NASELJE NOVE JARŠE
Aktivistkama Rdečega križa ob jubileju zvestobe
Redek je najbrž aktivist našega te-rena, Id ne pozna neutrudne, vedno živahne in pohie energije Marije Bančič. Letos stopa v 90. leto svojega življenja. Rodila se je leta 1896 v Ljubljani. Po pokEcu je šivilja, vdova po možu, ki je bil tiskar v Železniški tiskami. Oba sta trdo delala, bila že med vojnama zvesta delavskerou ra-zredu, med vojno aktivna sodelavca OF in bojevnika za povojno izgrad-njo.
Na vprašanje, kdajjije bilo najteije in kdaj najlepše v življenju, je brez ra-zmišljanja odgovorila:
Težko je bilo življenje že v bivši Ju-goslaviji. Tanek kos kruha sem mo-rala rezati kot mati in kol iena. A naj-teiji je bil vojni čas. Toda lakrat ni bilo časa za obupavanje in stokanje. Kljub nevarnosti sva se z možem kot eden odločila za sodelovanje v OF. Jaz sem zbirala denar in vse drugo, kar je lahko koristilo naši vojski v hosti, mož pa je ilegalno tiskal in raz-množeval letake in brošure zo OF. Za velik del njegovih akcij tedaj sploh nisem vedela —to mije zaupalšele po
vojni. In prav je bilo tako, saj bi se še bolj bala zanj. Prav to seje tudi zgodi-lo: mola so mi zaprli in ga odvlekli v belgijsko kasamo. Kljub mučenju ni ničesar izdal in zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpuslili. Oba sva še potem delala, toda mnogo bolj oprez-no, sajso naju nadzirali in zasledova-//'... Najsrečnejši dan in najlepše tre-nulke v življenfu pa sem doživela, ko so se usule iz host partizanske briga-de, ki smojih tako nestrpno pričako-vali. Razobesile smo tudi zastave, ki smo jih skrivaj šivale pozno v noči in se ob tem veselile svobode.
Kako pa je bilo po vojni? Sploh ni bilo časa za počitek. Takrat smo pri-čeli delati udarniško, akcija je sledila akciji vseh vrst, lekmovale smo in Zgorevale v ognju aktivizma.
Osemnajst letje že minilo, odkarje umrl moj mož. Sama nosim vsebreme Življenja in let. Še vedno vse sama kuham, malodelam na njivi, šivampa vse manj. Rada bercm in — se lahko pohvalim — še vedno brez očal. V vseh družbenopolitičnih organizaci-jah sem delovala, prav rada sem sode-lovala na kullumih prireditvah, pela, recitirala, tudi sama kaj zloiila. Še sedaj rada obiščem naše društvo in sodelujem po svojih močeh.
Kaj pa bi danes sporočili nam in naši mladini? Živiie v delu, v pošle-nem delu, kajii le delo krepi telo in duha! Ne morem razumeti listega dela mladine, ki ne ve, kajpočeti s časom. Kdor Ijubi delo, ga vedno najde do-volj v korist družbi in sebi- Tako mu tudi poteče iivljenje, ki ga je vredno Živeti. V brezdelju pa so lalost, obup in še mlin za slaba pola, ki so lahko kasneje leiko breme.
Najbri bi morali še in še prisluhnili takšnim modrostim, saj iz njih veje še vedno veljavna vrednost življenja.
Ob slovesu mije njen veUki ovčjak prijazno mahal z repom. A svojo go-spodarico čuva pred nasilniki, ki se zdaj tako radi vrtijo okoli osamljenih ostarelih krajanov. Tudi njo so žena-padli, pa jim je pes pokazal svoje...
Obiskal sem še dnigo našo jubi-lantko Ivo Lehpamer, ki letos siopa že v 91. leto. Domala negibna je, saj so ji odpovedale noge. Vso pomoč prejema od hčerke, vnukinje in prav-nuki pa kot paički rarveseljujejo svojo prababico.
Tudi njena iivljenjska pot je bila pot trdega, apoštenega dela, papolna
Iva Lehpamer
Ijubezni do domovine. S ponosom mi je povedala, da je bila članica Sokola in kot 70-letnica je nastopila v Beo-gradu kol najstarejša telovadkinja Slovenije. Res sedaj tudi že slabše sliši, zoto je pogovor oteien, a njen spomin sega tja v mlada leta. Tudi ona je Ljubljančanka, rojena na Taboru. Je mati šestih otrok. Bila je uslui-benka na borzi dela, kjer je mnogim pomagala, med vojno pa je bila vklju-čena v OF. Tudipo vojnijeostalazve-sta aktivistka in članica RK.
Kaj naj biji zaželeli ob lem njenem visokem iivljenjskem jubileju? Še polno lel srečnega, čimbolj zdravega iivljenja v krogu svoje številne druži-ne, ki ji sedaj vrača dolg iz njenih dol-gih, nesebično preživelih lei...
Od obeh jubilantk sem seposlovil s ponosom in pripravil ta zapis za naše glasilo, ki je najpristnejši most med krajani in njihovimi družbenopotitič-nimi organi, most, brez katerega ni in ne more biti aktivizma. Tudi med vojno je bil lisk eno najmočnejših veziv med vsemi, ki so ieleli aktivno živeti.
OLEG KRIŽANOVSKIJ-IGOR