YU-ISSN-0350-4697 slovenski čebelar 11 Letnik LXXXVI —Leto 1984 LETO 1873 — PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM sloYensM čebelar VSEBINA Martin Mencej: Pogled na letošnjo čebelarsko razstavo na Gospo- darskem razstavišCu..................337 Jože Grabrijan: Čebelarjeva opravila v novembru.........................401 dr. Jože Rihar: Trotovina v čebeljem gnezdu.............................403 inž. Franc Šivic: Kako smo čebela- rili v letošnjem letu................407 Janez Mihelič: 3. Mednarodni simpozij o varozi v Splitu .... 409 dr. Metod Kopitar: Ocena razširjenosti kužnih bolezni čebel v Sloveniji ................................411 Franc Kolenc: Jesensko odbiranje satja za pretopitev je pomembno čebelarjevo opravilo..............414 Lojze Kastelic: Pridelovanje gozdnega medu...............................416 Jože Grabrijan: O letošnji čebelji letini na Kočevskem . . . . . 418 izkušnje naSih Čebelarjev dipl. kmet. inž. Franc Smerc: Ni isto selekcija čebel ali vzreja matic......................... 419 Martin Mencej: To ni bil boj, to bilo je mesarsko klanje . . . 421 ZA ČEBELARSKE KROŽKE Iz čebelarskega krožka CD Majšperk ..................................423 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Andrej Sever: Belokranjski čebelarji na Miele 3 v Porto Gruaru 425 Stojan Droč: Čebelarji na Koprskem so razvili prapor .... 426 BILTEN MEDEX Ivan Esenko: Čebelarstvo v Keniji (nadaljevanje)......................I Komentar k simpoziju APIMON- DIJE — Varoa 84.....................II Vzreja matic, naročila in prevzem matic (referat na IX. posvetovanju v Ljubljani)..................III SLOVENSKI ČEBELAR glasilo Čebelarskih ORGANIZACIJ SLOVENIJE St. 11 1. november letnik 86 CONTENTS M. Mencej: A view on this year’s beekeeping exhibition at Ljubljana fair................................337 J. Grabrijan: Beekeeper’s occupations an November.......................401 J. Rihar: Drone brood in a bee nest 403 F. Sivic: How we have practised beekeeping this year.................407 J. Mihelič: 3rd International Symposium on varroa in Split . . . 409 M. Kopitar: The estimation of the spread of the contagious diseases of bees in Slovenia..................411 F. Kolenc: The autumn selection of comb for meeting is an important beekeeper’s work..................414 L. Kastelic: The production of the forest honey.........................416 J. Grabrijan: About this year’s beekeeping harvest in Kočevje region............................418 OUR BEEKEEPERS’ EXPERIENCES F. Smerc: The selection of bees is not the same as the raising of bee queens...........................419 M. Mencej: It was not a fight it was a massacre........................421 FOR BEEKEEPING SOCIETIES From the beekeeping circle ČD Majšperk.............................423 A. Dukič: Setting the beehouse soroundings.........................424 FROM THE SOCIETY LIFE A. Sever: Beekeepers from Bela krajina at Miele 3 in Porto Gruar 425 S. Droč: Beekeepers from Koper region unfolded their flag . . . 426 MEDEX BULLETIN I. Esenko: Beekeeping in Kenya (continuation).....................I A Comentary to the Symposium Apimondia — Varroa 84 .... II Raising of beequeens, orders and acceptance of beequeens .... Ill A report at 9th conference in Ljubljana............................Ill n 35686 ČLANARINA V LETU 1985 Na podlagi pooblastila letošnje 33. redne skupščine (občnega zbora) je izvršni odbor ZCDS na svoji tretji redni seji dne 20. oktobra 1984 sprejel sklep o članarini ZCDS za leto 1985, ki bo znašala 1000.- din in 2 din od gospodarskega panja. Odločitev je bila težka, toda neogibna. Dviganje cen prizadeva tudi naše vrste. Ne gre drugače; ali povišati članarino ali zmanjšati obseg Slovenskega čebelarja in kakovost papirja. Odločili smo se za prvo in se še bolj zavzeli za kakovost naše tradicionalne strokovne revije. Pri cenah smo žal popolnoma nemočni. Letos smo za prvo številko dali 19,55 din za en izvod, za deveto 29,81 din, za deseto pa že 34,25 din. Ponudba za leto 1985 pa je že 49,65 din za en izvod revije, brez jamstva, da bo ta cena veljala vse leto. To pomeni, da bomo iz letne članarine posameznika dali okoli 550,- din samo za papir in tiskarske stroške. Potem so pa še drugi stroški Slovenskega čebelarja; poštnina, ekspedit, vrečke, avtorski honorarji in drugi izdatki. Imamo pa tudi druge stroške ZCDS in članarino SPOJ. Zavedamo se, da je povišana članarina hud udarec za čebelarje z manjšimi dohodki, predvsem upokojence, naše zveste člane. Izvršni odbor v naslednjem letu tudi ne bo zmanjšal naporov pri iskanju sredstev iz drugih virov. Izvršni odbor ZČDS POGLED NA LETOŠNJO ČEBELARSKO RAZSTAVO NA GOSPODARSKEM RAZSTAVIŠČU MARTIN MENCEJ Široko zasnovana in vsebinsko bogato izvedena ter okusno prikazana razstava NARAVA — ZDRAVJE na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani v dneh 20.—23. septembra je bila dogodek ne samo za strokovnjake in ljubitelje posameznih panog (cvetja, lovstva, ribolova itn.), ki so bile med seboj smiselno povezane, ampak je bila namenjena najširšemu občinstvu. Da je temu res tako, najzgovorneje kaže podatek, da si je razstavo ogledalo prek 50.000 obiskovalcev. Da sodi v ta široki okvir razstave tudi čebela in čebelarstvo, je samo po sebi umevno in ZČDS je kot organizator tega dela razstave to tudi upoštevala. Ker pa tudi ta del razstave ni bil namenjen le čebelarjem, ki so ob tej priliki imeli svoje posvetova- nje in naj bi jim bili na ogled eksponati najnovejših dosežkov na področju čebelarjenja, ampak širšemu občinstvu, ki kaže vedno več zanimanja tudi za to zvrst življenja v naravi, je bilo potrebno temu ustrezno prilagoditi razstavo. Za nami so časi, ko so se ob takšnih priložnostih zbirali in ogledovali razstavljene predmete v glavnem le čebelarji, si izmenjavali izkušnje, uspehe in neuspehe. Danes je zanimanje prešlo na širše občinstvo in kar je najbolj razveseljivo, v vrste mlajše in na j mlajše generacije, ne glede na spol. To dokazuje že sama sestava obiskovalcev, ki so z zanimanjem ogledovali razstavljene predmete in poslušali razlage. Razveseljiv je bil pogled na skupine nečebelarjev, predvsem še Čebelar Miro Rukavina je razvil begalnice, matične rešetke in sponke za nakladne panje Dvigalka za tehtnico, ki jo je razstavil Jože Rihar mladine, kako pozorno opazujejo ži- zadovoljila obiskovalce in ponudila vljene čebelne družine v Bitence- temu ustrezen vpogled v dejavnost vem opazovalnem panju že pred vho- čebel in čebelarstva. Res je, da na dom na razstavni prostor. razstavi ni bila izvedena anketa ali S tem v zvezi se pa vsiljuje vpra- vprašalnik s pripombami, kar bi bilo šanje, ali je temu ustrezno razstava zelo zaželeno in koristno, ker bi bil Razstavni paviljon Hmezad čebelarske zadruge Medex je razstavil široko paleto čebelarskih pripomočkov, panjev, strojev in dietetičnih izdelkov s tem dan določen kazalnik organizatorjem prihodnje razstave. Zato naj se ustavimo pri pregledu razstavnega prostora in prisluhnimo mnenju in pripombam posameznih čebelarjev in nečebelarjev. V okviru razpoložljivega prostora so eksponati Hp Medex vsebinsko in oblikovno že znano /prijetno učinkovali od njegovih razstavljenih izdelkov do priprav za sodobno čebelarjenje, s katerimi razpolaga v svo- čebelarji so na razstavi dobili tudi vse Hp Medex je razstavil tudi novi informacije o pravilni uporabi zdravila električni topilnik za vosek, ki bo folbex VA kmalu v prodaji Jože Rihar iz Gabrja pri Ljubljani je za razstavljeno točilo in korito za odkrivanje satja prejel priznanje ZCDS '.U&nofrmjKirif ' id- Schtvio m* prwmm. M:-? ass Sl?««» ji trgovini. Podobno bi lahko rekli o razstavnem prostoru Hmezada in njegovih izdelkov, seveda v skromnejšem obsegu. Povsod so prikazali nekaj novosti, kot so topilniki za vosek itn. Čebelarji inovatorji si vedno bolj prizadevajo, kako bi čebelarjenje čim bolj racionalizirali, z novimi ali pa popolnejšimi pripomočki olajšali čebelarjevo delo in dosegli čim večjo bero čebel. Zato je bilo tudi veliko zanimanja pri tovrstnih eksponatih, pa naj si bo pri strojih za točenje; medu ali pa pri preurejenih in dopolnjenih AŽ panjih Frančič-Debelako-vega tipa z zakladami, ki so se pri ne- katerih čebelarjih kar dobro obnesli, kakor poročajo, ali pa pri Koplano-vemu panju, ki se že kar močno razlikuje od standardiziranega AŽ panja. Če je ta del razstave zadovoljil čebelarje, pa ne bi bilo odveč prikazati širšemu delu občinstva razvoj glavnih panjskih sistemov pri nas do današnjih dni, predvsem še za mladino, ki ni bila ravno maloštevilna v vrstah obiskovalcev. Zveza čebelarskih društev Slovenije, ki je bila organizator razstave, je imela svoj oddelek na razstavišču. Pričakovati je bilo, da bo na ogled razvejana dejavnost Zveze. Ta del Plastična matična rešetka, ki jo izdeluje Miro Rukavina, je bila po treh letih uporabe še zelo dobro ohranjena. Foto: vse slike J. Mihelič razstave pa bi moral biti bolj zanimiv, tako po vsebini in po obliki. Vsaka od Zvezinih sekcij bi lahko pokazala svojo dejavnost in prizadevanja za razvoj našega čebelarstva. Vzemimo samo založniško dejavnost s svojimi novejšimi domačimi strokovnimi in poljudnimi izdajami za čebelarje in nečebelarje, da ne omenjamo izdaj s širšega jugoslovanskega območja. Morda bi bilo primerno prikazati nekaj reprezentativne literature iz tujine. Seveda bo potrebno literaturo primerno zavarovati in čuvati, da ne bo postala »plen« zbiralcev. Tudi sekcija mladih čebelarjev, katerih dejavnost se tako razveseljivo razvija med našo mladino, bi lahko v prihodnje pokazala s podobami in grafikoni prizadevanja mladih čebelarjev in s tem spodbujala mlade obiskovalce in njihove starše za čebelarjenje?! Nasprotno temu pa je bila sistematično obdelana in nazorno predstavljena dejavnost čebelarskega raziskovalnega tabora Leskovec 1984. S svojo novo vsebino in načinom dela mladih raziskovalcev je angažirana «kupijna posegla na področje, ki je še kako pomembno za razvoj našega čebelarstva. Raziskovalcem lahko samo čestitamo za njihovo delo in prikaz na razstavišču z željo, da bi na prihodnji razstavi pokazali svoje nadaljnje raziskovalno delo z novimi rezultati. In končno smo letos v izjemnem jubilejnem letu, ko praznujemo 250-letnico rojstva Antona Janše in 200-letnico smrti P. P. Glavarja. Ta dva tako zaslužna moža za razvoj slovenskega čebelarstva in razvoj čebelarstva nasploh je predstavil čebelarski muzej iz Radovljice s sicer skromno vitrino, ki pa je posledica njihovih skromnih finančnih zmožnosti. Organizacijski odbor je podelil tudi posebna priznanja za najboljše dosežke na razstavi s področja inovacij in izboljšav ter uspelih prikazov. Nagrade so prejeli Jože Rihar za čebelarsko opremo, ki jo izdeluje, Ivan Rupnik za kvaliteto satnic in tehnologijo kuhe voska ter Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovnije za organizacijo čebelarskega tabora Krško 84. ČEBELARJEVA OPRAVILA V NOVEMBRU J02E GRABRIJAN Čebele se stiskajo v zimsko gručo, zapustile so odvečni prostor, vse v pripravah na bližajočo se zimo. Če ste prebrali napotke za opravila v septembru in oktobru in to tudi opravili, bodo čebelice dobro zimo-vale. Čebelar pa bo načrtoval za prihodnje leto. Prebiral bo knjige, stare letnike Slovenskega čebelarja in opravljal dela, ki sodijo k pripravam za prihodnje leto. Še nekaj besed o odevanju čebel. Čebele v oktobru (ob plinjenju) odenemo z nekaj listi časopisnega papirja, da preprečimo prepih. Dokončno pa družine odenemo, ko zapiha močnejša burja in temperatura pade pod ničlo, to je navadno v začetku ali v prvi polovici decembra. Čebelje družine odenemo z odejo iz časopisnega ali podobnega papirja, debelega 1—2 cm, povrh pa še z enim kartonom iz valovite lepenke, ki nam vse lepo pritisne. Čeprav imamo na Kočevskem razmeroma hude zime, mi čebele pri takem odevanju že dolgo let uspešno prezimujejo, brez kakršnih koli izgub. Pri tem naj opozorim, da zapazimo tudi zunanjost panjev. Panje dobro pritisnemo drugega k drugemu, ostale luknje in reže pa zatlačimo, tako da preprečimo prepih. Pri tem računaj- mo, da se v jeseni selijo pod streho miši in podgane, ki nam vznemirjajo čebele pozimi, kar napravi lahko veliko škodo. Zato zapažimo reže in luknje s stekleno volno, tervolom ali podobnim materialom. Čebelnjak ali stojišče tudi zavarujemo pred divjadjo in domačimi živalmi, ki lahko v hudi zimi povzroče veliko škodo. Saj niso redki primeri, da se pride jelenjad k čebelnjaku past, tudi pod čebelnjak, ali k prosto stoječim panjem. Puli celo seno, s katerim so zapaženi panji. Za čebeljo družino tako in tako prihaja čas hudih preizkušenj; doba dolgotrajnega boja z mrazom, vlago in drugimi zimskimi nadlogami. Družina, ki je čebelar ni zavaroval ali pa se tudi sama ni utegnila pravočasno in dobro pripraviti, se ne bo mogla upreti trdim zakonom narave. Čudovito je njeno življenje, ko iz-letava, išče hrano v naravi in se množi. Tako je tudi njeno življenje v zimski dobi, ko so zunaj panja ostre zime, viharji in snežni zameti. Pozimi si vzemite nekoliko časa in napravite obračun svojega dela. Zapišite v zvezek ali rokovnik obračun dohodkov in stroškov. Če od dohodkov odštejemo stroške, dobimo čisti dohodek, kar naj bi bila nagrada za naše delo. Ocenimo, ali smo uspešno čebelarili, kje smo napravili propust. Tudi količino pridelanega medu razdelimo s številom gospodarskih panjev ali družin in izračunamo pridelek medu na panj. Statistike govore o poprečju sedem kilogramov na panj. Mislim, da o tem ne bi smeli govoriti, še manj pa samo toliko pridelati. Naj povem, da sem letos porabil goriva za osebno in tovorno vozilo toliko, da bi mi sedem kg medu na panj te stroške poplačalo. Dvaj- set kilogramov na panj je pridelek, ki poravna stroške za material in čebelarjev trud. Letošnji pridelek se je gibal okrog 40 kg na panj. Taki podatki, zapisani, so še kako zanimivi čez nekaj let, ko jih primerjamo med seboj. Pospešimo društveno dejavnost! Organizirajmo predavanja in srečanja čebelarjev! Posebno delo nas čaka pri izdelavi pašnih katastrov. Ta zajema popis vseh čebelarstev. V njem bodo zapisana vsa stalna in občasna stojišča slehernega čebelarja. Tako ne bi prihajalo do nesoglasij med čebelarji, posebno ob razvojnih pašah, ko čebelje družine nabirajo na večjih površinah, kjer so rastine potrebne opraševanja. Drugače pa je, ko jej dobra, donosna paša, ko zamedi gozd, hoja ali listavci. Velike možnosti so še po oddaljenejših vaseh, kar pa je zaradi oddaljenosti in slabih poti manj zanimivo. Po drugi strani so pa pasišča vi bližini mest in asfaltnih cest preobremenjena, prenaseljena s čebelami. Zato je prav, da si vsak čebelar zagotovi poleg stalnega mesta tudi občasno stojišče, kamor bo zapeljal na hojevo ali gozdno pašo. Pozimi pripravljamo satnike. Če imamo cirkular, si letvice sami narežemo doma in prihranimo precejšnje denarje. Seveda moramo imeti dobro rezilo in biti dovolj natančni. Potem satnike zbijamo in žičimo. Zato si pravočasno nabavimo potrebne ži-čnike in žico. Očistimo in popravimo prazne panje. Popravimo tudi razno orodje, da ga bomo spomladi, ko pride čas za rabo, samo vzeli v roke. Seveda bomo tudi obiskali čebele, posebno če so te oddaljene in izpostavljene, ker se lahko dogodi tudi kaj nepredvidenega. TROTOVINA V ČEBELJEM GNEZDU Ob 250-letnici rojstva A. Janše in 200-letnici smrti P. P. Glavarja* * Predavanje na Posvetovanju Čebelarjev v Ljubljani 22. 9. 1984 DR. J. RIHAR Obstaja vprašanje, kakšen pomen ima pri čebelarjenju trotovina. Zanima nas predvsem vloga trotovine pri preprečevanju rojenja. Vemo namreč, da je bilo rojenje tako v preteklosti, kot je dandanes in bo tudi v prihodnje, glavni problem, ki vpliva na uspeh pridelovanja. Razprava o trotovini in preprečevanju rojenja je toliko bolj zanimiva, ker imata naša slovita prednika A. Janša in P. P. Glavar, katerih visoki obletnici praznujemo v letošnjem letu, glede izrezovanja nekoliko različna mnenja. Razlika v njunem nauku pa postaja pomembna dandanes, ko imamo v panjih zajedavca Varroa jacobsoni in skušamo uskladiti način preprečevanja rojenja z zatiranjem krpljavosti. V sodobnem čebelarstvu je s troto-vino povezanih troje temeljnih nalog: preprečevati rojenje, pridelovati vosek, zatirati varozo. To so pa tudi tri osrednja vprašanja čebelarskega gospodarstva na sploh. V naslednjem si skušajmo razčistiti vprašanja: —• Zakaj izrezujemo trotovino. — V kakšnih časovnih presledkih naj jo izrezujemo. — Kolikokrat v čebelarski sezoni je mogoče trotovino izrezovati. — Kaj glede izrezovanja trotovine učita A. Janša in P. P. Glavar. 1. Namen izrezovanja. Janši (1771, 1775) in Glavarju 1776-78), je izrezovanje ali obglavljanje trotovine služilo za preprečevanje rojenja. Na pragu tega stoletja omenja tudi Rotschütz (1902), da nekateri trotovino v celoti izrežejo, da bi povsem preprečili rojenje. Med starejšimi pisci naj omenimo Alfonsusa-Mucka (1929), ki pravi, da izrezovanje večinoma pre- preči izrojitev. Znanemu Sklenarju (1949) je gradilnik dobrodošla pomožna naprava za preprečevanje rojenja. Enakega mnenja je še Büdel-Herold (1960). To pa so v glavnem tudi edini pisci, ki priporočajo ali vsaj omenjajo izrezovanje trotovine v zvezi s preprečevanjem rojenja. Zanimivo je, da francoski (Bertrand, Jean-Prost 1960, 1972), ruski (Komarev 1955, Kovalev 1955, Ave-tisjan 19791) in ameriški učbeniki (Philips 1955, The Hive and the Honey Bee; ABC of Bee Culture) kakor tudi Zander-Böttcher (1971) ter Jaco-byjev (1964) čebelarski leksikon ne navajajo izrezovanja trotovine zaradi preprečevanja rojenja. Nenavadno je tudi, da specialno novejše delo Snel-« groveja (1956), ki obravnava izključno rojenje, nadzor nad njim in preprečevanje, ki navaja ducate postopkov in inačic teh postopkov, ne uvršča mednje tudi izrezovanje trotovine. Iz tega lahko sklepamo, da je večini čebelarjev v svetu starodavni Janšev-Glavarjev način preprečevanja rojenja neznan, ker bi ga sicer vsaj nekateri čebelarski pisci omenjali. Najpomembnejšemu nemškemu čebelarskemu priročniku Zander-Böt-tcherja (1971) je namen izrezovanja povsem drug. Pri obravnavanju pospeševanja razvoja čebeljih družin v mesecih februar-april priporoča izrezovanje trotovine zato, da bi zmanjšali gradnjo trotovskih celic na vstavljenih satnicah. Enako priporočilo najdemo v švicarskem učbeniku (Leuenberg-Lehman 1948), kjer je tudi omenjeno, naj imajo čebele 1/10 plodišča za gradnjo trotovine. Jevtiču (1952) služijo gradilni satniki prav tako zato, da čebele ne bi kvarile sa- tja, da se ne bi zmanjšalo število čebeljih celic na vstavljenih satnicah. Vsem je pri uporabi gradilnika drugotni namen izrezovanja tudi pridelovanje voska, kaže pa, da je Pče-larstvu Zagreb (1979) izrezovanje iz gradilnika le zaradi pridelovanja voska. Lahko rečemo, da je izrezovanje trotovine — da bi preprečili rojenje, kvarjenje satnic, da bi pridelovali vosek — razširjeno predvsem v deželah z ljubiteljskim, ne pa v deželah s komercialnim čebelarstvom. Vzrokov temu je več. 2. Rok izrezovanja. Da se kdo odloči za izrezovanje, je odvisno v prvi vrsti od časovnih presledkov, v katerih je potreben poseg v čebelje gnezdo. Gre za porabo časa za to opravilo, za ekonomiko čebelarjenja, za poseg, ki ga ljubiteljski namen čebelarjenja zlahka prenese, težje ga pa prenese čebelarjenje na veliko. V kakšnih časovnih razdobjih izrezujejo posamezni pisci — čebelarji? Roki, v katerih naj bi izrezovali trotovino, so pri raznih avtorjih sila različni, od 3—5 dni (Peternel 1938) do običajnih 6—7 dni (Alfonsus— Muck 1929; Jevtič 1952; Rihar 1956; Bukovec in dr. 1958; Büdel-Herold 1960; Zander-Böttcher 1971 in dr.), vsakih 9—10 dni (Glavar 1776/78) ter končno vsakih 14 dni (Janša 1771). Zander-Böttcher pojasnjuje, da pri izrezovanju vsakih 6 do 7 dni izguba hrane, ki jo porabijo trotovske žerke, ne bi bila prevelika. Pri izrezovanju vsakih 14 dni porabijo namreč trotovske žerke okrog 1000 g hrane, pri izrezovanju vsakih 8 dni pa le 150 g. Potemtakem priporoča pogostejše izrezovanje zato, da bi zmanjšal količino hrane, ki je potrebna za trotovske žerke. Nasprotno pa je pri daljših časovnih presledkih namen izrezovanja — obgljavljanja — prav v tem, da, družinam odvzamemo presežek hrane — mlečka, ki ga prejemajo tro- tovske žerke. S tem preusmerimo delo čebel in jih odvrnemo od rojenja. 3. Kolikokrat v sezoni izrezujemo. Ko smo pred šestimi leti, tj. še pred uradnim odkritjem varoze v Sloveniji, na posvetovanju v Polju govorili o ukrepih proti novemu zajedavcu čebel, smo med ukrepi na'vajali tudi izrezovanje trotovine (Rihar 1978). V tujih časopisih je bilo precej govora o tem, da je izrezovanje težaško delo, pri večjem številu panjev skoraj neizvedljivo. V januarju 1982 smo podrobneje razpravljali o trotovim in gradilniku (Rihar 1982) in z zadovoljstvom ugotovili, da so mnogi naši praktiki v diskusiji že navajali svoje zadevne skušnje (Šercer, Herbst). Odtlej nam je vsaj ducat ljubiteljev, tudi takih z večjim številom panjev, povedalo, da izrezujejo trotovino vsakih 14 dni in uspešno zatirajo varoo. (Glej tudi Bukovšek 1984). Med čebelarji na zahodu Evrope je še vedno živa ostra polemika za to biološko metodo zatiranja krplja-vosti in proti njej. Ritter s sodelavci (1983) z izrezovanjem trotovine ni uničil niti 10 odstotkov krpljev. Na mednarodnem čebelarskem kongresu v Budimpešti je poročal, da je iz 33 družin s 17.400 trotovskimi celicami iz pokrite trotovine uničil 4816 krpljev, pri jesenskem dimljenju s Fo-bex Va pa je odpadlo še 50.000 zajedavcev. Enak rezultat je dobil pri družinah z majhno in močno krplja-vostjo. Iz tega poskusa bi upravičeno sklepali, da je metoda izrezovanja trotovine brez prave vrednosti. Prednje pa ni v skladu z izkušnjami iz Slovenije. Iz poročila Ritterja — v rezimeju — ni razvidno, kolikokrat med letom je izrezoval trotovino. Po našem mnenju pa je ravno tu jedro uspeha ali neuspeha ter čebelam in čebeljim pridelkom najustreznejše biološke metode zatiranja varoze. Kdaj in zakaj se pojavlja v panju trotovska zalega. Po navedbi Taberja (1978) se trotovska zalega pojavi v obdobju, ko je v panju na voljo obilo cvetnega prahu, in izgine, ko ga je v gnezdu malo. Poskusi v Arizoni, ZDA, prav tako navajajo na to, da je tro-tovska zalega nekak indikator, kazalec prehranjevalnega stanja čebelje družine. (Ko so skupini 18 panjev štiri tedne pokladali pogače s cvetnim prahom, je 17 panjev imelo trotovsko zalego, med tem ko je pri enako številčni skupini panjev, ki ni prejemala pelodnih pogač, imelo trotovsko zalego le 7 panjev). Vemo, da vreme, dolžina in vrsta čebelje paše kakor tudi stanje čebelje družine vplivajo na število izrezovanj trotovine. Znano je dalje, da, na uspešno preprečevanje rojenja odločajo izrezovanja v maju in juniju, medtem ko je za uspešno zatiranje krpljev pomembno zlasti izrezovanje spomladi, v marcu in aprilu, ko je krpljev še malo ter v mesecu juliju, ko se začno kotiti dolgožive generacije krpljev. Kot primer, kako letina vpliva na število izrezovanj, navedimo povsem različni letini 1982 in 1983. Znani čebelar AB je v čebelarsko dobrem letu 1982 izrezoval trotovino 6 do 7-krat, in sicer po dvakrat v mesecih maj, junij, julij ter pri nekaterih panjih še enkrat v avgustu. Nasprotno pa je v lanski čebelarsko slabi letini 1983 izrezoval na splošno le 3-krat in samo v nekaterih panjih 4-krat. Očitno je, da vremenske razmere in dolžina čebelje paše odločujoče vplivate na učinkovitost te metode. V neugodnih letinah bodo poleg izrezovanja trotovine primerna v jesenski dobi tudi dimljenja čebel z akaricidnimi sredstvi (apiakaridim Folbex Va Varamit ipd.). Obvezna pa bodo dimljenja, če je s krplji napadenih več kot 10 odstotkov čebel. človek je od nekdaj skušal vplivati na dogajanja v naravi in tako tudi čebelarji na dogajanja v panju. Kaj bi mogli ukreniti, da bi podaljšali obdobje izrezovanja trotovine, da bi napravili metodo bolj učinkovito? Na posvetovanju v januarju 1982 smo že navedli nekaj postopkov, tem pa dodajamo še nekaj novih. Naštejmo jih šest, in sicer po časovnem vrstnem redu, kakor si v sezoni lahko sledijo. a) Izdelano trotovino vstavljamo v sredino zimskega gnezda ali prav zgodaj spomladi. b) Z dražilnim krmljenjem v zgodnji pomladi je mogoče dobiti trotovsko zalego 13—23 dni prej kot v družinah, ki jih ne krmimo. c) Družine krmimo s pogačami z dodatkom cvetnega prahu. V panje jih vstavljamo takrat, ko družinam primanjkuje cvetnega prahu, to je zgodaj spomladi ali v katerikoli brez-pašni dobi med letom. č) V enakih obdobjih kot pelodne pogače vstavljamo v gnezda medno-obnožinske sate iz rezerve. d) Panje prepeljemo na obnožin-sko pašo. Tako npr. paša na pravem kostanju podaljša graditev za 3 tedne, ponekod celo za 4 tedne. e) Družine krmimo s sokom, ki smo ga iztisnili iz trotovine, konzervirali v zmrzovalniku ali sladkornem testu. (Sachs 1981) priporoča napravo testa s 50 odstotki trotovskega soka kakor tudi raztopino 100 : 60 sladkorja in vode, v kateri do 10 litrov vode nadomestimo s trotovskim sokom). V tem primeru prejmejo čebele prav tako beljakovinsko hrano, kot jo sicer predstavlja cvetni prah, le da je v soku v prikladnejši obliki. Pri tem je treba upoštevati, da je trotovski sok hitro pokvarljiv. Sklepno k temu poglavju naj zaradi popolnosti samo nakažem nekatera vprašanja, ki zadevajo tehniko izrezovanja, ki pa naj jih — po potrebi — razčisti — osvetli diskusija, kot npr: — Ali naj trotovino izrezujemo ali obglavljamo kot sta to delala Janša in Glavar, ali po navodilu Smirnova (Rihar 1982) ali pa tako kot to dela S. P. iz Polja, ki jo daje v očiščenje sinicam. — Ali naj vstavljamo gradilni sat v sredino gnezda ali med krajni sat z zalego in sosednji mednoobnožinski sat. — Ali imejmo v gnezdu cel sat ali le na polovico predeljenega (kjer imamo v prednji polovici čebelje celice, zadnjo polovico pa prepuščamo čebelam za zgraditev (trotovine). — Ali imejmo v gnezdu hkrati dva gradilna sata tako, da po enega izrežemo vsak vikend ali en sam sat, ki ga izrezujemo vsakih 14 dni ipd. Ko govorimo o zmanjševanju kr-pljavosti z izrezovanjem, to je obglavljanjem trotovine, se moramo seveda držati rokov, to je, ne smemo biti pozabljivi, saj bi z opustitvijo izrezovanja krplje na veliko razmnoževali, to je dosegli nasprotno od t-e ga kar si želimo. * * * Iz naslova našega prispevka je razvidno, da mu je bila povod visoka obletnica naših dveh velikih čebelarjev A. Janše in P. P. Glavarja. Dejansko sta nas ta dva spodbudila k našim razmišljanjem. V kakšnem smislu? Če pustimo ob strani starejša priporočila o izrezovanju trotovine iz časov, ko čebele še niso vedele za krplje, priporočajo današnji čebelarski predavatelji — pisci različne roke za njeno izrezovanje (npr. I. Kranjc vsakih 10, F. Šivic vsakih 12 dni). Pravi izziv pa mi je predstavljalo vprašanje tolminskega čebelarja, ki mi ga je postavil letošnjo pomlad po predavanju v Mostu na Soči: »Kaj je pravilno: ali to, kar pripo- ZUS AMMENF ASSUN G Die Drohnenbrut im Bienennest — zum 250. Jahr der Geburt von Anton Janša (1734—1773) und zum 200. Jahr des Todes von Peter Pavel Glavar (1721—1784). Es wird die Frage gestellt, wie man zugleich das Schwärmen des Bienen verhindern und Varroa jacobsoni vernichten könnte. Die Methode von A. roča P. P. Glavar, da porežemo trotom glave vsakih 9 do 10 dni ali da ponovimo izrezovanje čez 14 dni, kar priporoča A. Janša.« (Glej: Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu, 1976, str. 94 odn. 257). Povsem naravno, da se je moj odgovor glasil, da je za preprečevanje rojenja pravilen tako Glavarjev kot Janšev postopek; obadva, le da zaradi hkratnega zatiranja zajedavca varoa priporočamo izrezovanje vsakih 14 dni, kar je bolj ekonomično, z njim pa zajamemo tudi mlajše žerke v postopno zaleženi trotovski zalegi. Te razlike v priporočilih, ki so v našem čebelarstvu ta trenutek v ospredju pozornosti mnogih čebelarjev, so me napotile, da sem začel podrobneje kritično presojati tudi druga priporočila v Glavarjevem Pogovoru o če-belnih rojih in jih primerjali z navedbami v obeh Janševih knjižicah. Sadovi teh primerjav pa še več ne sodijo v okvir našega sestavka. Zdi se mi pa primerno predlagati dvoje: 1. Janšev postopek izrezovanja — obglavljanja trotovine vsakih 14 dni za preprečevanje rojenja in hkratno zatiranje. Varroa jacobsoni — je ponovno aktualen in bi ga kazalo upoštevati v vseh učnih knjigah za čebelarje, tako pri nas kot v svetu. 2. Zaradi večstranske povezanosti naukov A. Janše in življenja P. P. Glavarja z raznimi deželami Evrope, kot so Avstrija, Češkoslovaška, Poljska, Italija, Malta, bi bilo primerno pripraviti posebno študijsko srečanje v mednarodnem merilu. Janša —• nach der man die Drohnenbrut alle 14 Tage ausschneidet oder abköpft — und die in den letzten Jahren bei einigen Imkern in Slowenien erprobt wurde — wird hervorgehoben. Es werden 6 Empfehlungen um die Zeitspanne ("Periode) des Ausschneidens der Drohnenbrut in der Saison zu verlängern aufgezählt sowie die mit der Methode verbundenen technischen Fragen dargestellt. KAKO SMO ČEBELARILI V LETOŠNJEM LETU IN2. FRANC SIVIC Navada je, da ob koncu čebelarsko sezone čebelarji ocenijo medeno letino in analizirajo vzroke, zaradi katerih je bil pridelek medu dober, povprečen ali slab. Ko smo letos v začetku avgusta zbirali podatke o dosedanjih berah s slovenskih pasišč, smo se zavedali, da naše poročilo ne bo popolno, saj je jelka še vedno dobro medila in vse je kazalo, da bo njeno izločanje trajalo še ves mesec. Morda smo po dolgem času vendar dočakali tisto pravo hojevo medenje, ki se sicer pojavlja le na vsakih deset let. Začetek letošnje sezone ni bil spodbuden. Pomlad je zamujala kar za dobra dva tedna in vreme se nikakor ni moglo ustaliti. Ob cvetenju, sadnega drevja je bilo nekoliko več toplih, sončnih dni, da so ponekod čebele lepo belile satje in gradile satni-ce. Zal pa je ta razvojna paša prebudila v panjih tudi rojilni nagon, ki so ga morali krotiti čebelarji skoraj tri mesece, nekateri bolj, drugi manj uspešno. Akacija je cvetela bujno, kakor že dolgo let ne. Toda vreme je bilo ves čas njenega cvetenja tako muhasto, da ga čebelarji že dolgo ne pomnijo. Če ni deževalo, je pihal veter ali pa so ovirale izlet čebel nizke temperature. Na Goriškem so se mnogi že pripravljali, da začnejo čebele krmiti, saj so zaloge medu v panjih občutno kopnele. Proti koncu cvetenja akacije se je le nekoliko otoplilo in čebelam je uspelo nabrati nekaj kilogramov akacijevca na panj, kar se seveda ni splačalo točiti. Vsa armada prevaževalcev se je zdaj preselila na območja, kjer cveti akacija zaradi višje lege kakšnih sedem do deset dni kasneje. Okrog Gornje Branice je bilo na tisoče panjev, ker so vsi pričakovali, da se bo po- novil čudež iz prejšnjega leta. Žal so bila vsa pričakovanja, ves trud in vsi stroški zaman. Vreme je bilo še vedno hladno, deževno in vetrovno. Kadar se je nekoliko zjasnilo, so pohitele čebele iz panjev, toda konkurenca na cvetju je bila tako huda, da se je le redko katera uspela do sitega nasrkati sladke medičine. O točenju po končanem cvetenju seveda ni bilo govora. Pač pa so se pohvalili nekateri, žal redki čebelarji, ki so poiskali težko dostopne in s čebelami nenaseljene doline na robu Krasa. Menda so kar lepo točili. Torej ne smemo dolžiti za neuspeh le vremena. Morda nas bo ta šola le naučila, da v prihodnje ne bomo rinili s svojimi čebelami tja, kjer je že tujih trikrat preveč. Tisti najbolj vztrajni so poizkusili srečo še na tretji akaciji v okolici Ilirske Bistrice, a jih je tudi tokrat pustila na cedilu. O tem, kako so se na prekmurski akacijevi paši odrezale čebele, žal nimamo dosti podatkov. Iz Murske Sobote so nam sporočili, da so zabeležili kontrolni panji bero okrog 15 kg in da se je torej kar splačalo točiti. Slabše so se odrezali prevaževalci iz drugih krajev. Kostanj in lipa sta cvetela letos šele v juliju. Vreme je bilo lepo in toplo, tako da so se lahko čebele popolnoma posvetile beri in cvetju teh dveh drevesnih vrst. Bere so bile dobre. Ko so čebelarji točili, so z začudenjem ugotavljali, da so nekateri panji popolnoma zaliti z medom, drugi pa so bili skoraj prazni. Brez medu so bile družine, ki so se pripravljale na rojenje ali so že celo izrojile. Navadno so izrojile najboljše družine, od katerih je bilo največ pričakovati. Rojilni nagon je bil letos nenavadno močan. Nedvomno ga je zakrivilo neugodno vreme, ko so čebele ždele v panjih, namesto da bi letale na pašo. Precej smo krivi tudi sami čebelarji, saj v veliki večini še vedno zrejamo matice iz rojevih matičnikov in tako razmnožujemo manj vredne rodove. Delno pa je imelo letošnje rojenje morda korenine tudi v obolelosti čebel z varozo. Kadar začutijo ogroženost, ko gre za obstoj vrste, se pojavi nagon po samoohranitvi, ki se pri čebelah manifestira v povečanem rojilnem razpoloženju. V zvezi z rojenjem naj omenimo še en pojav, ki doslej ni bil tako poznan. Na pasiščih so se v neverjetno velikem številu začeli pojavljati tako imenovani »lovci na roje«. Verjetno gre za ljudi, ki bi radi postali čebelarji, pa si ne morejo kupiti čebel, ker nimajo denarja. Pojav je toliko vreden pozornosti, ker so bili ponekod ti lovci na roje zelo predrzni. Zgodilo se je na primer, da jih je lastnik čebel zasačil, ko so ogrebali njegov roj pred čebelnjakom. Namesto da bi svoj ulov izročili pravemu lastniku, so mu zagrozili, da bodo z njim fizično obračunali, če se takoj ne umakne in jih ne pusti v miru. Omenjeni pojav vsekakor zasluži, da ga vključimo v diskusijo o čebelarski etiki, o kateri bo veliko govora na letošnjem jesenskem čebelarskem posvetovanju v Ljubljani. Kakor kaže slika, so letos čebele rojile tudi našemu znanemu čebelarju Janezu Pislaku Kot letošnjo zadnjo in tudi najbolj izdatno pašo naj omenimo medenje jelke ali hoje, ki je zajelo večino gozdnih območij Slovenije. V okolici Iške vasi so opazili pokapano podrast pod jelkami že v začetku junija, vendar so zabeležili kontrolni panji bere preko enega kilograma šele v začetku julija. Opazovalna služba za gozdno medenje, ki jo vodijo na Medexu, je hitro reagirala in o pojavu obvestila čebelarsko javnost po radiu in dnevnem časopisju. Dobro medenje je trajalo na krimskem območju ves mesec in čebelarji, ki so takoj pripeljali svoje čebele na to pašo, so lahko tudi po dvakrat dobro točili. Vendar so se mnogi prevaževalci kljub dobrim novicam izpod Krima raje podali na kostanjeva pasišča med Zalogom in Litijo. Kostanjev med in cvetni prah čebelje družine kar nekako prenovita in jih dobro pripravita na naslednjo gozdno pašo, katero vemo, da čebele že po nekaj tednih zelo izčrpa. V razmerah čebelarjenja z varozo je seveda lahko hojeva paša še bolj nevarna, zato je previdnost čebelarjev razumljiva. Vsekakor bo potrebno letošnje medenje hoje bolj natančno analizirati, ko bodo znani vsi podatki opazovalnih postaj. Za konec naj opozorimo še na napako, ki jo delajo tisti, ki so odgovorni za panje na kontrolnih tehtnicah. V večini primerov so bile čebelje družine srednje živalne in so zato podatki s teh postaj pravilni. Zal ta ugotovitev ne velja za Hrušico, kamor so pripeljali kontrolni panj neverjetno pozno, družina v njem pa je bila prešibka. Nič čudnega torej, da je poročala opazovalna postaja v sosednjih Kalcah o dvo- in več kilogramskih berah, bera na Hrušici pa je bila manj kot en kilogram dnevno. In vendar je bilo na obeh območjih pod hojami enako močno pokapano. 3. MEDNARODNI SIMPOZIJ O VAROZI V SPLITU JANEZ MIHELIČ prof. Šest let je minilo, odkar so v Portorožu organizirali prvi mednarodni simpozij Apimondije o apiterapiji v Jugoslaviji. Tokrat so se od 30. 9. do 2. 10. 84 zbrali pri nas v Splitu strokovnjaki za čebelje bolezni iz dvajsetih držav, predvsem iz Evrope. Razpravljali so o problemih odkrivanja, zdravljenja in preprečevanja nevarne čebelje zajedavske bolezni varoze. Simpozij je organizirala Apimon-dija, njena komisija za čebeljo biologijo. Soorganizatorji pa so Poslovno združenje za čebelarstvo Jugoslavije in Zveza čebelarskih organizacij Jugoslavije. Tehnični organizator simpozija pa je bila turistična organiza- cija Dalmacijaturist iz Splita. Vseh udeležencev simpozija je bilo okoli 400. Koleg strokovnjakov se je simpozija udeležilo tudi precej čebelarjev, med njimi nekaj iz Slovenije. Predvsem jih je zanimalo, kaj novega je ugotovila znanost na področju zatiranja varoze. Pokrovitelj simpozija je bila delovna organizacija DAL-MED iz Splita, ki je znana kot najuspešnejši izdelovalec zdravil v Jugoslaviji, zlasti kar zadeva zdravila proti varozi. Organiziran je bil tako, da so bili referati razdeljeni v pet sekcij, in to: biologija, razširjenost varoze v Jugoslaviji, razširjenost in zatiranje po svetu, biološko zatiranje varoze in kemoterapevtsko zatiranje varoze. Simpozij je odprl predstavnik skupnosti za pčelarstvo Jugoslavije Milivoj Savovič, uspešno delo pa je udeležencem zaželel tudi predsednik Apimondije inž. V. Harnaj, ki je kljub hudi bolezni našel dovolj moči, da se je udeležil simpozija. Na plenarnem zasedanju, ki je sledilo odprtju, sta prebrala referata dr. F. Ruttner o medsebojni soodvisnosti med varoo in čebelo in mag. Sulimanovič o znanstvenih raziskavah varoze v Jugoslaviji. Skupno je bilo v petih selekcijah prebrano 34 referatov, od tega 24 tujih in 10 domačih. Zal udeleženci simpozija nismo dobili kratkih povzetkov referatov, tako da je bilo spremljanje dela simpozija oteženo. Prevajanje referatov so organizirali samo v angleški in srbohrvaški jezik, kar pa je bilo očitno premalo, saj je bilo verjetno tudi zato, ker je bil uradni jezik simpozija angleščina, zelo malo udeležencev iz vzhodnih držav. Od tujih referatov so vzbudili največ pozornosti tile: Varoza v Češkoslovaški, Peroutka, Različni načini uničevanja varoze v ZR Nemčiji, Ritter; Perizin kot novo zdravilo za zdravljenje varoze, Ritter: Primerjava učinkovitosti različnih na- Izdelovalci zdravil za čebelje bolezni so prodajali tudi novejše preparate. Na sliki je prodajni prostor Dalmeda iz Splita činov uničevanja varoze, Mautz; Odvisnost razmnoževanja varoe od sestave hormonov čebele, Hänel; Varoza v SSSR, Smirnov; Uspehi zatiranja varoze z izrezovanjem trotovine v Grčiji, Santas; Laboratorijske raziskave kemoterapeutikov, Koch; Različni načini zdravljenja s folbexom VA, Schmid. Od domačih referatov pa sta bila zanimiva samo dva, in to: Varamit, novi preparat za uničevanje varoze, Mladanin Kulinčevič in referat Uničevanje varoze s preparatom varocid — SET, Tomac in Grbič. Iz Slovenije so na simpoziju prebrali samo en referat: Razširjenost varoze v osrednji Sloveniji, Vidmar in Jenčič, ki pa ni zbudil posebnega zanimanja. Majhno število referatov iz Slovenije kaže, da pri nas ne vlagamo skoraj nič sredstev za raziskave biologije varoe in zdravljenja varoze. Zato bomo v prihodnje verjetno vedno bolj zaostali za drugimi republikami, ki so spoznale nujnost vlaganj v take raziskave. i Med dvema delovnima dnevoma je bil en dan namenjen strokovnemu izletu na otok Brač, kjer so si udeleženci — žal samo del •— ogledali kamnite panje pri muzeju Blaca. Organizatorji so se potrudili, vendar nam vreme ni bilo '.naklonjeno. (Nadaljevanje prihodnjič.) OCENA RAZŠIRJENOSTI KUŽNIH BOLEZNI ČEBEL V SLOVENIJI DR. METOD KOPITAR Kužne bolezni čebel ogrožajo celotno čebelarstvo v Jugoslaviji in povzročajo veliko škodo v gospodarstvu posamezne republike in vse države. To narekuje, da je treba tudi ukrepe za preprečevanje in zatiranje bolezni izvajati enotno na območju republik in vse države. Vse štiri kužne bolezni, nosemavost, pršičavost, varoza in huda gniloba čebelje zalege preprečujemo in zatiramo enotno, v skladu in po določilih zveznega zakona o varstvu živali pred kužnimi boleznimi, ki ogrožajo vso državo. Z zveznim pravilnikom za preprečevanje in zatiranje kužnih bolezni čebel pa so določeni podrobni veterinarsko-sanitarni in preventivni ukrepi pri preprečevanju in zatiranju posamezne kužne bolezni čebel. Zakon je tudi obvezal vse lastnike čebel in vse občane, da morajo izvajati splošne in določene ukrepe za zdravstveno varstvo čebel, veterinarsko službo pa da zagotavlja popolno zdravstveno varstvo. Vsaka slabost ali napaka, kakor tudi neorganiziranost ali nedisciplina pri tem pa ima lahko kot posledico okužbo in širjenje bolezni ter gospodarsko škodo. Z oporečnim medom pa je resno ogroženo tudi zdravje ljudi. če pa podrobneje pogledamo orga-, niziranost in delo pri zatiranju kužnih bolezni čebel, moramo ugotoviti, da je veterinarska služba Slovenije že seznanila na tečajih, ki so bili organizirani na območju vse republike, vse posestnike živali in vse čebelarje z osnovnim znanjem o kužnih boleznih in z ukrepi za preprečevanje in zatiranje teh bolezni. Posebej pa je republiška veterinarska uprava izdar-la za področje čebelarstva obvezno strokovno navodilo o ukrepih za preprečevanje, zdravljenje in zatiranje kužnih bolezni čebel v Sloveniji. S tem obveznim navodilom je med drugim določila tudi dela in naloge pooblaščenih čebelarskih preglednikov pri izvajanju predpisanih ukrepov za zatiranje in preprečevanje kužnih bolezni čebel in tako zagotovila sodelovanje pooblaščenih čebelarskih preglednikov pri pravočasni postavitvi suma na kužno bolezen čebel in pri izvajanju predpisanih ukrepov za zdravstveno varstvo čebel. Vendar poudarjamo, da ostaja, po določilih zakona, prijava suma na kužno bolezen še vedno osnovna dolžnost vsakega čebelarja ali posestnika živali. V sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije pa je nato veterinarska služba v letih 1982, 1983 in 1984 usposobila več kot 700 čebelarjev za opravljanje teh natančno določenih nalog z javnimi pooblastili na področju čebelarstva. Diagnostiko čebeljih kužnih bolezni pa v Sloveniji opravljajo 4 veterinarski zavodi — VTOZD za veterinarstvo Ljubljana, živinorejsko veterinarski zavod Celje, obdravski zavod za veterinarstvo in živinorejo Ptuj ter kmetijsko veterinarski zavod Nova Gorica. VTOZD za veterinarstvo BF Ljubljana pa opravlja tudi druge raziskave in preučevanja na področju fiziologije in patologije čebelje družine, zdravljenja bolezni čebel in preizkušanje preparatov za zdravljenje čebel ter na področju higiene medu kot živila. Operativno delo pri zatiranju in preprečevanju kužnih bolezni pa opravljajo oddelki za epizootio-logijo v veterinarskih zavodih in postajah ter organi veterinarske inšpekcije. Ob tem moramo tudi ugotoviti, da je v Sloveniji z zakoni in podzakonskimi akti v celoti urejeno zdravstve- Leto 1984: c 1 Vrsta bolezni £ «5 PRŠIČAVOST Ajdovščina 77 2 Koper 29 1 Ljubljana Šiška 68 1 Grosuplje 50 1 Litija 128 2 Titovo Velenje 20 1 6 občin 372 8 NOSEMA VOST Lendava 130 2 Gornja Radgona 280 4 Litija 232 4 Ljutomer 85 4 Murska Sobota 2299 59 Ptuj 160 12 Škofja Loka 292 8 Tolmin 169 8 Zagorje ob Savi 18 1 9 občin 3665 102 no varstvo čebel in da je z vsakoletno odredbo o preventivnih cepljenjih in diagnostičnih ter drugih preiskavah tudi na področju čebelarstva zagotovljen potreben minimalen obseg zdravstvenega varstva čebel. V veljavi je pravilnik o ukrepih za zatiranje živalskih kužnih bolezni, s pravilnikom je tudi določeno, s katerimi boleznimi ne smejo biti okužena vzrej ališča matic, določena je tudi obveza evidence teh vzrejališč, s predpisom je urejeno pošiljanje materiala za diagnostične preiskave, dali smo navodilo o bolezenskih znamenjih, po katerih je mogoče šteti, da se je pojavila živalska kužna bolezen ter o načinu in postopku obveščanja o tem, navodilo o zdravstvenem spričevalu za čebelje družine ter odlok o pristojbinah za zdravstvena spričevala in potrdila za živali. Z zakonom pa je urejeno tudi vprašanje izplačila odškodnin za uničene bolne čebelje družine in predmete pri izvajanju ukrepov za zatiranje in preprečevanje kužnih bolezni. Tako so z veljavnimi predpisi urejeni: — reja in evidenca reje, — promet s čebelami in čebelnimi pridelki, — diagnostika kužnih bolezni čebel, — način pošiljanja vzorcev za preiskave, —• preprečevanje oskrbe in širjenja bolezni, —• zatiranje bolezni in — minimalni obseg zdravstvenega varstva čebel. Taka organizacija in zakonska urejenost sta nujni glede na dokaj neugodno epizootiološko situacijo razširjenosti kužnih bolezni čebel, saj ugotavljamo na območju naše republike vse štiri kužne bolezni. HUDA GNILOBA ČEBELJE ZALEGE Brežice 10 1 Domžale 1 1 Grosuplje 1 1 Krško 6 1 Lendava 3 2 Litija 6 1 Ljubljana Bežigrad 1 1 Ljubljana Šiška 2 1 Murska Sobota 15 2 Nova Gorica 3 1 Ormož 10 2 Postojna 13 1 Ptuj 36 5 Ribnica 9 3 Slovenska Bistrica 6 3 letnik leto številka medex ljubljana, jugoslavija 1984 11 bilten ČEBELARSTVO V KENIJI IVAN ESENKO (Nadaljevanje) PAŠNE RAZMERE V KENIJI Kenijsko čebelarstvo ima bogato su-irovinsiko bazo. Ekvatorialna klima ter visoka nadmorska višina (Nairobi 1600 m) ustvarjata dokaj milo klimo, ki je naklonjena bogati flori v tem delu našega planeta. Izjemna so sušna obdobja. Tedaj preneha rast vseh rastlin. Ko pa pride prvi dež, je savana zelena in vsa v cvetju. Zemlja v Keniji je rodovitna. Če je le voda, potem raste vse rastlinje in tudi obilo cveti. Naštel bom nekaj glavnih medovitih rastlin v Keniji. 1. Bodljikava akacija (Riobinia mel-lifera) je visoko savansko drevo, ki cveti dvakrat v letu. Med je temne barve (rdeče-rjav) dn ima poseben vonj in okus, ki je nam, evropskim čebelarjem, tuj. Bodljikava akacija je razširjeno drevo savanske Afrike. 2. Kavovec cveti vse leto, če ima dovolj vlage. Med kavovca je kvaliteten in ker to kulturo gojijo na plantažah velikih razsežnosti, so zanimivi tudi prevozi čebel na pašo. Nasade kavovca v Keniji škropijo proti boleznim s preparatom, ki bazira na bakru (bakrov oksiklorid). Preparad je zelo škodljiv čebelam, zato je bil že preneka-teri kenijski čebelar ob svoje čebele, ki so bile na paši na kavovcu. Če de- žuje, je potrebno škropiti nasade vsake 3 tedne (Gakurju). 3. Sisal je palma, iz katere pridobivajo vlakna za izdelavo vrvi. Daje bil zato vsekakor zanimiv za čebe-grenak med, ki ga trg odklanja. Tudi sisal gojijo na velikih plantažah in bi larsko ekonomiko. Ni mi pa uspelo dobiti vzorca sisalovega medu, da bi videl, kako grenak je. Morda je po, grenkobi podoben našemu kostanjev-cu; potem bi bil torej še vedno zanimiv ali pa celo priporočljiv, če bi sel odlikoval kot medikament. 4. Baobab, opičji kruhovec, daje ob svojem cvetenju pašo čebelam. Ta paša ni toliko intenzivna, ker je to drevje redkeje posejano. Na področju Machakos sem videl prave gozdove baobaba, dreves z mogočnimi debli. Zaradi suše so bili vsi brez listja, le osamljeni plodovi so viseli z njih. Les baobaba je vlaknat, za obdelavo brez vrednosti. Vlakna, ki so tik pod lubjem, uporabljajo domačiii za izdelavo košar. V sušnem obdobju (dry season) vsa vegetacija presahne in tedaj čebele v iskanju paše prepotujejo velikanske razdalje. Po besedah sekretarja čebelarskega inštituta je zaradi visokih dnevnih temperatur medenje dnevno le dve uri, od 5. do 8. ure zjutraj. KOMENTAR K SIMPOZIJU APIMONDIJE-VARROA 84 V SPLITU IVAN ESENKO Simpozij, ki je potekal v kongresni dvorani hotela Lav v Splitu v dneh od 30. 9 do 2. 10. 84, je napravil na čebelarje ,različne vtise. Poglavitni pozitivni vtis, ki so ga napravili referati udeležencev, je bil ta, da znanost dela na področju zatiranja va-roze. V glavnem pa očitajo referatom, da niso izzveneli konkretno, kako se lotiti zdravljenja čebeljih družin in prenekateri referat se je pričel z golim podajanjem pojava va-roze v kaki deželi in s suhoparnim podajanjem statistik veterinarskih uprav. Med uspešnimi referati so bili zanimivi tisti, ki so obravnavali uporabo amitraza v borbi proti varozi. Medex je v sodelovanju z inštitutom v Dolu pri Pragi (ČSSR) nabral obilo izkušenj pri uporabi tega preparata. V prvotni obliki so amitraz v preparatu taktic uporabljali izključno kot škropivo; družine so tretirali samo pozimi (ČSSR 1981, 1982). Relativno težka manipulacija je narekovala drugačne metode zdravljenja, tako da zdaj mineva dve leti, odkar uporabljajo taktic tudi kot fumigant, to je dimni pripravek. Za taktic v takšni obliki pa veljajo ista pravila pri uporabi kot za vsa dimna sredstva. Taktic je torej uporabljati takrat, ko ni zalege v panjih ali pa je je zelo malo. Zunanja temperatura se mora gibati nad 10 stopinj celzija, da se čebele ne drže v gruči. V ČSSR zdravljenje varoze ni individualno, ampak opravlja to nalogo veterinarska uprava, ki čebelarje preko čebelarskih organizacij brezplačno oskrbuje z zdravili. Čehi niso bili prvi, ki so uporabili amitraz v dimni obliki. Madžari so po angleški licenci izdelali pripravek varescens v obliki dimnih lističev, za njimi pa PK Beograd pod ime- nom varamit. Torej amitraz tudi našim čebelarjem ni tuj. Amitraz sicer uporabljajo že desetletja kot uspešen akaricid v 90 odstotkih dežel vsega sveta. Uporabljajo ga v sadjarstvu. Zal je pri uvajanju novih zdravil vse preveč komercialnih teženj velikih izdelovalcev. To ima za posledico, da marsikateri sicer dober preparat le s težavo kljubuje v senci bolj opevanega in reklamno bolj obdelanega. Tudi sama primerjava učinkovitosti posameznih zdravil je težka zaradi zaprtosti izdelovalcev, kar je s komercialnega vidika povsem razumljivo. Pri uvajanju novih preparatov se pojavlja problem nesmotrne uporabe. Neorganiziran trg namreč lahko v tem primeru več škoduje kot koristi. Pravo sistematsko zdravljenja varoze naj bi opravljali z enim zdravilom in ko bi se pojavila odpornost parazita nanj, bi ga zamenjal preparat, ki je do zdaj čakal v skladišču. Dandanes zdravila različnih vrst prodajajo vsevprek, ko pa bodo nastopile resne težave, pa nihče ne bo vedel, kaj naj vzame v roke, da bo ozdravil čebele. Češki čebelarji imajo pri tem očitno prednost, saj uporabljajo samo eno zdravilo, ki jim ga daje država. Nekateri izdelovalci zdravil za zdravljenje čebel proti varozi priporočajo zdravljenje vse leto. To je seveda voda na mlin njihovemu ekonomskemu učinku, da bi pospešili prodajo izdelkov. Pravilno zdravljenje čebeljih družin, okuženih z varozo, opravljamo, ko v panjih ni zalege ali pa je je zanemarljivo malo. To sem v tem sestavku, že poudaril. Takšno zdravljenje ima dve poglavitni prednosti: — Učinek zdravljenja je najboljši, ker v jeseni, ko je zalege v panjih še malo in ko je čebelja družina že sama po sebi manj živalna, je učinkovitost vsakega zdravila v optimalnih mejah. — Zimske zaloge so namenjene prehrani čebel in s tem je izključena vsaka možnost prenosa negativnih učinkov zdravil v xned za hrano, med, namenjen ljudski prehrani. Čebelar, ki je zdravil čebele v sezoni, v panjih s polnimi medišči, je med onesnažil, poleg tega pa še učinek zdravljenja ni bil tak, kot bi lahko bil. Škodljivost kemijskih substanc v zdravilih bodo nekoč občutile generacije za nami, zato se, če smo že prisiljeni uporabljati zdravila, držimo pravil, ki nam jih narekuje humana in čebelarska etika. Trkamo na zavest čebelarjev, da zdravijo čebelje družine, ko je čas za to, v nasprotnem primeru nam je lahko onemogočen izvoz medu in ponudba na domačem tržišču. DE — strokovne službe VZREJA MATIC, NAROČILA IN PREVZEMI MATIC IVAN ESENKO Marsikdo se je letos oskrbel z gospodarskimi maticami iz naše vzreje. Realizacija naročil je dosegla številko 8500 matic (od junija do avgusta meseca). Nekajletne izkušnje so nam pokazale, da je največji interes za matice od konca julija do sredine avgusta. Za »pozne« matice je največje zanimanje čebelarjev z juga Jugoslavije, posebno iz Dalmacije. Tudi slovenski čebelarji so v avgustu pogosti kupci naših matic, vendar ta nakup matic ni načrtovan. Največkrat so brezmatične družine vzrok, da gre čebelar išKat matico v Medex, ne pa planirana menjava matic v družinah. Le-ta je zanimiva v ranih mesecih (maj, junij, do sredine julija). Na vprašanje čebelarjev, zakaj Medex ne vzreja zgodnjih matic, bom odgovoril takole: Za vzrejo zgodnjih matic bi bila prikladna primorska regija, celinska Slovenija je prehladna. Tako so prve matice gozdne 15. maja. Ta datum predstavlja prvo možno realizacijo naročil v naših podnebnih razmerah. Vsi pa vemo, da je vreme v maju še nestabilno, vsako slabo vreme in padec temperature v ozračju pa vpliva na sprejem matičnikov v starter j ih in seveda na oploditev matic. Prezgodaj siljeni matičniki niso nikdar dobri. Iz njih se izležejo slabe matice, ki jih družine preležejo še isto sezono. Tudi število spolno zrelih trotov je tedaj v naravi še premajhno (trot spolno dozori s 14—20 dnevi starosti). Zgodnje matice pridejo v poštev pri oblikovanju napravljanja narejencev ob cvetenju zgodnje ali pozne akacije. Drugo idealno obdobje za oblikovanje napravljanja narejencev je kostanjeva paša. Najbolje je, da delamo nare-jence ob koncu glavne paše na kostanju, da po nepotrebnem ne zmanjšujemo dnevnih ber, ki so največje v prvi etapi medenja. Obnožinski sati so narejencem še kako dobrodošli, če smo dodali mlado, kvalitetno matico, V primeru, da delamo narejence ob kostanjevi paši, pojem zgodnje matice izgubi svoj pomen. Drugo pogosto vprašanje čebelar-jev-naročnikov matic je označevanje matic. Označevanje matic predstavlja fazo vzreje. To je natančno delo, ki ga sicer naši vzrejevalci obvladajo, vendar se pojavi drug problem. Pre-nekaterikrat se zgodi, da čebele označeno matico usmrte, ker jim je tuj vonj barvila, s katerim označimo matico. Včasih se to zgodi že v trans- portni matičnici, ko čebele matico »stisnejo«. Odprema matic po pošti se je do zdaj dobro izkazala. Odstotek matic, ki ne prežive poštnega transporta je zanemarljiv. Največ matic je preminilo v poštni pošiljki takrat, kadar je bilo vroče. Skoraj vse so poginile od toplotnega udara. Vsakomur, ki je prejel po pošti mrtvo matico, smo jo zamenjali z živo, proti vrnitvi poginule v matičnici, kot dokaz. Sicer je boljši osebni prevzem. Glede pasme je bilo največ pripomb na barvo matic. Važno pravilo se glasi: Določaj pasmo po barvi na čebelah in ne na matici. Znano je, kako variira barva hitina kranjske matice: od oranžne do bledorjave pa do temno kostanjevorjave. Zatorej se pasma določi po barvi najbolje na potomkah matice — čebelah delavkah. Ne Fo odveč, če tudi letos ponovim, da se tudi velikost matice ne določa v matičnici, temveč vsaj po sedemdnevnem zaleganju v panju. Oplojena matica, ki smo jo omejili na zale-ganje s tem, da smo jo s spremljevalkami zaprli v transportno matičnico, dobi velikost zimske matice, torej je znatno manjša — vitkejša kot zale-gajoča matica. Ob tej priložnosti prosimo čebelarje, da naslednje leto pravočasno naročajo matice, ker bomo le tako lahko načrtovali vzrejo. Matice niso navadno prodajno blago na zaprašeni trgovinski polici, zato ne morejo čakati kupca, temveč on njih. Letos, kot tudi lani smo imeli nekoliko težav ravno zaradi »skokov v sili« ali nepremišljeno naglih naročil in zahtev kupcev matic. Tudi na vzrejevališčih ne morejo matice v nedogled čakati v plemenilčkih, če pa je povpraševanje po maticah zelo veliko, pa biologija vzreje sama prepreči hitro realizacijo. Saj ne more vzrejevalec danes cepiti matičnikov, jutri bodo pa matice iz njih že oplojene. Pravi čebelar bo razumel ta problem. S PODROČJA OPAZOVANJA MEDENJA V LETU 1984 Ravno zaradi poznih pojavov medenja hoje smo letos podaljšali opazovalno sezono še za dva tedna, kljub temu, da je pozno medenje hoje za čebele nevarno. V pospeševalni službi Medexa se je ta čas oglasilo_veliko čebelarjev, ki imajo v panjih za dlan pokrite zalege, mlade pa sploh ne, kar priča, da so matice začasno prenehale zalegati. Zamisliti se je potrebno, ali je več vreden čisti hojevec v panjih ali žival, ki ga je nabrala. Ni lep spomladanski pregled družin, ko prebiramo v čebelnjaku slabiče in mrliče, ki so se preteklo jesen izčrpali na ho-jevih pasiščih. Prevzemalci medu na terenu smo imeli letos nemalokrat priložnost spoznavati nepoučenost čebelarjev pri točenju medu. Marsikdo je namreč iztočil plodišča in medišča v eno posodo in tako pokvaril sortni med. To je vzrok tožb čebelarjev, da jim pre-vzemalec nepravilno oceni med, kljub temu, da so bili samo na tisti pravi paši, za katero ocenjujejo med. Med iz plodišč je pa prejšnji med, kot se temu reče, med, nabran na preteklih pašah. Čebelarji, kadar točite plodišča, ločite med od mediščnega! Sortni med ima višjo odkupno ceno kot mešani, ker tako velevajo normativi zunanjega in domačega trga. Ko sem prevzemal med v kočevski regiji, sem tudi spoznal stisko kočevskih čebelarjev. Lipe je v Kočevskih gozdovih zelo veliko, kar potrjujejo tudi velike dnevne bere na tej paši. Lansko leto in tudi letos je opazovalnica gozdnega medenja na strelišču Kočevje venomer poročala o medenju lipe. Tudi lipovega medu ne gre zg,-metavati, vendar so čebelarji okrnjeni pri cen hojevca, ki mu je primešana lipa. Veliko nevšečnosti se odpravi prav s pravilnim točenjem medu: med ločiti — plodiščnega od mediščnega. Slovenske Konjice 193 12 Šmarje pri Jelšah 2 2 Trebnje 11 2 Vrhnika 1 1 Zagorje ob Savi 18 4 Žalec 1 1 21 občin 348 4y družine čebelnjaki Z varozo pa je v Sloveniji okuženih 53 občin. Okužba je ugotovljena v 638 dvoriščih in v 15.495 panjih. Prav v tem mesecu je okužba prvič prijavljena v občinah Zagorje, Idrija in Šmarje pri Jelšah. Po tem prikazu razširjenosti posameznih bolezni čebel v Sloveniji lahko sklenemo: — da se je varoza razširila prak-^ tično na območju vse Slovenije, —■ da predstavlja razširjenost hude gnilobe čebelje zalege veliko nevarnost za čebelarstvo naše republike in — da sta pršičavost in nosemavost ugotovljeni v posameznih območjih le nekaterih občin Slovenije. Z ukrepi in načini zatiranja varoze so bili čebelarji v Sloveniji dobro in pravočasno seznanjeni, pravočasno so bili poučeni o nevarnosti okužbe s to boleznijo na območje naše republike in o borbi s to nevarno in za zdaj še neozdravljivo boleznijo. Preko Čebelarske zveze Slovenije, medobčinskih in občinskih čebelarskih društev, strokovnega glasila Slovenski čebelar ter veterinarske službe pa so stalno seznanjeni z novimi strokovnimi spoznanji in dosežki na področju borbe proti temu zajedavcu. Vse oblike, tako kemične kot biološke in fizikalne za zatiranje povzročitelja, se takoj uveljavljajo in izvajajo na terenu. Glede na naravo bolezni pa so tudi predpisani ukrepi načrtovani dolgoročno. Stalna pozornost veterinarske službe, čebelarskih preglednikov in čebelarjev pa je in mora biti usmerjena na čimprejšnje odkrivanje novih primerov okužbe in stalno ter strokovno temeljito izvajanje vseh oblik zatiranja v že okuženih čebelnjakih. Na razpolago so zdravila za uničevanje zajedavca, proizvodni zavodi pa so pri izdelavi novih preparatov omogočili tudi lažjo, primernejšo uporabo zdravila, lažje doziranje, vso skrb pa so posvetili tudi zaščiti zdravja ljudi, saj so priložena navodila jasna glede časa, načina in pogojev dimljenja v panjih. Rezultat takega dela je v ugotovitvi, da moramo živeti in čebelaniti z varozo, da varoza v Sloveniji ni povzročila katastrofe v čebelarstvu in da so čebelarji, ki so prizadevno izvajali vse ukrepe, lahko tudi ekonomsko pozitivno sklenili gospodarsko leto. Resno pa ogroža slovensko čebelarstvo huda gniloba čebelje zalege, ki se močno širi. Že lansko leto sem na enakem posvetovanju opozoril na veliko nevarnost, ki jo ta bolezen predstavlja za slovensko čebelarstvo. Po evidenci republiške veterinarske uprave je bilo samo v prvih 9 mesecih letošnjega leta v Sloveniji uničeno in neškodljivo odstranjeno 288 čebeljih družin, okuženih s to boleznijo. Bolezen se namreč zatira po metodi stamping out — to je z uničenjem okuženih družin. Za vse te družine, uničene panje in opremo je bila tudi plačana odškodnina iz sredstev posebnih računov za zatiranje kužnih bolezni v proračunih občin, v katerih je bila bolezen ugotovljena. Izkoreninjenje teh bolezni pa bo mogoče le ob popolnem zavedanju vseh .čebelarjev, da morajo vsak sum na to bolezen takoj prijaviti veterinarski organizaciji ali veterinarski inšpekciji, pri prevozih čebel na pašo pa upoštevati vsa določila o transportu čebel ter zagotoviti pregled družin na hudo gnilobo pred transportom na pašo ter pri vsakem premikanju s pa-sišča na območje druge občine ali republike. To bolezen ugotavljamo v Jugoslaviji po zadnjih poročilih veterinarskih uprav posameznih republik o gibanju kužnih bolezni v: —• Bosni in Hercegovini v petih občinah in petih dvoriščih, — Hrvaški v 14 občinah in 15 dvoriščih, — Srbiji v 17 občinah in 41 dvoriščih in — Vojvodini v eni občini in 2 dvoriščih. Preprečiti pa je potrebno tudi vse možnosti za raznašanje okužbe z okuženimi čebeljimi pridelki in uporabljenim čebelarskim priborom. Izvajati je potrebno še vse druge splošne preventivne ukrepe, od preprečevanja vstopa nepovabljenih oseb v čebelnjake, do transporta čebeljih družin le z razkuženimi prevoznimi sredstvi. Tudi pri zatiranju te nevarne bolezni pa je posebno važna evidenca vseh čebelarstev v občini in tesno sodelovanje čebelarskih društev, pooblaščenih čebelarskih preglednikov in vseh čebelarjev z veterinarsko službo. Razširjenost nosemavosti in pršiča-vosti pa narekuje, da čebelarji pri zatiranju teh bolezni vestno in disciplinirano izvajajo predpisane ukrepe po ugotovitvi bolezni, še važnejše pa je, da se pred okužbo zavarujejo z izvajanjem splošnih preventivnih ukrepov, so disciplinirani pri prevozih na pašo in na pasiščih ter pravočasno postavijo sum na to bolezen. Pri tem so jim pooblaščeni čebelarski pregledniki v veliko oporo. Oceno razširjenosti kužnih bolezni čebel v Sloveniji naj sklenemo s predlogi, kaj je na tem področju potrebno storiti. Osnova je vsekakor: — tesno sodelovanje čebelarjev in čebelarskih organizacij z veterinarsko službo, — takojšnja prijava suma na kužne bolezni, — popolna evidenca čebelarstev v vsej republiki, —• strogo izvajanje vseh splošnih, preventivnih in drugih varstvenih ve-terinarsko^sanitarnih predpisov, —• ves promet s čebelami in čebeljimi pridelki opravljati pod veterinarsko sanitarnim nadzorstvom, — organizacijsko krepiti čebelarska društva in organizacije ter —• stalno izpopolnjevati znanje čebelarjev. Izpolnitev teh pogojev pa je zago-< tovilo, da bomo čebelarili z zdravimi čebelami. JESENSKO ODBIRANJE SATJA ZA PRETOPITEV JE POMEMBNO ČEBELARJEVO OPRAVILO FRANC KOLENC Dom čebelje družine predstavlja panj, v katerem je natančno zgrajeno satje, ki ga mlade čebele v letnem času zgradijo iz voska. Satje, ki je sestavljeno iz čebeljih in deloma tro-tovskih celic in služi v plodišču pretežno za poleganje mladih čebel in trotov, se sčasoma postara, pa ga je treba načrtno obnoviti in omogočiti čebelji družini, da ga pravočasno na novo zgradi in obnovi. Satje je hkrati tudi čebelje skladišče za med in cvetni prah. Tako ga čebele izkoristijo v dva namena in tudi čebelar se mora prilagoditi biološkemu razvoju čebelje družine. Pomagati ji mora pri načrtnem obnavljanju satja. Vemo, da čebela ni udomačena, kot je govedo in druge domače živali, le človek je ugotovil koristnost čebel zase, se ji prilagodil in jo začel gojiti ob svojem domu. Ko so bile čebele še divje, brez posegov človeka v njihovo življenje, so živele v duplih starih dreves, v votlinah in drugih skritih krajih ter se razmnoževale kot zdaj, nagonsko, z rojenjem in vsak roj je ustvaril na novo svoj dom, zgradil satje in živel toliko časa, dokler ni zaradi različnih vzrokov propadel. Takrat so voskovni molji in drug mrčes uničili staro satje. Isto votlino je lahko kasneje roj čebel spet očistil in zgradil novo satje, ki je ponovno služilo čebelji družini do njenega propada. Znanost, veda BIOLOGIJA je odkrila skoraj vse potankosti biološkega razvoja čebelje družine in tako je človek lahko pričel izkoriščati čebele sebi v prid tako, da jim je izdelal panj kot bivališče in jim omogočil sistem graditve premičnega satja v satniku. S strokovnim posegom v življenje čebelje družine je dosegel to, da nobena čebelja družina ne izumr-je, če jo pravilno oskrbuje, skrbi za njeno hrano, če je ne daje, narava, jo zdravi, če se pojavi ozdravljiva čebelja bolezen, pa seveda mora skrbeti za obnovo satja. Vemo, da je staro satje leglo čebeljih bolezni. Celice, iz katerih se izlegajo mlade čebele, se pri vsaki izleženi generaciji mladih čebel zmanjšajo in sčasoma niso več primerne za mladi naraščaj. Res je, da je prvo delo mladih, komaj izleženih čebel čiščenje celicj od srajčk, iz katerih so se izlegle. Toda mlade čebele niso sposobne povsem očistiti celice od srajčs. Očistijo jo, kolikor jo morejo in nato prevlečejo celico s propolisom, ki je antibiotik, da jo s tem razkužijo. Šele nato poleže matica v očiščeno celico jajčece za naslednjo generacijo čebel. Srajčke, ki se tako nabirajo v celicah po vsakokratnem izleganju mladih čebel, zmanjšujejo prostornino celice in tako se iz starega satja polegajo vedno manjše in utesnjene čebele. Čebelar ne skrbi le za stalnost čebelje družine v določenem panju, da po naravni poU v panju ne odmrejo, ampak je dolžan poskrbeti še za obnovo satja. V plodišču, kjer se izlega vsako leto več generacij mladih čebel, mora čebelar skrbeti za obnovo satja. V plodišču imamo pretežno mlado satje, staro največ tri leta. To pa dosežemo z vsakoletnim odbiranjem satja za prekuhavanje v čisti vosek, iz katerega lahko vlijemo satnice, to je srednjo osnovo bodočega novega sata, ki ga vstavimo med gradilnim nagonom v plodišče čebelje družine, da ga dogradijo. Tako načrtno obnavljamo staro satje. Vemo, da ima na primer AŽ panj 18 pa tudi več satov, od katerih jih je polovica v plodišču in druga polovica v medišču. Za medišče, kjer se skladišči med, je primernejše staro satje, ki je bilo prej nekako tri leta v plodišču. To satje je močnejše in se pri točenju medu ne lomi. Zato napravimo medišče vedno iz starega satja, mlado satje pa naj bo v plodišču. Čebelar mora vsako leto v plodišču obnoviti vsaj tri do 4 sate tako, da čebelam ob gradilnem nagonu, to je navadno v maju, juniju in deloma v juliju, vstavi novo satnico, ki jo kupi v trgovini pri MEDEX ali kaki drugi trgovini s čebelarskimi potrebščinami ali mu satnice ulije iz čistega voska zato usposobljen čebelar. Tako pride v panju do kroženja satja, ko vložimo v plodišče letno 3 do 4 satnice, iz plodišča pa prestavimo štiri najstarejše sate v medišče, iz medi-šča pa spet odstranimo tri do štiri najstarejše in slabe sate za prekuho v čisti vosek. Če čebelar pri opravljanju čebel tako ravna pri obnovi satja, bo imel vedno zdrave in sposobne čebele za izkoriščanje paše, ki jo daje narava. Pri opravljanju čebel pa se zgodi, da čebele v poletnem času ne gradijo dobro vstavljenih satnic, ker ni takrat paše, če čebelja družina nima matice, če se pripravlja na rojenje itd. Več vzrokov je, da čebelja družina ne uboga čebelarja, posebno ne tistega, ki ne pozna do podrobnosti vseh bioloških dejavnikov. Za prezimovanje čebelje družine ni primerno mlado satje, ki še ni bilo zaleženo ali iz katerega se niso izlegle vsaj dve do tri generacije mladih čebel. Tako satje pri odbiri satov za oblikovanje zimskega gnezda v začetku jeseni ali v drugi polovici septembra odstranimo vsaj iz sredine panja in ga postavimo na kraj panja ali čez zimo uskladiščimo. Če satnica ni pravilno izdelana, če so jo čebele mogoče na-grizle ali kako drugače poškodovale, jo seveda spet pretopimo v vosek. Če pa je satnica lepo zgrajena in še ni bila zaležena, je pa napolnjena z medom, jo vstavimo kot krajni sat v panju, nato pa jo v naslednjem letu spomladi prestavimo ob sredino gnezda, da jo matica zaleže in tako pride v redno kroženje za zamenjavo kot drugo satje. Čebelar naj že vse leto, ko pregleduje čebele, odstranjuje neprimerno satje in ga stavlja v medišče. Tako ima pozno v jeseni, ko pripravlja čebele za prezimovanje, ko zmanjša prostornino panja, v medišču že vse staro satje in slabo zgrajeno ali poškodovano mlado satje. V medišče dajemo med letom še satje, ki ima preveč trotovskih celic in tudi tako pride v poštev pri odbiri za prekuho v vosek. Ko smo pozno jeseni zazimi-li in zapažili svoje čebele, odberemo iz medišča satje za prekuho v vosek. Takrat odstranimo predvsem staro satje, skozi katerega ni mogoče videti svetlobe, če ga pogledamo proti soncu, sate z veliko trotovskih celic ter razno poškodovano in pri točenju polomljeno satje. Vse to satje, ki smo ga odbrali za prekuho v vosek, spravimo v primeren prostor, do katerega ne morejo miši in drugi škodljivci, in ga čimprej sami prekuhamo ali pretopimo v vosek. Lahko ga tudi izročimo v prekuho zato usposobljenemu čebelarju, ki ima priprave za kuho voščin, glede na to, da je kuha voščin precej zahtevno delo, saj ni vseeno, koliko čistega voska bomo dobili iz starega, neprimernega satja. PRIDELOVANJE GOZDNEGA MEDU LOJZE KASTELIC Obilna letina gozdnega medu v letošnjem letu je zapustila po naših čebelnjakih skrb zbujajoče stanje. Čebelje družine so zlasti tam, kjer se je paša zavlekla v pozno poletje ali celo jesen, močno oslabele. Čebelam je zmanjkalo časa, da bi se pravočasno okrepile za zimo. Prav tako je marsikje ostal tudi čebelar brez moči, da bi jim pomagal, kajti čas, ko bi matice z ustreznimi spodbujevalnimi ukrepi še lahko pripravil do izdatnejšega zaleganja, je potekel. Tako se je veselju nad polnimi čebri žlahtnega gozdnega medu pridružila tudi skrb nad praznimi panji. Zato je prav, da se ob koncu sezone vprašamo, kaj smo opustili in kaj bi bilo' treba storiti, da bi pridelali čim več medu, vendar ne na račun slabljenja družin. Na pešanje čebeljih družin med gozdno pašo mora biti čebelar pozoren že med samo pašo. Kot je znano, nanašajo čebele gozdni med v panju najraje v neposredno bližino gnezda. Na obrobju zalege tekmuje matica z nabiralkami za vsako prazno celico. Največkrat jo čebele zanesejo z medom, še preden jo utegne žaleči. Tako je za zalego izgubljena. Pravimo, da čebele blokirajo zalego, kar je seveda za nadaljnji razvoj in celo sam obstoj družine lahko usodno. Da bi preprečili blokado zalege, se zateka velika večina čebelarjev — žal jih na to navajajo tudi zgrešeni napotki v čebelarski literaturi — k dodajanju praznih satov med zalego. To počnejo v prepričanju, da bo matica tako dodan sat zalegla. Vendar ga ob dobrih berah ponavadi čebele prej zanesejo z medom. Tako postane tak sat, namesto da služi za širjenje zalege, prava bariera v samem gnezdu. Zato bo bolje, če med gozdno pašo, dokler traja, praznih, iztočenih satov ne dodajamo v plodišče panja. To lahko storimo šele po paši! Med gozdno pašo omejuje matica zaleganje tudi zaradi pomanjkanja beljakovinske hrane in, kjer ni pri-rodnih virov, tudi zaradi pomanjkanja vode. V skrbi za beljakovinsko hrano so nekateri čebelarji prepričani, da je dovolj, če je v bližini čebel gozdna jasa ali poseka, ki včasih kar rumeni od obilja cvetic. Vendar temu ni tako! Bera cvetnega prahu mora biti za čebele vsaj tako vabljiva, kot je bera medu. To pa je lahko le na močno dišečem in vabljivem cvetju, kot je na primer žlahtni kostanj, prašna ajda, otava in podobno. Ce take paše ni v bližini, moramo beljakovinsko hrano med gozdno pašo dodajati. Prav tako moramo poskrbeti za vodo, če je ni v bližini. Najbolje pa bo, če naredimo tako, kot so to počeli nekateri stari čebelarji praktiki: čebele so sredi avgusta odpeljali iz gozda na otavo, dasi-ravno so bile bere gozdnega medu v tem času še nekaj kilogramske. Izgubo medu so lahko utrpeli ob pogledu na močne družine, ki so se jim na otavi do zime razvile. Ker vsebuje gozdni med velik odstotek rudninskih snovi, ni primeren za zimsko zalogo. Zato mora pravočasno iz panja. Nadomestiti ga mora sladkorna raztopina. Z zamenjavo pa ne smemo čakati toliko časa da se zalega povali. Takrat bi bilq že prepozno, kajti sladkorne raztopine zaradi nizkih jesenskih tempera- tur čebele ne bi mogle več ustreznoi predelati in razmestiti po satju. Zamenjavati moramo začeti najpozneje proti koncu avgusta. Ker je takrat ponavadi še na domala vseh satih v plodišču po nekaj zalege, ki je blokirana z gozdnim medom, moramo take sate premestiti v medišče, kjer se bo zalega povalila. Plodišče pa napolnimo s praznim satjem in začnemo takoj krmiti, najprej dražilno, da bo matica prazno satovje čim bolj zalegla, zatem pa še z večjimi porcijami za zimsko zalogo. Če smo navedene postopke opustili ali zamudili, se znajdemo po obilni gozdni paši pred zimo z močno oslabelimi družinami. Povrh tega so si čebele zagotovile in razmestile zimsko hrano z neprimernim gozdnim medom. Take družine pa so lahek plen zimskim tegobam, zlasti če se zima zavleče. V lepih, poznojesenskih dnevih lahko še ujamemo čas in priliko, da takim družinam zamenjamo del zimske zaloge s sladkorjem. Ob toplem in lepem vremenu, ko čebele še niso strnjene v zimsko gručo, razmaknemo gnezdo v plodišču na obe strani, na sredino pa vrinemo prazen sat ali dva. Družini nato dodamo dva do tri litre goste in tople sladkorne raztopine. Čebele jo bodo znosile v dodane prazne sate in si tako namestile ustrezno zimsko zalogo na mestu, kjer jo bodo potrebovale v zimskih mesecih. Na stran potisnjene zaloge medu pa bodo prišle na vrsto šele spomladi, ko se bodo čebele že otrebile in ne bo več nevarnosti za grižavost, ki jo gozdni med povzroča. Priporočljivo je, da hkrati s tem ukrepom tiste družine, ki so le preveč oslabele, združimo. Tako bomoi dobili iz dveh oslabelih eno močno družino, ki ne le da bo zanesljiveje prebrodila zimo, ampak nam bo dala spomladi tudi boljše rezultate kot dva slabiča. Na srečo smo po obilnem gozdnem medenju, zlasti po medenju iglavcev, lahko prepričani, da imamo družine, dasi oslabljene, zdrave in pomlajene. To pomeni, da so polne življenjske moči, na kar lahko računamo. Ze stari čebelarji so poznali pravilo: če hočeš imeti čebele zdrave, jih pelji v hojevo pašo. Pri tem so kajpak mislili na najbolj razširjeno takratno bolezen, nosemavost. Danes, ko naše čebelnjake bolj ogroža bolezen varo-za, se je pojavilo vprašanje, kako vpliva gozdno medenje na to bolezen? Prvi kazalci so v tem pogledu iz-> redno obetajoči. Danes že lahko zapišemo: tudi varoze se v dobršni meri znebimo med gozdno pašo, zlasti na> iglavcih. Kako si to razlagamo? Pri običajnem življenjskem toku čebelje družine odmirajo stare, izčrpane čebele. Znano je, da klop varoze zapusti tako izčrpano čebelo, še preden odmre in se še v panju preseli na mlajšo. Tako pride do progresivnega izbruha bolezni: varoze zapuščajo izčrpane čebele, ki so jih v glavnem sami izčrpali, in se selijo na mlajše čebele tako množično, da zmanjka tudi mladih, še neizkušenih. Od tod znani pojav po izbruhu bolezni, ko najdemo v panju peščico povsem izčrpanih čebel ob zalegi na petih, šestih satih, ki se nenegovana že razkraja. Med medenjem iglavcev nabirajo nabiralke medičino med iglicami. Pri tem si prebadajo krilca, tako da ne morejo več poleteti, zlasti še, če so preobremenjene z nabrano medičino. Odmrejo v gozdu, daleč od panja. Z njimi pa odmrejo tudi klopi varoze, ki jih niso zapustili že v panju, kajti na pašo so poletele in tam odmrle sicer še neizčrpane. Izdala so jih prebodena krilca, odmrle so neizčrpane, s tem pa so presenetile tudi klopa varoe v njegovih življenjskih navadah. O LETOŠNJI ČEBELJI LETINI NA KOČEVSKEM JOŽE GRABRIJAN Letošnjo čebeljo letino štejemo med boljšo, saj smo po letu 1981 imeli razmeroma slabi letini. Pretekla zima je bila zelo dolga, čeprav ne prehuda. V začetku marca je bilo malo izleta, potem pa je zima potegnila kar do zadnjih dni v marcu, ko so se čebele dokončno otrebile in prinesle prvo obnožino. Hladno deževno vreme je bilo še do polovice aprila, ko se je otoplilo in so čebele začele prinašati potrebno medičino in obnožino. Zaradi dolge zime sta se zavlekla tudi cvetenje in paša za tri tedne. Tako je vrba cvetela šele v prvi polovici aprila. Čebelje družine so si le stežka opomogle. Nastavljali smo med prvim in desetim majem, čebele so nabirale komaj za sproti na sadnem drevju, divji češnji in travniškem cvetju. Proti koncu maja in v juniju, ko je zacvetel beli javor, češ-min in travniki, smo zavrteli točila. V drugi polovici junija in prvi polovici julija je zamedila še smreka, pa tudi listavci so dali dobro točenje. V drugi polovici julija je zacvetel lipovec, ki ga je spremljalo medenje listavcev; treba je bilo zavrteti v tretje. Od druge polovice julija dalje je močno medila tudi hoja, kar pa so prekinjali vdori hladnega zraka, ki so za več dni ohladili ozračje in ustavili medenje. V dneh med 18. in 20. avgustom so bile nočne temperature tri in štiri stopinje C. Medenje se je nadaljevalo v september. Nekateri so ga bolj ali manj izkoristili. Drugi so se napotili v Liko in drugam. Tako sklepamo razmeroma uspešno čebeljo letino v 1. 1984. T-zku&nje. na&il} eebelatjea NI ISTO SELEKCIJA ČEBEL ALI VZREJA MATIC FRANC ŠMERC, DIPL. KMET. IN2. Prvič pišem v Slovenski čebelar. To pisanje je nastajalo več mesecev, ker sem pričakoval odmeve na temo o selekciji čebel z lanskega posvetovanja. Pa se ni zgodilo nič vznemirljivega, le referat dr. Kulinčeviča je natisnilo naše glasilo. Če in ko bo to objavljeno, bo mimo že »Posvetovanje 84«. V letošnjem letu pa so se le pričele priprave za ustanovitev selekcijske službe pri kmetijskem inštitutu Slovenije. To me veseli in bi želel z njo sodelovati. Ker sem kmetijec in imam nekaj osnov iz genetike in selekcije, me je na lanskem »Posvetovanju (GR — sept. 83)« posebno pritegnila tema o tem, kako zastaviti selekcijo čebel, da bi se premaknili z ničelne točke, 'ali če sem nekoliko grob, iz anarhije, ki vlada na tem področju. Dr. Kulinče-vič in dr. Rihar imata dobre zamisli. Hotel sem se vključiti v razpravo, a sam uvidel, da verjetno ne bi prispeval kaj prida veliko k temi, ker je starejši čebelar s štiridesetletno prakso v vzreji matic tako kategorično zavračal strokovno vodenje selekcije in odbiro pri čebelah ter hkrati kazal na uspešno delo pri vzreji matic pri našem velečebelarju tov. Pisla-ku. Koliko znanost in stroka bedita nad njegovim delom, ne vem, bojim pa se, da se bo to spremenilo v bumerang slovenskega čebelarstva. Moj strah je v tem, ker nimamo nikjer v Sloveniji zbranih posameznih ekotipov naše kranjske čebele. To naj bi bila osnova selekcijskega dela v naši republiki, ki pa bi moralo takoj steči. Ker je med čebelarji velika želja po »osvežitvi krvi« in večjih količinah medu v njihovih čebelarst-vih, gredo dobro v denar »gospodar- ske« matice, ki jih razširja Medex. Tako se »uspešno« širi eden ali več rodov čebel, ki se bodo skrižali s krajevnimi tipi in bomo na našem ozemlju v kratkem dobili celo paleto heterozigotnih čebel (matic) z veliko genetsko variabilnostjo, ki bo oteževala selekcijsko delo in ga dražila. Najprej moramo izdelati selekcijske programe in zbrati ekotipe kranjske čebele iz Slovenije in drugih delov države v selekcijskih centrih, kjer bi potem dobili vzrejevalci matic vzho-diščni material za svoje delo. Tako bi imeli mrežo selekcijskih postaj kot v drugih panogah živinoreje in v rastlinski proizvodnji. S tem pa ne mislim, da bi morali čebelarji ustanavljati kakšne nove zavode ali podobne inštitucije. To bi lahko potekalo (moje mnenje) preko kmetijskih in živinorejsko veterinarskih zavodov. Leti pa bi se morali okrepiti s strokovnjaki, ki bi obvladali tudi čebelarstvo. Tukaj pa se pojavi vprašanje, kje dobiti te ljudi. Nekje jih bi bi- lo potrebno izobraziti, izšolati, kje je to, pa ne vem, saj ne poznam nobenega programa usmerjenega izobraževanja, ki bi dovolj upošteval našo dejavnost. Na tem mestu pa se srečamo s tisto potrebo in željo, ki so jo čutili odgovorni čebelarji, ko so hoteli zgraditi ČIC. Da jim ni ali nam ni uspe- lo, smo krivi vsi slovenski čebelarji, ker v dokaj ugodnih gospodarskih razmerah nismo zmogli složno zbrati kaj več denarja kot za pokrite zidove. Čeprav imamo enotno organiza-l cijo, pa niso vsi včlanjeni vanjo, tisti, ki pa smo, smo med seboj preveč sprti. Vsak zase je največji strokovnjak, znotraj te organizacije pa ob- staja več skupin, ki si skočijo v lase, če je le mogoče. Lep primer je panjska vojna izpred nekaj let. Podobni smo osam in sršenom. Morali bi se več dogovarjati, znati sprejeti tudi dobre zamisli drugih in biti do njih bolj tolerantni, saj praksa potem vse napake izloči in ce^ kaznuje. Z gornjimi mislimi se nisem oddaljil od selekcije čebel in vzreje matic, saj bomo morali poskrbeti za svoj razvoj čebelarji sami, kajti nihče nam ne bo ničesar poklonil in naredil namesto nas, Naš napredek je v našem znanju, naših boljših, sposobnejših in bolj zdravih čebelah. Selekcije pri čebelah si ne bomo mogli iti sami, ampak bomo pri svojih čebelah (družinah, maticah) vodili kontrolo proizvodnosti, izvor matic in še kaj, kot to delajo in vodijo pri drugih vrstah domačih živali (govedo, prašiči, konji, drobnica, perutnina,...), Drugo pa nam bodo proti plačilu morali narediti strokovnjaki posameznih znanstvenih disciplin. To se bo pričelo urejati, ko bomo za to sami pripravljeni bolje delati in ko bo to pričela voditi ini kontrolirati družba, kot v panogah, ki sem jih malo prej omenil, saj na koncu vsega naša dejavnost koristi tudi njej. Potrebno bo izdelati sistem stimulacij. Primer iz prireje mleka, kjer rejec dobi premijo le, če dobro kontrolira mlečnost in prirejo in organizirano proda svoje kvalitetne tržne presežke (mleko, teleta). In še bi lahko našteval. Vse to pa vodi in bedi nad tem republiški komite za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano preko ŽPS, izvajalec pa je kmetijski inštitut Slovenije, v nekaterih vejah živinoreje tudi biotehniška fakulteta, preko območnih kmetijskih in živinorejsko veterinarskih zavodov, v sodelovanju z zadružnimi organizacijami (kooperacija) in družbenim sektorjem. Glede na našo (čebelarsko) mentaliteto pa menim, da se to ne bo pri- čelo prej izboljševati, dokler ne bo kake prisile od »zgoraj« (republiški komite). Potrebno bo uskladiti tudi interese z raziskovalnimi inštitucijami, predelovalnimi in odkupnimi DO za čebelje pridelke (Medex, Hmezad, ...), z ZČDS in s čebelarji, ki bomo morali nekaj dodatno delati, narediti in potem tudi sadove tega dela izkoristiti. V času, ko je nastajal ta prispevek za Čebelarja, je v njem pisalq več čebelarjev o vzreji matic na različne načine in o selekciji čebel. Ugotavljam pa, da pri teh piscih pojma selekcija čebel in vzreja matic ne pomenita dveh bistveno različnih stvari (dejavnosti). To se je dalo razbrati tudi iz razprave na lanskem posvetovanju, kot sem že prej omenil. SELEKCIJA je delo, ki zahteva ve-1 liko znanja, natančen nadzor lastnosti, ki so njen predmet, selekcijski program, odbiro in še kaj in šele na koncu je VZREJNO delo. Za vzrejo matic je sicer tudi potrebno nekaj strokovnosti, najpomembnejša pa je spretnost pri postopkih, rutina. Torej je bistvena razlika med tema pojmoma in se ZČDS ne more lotiti selekcije čebel s panji pod Rožnikom ali posameznik niti tov. Pislak ali Medex preko svojih vzrejevalcev gospodarskih matic, če to ni del skupnega, strokovno vodenega programa za vso Slovenijo ali še širše. Vprašati se moramo tudi, kaj smo pridobili z množično vzrejo »gospodarskih« matic pri Medexu: — Kakšen je selekcijski program, izhodiščni material in kontinuiteta selekcijskega dela? Kajti naravna selekcija takoj izniči vsak morebitni napredek, če umetna selekcija ni usmerjena, stalna, nadzorovana in dosledna. — Ali je in koliko znaša genetski napredek za posamezne pridelke na gospodarski panj? — Kaj pa kontrola, povratne informacije od čebelarjev za selekcionarje in vzrejevalce matic? Kako je onemogočeno razširjanje recesivnih dednih napak? — Kje so in kdo vodi matične knjige, nadzor izvora. Ni dovolj informacija, da je ta matica od tega in tega priznanega vzrejevalca matic, ali pa še to ne. S tem sestavkom ne želim pričeti selekcijsko vzrejevalske vojne niti škodovati DO Medex (katere kooperant sem) niti priznanim čebelarjem. Prepričan pa sem, da bi moral biti začetek množične vzreje matic drugačen, kot je bil in je še. Rad pa bi pri vseh čebelarjih sprožil ustvarjalni nemir, prav tako pri strokovnjakih, da bi se naša dejavnost čimbolj raz- vila v našo korist in v pomoč razvoju naše družbe. Torej, čebelarji, bodimo složni in zahtevajmo od vodstva naše organizacije (ZČDS) in tistih, ki jim prodajamo naše tržne presežke čebeljih pridelkov (Medex, Hmezad in drugi), da se dogovorijo in čimprej kaj storijo za stroko na področju selekcije čebel in množične vzreje matic, da bomo zmanjšali razliko med nami in razvitim svetom. Ker včasih primanjkuje (moje mnenje o vsebini naše revije) zanimivih strokovnih člankov in prispevkov v Slovenskem čebelarju, ga v nekaj naslednjih številkah popestrimo s konstruktivnim dialogom o temi: selekcija čebel. TO NI BIL BOJ, TO BILO JE MESARSKO KLANJE (Poglavje o moralnoetičnih odnosih med čebelarji) MARTIN MENCEJ Naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec, ki je z izrednim posluhom za opazovanje dogajanja v naravi bil priča boju mravelj dveh mravljišč, je v svojem spisu Mravlje opisal njihovo medsebojno klanje. To pot pa ne bo govora o mravljah, ampak o čebelah in smo Erjavčev stavek uporabili le za naslov. Na vznožju krimske in mokrške planinske gmote se razprostira ljubljanska kotlina, ki jo sestavlja pod-krimski prodnati del in sega do barjanske zemlje. Ker je prodnati del izredno ugoden za različne poljščine, Krim pa obraščen s smrekovimi in hojevimi gozdnimi sestoji, je bil ta del že od nekdaj vabljivo čebelje pa-sišče. Sem so že od nekdaj vozili čebelarji svoje čebele na ajdovo in gozdno pašo. Ko pa ajde kmetje niso več sejali, so ob medenju smreke in hoje izkoriščali gozdno pašo. Po vojni je velik del te plodne zemlje prešel iz privatnih rok v družbeno (državno) last. Uprava tega zemljišča verjetno ni bila zainteresirana za ajdo, kmetje so pa tudi opustili to poljščino. Letos pa so velik del skupinske podkrimske zemlje posejali z ajdo in temu so sledili tudi kmetje v večjem obsegu kot doslej. Ker pa je ob cvetenju ajde medil tudi gozd, so čebelarji pohiteli s prevozom svojih čebel na ajdovo in gozdno pašo. Tako se je v neposredni okolici podkrim-skih vasi Vrbljenje, Strahomer in Iška vas nakopičilo kar lepo število čebel, ki so pridno obletavale ajdo (bera je bila seveda dvomljiva) in hojo, dokler je medila, kar se je zavleklo do začetka septembra. Vestni in uvidevni čebelarji so kmalu po končani paši odpeljali svoje čebele, drugi se pa za to niso zmenili in pustili čebele, kamor so jih pač pripeljali in to vse do začetka oktobra, ko že zdavnaj ni bilo nikjer nobene paše. Po končani paši in točenju se je pa začel tragičen boj za obstoj. Domačin v eni izmed teh vasi (Vrbi j en e), okoli katere se je nabralo kar lepo število pripeljanih panjev čebel, pa najsi bo na kamionih ali pa položenih na podstavke, ima v svojem čebelnjaku 24 panjev družin, ki jih vestno in prizadevno oskrbuje. Predvsem skrbi, da gre z mladimi maticami v zimo. V neposredno bližino je pripeljal njegov znanec svoje čebele in jih postavil kakih 10 m od čebelnjaka. Res je, da z dovoljenjenm domačina. Nič zato. Ajdovega cvetja je bilo na pretek, krimski gozdovi so pa tudi dajali za vse dovolj mane, ko so zmedili. Lastnik pripeljanih čebel je po paši iztočil med, medene poklopce pa razpostavil med lastnikovim čebelnjakom in svojim stojiščem. Razumljivo je, da so vse čebele iz bližnje) in daljnje okolice planile na izpostavljeno pašo, ker je v gozdu ni bilo več. Ko so pa tu opravile svoje delo, so iskale hrano pač tam, kjer je bila. Ta pa je bila v panjih lastnikovega čebelnjaka. In tako se je začel boj za,1 vdor v njegove panje in s tem medsebojno klanje. Čeprav je imel lastnik močne družine v panjih, te niso bile kos prehudemu navalu čebel iz okoliških panjev. In posledica? Kmalu je bila pred čebelnjakom gomila mrtvic in onemoglih, za življenje nesposobnih čebel. Vsa uporabljena sredstva za preprečevanje medsebojnega klanja (pri- piranje žrela, mazanje žrel z bencinom, kurjenje pred čebelnjakom in še kaj) so odpovedala ali pa so bila že prepozna. Naval roparic je bil nezadržen. Pogled pred čebelnjak je bil grozljiv! Pogled v panje čebelnjaka pa nič manj. Pri pregledu čebeljih družin so bili rezultati porazni: v 11 panjih ni bilo, toliko čebel, da bi lahko oskrbovale odkrito in pokrito zalego, od drugih pa je bilo le nekaj družin sposobnih za prezimi j en je — in še te po zaslugi odkrite in pokrite zalege — ter združevanje. Potem ko je večina prevaževalcev odpeljala svoje čebele, je pa kamion z okoli 40 panjev nedaleč od vasi stal na prvotnem mestu še do 1. oktobra brez naslova lastnika in kakršne koli oznake, le na kamionu je bila regi-; strska številka 5700-04 — v preizkušnji. Lastnik zemljišča pa ni hotel povedati imena lastnika kamiona. Zagotovo od vseh drugih njega najmanj peče vest, ker so mu čebele samo za dobiček! Obupani lastnik oropanih panjev je seveda brez moči. Tudi apel na brezvestne čebelarje nič ne pomaga. Prepoved dovažanja čebel na pašo bi bila brezsmiselna. Nekaj konkretnega (mimo papirjev!) je pa le treba ukreniti v obrambo skrbnih in vestnih čebelarjev. VABILO Redna letna konferenca čebelarskega društva Ljubljana-Moste-Polje bo v nedeljo, dne 2. decembra 1984 v osnovni šoli Edvarda Kardelja v Polju ob 9. uri z običajnim dnevnim redom. Vabim in prosim vse čebelarje, ki so že člani našega društva, in vse čebelarje, ki prezimujejo čebele na našem območju — razen na območju KS Dolsko in KS Klopce — da pridejo na občni zbor. Pisnih vabil ne bomo pošiljali. Predsednik čebel. dr. Lj. Moste Polje Franc Grad