Sedemdesetletniku tov. Antonu Kosiju Skoro ne morcm vcrjeti, da se je 16. t. m. obnovil že sodemdesetič Tvoj rojstni dan. Saj menda vendar ni še tako dolgo, ko me je življenjska pot po Tvoji in žal prehitro umrlega učitelja idealista Rudolfa Vrabla zaslugi privedla v ponosno in narodno zavedno Središčc ob Dravi, kjer sem še-le drugo leto okušal takrat učiteljstvu še bolj skromno mego danes odmerjeno skorjico kruha. In vendar je res. Saj je od takrat zatonilo v večnost že nad tridcset let. Ti si bil takrat v najlcpši moški dobi. poln ustvarjajoče sile in si imel že za seboj blizu dvajsct let pladonosnc^a dela v šoli in izven šole. Tvoje litcrarno delovanje je bilo že znano in priznano širom domovinc. »Zabavna knjižnica« je žc takrat zabavala v več desettisočih izvodih našo slovensko mladino ta jo bodrila za vse lepo in dobro. Pa ne samo zabavala, ampak tudi poučevala je mlade in stare. »Narodne legende« v treh zvezkih so bile priljubljeno čtivo zlasti mladini iin preprostemu ljudstvu. »Šaljivi Jaka« je že nas vedril in kratkočasil z nepokvarjcnimi šalami. »Zlate jagode« smo zobali z užitkom mladi in stari. Za izpremembo pa smo včasih zopct posegli po kateri izmed Tvojih »Sto legend«. Po naših šolah smo že prepcvali Tvojih »Štirideset napevov za šolske pesmi«. — Vinogradniki so se že branili »Peronospore ali strupene rose« po Tvojih navodillih in »čuvali vinsko trto«. Tvoj »Umni kletar« je že takrat našel po Družbi sv. Mohorja pot v skoro sleherno slovensko hišo in klet in tako izdatno pripomogel do zboljšanja našega takrat šc dokaj primitivncga kletarstva. Torej ccla vrsta dcl, ki so bila zlasti v tisti dobi — pred štiridesetimi leti, ko ni bilo pri nas še ljterarne nadprodukcije ter smo bili v tcm oziru šc dokaj siromašni in uborni — prav potrebna in koristna. Saj so zanesla lepo oblikovano tiskano besedo med najširše iplasti ljudstva, ga zabavala i.n učila in mu v izdatni meri pripomogla k moralnemu in gmotnemu podvigu. Da nisi pozabil v tch toliko produktivnih letih na stanovsko strokovna vprašanja, je pri Tebi, ki si bil z dušo in telcsom učitclj, samoobsebi umevno. O tem pričajo Tvoje razprave v takratnih letnikih »Popotnika«. Kot sin naših, od Boga blagoslovljcnih Slovenskih goric, si seveda bil še poseben ljubitelj kpe pesmi. Zato si zlasti v drugi polovfci svojega vscstranskega javnega delovanja ustvarjal in ustvaril »šopke« in »venčke« pusmi za šolsko mladino večinoma po narodnih napevih. Pri šolarskih mašah si vidcl veliko vrzel, ko smo gonili stare, po melodiji in tudi bcsedilu največkrat tuje in že obrabljene cerkvcne pesmi. Zlagal si nove, lažje in bolj melodijozne, ki so se mladini in ljudstvu prikupile in mu segle bolj v dušo. Za šolske prireditve si oskrbel kratke preproste nastope in spevoigre, da ni bilo trcba ssgati po tujih dclih in sc z njimi mučiti ne učiteljstvu in nc mladini. Tako je potekalo Tvoje dolgo življcnjc vodno v neprestanem delu in ustvarjanju moralnih in gmotnih dobrin za ljudstvo in mladino. Bil si res učitelj ne samo lastni šolski mladini med štirimi stcnami, ne samo na vrtu, ko si jo praktično učil umne sadjereje, ampak tudi mladini in odraslim širom naše domovine. S svojim vzgledom in besedo pa si bil učitelj tudi nam mlajšim učiteljem.  Marsikaterega je tvpj vzglcd vzpodbudil. da je prijel za pcro, da sc je lotil tega ali onega obče koristnega posla, katerega bi se najbrže ne bil nikoli. Zato je imelo prav vzgledno ormoško učitdjsko društvo, ko Te je ob Tvoji upokojitvi po štiridesetcm letu službovanja v Središču izvolilo 1. 1925. za svojega častnega člana »kot vnctega pospeševatelja društvenih koristi«. Pri Tebi me ni prav nič začudilo, da sc še sedaj ne moreš popolnoma ločiti od šole in njene mladine ter prostovoljno poučujcš priljubljeno Ti petje. Tako ostajaš kljub svojim sedmim križem sam mlad mcd mladimi in še vedro lahko vodiš kot načelnik podružnico »Sadjarskega in vrtnarskega društva« tcr opravljaš tajniške posle srcdiškc »Hranilnice in posojilnice«. Da Te Tvoja ustvarjajoča sila še ni zapustila. so nam v dokaz publikacijc, ki so zagledale beli dan še po Tvoji upokojitvi skoro vsako leto vsaj ena, če ne več. In Tvoj udobni. za marsikoga izmed nas tedaj naravnost razkošni dom, je delal čast ne samo Tebi in Tvojim, ampak celemu stanu. Koliko učiteljstva je v njem uživalo gostoljubljc, koliko veljakov različnih stanov ga je posetilo. Ti in Tvoj ponosni dom pa sta kazala vsem, da učitelj že takrat ni bil zadnji v pratiki stanov. četudi so ga mnogi smatrali kot takega. Pa Tvoje s toliko ljubcznijo in strokovnim znanjem negovane gorice! Še scdaj mi je toplo pri srcu, ko se spominjam tistih lcpih uric, ko smo se zbirali v Brebrovniku in na Kogu ter uživali rajsko lepoto Ormoških goric in žlahten sok Tvojega dela in truda. Tovariš Kosi! Z upravičenirn ponosom in z zadovoljstvom v srcu se ob svoji sedemdesetletnici lahko oziraš na razmcroma dolgo in z mnogimi uspehi venčano življenjsko pot. Zato pa: §e mnogo zdravih in zadovoljnih let! — ski.