Pavel Perko: Jernucelj. I ri je imcl. To so bili: Zefa, Tona, Franceljček. Pa rad jih je imel, da ni mogoče povedati. Toda skrival je in ni pokazal, da jih ima rad. Le včasih se mu je izdalo, kadar se je namreč na široko zasmejal. Tedaj se mu je kakor posvetilo v dušo, in videlo se je, kako jih ima rad, tri. . . Oh, ta Jernucelj! In kako se je smejal, smejal! Vdovec je bil po rajnki Marjeti, ki ji Bog daj dobro na onem svetu! Jernu- celj je vedel, kaj vse se ima zahvaliti tej svoji rajnki Marjeti. Je pil in je že obupal nad seboj — pa je obljubil Marjeti, da ne bo nič več. In ni ga pokusil pptem nikoli več, če tudi so mu ga ponujali, ko \e hodil šivat po hišah. »Zavoljo rajnke!« si je zatrjeval na tihem, in se je premagal in odvadil. Po Marjeti so mu ostali trijc, kakor povedano. Zefa je imela deset let, Tona osem, Franceljček pa šest, Trije zvonovi; bim, bam, bom! Trije kljunčki: vcdno lačni, vedno odprti... Doma pa bajta na griču, ki ji je streha kazala rebra, kakor da so romarji hodili mimo in nametali palic nanjo. Okrog bajte par bregov, ki bi bili morda rodili kaj malega, ko bi bil kdo, ki bi jih obdelal. Pa Jernucelj ni utegnil, ker je bil vedno okrog; Zefa, Tona, Franceljček so pa bili premajhni. Edino Jernucljev brat, ki je bil v Ameriki, in se mu je zdaj reklo John, bi bil mogel kaj storiti, ko bi bil prišel iz Amerike. Pa se še ni mogel odločiti za to. Denar je pa pošiljal semintja in jc priporočal, naj skrbijo, da se dom ohrani in hiša ne raakapa. Kolikor je Jernucelj mogel, je za to poskrbel; česar pa človek ne morc, mu Bog ne zameri. Jernucelj je torej šival. Ljudje so se kar trgali zanj, zato ker je bil krojač, dober in uren, da mu ga ni bilo para v okolici. Šestdeset let je bil star, pa je naredil ofoleko po starem ali po najnovejšem: kakor si hotel, Obljubljeno je pa imel in napovedano na deset krajev naprej. In v navado je prišlo, da &o se par dni poprcj, preden je imel priti Jernucelj k hiši, prikazali na pragu njegovi trije: Zefa, Tona in; Fran-celjček. Zefa je šla naprej, zanjo se je držal Franceljček, Tona je pa Franceljčka porivala... In so sedli k peči za vrata, kar tiho in brcz besed; saj se je to razumelo samo po sebi. To je namreč pomenilo, da pride jutri ali pojutranjem oče za njimi. Zato so se jih povsod razveselili in so rekli: I »Ali zdaj bodo prišli pa k nam? Vendar enkrat! Ali so rekli?« 1 H »So ja rekli!« * ¦ »Kje pa zdaj šivajo?« I »Pri Tinčkii,« je povedala Zefa. P »Ali imajo šc veliko narediti?« »Danes bodo Jakcu hlače, jutri pa Jernejčku vestjo in kamižolo,« )e povedala spet Zefa, ker ona je najfoolje vcdela, kako in kaj. Tona pa se je spela Zefi do ušesa in ji pošepnila: »Ali veš; saj bodo Jakcu tudi kamižolo!« Zefa pa o Jakčevi kamižoli ni hotcla nič vedeti, zato ker za tisto oče niso bili nič gotovega obljubili... bo najbrž zmanjkalo blaga. In pa ker bi potem v dveh dneh pri Tinčku niti ne izdelali, ko bi jih mudila še Jakčeva kamižola, in bi se to reklo, da bodo Zefa, Tona, Franceljček pri Kočarju kar tri dni naprej jedli in postavali. »Na, Franceljček!« je rekla Kočarica. Odrezala je veliko peto kruha, takega, ki jc bil rumen in pisan po sredf in malo moker in sladak, zato ker je bil s suhimi hruškami potresen. • Franceljček je posegel, vtaknil v usta in pogledal zdaj na eno, zdaj na drugo stran, če sta Zefa in Tona tudi kaj dobili. Franceljček je silno rad jcdel in bi bil od žalosti jokal, ako bi bil inoral sv6) kos deliti še z Zefo in Tomo. Tako so potem jedli in scdeli vsi trije in kaj malega pomagali pri hiši dva dni, včasih tudi tri. Potem je prišel Jernucelj s svojo krojaško ropotijo (šivalni stroj je prinesel kar na hrbtu!) in se je široko začudil ob vratih: I »Lejte, lejte! Kdo so pa ti?« I In delal se je, kakor da jih ne pozna, Jernucelj nagajivi! I »Kdo so pa ti? Ti kuštrček, čigava si ti? Kar povej!« To je veljalo Zefi, ki jo je oče prijel za kušter in ji zazibal glavo zdaj sem, zdaj tja — pa tako, da je z dlanjo pomagal, da ni bolelo.. . Zefo je bilo sram, in se je smejala, pa nič rekla. Potem jo je Kočarica opogumila: »Le reci, Zefa: vaša sem, ali me ne poznate?« Nato se je Jernucelj začudeno spomnil in se udaril po čelu: »Saj res! Saj to je naša Zefa! — Kaj pa tale?« Zdaj je Tono prijel za nos. »Jaz sem pa Tona,« je rekla ta skozi usta, ker — no, ker skozi nos ni mogla. »Pa ne da bi bila ti naša Tona?« — »Mhm!« »Lej, lej! Saj res! — Potem je pa tale fant naš Franceljček?« »Sem ja!« In Franceljček je stegnil roke in se kaJkor mačka oprijel Jernucljeve kamižole in splezal z rokami in nogami gor do pod vratii tako visoko, da je mogcl svoje debelo lice zariti v očetovo brado, ki je bila vsa bela in je tako prijetno rezala v Hce. »Hahaha!« . In tcdaj se je Jernucelj zasmejal tako na široko in tako na globoko, kot se je le Jernucelj znal smejati. »Ti rooj fant debeli, ti! Hahaha!« Oj, in kako se je Jernucelj znal smejati, dokler ga niso začele zadc- vati nesreče! Usta je odprl na široko, da se mu je kot ustnic zategnil celo preko zadnjega kočnika, ki mu je bil še ostal v ustih. Nos se mu je poploščil, lica so se tnu nakrožila v široki kepi, oči pa so se zaprle in le skozi ozko špranjo med vekami so gledale nagajivo in razposajeno v svet. »Hahaha! Hahaha!«r Tak j» bil, odkar so ga ljudie poznali. Ni se bril in ni se staral, ni izgubljal dobre volje, pa naj ga je zadevalo hudo ali dobro ... Toda, kar ga je zadelo v poznejšem življenju hudega (o tem bomo povedali), mu je pač za hip pregnalo njegov veseli smeh z lic, mu ga vtisnilo, rekli bi: oddrobilo — toda trajno pregnafi mu ga ni moglo. Najprej ga je zadelo z Tono. Takrat so namreč razsajale ošpice ined otroki. Tona je čutila, da jo iboli glava. Tudi mrazilo jo je, in nič ni bila tako vesela kot sicer. Toda — ali je mogla doma ostati, ko sta Zefa in Franceljček hodila po hišah? Držala se je pokonci, dokler se je mogla. Zefa in Franceljček sta jo vlačila s seboj šc potem, ko je bila že vsa rdeča v obraz — tako dolgo, da je neko jutro ostala pri Polonovcu, ker ni mogla več naprej. Zvečer jo je Jernucelj nesel domov, a drugo jutro je moral spet v šivanje. Sosedovo Špeluzo je naprosil, da je ostala pri Toni. Tudi Zefa in Franceljček sta ostala doma. »Zefa bo Špcluzi pomagala; Franceljček, ti boš pa hodil meni pravit, kako je s Tono.« Tako je odločil Jernucelj. In Franceljček je obljubil, da bo hodil. Takole opoldne, fco sta bila Zefa in Franceljček lačna, je rekla Zefa: »Franceljčck, zdaj pa le pojdi in povej, da je Toni vroče in da čudno govori.« »Pa ni treba praviti, da bo umrla!« je dostavila Špeluza. In Franceljček je šel in je povedal, da Tona čudno govori in da nič ne je in pa da ne bo umrla. On pa in Zefa, da sta lačna, ker sta snedla ves kruh že zjutraj. Gospodinja, kjer je šival Jernucelj, je to razumela in je naložila Franceljčku kruha in sadja zanj in za Zcfo; za Tono je pa dala v lončku sadjeve vode, da bo pila. Špeluza je pa oskrbela vse drugo, kar je bilo potrebno. »Po gospoda bom šla,« je rekla, »kadar botn videla, da je otrok pri koncu, in pa cerkovniku Juriju bom šla povedat, kadar bo otrok umrl. Kadar bo otroku zazvonilo, bo pa že slišal, da bo pustil šivanje in prišel... Čemu bi poprej puščal šivanje, ko ljudje žele oblcke za Veliko noč!« In ko je potem Tona res umrla, je šla Špeluza k cerkovniku Juriju, Franceljček pa k očetu. Franceljček je obstal sredi med vrati in je jokal- Ko ga je oče vprašal, čemu joka, je rekel, da zdaj Tona nič več ne gleda in da Špeluza pravi, da je umrla. »Umrla —?« je kliknil Jernucclj, in glas mu je bil tako poseben, da se je Franceljček zbal in je hotel pobcgniti. Jernucelj pa je vrgel šivanje od sebe, popravil si obleko, odprhnil nekaj bate in smeti raz kamižolo in prijel Franceljčka zo roko, da gresta domov. V tistem je tudi zazvonilo pri fari z manjšima dvema. »Ali slišiš, Franceljček? Bim, bom — bim, bom.. . To pomeni, da sta zdaj samo še dva: ti in Zefa. — Težko hodiš, jeli? — Na, zlezi mi na ndko. Takole! — Hahaha! — Ti moj famt ti, debeli!« Hotel se je zasmejati, kot se je vselej zasmejal, kadar je rekel Franceljčku »fant debeli«. Pa to pot mu usta niso hotela narazen, in lice in oči mu je vleklo bolj na dolgost ko v širokost... Med potjo je zavil k Zrimcu na vasi, kamor že ni bil zavil, da že sam ni več pamnil, od kdaj. V Zrimu so namreč prodajali žganje. »Hahaha!« se je siltl smejati in hodil po gostilni gor in dol. In Franceljčka jc nosil na roki in je bil naročil že drugo merico. »Hahaha! Tri sem imel, ali slišiš ti, Zrimec? Tri zvonove: bim, bam, bom .. Zdaj sta še dva! Bim — bom — bim — bom! AH ne pojeta lepo? Kaj? — Hahaha! 0 ti mioj fant ti, debeli!« (Nadaljevanje.)