OTROKOM IN DRUŽINAM PONESREČENIH RUDARJEV
Sedim na ploščadi, v toplem po-mladnem pnpoldnevu me pnjetno sveii sladokd.
Pred menoj leiita Dnevnik in Delo. Brez volje se zaznm v prvo stran, ko mipade v oči debelo tiskan naslov » Še ena huda rudarska nesreča... Mrtvi, ranjeni... Otroci brez očetov...« Z grenkobo v srcu mineva popoldne.
Pionirji in mladinci ielimo biti vse-lej med prvimi, ko gre za pamoč našim vrstnikom. Tudi tokrat je tako. Pionirji in mladinci OŠ Joie Moškrič smo sklenili vsaj delno omiliti bole-čino in vrzel, kije nastala ob tragediji v srbskem rudniku. S svojimi vrstniki seveda sočusivujemo —in kako najbi drugače izrazili naša čustva kotz mo-ralno in materialno podporo. Prav rada se bom odrekta popoldanskemu sladoledu in s tem dodala drobcen kamenček k mozaiku, ki naj omili bo-lečino mnogim vrstnikom —otrokom umrlih rudarjev.
Karmen Ogulin, 6.a OŠ Jože Moškrič