Leto VI. — Št. 12.	Gruden igog.
Afrikanski misijonarji pred svojim stanovanjem.
Pri jaslicah.
malu, dragi čitatelji, se nam približa zopet sveti božični večer. Dovolite ob tej priliki, da se tudi mi, afriški misijonarji kakor ubogi zamorci, ki po vas spoznavajo in začenjajo ljubiti Boga, udeležimo radosti, ki jo občutite vi kot kristjani, kot katoličani.
Iz vseh osredij družbe sv. Petra Klaverja in iz sredine črnega kontinenta se dviga proti nebesom vroča želja: Vaša usmiljenost do vaših poganskih bratov naj rosi usmiljenje božje na vas, na vaše družine in na vašo> domovino!
Pa morebiti ie med vami tudi kaj takih, ki nimajo-ne sorodnikov ne prijateljev. O, naj bi bili ti bolj ko vsi. drugi pred jaslicami na prvem mestu!
Podajmo se skupno na to romanje v sveto noč T Tiho! in zaslišali bomo angelski spev: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki so dobre volje!«
Ta mir naj kraljuje v naših često tako razburjenih dušah! Proč z vsem, kar ta mir kali in šele potem sto-
pimo na prag betlehemskega hlevčka. Molčimo še! So ure, ko besede ne morejo izraziti ničesar, molk pa pove vse. Zberimo svoje misli in premišljujmo!
Glejmo Marijo in Jožefa, zatopljena v molitev in ljubezen, — glejmo na predmet, kamor se obračajo njene oči in srce: na Božje Detece. — Oglejmo si votlino, nenavadno zibko; živali, ki jih varuje ista streha kakor njihovega Stvarnika; poglejmo prve molivce nebeškega Gosta, pastirje; kaj pomeni vse to ?	•
To detece, položeno na slamo — je vsegamogočni Bog. Pokleknimo v prah na kolena in molimo Ga! — Kaj misli o nas in zakaj je prišel dol iz nebes ? Morebiti zato, da zahteva od nas naša nehvaležna srca in nam da za to Svoje? Ali bi to nedoumno zameno od Njegove strani še spremljale želje? — Ali nam ne kliče Njegovo presveto Srce iz jaslic kakor s križa: »Žeja me!« Da, to Srce čuti žejo po dušah, žejo po časti nebeškega Očeta!
Se en trenotek! Ne odidimo, dokler ne odgovorimo na to in na mnogo drugih vprašanj, ki se nam vrivajo pri jaslicah in vstali bomo od molitve kot novi ljudje.
Gloria in excelsis Deo!
Jeziki domačinov v afrikanskih naselbinah.
adnji čas se vedno bolj zahteva, da znajo belokožci, y ki delujejo v naselbinah, jezik domačinov. Naglaša se, da je znanje jezikov glavno, kar se zahteva od nizozemskega in angleškega uradnika v indijskih naselbinah, ne misli pa se na to, da je Indija ravnotak babilonski stolp v jezikovnem oziru kakor vsaka naša afri-kanska naselbina izvzemši južnozahodno Afriko. V Afriki se ne gre za vprašanje o razločku jezika in narečja, ampak samo za to, da se evropski uradnik, častnik ali trgovec1 v najkrajšem času privadi onemu jeziku, ki je za njega vsled razširjenosti v dotični naselbini ali okraju največje važnosti.
1 Samo ob sebi se razume, da se mora misijonar najprej privaditi narečju, ki se govori okoli njegove postaje, potem si šele lahko vstvan iz različnih narečij skupen književen jezik.
Najpreprostejše so razmere v Vzhodni Afriki, kjer se govori in razume (kakor kaže zemljevid) suahelski jezik kot občevalni jezik od obrežja Indijskega morja noter do države Kongo in sicer v obliki sansibarskega narečja. Vzrok te ogromne razširjenosti je v prvi vrsti podjetni duh Suahelcev, ki prodirajo pri svojih kupčijah daleč v sredino, dalje Arabci, ki tržijo s sužnji in za petami jim sledeči Islam, naposled misijonske in vladne šole, ki so povzdignile zavoljo enotnega pouka svojih gojencev, ki pripadajo različnim plemenom, suahelščino v književni jezik. Ker ne izpodriva drugih narečij, ki se govorijo v notranjih pokrajinah, ampak tvori celo nekako vez med njimi, se ga vsi radi učijo in ga smatrajo kot jezik višje vrste. Razuntega je še slovniško zelo soroden narečjem notranjih pokrajin, in „divjaki", ki se oblačijo v beli ,,Kansu" obmorskih zamorcev, so še zelo ponosni, če morejo v svoj govor vpletati arabske tujke. Samo tam, kjer sta že visoko razvita domača omika in jezik, ne more priti suahelščina do veljave.
V	južnem Togu vlada evski jezik, ki oklepa skupno s severnimi ne ravno brezpomembnimi narečji mešanico zelo malih izginevajočih in že izumrlih jezikovnih pokrajin. Vlada se po pravici trudi, da bi kolikor mogoče razširila evski jezik in je našla krepko oporo v misijonu, kije povzdignil zahodno od Lawe se nahajajoče angloško narečje v pismen jezik. Jezik Či, ki se je preselil po Ašantih in misijonarjih od Zlatega obrežja v južni in srednji del, se je sicer od 1870. leta sem precej utrdil, vendar se opaža, da že oslabeva in nazaduje. Nastane tedaj vprašanje, kteri bo občevalni jezik v severnem okraju; mogoče ima bodočnost temski jezik, ki se govori okoli Sansane Mangu. Tukaj kakor tudi v severnem Kamerunu se pač preveč ceni narečje Havsa, ki ga govorijo sudanski trgovci domačini in od severa prodirajoči Mohamedanci tako, da se najdejo ljudje v Togu, v Kamerunu in na mnogih krajih gor do morja, ki so zmožni tega jezika. Pa udomačil se še ni v nobeni naših naselbin, zlasti ne pri poljedelskih narodih severnih pokrajin Toga in Kameruna. Pomen tega jezika se ne da niti primerjati s pomenom, ki ga ima suahelščina.
V	severnem Kamerunu je važen za uradnika in častnika fulbski jezik, trgovec pa bi potreboval razun havsovščine še kanurščino (državni jezik države Bornu, ki je pred kratkim propadla). Na obrežju in v osrednjih pokrajinah, kjer vlada večinoma enaka raznovrstnost v
12*
jezikih kakor v Togu, se je vrinil in utrdil jezik Dualov, ki so sto let sem prodirali kot prekupčevalci v osredje. Evropejci se z malimi izjemami poslužujejo čudne zamorske angleščine, ki je cvetela v Togu in na vsem zahodnem obrežju, tu pa že hitro izumira. Zamorska angleščina služi tudi v južnih gozdnatih deželah, vendar prihaja spet do veljave kot občevalni jezik vandščina do južno-vzhodnega kota, kjer se sreča z bengalščino, ki se govori od Konge sem.
Kar se slednjič tiče južnozahodne Afrike, mislim, da izvzemši ovambolandščine ni potreba znati častnikom in uradnikom domačih jezikov, namreč Hereroščine in Na-mahotentotščine; kajti vsled vojske se je žalibog število domačinov tako znižalo, da bi njihovi jeziki kot občevalno sredstvo ne bili velikega pomena. Tem bolj bo treba, da se kapska nizozemščina, ki se širi nekaj desetletij sem po naselbini, nadomesti z nemščino. Ker se vedno več Nemcev naseljuje v deželi, upajmo, da se bo to v kratkem času zgodilo mirnim potom.
Izvzemši evščino, namaščino in vandščino so občevalni jeziki po nemških naselbinah precej lahki, vendar se jih je mehanično zelo težko dobro naučiti. Kdor se hoče pripraviti za naselbine in mu preostaja časa, se mu nudi prilika na berlinskem vseučilišču v seminarju za orijentalne jezike, da se privadi večini teh jezikov, namreč suaheiščini (tudi na hamburškem kolonijalnem zavodu), havščini, fulbščini, evščini, čiščini, dualščini, here-roščini in namaščini; ker se čuti potreba, naj bi se kmalu začela predavati vandščina in zamorska angleščina. Čeravno si naj nihče ne domišljuje, da je že dosti izurjen v praktični uporabi teh jezikov, vendar ni v šoli priučeno znanje kakšenega afrikanskega jezika malega pomena. Kakor hitro namreč stopi naseljenec .na afrikansko zemljo, mu ne bo težko, si pridobiti z že pridobljenim znanjem korenito znanje kateregakoli domačinskega jezika.
(Bernhard Struck v „Kolonie und Heimat".)
	ODMEV IZ AFRIKE.	181
		
O o	Misijonski dopisi.	O o
Misijon presv. Srca.
Mhonda, dne 24. listopada 1908. Vaše visokorodje!
Cenjena dobrot niča!
z Mhonde, bisera našega misijona, Vam pišem te vrstice, da Vam izrečem svojo iskreno zahvalo za Vašo veliko dobrotljivost. Po sedemdnevnem hodu sem dospel semkaj. Vroči letni čas se je že precej naprej premaknil j tudi je skoraj nemogoče po dnevu delati daljša pota. Človek sam postane truden in novači ne morejo dolgo hoditi po žareče vročem pesku. Razun tega smo skoraj brez izjeme vstajali po noči ob dveh, da bi sveže jutranje ure porabili za potovanja.
Pojutranjem se podam zopet z oo. Munsch in Walter na pot, da določim prostor za novi misijon, katerega bi naj ustanovil Walter. Gospa grofica so bili tako dobri, da so dali očetu Walter za novo kapelo potrebni kinč in cerkveno perilo in so tako vpisani kot prvi v seznamek dobrotnikov tega prihodnjega misijona. Upamo, da bomo lahko tri dni hoda od tod ustanovili novi misijon; ta bo za srednjo postajo med Mhondo in Kondoa-Irangi.
Prvič sem sedaj obiskal misijonske šole. Naj prvo sem posetil šolo katehista Ivana. Ivan je jeden izmed naših naj razumnejših katehistov, je celo pesnik svoje vrste in zna opazovati stvari. Njegova šola je posvečena sv. Pavlu. Ko je videl Ivan prvič kip svetnika, ki je pred malo meseci dospel iz Mhonde, se je postavil pred njega, ga opazoval pazljivo in je prišel nato k očetu, »Oh oče,« je rekel, »to je v resnici podoba učitelja, učenjaka. Kakšno čelo, in v roki drži knjigo.« Ivan je zvedel za moj obisk, in je okinčal svojo šolo kakor tudi pota, ki so do nje peljala. Spomnil se je celo na slavolok: v sredi dveh bananovih dreves, katerih vrhova sta se dotikala, je obesil list, na katerega je napisal s svojo najlepšo pisavo: Gusifu Jesu Kristu (»Hvaljen bodi Jezus Kristus«). Ivan podučuje 40 do 50 otrok svoje šole jako dobro; vsi so dobili majhno darilce, približno 25 vinarjev.
Po skušnji me je peljal Ivan v bližino svoje koče in mi je pokazal majhen, dobro oskrbovan grob. »Tukaj počiva Mihel, moj otrok!« Ivan je tega otroka jako ljubil in
redko se najde kakšen črnec, ki bi tako dolgo in tako globoko žaloval za svojim detetom. To jutro je prišel Ivan v misijon. Obisk, katerega sem napravil h grobu njegovega malega Mihaela, mu je vnovič priklical na dan njegovo bolečino in zato je prosil očeta, ko mu je izročil jedno rupijo (K 1-50): »Oče, beri jedno sveto mašo za Mihaela!« »Pojdi, Ivan!« je odvrnil oče, »tvoj Mihaelček je že davno v nebesih; on je majhni angel.« (Bil je star dve leti.) »Oh, jaz ne vem prav,« je menil Ivan, »bil je tako pameten; beri za njega mašo.« »Veš kaj,« je rekel oče, ker je tvoj Mihael majhen angelček, bom bral zahtevano sveto mašo v čast vseh sv. angelov«. Ivan se je vdaril na čelo in za-klical: »Prav dobro, oče, ti si resnico govoril; da, beri mašo v čast vseh majhnih angelov in oni mi bodo izprosili od ljubega Boga drugega majhnega Mihaela.«
Od Ivanove šole sem se podal k Konštantinovi, ki leži tri milje dalje v hribih. Konstantin je najboljši izmed 21 katehistov v Mhondi. On podučuje otroke najboljše in bi lahko s svojim vedenjem osramotil marsikaterega Evropejca. Čeravno je zvedel še le malo ur pred mojim prihodom o mojem obisku, vendar je dal okineati šolsko pot več kakor 200 m dolgo s cvetlicami in zelenjem; šola sama in vse okoli se nahajajoče koče so bile okusno olepšane in pred šolo so klečali vsi otroci, na desni dečki, na levi deklice, vsi so držali v rokah cvetlice. Ko sem se približal, so pozdravili vsi jednoglasno: Hvaljen bodi Jezus Kristus! in so vse vzdignili šele potem, ko so dobili blagoslov.
Konštantin je peljal nato očeta Wtlnsch in mene v svojo kočo, kjer nam je pripravila njegova žena Adelheid pri-prosto kosilce; v vodi kuhano koruzno moko in jednega prosto na ognju pečenega petelina. K temu so nam postregli s svežo vodo potočnico v jedni kupici, ki jo ima Konštantin; dobil jo je poprej v darilo od misijona.
Ko smo se okrepčali, smo začeli izpraševati otroke. Čudil sem se črez dosegle vspehe. Tako sem n. pr. ukazal otrokom brati prigodbico iz zgodb svetega pisma, potem knjige zapreti in nato so mi pripovedali, kar smo brali. Dobil sem več jako povoljnih odgovorov. Tudi tukaj so dobili otroci kakor pri Ivanu majhno darilce in svoje veselje so kmalu pokazali v hrumečih igrah.
Pri odhodu nas je spremljal Konštantin in veliko število otrok; šele na naš poziv so se vrnili, toda ne prej, dokler si niso še enkrat izprosili blagoslova.
Ta dan je bil za mene jako tolažljiv in prihodnji ni bil nič manj. Imel sem res srečo, da sem blagoslovil pet
zakonskih parov in sem videl, kako ginjeni so se približali mizi Gospodovi ne samo poročenci, ampak tudi mnogo njihovih sorodnikov. Razun tega je bilo pri poročni maši več ko 200 kristjanov in so dali pri odhodu iz cerkve svojemu veselju duška z vzkliki in s plesi. Vse se je vršilo kakor v naših dobrih evropskih deželnih občinah.
Vidite torej, cenjena dobrotnica, da se doživi še včasih kaj veselja v misijonskem življenju, četudi prevladujejo križi in težave.
Nekaj me je pa vendar hudo bolelo v Mhondi, namreč da sem jo moral zapustiti, ne da bi mi bilo mogoče odobriti stavbo nove cerkve. Stara cerkev je veliko premajhna, tako da je zadnjo nedeljo moralo ostati pred vratmi več ko 250 oseb, in ob praznikih znaša število onih, ki se ne morejo udeležiti službe božje, več ko 500, ker šteje sedaj Mhonda več ko 3000 kristjanov.
Oh, ko bi mogli najti gospa grofica kakega prijatelja presv. Srca, ki bi nam hotel in mogel iti na roko pri zidanju nove cerkve. Jaz upam, da nam bo božje Srce Jezusovo, ki nam je dovolilo ustanoviti duhovno cerkev v Mhondi, pomagalo tudi pri zidanju vidne cerkve.
V prilogi Vam pošiljam fotografijo majhnega Martina, dečka z dolgimi lasmi, kar se pri črncih redko najde. Njegova mati je morala pri porodu mnogo pretrpeti in dala poklicati nekega čarovnika na pomoč. Ta sicer ni mogel pomagati materi, a vendar je zahteval jedno kozo za plačilo. Martinova mati ni bila zmožna plačati kozo. A je še po-ganka in veruje vsemu razodetju Ugurna. Po nekem takem razodetju bi pa Martin takoj umrl, če bi mu odrezali lase predno je koza plačana. In tako je obdržal Martin skozi štiri leta svoje lase.
Pred tremi tedni so odprle tudi sestre dekliško šolo, katero že obiskuje 70 učenk. Bil sem presenečen od vspeha, še bolj pa, ko se mi deklice same pravile, da se nočejo samo na pamet učiti, ampak da bi rade znale tudi brati. To je lepo in dobro.
Končam svoje že predolgo pismo. Da bi se pač vedno spominjali našega misijona, cenjena dobrotnica. Mi bomo molili s svojimi kristjani vedno za Vas in za vse, ki nam z Vami vred skazujejo svojo pomoč.
F. H. Vogt, apost. vikar.
Slonovo obrežje
v •
Prosim ponižno za kapelo v čast sv. Petru Klaverju.
Bonoua, 28. oktobra 1908. Velespoštovana gospa grofica!
V
sem čital vedno z ve-
likim zanimanjem »Udmev« družbe sv. Petra Kla-verja. In če Vam nisem nikdar pisal pisma, nisem tega storil iz strahu, da bi Vam bila moja prošnja neprilična in nadležna, ampak misl:l sem vedno, da je še mnogo misijonarjev bolj potrebnih ko sem jaz. Sedaj pa, ko mislim našo misijonsko postajo malo povzdigniti, si ne vem kaj drugega svetovati. Pravzaprav bi se Bonoua še ne smela imenovati »misijonska postaja«, kajti mi še nimamo drugega ko siromašno šolsko kapelico v pritličju pod našim skromnim stanovanjem, — pravi betlehemski hlev. Ne pretiravam, če pravim »hlev«; kajti šolo deli od svetišča samo preprosto zagrinjalo, in zato pridejo kokoši in race našemu božjemu Odrešeniku večkrat v obisk. Prigodi se, da moramo pobirati po svetišču sveže izležena jajca. Naši zamorčki so se privadili po dolgem boju ljubiti živali, posebno piščeta, mlade race in kokoši. Ne pustijo samo, da ležejo pod ali na njihovih ležiščih jajca, ampak dovoljujejo celo, da valijo kvoklje na njihovih ležiščih, kjer je za valjenje ugodnejši prostor ko v naših dveh kurjekih. Kakor hitro se namreč prikažejo strašne potujoče mravlje, odprejo otroci vrata, spodijo perutnino venkaj in zažgejo neljube nočne goste. Našemu malemu kuharju so se komaj v enem letu v kuhinjskem kotu 7 krat ugodno izvalila piščeta, vsakokrat po 10—12.
No sedaj sem se pa zelo oddaljil od predmeta, o o katerem mi je govoriti. Sv. Peter Klaver in dobri bralci mi bodo oprostili; kajti dobro jim je znano, da dober kokošinjak vzdržuje življenje in zdravje misijonarjev ne glede na to, koliko si še človek lahko prihrani, če si pridobi zdravo hrano na lahek način.
Vsekako pa, mislim, bi sv. Petra Klaverja veselilo, ako bi bil patron oddeljene, čeravno skromne, pa vrednejše kapele ko je ona, ki sem jo ravnokar opisal, čeravno ne zavoljo sebe, pa zavoljo onega, čegar velik služabnik in apostelj je bil na zemlji.
slonovih kostij, ne da
Vi ste že uganili moje misli. Ne želim si bazilike, tudi ne, kar bi lahko imenovali »cerkev«, ampak samo preprosto kapelico, ki bi stala sama za se. Najboljši dokaz za to je dejstvo, da bi nam zadostovalo 100 frankov. Zid bi napravili iz ila kakor pri naši sedanji hiši, ki je še precej močna in trdna, akoravno že stoji 10 let. Moj sobrat Legel, spreten mizar, bi prevlekel zid z lesom in pločevino, napravil vrata in okna in zgotovil lep oltar. Sv. Peter Klaver ne bo pozabljen. Njegovo podobo že imamo. Lepa slika je darilo nekega dobrotnika. Sv. Peter Klaver bo iz častnega mesta zvesto čuval svetišče in Najsvetejše.
Ker je Klaverjeva družba goreča razširjevalka češ-čenja patrona, kateremu v čast ponižno prosim za kapelico, se obračam na Vas z otroškim in preponižnim zaupanjem. Sploh pa ne pridejo v poštev samo razlogi spodobnosti, manjka nam tudi prostora. Razventega je težko vcepiti otrokom gorečnost do katoliške božje službe in do svetih cerkvenih obredov, če deli njihovo šolo od Najsvetejšega samo siromašno zagrinjalo.
Ne upam si potrkati na vrata našega spoštovanega gospoda apostolskega prefekta in še manj na njegovo mošnjo, o kateri vem, da ni ravno polna. On mora vzdrževati 1 I postaj in še naselbino sester Naše Ljube Gospe Apostolske v Dabou. Postajo Veliki Basam so spet otvo-rili zadnjega januarja in takoj so poverili dvema misijonarjema ustanovitev naselbine na gornjem Slonovem obrežju med Koroko in Buake! Tudi veliki misijonski parnik za deželo Djulo in naš mali parnik sta že 2 meseca pri popravilu. — Kot navržek smo še imeli letos mnogo bolnikov. Nikomu ni prizanašala bolezen, ne očetom, ne bratom, ne sestram, in potovanje v Evropo je zelo drago. Mislim, da mi ni treba več pisati, vse kaže jasno, da ne morem od misijonske blagajne ničesar zahtevati.
Se enkrat, gospa grofica, oprostite mi dobrotljivo mojo predrznost. V devetnajstletnem misijonskem delovanju Vas prosim sedaj prvič. Brada in lasje se že belijo in težko bi mi bilo stopiti pred sv. Petra Klaverja, če mu ne bi prej postavil dostojnega svetišča.
Karol Vacheret, misijonar.
Apostolski vikarijat Bagamoyo.
(Pismo sestre Feliciane iz Kibošo-ja.)
P r e b 1 a g or o d n a plemenita gospa grofica!
f[ loboko ganjena sem sprejela včeraj od Vašega | Preblagorodja drugič pismo, v katerem ste mi spet obljubili zelo dobrodošlo darilo. Zdelo se mi je, kakor bi prišlo iz neba. V začetku kar verjeti nisem mogla svojim očem; menila sem, da je nova podpora samo lep sen. Ko so me pa moje drage sosestre vse razveseljene prepričale o čisti resnici vsega, kar se je zgodilo, sem hitela z dragocenim pismom k ljubemu odrešeniku v tabernakeljnu in sem mu darovala vse, kar sem kedaj dobrega storila, kot mal zahvalen dar za našo plemenito in milostljivo gospo grofico; kajti jaz sem videla v tej nepričakovani pomoči čudež. Naj bi tedaj ljubi Bog obilno poplačal Vaše Preblagorodje in Vaše sveto in plemenito delo obogatil z vsemi svojimi milostmi in blagoslovi. Meni je nemogoče, da se Vam plemeniti dobrot-nici dostojno zahvalim, pa opiram se na malega Jezuška. On Vam gotovo v prihodnjem letu izpolni Vaše želje, bogato obdari spoštovano družbo in pri zdravju ohrani plemenito ustanovnico z vsemi ljubimi hčerkami. Da, resničen je pregovor: Kjer je največja sila, božja roka tam je mila. Na svojih običajnih potovanjih, na katerih obiskujem najbolj oddaljene koče, naletim vsak dan na novo siromaštvo. Včeraj sem našla celo rodbino, ki je še bila komaj pri življenju. Oče je ležal mračnega obraza v kotu, zraven njega šetleten sinček. Mati, še mlada ženska, je slonela z otrokom na prsih ob podboju; na njo se je opirala najstarša deklica. Vse je bila sama kost in koža. Ko sem prilezla v bajto, mi je že molila žena nasproti svoje izsušene roke in rekla s slabim glasom: »Sedaj upam, da ne bomo prisiljeni od gladu umreti, ker te je vendar poslal k nam ljubi Bog. Včeraj je že umrl en otrok od gladu.« Pri tem je pokazala na še ne pokopano truplo mrtvega otroka. Nato so pobledele njene ustnice in reva se je zgrudila brezzavestna na tla. Te besede in pogled na ubogo pogansko rodbino so mi trgali srce; vedela sem namreč, da ne morem niti najmanj ustreči njihovim upom. Naposled se je zganil še oče in z žalostnim pogledom mi je rival nasproti svoje 3 izstradane otroke. V bridki zavesti, da jim ne morem pomagati, sem
takoj krstila najmlajša otroka in skušala pomiriti od gladu javkajočega dojenčka. Sila uči moliti. Nevede sem pokleknila med žrtve gladu, prosila Boga pomoči in zraven mislila, kako bi jih lahko rešila. Molila sem nekolikokrat molitvico sv. Terezije k sv. Jožefu in glej, vseh deset rok poganske rodbine se je sklenilo k molitvi. Zlasti me je milo gledalo žalostno lice male deklice in solza za solzo je kapljala iz globoko \drtih očij. Mati, ki se je medtem vzbudila iz omamice, me je ganjlivo prosila, da bi vendar spravila deklico na misijon. Težkega srca sem dala prenesti ubogega otroka na misijonski zavod, ker sem vedela, da skoro ne bomo mogli dalje preživeti dosedanjih 50 otrok. Ko smo dospeli domov, je omedlela deklica na dalje časa, iz nosa in ust ji je tekla kri. Ker smo mislili, da je mrtva, smo jo za silo krstili. Čudežno ! kmalu se je spet prikazala iskrica življenja. Naši otroci so obkolili deklico z izrazom sočutja in pozornosti; sedaj je rešena, njeni bratje in sestre pa so v nebesih. Stariši in mnogo drugih pa bodo, kakor upamo, vsled Vaše pomoči ostali pri življenju. Vsi ti obetajo, da hočejo postati, če okrevajo, pridni kristjani, ki bodo visokorodni gospej grofici hvaležni do konca dni j. Nič manje ne razsaja ta nadloga v sosednjih poganskih deželah. Zlasti hudo je v deželi Uru. Kakor hitro nam ljubi Bog pošlje sredstva, bomo začeli tukaj delovati. Vsak teden potujem z eno deklico v to divje ozemlje, kjer vsakokrat krstim veliko število ljudij, ki od gladu umirajo, in na ta način njihove duše spet k stvarniku pripeljem.
Zdi se mi, kakor da bi si bil Bog izbral v tem divjem Uru marsikatero dušo na poseben način. Izmed mnogo slučajev naj navedem enega: Ko sem prišla k k neki umirajoči starki, sem jo slišala klicati: »Pridi, pridi, velika gospa ljubega Boga; ni res, ti prideš ravno iz nebes, ljubi Bog te je k meni poslal, predno umrjem?« Na to je poiskala mojo roko in je pljunila večkrat na njo (posebno izkazovanje časti, ki je tukaj v navadi.)
Začela sem jo poučevati in se nisem mogla dovolj načuditi, kako je starka vse tako dobro razumela. Kleče in sklenjenimi rokami je poslušala moje besede. Po sv. krstu je zavriskala glasno od sreče in veselja. Predno sem odšla, me je prosila, da bi vzela s seboj kozo, vse njeno premoženje, in jo, kakor je mislila v svoji preprostosti, podarila ljubemu Bogu. Naš misijon dobro napreduje. Saj pa tudi zna naš o. sup. Daubenbayer razširjati duha in čednosti prvih kristjanov; božji blagoslov počiva na na-
šem misijonu. V malo mesecih ob času lakote smo poslali okoli 300 duš v nebesa. Naši kristjani kar tekmujejo v iskanju lačnih in bolnih, čeravno morajo zato dosti trpeti od poganov. Tudi malo število naših prvih krščanskih devic prenaša v tej deželi srčno vsa zaničevanja in zasramovanja. Vedno si želimo ustanoviti poseben mal dom za te dobre deklice, katerih število vedno narašča. Da bi Vaše blagorodje še v tem oziru pomoči prosila, bi bilo menda preveč. Mogoče navdihne ljubi Bog vsled goreče molitve teh otrok kakšno plemenito dobrotnico, ki bo sčasoma ustanovila zaželjeno hišico. Prepričanje, da se Vaše blago materino srce za vse zanima, mi je dalo pogum, da napišem to dolgo pismo.
O O Kratka misijonska poročila. O O
Khartum, (egiptovski Sudan). Škof Geyer nam naznanja s 1. marcem: »V nedeljo septuagesima 14. februarja, smo polagali vogelni kamen za novo cerkev na čast našega Gospoda in Odreše-nika Jezusa Kristusa na misijonski zemlji v zelo lepi legi ob modrem Nilu. Slovesnosti so se udeležili katoličani treh mest Kartum-a, Khartum-Noss-a, in Omburman-a, kjer so zastopane različne evro-pejske narodnosti, katoliški vojaki angleške posadke, kakor tudi različni zastopniki Orientalskih združenih obredov Maronitov, melhi-tov in Sircev. Častno mesto je zavzemal ces. kr. poslanec grof Tadej Solesta-Koziebrodski, ki je prišel iz Egipta, da bi zastopal Nj. ap. Veličanstvo, cesarja Franca Jožeta, največjega zaščitnika mi-sijonov. Kakor znano, je cesar Franc Jožef 10.000 fr. daroval za zidanje cerkve. (Družba sv. Petra Klaverja, oziroma njeni dobrotniki so prispeli 2000 fr.) S temi darovi, ktere je dozdaj sprejel škof Geyer, je mogel začeti zidati cerkev, pa ne zgotoviti. Zaradi-tega se priporoča ,še zanaprej blagim dobre ni kom«.
Opat Franz Phanner f. Misijonar Franc Mayer nam piše 29. maja t. 1. iz Natala o slavnem
ustanovniku Mariannhilla sledeče: »Njegova glava je bila jasna do konca in srce mu je bilo na pravem mestu; v zadnjih 4-letili je mnogo trpel na telesu. Samo 14 dni je bil v postelji, slutil je konec življenja, zato je hrepenel po zakramentih umirajočih, umrl pa je brez duhovnika. Njegov stari prijatelj, telesni zdravnik, tajnik itd., o. Jožef Biegner je moral iti na večer 23. maja zelo daleč k nekemu bolanemu otroku in je že 24. maja našel opata mrtvega. Umrl je ob 1. uri po noči. K pogrebu je poslal tudi guverner svojega zastopniku in dolgo so-žalno pismo. Pokopal ga je po obredu trapistov škof Delalle. Rad bi še bil opat Franc doživel prenovitev notranjih razmer Mariannhilla. Sedaj bo pa v nebesih mogočen priprošnik«.
Škof Dupont, apostolski vikar dežele Niasa, piše, da se marljivo zida cerkev v Čilubuli. Imela bo 3 ladje in bo 60 metrov dolga in 27 metrov široka. 4—5 tisoč ljudi bo imelo notri prostora. Koliko truda bo prizadela ta stavba misijonarjem in kako velik spomenik ljubezni bode sredi paganske dežele! Skrbni škof prosi pomoči pri evropejskih kristjanih, da bi mogel dovršiti to veliko delo.
Škof Hirth, ki se sedaj ravno mudi v Evropi, piše, da se v njegovem vikarijatu južni Nianci že začenjajo tvoriti 2 novi misijonski središči in da so se v Isavi naselile Bele sestre. Vsako četrtletje se jih da na stotine krstiti v tej blagoslovljeni deželi, ki je posvečena božjemu srcu. Na otoku Bukobe se tudi pripravlja misijon in v deželi, kjer je doma bolezen dremavost, se ustanovijo 2 novi postaji, ki bodo gotovo po svoji moči zadrževali to strašno kugo.
Ceščenje kač. O. Leronge izmed očetov sv. Duha poroča iz Francoske Gvineje, da sta dva njegovih sobratov vkljub deže-vanju odpotovala v notranjščino, da bi nastavila na novo nekega zamorca kot kateliista (učitelj veronauka) v veliki vasi Sanghia, ki leži 75 km severno od Kona-krija. Ta vas je pogansko središče nekega plemena, katerega vse bogoslužje obstoji v tem, da po božje časti kačo, ki lazi prosto po vasi in ima svoje svetišče in svojega duhovnika. Misijonar prisrčno prosi, da bi podpirali njegove katehiste, ki so mu tako potrebni pri preobračanju tega tako globoko palega ljudstva.
Cerkev na čast N. L Gospej Rožnivenski na obrežju Sierra Leone. V Blami že podira o Scheer, C. S. Sp., velikanska pragozdna drevesa, da bi postavil cerkev Materi Božji. Število kr-ščencev je še malo, okoli 40 na leto in sicer otrok aii umirajočih; pa misijonar upa, da bode Mendi-zamorce lažje pridobil za krst, kakor hitro bode cerkev postavljena.
O. Hiller, S. J., piše o na novo ustanovljenem misijonu v deželi A n go n i (blizu Niase) sledeče: > Godi se nam dobro. V šoli imamo 90 deklic in 80 dečkov, ki prihajajo pravilno k pouku in razventega še 125 katehumenov (človek, ki se pripravlja na krst). V Boromi so vsi kristjani pobožno opravili tridnevne duhovne vaje.
Saj so ravno duhovne vaje najmočnejše sredstvo, da ostanejo spreobrnjeni pogani v veri stanovitni, kar je še večkrat težje ko spreobrnitev sama, posebno, ker dajejo Evropejci tako slab vzgled, da se moramo sploh čuditi, da ti ubogi zamorci brez najmanjšega nadnaravnega znamenja še vendar verujejo«.
V apostolskem vikarijatu Unianiembe so se ustanovile v deželi Urundi 2 novi misijonski postaji. Ena je posvečena Marijinemu vnebovzetju, druga sv. apostolu Matiji. Nadalje je ustanovil škof Gerboin semenišče za zamorce, da bi si vzgojil za svoj veliki vikarijat katehiste in duhovnike. Mi priporočamo to važno podjetje vsem dobrotnikom mi-sijonov.
Iz dežele Niasa poroča o. Deau iz Marijine družbe sledeče: »Cela truma, protestantskih misijonarjev se je vsula na naš Shiere. Devet različnih sekt se trga za to zanimivo in mikavno misijonsko ozemlje«. Dragi bralci, pridite katoliškim misijonarjem na pomoč z molitvijo in miloščino!
Iz Warmbad-a v nemški južno-zahodni Afriki nam piše misijonska sestra 11. marca: »Dogodki zadnjih let, mir in nepričakovano hitri razvoj misijona, nam spričuje, da je Božič 1906 prinesel mir vsem tistim, ki so dobre volie. Hotentoti so vdani. Vsaki šesti mesec se menjajo pri delu na železnici. 50 mož iz različnih krajev gre skupaj na delo. Jožef Christian podpoveljnik ladje vodi vzgledno svojo vrsto. Sam koplje studence in si je napravil velik vrt, v katerem ima tobak, tikve, peso, melone. Vsaka družina ima svoj del, katerega obdeluje, in na gotovo znamenje morajo vsi, možki in ženske iti na delo. Kdor ne gre prostovoljno, ga prisilijo. Dober smisel za pravico imajo Hotentoti. Kadi pri-poznajo svoje napake odkritosrčno in se ne ustavljajo zasluženi kazni.
Zapiski družbe sv. Petra Klaverja.
Rim, 14. julija. Msgr. Jalabert, apostolski vikar v Senegambiji in apostolski prefekt v Senegalu, je hotel •obiskati našo častivredno gospo glavno voditeljico.
16. avgusta je prišel na obisk veleč. o. F o rt una t o de S e 2 n o, frančiškanski misijonar v Beni—Suef-u.
23. avgusta. Veleč. o. Girolamo Apollo ni, misijonar iz družbe Jožefitov, je prinesel iz Bengasija nekaj fotografij za našo glavno voditeljico in nam je pripovedoval različne in zelo zanimive podrobnosti o težavnem in truda-polnem misijonskem delovanju med ubogimi zamorci v deželi Bengasi, ki je popolnoma udana mohamedanski veri. Ce se kdo pokristjani, ga gotovo čaka mučeniška smrt, kakor hitro zapusti konzulatsko ali misijonsko ozemlje.
3. septembra. Obiskal nas je veleč. gosp. škof Spreiter, apostolski vikar v Dar-es - Salaamu, ker je upal, da bo našo gospo glavno voditeljico že našel doma.
Podružnica Vratislava. 86. občno zborovanje nemških katoličanov v Vratislavi je bilo v korist misijonom vobče, Ikakor tudi stremljenju in težnjam naše Klaverjeve družbe. Zlasti je treba omeniti izvrsten govor kneza Alojza Lowensteina iz Klein - Heubacha na prvem javnem zborovanju, v katerem je obravnaval naše misijone. Med različnimi misijonskimi družbami, k katerim bi naj po njegovem prigovarjanju pristopali v velikem številu, je izrecno imenoval tudi našo Klaverjevo družbo, ki deluje, kakor se je govornik izrazil, pod požrtvovalnim vodstvom grofice Led6-chowske za afriške misijone vseli narodnostij.
Nadalje smo priredili v torek 3. avgusta v gostišču sv. Neže posebno zborovanje, ki je kaj dobro uspelo. V svečano okrašeni dvorani je imela komaj prostora velika množica poslušalcev, ki je prihitela vkljub neprilični uri (ob 2. uri popoldne). Zborovanje je otvoril s kratkim nagovorom učitelj veronauka g. Hofmann, na kar je imel veleč. o. Froberger, provincial Belili očetov v Trieru, globoko premišljen slavnosten govor. Naposled še nastopi veleč. o. Acker, provin-cijal očetov sv. Duha iz Knechtstedena, ki je priporočal s krepkim glasom in v prisrčnih besedah našo družbo. Burno ploskanje je bilo plačilo govornikov.
Misijonski zavod Marija Sorg. Od 18. do 19. septembra je bil pri nas na obisku zelo zaslužni misijonar g. Jožef Olirwalder, znan kot sužnjik v egiptovskem Sudanu. Zelo ga je veselilo, da je spet videl po osmih letih našo glavno) voditeljico, in .še večjo radost je čutil, da ji je
lahko sporočil, koliko pohvalnih sodb je že slišal o namenu in delovanju častite družbe. Ker je čutil bolezen, se mu je mudilo v Afriko, da bi počival v afriški zemlji, kar je bila njegova srčna želja.
Podružnica Dunaj. 4. septembra. Včeraj je prišla sem naša glavna voditeljica v spremstvu svoje tajnice. Danes se je udeležila posvetovalnega zborovanja tretjega občnega družbenega shoda, ki se je vršilo v takozvani cvetlični dvorani. Posegla je tudi v debato o predavanju veleč. g. Knebela, mestnega župnika v Mannheimu: »O zunanjem delovanju kongregacij«. Pri tem je posvetila med številno zbranimi družbeniki in družbenicami nekaj navdušenih besed poganskim misijonom in se spominjala posebno največjih revežev, ubogih afrikanskih zamorcev.
6. septembra. Kakor je že našim bralcem znano, smo napovedali tedaj, ko še nihče ni mislil, da ne bo avstrijskega katoliškega shoda, da bomo pri tej priložnosti priredili posebno misijonsko zborovanje. Vkljub odpovedi katoliškega shoda je sklenila naša glavna voditeljica, da priredi misijonsko zborovanje, toda brez sodelovanja misijonarja o. Lamberty-ja. Ni se ga namreč upala prositi na tako dolgo potovanje, kakor je od Aachena do Dunaja, da bi morebiti ne govoril praznim klopem. Ali vendar je bila naša prireditev v slavnostni dvorani inženirskega in arhiteknega društva bolje obiskana, ko bi bil kdo pričakoval. Grofica Led6chowska otvori zborovanje in se opraviči v kratkih besedah zavoljo »razočaranja«, ki ga je pripravila poslušalcem, da nastopi kot edina govornica. Na to je imela dolg govor o vrednosti in pomenu družbe sv. Petra Klaverja in od nje podpiranih misijonov.
Budim—Pešta. 7.-9. septembra. Iz Dunaja je obiskala glavna voditeljica kar mimogrede našo oddajalnico v Budim—Pešti. Vsa vesela je pritrdila, da naša misijonska pisarna, ki se nahaja v prostorih družbe sv. Ladislava na Frančiškanskem trgu št. 7, pravilno deluje in da si pridobiva madžarski »Odmev iz Afrike« polagoma vedno več naročnikov in misijonskih dobrotnikov. Hvalo za to smo dolžni vztrajn; in požrtvovalni gorečnosti naše budimpeštanske zastopnice
Popolni od.p"o.ste!k:r wee«««
ki ga lahko dobijo udje družbe sv. Petra Klaverja meseca
grudna.
Dne 21. grudna, na god sv. apostola Tomaža.
Dne 27. grudna, na praznik sv. apostola in evangelista Janeza.
l*ogo)i: Vreden sprejem zakramenta sv. pokore in presv Kešnjega Telesa oblskanje cerkve in molitev po namenu sv. OCeta za razSIrjanjc sv. vere.
Ponatis člankov is ,Odmeva i* Afrike" m dovoljen, ponatis misijonskih pisem in poroiil le s natančnim podatkom virov.
■■ —
IzdajaKlaverjeva družba v Solnogradu. — Odgovoren uredn.: A.Slamič