosti, le o Marti je
česnal.

Nekateri sošolci so bili nejevoljni, ker je
leskova mast tako malo zalegla; drugi pa so jim
očitali, češ fant bi se bil iznorel že ondan, če bi
ga bili pustili na miru.

»Res je, mlad človek ima pravico, da včasih
nekoliko ponori,« se je smejal dijak, ki je bil znan
po svojem hudem in ciničnem jeziku. »In pomlad
je zdaj; le poglejte goloba na strehi, kaj ti vse
počenja, ker ga pomlad razganja.«

Še drugi pa so sklenili, da Štefanu prav do
čista iztepo preveliko norost. In res so mu v Mar¬
tinem imenu pisali, da bi ob tej in tej večerni uri
prišel na Kapiteljski hrib.

278

To pot nisem pisma ubral jaz, tudi za žensko
se nisem več kotel našemiti.

»No, saj ženske ni treba«, so se premislili. »Ko
pride, planemo po njem in mu ustrojimo kožo.
,Marte 1  še videti ne bi utegnil, čeprav bi bila
tam.«

Pismo, ki mu ga je ,pisala Marta 1 , mi je Štefan
ves srečen precej pokazal.

»Zdaj pa se ne bojim nikogar,« se mi je hvalil.
»Kdor me bo motil, ga ustrelim kakor zajca v
detelji!«

»S čim pa?« sem se smehljal. »Z bezgovko?«

»S tole!« je dejal in pokazal zarjavelo staro
pištolo, ki jo je ne vem kje iztaknil.

»Nesreča bo, če mu je ne izvijem,« sem se
zresnil in mu skušal dopovedati, kako je takole
zanemarjeno orožje nevarno strelcu samemu. Vdal
se je šele, ko sem mu obljubil, da ga spremim na
Kapiteljski hrib.

Zarotniki so mi popoldne pokazali, do kam
naj jim ga privedem.

»France in Tone sta šla pit na Težko vodo,«
je neki zarotnik povedal. »Pijana rada kolovratita
okoli. Bojim se ju, surova sta, vse bi izdala, če bi
zvedela, kaj je bilo.«

»Ko opravimo, le hitro in tiho domov!« smo
se zmenili.

Zvečer sem Štefana spremljal. Siromak se je
ves tresel, nekaj od veselja, da se bo na samem

279

po mili volji menil z Marto, nekaj pa od strahu,
da ga spet kdo ne bi motil.

Siromak.

Ko sva prišla tja, so iz grmovja bušili zarot¬
niki, naju podrli podse in strahovito premlatili:
mene na videz, njega neusmiljeno zares.

Štefan je grčal in ječal, jaz pa sopihal in ren¬
čal, kakor da se junaško branim.

»Mislim, da bo dosti,« sem si čez čas mislil,
se otresel drhali, ki me je valjala, otel še Štefana
in zatulil:

»Štefan, steci!«

Kdo rajši ko on? Kakor zajec pred psi se je
ustrelil proti domu, živ curek zarotnikov pa za
njim skoraj do mesta in ga je še v teku nažigal,
da je ubogi fant tulil od bolečin in odskakoval
kakor žoga na igrišču.

44. Porednosti in grdobije.

Vse se je lepo končalo, nihče nas ni ne videl ne
slišal. Kaj smo sklenili zaradi Franceta in Toneta,
smo že pozabili. Kar dobre volje smo bili in se
hitro zmenili, da še katero uganemo.

»Profesor Fajdiga mi je danes v matematiki
pritisnil dvojko,« se je šestošolec spomnil. »Klop,
ki jo ima pred hišo, mu prevrnimo!«

Zakaj pa ne? Kar po njej! Pereant profes-
sores!

280

Gredoč mimo proštije, smo ob vrtnem zidu
opazili sklad težkih hrastovih podnic.

»Znesimo jih pred proštijska vrata,« je ne¬
koga pičilo. »Jutri se bomo smejali, ko jih bodo
odnašali.«

Kakor bi mignil, smo z njimi proštijo skoraj
zabarikadirali.

»Fantje,« je nekdo pokazal veliko kamnitno
kroglo na obzidju kapiteljske cerkve, »sklatimo
jo, naj delavci zaslužijo, ko jim bo drugo delati!«

»Ne, škode pa ne!« se je uprl ta, oni.

»No, pa jo samo snemimo in na travo zava¬
limo,« se je oni precej vdal.

Kako do nje? Meni so veleli, naj jo pritisnem
odzad, dva druga bi jo pa z obeh strani. Pa ne¬
sreča ne počiva: krogla se je res snela in ob zidu
razbila na dva kosa.

Ha, ustrašili smo se in stekli vsak na svoj
dom.

Drugo jutro je bilo vse mesto pokonci.

Tisto noč je nekdo poškodoval razpelo, ki sem
se mu bil odkril, ko sem s Francetom in Tonetom
ondan šel s Kapiteljskega hriba.

»To je huje, gr je kakor je bil tisti mutasti
greh, ki je vpil do neba in ki o njem spodoben
človek še ve ne, kakšen je bil!« so se ženice kri¬
žale.

»Kdo, le kdo je to storil?«

281

»Pijanci in ponočnjaki so vso noč krulili po
mestu.«

»Najbrž so bili socialisti... O, Marinko vedo
prav. ko pravijo, da bomo ob vero in cerkve, če
nas socialisti prerastejo.«

»Kapiteljske cerkve so se že lotili«, so pove¬
čevale. »Kamnitno kroglo ob stopnišču so razbili.«

Svetopetke so vreščale kakor srake na hruški.

45. Dies irae.

Pred šolo smo zarotniki stopili vkup. Kaj, če
se zve, da smo tudi mi bili zunaj?

»Razpelo sta poškodovala France in Tone,« je
nekdo že vedel. »V pijanosti sta to storila.«

»Molčimo, ne izdajmo ju, sicer se razve tudi
vse drugo!«

Moj hišni gospodar je o tem mislil drugače.
Na vse jutro je klepetee stekel do gimnazijskega
ravnatelja in me zatožil, da sem si snoči kasno
ponoči hišo natikal na glavo — skozi okno lezel
v stanovanje. Po deveti uri zvečer je bilo za di¬
jake že kasno ponoči.

Komaj se je pouk začel, že je prišel pome
šolski sluga, naj se precej zglasim pri gospodu
ravnatelju.

Ker me tisti trenutek ni počila kap, mislim,
da me nikoli ne bo, čisto varen sem pred njo.

282

Ravnatelj me je pogledal, kakor da sem Novo
mesto zažgal na vseh štirih vetrovih.

»Kje ste bili snoči po devetih?«

»Doma.«

»Kaj ste delali?«

»Preparacijo smo pisali, potlej pa smo z go¬
spodinjo odmolili rožni venec in šli spat.«

»O, kako pridni! Rožni venec ste molili? Hm,
kdo pa je razgrajal po mestu, kdo podnice pre¬
našal, kdo klopi prevračal in kdo cerkveno ob¬
zidje poškodoval...?«

»Jezus, vse ve!« sem otrpnil. »Kaj bo pa zdaj?«
mi je jemalo sapo. Pa sem si že opomogel in po¬
gumno odgovoril: »Jaz vendar ne, gospod ravna¬
telj, saj bi tega še zmogel ne!«

»Kdo je bil še z vami?« je popal, kakor da
sem že kaj priznal.

Tako sva se dolgo pulila. Nisem se dal za¬
plesti, bistro, urno sem odgovarjal.

Gospoda je pograbila jeza. Šinil je pokonci
in mi s pričevanjem čenčavega hišnega gospodarja
ovrgel ves zagovor in mi dokazal, obkorej sem
snoči lezel v stanovanje.

Zdaj še trditi, da si nisem hiše natikal na
glavo, se mi je zdelo neumno; izdati dijake, ki so
zdravili Štefana in počenjali tiste porednosti, bi
bilo pa grdo, nemoško.

»Tega ne morem povedati, gospod ravnatelj,«
sem čez čas rekel.

283

»Prav, meni ne morete, policiji pa boste mo¬
rali !« •

Križana gora! Tega pa nisem vedel. Zdaj
sem vedel: tudi policija se lahko vtika.

Silen strah mi je šel po kosteh, mrzel in
vroč pot me je oblival, kolena so se mi šibila.

Ravnatelj mi je prigovarjal, naj si olajšam
vest in naj povem, kdo je še bil z menoj in kdo
je poškodoval razpelo.

»Tudi tega grdega dejanja dolžite mene?«
sem kakor v smrtni grozi skoraj zavpil.

Ravnatelj me je gledal, pogled se mu je ubla¬
žil, ne, tiste grdobije me ni dolžil.

»Ali vsaj veste, kdo je to storil?« me je spet
pritisnil.

»Ne vem, kako bi vedel?« sem se hrabro zla¬
gal, ker nisem hotel izdati Franceta in Toneta.

»Torej povejte, kaj ste počenjali zunaj in kdo
je še bil z vami.«

»Ne povem, gospod ravnatelj, nemoško — ne¬
značajno bi bilo!« sem debelo odgovoril.

Rečenica o ,značajnosti‘ je v tistih časih bila
med dijaki velika, skoraj sveta beseda.

Ravnatelj se je žaljivo zakrohotal in mi za¬
pretil, da me bo policija še danes naučila dru¬
gačne ,značaj nosti‘.

Ustrašil sem se, da sem skoraj počenil.

284

46. Pokora.

Dolgo, trdo zasliševanje me je zlomilo. Strah
pred policijo me je podrl. Spoznal sem, da kar
tajiti ne bom več mogel. A kaj naj storim, da se
ne pregrešim zoper ,znaeajnost‘? Po vrsti sem
pretehtal in precenil vse zarotnike, izbral dva
šestošolca, ki z doma nista bila siromaka, zajel
sapo in rekel:

»Povedal bom, gospod ravnatelj.«

In sem povedal, da smo nekemu dijaku izte-
pali ljubezen, ker zaradi nje zanemarja šolo.

»Aha!« mi je prestrigel besedo. »Kdo je to?«

»Ne povem ga, saj ni bil potlej med nami,«
sem se uprl. »Nedolžen je, še tega ne ve, kdo ga
je tepel.«

Ravnatelj je napravil kisel obraz; nemara bi
bil rad premikastil tudi ubogega zaljubljenca.

S spovedjo sem precej natančno nadaljeval,
le tisto nesrečno kroglo sem zamolčal in vse vkup
olajšal toliko, da sem jaz sam iz'lahkomiselne po¬
rednosti tovarišema svetoval, da bi še nekoliko
ponagajali.

»No, kdo sta bila tista dva?« je gospoda tiščalo.

Povedal sem ju in še enkrat poudaril, da sem
vsega kriv največ le jaz. »Meni, ki sem še ob za¬
četku nižjih šol, se ne more dosti zgoditi,« sem
sodil; »šestošolca bi utegnili pa hudo udariti.«

285

Ravnatelj me je debelo pogledal. Fanta sta
bila pri njem dobro zapisana. To sem vedel, pa
tudi to sem upal, da bo kazen udarila le mene,
ker se izdajam za zapeljivca, čeprav je resnica
bila čisto drugačna.

Kaj bi še dosti pravil? Povedati pa vendar še
moram, da sta se France in Tone neki hudo pre¬
strašila, ko sta zvedela, da smo že trije v disci¬
plinarni preiskavi. Tekla sta k profesorju Marinku
in mu skesana povedala, da sta bila na Težki vodi
in da ju je nemara kdo videl, ko sta se kasno
ponoči vrnila v mesto in naravnost domov. V tisti
grdobiji z razpelom pa da bi utegnil prste imeti
le jaz, ker se ne bojim ne Boga in ne hudiča, saj
da hodim mrtve budit na pokopališče in hudiča
klicat v ris.

To je odločilo. Ko sem drugi dan prišel v šolo,
mi je profesor po nalogu učiteljskega zbora velel,
naj poberem svoje stvari in naj do ifadaljnje od¬
ločitve ne pridem več v šolo.

Tudi zdaj me ni podrla kap ... Ampak vse
veliko trpljenje, vse prizadevanje in vse vroče
želje in sanje o gimnaziji so trenile pred menoj.
Stisnil sem zobe, da mi niso bušile solze, in osra¬
močen šel iz razreda kakor obrcan pes iz cerkve.

Vem, da tačas pod vsem božjim soncem ni bilo
nesrečnejšega človeka. Vest mi ni očitala nobenih
takih dejanj, da bi bil zaslužil tako pokoro. Obema

šestošolcema se še ni nič takega zgodilo.

«

286

K samostanski skledi si nisem upal več. Bal
sem se, da bi me že na porti obrnili. Patru gvar-
dijanu sem pisal primerno zahvalno pismo.

Več dni sem živel le ob vodi. Stradal sem, da
se je vame videlo, pa tega še čutil nisem, tako so
me trle strašne skrbi.

Kar ti prirobanti šolski sluga in mi pove, da
mi je to nedeljo odsedeti osem ur karcerja —
šolskega zapora.

Po karcerju sem prejel odhodno spričevalo
s strašno opombo: »...  wurde lokal ausgeschlossen
wegen irreligioser Gesinnung und exzessiven Be-
nehmens; gegen seine Aufnahme an einer anderen
Anstalt ist nichts einzuwenden« — da so me vrgli
iz novomeške gimnazije, ker da sem protiverskega
mišljenja in razgrajaškega vedenja ...

Smisla tega besedila nisem razumel. Večji di¬
jaki so mi ga razložili. Kar na jok mi je šlo. Bistri
profesorji bi bili prav tako lahko napisali, da sem
morilec, požigalec, razbojnik!

»To je svinjarija!« je odrasel dijak rdel.
»Mlademu človeku kaj takega zapisati na pot!
Pritoži se, fant, jaz ti pojdem za pričo, da povem,
kdo in kakšen si!«

A jaz sem že vedel, da bom prosil za sprejem
v ljubljansko gimnazijo. Zato nisem hotel dražiti
deželnega šolskega sveta. —

Tako me je plačala ,značajnost‘, tak nauk
mi je dala zapeljiva, slaba druščina.

TRETJI DEL

ZARJA

i

1. Ob razpotju.

O Marija, kaj bo pa zdaj? V šolo ne smem več,
domov si ne upam.

Hudo mi je bilo, ves, kolikor me je bilo od
vrha do tal, sem bil ena sama pekoča bolečina.
Sramota zvrženega dijaka se me je držala kakor
pocestno blato lepih čevljev. Srce me je bolelo,
da bi tulil, mati, dobra, skrbna, vame verujoča
mati se mi je smilila do grenkih solza.

Jesti nisem imel, stradal sem kakor star volk.
Gospodinja mi je včasih kaj porinila, obenem pa
vselej opomnila, naj že zberem svoje stvari in se
poberem v domače kraje.

»Tu vendar ne morete ostati,« me je pikala.
»Kdo vas bo pasel in imel pod streho kar tako?«

Jaz da že pojdem, le nekoliko naj še potrpi
z menoj, saj vendar vidi, kako mi je.

»Vem, pa velika krivica se vam ne godi,« mi
je s hudobnostjo stare ženske vrtala po boleči
rani. »Prej bi bili bolje premislili, pa bi ne bili
tega skupili!«

Da, prej ... Če bi bil vedež, ne bi bil zdaj tak
revež. O, za ves tisti »prej« so me pestile bridkosti
in težave, da jih ne pozabim, pa če bi mi bilo
živeti še sto let.

Iz nižav in težav

19

290

Kar me je poiskal dijak, mi nacepil polno
praznili besedi in napelial kup ohlapnih modrij,
da sem še bolj zmotoglavil.

»E, došolal si se, došolal, to je kakor amen
v očenašu,« se mi je neumno režal. »Kaj drugega
boš moral zagrabiti.«

»Kaj?« sem vprašal, da nisem molčal.

»Med financarje sprejemajo tudi mlade fante.
Kar precej se priglasi, do uradnika, veš, jo med
njimi morda pririneš tudi brez šol.«

Odkimal sem, financarski poklic me ni mikal.
Ni mi bilo, da bi vohunil za tihotapci. Ampak
nekega poklica se mi bo vendarle treba lotiti, če
sem se res že došolal. Iskra, prav majhna, zato pa
toliko bolj živa iskra upanja, da se izmotam tudi
iz teh težav in spet zrinem v šolsko klop, se mi še
ni utrnila.

»Ali pa pojdi k vojakom, precej bi te vzeli,
zadosti si močan,« je oni obračal. »Odslužiš svojih
dvanajst let, pa postaneš uradnik.«

To bi mi bilo skoraj všeč, vojaški poklic je že
bolj moški. Med vojaškimi leti bi morda privatno
študiral gimnazijo.

Ta misel me je privzdignila, da sem res skočil
do orožniškega poveljstva v Novem mestu. Po¬
veljnik je bil neki nadporočnik, trd Nemec. Pre¬
malo sem znal nemško, nisem si še zaupal, ali bi
ga znal razločno vprašati, kaj mi je storiti, da bi
,nosil sabljico pripasano”. Zato sem se rajši zglasil

291

pri naredniku, tistem velikanu, ki je lani Marinka
strahoval in socialistični shod razgnal. Kar precej
sem se odpravil k njemu.

Hrust se mi je široko nasmehnil. Kakor vse
Novo mesto, je tudi on že slišal, kaj sem si na¬
kopal s tisto porednostjo.

»O, kaj pa je vas prineslo?« je prijazno vpra¬
šal in mignil, naj sedem na stol ob koncu njegove
mize.

In sem mu povedal.

Debelo me je pogledal, važno pomolčal in se
zresnil. Potem mi je razložil:

»Prvič: stari bi morali biti že vsaj sedemnajst
let in starši bi vam morali dovoliti,« me je spod¬
našal, »drugič: to bi bila velika neumnost. Voja¬
ščina, dijaček moj, vas že sama poišče, še pre¬
kmalu vas poišče,« je vzdihnil.

Vzdih sem razumel, saj sem vedel, da je bil
nekdaj tudi on novomeški dijak in da so ga iz
sedmega gimnazijskega razreda za tri leta vzeli
v vojake.

»Škoda,« sem vzdihnil tudi jaz. »Kaj mi je
zdaj početi?«

»Kaj? Mladi ste, zdravi, močni tudi, s prid¬
nostjo in pametjo še marsikaj lahko dosežete,«
se je z žarečimi očmi nagibal k meni in mi iz
neumne glave podil nezrele misli. »Slušajte me,
prav vam svetujem: do deželnega šolskega sveta

19 *

292

se obrnite z lepo prošnjo za sprejem na kateri
drugi gimnaziji.«

Poslušal sem ga ves mehak, saj mi je prav iz
srca ubiral želje po nadaljnjem šolanju. Oddahnil
sem si, bilo mi je, kakor da je kaj težkega palo
z mene.

Res, dal mi je čisto drugo srce, skoraj po¬
tolažen sem šel venkaj. Všeč mi je tudi bilo, da se
z nobeno besedo ni naravnost dotikal mojih po¬
rednosti in lahkomiselnosti.

Popoldne sta me obiskala tista dva, ki sem ju
moral ,izdati 4 .

»Kako si se odločil?« sta vprašala. »Kam
pojdeš?«

Po obisku pri orožnikih sem zavrgel tudi
vojaščino in si skoval trden sklep, da se ves pre¬
delam in obrnem v nove, svetlejše zarje.

»O, v prah so šle Ninive, pogubili so Karta¬
gino, svet pa še stoji!« sem se pred njima napiho¬
val in pulil iz hlač. »Vse da mine, je zapisal škof
Slomšek, mene vendar še ne bo konec, čeprav se
mi srce drobi in pamet megli od samih skrbi!
Drugam se pojdem šolat, pa če bi si moral vsak
dan sproti priberačiti, kar bi potreboval za vase
in za nase!«

Dijaka sta se spogledala; starejši je dejal:

»Vidiš, prav to sva ti hotela svetovati tudi
midva. In nekoliko pomagati ti hočeva. Da boš
laže zmogel pot in šolnino, kjer te sprejmo, sva ti

293

namenila nekaj denarja,« je resno rekel, segel
v žep in mi pomolil petnajst goldinarjev.

»Za prvo silo, veš,« je drugi skoraj ganjen
dodal, »drugo še zbereva med tovariši in ti po-
šljeva, ko nama pišeš, kje si.«

Denarja, že od nekdaj mi zoprnega in pre¬
kletega denarja sem bil pošteno potreben kakor
že zdavnaj tudi prav hude palice, saj mi je denar¬
nica bila prazna kakor neumna glava, vendar sem
umikal roko, sram me je bilo, da bi si dal plače¬
vati moško tovarištvo.

»Ne nori!« je oni postajal hud. »Če bi zmogla,
bi ti dala tisoč in več, pa ti še ne bi povrnila, kar
si nam dobrega storil, ko si na svojo odgovornost
vzel — tiste neumnosti.«

Nisem se več branil, saj sem bil res siromak.

2. Slovo.

Še tiste dni sem pospravil svoje stvari. Moral
sem iz Novega mesta, tudi lakota in kačjepična
gospodinja sta me silili. Za slovo sem s Kapitelj¬
skega hriba, kjer sem med učenimi dijaki večkrat
poslušal toliko pametnih in nespametnih razprav,
poslednjič gledal po Novem mestu. Iz mestnih
vrtov je cvela pomlad, Trška gora ji je kralje¬
vala, vsa široka in globoka dolina se ji je smeh¬
ljala v čudoviti lepoti; samo slikovita domačnost
Temeniške doline je imela še večji delež moje
ljubezni.

294

Inako se mi je storilo, mislim, da sem se tudi
razjokal.

Oglasila se mi je vest in mi očitala, da sem
bil vsaj močno nepreviden, če ne tudi neumno
lahkomiseln. Ali to poldrugo leto v Novem mestu
sem se precej naučil in si .razširil obzorje 1 , kakor
se je glasila učena rečenica; tudi svet sem začel
trezneje gledati.

»Oh, mlad človek mora imeti varuha,« sem se
izgovarjal pred samim seboj, ker mi je vest bolj
in bolj nagajala. »Brez njega lahko grdo zablodi.«

»Sam napuh te je bil, čeprav si si to tajil,«
me je ščipala. »Imenitna se ti je zdela druščina
večjih dijakov. Ni te izobraževala, marveč le
pohujševala. Varuh bi ti bil materin nauk, pa si
ga v druščini pozabil.«

Ves potrt sem se vračal v mesto.

»E, nocoj se odpeljem, da pridem ponoči do¬
mov,« sem se odločil; »sosedje bi me sicer, še
preden se pomenim z materjo, spraševali, čemu
sem prišel sredi šolskega leta.«

Ko sem prišel v mesto, sem se spomnil, da bi
se prav za prav moral posloviti tudi s profesorji.
Učili so me, kar tako jim ne smem obrniti hrbta,
grdo bi bilo.

»Nitk, do Marinka ne pojdem,« sem jih po
vrsti prebiral. »Zagoveden je, nagnal bi me.«

Drugi so se mi zdeli pusti, popadljivi sitneži,
ki za dijaka niso imeli prijazne besede; le ob

295

profesorju Franu Jeraju se mi je tehtajoča misel
ustavila.

»Da, ta je duša, pravična duša,« sem presodil
in se po Ljubljanski cesti nameril proti Mestnemu
trgu, kjer je profesor Jeraj stanoval.

Ob stanovanjskih vratih potegnem za zvonec.
Odpre mi profesor sam, golorok, z odpeto srajco
in z zavihanimi rokavi, v vsaki roki je držal že¬
lezno ročko. Telovadil je.

»O!« reče in me gleda bolj začudeno ko hudo.

Da te! Profesor je profesor, tudi Jeraj, dobri,
pravični Jeraj je profesor. Brž hočem zdrdrati,
kar sem mu hotel reči za slovo, pa se gospod že
nekoliko odmakne in pravi: »Vstopite, no, vsto¬
pite!«

V sobi mi veli sesti, sede tudi sam in me po¬
gleda resno kakor v šoli, smehljajo, skoraj smeh¬
ljajo se le tiste dobre, drobne oči: »No, kaj boste
povedali?«

Nekoliko nerodno mi je bilo tako sedeti pred
njim. Brž sežem po sapo in moško, kolikor sem
mogel in znal, povem, da se odpravljam iz Novega
mesta in da sem se prišel poslovit in zahvalit za
trud, ki ga je v šoli imel z menoj.

Zdaj se mu tudi obraz zgladi v smehljaj,
drobne, menda nekoliko slabovidne oči me gledajo
prijazno, le glas mu je še nekoliko profesorski,
ko reče:

296

»O fant nesrečni, kaj pa vam je bilo, da ste
počenjali take neumnosti?«

»Sodbe, ki je zapisana na odhodnem spriče¬
valu, gospod profesor, res nisem zaslužil.«

»Saj ste vendar vse priznali, ali ne?«

»Sem, zato, da bi druge obvaroval večje kazni;
priznal pa nisem nič takega, česar storil nisem in
kar bi opravičevalo tako strašno sodbo.«

In sem mu povedal vse čisto po pravici, le
imena nisem izrekel nobenega.

»O, neizkušeni ste, neizkušeni,« je mrmral
kakor sam vase. »Če bi bili izdali vse, bi kazen
za vse vkup ne bila tako huda kakor je za vas. ki
ste otročje prevzeli vso odgovornost.«

»Sram me je bilo izdajstva, več nisem hotel
povedati.«

»Dober fant ste,« me je udaril po rami, »rav¬
nali pa niste prav. Zakaj prevzemate tujo krivdo,
zakaj rajši ne tajite? No, in kaj bo, fant nesrečni,
z vami zdaj?«

Pa sem spet povedal, da si na kateri drugi
gimnaziji hočem izprositi prostora v klopi.

»Ali vam je vsega tega bilo res treba?« me je
karal in obenem hvalil, ker nisem obupal. »Ne
hodite več z druščino, ki vam ni vrstnica, saj
vidite, da se vam je zamešal korak. Učite se
pridno, pametni bodite, Bog vam daj srečo!« je

297

vstal, me spet udaril po rami in mi moško stresnil
roko. »Nate, siromak ste, potrebovali boste,« je že
kakor v zadregi dejal in mi ob vratih v roko
stisnil dva ali tri goldinarje.

To me je tako ganilo, da še zdaj ne vem, ali
sem se mu zahvalil zadosti lepo; spomnil pa sem
se tudi vseh drugih profesorjev in sem mu, že ves
mehak po njegovi ljubeznivosti, hripavo rekel:

»In še to prosim, gospod profesor, da bi tudi
drugim gospodom profesorjem sporočili mojo za¬
hvalo.«

»Že  dobro, bom, bom,« mi je še enkrat segel
v roko, »srečni, pametni bodite. Kar ste doživeli
tu, naj vam bo za nauk, da spet ne zabrodite v
neprimerno druščino!«

Kakor bi mi bila največja teža pala z ram.
sem zunaj že kar polajšan dihnil. Veroval sem
vase prav trdno. Malopridnež vendarle nisem.
Kako bi se resni, do pičice natančni profesor
Jeraj tako moško, tako lepo menil z menoj?
Spominjal sem se vseh lepih in hudih dijaških dni,
pa tudi neke modri j e, ki sem jo nekoč bral: Kadar
se ti godi dobro, zahvali Boga in pametno uživaj;
a ko te tarejo nadloge, vedi, da so ti za pokoro, in
pričakuj boljše usode.

Z vsem mladim, zdravim in nesprijenim srcem
sem veroval v boljšo usodo, v lepše zarje ...

298

3. Doma.

Dom mi je zmerom bil velika svetinja; rad
sem imel domače kraje; če jih dolgo nisem videl,
se jih ves ganjen skoraj nagledati nisem mogel;
rad sem imel starše, sestro in brata, tudi vse vrst¬
nike in sosede; od koder sem kdaj prihajal, sem
vselej kar tekel, da bi že bil brž med njimi. To
pot pa sem počasi krevsal in si urejal misli in laži,
kako bi pretental in pomiril mater.

Na nebu so si mežikale zvezde in šepetale:

»Poglejte ga no, Naneta nerodnega, kako ti
klama, kakor da se mu nič več ne mudi domov.«

Pod njimi je drsel oblak in jih utrinjal in
utišal.

Huda, huda mi je bila tista hoja do doma.

»O Nane, kaj pa je?« se je mati ustrašila, ko
mi je odprla in mi že na očeh videla, da nekaj
ni prav.

»E, nič,« sem dihnil s pobešenimi očmi, »le
po tiste hlače sem prišel, ker mi jih še niste
poslali.«

»Kaj ne bi bilo ceneje, če bi bil pisal?« mi ni
prav verjela. »Ali ne boš zamudil šole?«

»Ni je, precej dolgo je še ne bo. Zaprli so jo,
neka huda bolezen se je pokazala med dijaki.«

»Jezus, nemara si tudi ti že bolan?« se je reva
ustrašila. »Saj si ves upal, kar bolezniv si videti,

299

Nane. Oh, kaj bo pa zdaj? Sveta Mamka božja
Zaplaška, ti nam pomagaj!«

Sram me je postalo, ker sem z neumno lažjo
tako prestrašil mater. Ne vem, kaj bi bil dal za
pametno misel, kako mi je še postavljati besede,
da bi povedal vse po pravici in matere spet preveč
ne vznemiril.

Ali take misli ni bilo od nikoder. Srce mi je
v strahu in sramu bilo kar glasno; stotič sem se
pokesal vseh novomeških porednosti; čutil sem,
da se mi kalijo oči in da me v grlu tišči. Bušil sem
iz hiše v mrak noči in za vogalom zaihtel.

Pa ti je že mati stala ob meni. »Za pet ran
božjih, Nane, kaj ti je, kaj ti je?« me je obse
tiščala in se jokala.

To me je privilo in upognilo.

»Mama, saj sem zdrav, še preveč sem zdrav,«
sem spet zvitorepil, »le šolo si preberem, v Ljub¬
ljani se bom posihmal šolal.«

Ljubljano je zmerom rada imela, Ljubljana
se ji je zdela preimenitno mesto.

»Jejhata, kaj res?« je nedolžno verjela. »Ti,
to je pa dobro. Kdaj pa že moraš biti tam?«

»Na jesen, medtem pa se bom doma učil.«

»I, ti, kako pa je to?« me je spustila in neko¬
liko odstopila. »Čemu pa so šole, če se vsak lahko
uči sam? Tako ti menda tudi v Ljubljano ne bo
treba hoditi, kar tu se uči, dokler nove maše ne
zapoješ v šentviški cerkvi.«

300

Premolknila je, iz teme so me držale njene
mile oči. Molčal sem tudi jaz in glavo pobešal.

»Nane, nekaj mi prikrivaš?« se mi je spet
približala in me prijela za komolec. »Po pravici
povej, kaj je! Komu bi, če meni ne?«

Zdaj se nisem mogel več izmikati. Počasi,
kakor po kapljicah sem ji strup strašne resnice
previdno kapal na preplašeno srce in se delal, kar
se je dalo, lepega in nedolžnega, skoraj svetega.

Kakor bi jo bil podrl, se je reva zrušila na
klop ob hišni steni in bridko zaihtela v obe roke.
Tisto je bilo tako hudo, da ni peresa, ki bi znalo
kaj takega popisati. Kako bi znal jaz, ki me še
zdaj zaskeli na dnu srca, kadar se spomnim bole¬
čine, ki sem z njo prvič strašno udaril ubogo
materino srce? In ne vem, ali sem se z vsem
hudim, kar mi je posihmal bilo v obilen delež, že
spokoril zadosti, da bi mi Bog kdaj mogel ta greh
odpustiti.

Z materjo nisva vso tisto noč nič spala. Menila
sva se, kaj bi ukrenila, da bi sramoto vsaj svetu
prikrila.

4. Potuha.

Drugi dan je mati molčala, kakor bi nekaj
premišljala. Hitela je za svojimi opravki in se
navidezno ni menila zame.

»Tak kaj bo zdaj?* je že kasno popoldne sko¬
raj revsknila vame, prav hude strele ji v glasu

301

vendar ni bilo. O, ušesa sem imel, da sem slišal
zvon, preden je cerkovnik potegnil za vrv, pa jih
ne bi imel za vsak odtenek materinega glasu .. .?
Matere sem se sicer močno bal, posebno pa njenega
pridiganja, ki mi je vselej natančno pretipalo vest
in prebralo vse grebe, tudi take, ki jih storiti še
nisem utegnil. Zdaj, ko je o meni že vedela naj¬
hujše stvari, ki jih tak smrkavec storiti more, se
je nisem več tako bal. »Kako si mogel ob teh letih
biti še tako neumen?« je spet zavrela, ker je reva
mislila, da v mladosti pamet raste z leti. »Vsaka
neumnost se te prime, kakor bolha mladega psa!«

Molče sem se potulil. Res sem se hudo kesal
vseh nerodnosti, velikih in majhnih, matere se
zaradi njih nisem več kaj posebno bal. Ampak
od nje mi je misel šinila do očeta v daljni Ameriki.
»Križ božji, kaj bi dejal on, če bi zvedel, kaj sem
počenjal?« me je speklo. »Le zakaj nisem z njim
šel v Ameriko?« sem se skoraj pokesal. »Vsega
tega zdaj ne bi bilo.« Očeta sem se spoštljivo bal.
čeprav me je mojsiril in krotil le z očmi; njegov
resni, otožni in karajoči pogled mi je več zalegel
kakor ves materin budi ščeket.

»Saj veste, da pojdem na jesen v Ljubljano,«
sem ji naposled poniglavo odgovoril.

»Kaj bo pa svet rekel, ko boš med šolskim
letom postaval todkaj ?«

»E, kaj mi mar! Obesi naj se, če se hoče!«

302

»Saj pravim, da si čisto neumen!« se je prije¬
mala za glavo. »Kaj pa dobro ime, tvoje, moje,
naše? Svet ne sme zvedeti, da so te vrgli iz šole.
Precej moraš od tod! V Ljubljano pojdi, tam se
uči in vse pripravi, da te jeseni sprejmo v ljub¬
ljanske šole.«

Pomislek, ob čem bi živel v Ljubljani, mi je
spodnesla z obljubo, da mi bo vsak mesec poslala
denar za stanovanje in za prežitek.

»Že jutri zavred se mi odpelji s prvim vla¬
kom!« je odločila in se umaknila venkaj.

To je bila potuha. Ko bi se moral pokoriti
s sramoto in posmehom med domačimi ljudmi,
dobra mati gre in me skrije pod peruti svoje ve¬
like ljubezni...

Inako se mi je storilo. Šel sem počasi za njo,
da bi ji rekel kaj lepega. Za vogalom sem jo našel.
Ihtela je v predpasnik. Zdaj je zmoglo tudi mene.

»Mama, ne jokajte se več,« sem hlipal, »ves,
ves se prenaredim!«

»O, ko bi se le res!« je zdihnila in šla v hišo,
jaz pa za njo. V hiši se je nekoliko pomirila in
mi jih nadrobila, da sem bil od vrha do tal poln
dobrih svetov in opominov. Če bi me bil tačas kdo
stisnil, vem, da bi mi bile še iz prstov brizgnile
kaplje hude materine pridige.

Pridige sem bil navajen, lahko sem jo prebil,
hudo pa mi je bilo vendar, prav hudo.

303

Skozi okenski okvir je rumenelo poletje, v kot
Kuščarjeka je že padal pepel somraka.

»Spat pojdi, da jutri laže vstaneš!« mi je
kmalu velela.

Legel sem, zaspal pa ne precej. Spomini so me
obiskovali, lepi in nelepi; tudi skrbi so me dramile.
Kaj bo, če mi deželni šolski svet ne usliši prošnje?
Tako bi bile vse materine žrtve zaman, tudi tale
zadnja, da me skrije v Ljubljani.

Iz rosne detelje za hišo je do mene dehtel
topel pomladni večer.

»Prenaredim se, ves se prenaredim!« sem obe¬
tal Zaplaški Materi božji in zaspal.

5. Nov svet.

O, v Ljubljano sem prišel kakor domov: rad
sem jo imel, še je nisem pozabil. Kakor bi jo hotel
lepo obiskati in pozdraviti, sem precej pretaknil
vso, le Študentovski ulici in drugim nekdanjim
znancem sem se umikal. Ni mi bilo, da bi jim raz¬
kladal, zakaj sem pribežal v Ljubljano.

Našel sem si pametno dijaško stanovanje in
se precej na vso moč oprijel učenja. Sostanovalci,
dobri fantje, so mi radi pomagali, ko sem posedal
in angulo cum libello — v kotu s knjiga pred sebo j.

»Fant, le pili se!« so me utrjevali. »Vse moraš
znati vsaj za prav dobro, sicer ne napraviš spre¬
jemne izkušnje.«

304

»Brez skrbi, napravim jo,« sem vedel.

»Bog daj, no! Ampak profesorji takega tiča,
kakršen si ti, radi pretipljejo prav do obisti.«

Za učenje sem imel dosti priložnosti. Stano¬
vanje je bilo čedno in mirno. Le sosed, neki pek
ali kdo, je včasih na ves glas modroval, kadar je,
ves poln vipavca, prijadral domov, razpodil otroke
in pretepel ženo.

»Tisti smrdljivi jud Jakob je bil največji
osel, kar jih svet pozna!« se je drl, da so se okna
odpirala. »Rinil je v zakon, sedem let premisleka
so mu dali, norost pa ga le ni minila: nakopal si je
babo, in še ob tem se je dal ukaniti!«

Take in še hujše je utrinjal, dokler ni omagal
in zaspal. Težak je bil tudi drugi dan, ko se je
prebudil. Nekaj ga je bilo sram nespametnega div¬
janja, nekaj ga je bolela zguba časa in denarja.
Pa glava mu je brenčala, kakor bi se v njej čebele
pripravljale na roj; žena, še vsa marogasta od
snočnjega bunkanja, mu jo je z mokrimi cunjami
samaritansko ovijala. Potlej je renčal in topo gle¬
dal predse kakor tele, ki ob svoji smrtni uri po¬
sluša mesarjevo modrovanje o socialni potrebnosti
mesne preskrbe. Naposled se je razcmeril in ženi
na Boga in na vse svetnike prisegel, da ga vino
nikoli več ne bo nosilo. A zvečer je začel mendrati
kakor ujet medved. »Samo ,mačka* moram neko¬
liko potešiti,« je hripavo jasknil in ušel. Vrnil se

305

je z dvema ,mačkoma' in zdivjal kakor prejšnji
večer in že večkrat.

Včasih je bil drugo dopoldne tako nemiren,
da me je ob učenju motil in sem šel rajši venkaj.

Tako sem nekoč srečal — gospoda Frica. Bil
je vojak poddesetnik.

»No, do velikih časti si prišel z vso svojo
ošabno nemščino!« sem mu v mislih strgal koren¬
ček in posmehljivo gledal za njim. Ozrl se je tudi
on in zardel. »Aha, zdaj, po treh letih me je pa le
spoznal!« sem čutil, da se je usoda maščevala za
tačas, ko me je zatajil že po enem letu.

Kasneje sem zvedel, da je šel prostovoljno
v vojake, ker mu je bil tudi refugium peccatorum
pretežka šola in je ni zmagoval.

»Nemško je znal, nemško,« sem podsmešno
sodil, »sicer pa je bil butelj, da še na učiteljišču
niso vedeli kaj z njim in da je tudi pri vojakih
z vso ošabno nemščino po dobrem letu pririnil le
do ene zvezde, ki jo marsikateri kmečki hlapec
že prvo leto o veliki noči doma razkazuje!«

Poln nekega zadoščenja sem se vrnil domov,
misleč, da sta se hudi možakar in njegov maček
menda že umirila.

Na hodniku me je prestregla njegova žena in
poprosila, da bi včasih z njenim možem šel jaz
in ga, preden bi se nacedil vina, spravil lepo do¬
mov; saj da mi rada vrže nekaj denarja, da bi
svojega ne zapravljal.

Iz nižav in težav

20

506

»Moj mož, veste, vas ima nekako rad, ker ste,
kakor pravi, tako moški,« se mi je smehljala.

»Ne, tega pa ne!« sem v mislih urno presodil.
»S pijanci se po krčmah ne bom motal. Laže je
lačno tele potegniti izpod krave kakor pijanca
izza mize!«

Ženi, ki se mi je sicer smilila, sem odgovoril
in se nekoliko zlagal, da sem dijak, čeprav ne
hodim v šolo, dijak privatist pa le, in da dijaki
ne smejo hoditi v gostilno, posebno ponoči ne.

»Ne zamerite, da sem vas kaj takega prosila,«
je vzdihnila. »Če bi bila jaz vi, tudi ne bi šla.«

Kar me je iz svojega stanovanja na ves glas
poklical njen mož.

»Da te!« sem se ustrašil. »Slišal je, da govorim
z ženo, zdajle me zgrabi za to! O, te babe, za samo
zdraho med možmi so na svetu!«

Skočil sem tja, naj bo, kar bo!

Dedec je na razkopani postelji bolj sedel ko
ležal ob visokem zglavju in s krožnika na posteljni
omarici kar z golo roko jemal kisle kumarice in
jih hrustal kakor bi bile hruške.

»Ali kdaj pijete vino?« je mirno vprašal.

Jaz da ne.

»Prav, nikar se ga ne navadite!« se je nekoliko
razburil. »Pijanec je najnesrečnejši človek na
svetu. Yse zapravi: čas, čast, denar, vse.«

Debelo sem ga gledal, bal sem se, da je ob
pamet.

307

»Že dva dni nisem nič bral,« se je prijel za
glavo in popravil obvezo. »Zdajle bi utegnil, pa
mi vse pred očmi miglja. Lepo vas prosim, pre¬
berite mi vsaj površno tistele časnike, če količkaj
utegnete.«

Takim besedam nisem mogel odkimati.

Najprej mi je pokazal neki nemški list. Kar
zazeblo me je. Jaz pa nemščina!

»Nemščine še nisem prav navajen,« sem svoje
premajhno znanje opravičeval že vnaprej.

»E, kaj!« se je posmehnil. »Saj tudi jaz nem¬
ščine ne znam dosti več kakor star kranjski pipec.
Imenitno pa le je, če človek razen svojega vsaj po
velikem razume še kak jezik. Preberite mi samo,
kar je tiskano z debelimi črkami.«

Branje, vem, ni bilo kar pod nič, a kar sem
bral, sem prav malo razumel.

»Kakšna pa je nemščina starega kranjskega
pipca?« sem brž hotel vedeti, da bi me česa ne
vprašal.

»Tamle na mizi je tak star pipec,« se je na¬
smehnil; »dajte ga sem pa glejte in poslušajte.«

Odprl je pipec, med dva prsta desne roke
stisnil konico razmajanega rezila z ostrino navzgor
v vodoravni legi in z rdečimi platnicami sekljal
ob konec pritrjenega rezila.

»Le poslušajte,« se je smejal. »Takemule ra¬
skavemu sekanju pravimo,..da je nemščina, ne¬
rodna in neranljiva nemščina.«

20 *

508

E, to sem vedel že zdoma; vprašal sem le zato,
ker sem mislil, da zvem drugačno razlago.

»Ali pravi tako tudi tisti, ki jo razume?« sem
spet vprašal, da bi še katero slišal.

»Mislim, da ne,« je odmajal. »Kdor jo zna,
jo zna, pa je. No, zdaj pa še kaj domačega,« mi je
pokazal neki slovenski list in prosil, da bi mu
najprej prebral tisto, kar je pod debelim naslovom
,Zopet eden‘.

Kmalu sem našel in bral o neki nerodnosti
v tem in tem župnišču. Možakar se je zakrohotal,
da sem ga začuden pogledal.

Tista novica je bila čudna. Nisem je prav
dobro razumel. In če bi jo bil razumel, bi me bilo
sram pokazati, da sem jo razumel.

»Vidite,« se je še zmerom smejal, »kaj takega
zmerom najrajši preberem.«

Nisem vedel kaj reči.

»Tako vsaj vidim, da so na svetu še večji malo¬
pridneži, kakor sem jaz sam,« se je nekoliko zresnil.

Kaj pravega mu tudi zdaj nisem znal od¬
govoriti.

»Veste,« je rekel, »tintomazec, ki kaj takega
načesna, mora biti res že ves po hudiču: brez
srca, brez vesti, brez Boga.«

»Če veste, da čveka malopridnosti, zakaj ga
pa tako radi berete?« sem brž vprašal.

»Samo zato, da vidim, kako so ljudje čedalje
bolj neumni, ker kaj takega sveto verjamejo.«

309

»Kako veste, da verjamejo?«

»Sicer bi se uprli in bi list moral pisati dru¬
gače. Tako pa jim še naprej laže. List je pač tak.
kakršni so naročniki, bralci.«

»Če je v listu vse zgolj laž, zakaj bi ga še
brala?«

»E, saj je v listu tudi dosti resničnega in pa¬
metnega. Le berite dalje.«

In sem mu bral navdušen članek o balkanskih
Slovanih, ki da so nam Slovencem pravi bratje.

»No, vidite, ali ni to resnično in pametno?«
mi je kimal. »Pa vendar nemški listi o tem pišejo,
da ni res in da Balkanci niso čisto človeško pleme,
ker da jim tam nad one odganja še ostanek ne¬
kakega — repa!«

»Pa jim nemški bralci verjamejo?« me je
grelo.

»Brez skrbi: med njimi je več in še večjih
oslov kakor med nami!«

Tista ura pri čudnem možakarju mi je dosti
zalegla. Posihmal sem vsak časnik, prav vsak čas¬
nik brez izjeme po strani gledal, češ poznam te,
slepar lažnivi!

Gospodinja me je še tisti dan posvarila, naj
ne hodim več tja časnikov brat.

»Sam naj jih bere, njega ni več škoda,« je
ščeketala. »Vi ste premladi, vsega bi vas pohujšal
in dobil na svojo plat.«

510

Ha, to je bila očitna krivica. Zato sem ženski
brž povedal, kako pametno mi je odsvetoval pi¬
jančevanje in me poučil o lažeh v časnikih.

Ali sem kje slišal ali kdaj že bral, anti spom¬
nil sem se, da je skoraj v vsaki stari ženski zgolj
hudobnost še edina in zadnja ženskost: zato sem
jo menda prav razumel, ko je usekala:

»E, kaj! Zapravljivec je, pijanec je, mislim, da
je tudi — socialni demokrat; ves pekel pride ponj,
ko stegne pete!«

Časa se mi je zdelo škoda, časniki me še niso
mikali, zato sem jo slušal in se dal, kadar me je
spet klical, lepo zatajiti, češ da me ni doma. Pa
tega izmikanja mi ni bilo več dolgo treba. Mož je
hudo zbolel in kar umrl.

Pogrebcev je prišlo dosti, še več pa zijal.

»Hitro ga je stisnilo,« so se možje tiho menili.

»Še dolgo bi lahko živel, če vina ne bi bilo
na svetu.«

»Da, pol litra mu ga je bilo premalo, tri če¬
trti pa že preveč, da je potlej zgubil mero in dno.«

»Včasih je bil res težak kakor star mejnik,
sicer pa umen in pameten človek, z vsakomer se je
znal meniti.«

Pogovor o rajnem je utihnil, pogrebni voz se
je pripeljal, z neba je začelo pršiti.

311

»Vidi se,« je neka ženska preglasno rekla, »rad
ga je pil, ko tak dež gre ob njegovem pogrebu.«

»Ko umrješ ti, baba neumna, bo toča klestila!«
so jo moški zavrnili.

6. Dobro ime.

V Ljubljani se mi je odpiral res čisto nov
svet. Tisto leto, ko sem ,dijakoval‘ tu, ga še nisem
gledal tako. Zdaj sem bil ves drug. Druščina v
Novem mestu je vendarle tako prilivala negodni
bili moje rasti, da se mi je pogled nekako razširil.

Postal pa sem plah samotar. Bal sem se, da me
ne bi spet kaj spodneslo.

Dijaki, med katerimi sem se včasih le kaj
pomudil, pa so mi bili kar všeč. Umnejši so bili
kakor novomeški. Koliko so ti vedeli o knjigah,
kako so poznali pisatelje! Skoraj vsi so se tudi
vedli lepo, olikano; kaka mladostna robatost se je
malokdaj komu spesnila. In če se je, so ga udarile
vse oči.

»Veliko mesto jih je obrusilo,« sem že bolje
razumel Vseslovana Radivoja, ki se mu je Novo
mesto zdelo za dijake premajhno.

Posebno novo pa mi je bilo, kako mirno in
vendar tovariško so občevali z — dekleti, kadar
so prihajala, da bi jim pomagali ob nalogah.

Nikoli se ni primerilo, da bi bil kdo vpričo
njih rekel kaj nerodnega, še zakleti si ni upal

312

nihče. Ta priložnostna simbioza — sožitje z de¬
kleti, da tako rečem, jih je krotila in jim likala
mladostno vihravost.

Le neki šestošolec, lep gorenjski fant, zdrav
in ljubezniv kakor Alkibiad, deklet ni maral v
bližino in se jim je kar umikal.

»Za samo napoto in spotiko so človeku,« je
godrnjal. »Če si v besedi premalo oblizan, se ne¬
umni goski že pobesi kljun ali pa se razcmeri;
solza, posebno ženskih, pa jaz ne morem gledati.«

Dekleta, bila so z obrtne, višje dekliške šole
in z učiteljišča, so bržkone čutila, kaj misli o njih.
in so ga pustila lepo na miru.

Tudi mene ni povohala nobena. Premalo sem
bil učen, da bi jim ob nalogah mogel kaj poma¬
gati. Če bi me prej kdaj kdo gledal čez ramo
bi mi začela goreti ušesa. Zdaj mi ni bilo nič, tako
so mi že poklatili previsoke vrhove.

Tovarištvo teh mladih ljudi se mi je tudi
tako zdelo prav lepo. Svojo misel sem povedal
starejšemu dijaku.

»I, kaj v Novem mestu ni tudi tako?« me je
pogledal.

»O,« sem se nasmehnil, »tam doli je to ne¬
mogoče, kakor je palma nemogoča na Kamčatki.
Jeziki bi se brusili, vsi profesorji bi krvavo sodili.«

Ni mi verjel. Tako sem mu povedal neko svojo
neumno zgodbo iz Novega mesta.

313

»Veš,« sem pravil, »stopim ti nekoč zdoma.
Skozi okno pritlične hiše v soseščini me spazi
mlada šivilja in zaprosi, da bi ji posodil neko
knjigo.«

»Šivilja je bila, do knjig ji je bilo, to je lepo.«

»V Novem mestu so tudi druga dekleta vsa
mrtva na knjige,« sem pritegnil pohvali. »Tista
šiviljica je hodila k moji gospodinji, sicer je ni¬
sem poznal. Zdaj torej postojim, da bi ji odgovo¬
ril, pa ti že z okna na drugi strani ulice zavrešči
neki škrbast babji škrat, češ ob belem božjem
dnevu ti smrkav študent rine v dekliško okno.

Oba se prestrašiva in nekako odskočiva. Hu¬
doba to opazi in še bolj zagostoli in zapreti, da
me še tisti dan zatoži profesorju Marinku in
ravnatelju.«

»O teh dveh pa je veljalo: ,Und was er

spricht, ist Geifiel, und was er schreibt, ist Blut‘ —
kar izreče, to je bič, kar zapiše, izvrši birič, kajne?«

»Skoraj,« sem se čudil prikladnemu citatu.
»O, ustrašil sem se, čeprav mi vest ni očitala čisto
nič. Z dekletom še nikoli nisem govoril kaj več
kakor .dober dan‘, pokora tamle pa se srači nad
menoj, da me postaja kar sram.

,Ne zamerite, pojdite zdaj/ mi dekle veli,
,saj sama pridem k vaši gospodinji in se po¬
meniva/

Vrišč je slišala njena mati in je iz hišice
kakor burja završala proti obrekljivki:

314

.Kaj rohnite? Moja hči ni nobena zgubljena
zmrš, in če bi bila, vam nič mar!‘

,Bog ve, ali ni, sicer se ne bi razkazovala
s študentom! 1

,V sobi sem bila, vse sem slišala, kaj sta go¬
vorila, 1  je mati vrela. .Pustite na miru ljudi, ki
vam nič nočejo. Molite rajši in delajte pokoro
za tiste čase, ko je greh še maral vas! 1

Obrekljivka je od togote kar počenila, mati
pa ji je, ker ji hčer spravlja ob dobro ime, še
zapretila s sodnikom, če kje le kaj zine zoper
študenta.«

Dijak se je zgodbi smejal, češ da je res pre-
srčno neumna.

Ali jaz je še nisem pozabil. Tako se zdaj res
nisem prav nič štulil med dekleta, kadar so prišla
k nam.

7. Klic iz daljin.

V naše stanovanje, ki je po pekovi smrti po¬
stalo prav mirno, se je priselil neki osmošolec,
resen, moški fant. V šoli, tako smo slišali, je bil
zmerom odličnjak, čeprav za šolo nikoli ni tratil
kaj posebno dosti časa. Sostanovalci so si pravili,
da veliko ve in zna, posebno tudi tujih jezikov
celo kopo. Katere zna, ga bi ne bilo vprašati, prej,
katerih še ne zmaguje.

315

Neka navada ga je pa le nekoliko pačila, vsaj
na videz: ob mraku je skoraj vsak dan mrknil
zdoma in se tiho vrnil sredi noči.

Gospodinji to ni bilo po volji; mislila je, da
hodi po krivih potih, uprla se je precej prve dni.

»Kar z menoj pojdite,« se ji je posmehnil;
»kamor hodim jaz, sme priti vsak.«

Zvedeli smo, da včasih hodi prepevat v neko
pevsko druščino, včasih pa k prijatelju prebirat
knjige tujih jezikov.

Drugi dan je bil truden in zaspan. Če ni bilo
šole, je popoldne legel in precej zaspal.

»Kakor sova je: ponoči leta, podnevi spi,« ga
je gospodinja gledala po strani. »Bog ve, ali tudi
ne pijančuje, ko ga dan tako zmaguje.«

»Ne, pije pa res ne,« ga je šestošolec branil;
»opojnih pijač kratkomalo ne mara. Mislim, da
bi ga že omotilo, če bi le na zamašek vinske ste¬
klenice stopil.«

Z nikomer se med nami ni kaj posebno dru¬
žil; le ob meni, ki sem vendar bil tako niče, se je
včasih kaj pomudil. Povedali so mi, da rad posluša
izreko mojega domačega jezika. To mi ga je
močno priljubilo. Po ure dolgo sva se včasih
menila o narodnih pravljicah, ki sem jih menda
znal lepo, živo pripovedovati.

Kmalu sem se mu čisto zaupal; še tiste novo¬
meške neumnosti sem mu povedal vse od glave
do repa.

/

316

Do zdaj so še vsakega zabavale, komur sem
jih pravil; ta, glejte, pa je s pobešenimi očmi
resno poslušal in me potlej pomiloval, češ da bi
me bila napačna druščina skoraj pogubila.

»Kdor nič ne doživi, se nič ne spremeni,« sem
se nekoliko pobranih »Jaz sem nekaj doživel in
sem se močno močno spremenil.«

Molče me je gledal; videlo se je, da mi verja¬
me: pokimal je.

»Fant, pojdi z menoj,« mi je nekoč velel in
me speljal na Grad. Od ondod mi je razkazoval
prelepi svet in mi ves v ognju dopovedoval, ko¬
liko take in še večje lepote božje je tudi po
daljnih tujih deželah.

»O, ko bi človek kdaj mogel do njih!« mi je
ušlo.

»Kaj bi te res mikali tuji deli sveta?« me je
svetlo pogledal.

Pritrdil sem mu in povedal, da bi bilo nemara
le prav, če bi bil z očetom odšel v Ameriko.

»Kar danes še ni, se jutri morda zgodi,« se
mi je nasmehnil. »Ali jo potegni za očetom, ali pa
pojdi med — misijonarje.«

»Med misijonarje — jaz?« sem ga debelo po¬
gledal. Pa on mi je že začel razodevati, da živi
v Ljubljani neki gospod, ki nabira mlade dijake
in jih pošilja v Turin, kjer se popolnoma brez¬
plačno izšolajo za apostolski poklic misijonarjev.

317

»Kaj pa moja novomeška preteklost?« sem
vprašal kar tako.

»Brez skrbi, v Turinu se zbriše do zadnje
pege,« je odmahnil. »Premisli, fant,« je važno
postal in mi na ramo položil roko, »morda zaslišiš
klic ubogih poganov, ki te čakajo, da jim prižgeš
luč človeške omike in pokažeš pot zveličanja po
naši čisti veri...«

Molčal sem in skoraj trepetal.

»Dobro premisli, potlej mi pa povej, kaj mi¬
sliš,« je tiho dejal in stopil naprej.

Po meni je plala neka čudna toplina; srce se
je vnelo in je zagorelo; pamet je še čakala in
molčala.

»Jaz, glej, se že več let pripravljam za ta
sveti in junaški stan,« mi je zaupal. »Tako zdaj
samo ti veš, čemu se učim tujih jezikov. Ampak
molči, vedi sam, kar sem ti povedal.«

Seveda sem molčal kakor grob in za čast mi
je bilo, da poznam tako skrivnost. Občudoval sem
učenega fanta, ki je že poznal svojo življenjsko
pot, srce pa mi je čedalje bolj gorelo in skoraj
že kar koprnelo po misijonski šoli v Turinu.

8. Klerikalec,

Še nekoga smo tačas dobili pod streho. S Ko¬
roškega je prišla za dlje časa obiskat gospodinjo
neka mlada sorodnica. Zanimiva je bila po svoji

318

domači govorici, sicer se zanjo nismo dosti me¬
nili, drugi opravki so nas vabili.

Vročina je naraščala. Na Pasjem brodu ob
Gradaščici so se valjali dijaki, ki tudi tiste majhne
vstopnine niso zmogli, da bi se kopali v mestni
Koleziji.

Na Pasji brod so nekoč zvabili tudi mene.

Bilo jih je vse živo. Prav mladi so repeškali
po vodi in vreščali, da so te ušesa bolela; starejši
so poležkovali na soncu, obirali sitne profesorje
m kleli križe in težave dijaškega življenja.

Bili so fantje razne bere: socialisti, ateisti in
verni, ki so jih po protestantski navadi nekateri
imenovali tudi papiste.

Ko so me zagledali, je med njimi kar zavrelo.

Eni so me že poznali osebno, drugi le na oči,
skoraj vsi pa po farni — splošni govorici, ki je
hodila pred menoj. Kaj menite, izključen dijak,
iz bojev s profesorji zanimiv junak...

Ko se okopljem, ležem tudi jaz mednje. Oble-
žejo me kakor čebele svojo matico. Tisti, ki še
niso naravnost slišali moje zgodbe, me brž na¬
prosijo, da bi jo povedal.

Otresam se, češ ni mi, da bi pikapokal po
neumni stari slami. Ko mi pa le ne dado miru,
jim začnem praviti, kako sem zabrodil v verske
dvome, koliko sem prebil zaradi njih in kako me
je potlej vse spodnašalo in vrglo v sramoto in
nesrečo.

319

»Taki dvomi in boji v pubertetni — razvojni
dobi res najhuje bolijo,« je modro opomnil resen
socialist. ■

»To je neumen premislek ali predsodek, ka¬
kor nekateri temu pravijo,« se je prevalil ateist
in se meže zasmejal v sonce, ki ga je po eni strani
že opalilo. »Človek naj veruje le razumu, tradi¬
ciji — izročilu pa nikdar ne. Razum se ubriše in
učisti, ker je živ, izročilo pa je ostarelo in omrt¬
velo mamilo le za majhnega duha.«

»Ob vero se spotikaš, kajne?« ga je ustavil
verni dijak. »Pa se motiš. Nobena doktrina sveta
ni tako živa kakor je sveta svojina vernega člo¬
veškega srca.«

Nekateri se smejejo; drugi molčijo, najbolj
vedečni pa prosijo, da bi jim zgodbo pravil še
dalje.

In sem jim še povedal, kako me je pekla vest
in kako mi je bilo hudo, ko sem videl, kaj sem
storil materinemu srcu, in kako sem se naposled
ves spreobrnil, spremenil.

»O, zbistril sem se in se vrnil v srce svoje
nedolžno verne matere,« sem zgodbo zabelil z
očitno spovedjo.

»Kaj si — klerikalec?« se je nerodni ateist
obrnil vame.

Molčal sem, vprašanja y tej zvezi menda ni¬
sem dobro razumel.

320

Oči vseh so me držale. Iz njih sem videl, da se
mi utrinja ves sijaj, ki me je po njih mislih ob-
žarjal do zdaj. Hm. Junak iz bojev s profesorji,
zdaj se pa izkaže, da sem nemara le potuljen
klerikalec.

Tudi pozitivno verni fantje so me gledali
po strani: morda so čisti, kakršni so bili, mislili,
da sem še stari zaletel in da le hinavčim.

»Kaj je klerikalstvo?« sem potlej mrko vpra¬
šal in se ozrl po vseh.

»Politika, ki nori ljudi in ki jo imajo na
vajetih — farji!« je udaril ateist.

Hotel sem odgovoriti, pa me je prehitel drugi,
ki je onega vprašal:

»Kaj pa je liberalstvo? — Ne veš? No, jaz ti
povem: To je politika, ki slepi, pogublja ljudi in
ki jo za svojo malho potrebujejo lakomni in brez¬
božni — advokati!«

»Ta ni slaba,« se je socialist smejal. »No, le še
katero tako!«

Pa miren pogovor ni bil več mogoč. Zavrela
je zdraha in se razplela v krik in vik, kakršnega
sem že poznal s Kapiteljskega hriba v Novem
mestu.

Kaj bi še tu? Tiho se izmotam in napotim
proti domu.

»Še šola bi utegnila zvedeti, s kom se družim!«
me je dregnilo. E, spremenil sem se, res sem se ...

321

Spotoma mi je kar šumelo po glavi. Ti dijaki
in moje skrbi, negotova prihodnost in osmošolcev
svet — vse to mi je mesilo prehitevajoče se misli,
da sem ves motoglav prisanjal domov.

9. Putifarka.

Doma je bila le Korošica sama. Stala je sredi
sobe kakor lep spomenik. Okoli nje sta se pre¬
livali svetloba in senca. Hotel sem stopiti naprej,
pa se mi je zdelo, da sem zadel ob visoko steno,
ki naju loči. Obstal sem, noge so se kakor prijele
tal, vroče me je oblilo. Z nje je vel fluid — mok
ženskosti, kakršen mi dotlej še nikoli ni prišel
v nos. Sitno mi je postalo, da nisem vedel, ne kam
bi z rokami in očmi, ne kaj bi rekel...

Tudi ona se ni premaknila, le gledala me je
in se vsa rdeča smehljala.

»Zakaj ste prišli tako kasno, če ste vedeli,
da sem sama doma?« je jasknila. »Ali se niste
zmotili?«

Sam Bog vedi, kako debelo sem jo pogledal.

»Niste se?« je spet tiho rekla. »Čudno. Niste
se. Papež se tudi še ni, le jaz sem se to uro menda
hudo zmotila.«

»Kaj ji je?« sem buljil vanjo. »Pijana ni,
blodi pa čisto omotično.«

»Le čemu ste naposled prišli? Kaj ne veste,
da priložnost vse stori; še tatu?«

Iz nižav in težav

21

522

Ha, za malo mi je bilo, da me hoče nekako
mojstriti. Ušesa so mi zagorela, togota mi je za¬
vrela.

»Priložnost samo s slabičem napravi, kar na¬
pravi!« sem se uprl in jo hotel vprašati, kakšne
priložnosti išče v dijaški sobi ona, pa se je s hod¬
nika zaslišala hoja. ,Priložnost* se je zganila in
se skozi stransko sobo urno umaknila. .

»Proč moram, ponorela je,« mi je v strahu
zaradi šole blisknilo skozi možgane. »Babe so res
za samo nesrečo in pokoro na svetu,« sem se pre-
srčno spomnil rajnkega peka.

V sobo je stopil osmošolec. Kje sem kaj bil,
me je vprašal kar tako. Povedal sem mu vse po
vrsti, le ,priložnost* sem spodobno zatajil in že
tudi pozabil.

»Novomeške zgodbe me postaja čedalje bolj
sram,« sem mu kazal srce, kakor se mi je odpiralo,
ko sem se vračal s Pasjega broda. »Vsemu se ho¬
čem umakniti, za misijonstvo sem se odločil.«

Taka odločitev da ni vredna nič, je zmajeval.
Ne le namig umnega preudarka, pravi, živi klic
božji da me mora obrniti tja. Naj le še čakam,
nič da se ne mudi.

»Šolsko leto že pojema,« sem opomnil.

»Nič ne de; tudi drugo leto in še kasneje bo
prav.«

Sam sem mislil drugače. Čez teden, dva sem
brez osmošolčeve vednosti pisal materi, kam bi se

323

rad nameril. Misijonstvo me je bilo že čisto
zmoglo.

Nekaj dni po tistem pismu sem šel zdoma.
Pred staro cukrarno, ki je vanjo vojaška oblast
ob poletnih mesecih naslanjala vojake rezerviste,
sem od daleč opazil, kako dve ženski nekaj oma¬
hujeta ali kaj. Pridem bliže in v eni spoznam —
svojo mater, ki krili z rokami, počepa in jadikuje.

»I, mama, kaj pa je?« se ustrašim in planem
k njej.

Reva mi omahne okoli vratu in zajavka v
joku in smehu:

»Nane, o Nane, kaj si res ti, kaj se nisi ubil?«

Ubil? Kar precej sem zvedel. Mati, pre¬
prosta kmečka ženica, je mislila, da se v mestu
vsi ljudje poznajo. Ko se je bližala ulicam, v ka¬
terih sem stanoval, je žensko, ki jo je srečala,
nedolžno po meni vprašala, kaj počnem in kako
mi je; najbrž bi bila rada kaj zvedela, kar bi ji
bil jaz zamolčal.

In tam okoli cukrarne so bila tisto dopoldne
vsa babja usta polna natolcevanja o nekem rezer¬
vistu, ki je snoči skozi okno višjega nadstropja
omahnil na cesto in se ubil. Njegov priimek je
bil v površni izgovarjavi nekoliko podoben mo¬
jemu.

»Ali tisti, ki se je snoči ubil?« ji je zijalasta
ženska brezčutno odgovorila in jo prestrašila, da
je reva od bolečine zatulila.

21

324

Pogrelo me je, ušesa so mi zagorela.

»Gospa,« sem jo trdo prijel, »pred vas je po
vaših mislih stopila mati, ki še nič ne ve, da se ji
je sin ubil. In vi ji to grdo in brezčutno poveste,
da človek ne bi verjel, če ne bi doživel! Sram
vas bodi!«

Za čas ji je vzelo sapo, potlej pa je začela
nekaj jezljati.

»Mrknite, ali pa vas zakadim v Ljubljanico!«
sem zarohnel, da me je mati popala za rokav in
potegnila za seboj.

»Jemnasta, kako si jezičen in hud!« je dro-
bentela ob meni. »Molči, molči, saj je vse dobro,
samo da si še živ in zdrav.«

Jeza se mi še ni unesla, lotil sem se matere:

»Kaj pa po nepotrebnem ogovarjate ljudi, ko
vendar veste, da v mestu ni te navade?«

Ni mi odgovorila.

»Pisal sem vam,« sem pretaknil, »ali ste pre¬
jeli?«

»Jezus, saj zato sem prišla,« je čivknila že
vsa v solzah. »Nane, tega pa ne, samo tega ne!
Tu se izuči za duhovna, pa rada umrjem precej
po novi maši; zamorcem te ne dam pa te ne dam!
Nikoli več te ne bi videla, od žalosti bi skoprnela!«

Poznal sem njeno srce, poniglavo sem se mu
uklonil, nič preveč nisem več silil vanjo. Zbogom,
misijonstvo.

325

Že opoldne me je tirala na železniško postajo,
da me odvede domov, saj šolsko leto že mineva,
doma zaradi mene ne bo nobenega zgledovanja
več. Skoraj ves čas me je držala za roko, kakor
bi se bala, da bi ji še ne ušel.

Na postajnem hodniku je oprezovala — Ko¬
rošica. Vpričo matere sem se delal, kakor da je ne
poznam, še oči sem ji umikal.

Za menoj, to sem dobro čutil, pa je zvesto
hodil njen otožni pogled.

Razumel sem ga šele čez dosti let, videl pa
nikoli več ne.

10. Latovščina.

Tako sem bil spet doma. Z menoj je bila ve¬
lika skrb. Deželna vlada mi prošnje še ni rešila.
Kaj bo, kaj bo?

»Potrpi,« me je mati mirila. »Gosposki tinto-
mazec je počasen kakor pogubečen skoporitec, če
mora kaj dajati; uren je le, kadar sme jemati.«

Taka tolažba me je kar podirala, kakor bolan
maček sem poniglavi] in klapoušil okoli hiše.

Mati, tako se mi zdi, se nalašč ni dosti menila
za moje stiske, češ le poskusi, kaj so skrbi, in
vedi za drugič, če bi te spet kaj neumnega vrtin¬
čilo. O, prebito je bila dobra dušeslovka: grozo¬
vito skrb sem res dan na dan, noč na noč ves
nemiren in vroč sklanjal tako -rekoč v vseh šestih
sklonih in se ob vsakem sklonu na dušo veril, da

326

bom bolj previden in si ne nakopljem nikoli več
nobene nerodnosti.

No, kar se je neko popoldne prilomil služab¬
nik z okrajnega glavarstva v Litiji. Že priletni
možak je pred vežo postal in si z veliko majold-
kasto ruto počasi obrisal znojni obraz, potlej pa
se je odhrkal in vprašal mater, ki je stopila na
prag: »Kje imate študenta? Neko pisanje imam
zanj.«

»Ali iz Ljubljane?« sem hlastnil. »Prosim,
dajte, jaz sem.«

Izročil mi je tisto pisanje in vse listine, ki
sem jih bil prošnji priložil.

S papirji sem treščil v hišo. Srce mi je za¬
stalo, s tresočimi se rokami sem razgrnil pisanje
in se z nosom slabovidno zapičil vanj; po glavi
mi je šumelo, pred očrni mi je migljalo, vse črke
so plesale — vrag me potiplji, nič nisem mogel
razbrati, čeprav je billo lepopisuo napisano.

Zdaj je v hišo bušila še mati in zadihano
jasknila: »Kaj je, Nane? Ali je?«

To je dalo, da sem se skoraj pomirjen spet
zapičil v usodni papir. »Le poslušajte, preberem
vam,« sem dejal in začel:

,Rešuje prošnjo z dne tega in tega za . . . in
ozir jemaje na paragraf ta in ta, točko to in to . . .
a linea to in to ... postave te in te .. . se daje na
znanje, da ...‘

327

Preplaval sem ocean latovske žlobudra všoine
in skoraj klecnil, ker so bile najvažnejše besede
tako neumrljivo sfrfrane in neumno povedane, da
nisem razpoznal, ali so mi prošnjo uslišali ali so
mi jo zavrnili.

»Kaj je to?« je dihnila mati, ki takisto ni
razumela tiste pisarniške latovščine.

»Kaj?« sem s papirjem počil ob mizo. »Pomota,
mislim. Prvo pisanje je bilo nemško. Pisarnik, ki
je moral besedilo postaviti na naš jezik, tega ni
dobro znal.«

»Ha, kaj pa zdaj?«

»Zdaj? V Ljubljano stopim, da zvem, kaj
prav za prav je.«

Teli misli je bila tudi mati. Precej jutri naj
s prvim vlakom zdrsnem tjakaj.

Vedel sem, da vso noč ne zatisnem oči in da
skoprnim od samih skrbi. Zato sem dejal, da poj¬
dem kar peš in še tisto noč. Tako da se spotoma
umirim in uredim besede, ki mi jih bo govoriti,
obenem pa privarčujem krono voznine.

Mati se je upirala, češ kaj bi ponoči sam na
osem ur dolgi poti. Pa sem gnal svojo in silil, da
se je podala.

»Kaj te ne bo strah?« je še poskusila.

Še preden sem se posmehnil jaz, se je že na¬
smehnila sama; nemara se je spomnila, da se strah
bolj 1)0ji mene kakor jaz njega.

328

Tako mi je očedila obleko in pripravila pe¬
rilo, da sem se prelevil od vrha do tal. Nekaj pred
polnočjo mi je skuhala krtino luskovih žgancev,
z ocvirki zabeljenih, da bi se mi kolena ne šibila
na daljni poti. A ko sem krtino zravnal, je po
stari navadi vame nadrobila kopo zlatih naukov,
kako se mi je vesti, da se spet kje ne zaletim,
kakor sem se s tisto žensko pred staro cukrarno.

»O ti merka j jezični!« mi jih je pela. »Ženska
je bila res nerodna, tako bi pa smrkavec vendar
ne smel govoriti z njo. Grdo je bilo, ko si ji pretil,
da jo zakadiš v Ljubljanico; še zdaj me je tistega
sram.«

Po pravici povem: že ves čas je bilo sram
tudi mene. Spoznal sem, da tudi še tako sveta jeza
utegne človeka predaleč poriniti. Posihmal sem se
zmerom spoštljivo vedel, kadar mi je bilo opraviti
s starejšimi ljudmi.

Opolnoči me je vzela bela cesta, da bi bil ob
osmih, ko se odpro cesarske pisarne, že v Ljubljani.

11. Mlekarica.

Gnalo me je, da sem skoraj bolj tekel ko
zmerno hodil. Spomini so me prehitevali. Sreča¬
vali so jih misli na mater. Pred štirimi leti ali kaj
sva prav ob taki uri prvič rinila v Ljubljano.
Nje je bil le en sam debel molek opominov in na¬
ukov, mene, prehitro zorečega bučmana, pa le dolg

329

jezik, čeprav me je jezdila kakor svinec težka
vreča fižola.

Po vaseh so si odpevali srečni, veseli fantje.
Oh, kaj se jim mara! Nič jih ne tare, živijo kakor
božji volek. Mene pa zdaj teži skrb, 'kaj zvem
v Ljubljani, in težja, večja je kakor pol kašče
fižola.

Kar inako se mi je storilo. Oh, kako sem bil
tačas še priden in čist in kakšno sprijeno zmene
sem zda j. Koliko bridkosti in skrbi sem že prizadel
predobri materi in koliko ponižanja in sramote
sebi!

»Samo da se izmotam še to pot, nič na vsem
svetu me ne spodnese več,« sem se stotič veril.

V tem sem že prekobalil strmi Peščenjek, že
pretekel dolgi Stekam. Na Grosupljem so šli fantje
že spat, peli pa so petelini — kmetova ura.

Pogledam na uro: komaj pol petih.

»Sakramihelsko sem se drevil, da sem že tu!«
sem se skoraj ustrašil. »Tako bi bil morda že ob
šestih v Ljubljani.«

Zavrl sem si preurni korak in čez čas iz Šma-
rija po stari cesti utonil v dolino proti Škofljici.

Barje je še spalo pod tanko odejo nizke me¬
gle, v neki gošči so si pripevali ptiči.

Opočasmil sem hojo, cesta je bila ravna in
Ljubljana že blizu, vse to me je hromilo; začutil
sem, da sem truden, precej truden, posebno pa
žejen. Pusta cesta se je za menoj kakor utrgovala

330

in spredaj privezovala. Na vsem svetu je menda ni
dolgo časne j še ceste. Počasi sem se lomil dalje, oči
so mi kar vkup lezle, stoje bi bil zaspal, če bi bil
količkaj postal.

Dohajale in prehajale so me mlekarice, stare
in mlade, vse pa urne kakor gasilski voz.

Tisti materini žganci so se menda že nekako
razšli, noge so mi bile težke in trde kakor kobile
pod mostom.

Ob Debelem hribu je za menoj pridrobentela
brhka mlekarica.

»Dobro jutro,« je zažgolela. »Od kod pa vi, ki
ste že tako prašni?«

Ogovor je bil prijazen. Ogrel in nekako pre¬
budil me je. Rekel sem ji, da sem deseti brat, ki
m u je po vseh cestah mešati prah. Tega, kaj me
žene v Ljubljano, ji vendar nisem mogel praviti.

Odgovor ji je bil bržkone všeč. Poredno me je
pogledala in dejala: »Trudni pa ste že, kajne?«

Mlad, neumen sem bil, trudnosti ne bi bil rad
priznal, čeprav sem se res že vlekel kakor megla,
še bolj pa sem bil žejen. V suhih ustih se mi je
jezik valil kakor prtena cunja.

»No, ni sile,« sem se pritajil.

»Požirek mleka bi vam pa vendarle dobro
storil, kaj pravite?« se je smejala, kakor bi mi
iz misli brala ter iz nekih pokrival na vozičku
izmotala pitni kozarec. Zdela se mi je kakor tista
priljudna svetopisemska devica, ki je ob vodnjaku

331

napajala juda, ki si je prišel natikat zakonski
jarem.

Kaj bi tajil? Postal sem tudi jaz in se nasmeh¬
nil, češ umreti mi še ni, žejen pa da sem res, ker
vso pot nisem prišel do vode.

In že mi je prijazni dekliček natočil kozarec
mleka in dejal: »Kar dajte ga, poln voziček ga je.«

Pobranil sem se, češ v mestu bi ga ji morda
urnam jkovalo.

»O, nič se ne bojte, na vsakem hišnem hodniku
v Ljubljani je vodovodna pipa,« se je poredno
smehljala in mi kozarec presrčno ponudila.

Izpil sem ga na dušek. Hotela je natočiti še
drugega, pa sem se uprl in lepo zahvalil, češ dosti
mi je, čeprav sem čutil, da bi ji bil lahko usušil
ves voziček, tako sem bil žejen in menda tudi že
lačen.

Pokimala mi je in odbrzela, da bi doprinesla
zamudo, ki jo je imela z menoj. Za njo sem klamal
jaz in meditiral — umoval, kako je lepo, če je
človek s človekom prijazen in dober.

Ura je bila komaj sedem, ko sem po Špitalski li
ulicah prišel do Frančiškanskega mostu.

12. »Kofetarica.«

Z desne plati mi je v nos udaril vonj po kavi.
Precej so mi bila usta polna željnih slin.

»Ha, kako bi se prilegla] « mi je prazni varnpek
zakrulil.

332

Pri mostu za vodo je »kofetarica« glasno iz¬
klicevala:

»Alo, dobra kava; zajemalka po krajcarju!«

Pred njo je stal kotliček vroče kave. Ljudje,
posebno ženske, so se zgrinjali tja, zajemali z
majhno zajemalko in slastno pili. Zajemalka je
hodila od ust do ust, izplakoval ali umival je ni
nihče, saj je ni imel v čem, nemara se mu tudi
potrebno ni zdelo.

Tako »serviranje« se mi je upiralo, ali toplega
okrepčila sem bil po daljni hoji potreben, da sem
bil pripravljen zamežati in izpiti eno, dve zaje¬
malki. Tako sem stopil ob krdelo mlaskajočih in
oblizujočih se žensk. Zajemalka je bila že čisto
blizu mene, pa sem ti opazil žensko, kako ji je
od zanosljanega nosu dolga rjava kaplja kanila
naravnost v zajemalko.

Ha, kar vzdignilo se mi je, omahnil sem proč.

»Rajši prebom ne vem kaj, ampak iz te zaje¬
malke ne pokusim kave, pa če bi bila, da bi se
angelci po njej oblizovali!« sem se otresal in
gnusil, ko sem koračil čez most.

Onstran Ljubljanice se spomnim, da se prav
dobra kava dobo v gostilni »Pri Štefanu« vrh
klančka ob frančiškanski cerkvi. Brž jo ustrižem
tja in se podstavim z mero vroče bele kave in
pohamam dve hrustljivi in pokljivi veliki žemlji,
kakršnih današnji svet ne pozna več.

333

Stopim na cesto. Noge so mi težke, kakor da
bi ne bile moje. Ura še niti osem ni. Kaj zdaj?
Prev red je, v cesarsko pisarno mi še ne kaže riniti.

»Aha, z Bogom se pojdem tikat in Mater božjo
prosit pomoči, da bi se mi stiska lepo razh omotala.«

Tako se zavlečem čez cesto in obstanem pred
»črno« Materjo božjo za velikim oltarjem v fran¬
čiškanski cerkvi. Ko začutim, da me ima Mati
božja že zadosti, se pomaknem niže v cerkev, prav
ko pred neki stranski oltar stopi mašnik s strež¬
nikom.

»Aha, maša,« si mislim in prišaram bliže, da bi
je bil deležen. Ob klopeh obstanem, sesti, kakor
sem bil truden, si ne upam; precej bi zaspal, da
bi me nihče ne prebudil, pa če bi me iz hlač tresel
ali cerkev nad menoj podiral.

Tiste maše nisem bil nič kaj prida deležen.
Vonj kadila in sveč, zaprti zrak in mir so me za¬
jeli: stoje sem zaspal. Pal bi bil po vsem dolgem,
če bi se ne bil ujel. Pobral sem klobuk, v dremežu
ga je bila roka spustila, in mrknil venkaj.

»No, pa drugič,« se je Bog prizanesljivo smeh¬
ljal za menoj. »Zdaj res nisi za sem.«

»Kako, da sem postal tako slabičen?« sem se
zunaj bistril. »Štirinajst dni sem lani mlatil, pa
me ni podiralo; že mlajši sem hodil to pot in mi je
bilo, kakor da sem prišel s sprehoda. A snočnja
noč me je zvila, da nisem ža nikamor!«

334

Tačas nisem vedel, dosti kasneje sem spoznal,
da me prav za prav ni poslikala ponočna hoja
sama, marveč mi je le prevelika skrb oslabila
živce in ohromila ude.

Ves motoglav sem se začel tipati do cesarskega
oblastva. Po dolgem sem in tja sem prikrevsal do
velike lesene zgradbe, v kateri je po velikem
potresu tačas domovala deželna vlada.

13. Vladni svetnik Merk.

Do desetih sem taval tam okoli, potlej sem se
nameril v zgradbo: Bog in sveti križ božji, kar
bo, pa bo!

Cerberus — vratar, ves v zlatih obšivih, mi
zastavi pot, češ kam bi rad. Povem. Čemu, še hoče
vedeti. To pa da mislim povedati gospodom samim,
razodene naj mi le, katera vrata naj odslonim, da
pridem do njih. Kar sključilo ga je, takih odgo¬
vorov najbrž ni bil navajen. Ponižni Slovenčki so
se v tistih časih že pred pragom cesarskih pisarn
lojalno topili in hlapčevsko krivili. In zdaj ti pride
smrkavec, ki še nič ne ve, kako se mu je vesti pred
možem, ki mu gospodar zaupa.

Mrko me pogleda in, na pol stran obrnjen,
pove, v kateri veter mi je iti.

Na dolgem hodniku se oddahnem in ozrem
gor in dol. Do mene stopi že prileten človek in
hoče vedeti, kaj iščem tu. Spet povem.

»V kakšni zadevi?«

Že sem kotel odgovoriti kakor sem vratarju,
pa sem se spomnil, kako mi je mati zabičevala,
naj se spet kaj ne zaletim.

Povem nekoliko razločneje.

»Prav. Potrkajte ob tistale vrata.«

Aha, zdaj vem. Res je, lepa beseda lepo mesto
najde.

Na vratih je bilo po nemško napisano: Vladni
svetnik Merk.

Potrkam, vstopim in obstanem ob vratih. V
obraz mi je sijala okenska svetloba in me slepila,
da nisem sprva nič razločil.

»No, kaj bi radi?« se izza mize dvigne bela
glava starega gospoda.

Stopim bliže, izpulim si iz žepa pisanje, ki mi
ga je včeraj prinesel litijski birič, in se delam
prijaznega in vljudnega, kakor bi bil plesni učitelj.
V dveh, treh stavkih povem, kar se mi je zdelo
potrebno.

Gospod pogleda pisanje, iz miznega predala
potegne spis, primerja in z roko udari ob mizo.

»Zgolj nerodna pomota,« reče, »nobene ovire
ni, gospod ravnatelj te ali one gimnazije vas sme
sprejeti; kar do njega se obrnite.«

V meni je od sreče vse poskočilo. Vendar sem
opomnil, da me s tem pisanjem gospod ravnatelj
lahko zavrne.

336

Gospod zasuče stol proti meni in me premeri;
opomba se mu je bržkone zazdela pametna. Takoj
pa tudi opazi, da sem do kolen prašan in ves za¬
span.

»Kakšni pa ste?« pravi. »Kod ste že hodili?«

Pa mu povem vse, še mlekarico in ,kofeiarico‘
sem opisal.

Smejal se je, da se je kar za mizo držal. In
kaj da sem v Novem mestu počenjal, da sem si
nakopal toliko hudega. Sežem po sapo in previdno
odgovorim, da nič takega, kar mi prti sodba na
spričevalu.

»Kako pa je bilo?« se mi smeje. »Zanima me.
Povejte po pravici, lagati ni treba, prošnjo smo
vam uslišali, pa naj je bilo tako ali tako.«

In sem mu začel praviti, kako sem dijakom
sestavljal ljubezenska pisma in kako smo Štefanu
iztepali bolno ljubezen.

Sprva me je debelo gledal, potlej pa se je
začel smejati na ves glas.

To me je podžigalo, da sem še bolj živo in
nazorno pripovedoval. Ko sem nehal, se je še zme¬
rom hahljal, da je kar rdel.

»Pojdite zdaj do gospoda ravnatelja AViestha-
lerja,« mi je potlej velel. »Brez skrbi, sprejel vas
bo.«

»S tem pisanjem?« sem podvomil.

»Tudi s tem, samo povejte mu, da ste že bili
pri meni in kaj sem vam rekel.«

337

»Kaj pa, če le ne bi verjel?«

»Pa mu recite, naj me pride vprašat sam.«

Šel sem, pa nič kaj lahak. Kaj menite, take
mu vendar ne morem zabroditi!

Ravnatelju Wiestbalerju pokažem papirje in
povem, kje in zakaj sem z njimi že bil.

Gospod pogleda pisanje in zmaje z glavo, a
ko prebere še sodbo na spričevalu, švigne pokonci
in zastrmi vame.

Po tem pisanju da me ne sme sprejeti. Stra¬
homa se lovim, češ pisanje je le po zmoti neum-
ljivo, sam gospod vladni svetnik da je tako dejal,
ko me je semkaj poslal.

»Kako pa je dejal?« je hotel vedeti.

»Nerad bi vam povedal,« sem mencal.

Naj kar brez skrbi povem.

Pa sem.

Gospod se je nasmehnil, snel s kljuke lep siv
klobuk in mi velel, naj ga v'šolski veži počakam.

Vrnil se je hitro, pod brki se mu je skrival
smehljaj.

»Kaj pa ste vendar počenjali v Novem mestu?«
me je vprašal. Po smehljajočih se očeh sem vedel,
da mu je že Merk povedal, kakšnega perja ptič
sem.

Pogumno sem začel kar igrati svojo zgodbo.
Kakor rutiniran — izučen igralec sem nazorno ka¬
zal, kako sem šemtil Marto, kako mi je zaljubljeni

Iz nižav in težav

22

338

Štefan na sestanku izročil butaro pasjih vijolic
in kako smo mu še zdravili bolno ljubezen.

Ravnatelj me je z zanimanjem opazoval, malo
je manjkalo, da mi ni tudi ploskal, smejal pa se
je, popek bi se mu bil skoraj razvezal.

Potlej sii je obrisal od smeha zasolzene oči in
me kakor oče opomnil, naj se s takimi stvarmi ne
ukvarjam več.

To sem mu rad in lahko na roko obljubil, ko
mi je še povedal, kdaj naj se zglasim, da napra¬
vim skušnjo za tretji razred.

Globoko sem se oddahnil in res lepo zahvalil,
potlej pa sem šel na železniško postajo, da bi se
brž ko brž z veliko novico odpeljal k materi.

Utrujenosti in zaspanosti po prečuti noči ni¬
sem čutil nobene več.

V nove zarje! Živela šola!

14. Skušnja.

Še malo, pa mi je že bilo iti v Ljubljano, da
bi se s sprejemno skušnjo spet zrinil v šolsko
klop. Kako sem bil tega vesel! Skušnja sama me
ni nič skrbela, saj sem se ves čas res pridno učil;
bal sem se le profesorjev. Nobenega še nisem po¬
znal, kakšne čudi je.

Tisto usodno jutro sem dobro dolgo pred
določenim časom že mendral po šolski veži in

«

339

čakal ravnatelja Wiesthalerja. Ko je prišel, mi je
precej vele! v bližnjo učilnico.

Prvi je nadtoe prišel katehet, profesor dr. An¬
drej Karlin. Obraz mu je bil trd, kota ustnic sta
se zaničljivo pobesila, ko me je udaril s strogimi
očmi. Kar zazeblo me je. ,Hic niger est, hunc tu,
mi Nane, cavetoT sem po sebi umeril tisti znani
rek iz latinske vadnice.

In sva začela z liturgiko. Spraševal me je
prav natančno. Znal sem jo kakor lemenatar pred
novo mašo. Med spraševanjem mi ni privoščil oči,
kar proč je gledal. Ko mu je bilo zadosti, se je
obrnil in šel. Brez besede, brez pogleda.

Očitni prezir me je, občutljivega, kakršen
sem bil, bridko pekel; rajši bi imel, če bi me bil
vsaj ozmerjal, kakor je znal hudi Marinko.

Za njim je prišel profesor Peterlin. Zadišalo
je po vinu.

»Snoči je krokal, zdaj ga ,maček‘ lovi, če
kdo, tale me zaduši!« sem obupoval.

Pred tablo me je pretipal glede računstva in
geometrije. Opravila sva prav hitro. Ko je odšel,
mi je pokimal in se nekoliko nasmehnil.

»Hic non est niger,« sem v mislih okorno
latinil že nekoliko pomirjen.

Za zgodovino in zemljepis sva se pogajala
s profesorjem Josipom Jenkom. Zgovorno sem
drdral, pa on, tako se mi je zdelo, me ni poslušal.

22 '

340

kar skozi okno je gledal po oknih na drugi strani
ceste. Potlej si je pogladil roke, pokimal in šel.

Naposled je vstopil profesor Martin Karlin,
prej majhen ko velik, zdravo rejen gospod
z okroglimi, skoraj veselimi očmi in s precej
močnimi temnimi brki. Hitro sem ga presodil, da
ni napačen človek.

Vesele oči so me dobrodušno gledale, pod
brki se je skrival rahel smehljaj, ko mi je velel,
naj mu iz neke knjige preberem pesem ,Rajska
ptica‘.

»No,« je potlej dejal, »zdaj pa mi vsebino
te pesmi napišite v prozo.«

»O, če ni hujšega!« sem si mislil in se pri¬
pravil, da bi kar začel.

»Še prej mi pa povejte, kaj ste vendar po¬
čenjali v Novem mestu,« me je ustavil in si utrnil
smehljaj pod brki.

Usoda se mi je odločevala. Ni mi bilo do
zabavnega pripovedovanja, upreti se pa tudi ni¬
sem mogel. Povedal sem mu.svojo povest kakor
sem jo že pravil Merku in Wiestfialerju. Tudi on
se ji je smejal, da se je kar tresel. Najbolj ga je
zabavalo tisto, kako sem glum.il Marto, ko smo
Štefanu izdirali ljubezensko piko.

O tisti rajski ptici sem hitro načečkal precej
dolgo pripoved. Umislil sem ji okvir povestice
in ji iz svojega pridal živost in neposrednost do¬
gajanja.

341

Oddahnil sem si in jo izročil profesorju.

»Kaj že?« se je začudil in mi pomolil list
z nekimi slovenskimi stavki, da jih postavim na
latinski jezik, in še drug list z nemškim besedilom,
ki naj ga presukam po slovensko.

Nič posebnega. Stavek za stavkom mi je
gladko tekel. Latinski so se mi ulivali radi, le
nemščina — da bi jo vrag! — se mi je nekoliko
krhala.

Profesor Karlin je medtem za šolsko mizo
bral povest o rajski ptici. Kar ti je vstal in stopil
k meni, prav ko sem piko napravil za obema na¬
logama. Hitro ju je preletel, pokimal in me po-
šegetal še z latinsko slovnico v sklanjatvi in spre¬
gatvi; nazadnje sva se sprijela še za ,tajčpoh'ru-
sien, a ker je v pismeni nalogi videl, da mi nem¬
ščina ni prav preisrčna prijateljica, mi je ni preveč
vsiljeval.

»No, dobro, že dobro,« je potlej dejal in me
prijazno vprašal, ali dosti berem in kaj najrajši.

Povedal sem mu, kako sem ves mrtev na
knjige in da mi jih nikoli ni zadosti.

»To se vidi,« se je smehljal. »Dosti ste že
brali. Besed vam ne zmanjka in lepo jih postav¬
ljate.«

Če se mi ne bi odločala usoda, bi se mi bil
greben najbrž ponosno vzdignil, tako pa sem se
le ustrašil.

542

»Norčuje se,« sem mislil. »Ni mu všeč, kar sem
naklavžal o rajski ptici.«

»To ste talko napisali, da bi bilo zrelo tudi za
tisk,« mi je popravljal plaho misel. »Le pridni
bodite, pridno se učite in radi berite tudi posih-
mal, pa morda postanete kdaj — slovenski pisa¬
telj ...«

Vroče me je oblilo. No, ni bil ponos, prej
nekakšna sramežljivost. Vendar bi bil rad za¬
tikal, še rajši se razjokal sam Bog vedi zakaj,
najrajši pa bi bil poštenemu možu poljubil roko.
Pa so se mi le oči pobesile, ker sem čutil, da je
pohvala prevelika, prenagla.

»Zdaj pa nekoliko počakajte v veži,« mi je
naposled velel. »Gospod ravnatelj vas kmalu po¬
kliče, da se vpišete.«

Ne morem povedati, kaj so mi bile tiste be¬
sede. Rečem le to, da ni bilo tisto uro v vsej
Ljubljani srečnejšega človeka.

15. Nova šola.

Tako sem spet postal dijak. In pridno, pa¬
metno sem dijakoval, prav po zaobljubah, ki sem
se nanje veril ob hudih časih svoje pokore.

Sprva se mi je godilo prav slabo. Bil sem brez
zajtrka, dolgo tudi brez večerje. Do Jerana si
nisem upal s tistim nesrečnim novomeškim spri¬
čevalom, mati pa uri je za Ljudsko kuhinjo skopo-

543

rito plačevala le po tri ,-marke 4  na dan. Naposled
pa mi je prav posebna sreča brez spričevala na¬
klonila večerjo pri nekem predmestnem bogatinu,
ki ni znal ne pisati ne brati in ki zato ni maral
v roke jemati nobenih pisanj.

Večerja ni bila slaba. Domača je bila, obilna
in tečna. Kar oblizoval sem se po njej vsak večer.

Bogatin pa je imel dosti hlapcev in dekel.
Večerjali so v poselski izbi, ki so jo imenovali
hištrno. Med dekle in hlapce je gospodar posajal
tudi mene. Ti so si — nerodno jim je bilo ob
študentu — zmajuje namigovali, češ dijak je
dijak, gospod skoraj že zdaj; prav bi bilo, če bi
mu jesti dajali posebej, prostora je v hiši zadosti.
Jaz sam nisem mislil, da bi se moral čutiti kaj
posebno ponižanega zaradi poselske druščine ob
isti skledi, saj sem tudi jaz prišel le iz nižav.

Sošolci so bili dečki, poredni in otročji. Radi
so nagajali profesorjem. Na merku so imeli po¬
sebno profesorja Josipa Jenka. Bil je učen, pa
neroden in raztresen mož. V šoli ni imel nobene
discipline, dijaki so norčije uganjali z njim. Med
razlaganjem se je rad natopil ob prvo klop in se
z roko oprl nanjo. To mu je bila navada. Fantiči
so jo opazili in so nekoč tisti del klopi namazali
s tinto, da si je očrnil vso rolko. Raztresen kakor
je bil, tega še opazil ni in se popraskal po ščeti-
nasto obritem licu. Otročaji so se na glas zasme¬
jali in zavpili: »Gospod profesor, s tinto ste se

544

namazali!« Ubogi gospod se je obrisal z belim
robcem, se vanj še useknil in se čudovito raz¬
mazal tudi po nosu. Potlej je bil res smešen.

Takih in še hujših norčij so počenjali z njim
vsako uro. Že več let je imel tudi posebno čuden
vzdevek: ,Mrkač‘. To res ni bilo prav. Saj je bil
dober človek. Nikoli ni nikogar ,vrgel' ali mu sicer
kako škodil.

Naučil se ni pri njem nihče nič, čeprav ni
slabo razlagal. Pa kaj pomaga še tako dobra raz¬
laga, če je nihče ne posluša in če se profesor ne
zna prepričati, ali jo je dijak prav prebavil!
Kadar je spraševal, je navadno gledal skozi okno
ali pa zamišljen hodil med klopmi. Tisti, ki ga je
spraševal, je urno blebetal kako neumnost, ble¬
betal, blebetal, dokler ga čudni profesor ni ustavil
in pohvalil z dobrim redom, češ pridno se je učil.

S tistimi otročaji se nisem družil, preotročji
so mi bili. Druščina so mi bile knjige. Kar požiral
sem jih.

Nemških knjig se dosihmal še nisem lotil,
nisem si zaupal, da bi jih zmagoval. Kar sem
po naključju dobil neko nemško detektivsko po¬
vest. Sprva mi je bila precej ,španska 1 . Bral sem
jo na glas, da bi se vadilo tudi uho in da se mi
jezik ne bi več tako lomil ob trdi nemščini. A ko
sem začel brati tudi Karla Maya, se mi je že
toliko približala, da mi ni bila več tako težka in
tuja.

345

To znanje mi je bilo potrebno. Za grščino je
namreč bil učni jezilk nemški, tudi Kornelija Ne-
pota smo morali prevajati v nemščino. Oboje nas
je učil profesor Martin Karlin. Bil je dober, resen
učitelj; ob njegovi uri si tudi najporednejši niso
upali uganjati norčij. Vzdevek je pa le imel tudi
on. ,Muc* so mu rekli. Zakaj, mi ni znal nihče
povedati. Pa ,muc‘ ga ni smešil, kakor je ,mrkač*
smešil in poniževal profesorja Jenka.

Za slovenščino smo imeli profesorja dr. Lovra
Požarja. Lepoto in moč slovenskega glagola mi je
pokazal prav on. Poslušal sem ga, da sem vselej
kar obstrmel za vso uro in se bridko spominjal
,Lesene ribe*, s katero mi je novomeški profesor
po neumnem zagrenil toliko ur.

Dr. Požar nam je približeval tudi pesmi,
umetne in narodne, in nas učil, kako jih je treba
brati in razumeti. Bil je res izvrsten učitelj in
pameten vzgojitelj.

Mati sošolca Petra Jernejca je dobivala Cvetje
z vrta svetega Frančiška. Na platnicah je pater
Stanko Škrabec priobčeval svoje jezikovne raz¬
prave. Tiste platnice mi je Peter nosil, ko je videl,
kako vselej hlastnem po njih. Požiral sem jih,
razumel pa skoraj nič ali kar nič, bral vendarle
prav rad.

Nekoč naju zasači dr. Požar. Seveda hoče ve¬
deti, kaj si izročava. Pogleda in naju pohvali.

346

To je dalo, da nam je potlej več ur pravil o
razvoju slovenskega jezika, kolikor smo mogli
razumeti.

»Škraibčevih razprav sicer še ne morete razu¬
meti,« nam je govoril, »škodilo vam pa ne bo,
če jih berete — sernper aliquid haeret: nekaj vam
morda pa le ostane.«

Kako globoko sem požiral njegove besede, ve
le sam Bog.

Kakor sem se presrčno spominjal novomeškega
profesorja Frana Jeraja, tako se še zdaj rad hva¬
ležno spominjam dr. Požarja.

Veliko sem se naučil pri njem in dober mi je
bil ves čas.

Ne tisto, drugo leto je bilo, da sem nekemu
mestnemu prvošolčku vtepal latinščino. Za mizo
njegovih staršev sem za to dobival kosilo in še
kakšen goldinar na mesec. Oboje se mi je prebito
prilegalo. Po dolgem času sem se spet hranil, da
mi prav stradati ni bilo treba.

Neki večer mi oče tistega fantiča ponudi vir-
žinko, tanko, dolgo smotko. Kaditi sem že znal,
pa samo cigarete. Bil sem fant, hrust in neumen —
kako bi mogel reči, da mi je taka kaja premočna?

Strokovnjaško ji izpulim slamico, na koncu
jo malo uščenem, mož mi jo pripadi in jaz s tistim
dolgim bičevnikom moško na ulice. Snežilo je.
Potegnem si oglavnico haveloka čez glavo in jo
po Velikem trgu maham proti domu. Pa ne pazim

347  1

ali kaj: obrsnem nekega gospoda. Pogledam, da
bi se opravičil: oči se srečajo z očmi dr. Požarja . . .
Ustrašil sem se, toliko, da mi bičevuik ni ušel
izmed zob.

»Križ božji, pa sem ga le spet polomil!« sem
obupoval. »V spričevalu mi pripečati ,entspre-
chend' — primerno, dvajset goldinarjev šolnine bo
šlo k vragu! Kje jih dobam?«

Dr. Požar namreč ni maral kadilcev, češ kaja
škodi mlademu človeku, grda je sama po sebi in
potratna. Tudi sam ni kadil.

Doma sem se iz vseh predmetov skrbno pri¬
pravil za drugi dan, češ jutri profesorji zvedo,
da sem kadil na cesti, zagrabijo me, dvojk se
naberem kakor mlad pes bolha.

V šoli. Na, nihče me ni zagrabil. Zadnjo uro
je imel dr. Požar sam. Tudi on me ni nič povohal.
Ko pa je ura minila in se je curek sošolcev pocedil
venkaj, mi je mignil, češ naj nekoliko počakam.

»Na, pa sva vkup!« sem vedel in v mislih
zbiral goldinarje za šolnino.

Ko se vrata zapro, se mi dr. Požar hudomušno
nasmehne.

»No, kako pa kaj cenjeno zdravje?« se mi
smeje. »Kaj ni bila viržinka prehuda?«

Kaj sem hotel? Po pravici sem povedal, kako
sem prišel do nje in zakaj je nisem odklonil, če¬
prav je nisem navajen.

348

»Ali ste me naznanili profesorskemu zboru?«
sem strahoma vprašal.

»Čemu?« je odkimal. »Kaj ni bolje, da ostane
to lepo med nama? In ostane, če mi obljubite, da
ne boste več očitno kadili. Ali mi daste roko?«

Hvaležno sem mu to obljubil na roko in je
res nisem prelomil obljube ves čas ne. Še čez leta,
ko sem že zobal svojo lastno sol in mi je morda
bilo srečati dr. Požarja, sem kar nehote kakor
šolar skril smrdokavro, če sem jo pač smodil.

16. »Nova nada«.

Kmalu sem zvedel, da so med dijaki neki
literarni klubi. Ud takega kluba je lahko postal
le, kdor je kaj vedel o leposlovju in je tudi sam
na Parnas znal riniti s pesmijo, s prozo ali s kri¬
tiko. Shajali so se enkrat ali dvakrat na mesec.
Vsak ud je moral kaj napisati in v oceno prinesti
klubu, ki je izmed udov določil ocenjevalca.

Ocene so bile stroge, vendar pravične in spo¬
dobne, Fran Levstik sam bi jih bil vesel.

V neki tak klub so povabili tudi mene. Tako
vabilo je bilo velika odlika. Po pravici povem,
prav vesel sem ga bil. Slave pa nisem doživel kaj
posebne. V klubu, predsedoval mu je šestošolec
Andrej Orehek, so bili skoraj sami višješolci:
pesniki, pisatelji in bistri kritiki. S takimi se
sprva res nisem mogel meriti. Počasi so me ven-

549

darle obtesali, da me ni bilo treba biti naravnost
sram. O tajal sem se in spoznal, da še ne znam
dosti, kar brez nič pa da tudi nisem več. Nekoliko
sem zmagoval s kmečkimi črticami in s kritiko
del, ki sem jih dobival, da bi jim pretipal jezik
in slog.

Tako srno se drug od drugega dosti naučili in
si očistili, opilili jezik. Glede tega smo bili prav
goreči puristi. Za vsako jezikovno spakedranko
v pisanju ali govorjenju je bilo treba krajcar pla¬
čati v klubsko blagajno.

Skoraj vsi dijaki so bili prav idealni. Pre¬
suhega realista ali celo pregolega naturalista v
noben klub niso marali.

O, njiva je bila preorana za posev, kar čakala
je semena, da bi obrodila kaj velikega.

Tisto veliko je za tačas bila narodnostna mi¬
sel. Dijaki smo bili Slovenci od vrha do tal, mrzili
smo Avstrijo in njen Dunaj, ki je zatiral Slovence;
po strani smo gledali tudi liberalne in klerikalne
prvake, ker niso po naših mislih zadosti odločno
branili slovenstva.

Zganili so se tudi Hrvatje. Zagrebški srednje¬
šolci so ustanovili večji literarni klub, ki je kar
precej začel izdajati mesečnik »Novo nado«. V
Ljubljano ji je pomagal četrtošolec Anton Kristan,
ki je tisto leto študiral v Zagrebu.

Med nami je kar zavrelo. Vsak je hotel postati
,Nadaš\ Tudi v šoli smo se'dosti menili o njej.

350

Ob nekem odmoru sem celo na šolsko tablo napisal
dvoje, troje propagandnih stavkov. Dijaki so
utihnili in brali, kar sem pisal.

Na šolskem hodniku je bil dr. Požar. Ker je
razred utihnil, je odprl vrata, vstopil in z drugimi
bral. Da bi še z živo besedo vse podčrtal, sem se
naposled obrnil in — otrpnil.

»No, le zbrišite, smo že prebrali,« se je na¬
smehnil moji zadregi in šel.

To je zaleglo. Nobenih propagandnih tirad
nisem več pisal na šolsko tablo.

Po veliki noči je z Antonom Kristanom prišel
iz Zagreba v Ljubljano sedmošolec Milan Marja¬
novič, prvi med ideologi .Nove nade‘. Pri Travnu
na Viču smo skrivši imeli velik shod. Bilo nas je
vse črno. Milan Marjanovič nam je govoril s pravo
hrvaško zgovornostjo. Za njim smo govorili
še drugi o samem slovenstvu in o samem južnem
slovanstvu. Hrvatje, Srbi in Bolgari da so nam
bratje, ti in Slovenci se moramo združiti v lastno
skupno državo.

Te misli so vžigale, toliko in tako gorečega
navdušenja še nikoli nisem videl.

Po mislih, ki sem jih v Novem mestu grel
z Vseslovanom Radivojem, sem govoril tudi jaz.

No, kmalu se je vse poleglo. Hrvaške šolske
oblasti so zatrle ,Novo nado‘ in razgnale klub,
v Ljubljani pa ni bilo nikogar, ki bi si jo bil upal
od ondod presaditi semkaj.

351

Tako je tudi navdušenje kmalu odmrlo.

Brez nič pa le ni bilo. ,Nova nada‘ je marsi¬
koga prebudila in pridobila za narodnostno delo.
To se je kmalu pokazalo. Dijaki so začeli usta¬
navljati ljudske knjižnice in se v .Preporodu 4
pripravljati za velike čase ...

17. Široka pota.

Novo dijaško življenje mi je teklo kar lepo.
Lačen sem sicer bil večkrat kakor sit, pa tega
sem bil že navajen, tako me ni kaj posebno cme¬
rilo. Ali umiril, zresnil sem se. Živel sem prav
tiho, ponižno in dosti bral, druščine nisem nobene
več iskal.

Med dijake se je vendar zasejalo, da sem tr¬
den v peresu in da me dr. Požar močno čisla ob
slovenski uri. Tudi to je bilo le pregnano, pre¬
veliko poveličevanje, ki se ga res nisem čutil
vrednega. Ali slovenske naloge so mi ukresale
veliko luč, ki ji je dobri dr. Požar umno prilival
obilnega olja, da se mi je po mislili dijakov res
začel okoli glave vžigati neki nimb — žar.

Čudno: nič se nisem prevzel, še nekako sram
me je postajalo tistega prevelikega žara; posebno
sitno mi je bilo, ko sem zvedel, da je glas o meni
zašel tudi v druge šole.

V 'tretjem letniku učiteljišča se je za učite¬
ljico učila neka Dragica, bistra gospodična, polna

352

literature in knjig, včasih pa tudi nekoliko eks¬
centrična — prenapeta reva.

Po stanovanju sva si bila soseda.

»Pesmi pišem,« mi je nekoč zaupala. »Ali bi
hoteli brati, kar mi kane s peresa, in mi povedati,
kaj o njih sodite vi.«

Debelo sem jo pogledal. Pesnik je zame bil
velik človek. In jaz naj bi presojal pesmi? Kar
ustrašil sem se.

»O, bral bi jih že, bral, prav rad,« sem men¬
cal, »ali soditi ne bi znal, posebno pesmi ne.«

»Nikar se ne tajite,« se mi je lizala, »saj sem
že slišala, kdo ste.«

Vedel sem že iz »Literarnega kluba«, kako ne¬
hvaležna in huda je naloga, po tujem kožuhu obi¬
rati bolhe; zato sem se otepal, kar se je dalo.

Pobesila je čudno vroči pogled in me počila
s čisto drugo in novo mislijo.

»Kaj pravite,« je vprašala, »ali je samomor
res tako velik greh?«

Odgovoril sem, kakor sem moral.

»In če človek spozna, da mu ni več živeti?« je
tiščala.

»Vis vitalis — življenjska moč je v črvu, kako
ne bi bila v človeku?« sem umoval. »Vse drugo
je neumnost, strahopetnost.«

»Morda; skočim v Ljubljanico pa le, prav v
kratkem skočim.«

353

»Voda v Ljubljanici ni prav čedna,« sem se
posmehnil v nekem strahu, ker se nobene pametne
nisem domislil; »ali ne bi rajši poskusili z bistro
Savo?«

Zdaj se je nasmehnila tudi ona in mi povedala,
da je zaljubljena in da jo žene v obup, ker ne ve,
ali jo njen Dragoš res ljubi in ali je ves, kakršen
je, vreden njene velike ljubezni.

Ko mi je povedala to, si je kar iz nedrja
potegnila neke zmečkane papirje in mi jih po¬
molila, češ to so nekatere njene pesmi.

»Ali jih smem poslati ,Novi nadi‘ v Zagreb?«
sem hitro vprašal.

»Le,« je pokimala, se obrnila in me pustila,
kjer sem bil.

Prebral sem. Všeč so mi bile. Bile so presrčne
pesmice, posebno štirivrstični ,Prstan 1  je bil kar
svetal.

Zadrevil sem se k šestošolcu Andreju Orehku,
predsedniku našega »Literarnega kluba«, kjer sem
tudi jaz imel nekaj besede. Andrej Orehek je med
nami veljal za literarnega zvedenca, ker je res
dosti znal in bistro sodil. Zato sem mislil, da bi
bilo prav, če bi pesmice pregledal tudi on. Pri
Orehku je tačas vasoval njegov rojak, petošolec
Tine Rožič.

Hlastnila sta po pesmicah in jih — zvrgla
skoraj vse; le dve,'tri so prebile hudo sodbo, med
njimi ,Prstan 1 , ki je bil všeč'že tudi meni. Tako

Iz nižav in težav

23

554

sem spet videl, kako še majhno mi je znanje v
slovstvu.

»Prerešetajmo in dobro obravnavajmo sami.
Hrvatje sicer poreko, da jim z zrnjem pošiljamo
pleve!« je dobrodušno vame govoril previdni Tine,
ko me je začelo na glas skrbeti, kako potešim
nejevoljo prenapete avtorke. »Preparandki kar
reci, da si poslal vse, veselja do dela ji ne smemo
podirati.«

»Da, greli bi bilo,« mu je Andrej pritegnil;
»videti je nadarjena, le nekoliko še neustaljena.«

Naročila sta mi, naj jo še bezam, da bo dosti
pisala.

»A kdaj nas s čim presenetiš ti sam?« me je
Andrej jemal v precep, da mi je postajalo kar
vroče. »Mogel bi, vem, da bi mogel.«

»Kakšno kmečko stvar vrzi na papir ali pa
nam po svoje napiši domačo pravljico,« je še Tine
privijal. »Samo razvleci je nikar ne preveč.«

Ta pogovor mi je šel močno v glavo. Če tale
dva kaveljna tako mislita — ? Pa saj to so bile
besede le kar tako ... Kaj bi jaz .. .?

Ves motoglav sem krevsal domov.

18. Literat.

Petošolec Cvetko, dolg, koščen in močan fant
s Sorškega polja, je bil na glasu, da piše lepe
pesmi in da mu jih ta, oni urednik tudi natisne.

355

Rad se ga spominjam, prijatelja sva bila.
marsikatero lepo misel je sprožil v meni.

Nekoč sva se srečala Za vodo. Hladen dež je
pršil, pota so bila razmočena.

Naj se obrnem in stopim nekoliko z njim,
mi je velel.

»Slišal sem, da za ,Novo nado‘ loviš rokopise,«
je začel kar naravnost. »Zakaj ne priložiš nič
svojega ? «

»E, kaj bi jaz?« sem se sramežljivo otresal.
»Naj pišejo tisti, ki znajo.«

»Pravijo, da bi znal tudi ti,« je dejal in postal.
»Piši!« je kakor ukazal in me počil po rami, da
me je skoraj po tleh zbil. Kazila ga je namreč
čudna navada, da je človeka, ki ga je ogreval,
tepel ali v rebra dregal.

V čevljih mi je žvrkljalo: podplate sem pre¬
hodil, voda mi je zamakala noge, denarja pa od
nikoder nobenega, da bi si jih dal podšiti. Tako
nisem bil prave volje in sem kar molčal.

»Za ,Vrtec' piši,« je spet gnal svojo. »Urednik
profesor Kržič te bo prav vesel.«

Spomnil sem se pogovora z Orehkom in Ro¬
žičem in se nameril proti domu. Res me je pičilo,
da sem iz šolskega zvezka izbral neko domačo
nalogo. Napis ji je bil: Spomladi v gozdu. Doktor
Požar je podnjo rdeče zapisal: ,Izvrstno.'

Brž sem jo nekoliko obtesal, preoblekel in
počesal, potlej pa jo nesel pokazat Cvetku.

25 '

356

»Dobro, kar dobro!« je spet nameril, da bi me
počil, pa sem previdno odskočil. »Kar precej stopi
do Kržiča!«

Kaj? Jaz da bi šel do urednika? Ne, ne, tega
pa da si res ne upam in sram da me je, kar po
pošti da pošljem.

»Urednik Kržič hoče poznati svoje sodelavce,«
je Cvetko postajal hud, »sam moraš do njega!
A če se, hrust, kakršen si, bojiš, da bi te zlasal,
stopim pa s teboj in ti pomorem.«

Posmeh me je spekel, da sem se vdal.

Profesor Anton Kržič je stanoval v župnišču
pri Sv. Petru. Do tja me je Cvetko spremil. Naj¬
brž se je bal, da se spotoma ne bi skujal. Saj bi se
nemara res bil, tako mi je tolklo srce ... Pred
župniščem sva postala. Tu mi je Cvetko dopovedal,
na katera vrata naj potrkam, kako naj govorim in
naj se moško držim, on sam da me počaka na cesti.

»Vem, da te učakam še živega in celega,« se
je nerodno zasmejal in me dregnil v rebra. »Kržič
je duša, še nikogar ni požrl, marsikoga pa že lepo
podprl!«

Kaj sem hotel! Šel sem. Od stopnice do stop¬
nice sem se počasi, boječe bližal usodnim vratom.
Pred vrati sem se dolgo bojeval, ali bi tvegal in
potrkal ali bi pobegnil. Kaj menite, sram me je
bilo, predrzno se mi je zdelo vse vkup.

Pa sem le tvegal in že stal pred prijaznim
urednikom ...

357

»Za ,Vrtec 1  ste kaj prinesli, ne?« mi je čudo¬
vito lepo olajšal sitne začetne besede.

To mi je ugladilo vse. Izročil sem rokopis in
jo hotel urno pobrisati.

»Pošto j te še nekoliko,« se je gospod nasmeh¬
nil. »Prebral bi rad, da vidim, kaj je.«

In je bral list za listom in ni nehal, dokler ni
vseh prebral.

Pohvalil me je, tu, tam tudi pograjal in na¬
posled dejal, da »stvar izide« zdaj in zdaj.

»Rajši bi vendar imel lepo povestico,« se mi
je smehljal; »mislim, da bi ji bili kos.«

Pred menoj se je vse sukalo. Urednikove be¬
sede so mi kakor muhe brenčale okoli ušes, raz¬
umel sem jih komaj pol. In stal sem tam, kakor
bi me vkopal, izpod nog pa se mi je širila cestna
mokrina.

»Kaj pa je to?« jo je Kržič debelo pogledal.

»Podplati so mi votli,« sem se nekako opravi¬
čeval, ker sem zmočil tla.

»O, to je hudo,« je sočutno dejal. »Tako bi
vam bil honorar že zdajle potreben, kajne?«

Molčal sem, saj sem komaj vedel, kaj je ho¬
norar.

Dobri mož pa je že segel v miznico in mi iz¬
ročil bankovec za — dvajset kron!

Dvajset kron! Sto poti sem jim določil in
planil na cesto pred Cvetka.

358

»Fant, ali si videl?« se je tudi Cvetko začudil
velikemu bankovcu in me ves navdušen počil.
Nisem odskočil, ves trd sem bil od veselja in
začudenja, kar v bankovec sem buljil.

»Ti,« sem potlej dihnil, »še uščipni me, da
bom vedel, da se mi ne sanja samo tako — čudno.«

Pa Cvetku, veselemu fantu in skušenemu lite¬
ratu, so misli že bile drugje.

»Prvi honorar si danes dobil,« me je spotoma
učil; »pomni to, pa tudi to, da tak denar nima
v pisateljevih rokah nikoli nobenega blagoslova:
kar sam se použije kakor megla na soncu.«

Nekoliko je premolknil, a kmalu me je hudo
dregnil in se veselo zasmejal:

»Veš, zaliti ga morava!«

Pa kaj bi še dosti opletal! Kakor sem se go¬
stilne branil z vsemi štirimi, ker sem se bil vendar
zarekel, da je ne bom več prelomil nobene šolske
postave, me je naposled le pretental, češ šolske
postave imajo v mislih ponočno in nezmerno pi¬
jančevanje, midva pa da stopiva v gostilno tako
rekoč le poslovno, ker se literarni honorar nikjer
lepše ne načne kakor za pivsko mizo.

»Res,« je povzemal, »spodobno ga morava za¬
liti, da se ti prehitro ne usuši ta in tudi noben
drug ne, če boš še kdaj katerega potegnil.«

Nisem se mogel več upirati, saj sem le po
Cvetkovem domisleku prišel do tolikšnega de-

359

narja. Pred gostilno ,Vospernik 1  v Gosposki ulici
sva postala.

»Tu počakaj,« mi je velel, »vprašati moram
natakarico, kakšno je vreme, to se pravi, ali ne
straši kak profesač.«

Samemu, stoječemu pred gostilniškimi vrati,
so mi misli švignile do matere. Ali bi bila vesela,
če bi zvedela, kako me je povzdignilo pero, sem
preprosto umoval; tudi greben, nič ne tajim, mi je
spet začel nekoliko rasti... In kaj neki bi rekel
prijazni profesor Karlin, ki mi je pisatelja pre¬
rokoval? Kako veselo bi se mi smehljal dr. Požar,
ki me je utrdil v slovnici in mi zbrusil jezik in
slog...? A kako neki bi me pogledal tisti novo¬
meški profesor ,Lesene ribe*? O, to bi mu prav
nekrščansko privoščil!

Tale zadnja misel me je bolj in bolj grela;
še pregrela bi me bila, če se ne bi bil prešerno
prismehljal Cvetko ter z gosposkim priklonom
in s široko kretnjo slovesno povabil:

»Le noter, o bogatin! Miza je pogrnjena,
gostje so zbrani, godci ubrani!«

Gostiln nisem bil navajen. Prešerne, vesele
besede so me oplašile, Cvetko me nemara res tira
v kako veliko druščino, vsega je bil zmožen pre-
kanjenski fant.

Pa ni bilo tako. Prišla sva v majhno sobo
z eno samo mizo in dvema stoloma. Ob vratih naju
je sprejela natakarica in me spoštljivo pozdra-

360

vila, kakor da sem ne vem kdo. Poredni Cvetko ji
je moral Bog ve kaj natvesti.

Miza je bila res lepo pogrnjena z belim prtom,
na njej je stala steklenica vina, zraven nje dve
prekajeni meseni klobasi in vogal ajdovega kruha:
poezija in proza ...

Molče, v zadregi sem se ozrl. »Kje so gostje,
kje godci?« mi je trenilo po mislih.

»Sedeas, poeta, ede, bibe, gaudeas — sedi,
pesnik, jej, pij in bodi vesel!« se mi je spet pri¬
klonil in me porinil za mizo, udaril pa ne; najrajši
bi ga bil pa jaz, ker sem mislil, da se nekoliko
norčuje z menoj.

Natakarica je stala za vrati in naju debelo
gledala. Mlada je bila, še neumna, Bog si jo vedi,
kaj si je mislila.

Cvetko je brž natočil oba kozarca, vstal in
začel:

» Pole solzo našega slovenskega vina izpijeva
na čast slovenski besedi.«

Zdaj sem vstal tudi  jaz. Cvetko je govoril
dalje:

»Iz vsega poštenega slovenskega srca na¬
zdravljam najprej njenemu zvestemu varuhu:
slovenskemu ljudstvu . .. V velikem spoštovanju
se spominjam začetnika slovenske knjige, očeta
Primoža Trubarja, in se spoštljivo klanjam naj¬
večjemu geniju slovenske zemlje, nedosežnemu
pesniku naše besede, velikemu mojstru Francetu

361


Prešernu... Obenem pa nočem pozabiti naših
umnih prednikov, idealnih mož, ki so pestovali
in negovali našo prelepo slovensko besedo...
Verujem, vsi ti so zdajle z nama — veliki duhovi
so najina druščina, a njih neumrle misli se z na¬
jino mislijo zlivajo v sladko simfonijo... In
vpričo vseh tu zbranih napijem zdaj še tebi, tova¬
riš: Bodi zdrav, bodi močan, bodi zvest, pa boš,
če je res kaj v tebi, nam dajal, kar boš mogel in
znal! Trčiva, pijva in izpijva — pošteno je tako!«

In sva pila, izpila in se spogledala s kalnimi
očmi: oba sva bila ganjena.

Srce mi je kopitljalo, ves sem čutil, da takega
trenutka nikoli več ne doživim. In zmogel me je
nenadni domislek, da sem kozarec, ki sem ga še
držal v roki, treščil ob steno in hripavo rekel:

»Da ne bo nihče več pil iz kozarca, ki mi je
srce oblil po taki zdravici!«

»Amen — tako bodi!« je tudi Cvetko dejal
in svoj kozarec z vso močjo zagnal ob steno.

Zato tudi ne povem, kako je dalje še bilo
z nama in z mojim honorarjem ...

19. V časteh.

1’ako sem stopil v trop, ki se trudi s peresom.
Miselni voziček mi je skočil s tira. Vse čustvo¬
vanje in duhovno dojemanje me je redalo v čisto
nove smeri. Ob branju knjig sem se kakor trgal

362

od zemlje, se s pisateljem obešal po nekih višavah
in postajal poet tudi sam.

Od samih literarnih fabul me je razganjalo,
da sem skoraj kar pokal, imel pa nisem nikogar,
da bi mi bil ob ubadanju s peresom res pravi
mentor in da bi me vodil, učil in miril. Prekasno
sem namreč spoznal, da ni že zadosti, da je kdo
bolj ali manj udarjen z darom neke pisarske
spretnosti, treba mu je, posebno ob prvih literar¬
nih korakih, tudi vajeti, trdno napetih vajeti in
ob dobrih vzornikih dosti dosti resnega in stano¬
vitnega učenja.

Cvetku se nisem hotel zaupati. Preveč me je
hvalil. Zmerom sem se bal, da se tudi norčuje
z menoj. Svoje ,literarno pero' sem rajši skrival.
Saj sem ga moral že zaradi šolskih postav. Pomnim
pa, da sem se kasneje tega prav kesal.

Glas o meni se je res širil bolj in bolj, kar
sitno mi je že bilo.

Tudi pesnica Dragica je sošolkam natrobila
o meni sam Bog si jo vedi kaj, z nekaterimi me je
kmalu tudi seznanila. Posihmal sem imel kar dosti
dela z njimi. Vse tiste lenuhinje so namreč hotele,
da bi jim slovenske domače naloge pisal jaz.
Seveda nisem odkimal nobeni, prerad sem pisal in
se izkazoval.

Profesor za slovenščino jim je bil pesnik An¬
ton Funtek. Bil je natančen učitelj. Najboljša
naloga mu je bila komaj zadostna. Jahal' je be-

363

sede, slog in slovnico, ločila in miselnost, vse, vse.
Tako sem svojo peresno slavo močno tvegal. A če
pomnim prav, se s tistimi nalogami nisem naravnost
osramotil, kaj posebno odlikoval pa tudi ne. Le
enkrat ali dvakrat se mi je posrečilo, da je piko¬
lovski in hudi Funtek pod nalogo zapisal red
,prav dobro\ To mi je peresno slavo močno po¬
vzdignilo.

Tudi po Funtkovi strogosti sem se dosti, prav
dosti naučil.

Ob neki priliki pa me je Dragica seznanila še
s svojim ,ženinom' Dragošem.

Bil je dijak pravnik, vpisan na dunajski uni¬
verzi. Ker je bil ubožen, ni mogel živeti na Du¬
naju. Študiral je kar privatno — doma in si vsak¬
danji kruh služil v pisarni nekega ljubljanskega
odvetnika.

Tako je tačas študiralo prav dosti naših dija¬
kov pravnikov.

Znanja z Dragošem sem bil prav vesel. Resni,
v vseh stvareh prav zvedeni fant ni bil ošaben.
Precej mi je povedal, da me po Dragici že dobro
pozna in kar rad ima.

»Tikajva se,« se je nasmehnil in mi pomolil
roko; »Dragica te ima prav rada, bodiva si pri¬
jatelja še midva.«

Dragica me je menda res močno povzdigovala
povsod.

364

Jaz sam sem takisto po Dragici vedel o Dra¬
gošu, da je tudi kos literata. V Dom in svet da
piše črtice in kratke povesti, po raznih časnikih
pa da raztresa prevode iz ruščine in zanimive
podlistke.

Slovstvo, domače in tuje, je res poznal, da sem
ga poslušal in poslušal z vsemi ušesi.

»Zanimiv fant si,« me je hvalil, »tudi na Par¬
nas si začel plezati. Rad bi bil tako čistega, ideal¬
nega srca in tebi podoben. Pa jaz, veš, literaturi
zažigam kadilo le, da si zaslužim kako dvojačo,
pisateljska tlaka me sicer ne veseli, pisatelj nikoli
ne bom. Pisatelj je idealist in ostane vse življenje
lačen nemanič. Jaz pa sem realist. Ko doštudiram
in si začnem iz pravd kovati Srebrnjake, bom
živel veselo in užival literaturo, ki jo ustvarjajo
idealisti. Kakor sem realist, knjig mi vendarle
nikoli ni zadosti,- tako rad jih namreč imam.«

Žal mi ga je bilo. Bolj vesel bi ga bil, če bi
mu v srcu bilo več in lepših idealov.

20. Pravnik.

»Ti, nocoj pojdeva ,krokat',« mi je Dragoš
nekoč rekel. »Take volje sem, ves svet bi objel!«

In mi je brž povedal, da je prišel z Dunaja
in da je prvo državno skušnjo dobro napravil.

»Prvo kladivo za svojo kovačnico Srebrnjakov
že imam!« se je zadovoljno smehljal.

365

Čestital sem mu, glede ,kroka* pa sem se uprl.

»Bojim se,« sem se rebril, »kak profesor bi me
spazil, pa bi bili spet vsi križi doli.«

»Saj res,« se je vdajal, »opraviva to kar pri
meni doma, da se ti ne bo nič bati.«

In tako je bilo. Ko sem prišel v njegov ,brlog*,
kakor je imenoval svoje stanovanje, sem strme
zagledal veliko dolino vina, široko ravnino mes¬
nine in lep grič kruha.

»Prodal sem neko povestico,« je veselo od¬
govoril mojim strmečim očem. »In kakor vidiš, sem
ubogo poezijo že spremenil v pametno prozo.«

Spomnil sem se Cvetka in svojega prvega ho¬
norarja in sem v mislili rad ali nerad pritegnil
Cvetku in Dragošu, da se namreč pisateljski hono¬
rar menda res najrajši načenja ob pivski gostiji.

Začela sva se gostiti. Kmalu sva postala dobre
volje in zgovorna. Kakor bogovom na Olimpu se
nama je lepo godilo.

»Kaj poj deš študirat ti?« me je Dragoš tudi
vprašal.

»O, zdravnik, duhoven, profesor mi je ideal.«

»Glej ga, izmed treh najlepših poklicev ti bo
izbirati. Izberi tako ali tako, le jusa — prava se
nikar ne loti. Jus ni znanost, je obrt, pust in lesen,
mrtva črka.«

»Kaj pa jurisprudenca?« sem se spomnil be¬
sede in kar sem o tem še vedel. »Ali ta ni znanost?«

»Beži no. Pravno znanost si je izmislil para¬
graf,« se je smejal. »In tako trdna je ta znanost,
da paragraf ostane paragraf, postavi ga na noge
ali pa na glavo!«

»Če je tako, ni brez nič: pretrden je v sebi
samem, da bi se dal sukati.«

»Nikar ne verjemi!« je zaničljivo odmahnil.

»Kaj pa tisti latinski rek o jusu, ali ni lep?
Jus est justum facere, neminem laedere, honeste
vivere, suum cuique dare — biti pravičen, nikogar
ne žaliti, pošteno živeti in vsakomur dati, kar mu
gre, to je jus ali pravo.«

»Rek je res lep, verjamem mu pa ne,« je
čudni pravnik gnal svojo. »Paragraf iz tega reka
ti utegne storiti tudi največjo krivico, ker je od
glave do nog kakor od nog do glave le suh
paragraf in ker je brez čustva in srca. Ves lepi
rek je res le rek.«

21. Pisateljski kruh.

»Kakšen odvetnik pa bo takle pravnik?« sem
naveličan umoval sam v sebi, na glas pa pogovor
redal v literaturo, ki mi je bila bližja in umlji¬
ve j ša.

Precej je popal in začel govoriti o knjigah,
kakor najčistejši idealist ne bi mogel lepše. Kar
čudil sem se mu. V njem sta menda bila dva:
materialist in idealist, kazala pa sta se vsak po¬
sebej, kadar je bilo treba.

>67

»Takale dvojna duševnost je nemara le spretna
igra,« sem ga tehtal; »je pa velika moč, ki je
dobremu odvetniku najbrž prav potrebna.«

Menila sva se o Vrtcu; tudi Dragoš je v njem
začel.

»Ni dobro, da plavaš le v eni vodi,« me je
speljeval Vrtcu; »spusti se tudi v druge vode. Tako
se naučiš plavati in jadrati.«

»Literarnega kruha, mislim, ne smem kar tako
prebirati, dokler si zanj še moke ne znam na
drobno zmleti,« sem branil zvestobo Kržiču. »Kako
bi plaval, kako jadral jaz, ki še ne zmorem no¬
benih globočin?«

»Saj ne veš, ali jih zmoreš ali ne. Če hočeš,
zmoreš. Vsaj poskusiti bi moral. Tako se spoznaš.
Dobro napiši kaj domačega in se zakadi v Andreja
Kalana, ki pestuje ,Slovenca 4  in ,Domoljuba*. Ka¬
lan, veš, je mož, na zunaj sicer nekoliko trd, v srcu
pa dober. In rad ima mlade pisatelje. Jaz, glej,
sem tole najino gostijo zaslužil prav pri njem.«

Tako me je medil, dokler se nisem podal.

Dva, tri mesece sem potlej svedral in kodral
zbirko črtic. Imenoval sem jo ,Solze*. Opisal sem
primere, ko se človek razjoka od žalosti ali od
veselja.

Pokazal tistega drobiža nisem nikomur, kar do
Kalana sem se res zakadil z njim.

Kalan ni bil Kržič. Še pogledal me ni narav¬
nost, nekaj je dejal na pol zase in mi kratko

368

ukazal, naj se zglasim čez toliko in toliko dni,
da mi pove, ali sprejme ali ne.

Da te! S pobešenim grebenom sem nekoliko
užaljen mrknil venkaj.

»Ko bi bil vsaj malo prijazen z menoj!« sem
ves boleč pogrešal Kržičeve ljubeznivosti.

Po nekaj dnevih sem spet stopil do njega.

»Kaj bi radi?« je počasi vprašal; ni me spoznal.

Pa sem povedal.

»Hm, že vem,« si je obudil spomin. »No, ob
priliki priobčim vsaj nekaj, če ne vsega.«

Zdaj bi bil moral zginiti, pa sem obstal. Mislil
sem, da mi privošči še katero.

Res se je počasi obrnil in me molče premeril.

»Kaj, honorar bi že radi?« je nekako razumel
po svoje, odprl miznico in na rob mize porinil dva
srebrna goldinarja.

»To ni honorar«, sem se spomnil Kržiča, ki mi
je za desetino tegale rokopisa dal desetkrat več,
in se nisem pritaknil srebra.

»No, vzemite že!« je spet suho ukazal zapo¬
sleni Kalan.

Ugriznilo me je. Že sem se hotel molče obrniti
in iti brez tistega denarja, pa sem se spomnil, kako
krvavo ga potrebujem.

Z ubogima goldinarčkoma sem se ves ponižan
in užaljen nameril do Dragoša.

Spotoma sem se nekoliko pomiril.

369

»Mogoče je, da sem slabo napisal, kar sem
napisal,« sem preudarjal. »Črtice so bile tendenčne
— po kopitu. Vsaka stvar, ki ji vsiljuješ, česar ne
zmoreš ali sam nimaš, se ti spridi že v zasnutku.
Tako morda še tega denarja niso bile vredne.«

Ko sem potlej Dragošu vse povedal in zakaj
sem denar naposled le vzel, se mi je bridko na¬
smehnil.

»Habent sua fata libelli — taka, vidiš, je usoda
pisatelja in njegovega prizadevanja!« mi je raz¬
odeval. »In to je že nekak urednikov jus s para¬
grafi navade, ki si jo je umeril, ker ima moč.«

Molčal sem v mislili, ki niso bile tako uporne.

»In to, vidiš, je ,neminem laedere‘, to se pravi
,suum cuique dare‘!« mi je še navrgel.

22. Dopisnik.

Urednik Andrej Kalan mi je s tistima dvema
goldinarčkoma precej oškrnil prepokončni greben
in me vsega nekako upognil, podrl vendar še ne.
No, pisati zanj pa le nisem liotel več.

Po naključju se mi je kar sam po sebi odprl
neki drug list.

Mladi tiskarnar Ivan Primož Lampret je v
Kranju začel izdajati tednik, ki se je imenoval
.Gorenjec 4 . Pri brhki sosedi pesnice Dragice se je
prav tačas ženil, najbrž kaj slišal o meni in me
kar lepo povabil, naj sodelujem v njegovem listu.

Iz nižav in težav

24

370

Tako vabilo, kaj menite, sem si štel v veliko
čast, greben se mi je spet spokončil. In kar precej
sem za .Gorenjca' napisal prav čustveno črtico o
vojaškem naboru. Izšla je že v prihodnji številki,
imenovala se je .Potrjen'. Vesel in ponosen sem se
z njo zadrevil do Dragoša.

Pohvalil me je in tudi hudo pograjal. Pisal da
sem jo lepo, presrčno, vse pa spačil, spridil s pre¬
gnano nališpanostjo.

»Tirada v živem ali pisanem govoru je zgolj
zvončkljanje z besedami, ki stavek sicer nabuh-
njeno olišpajo, nič pa ne povedo,« me je učil.

»I, čustva pa vendarle včasih zaneso srce,
da — ,« sem skušal braniti besedno okrasje.

»Ne samo čustva, tudi um in okus morata
voditi srce. Ne idiajaj iz živega življenja in nikar
tudi na otep slame ne pripenjaj dehtečih rož;
z njimi ne skriješ otepa!« me je s sinjih višav
klatil na trdna tla.

Tako me je večkrat prav v živo mojstrih Pa
kakor sem bil občutljiv in zamerljiv, mu nobene
graje nisem zameril; iz vsake sem se zmerom le
kaj naučil.

»Koliko si dobil honorarja za tole črtico?«
me je naposled še vprašal.

Pa sem povedal, da nič. ker se list šele uve¬
ljavlja in nič nima.

»Kaj to tebi mar, ali ima ali nima!« me je
karal. »Vsako delo je vredno plačila. Če list nima

371

toliko, da bi plačeval sodelavce, ga ni treba, kar
zmrzne naj!«

»Morda ga je pa le treba zaradi ideje, ki jo
nemara hoče zre jati?« sem rastel pred njim. »Po¬
magaj mu tudi brez plačila, če te je kaj prida!«

»Nikar no!« se je smejal. »Vsak list je po¬
treben le stranki ali osebi, ki se rine do oblasti ali
do korita, in lovi bebce, da mu verjamejo, idea¬
liste pa, da mu tlačanijo.«

»Pa vendar sem že slišal in bral, da so se vse
velike stvari začele in izvršile samo z idealisti,«
sem debelo odgovarjal.

»Ne rečem, da ne,« se je podal in si zamudno,
kakor v premišljevanju, zvil in prismodil cigareto.
»Pa tudi to,« je potlej že z drugim glasom dejal,
»si slišal in bral, da so idealisti za ,idejo* vselej le
garali in stradali.«

»To morda le potrjuje, da se vse velike in lepe
stvari rodijo iz bolečine,« sem se brž spomnil misli,
ki sem jo bil nekje pobral.

Debelo me je pogledal, vstal in molče zakora¬
čil po sobi.

»Zato mislim, da bi listu rad še kako drugače
pomagal,« sem popri jemal. »Veš, tudi s krajšimi
političnimi bodicami bi ga zalagal.«

Dragoš je postal in se glasno zasmejal.

Pa sem mu brž dopovedal, da mi v mislih ni
strankarska politika, marveč bi le rad bičal mlač-

24 *

372

no narodnostno politiko zaspanih Ljubljancev, ki
mi že kar preveč nemškutarijo; posebno ženske.

»Premlad si,« me je miril, »take stvari le pusti
na miru, ne razumeš jih, za zdaj so ti še predaleč.«

Molče sem mu pritegnil, ker mu nobene prave
nisem znal odvrniti. Greben se mi je pobesil.

»Piši le, kar res zmoreš, in prosi Boga, da se
nobena politika nikoli ne bi dotikala tvojega srca,«
me je zavračal. »Politika ni lepa reč: možu pridi
značaj in ga zavaja v najgrše malopridnosti, žen¬
ski jemlje vso presrčnost in čisti mik ženskosti,
literatu pa je politika kakor mlinski kamen na
vratu.«

Take besede so mi bile čisto nove. Ves zamak¬
njen sem jih poslušal. In jih nisem pozabil. Vredne
so se mi zdele, da si jih zapomnim.

23. »Ciza«.

Dragošev nauk, naj pišem iz živega življenja
in naj ne zvončkljam z liričnimi besedami, me je
pognal, da sem se lotil prav stvarne povesti. Vzel
sem jo res iz življenja in ji uganil imenitni naslov
,Vihar v pristanu 4 . Razpotegnil sem jo na dolgo
kakor kurja čreva in se zamotal v čudne psilio-
logične probleme. Seveda sem močno omagoval, anti
življenja še nisem zadosti poznal. Lovil sem se
in nihal gor in dol, sem in tja, kakor da bi bil
nemirna tangenta na gladki krogli. Ubogi rajnki
pek in njegov viharni ,pristan 1 !

i75

Odložil sem jo in spravil, da bi se ,umedila‘
in se mi kdaj kasneje voljneje ponudila.

Pa tudi konec šolskega leta se je približal,
marsikaj je bilo treba še postoriti.

Literarni klub je zahteval, da nas za drugo
leto počaka ,tabula rasa‘ — pospravljena miza.

»Kritiki zamudniki naj hitro pregledajo in
ocenijo literarne prispevke, ki so z njimi še za¬
ostali,« je ukazoval predsednik Andrej Orehek.
»Z odlaganjem in zavlačevanjem ne smemo žaliti
pridnih avtorjev.«

»Da, sloga in red vzdržujeta svet,« mu je pri¬
tegoval tankovestni Tine Rožič; »nered in prepir
sta pogube vir.«

Sošolec Janko, ki ga je matematika vila, me
je po svojih starših naprosil, da bi počitnice prebil
na njegovem domu nekje v vrhniški okolici; pro¬
fesor Peterlin mu je namreč naprtil ponavljalno
izkušnjo, da bi fant imel kaj ,zabave' med počit¬
nicami, kakor je hudomušno dejal. In jaz naj bi
fantu pomagal brusiti ,uma svetli meč' za odločilni
boj v jeseni. Ali glede tega sem se moral še trdo
pogajati z materjo, ki bi me rada imela med počit¬
nicami doma in ker ji ni bilo prav, da se ji umikam
,v tako daljo'. Naposled sem jo le pregovoril, pa
ne prav lahko.

Pa še nekaj je tiščalo nas vse vkup.

Naša gimnazija je imela le štiri razrede. Če¬
trtošolcem je bilo v peti razred prestopiti na ve-

374

liko gimnazijo. Za slovo in razstanek se je spo¬
dobil vesel sestanek.

In še nekaj je bilo. Tisto pomlad so z naše
gimnazije v vojake potrdili četrtošolca Jožeta
Škobrneta, spretnega pevovodja in orglarja na
harmoniju ob naših šolskih mašah v nunski cerkvi.
Tudi njemu, ki mu je nemila usoda onemogočila
nadaljnje šolanje in vsilila vojaško puško, smo
namenili lep poslovilni sestanek.

Oba razstanka, tako smo naposled uganili, pa
opravimo kar obenem.

E, dosti potov sem imel s tistimi nalogami.

Vse to me je močno motilo in mudilo; pero,
sicer tako pridno, se mi je skoraj kar usušilo.

Pa sem ti nekoč, po nekem pomenku domov
grede, na Poljanski cesti opazil staro ženico, kako
je samotež rinila voziček, ki mu po ljubljansko
pravijo ,ciza\ Voziček je bil zvrhoma naložen,
stara reva se je vsa zasopla zamudno lomila z njim:
dohajali in prehajali so jo postopači, pomagal pa
ji ni nihče.

To me je pogrelo, da sem pristopil in ji po¬
magal.

Neki dijaki, bili so sami mestni cvetki, ki so
me videli, so se spotikali, češ dijak mora paziti
tudi na decorum — čast; drugi so menili, da sem
ravnal prav lepo, saj je le spodobno in krščansko,
če kdo bližnjemu v sili pomaga.

375

Njih sodbe mi kratko in malo ni bilo mar.
Bolj me je zanimala beseda ,ciza‘. Vedečnost me
je pognala do zvedenega prijatelja Dragoša.

Ta mi je razodel, da je ,ciza‘ nepotreben spa¬
ček po latinski besedi ,cisium‘, ki pa so si jo La-
tinci sami najbrž izposodili iz keltščine.

»Ali nam je res taka sila, da si hodimo besede
izposojat v druge, tudi že izumrle jezike?« sem
se jezil na ,cizo‘ in mislil na voziček.

»Prav meniš,« mi je pritegnil; »jezik, veš, se
prav in lepo govori in razvija med kmečkim ljud¬
stvom, mesto pa ga po nemarnem pači in pridi.«

Vse slabo da prihaja iz mesta, najgrši greh
da se koti le med meščani, mi je še dolgo umoval.

»Sicer pa je ,ciza‘ skoraj simbol — podoba:
vse, kar je majhno in počasno, je naš atribut —-
prilastek,« se je naposled mrzli materialist za¬
smejal iz njega. »Pojdi in Ljubljancu stokrat po¬
pravi še tako grdo jezikovno spako, pa se ti bo
neumno posmehnil in jo še tisočkrat puhloglavo
ponovil; preneumen, prepražen je, da bi razumel,
kaj je čistost in čednost jezika.«

»Ha, to je res,« me je pičilo. »Udariti je treba,,
sicer se ne zavedo. Še danes nabrusim ostro bodico
in jo pošljem ,Gorenjcu 6 .«

Pa Dragoš je resno odkimal.

»Niljar nikoli po časnikih ne razobešaj naših
slabosti,« me je učil. »S tem jih ne zmanjšaš in

376

ne odpraviš, samo očrnil bi nas in osmešil pred
tujim svetom.«

Nauk se mi je zdel pameten, nisem si mu upal
zoprvati.

24. Imenitna moža.

Teden, dva sem prebil pri materi. Doma kar
tako znemar pustiti res nisem mogel. Ali pisma, ki
mi jih je pisal moj počitniški ,učenec*, so klicala
na pomagaj, matematika mu je nagajala. Tako
sem naposled le moral z doma.

»Lepo se vedi, da ostane tam lep spomin za
teboj,« me je mati po svoji navadi opominjala.
»In skrbi na vso moč, da boš res kaj naučil tistega,
ki ti ga mislijo zaupati; ne trd in siten, dober bodi
z njim, revež je, če se težko uči.«

Rad bi se bil posmehnil, češ ,učenec* je samo
len, ne pa zabit, pa sem se rajši pritajil, da ne bi
sprožil še katerih hujših naukov.

Do Ljubljane sem se peljal z vlakom, potlej
sem jo mahnil kar peš.

Precej za Vičem se mi je razkazoval prav
nov svet. Da te, všeč mi je bil: kmečke domačije
čedne, polje lepo, umno obdelano, kolovozna pota
ravna in gladka, da vprežna živina ne bi preveč
trpela in da se vozovi ne bi kvarili. To sem spo¬
toma opazoval po vseh vaseh. Tudi ljudje so bili
prijazni in priljudni.

377

»Da, temu se pravi kmečka naprednost!« sem
ves navdušen razumel in se grenko spomnil naših
ubožnili vasi na Dolenjskem. Zakaj so naše bajte
tako zanikrne in razkuzmane? In kako starinsko
je polje udelano pri nas skoraj povsod! Ali ni le
lenoba kriva, če so kolovozna pota med nami tako
slabo oskrbovana? Kdo je kriv, da je skoraj ves
litijski okraj tako nazadnjaški?

Take misli so mi vso pot blodile po mladi,
neskušeni glavi, da me je srce kar bolelo.

Na Jankovem domu so me sprejeli prav lepo.
Domačija je bila trdna, v hiši so imeli gostilno
in pošto.

Janka sem že drugi dan začel jemati v precep.
Po ves dan sem z njim v samotni vrtni senčnici
pridno gonil algebro in geometrijo. Če prav pom¬
nim, nisem bil slab učitelj, vedel sem, ,kako se
taki stvari streže'. In hudo sem se trudil, prebiti
fant se mi je pa le nerad podajal.

»Saj razumem, kar mi dopoveduješ, znal pa le
nikoli ne bom,« se mi je izmikal. »Matematika me
ne veseli in ne veseli, zoprna mi je vsa, kolikor
je je.«

Veselje do nje sem mu budil z dokazovanjem,
kako čudovito logična je le matematika in kako
človeka veseli, ko po samem logičnem sklepanju
naposled razmota še tako zavozlano matematično
nalogo.

378

»Jaz sam sem dolgo mislil, da se še poštevanke
nikoli dobro ne naučim, tako mi je bilo čez glavo,
kar je kolikaj dišalo po računstvu,« sem se mu
spovedoval. »Profesor Peterlin, vidiš, pa mi je dal
drugo vero. Zdaj verujem, da je matematika, če¬
prav je nikoli ne bom mogel spoznati prav do
kraja, res edina logična veda, ki je trdna v vseb
svojih temeljih in ki je nobeno prazno čvekanje
ne more spodnesti.«

Janko me je naveličan poslušal. Kar sem ga
naučil, mu je ostalo le po sto in sto nalogah, ki
sem mu jih dajal in jih z njim reševal.

Oče njegov je rad videl, da sva se toliko učila,
materi pa se je sinček smilil; kadar je oče kam
umaknil pete, je precej prihitela do naju in nama
'velela, naj nekoliko prenehava in se spočijeva.

To je dalo, da se je fant zmerom očeta le bal,
mater, ki mu je dajala dosti potuhe, pa je rad
imel, a jo s svojo tresoritostjo skoraj tudi stra¬
hoval.

Tako sva se včasih tudi nekoliko potepala,
puhala cigarete, se kopala ali pa pohajkovala po
vasi.

Vaščani so mi bili kaj všeč. V vsaki hiši sem
videl dosti knjig in kak časnik. Knjige se niso
valjale po vseh kotih, da bi jih otroci trgali,
zložene so bile lepo na policah in zavešene, da se
niso prašile.

379

Spet sem se spomnil naših domačih bajt in mi
je bilo res hudo.

Po vasi me je zanimalo vse, vendar sem vselej
kmalu ustavil pohajkovanje in najino pot spet
zaredal v senčnico. Pomnil sem materine besede,
naj se pošteno potrudim, da ,učenca‘, ki ,se težko
uči‘, res kaj naučim.

Tu sta naju nekoč obiskala dva duhovna go¬
spoda. Starejši je bil Anton Dolinar, župnik v Luč-
nah, zgovoren in dobrovoljen gospod; mlajši pa je
bil pesnik Anton Hribar, kaplan menda na Vrh¬
niki.

Strmolel sem vanju in nisem vedel, koga bi
bolj občudoval. Ali Antona Dolinarja, ki grško
neki zna, kakor vsak Grk nemara ni znal; ki
pozna vsako zel in ji ve slovensko, nemško in
latinsko ime in ki je homeopat — nekak domač
zdravnik, da slovi kakor naš ,Primskovski gospod‘
v Temeniški dolini? Ali pa naj mi oči s svetim
spoštovanjem obstanejo na črnolasem, močnem in
lepem Antonu Hribarju, ki mu Dom in svet pri¬
občuje presrčne pesmice?

Sprva, kakor sem bil zgovoren in jezičen, res
kar nisem mogel do sape in besede. Le počasi sem
si opomogel.

Imenitna moža, priljudna, zgovorna oba, sta
me naposled le omajala, da sem se jima začel pri-
kladati v besede.

180

Antonu Dolinarju sem se tako prikupil, da me
je ob slovesu povabil, naj ga drugo leto za gotovo
obiščem v Lučnah.

»Nobene sile nama ne bo,« se je smehljal, ko
ini je segel v roko; »samega sebe se bova veselila
in se po grško menila — le dobro se oprimite
grščine.«

25. Domači učitelj.

Matematika mojemu ,učencu 1  Janku kar nič
ni dišala, rajši me je, če očeta ni bilo doma, vodil
na vas in na kratke potepe po soseski. Sprra mi
je to bilo res všeč, saj sem rad gledal lepo ude-
lano polje in čedne domačije.

Na vasi sem se seznanil z zanimivim domačim
kovačem. Bil je kaj bister mož, po ,prepričanju 1
čisto rdeč socialni demokrat, sicer pa ves mrtev
na knjige in časnike. Oba bibliofila — knjigo¬
ljuba — kaj menite, precej sva si bila v komolec,
le glede socializma se nisva zmerom skladala.
Socialistični nauki o .neusmiljenem' kapitalizmu
so mi po teoriji bili nekoliko znani, kolikor in
kakor sem jih še pomnil iz vročih razprav na
Kapiteljskem hribu v Novem mestu in na Pasjem
brodu v Ljubljani. Rdeči kovač ni o ,sivi teoriji'
vedel skoraj nič, veroval je le, da je treba ukro¬
titi, če že ne kar zatreti vse farje, pa bo mir in
vse dobro na svetu. Govoril je z držo govornika
gromovnika v zanosu prepričanosti in nezmotno-

381

sti. Jaz pa, jezični vseznalec, sem mu jih ometal
skoraj kar po vrsti in se učeno skliceval na uče¬
njake, ki sem jih poznal komaj po imenu.

Učljivi kovač me je zaverovano poslušal in
se mi ni kaj prida upiral. Videti je bilo, da mu
prižigam neko svetlejšo lučko in da šele po meni
nekoliko spoznava, kaj socializem prav za prav je.

Janko se ni mogel zadosti načuditi.

»Tale kovač«, je pravil, »si ne da nič dopove¬
dati, vsakogar užene s svojim hudim jezikom in
z dobrim spominom, na, zdaj pa prideš ti in ga
ukriviš, da te sprašuje in posluša kakor priden
učenček modrega učitelja!«

»In vendar je čudovit, cel mož,« sem poveli¬
čeval knjigoljuba kovača. »Če bi bil primerno
izobražen, se mu tudi ta ali ona ideja ne bi spre¬
vračala v miselni spaček. O, koliko ti je šolanih
ljudi, ki mu še do kolena ne sežejo po svojem
umu! Če bi ga bili starši dali šolat, bi za njim že
danes bila široka sled, tako globoko bi bistri mož
oral po njivah in lazih sveta!«

A Janko me je komaj poslušal, občudoval je
le mene, ki sem ,znal‘ besedičiti z nadarjenim in
nepremagljivim možem.

»Kavelj si pa res,« je gonil svojo, »takih si
vedel, da jih še nikoli nisem slišal, prav nič te
nisem razumel.«

»Kovač, ki nikoli ni hlač trgal po mestnih
šolah, me je pa,« sem ga začel pikati. »In veš,

382

zakaj? Ker dosti bere in se uči! Stori tudi ti tako,
sicer ostaneš praznoglavec. Tebe še nisem videl
s knjigo v roki. Ali te ni res nič sram? Dijak, ki
ni ves neumen na knjige, ni dijak, doma naj
ostane, krave naj pase ali kamen tolče na cesti!«

Poniglavo in molče me je poslušal.

'»Čemu sem tu?« sem mu še dalje kuril. »Da
bi ti v glavo utrl nekaj preproste algebre. Ali ne?
In ti? Izmikaš se mi kakor žabji menek, ponav¬
ljalne skušnje ti še mar menda ni več.«

»Res je,« se me je slabično otepal, »ni mi do
gimnazije, kar na učiteljišče pojdem.«

»Kaj pa starši?« sem opominjal.

»Mama me imajo radi, vsemu prikimajo, kar
uganem; omečijo tudi očeta, da me ne bodo še
dalje morali v gimnazijo.«

Ob taki ohlapni učenčevi ambiciji — časti-
željnosti je tudi mene morala že minevati uči¬
teljska gorečnost.

»Janko,« sem si mislil, »me potemtakem ne
potrebuje več. Kaj bi še tu? Kar culo povežem in
se spodobno umaknem.«

To sem mu precej tudi povedal.

»Ne, tu ostani,« se je ustrašil, »saj vidiš, da
nisi nikomur v napotje in da te imamo vsi radi.«

»No, že še premislim,« sem godrnjavsnil. Kaj
menite — za malo se mi je zdelo, da mi učenec
strahopetno omaga, uskoči, kakor da bi mu bil
slab učitelj.

383

»O, tega pa res ne smete storiti,« me je mečila
tudi mama, ki je po sinu zvedela, kaj sem sklenil;
»vsa vas bi se zgledovala nad tem, očeta bi pa še
bolj skrbelo, ali jo Janko izvozi brez inštruktorja.«

Tako sem še ostal, pa ne prav rad. Posihmal
sem Janku bil bolj tovariš ob potepanju, inštruk¬
tor pa le, če sva očetu bila na očeh.

26. Govornik.

Neko soboto je naju obiskalo troje ljubljan¬
ski ii višjegimnazijcev, ki so viaticirali — dijaško
potovali od znanca do znanca, od župnišča do žup¬
nišča. Med šolskimi počitnicami so v tistih časih
bila župnišča zmerom vsa polna potujočih dijakov,
pa tudi vsaka trdnejša kmečka hiša si je štela v
veliko čast, če je v goste dobila dijaka. Tako mi ni
ireba še posebej razobešati, da so Jankovi starši
najine znance takisto prav presrčno sprejeli, lepo
pogostili in prenočili.

Drugi dan smo jo že prav zavred ucvrli do
Svetili Treh kraljev, kjer so tisto nedeljo imeli
novo mašo.

O, lepo je bilo. Vso pot sem oči pasel po lepo¬
tah, ki so se mi razodevale v žaru poletnega sonca
Hribovje in gričevje mi je po svoji mehki valo-
vitosti bilo skoraj domače, kar dolenjsko. Še lepše
se mi je razkazoval prijazni svet, ko sem naposled,

3S4

stoječ ob cerkvi Svetih Treh kraljev, v širjavo iti
daljavo spuščal strmeče oči.

»Nisi lepa samo ti, ljuba Temeniška dolina,
tudi drugi kraji po našem lepem svetu so te
vredni,« sem domotožno vzdihoval in se presrčno
spominjal matere, ki mi je včasih z Zaplaza, vsa
navdušena od lepega razgleda, razkazovala mili
dolenjski svet. »Oh, tele prelepe kraje bi morala
videti tudi ona.«

Mojim tovarišem ni bilo dosti do razgleda,
prežejni so bili; pivo, ki ga je ,pod vejo' točil pod¬
jeten mož, jih je poklicalo k sebi.

Tudi po maši smo zdrsnili tja, za nami pa vse
črno žejnih ljudi, med njimi tudi neki učitelj
s krdelom mladih pevcev, naposled je privpil se
godec s harmoniko, češ da ima še čisto suh ,gobec'
in da ne razpotegne meha, dokler ne dobi prave
primake.

Pivo se je kaj prileglo tudi nam. Mama so dali
ljubemu sinčku Janku dosti dvojač za popotnico,
prav nič nam ni bilo treba skopariti.

Veselo je postajalo. Godca, ki ni imel več
,suhega gobca", ni bilo treba dosti prositi. Znal je
takih, da je vse kar privzdigovalo, vmes pa je
učitelj s pevci krožil same domače pesmi, kakršnih
že dolgo nisem slišal. Šle so mi v mlado, idealno
srce, da je od navdušenja vse kar gomazelo po

meni.

Lepota kraja in druščina, godba, petje in ne¬
kaj piva, vse to mi je podkurilo, da sem šinil po¬
konci in spustil plamteč govor o plemeniti umet¬
nosti petja in o presrčni lepoti naših domačih pe¬
smi. Govor je bil čisto samoroden, nediscipliniran,
a poln takega prepričevalnega zanosa, da je vse
kar strmolelo vame in me pobožno poslušalo, kakor
prej v cerkvi še slovečega pridigarja nemara ni.

Ko sem nehal, je zagrmelo tako navdušeno
ploskanje, tako pritrjevanje, da sem se kar ustra¬
šil. Ne, nečimrnost me ni bila zapeljala, govoril
sem res iz čistega, idealnega srca in iz zgolj pre¬
kipelega navdušenja, ne pohvale ne slave nisem
iskal, še manj pa pričakoval.

Tovariši dijaki so me prijateljsko obstopili in
pohvalili, da sem ,imenitno 1  govoril.

»Tvoj govor si zapišem in ga porabim za šol¬
sko nalogo,« se je veselo veril šestošolec. »Profesor
mi jo bo prav gotovo redoval z redom .izvrstno 1 .«

»Imeniten fant si,« se mi je laskal njegov to¬
variš, »veseli me, da sva prijatelja.«

»In kako pogumen!« me je drug občudoval.
»Na vsej gimnaziji ga ni, ki bi si upal nastopiti
pred sto in sto ljudmi.«

Janko pa je molčal in me goreče le gledal;
zdelo se je, kakor da se me nekoliko boji.

Zdaj se je do nas pririnil učitelj, se mi spošt¬
ljivo priklonil, lepo povedal, kdo je, in se mi
vljudno zahvalil v svojem ih v imenu pevcev.

Iz nižav in težav

25

386

Sitno, res mi je bilo sitno, še odgovoriti menda
nisem znal nič pravega, le nekaj praznih rečenic
sem se znebil.

»Kdo neki je?« mi je uho ujelo iz ljudi. »Štu¬
dent? O, ta pa, ta! Pridigati bo znal, še kamenje
ga bo poslušalo.«

27.  Stari stotnik.

Moja govorniška slava z vrha Svetih Treh
kraljev je Janka nekako pripognila. Pa kaj
ga ne bi bila! Najprej z močjo svojega jezika
ukrivim kovača, nepremagljivega vaškega jezič-
nika, potlej ti pa grem in pred sto in sto ljudmi
goreče govorim o stvareh, ki jih do dna bolj ali
manj poznajo le dobro šolani ljudje in pridni
knjigobrbci. Hentaj ga, res me je občudoval in
posihmal rad slušal; še matematika se mu je pri¬
ljubila, da sva se je spet prav pridno učila. Naj
povem že kar zdaj, da je potlej srečno prebil boj
s profesorjem Peterlinom, ubral pa jo je vendarle
na učiteljišče in je, kakor sem slišal, postal prav
dober učitelj.

Glas o meni je zajel tudi vso vas. Sodrug
kovač je tako rekoč ploskal in me zgovorno po¬
vzdigoval; anti rad me je imel.

»Dober, zgovoren jezik je velika moč,« mi je
modroval; »brusite ga zmerom le za dobre in
pravične reči!«

387

Vse to splošno občudovanje me je nekako
omamilo; začutil sem v svoji nespameti, da sem že
neka osebnost; greben se mi je močno spokončil;
pa ne za dolgo.

V vasi je tačas živel tudi upokojeni častnik,
stotnik Jakob Čuden, majhen, ves siv in že močno
plesniv mož. Bil je samosvoj človek, po eni plati
sitnež, po drugi pa čudak, kakršni so menda sko¬
raj vsi stari samci. Še izza mlada mu je v daljnih
deželah skrbno gospodinjila vaščanka Lenka in
ga, ker ni nikjer imel nič svojih ljudi, naposled
zvabila v svojo domačo vas; anti v dolgih letih
se je bil navadil njene kuhalnice in postrežnosti.

Sicer je živel sam zase, nikogar mu ni bilo
mar, moja slava pa je menda prišla tudi do njega.
Kadar sem ga srečal, sem ga lepo pozdravil. Za
odzdrav mi je vselej le pokimal; zdaj se mi je
nekoč tudi nasmehnil in me povabil v svoj »brlog«,
kakor je rekel.

Izbica je bila kaj preprosta. Na steno med
obema skončnima okencema sta bili navzkriž pri¬
biti dve stari pištoli, pod njima pa tudi navzkriž
obešeni bridka sablja in skoraj vatel dolga stara
pipa. Pištoli in sablja so mi bile, mlademu fantu,
ki sem že močno zorel za vojaščino, prav všeč in
zanimive.

Začel se je z menoj meniti, od kod sem, česa
se najrajši učim, kako v svojem siromaštvu živim
in podobne stvari.

25 '

388

»In vendar: kaj se vam mara!« je naposled
vzdihnil. »V mestu je življenje, kultura, na vasi
pa človek počasi od starosti le hira in umira —
hoFs der Teufel!«

Oči in misli so mi bile obstale na kupu starih
časnikov, domačih in tujih, in na knjižni polici,
kjer so se med debelimi knjigami belo svetile
močne platnice zanimivega Valvasorja.

»Zakaj si ne preberete?« mi je ušlo. »Pre¬
selite se v mesto. Več druščine, knjig in zabave
bi imeli tam.«

Kakor začuden me je pogledal in pomolčal.

»Dokler je človek mlad in zdrav, dosti in ve¬
selo vozi,« se je potlej grenko nasmehnil in ne¬
močno odmahnil; »včasih jo seveda tudi zavoz.i
in ne more več nazaj.«

Nisem razumel, kam meri; oči so se mi spet
na Valvasorja obesile. Spomnil sem se hudiča,
kako polhe pase, spomnil trde nemščine, stokrat
preklete cokle, ki mi je hojo v 'svet zavirala in
ki sem si jo že precej odvrl, in spomnil sem se.
kako sem »v letih nerodnih« neumno vozil, zavozil
pa jo s trdno voljo vendar še kar dobro izvozil.

»Trdna volja zmore dosti,« sem spet mislil na

glas.

Mož pa se je še grenke j e nasmehnil in dejal
nekoliko tiše, menda zato, da ne bi slišala Lenka,
če prisluškuje:

»Babe, preklete babe in kvarte, kvarte!«

389

Da ženske in kvartopirske igre včasih moškim
res usodno motajo življenje, sem vedel iz knjig,
čutil pa vselej, kadar sem kaj takega bral, da mož,
ki se pod noge daje zviti, morda tudi kar malo¬
pridni ženski ali strastnemu kvartopirstvu, ni več
mož, marveč je le ubog slabič. Zato sem zdaj
modro molčal, da ne bi s svojo prostodušno sodbo
žalil starega gospoda.

Ali ta se je že ugrel in je pribil:

»O, veste, vsa ženska modrost ni vredna mo¬
ške norosti! Pravijo, da je Bog ustvaril Evo iz
Adamovega rebra; znano pa je, da v rebru še
tako bistrega moža ni možganov.«

Kakor da ga razumem, sem se vljudno na¬
smehnil.

»Siromak,« sem si mislil. »Vsa notranjost mu
je razglašena. Star je in sam, brez ljubezni in brez
vsega tistega lepega, kar izžareva prav zakurjeno
domače ognjišče, kakor pravijo lepe knjige.«

Vstal sem; zadosti dolgo sem že vasoval pri
njem. Premolknil je tudi on in se ječe dvignil izza
mize. Prijazno, presrčno sva se poslovila.

Medtem je že vsa vas zvedela, da se je zgodil
čudež in da me je stari stotnik povabil na dolg
dolg pomenek. Seveda so zdaj vsi hoteli vedeti,
kaj sva se menila.

A jaz sem vedel, kaj je moška molčečnost.
Vedečnim vaščanom sem nekaj naklavžal, anti
moral sem; zamolčal sem pa vse, kar bi stotnika

390

kakorkoli zasenčilo, posebno sem zamolčal vse ti¬
sto o zavoženem življenju, o babah in kvartah in
še kaj.

Pa kar ponosen sem bil, da se je stari mož
prvič otajal prav pred menoj in da se mi je za¬
upal, kolikor se še nikomur ni v tej vasi.

Kar ti čez nekaj dni poči glas: »Stotnik je
umrl!«

Kap da ga je zadela, Lenka ga je našla že
mrtvega.

»Smrt kar pobira, nič ne izbira,« so nekateri
dejali in se prekrižali. S tem so ga zbrisali izmed
sebe.

Vsa vas pa je že vrela tja. jaz se nisem pre¬
maknil. Zanimivi mož naj mi živ ostane v spo¬
minu. In nespodobno se mi je zdelo tudi že tačas,
vedečnost pasti ob mrtvem človeku, ki se takih
brezsrčnih zijal ubraniti ne more.

28. Peter Bohinjec.

Tako je mislil tudi sodrug kovač, ko je prišel
k meni.

»Dober mož je bil,« je začel. »No, ni ga več.
Pokopati ga moramo lepo. Spodobi se tako.«

In mi je povedal, da je rajnki stotnik rad in
dosti pomagal gasilskemu društvu, samo govoriti
o tem da ni dovolil; pa tudi sicer, anti kolikor je
mogel, je bil dobrih rok, posebno do siromakov.

191

»Veste, kaj?« ga je nenadoma pičilo. »Vsaj v
grob se mu moramo zahvaliti z lepim govorom, vi
ga pa govorite!«

»Jaz?« sem se res ustrašil. »Kako? Saj nisem
gasilec in tudi premalo sem poznal moža.«

Ali on me je medil in mi kadil. Nečimrnost,
češ prebito bi se res postavil pred vso župnijo,
me je začela zmagovati; zaradi lepšega sem se
vendarle še nekoliko otepal.

»Kaj nisem premlad za tak resen govor?«

»Mladi ali stari, govoriti pa le znate, kakor bi
rožice sadili!« se mi je lizal.

»Veste.« sem še poskušal, »čustven človek sem,
ves mehak, pogrebnega govora ne bi zmogel, prvi
in na ves glas bi začel tuliti jaz.«

»Le stojte, saj vam še nisem povedal vsega,«
mi je prestrigel besedo. »Za pogreb vas oblečemo
v gasilsko obleko. Zdaj mi pa povejte, ali bi v
moški uniformi res mogli tuliti kakor prepestovan
in  moker smrkavec?«

Vprašanje je bilo razločno in mi je šlo v živo,
da sem z ugovori omagal in obljubil tak govor, da
bo jokalo vse, samo jaz ne.

Ha, napihnil sem se. Kaj menite, govoril bom
v uniformi, kakor kak velik. In vse me bo občudo¬
valo, še bolj kakor ondan na vrhu Svetih Treh
kraljev. Samo škoda, moja mati bi me morala
slišati vsaj zdaj. Kako bi me bila vesela, kako bi
se razkazovala z menoj!

392

Takih prevzetnih misli sem bil poln od vrha
do tal, od domišljavosti me je kar napenjalo, ka¬
kor neumno kravo po mladi detelji.

Kar ti je treščil predme župnikov sel, češ go¬
spod bi radi precej govorili z menoj.

Za župnika je bil Peter Bohinjec. Vedel sem.
da je pisatelj. Zato so mi oči v velikem spošto¬
vanju hodile za imenitnim gospodom. Presrčno rad
bi se bil že seznanil z njim. Pa kar tako si nisem
upal do njega. Prevelik je bil on, premajhen sem
bil jaz. Ali kjer sem le mogel, sem se mu nastav¬
ljal, da bi me ogovoril. Hladno mi je odzdravljal,
menda me še opazil ni nikoli.

Tako sem zdaj od veselja kar poskočil in se
brž odpravil v župnišče.

»Aha,« sem si domišljal, »tudi župnik že čuti,
da vendarle sem, kdor sem! Bog ve, ali je kaj
zgovoren vsaj med knjigami?«

Med župnikom in župljani ni bilo kaj posebno
shojenih steza. Gospod je najrajši samotaril, mol¬
čal in brbral po knjigah. Med ljudi ni hodil, ljudje
pa ne k njemu. Pravili so, da še nikomur ni po¬
kazal prav prijaznega lica.

»Drži se zmerom,« so sodili, »kakor da bi bil
hud na koga.«

»Prav za prav,« so še drugi vedeli, »je dober
človek, samo pokazati tega ne zna.«

393

»E, ni čudno, če se je posamotaril,« sem spo¬
loma premišljal. »S kom pa naj se kaj pametnega
pomeni tak učen in bister mož?«

Srečal sem kovača in mu povedal, kam in
zakaj.

»O, smo že vkup!« je mož zarobantil. »Glejte,
nagajal bo!«

»Zakaj?« sem se ustrašil tudi jaz. »Kako?«

»Rajnki, veste, ni bodil v cerkev, ni prejemal
zakramentov, še druge je včasih glede tega za-
srriehoval. Zdaj mu župnik lahko vrne, še govor
utegne prepovedati. Čemu bi vas sicer klical ?«

»I, kaj že ve, da bo govor?«

»O, vsak far je tudi dober žandar: vse zve in
vse vidi, tudi tisto, kar se godilo šele bo!«

Poparilo me je. Najrajši bi se bil obrnil, če bi
se bil smel. Ali k župniku moram, grdo bi bilo,
če bi zavrgel njegovo vabilo.

Spdrug kovač je najbrž opazil mojo stisko.

»Le pojdite in rogove mu nastavite, če se bo
kaj zaletaval v vas!«

Res sem šel, pa ne več s tako ponosnimi mi¬
slimi. Sitno mi je postajalo, skrbeti me je začelo.

»Rinem v neko stvar, ki mi prav za prav ni
nič mar,« sem pretikal plahe misli. »Z njo se za¬
merim župniku, ta pa me lahko očrni šoli. In
potlej bo spet joj in Bog pomagaj!«

Rogovi so se mi polegli, k župniku sem prišel
že čisto hilast.

394

»Poklical sem vas, ker sami še niste prišli clo
mene,« me je resno ogovoril, v očeh in na obrazu
pa mu ni bilo nejevolje, prej morda neka hudo¬
mušnost.

»Saj sem že davnaj želel, pa si nisem upal
nadlegovati vas, gospod župnik. Pisatelje hudo
spoštujem ...«

»Le pustite, o literaturi zdaj ne bova govo¬
rila,« se je nekoliko nasmehnil. »Zvedel sem, da
hočete govoriti ob grobu rajnkega stotnika. Župnik
sem, pravico imam vedeti za tako namero. Zato bi
bili morali priti do mene.«

»Nisem vedel, da bi vam to moral povedati
jaz,« sem se nerodno branil.

»Verjamem,« je pokimal. »A kdo vas je pre¬
motil, da ste se obljubili za to?«

Zdrah med njim in župljani nisem hotel delati,
zato sem se hrabro zlagal, da je to bila moja misel.

»No, in kaj imenitnega mislite povedati o
njem?« me je začel jemati v precep. »Ali je bil
slaven učenjak, umetnik, ali nemara velik narodni
dobrotnik?«

Zapiralo mi je sapo, prav sitno mi je postajalo.

Počasi in mirno mi je povedal tudi, kar mi je
bil omenil že kovač.

»Rajnki,« je dejal, »po srcu najbrž ni bil slab
človek. Grdi svet ga je pa le preslepil in mu
skalil razmerje do Cerkve. A Bog je dober, pra¬
vično ga je že sodil, mi le molimo zanj.«

/

395

Premolknil je, kakor da bi mi bil povedal že
preveč.

»Če pa mislite, da je vse to bilo zgledno, ga
v govoru le pohvalite. Govor napišite in mi ga do
jutri še pred mašo izročite v cenzuro — presojo,
pregled. — Zdaj veste, zakaj sem vas poklical.«

»Gospod župnik,« sem se prav lahko odločil,
»govora ne bom ne pisal ne govoril; premislil
sem si.«

»Nisem ga vam prepovedal, pomnite to, le po¬
znati ga moram v konceptu —- na papirju.«

»Res sem si premislil, gospod župnik, ne bom
ga govoril.«

Spet je premolknil, trenil po meni in zakoračil
po sobi.

»No, prav, že prav,« je potlej pokimal, postal
in se mi nekoliko nasmehnil.

Tako sem šel in sem vedel, da sem moško go¬
voril s prav moškim, s prav pametnim možem.
Tudi to sem zdaj razločno čutil, da je pri Svetih
Treh kral jih govorilo čisto, navdušeno srce iz me¬
ne samega, tu pa da bi po tujem naročilu morda
prav neumno kvasila le častiželjna nečimrnost.

29. Ob greben.

Obisk pri Petru Bohinjcu mi je dal drugo
srce; greben, ki mi ga je privzdignila govorniška
slava, se je ponižno pobesil; drugam so še za-
redale misli.

596

S seboj sem imel svojo povest ,Vihar v pri¬
stanu 4 , tisto, ki sem jo bil spisal, kakor mi je
svetoval Dragoš, in ki sem jo bil spravil, da bi se
umedila.

Zdaj sem jo »izkopal« in prebral in je nisem
zavrgel, kar »Slovenki«, ženskemu mesečniku v
Trstu, sem jo poslal.

»He, povest ni kar tako brez nič,« sem se spet
napihoval. »In pisana je, kakor se tako lepo reče:
iz življenja za življenje. Stavim, zatorej je že,
ženske bodo milo zdihovale, ko jo bodo kar v eni
sapi brale.«

Za trdno sem verjel, da se vsa srečna urednica
z mojim rokopisom na ves splav zadrevi v tiskarno
in ji naroči, naj brž ko brž postavijo in natisnejo
tako imenitno povest.

»In ko tiskano povest dobom v roke, stopim
sponte inea — po svoji volji do pisatelja Petra
Bohinjca,« sem debelo mislil. »Morda se mu bo
tačas zdelo vendarle vredno govoriti tudi o lite¬
raturi?«

Umišljal in tkal pa sem že drugo povest, za
prvega junaka ji je bil rajnki stotnik. O, prtila mi
je hudih težav. Vojaško življenje mi je bilo še
cisto tuje, stotnika samega sem prebito malo po¬
znal, a kar sem o njem vedel, si nisem upal za-
• . •>
pisati.

397

Tako sem obupal, pustil povest in se, anti ko¬
likor sem utegnil, spet obrnil v knjige. Izbire tu
na vasi nisem imel velike. Mikali pa so me stari
pisci. Našel sem jih v molitvenikih in Mohorjevih
knjigah. Tipal sem jim jezik in slog. Tu, tam sem
občudoval oba, tako sta se mi zdela domača in
lepa. Našel sem tudi molitvenik, ki je bil tiskan
s starimi črkami častitljive bohoričice; če pomnim
prav, je bila to ,Dušna paša*, pisatelj pa ji je
bil Friderik Baraga.

»Le kako, da te tako mikajo plesnive knjige
tudi s starim in neumljivim tiskom?« se mi je
Janko posmehnil.

Da po starih knjigah rad voham za jezikom
in slogom, mu nisem mogel dopovedati, zmogel pa
sem ga, ko je videl, da gladko berem bohoričico.

»Kdo te je naučil?« je začuden hlastnil in me
debelo pogledal.

»Mati; moja mati po nekem svojem starem
molitveniku.«

»Bistro mater imaš, glej ga,« je toplo rekel.

Nasmehnil sem se mu; močno se mi je prikupil
s pohvalo moje matere.

Starih knjig sem postajal lačen bolj in bolj.
Pretaknil in prevohal sem že vso vas, zdaj bi se
bil za njimi spustil še po soseski, pa me je ohro¬
milo prav debelo pismo iz Trsta. Urednica mi je
vrnila ,Vihar v pristanu 4  in navrgla listič, ki ga je

398

vsega bilo en sam krotovičast bič, da me je kar
peklo, ko sem ga bral ves žalosten, ves obupan,
ves ponižan.

Da sem še prav mlad, nespreten in čisto ne-
skušen pisatelj; iz vseli globin, širin in daljin
življenja da jecljam zamotano psihologično —
dušeslovno povest, ki bi jo v takem zasnutku ko¬
maj zmagal prav trden mojster pisatelj; naj se
rajši še dolgo dolgo zgledujem po dobrih »pisa¬
teljih in naj se ob njih pridno učim, pišem pa,
če že mislim, da res moram, naj le zgolj krajše
in svoji mladosti primerne stvari.

Takih in še hujših mi je načvrčala s pravo
žensko zgovornostjo, da sem kar omagoval.

Oh, hudo mi je bilo, kakor bi mi umrl kdo
domačih; najrajši bi se bil razjokal, tako me je
dušila neka velika, dotehmal neznana bolečina.

Kolikor mi je grebena še pustil Peter Bohinjec,
ga je zdaj vsega odbilo hudo pismo pametne ured¬
nice. Ujedalo me je tudi to, da sem po lastnem
presodku naposled moral urednici pritegniti od
kraja do konca vse.

»E, dosti dosti mi še manjka do pisatelja,« sem
se spoznaval. »Dober pisatelj, tako sem že bral
ali slišal, je ne samo duhoven plemič z velikimi
umskimi darovi, marveč je tudi šolsko, knjižno
in življenjsko izobražen mož. A kdo sem jaz, ko¬
liko me je?«

399

30. Molčečnost.

V to bridko poniglavost mi je prifrlelo prija¬
teljsko pismo. Poslala sta mi ga Andrej Orehek in
Tine Rožič. Pesniku Jovanu Veselu Koseskemu da
to in to nedeljo odgrnejo spominsko ploščo na
njegovi rojstni hiši v Kosezah pri Moravčah. To
da bo velika narodnostna slovesnost. Kdor le more
in utegne, ne sme manjkati, posebno dijakov naj
bi prišlo prav dosti.

O, to me je spet privzdignilo! Minila me je
vsa poniglavost, vrnil sem se sam sebi.

Pismo sem seveda brž pokazal Janku. Tudi on
je ves navdušen precej zagrabil in obljubil, da
pojde z menoj v Koseze. Čez dan, dva pa je po
dolgem sem tja mencaje umaknil besedo, češ mati
ga ne pusti z doma.

Nisem mu še pozabil, kako se mi je prikupil,
ko mi je bil pohvalil mater.

»Zdaj mu vrnem,« sem si mislil in se lotil nje¬
gove matere, naj odneha.

»Saj mi ni še nič rekel,« se je začudila in že
premolknila, kakor bi ji postalo žal, da ga je
postavila na laž.

Začudilo je tudi mene, da nisem vedel, kaj
bi rekel.

Vedela pa je že ona, precej me je popala.

»Nekaj bi vas rada vprašala,« je sramežljivo
dejala in trenila vame. »Ali mi obljubite, da mi
boste po pravici odgovorili?«

400

»Ne vem, kaj bi vam moral tajiti,« sem vrnil
in jo naravnost pogledal.

»Kaj, kaj ima Janko s poštarico?« je težko
izrekla, skrila v roke obraz in bridko zaihtela.

Joj, takole sramežljivo vprašanje matere, ki
se joka od hudih skrbi v presveti materinski lju¬
bezni, me je skoraj podrlo, tako ine je udarilo.

Kaj naj odgovorim? Ali vem kaj? In če vem,
mar naj nemoško izblebečem?

Take misli so mi kakor blisk trenile po mo¬
žganih in me nekako razsvetlile.

Anti da. Tisto je že res, da sem zdaj pa zdaj
opazil, kako poštarica oči meče za Jankom in kako
ta vselej spretno prestreže vabeči migljaj : res tudi.
da se mi je ponoreli fant že neki čas nekarno za¬
mikal, ko sem se z njim vical in mu vtepal mate¬
matiko; še bolj res pa je bilo, da se mi je norost,
ki se po nemarnem menda imenuje tudi ljubezen,
zdela strašno neumna.

In o vsem tem naj kaj izčesnam tejle ubogi
materi, ki se joka pred menoj? O, si pa že rajši
jezik odgriznem! Kaj sem ogleduh in ovaduh?

Da te, prav mislijo zvedeni možaki, ko trdijo,
da je vsake ženske zmerom sama vedečnost. Vča¬
sih, glej jo, te vpraša več, kakor ji smeš odgovo¬
riti. Ti, nikar ne omahni tačas, rajši se moško
pošali ali jo kako drugače zamoti, samo resnice ji
nikar ne razodeni. Veš, bolela bi jo, tudi mara je

401

prav za prav ne, več ji je do lepe besede, čeprav
ni čisto resnična.

Vse to me je res kakor blisk obsijalo, da sem
se poredno nasmehnil in ji odgovoril:

»I, mama, kdo pa je tako grd, da ju dolži kaj
jaz vem kakšnih prismodarij?«

Ubogi materi je precej odleglo, kar mirno me
je pogledala in vzdihnila, kakor da je kaj prav
težkega palo z nje.

»Veste,« sem popri jemal, »če bi res kaj bilo,
bi mi bil Janko že povedal, saj mi vse zaupa. Kar
mirni bodite in nobene ne recite ne njemu ne njej.«

»Že dobro, že dobro,« se je nasmehnila. »Mol¬
čite tudi vi; sram me je.«

Res je molčala; jaz sam takisto nisem Janku
žugnil nobene, čeprav se mi je zdaj razločno po¬
svetilo, zakaj je umaknil besedo.

»O, poštarica ga je dobila podse,« sem že za
trdno vedel, »ubranila mu je, noče, da bi ga po¬
grešala tista dva, tri dni.«

Delal sem se, kakor da nič ne vem, nič ne
vidim; tudi s Kosezami ga nisem več motil. Vese¬
lilo pa me je, ko sem opazil, da se tista ,ljubezen'
nekako sama poliživa kakor lučka, ki ji zmanj¬
kuje olja, še bolj pa sem bil vesel, ker se je iz¬
kazalo, kako je molčečnost včasih pametna in
potrebna.

Iz nižav in težav

26

402

31. Videl Pavlino Pajkovo.

Tako sem se kmalu po tistem sam odpravil
na pot v Koseze.

Travnikov se je še tiščala megla, kakor velike
krtine so iz nje gledale kopice otave. Pogled na¬
nje je bil otožen kakor pogled na ciprese.

Meni je srce bilo veselo. Mlad sem bil in zdrav,
ves živ in goreč sem jo ubiral na spomeniško
slavje, saj nisem videl in slišal še nikoli nobenega.

»Ha, morda bom tamkaj spustil kak govor
tudi jaz,« mi je greben spet rastel. »Škoda. Janko
bi moral biti z menoj, da bi doma razpovedal. kako
sem se spet postavil.«

Skoraj vznejevoljil bi se bil nanj in na tisto
spogledljivo poštarico, pa sem zaslišal divjega
goloba, ki je v bližnji bosti z zamolklim glasom
moško obetal neumni golobici: ,Bom kupil prosa
en mernik ali dva; bom kupil ...;‘ nasmehnil sem
se vsem štirim in jo spešno dalje pobiral.

In ni bilo še prav osem, ko sem jo primahal
do Ljubljane.

»Preden jo ustrižem naprej, se moram zglasiti
pri Dragošu,« sem se domislil; »morda pojde z
menoj.«

Pred stolnico sem srečal Andreja Kalana in
sem se mu globoko odkril.

403

»O, kaj pa vi,« se je nasmehnil in postal. »Ka¬
ko, da se nič več ne oglasite?«

Izmikal sem se in izgovarjal, češ da sem tam
in tam za priganjača upehanemu matematiku so¬
šolcu in da sem zdaj na potu v Koseze.

Spet se je nasmehnil, pokimal in šel svojo pot.

»Glejte,« sem se čudil, »po več mesecih me je
zdaj pa le spoznal, ko me je tačas zgrešil že čez
nekaj dni.«

Ker pa je bil z menoj prijazen, sem precej
sklenil, da bom še pisal tudi zanj.

»No, Dragošu pa tega še ne povem, jezika je
prehudega, pikal bi me.«

Dragoš je bil doma. Veselo sva se pozdravila.
Misli, da bi z menoj šel v Koseze, pa se je precej
otresel. Do Koseskega da mu nikoli ni bilo dosti,
čeprav je res, da je z gorečimi budnicami dramil
narodnostno zavednost in močno podžigal sodobne
pesnike rodoljube.

»Koseski,« me je učeni prijatelj učil, »je po
šolah svoj domači jezik zanemaril in pozabil; v
pesmih je slovenščini samo škodil s tistimi prisi¬
ljenimi jezikovnimi posebnostmi. Zato sta ga že
Levstik in Stritar odklanjala.«

»Kaj ni prav on zapisal: Jezik očistite peg,
opilite gladko mu rujo‘?«

»Je, je, pa že s tem se je pačil; mislil je ,rjo‘,
zaradi stope v verzu pa je zapisal ,rujo‘, torej
neumnost, ker ruja pomeni rman.«

26 *

404

Hm, pesnikov značaj je začel bledeti. Zresnil
sem se in premolknil.

Dragoš je opazil, da me je potrlo, pa je rekel:

»Pojdiva kam na predjužnik. Po lepi ali ne¬
lepi slovenski navadi z zdravico vendarle poča¬
stiva pesnika in s pijačo ukrotiva mačka, ki ga
je vame spustil snočnji krok.«

Zanimala me je beseda .krokati". In mi je po¬
vedal, da so jo uganili neki slovenski dijaki na
Dunaju. Hodili so v gostilnico ,Zum Raben" —
Pri krokarju. Kdor se je zvečer predolgo mudil
ondi, je potlej pravil, da je bil ,Pri krokarju' in
da je torej krokal. Beseda se je kar udomačila za
vse ponočne pivce, ki ne vedo. kdaj je treba iti
domov.

»Fant, krokanja se nikar nikoli ne navadi,«
me je svaril. »Čas, zdravje in denar, ki jih ponoči,
že ne več trezen, zapravljaš v pametni ali nespa¬
metni druščini, so predragocene vrednote.«

»Zakaj jih s krokanjem tratiš ti sam?«

»Zakaj, zakaj? Ker me je spridila in tega na¬
vadila slaba druščina.«

V gostilnici je naročil guljaža in piva.

»Sam rogati vrag vedi, s kakšno patoko sem
se snoči nacejal: usta so mi, kakor da bi to noč
v njih mačka imela mlade!« je pljunil in brž vase
bušil pol vrčka piva.

Primera je bila grda, z guljažem sem se kar
davil, čeprav sem bil lačen, kakor bi prišel s tlake.

4-05

Ko sva si naposled s pivom izprala usta, sva
začela pametno govoriti.

Povedal mi je, da se pridno pripravlja za
drugo ali katero skušnjo in da že komaj čaka,
ko si iz pravd začne kovati Srebrnjake.

Grdo primero o taki in taki mački v ustih sem
mu vrnil z odvetniško zafrkljivko.

Trden kmet, znan šaljivec, za smrt zboli, po¬
rednost pa ga še zmerom tišči. Pokliče odvetnika
liberalca in obenem z njim še odvetnika klerikalca.
Oba je dobro poznal. Doktorja pravic in krivic
se spogledata ob njegovi smrtni postelji in si mi¬
slita, očanec je poklical oba obenem, da bi drug
drugemu gledala na prste in na usta; začudita se
pa vendarle in vprašata: .Kako je, oče?" .Kakor
Bog hoče.' .Ali bomo delali oporoko?" ,E, napravil
sem jo že sam, sodni ja jo ima." ,Čemu pa ste kli¬
cali naju?* ,1, umrl bi rad, kakor je umrl naš ljubi
Jezus." .Kako vendar?" ,E, med dvema razbojni¬
koma."

Bodica mu ni bila prav všeč, vendar se j e'na¬
smehnil in presrčno vprašal:

»Ali kaj pišeš, ali samo lasaš svojega učenca?«

In sem mu povedal vse o svojem imenitnem
govoru, o bistrem kovaču in o Petru Bohinjcu, le
o stotniku in Jankovi norosti sem mu zamolčal.

»Kaj pišeš, pa nič ne poveš,« je poprijel.

Segel sem v žep in položil predenj pismo, ki
mi ga je poslala ,Slovenkina" urednica.

406

Ko ga je prebral, je pokimal. x

»Kajne,« me je pičil, »tisto reč si poslal v Trst,,
ker si mislil, da je za ženski list vse dobro?«

Priznal nisem, tajil nisem, osramočen sem
molčal.

Pa Dragoš me je že začel krotovičiti s slav¬
nimi domačimi in tujimi pisateljicami. O njih mi
je pravil prelepih stvari, da sem kar strmel.

Ko sva se po predjužniku vračala domov, je
na šcmpetrski cesti proti nama drobila srednje
stara vitka gospa v črni obleki.

»Tistole gospo si dobro poglej,« me je tiho
opozoril.

Ko je odšla mimo, mi je povedal, da sva sre¬
čala — Pavlino Pajkovo.

Kakor ponorel sem se brž obrnil, jo prehitel,
postal in se zagledal v gosposki obraz slavne pi¬
sateljice.

»Mislil sem, da jo, zaletel, kakršen si, pre¬
drzno ogovoriš,« se mi je Dragoš potlej smejal.
»Sicer pa mislim, da ti ne bi zamerila.«

»Kako bi si upal?« sem vzdihnil. »Samo videti
sem jo hotel še enkrat.«

32, Koseski.

Tisto jutro je bila cesta proti Kosezam vsa
polna ljudi, čeprav je nizka soparica žugala z
dežjem.

407

V Kosezah sem precej zagledal Andreja
Orehka, od gorečnosti kar drhtečega, in fantovsko
likajočega Tineta Rožiča, pravega gorenjskega
korenjaka v narodni noši z velikim rdečim dež¬
nikom.

Obeh sem bil presrčno vesel. Ne vem, katerega
sem imel rajši. Andrej je bil resen, pobožen fant
s tankim posluhom za jezik in z ostrim okusom za
notranjo in zunanjo vrednost literarne umetnine.
Tine je bil vesel, zdrav hrust z mehkim srcem;
v tistih irhastih hlačah in s starinskim žametastim
telovnikom, s širokim okroglim klobukom in z ve¬
likim rdečim dežnikom je bil zame pravi Blaž
Mozol iz Jurčičevih Rokovnjačev, ki so se prav
po teh krajih klatili najbolj.

Oba sta me prav bratovsko oskrbela z vsem
in me potlej zrinila v bližino govorniškega odra.
da bi res vse dobro videl in slišal.

Ljudi, domačih in vnanjih, se je vse kar trlo.
Skoraj vsak je kaj vedel o pesniku; nekateri prav
stari domačini so se ga še nekoliko spominjali.
Kaj posebnega pa niso o njem nič vedeli, ker mu
domačih krajev ni bilo več dosti mar in je menda
rajši ostajal v tujini.

Kar ti je završalo. Na oder je stopil slok go¬
spod s črno polno brado, v črni gosposki suknji,
z belo ovratnico in belimi rokavicami.

Zaprlo mi je sapo: bil je dr. Fran Detela, moj
novomeški ravnatelj, ki me je bil pognal z gimna-

40H

zije. V meni ni bilo nobene mržnje več do njega,
saj sem že dolgo vedel, da je storil prav; v Novem
mestu bi se bil nemara res čisto pogubil.

»O, ko bi mu mogel povedati, kako sem se
ves spremenil od vrha do tal!« mi je trenilo skozi
misli, preden je učeni gospod začel govoriti.

Govoril je; njegov govor je bil res govor po
dobro urejeni vsebini in po živi in govorniško lepo
disciplinirani besedi.

Požiral sem vsega in se potrt spominjal svo¬
jega ,govora‘; sram me je postajalo tiste zalete-
losti pri Svetili Treh kraljih. Zdaj sem se spomnil
tudi Petra Bohinjca in se mu v srcu toplo zahvalil,
da me je s pametno besedo obvaroval še večje
zaletelosti.

Pomneč Dragoša in njegovih misli o Kose¬
skem, sem zdaj razločno zvedel, kdo je Koseski
vendarle bil.

Ko je govornik naposled odgrnil marmorno
ploščo, zazidano v hišno steno, je iz nas vseh na¬
vdušeno srce glasno kriknilo v spoštljivo opombo
pesnika, ki ga je dala tale preprosta slovenska
domačija.

33. Jakob Aiešovec.

Spominska slovesnost, posebno pa govorniška
umetnost, me je v živo prijela. Iz zamišljenosti
sta me zdramila Andrej Orehek in l ine Rožič.

409

»Zdaj poj demo,« je rekel Andrej Orehek,
»pesnika počastimo tudi mi dijaki sami!«

»Fantje, vsi za menoj!« je hrust Tine Rožič
zavpil in razpel veliki rdeči dežnik.

In smo res šli za rdečim dežnikom vsi in prišli
a'  neko večjo gostilnico v daljni okolici.

Bilo nas je približno sedemdeset srednješolcev,
z nami je bil tudi koseški rojak Dragotin Lončar,
dijak modroslovec s češkega vseučilišča v Pragi.

Dragotina Lončarja sem po videzu že poznal.
Vedel sem, da veliko ve in zna in da z umnim
peresom spretno sega v politiko narodnostnih bo¬
jev. Doma sem imel njegovo brošuro .Šol nam
dajte!‘ Spisal jo je že pred leti, menda je bil še
srednješolec, in jo najprej skrivši priobčil v ne¬
kem ljubljanskem listu.

Vodil je .shod' Andrej Orehek, navdušeno go¬
voril pa nam je Dragotin Lončar. O slovanstvu
in o slovenstvu še nikoli nisem slišal tako živih
in odločnih besedi. Vsebina vsega Lončarjevega
govora je bila: »V boj zoper Dunaj, v boj za našo
svobodo in za našo pravico! A za boj se moramo
oborožiti z ,uma svetlim mečem'! Ta meč je kul¬
tura. Fantje, učimo se pridno, da bomo umsko
trdni, ko nam bo stopiti v prve bojne vrste!«

Za njim je govoril tudi Tine Rožič tako na¬
vdušeno, da je shodič kar. besnel od same boje-
viiosti.

410

Oglašali so se še drugi, vsak je tiščal veliko
misel, ki jo je moral seveda razodeti z dolgim
.govorom 1 .

Tudi mene je tiščalo to in ono, ali za govor
se nisem oglasil; unesel sem se, odkar sem slišal
Detelov in Lončarjev govor.

Pili pa nismo dosti, Lončar in Orehek tega
nista pripustila.

Naposled je med nas prišel star, v dve gube
sključen mož z dolgo sivkljato in razkuzmano
brado, z maščobnim trdim klobukom in z dolgo,
zanemarjeno, vso posvaljkano in umazano gospo¬
sko suknjo.

»Živel — Jakob Alešovec!« smo ga vsi glasno
pozdravili; nihče se ni odmikal zanemarjenemu
možu, vsak je v njem videl le pisatelja.

Posadili so ga za mizo in mu naročili vina.

Blizu mene so se dijaki tiho menili:

»Zdaj je res berač, morda tudi močno ušiv, za
svoj čas pa je bil prav značilen literat in literaren
humorist.«

»Krivično je, da ga je slovenski svet tako hitro
pozabil.«

»Zakaj smo ga pozabili?« sem vprašal.

»Ker je postal raztrgan ušivec in ker ureje¬
nega življenja ne mara,« je nekdo vedel. »Sam je
kriv vsega, nihče drug ne!«

»Pač, vino ga ima na vesti najbolj.«

Spomnil sem se Dragoševega nauka o kro¬
kanju. Spomnil sem se tudi, kako rad sem prebiral
Alešovčev šaljivi list »Brencelj« in kako sem po¬
žiral njegovo veselo knjigo: »Kako sem se likal«.
Mož se mi je zasmilil, precej bi mu pomagal, če bi
le mogel.

Poslušal sem ga, pa me je razočaral. Govor¬
jenje mu je bilo plitvo in neizobraženo. Videti mu
je bilo, da je zapil že tudi notranje življenje, zato
ga najbrž bedno zunanje življenje ni prav nič več
tiščalo.

Pomnim iz njegovega klavžanja samo dve, ko¬
likor toliko pametni misli.

»Moj .Brencelj" je bil najboljši slovenski hu¬
moristični list,« se je hvalil, ko se je nacedil vina.
»Odvetnik dr. Ivan Tavčar pravi, da ga med nami
nikoli več ne bo humorističnega lista, ki bi bil
otorej.«

Nemškutarjem je bil Alešovec hudo gorak.

»Ali veste, zakaj imajo Domžale tako ime?«
je vprašal, ko smo mu glede ,Brenclja 1  vse pri¬
tegnili. »Zato,« je sam odgovoril, »ker v Domžalah
dosti nemškutarijo in s tem dom žalijo.«

34. Potovanje.

Tako je: že moram preskočiti sekundo več¬
nosti in na brž še povedati, da sem se naposled
po dveh, treh letih med velikimi šolskimi počit¬
nicami spustil tudi na dijaško potovanje. Pot me

412

je vodila skozi Litijo, Vače in Moravče mimo
Kamnika, Kranja in Škofje Loke v Lučno; od
ondod v Idrijo in čez Črni vrli v Vipavo in Go¬
rico; potlej pa po Krasu še v Trst, Postojno in
čez Velike Lašče, Krko in Muljavo v Stično.

Z menoj je hodil rojak Avgust, ki se je šolal
na ljubljanski obrtni šoli.

Spotoma sva se oglašala pri sošolcih ali šol¬
skih znancih, najbolj pa v župniščih; sprejemali
so naju povsod presrčno.

Rad se spominjam Moravč. Za kaplana je bil
tam prav tačas dr. Mihael Opeka.

»Pauper studiosus sum, peto viaticum — ubog
dijak sem, popotnice prosim,« sem se v hitrici po
latinsko spačil, ko sva stopila predenj.

»Ave, ave!« se je veliki, močni in zdravi
hrust široko zasmejal in poklical brata šestošolca,
ki ga je imel pri sebi na počitnicah in ki sem ga
jaz površno že poznal. »Ecce, tres faciunt colle-
gium — na, trije si že kako napravite druščino,«
se je kaplan nekoliko zresnil. »Kmalu pridem tudi
jaz med vas.«

Brat nama je postregel in povedal, da onega
še brevir kliče za tisti dan.

i Čez kako uro je kaplan velikan res spet pri¬
šel med nas in se precej ves ogrel, kakor da bi bil
tudi on še mlad in vesel dijak.

Postrežba njegovega brata malo prej ni bila
skopa, jezik se mi je bil že ves razvezal in zdaj

415

tudi odvezal; začel sem jih robiti, same dolenjske,
kaplan se jim je na ves glas smejal.

»O,« se je brat spomnil, »daj no, svoj ,Werde-
gang‘ — kako si se likal, nam povej, pa nikar nič
ne zamolči.«

Rebril sem se, češ saj ni, da bi pravil.

»Dajte, dajte,« je pritisnil tudi dr. Opeka.

Tako se nisem mogel več upirati, kar po vrsti
sem jih začel pobirati in razdirati.

»Per angusta ad augusta — skozi tesnine na
višine,« sem jih sklenil in povedal, kako ljubim
knjige in kam me še mikajo misli.

Kaplan dr. Opeka, ki je ves čas strmel vame,
kimal, se smejal ali zmajeval ob mojih novo¬
meških zgodbah, me je zdaj stresnil za ramo:

»Kako si upate hoditi po svetu in s seboj no¬
siti toliko knjižnih snovi?« se je skoraj ujezil.
»Kakor ste jih povedali, jih napišite za Dom in
svet, dr. Lampe jih bo presrčno vesel.«

O, to so bile besede! Kar pogrele so me. Kaj
me ne bi bile? Dr. Opeka je pesnik, učen človek,
prav gotovo ve, kaj je vredno tiskane besede.

»Saj bi jih, ko bi jih znal tudi zapisati, kakor
jih morda pripovedovati znam takole za mizo,«
sem se sodil na glas.

Dr. Opeka je pokimal in premolknil.

»I, saj znaš,« je zinil tovariš Avgust; »če pišeš
za Vrtec, za Domoljuba in. Gorenjca in ne vem,
za koga še, anti znaš.«

414

»O,  tako je?« se je dr. Opeka zasmejal in mi
segel v roko. »Zdaj že vem, da jih boste napisali.«

»No,« sem naposled obljubil, »kasneje kdaj
se jih pa morda res lotim.« Vedel sem že tačas,
kako težko je samega sebe pravično razobešati.

Od tod sva rinila dalje in po dobrem tednu
prištorkljala do Lučen, kjer je bil za župnika
homeopat Anton Dolinar, kateremu sem pred leti
v roko obljubil, da ga obiščem.

Težko je povedati, kako presrčno se naju je
razveselil.

»Zdaj mi pa pokažita čevlje!« je velel, ko
naju je napasel in napojil. Podplatov skoraj ni
bilo več. »Sezujta se, zbosila sta se, taka ne moreta
po svetu, moj čevljar vaju spet podkuje; za ta
čas pa si nataknita moje čevlje.«

Potlej sva se zahvalila, da bi se dalje zaka¬
dila, pa župnik naju ni spustil, češ spočijta se,
pot pred vama je dolga.

Tri dni sva morala ostati pri njem. Vse tri
dni naju je ljubeznivo gostil.

Tačas sem prvič videl, kaj šolan človek lju¬
dem lahko je.

Po ves dan so župljani prihajali v župnišče:
ta po dober svet, oni po zdravilo za bolno živinče,
še drugi po kaj drugega.

»Kakor naš primskovski gospod,« sem se
spomnil na glas.

415

»Župnik mora znati vse,« se je nasmehnil in
obrnil pogovor. »Zdaj pa lepo pijmo in veseli
bodimo!«

Občudoval sem ga; še bolj pa sem ostrmel,
ko sem v njegovi sobi opazil, da se ukvarja tudi
z grškimi in latinskimi klasiki in da botaniko —
rastlinoslovje zna kakor kak profesor.

»V šoli sva se z Jegličem, s temle našim po¬
božnim škofom, kosala, kdo bolje zna grško; če
pomnim prav, me je včasih posekal, sicer pa nihče
nikoli ne,« se je pohvalil, pa menda bolj zato, da
bi povzdignil škofa. »O, Jeglič je bil vsa leta iz¬
vrsten dijak, zmerom prvi med prvimi.«

»Tak, sošolec ste mu bili?«

»Bil. Ob neki birmi me je pa le nekoliko
ugriznil, češ da se vina nič ne bojim. ,Res je, pre-
vzvišeni, prijatelja sva; vselej se le nerada ločiva,
če je zadosti dobro, poceni ali pa kar tako, kakor
je zdajle!' Ysa druščina gospodov se je glasno
zasmejala, najbolj pa škof Jeglič sam.«

Takih in podobnih je umni in veseli gospod
vedel še dosti dosti, da je čas tekel kar v dir.

Ob slovesu je vsakemu stisnil srebrn goldinar,
meni pa še izročil pest posetnic s priporočilom do
znanih mu župnikov ob najini poti.

Tako sva prav prijetno potovala: ko je za¬
zvonilo poldne, sva naskočila bližnje župnišče,
ko se je mračilo, pa katero drugo, da sva dobila
večerjo in posteljo.

416

Ob najlepšem vremenu sva jo mahala po Vi¬
pavski dolini proti Gorici.

Spomnil sem se Simona Gregorčiča, svojega
ljubljenca, o katerem sem v četrti šoli po naročilu
našega izvrstnega profesorja dr. Lovra Požarja
napisal predavanje in ga potlej izza šolskega ka¬
tedra po svoje ves navdušen govoril.

»Ha, prilika je, moram ga videti,« sem sklenil
in se s tovarišem pogumno zadrevil pod grič Gra¬
dišče, kjer je pesnik tačas živel. A ko je naju pot
obrnila navkreber, sem plaho postal.

»Ne upam si,« sem se tovarišu razodel, »pre¬
veliko niče sem jaz, prevelik pesnik, človek je on.«

Videl sem ga šele na mrtvaškem odru.

Pred duhom vidim nizko sobo,
a v sobi bledo sveč svetlobo;
med svečami pa spava mož,
bled mož, ogrnjen s plaščem črnim,
ki s trakom je obšit srebrnim ...

V Gorici sva poiskala nadškofijsko palačo, da
bi kardinala Jakoba Missio navrtala za viaticum,
pa je v naju bevsknil vratar, češ eminenca ne
sprejema takih potepinov.

Užaljena sva kmalu hrbet obrnila Gorici in
se napotila v Trst.

»Do kaplana, glej, si nisi upal, pred kardinala
si pa kar lahko tiščal,« mi je tovariš oponesel in
me ošinil z nizkim pogledom.

417

»Kaplan Simon Gregorčič je pesnik in velja
v mojih očeh več kakor ves kardinalski kolegij
vkup!« sem ga prav resno zavrnil. »S pesnikom bi
bil le jecljal, s kardinalom ali pa tudi s cesarjem
bi se gladko menil.«

Po Trstu se nama je pot že obračala proti
domu. Z mislimi sem bil tako zmerom doma. Ko
se je utrnil tretji teden najinega potovanja, sva
srečno stala pred rojstno hišo Josipa Jurčiča na
Muljavi.

Tu me je zmogla neka otožnost, kar domov
sem jo ubral.

35. Konec.

Pa ta pesem je preč,
naprej ne morem z njo več ...

Kmalu, prekmalu me je potlej ujela vojaška
služba. Podrla mi je vse gradove in zamešala vsa
pota, ki sem si jih v mislih že gladil v višji du¬
hovni svet.

To me je skoraj podrlo, nikoli več si nisem
mogel prav opomoči. Os voza se mi je vnela, živ¬
ljenje me je porinilo na stranski tir.

Hvala Bogu, da je vsaj tako; še slabše bi
lahko bilo.

KAZALO

Prvi del: SOMRAK

Uvod.7

1. Gnezdo. 7

2. Tlaka.9

3. Šola na peči. ....  10

4 Šola v šoli.15

5. Prehud ogenj. ... 18

6. Sprava.23

7. Amerika. .. 24

8. Jaro seme.28

9. Učiteljica.32

10. Prirodoslovec.34

11. Popotna.36

12. Prvič z doma.39

13. Pot v temo *.41

14. Pod tujo streho..44

15. Gospod Fric.47

16. Delež siromaka.48

17. Nazaj v nižave.49

18. Socialist.52

19. Doma.54

20. Baraba.56

21. Nesreča.60

22. Učenec. 65

23. Martin Krpan.64

24. Med študenti.66

25. Dobrotniki.".68

26. Domače naloge. 7 -‘l

27. Valvasor.78

28. Dijaki.82

29. Srečanje.85

Drugi del: SVITANJE

1. Počitnice brez počitnic.91

2. V Novo mesto.  97

5. Od hiše do hiše.99

4. Noč ima svojo moč.105

5. Sprejemna izkušnja.112

6. Gimnazija.116

7. Stradež.118

8. Profesorji.122

9. Grče in skorja.127

10. Druščina.129

11. Literat.132

12. Duhovna rašč.134

13. Ateist — brezbožnik.137

14. Duševni boji.138

15. Politika.145

16. Govorniki.151

17. Domoljubje.156

18. Ljubezen.157

19. Mati. -159

20. Svitanje.163

21. Ponižanje.166

22. Očiščevanje.168

23. Skušnjave.173

24. Ponižnost.178

25. Oče.181

26. Domača slava.184

27. Mladostni žar.186

28. Med gospodo.194

29. Domače vaje.207

30. Pojedina pri Trimalhionu.212

31. Kritika.217

32. Nova tovarišija.222

33. Dragotin Kette.227

34. Zelena ljubezen.236

35. Leskova mast.: . . 239

36. Pisun.. 250

37. Vseslovan Radivoj. ....  255

36. Zadruga. ....  256

39. Pesem.261

40. Modrije.    266

41. Requiescant in pace.271

42. V risu.275

43. Štefan.277

44. Porednosti in grdobije.279

45. Dies irae.281

46. Pokora.284

Tretji del: ZARJA

1. Ob razpotju.289

2. Slovo.293

5. Doma., 298

4. Potuha.500

5. Nov svet. 503

6. Dobro ime.511

7. Klic iz daljin.514

8. Klerikalec.517

9. Putifarka.521

10. Latovščina.525

11. Mlekarica.528

12. '.Kofetarica« . ,.531

13. Vladni svetnik Merk.534

14. Skušnja.538

15. Nova šola.  342

16. ^Nova navada«. 348

17. Široka pota.351

18. Literat.354

19. V časteh.361

JO. Travnik.364

21. Pisateljski kruli.566

22. Dopisnik.369

23. »Ciza«.,.372

24 Imenitna moža.376

25. Domači učitelj.380

26. Govornik.383

27. Stari stotnik.386

28. Peter Bohinjec.390

29. Ob greben.395

50. Molčečnost.399

31. Videl Pavlino Pajkovo.402

52. Koseski. \ . ....  406

33. Jakob Alešovec. 408

34. Potovanje.411

35. Konec.417

NARODNO IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000075378