NOVA KNJIGA                                      naslednje:  ko človek umre in za njim
PRAZNINA NE MORE RANITI             ostane praznina v življenju, se na nek
PRAZNINE                                            način zgodi, da človek kot praznina eksi-
stira posthumno v Zasmrtju (kot imenuje
Založba Mihelač je izdala novo knjigo     oni svet avtor), zato ne more več nazaj,
Iva Svetine z naslovom Tibetanska knji-     vse dokler ne mine 49 »karmičnih« dni,
ga mrtvih.                                                kolikor potrebuje  človekova duša,  da
Gre za prozo, poezijo ali dramatiko?     prepotuje tri ravni Bardoja (Zasmrtja),
Ne moremo se otresti občutka, ko prebi-     se pravi Smrt, Sanje in Rojstvo. Svetina
ramo najnovejšo knjigo Iva Svetine z na-     je Tibetansko knjigo mrtvih tudi zasnoval
slovom Tibetanska knjiga mrtvih, da nje-     na podoben način, kot je zasnovana iz-
govo pisanje vsebuje od vseh naštetih     virna knjiga Bardo Thodol; ravno tako jo
smeri nekaj tega in nekaj onega. Knjiga     je razdelil na te tri pomenljive razdelke,
se prav zlahka bere na vse tri omenjene     od katerih vsak posebej govori »Bukriju,
načine: kot prozne vrstice, kot lirični za-     Sinu, ki prihaja,« svoj nedoumljivi testa-
pis in kot dramski dialog (monolog?).     ment.
»Praznina ne more raniti praznine,« pra-         Moramo priznati, da Svetina izredno
vi Učitelj (str. 59). To naj bi pomenilo     dobro pozna staro tibetansko mistiko in
991
Rade Krstič
vzhodnjaško religiologijo, saj skoraj z verodostojnim posluhom za najbolj zapletene in dobesedno nerazkrite pojme oblikuje močno indoktrinirano pripoved, »pravljico za odrasle«, pravzaprav nekakšno kroniko za tiste, ki se »pripravljajo« za poslednjo uro. Kolikor nam je znano, je izvirnik potrebno brati na uho umrlemu, da se le ta zave svoje neizprosne poti skozi svet Zasmrtja, ko ga obiščejo v breztelesni snovnosti razna bitja, prividi in svetlobe, kot so npr.: Glasniki smrti. Pod lotosom rojeni, Kostolomci, Vse Dobri Oče, Mati, ki je praznina, Gnev prinašajoči, Čuvarka smrti z Jakovo glavo in drugi. Svetina jih namreč našteje veliko, veliko več.
In kakšna je razlika med originalom in Svetinovo knjigo? Najprej prihaja na misel, da je Svetina nekatere stvari »popravil« in »pripravil« za duhovno ozračje, kakršno je slovensko; torej je napisal Tibetansko knjigo mrtvih za Slovence.
Kolikor je ta tekst drama, kot jo na hrbtni strani označuje recenzent Tomaž Toporišič, bo na odru učinkoval »tako s svojo eksotičnostjo kot z bleščavo pesniške dodelanosti.« Zato pa je poglavitno vprašnje, ali bo tekst kot drama tudi ustrezno berljiv, kajti prej bi se lahko reklo, da gre za dovršen lirični zapis in bi bilo branje dokaj drugačno, če bi ga razumeli in dojeli kot ep ali morda kot tragično pesnitev. Še prej pa je Svetinovo Tibetansko knjigo mrtvih mogoče brati tudi kot prozno stvaritev, dasiravno so stavki dialog med Bukrijem in drugimi. Vseeno: knjiga je zanimiva in da se jo prebirati tudi po večkrat. Komentarje je napisal Ivo Svetina. Knjigo je uredil Tone Pavček. Opremil jo je Jurij Kocbek. Iz Tibetanskih legend povzemamo uvodno misel v knjigi: »Ena sama resnica je, ki je nihče ne more zanikati: resnica trpljenja.« (str. 5)
Rade Krstič
992