DRUŠTVENE STRANI Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 140 Drugi članki ali sestavki / 1.25 Tanja Tomaži č VESELO PO DOBREPOLJU Rajža Slovenskega etnološkega društva Tisti četrtek, na trinajstico v septembru, smo naleteli na čudovit jesenski dan, ki smo ga izletniki preživeli po vaseh v Dobre- poljski dolini. Tako blizu Ljubljane, pa spet tako oddaljeno od mestnega nemira in cestnega prahu. V e čina smo bili etnologi, pa nam je bilo pokazano vseeno toliko novega in zanimivega, da smo skoraj z obžalovanjem pomislili na tiste, ki je jim ni ljubilo z nami. Kolegica iz teh krajev nam je želela povedati, kako se ji je prikazala njena dolina po dolgih letih raziskovanja. Etnologinja po duši in s telesom, tako bi lahko predstavila Anko Novak, ki je svoja službena leta oddelala v kranjskem muzeju, potem pa se je upokojila tako reko č samo na videz. Med služ- benim časom je dihala ve činoma gorenjski zrak in verjetno ji je Gorenjska, kot se re če, po sili razmer, zlezla pod kožo. A ko je prenehala s službenimi dolžnostmi, je spet za čutila klic svoje rodne Dolenjske. Nekako tako si lahko predstavljamo, da se je v trenutku nove svobode posvetila terenskemu delu v Dobrepolj- ski dolini, kjer ji je v Mali vasi stekla zibelka življenja. Anka je realen tip človeka, ki se zna postaviti na svoje noge. To je dokazala že takoj na za četku svoje poti, ko se je z vsemi mo č- mi uprla o četu, ki je želel, da bi se ena od treh h čera posvetila gostinstvu. V doma či hiši bi odprli gostilno in Anka bi vodila posel. O čitno pa je stavil na napa čno karto: ko jo je skušal pre- govoriti, da bi šla v gostinsko šolo, se mu je odlo čno uprla in se v Ljubljani vpisala na etnologijo, vedo, ki se je gospodu Novaku zdela bržkone še bolj nekoristna kot kakšna druga. Nek konec tedna, na za četku študija je bilo, se je vrnila domov, ko so doma či skupaj s sosedi kopali in pobirali krompir. Bila je kot naro čena, na njivi je niso ve č rabili, za vse la čne pa je morala v doma či kuhinji skuhati kosilo. To ji ni bilo težko, kurja obara je dišala že po vsej hiši, ko so se utrujeni in la čni krom- pirjevci vra čali z njive. Anka je prijela za burkle in na mo č pote- gnila veliki lonec iz pe či. Tedaj pa se ji je, neveš či burkel, lonec zataknil nekje za rob in se prevrnil po tleh. Nobenega časa ni ve č imela, še za strah ga ni bilo, pobrala je, kar se je še dalo in zmetala nazaj v lonec. Ko so o četu povedali za nesre čo njegove etnologinje, ji je dal denar, da je šla v trgovino po salamo in kruh, zraven pa mrmral: »Pa je le bolje, da si šla na univerzo, le kaj bi s tako v gostilni!« Tako se je enkrat za zmeraj kon čala dilema o h čerinem poklicu v Novakovi hiši v Zdenski vasi. O četa že zdavnaj ni ve č na tem svetu, ko se mu je Anka na nek na čin oddolžila tudi s tem, da je pre česala vso Dobrepoljsko dolino in na Vidmu postavila na ogled zbirko predmetov in fotografi j, ki jih je našla pri doma či- nih. To so bili še časi njenih staršev, in s predmeti, ki jih je našla skoraj nepri čakovano, se je vrnila v njihovo življenje. Za boljše razumevanje naj bo razloženo, da je Dobrepolje ve čja pokrajina, kjer so raztresene manjše vasi. Središ če Dobrepoljske doline je Videm in na Vidmu je v Jakli čevem domu postavlje- na zbirka, za katero se je trudila Anka Novak. Kdo je bil Fran Jakli č, na katerega so v Dobrepolju tako ponosni, da so mu na Vidmu postavili dom z njegovim imenom? To je bil u čitelj in pisatelj in zraven še gospodarstvenik, ki je v letu 1894 ustanovil prvo kme čko hranilnico in posojilnico v Dobrepolju. Bil je zelo aktiven in je poleg številnih povesti, ki jih je napisal, našel čas tudi za delo z doma čini. V istem letu je ustanovil še bralno dru- štvo, v letu 1899 pa je za čel izdajati še glasilo Slovenski u čitelj, ki je zdržalo, seveda ne pod njegovim urednikovanjem, vse do konca druge svetovne vojne. Gostiteljica rajže v Dobrepolju, Anka Novak, in prof. Slavko Kremenšek. Foto: Alenka Čas, 13. 9. 2007 Vesela druš čina na Novakovi doma čiji v Zdenski vasi. Foto: Alenka Čas, 13. 9. 2007 Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 141 DRUŠTVENE STRANI Kljub vsem tem dobrim potezam, deloval je tudi politi čno kot deželni in državnozborski poslanec še v stari Avstro-Ogrski, pa se je doma činom kar nekaj zameril in se zaradi nesporazumov odlo čil za selitev, sprva v Kaludrje pri Šentjanžu, potem pa v Ljubljano, kjer je leta 1937 umrl. Tudi njegov dom na Vidmu je doživljal vzpone in padce, skoraj dobesedno, zdaj pa obnovljen pozdravlja obiskovalce knjižnice, kina, razstav in najrazli čnej- ših dogajanj, ki združujejo vse prebivalce Dobrepolja. Na stalni postavitvi, kjer sta dve sobi posve čeni narodopisnim ostalinam, ki jih je zbrala Anka Novakova, so zbrani tudi neka- teri redki predmeti, ki so nekdaj pripadali pomembnemu doma- činu: pisalna miza z rokopisi, izdaje ve čine njegovih knjig in, nekam skrit v kotu, nenavadno lep kos pohištva: leseno sobno straniš če z intarziranim pokrovom; ni da bi dvomili, da je pripa- dalo slavnemu rojaku. Na Vidmu je kar precej hiš, kjer »Bog roko ven moli«, tako da se nikomur ni treba bati, da bi moral la čen in žejen iz kraja. Dobrepoljski fantje so znani tudi po pustnih šegah, tistih iz Za- gorice, ki jih strokovna srenja pozna pod imenom »dobrepolj- ske ma čkare«. A tudi druge vasi niso marale zaostajati, Ponikve imajo svoje, iz vasi Cesta pa so bili fantje tudi tako zagreti, da so vsako leto pripravili dolg in žalosti poln pogreb pusta, ki se je vil vse do ene od videmskih kr čem. Tam so ga zapili in zajedli. Škoda bi bilo, da bi se ta veselja nehala. V vasi Zagorica sta bila rojena brata Tone in France Kralj, eks- presionista, ki sta pomembna sopotnika slovenskih umetnikov prve polovice 20. stoletja. Na videmskem pokopališ ču si je zelo zanimivo ogledati nagrobnik trgovske družine Drobni č, ki ga je naredil France Kralj, kjer je upodobil portrete naro čnikov, zra- ven pa še ve č znanih politikov in kulturnikov, kot si jih je pa č zaželel naro čnik. Gospa Zorica, ki je dala ime gostilni na Kompoljah, in je bila brž čas lastnica ali najemnica, nam je postregla z obilnim kosi- lom, tako da smo komaj nadaljevali pot, ki nam jo je za črtala Anka Novakova. Ej, kako lepo je bilo hoditi proti Zdenski Rebri, kjer se je belila cerkvica sv. Antona! Sedaj je bilo vse spokojno in mirno in ve- lik lipov gaj na južni strani so nam predstavili za najve čjega na Slovenskem. Kar težko si je bilo predstavljati, da se je še vse do konca druge svetovne vojne tukaj odvijal vsako leto velik živin- ski semenj. Pod temi drevesi so bile privezane živali in kup čije so se sklepale, enkrat boljše, drugi č slabše. »Zdaj jih pa sploh ni ve č!« nam je žalosten zavzdihnil prijazni mož s klju čem, ki skrbi za cerkev. V naši družbi je bila kolegica, ki je ravnokar praznovala po- membno obletnico in namenili smo se, da ji slaš či čarka iz Zden- ske vasi naredi torto. Bila je najve čja, kar sem jih kdaj videla in zbrana družba jo je pojedla na vrtu Ankine nekdanje doma čije. Ker pa se je pogostitev z napitnicami kar malo zavlekla, smo se že o mraku podali še v vas Ho čevje, kjer je bilo treba nujno vi- deti še »kazuc« z letnico 1796. Že v trdi no či smo tacali po travi, ki je bila pokrita z gnilimi jabolki, kar se je dalo zlahka zame- njati s ne čim drugim, in poskušali s fotoaparati na slepo zadeti letnico na kozol čevem tramu. Kolega Gorazd, ki se je spomnil še s prvega obiska, kje naj bi bila, nam je dajal nasvete, kam naj obrnemo objektiv. Kdo ve, če so imeli kaj ve č uspeha drugi fo- tografi , ki so ga poslušali? Meni ni uspelo. Škoda, ta kozolec je eden najstarejših z ohranjeno letnico, brez enega samega žeblja, a zdaj ga čaka bridki konec. Če boste pohiteli, ga morda letos še najdete stati. Anžetova mama, ki je bila še prijateljica Ankine mame, nam je pri slovesu pomagala z doma čim borovni čevcem, ki je bil per- fekten, dober in zdravilen, tako kot pravzaprav vse, kar se nam je ta dan dogodilo v Dobrepolju. Datum prejema članka v uredništvo: 1. 11. 2007. Čestitke in cvetje za kolegico Mojco Ra či č ob rojstnem dnevu. Foto: Alenka Čas, 13. 9. 2007