DVE OBLETNICI MARKA MARULI]A: ROJSTVA (1450-2000) IN PESNITVE
JUDITA (1501-2001)
Naj mi bo, spoštovano občinstvo,1 dovoljeno opozoriti, da so se pred stoletjem, leta 1901, bratje Slovenci, kot se je takrat govorilo in pisalo na Hrvaškem, vidno vključili v obeleževanje štiristoletnice nastanka Maruliceve pesnitve Judita, s katero si je prislužil častni naziv oče hrvaške književnosti. V takratnih uglednih slovenskih časopisih, na primer v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu, je izšlo več priložnostnih člankov o prireditvah v Zagrebu (med avtorji je bil tudi veliki pesnik Anton Aškerc), Ivan Steklasa pa je v obširni študiji predstavil življenje in delo Marka Marulica.2 S to prireditvijo torej obnavljamo tudi neko dolgoletno tradicijo slovensko-hrvaškega kulturnega upoštevanja na primeru Marka Marulica. Zato mi je v veliko čast in zadovoljstvo, da lahko s svojim prispevkom sodelujem pri tej tradiciji in da se je tudi Ljubljana - po Rimu, Parizu, Bratislavi, Sarajevu, Ottawi, Lizboni in Washingtonu - znašla na seznamu glavnih mest, ki gostijo proslave ob jubileju očeta hrvaške književnosti. Tudi v drugih državah in mestih v Evropi, Ameriki in Avstraliji so to obletnico počastili z znanstvenimi srečanji, razstavami in priložnostnimi prireditvami. Na kratko bom poskušal predstaviti pomen Marka Marulica, kaj je pogojevalo povečano zanimanje za njegovo literaturo na Hrvaškem in v svetu. Na dveh spomenikih, ki so ju Marku Marulicu postavili v zadnjih letih, na tistem v Zagrebu in na tistem v Berlinu, piše približno enako: oče hrvaške književnosti in evropski humanist. To bo jedro mojega predavanja o Marulicevi dvojni vlogi, vzporedni in neločljivi, ker ima njegovo delo (dvajset zvezkov Zbranih del) hkrati hrvaški in evropski pomen. Zakaj Marulica označujemo z afektivno oznako oče hrvaške književnosti in zakaj to ni le retorično-metaforična figura?
Pred pol tisočletja je v harvackem jeziku napisal ep (datiran 22. 4. 1501), v katerem glavna junakinja, starozavezna vdova Judita, kot vemo iz Biblije, reši svojo zavzeto Betulijo in izraelsko ljudstvo pred pogubo. Vendar Marulic svetopisemske vsebine ni samo mehanično povzel in jo nabožno usmeril, kot je bilo v navadi v srednjem veku (biblia versificata), ampak je njegova Judita epska protagonistka. Zgodbo o njej je oblikoval po normah humanizma, tj. po načelih biblijsko-vergilske epike (sacra poesis). Deset strani starozaveznega besedila je pesniško obdelal v 2126 verzih, štirikratno rimanih dvanajstercih po vzoru na stare poete (antične pesnike) in na začinjavce (predhodne hrvaške pesnike, glagoljaše), kot je zapisal v uvodu. Maruliceva izjemnost je v tem, da je poetiko biblijsko-vergilske epike izpisoval v maternem (pučkem) govoru, drugi tedanji humanisti, njegovi žanrski kolegi, pa so epe pesnili z latinskim jezikom in verzi. Marulic je dokazal, da se da tudi v hrvaščini upoštevati zapletene konvencije žanra in da sta hrvaški jezik in verzifikacija sposobna zadostiti evropskim pesniškim normam. Ker se je zavedal, da je libar od Judite prelomna knjiga, je na koncu pesnitve napovedal, da bo Judita brana, dokler bo obstajala hrvaška pismenost, in jo imenovalplavca nova (plavca, tj. ladjica je humanistična metafora za pesem), v pismu prijatelju v Benetke pa je zapisal, da ima zdaj tudi hrvaški jezik svojega Danteja.3 Kaj je ta libar pomenil za književne naraščaje na začetku
1	Besedilo je prirejen referat, ki sem ga predstavil v sklopu obeleževanja obletnic Marka Marulica v Trstu (1. decembra 2001) in v Ljubljani (17. decembra 2001). Tržaški »kulturni večer« je organiziral Generalni konzulat Republike Slovenije v Trstu pod vodstvom gospe Jadranke Šturm Kocjan, generalne konzulke, ljubljansko prireditev pa je na Teološki fakulteti vodil prof. p. Marko Prpa, vodja Hrvaške katoliške misije v Ljubljani.
2	Marulicevo recepcijo v Sloveniji je raziskovala Fedora Ferluga Petronio v članku Marulic i Slovenci, Colloquia Maruliana III, Split, 1994, 173-177.
3	Prim. Miloš Miloševic, Sedam nepoznatih pisama Marka Marulica, Colloquia Maruliana I, Split, 1992, 36.
16. stoletja, pri~a tudi dejstvo, da je knjiga po prvi izdaji leta 1521 v letu in pol doživela {e dve izdaji in postala prva uspešnica, prvo klasično delo hrvaške književnosti. Judita je imela z recepcijo pri bralcih in v literarnih krogih zgodovinski vpliv pri jezikovni izbiri hrvaških piscev, ki so v sklopu humanistično-renesančnega gibanja čutili potrebo po pesnjenju in uveljavitvi, omahovali pa so med latinščino, italijanščino in materinščino. Marulic je imel v času, ko je izšla Judita, v Evropi že ugled kot latinski pisec, zato je s svojim dejanjem domače pisce usmeril k hrvaščini in začel zelo plodovito obdobje renesančne književnosti, ki se je konstituirala v vseh tipičnih žanrih in zvrsteh. Marulicevo vodništvo so čutili in priznavali hrvaški klasiki 16. stoletja (Petar Hektorovic, Petar Zoranic, Juraj Barakovic) in ga omenjali v svojih besedilih, verz Judite pa je za renesančne pesnike postal metrični model.
Maruliceva pesnitev je imela poleg literarne funkcije tudi zgodovinsko jezikovno funkcijo. Napisana je na podlagi govorne splitske čakavščine, ki je v določeni meri nadnarečno zaznamovana - kot pesniški koine zaradi izrazov, značilnih za štokavščino in kajkavščino ter staroslo-vansko srednjeveško dediščino. Zaradi te zaznamovanosti, bogastva besedja in razvitosti stila lahko Marulica kandidiramo tudi za, slikovito rečeno, očeta hrvaškega knjižnega jezika. Judita je poleg tega besedilo nedvomne pesniške vrednosti, ki je navdihujoče vplivalo ne samo na Maruliceve sodobnike, ampak tudi na pesnike hrvaškega modernizma in postmodernizma: Vladimirja Nazorja, Tina Ujevica, Tonča Petrasova Marovica, Tonka Maroevica, Luka Paljetka. Gre torej za klasično delo, ki se je v hrvaški književnosti pojavilo na pomembni prelomnici, na prehodu iz srednjega veka v renesanso, ko so se oblikovale evropske nacionalne književnosti v pučkih, domačih jezikih in z njimi potrdile svojo identiteto. Da je Judita pomembno besedilo, potrjujejo tudi prevodi v sodobne jezike (angleški, madžarski, italijanski, francoski) ter vse večja mednarodna odmevnost v zadnjem desetletju. Maruliceve utemeljiteljske zasluge pa se ne nehajo pri Juditi, kajti v njegov opus v hrvaščini spadata še ena biblijska starozavezna pesnitev Susana in novozavezna Svarh muke Isukarstove, v katerih najdemo antologijska lirska mesta. Njegova domoljubno-religiozna pesnitev Svarh muke Isukarstove, v kateri se Marulic kaže kot zaskrbljen Hrvat in kristjan zaradi otomanskega osvajanja in pustošenja rodne grude, besen zaradi ravnodušnosti evropskega Zahoda, je odmevala stoletja. Te misli in občutke je prenesel tudi v latinsko poslanico papežu Hadrijanu XVI., tiskano leta 1522. Marulic ni le avtor epskih, ampak tudi razmeroma številnih lirskih zapisov (kontemplativnih, moralizatorskih, marijanskih, didaktično-šaljivih), pasijonov, proznih poslanic in hagiografij. Je začetnik tudi pri Hrvatih razvitega avtorskega prevajanja literarnih besedil, in sicer iz treh v tri jezike, iz italijanščine v latinščino in hrvaščino, iz latinščine v hrvaščino in iz hrvaščine v latinščino. Med drugim je prevajal Danteja in Petrarco, njegov prevod De imitatione Christi v hrvaščino iz leta 1500 je pomemben dokument zgodnje avtorske hrvaške proze. Prevod znamenitega dela Tomaža Kem-pinskega je ostal v rokopisu, vendar je bil znan in bran v 16. in 17. stoletju. Sklep je logičen: Marko Marulic je kot avtor epskih, lirskih in dramskih besedil v hrvaščini ter kot avtor proznih vzorcev in prevajalec literarnim potomcem zapustil bogato in vzpodbudno dediščino, v kateri so prepoznali začetnika in pionirja. To je ena Maruliceva dimenzija, druga pa je sodelovanje v procesih evropskega humanizma.
V 16. in 17. stoletju je veliko latinskih del s podpisom Marcus Marulus Spalatensis doživelo velik svetovni uspeh. De institutione bene beateque vivendi per exempla sanctorum (prva znana izdaja je iz leta 1507), knjiga, ki na živ način propagira krščanski način življenja z množico zanimivo pripovedovanih zgodb iz življenja svetnikov, je bila objavljena šestdesetkrat, prevedena v celoti v italijanščino, nemščino, francoščino in portugalščino, delno pa v češčino, španščino, angleščino in japonščino. Drugo knjigo, Evangelistarium, so po prvi izdaji leta 1500 (prva izdaja še ni identificirana, zato je editio princeps tista iz leta 1516) natisnili še tridesetkrat z
integralnim prevodom v italijan{~ino in {pan{~ino ter z delnim prevodom v franco{~ino in flam{~ino. Tretje delo iz tega niza Marulieevih uspe{nic, Quinqaginta parabole (1510), so izdali najmanj desetkrat, prevedeno je v {pan{~ino in italijan{~ino. V 16. in 17. stoletju so torej samo ta tri dela objavili ve~ kot stokrat.4 Recepcijski krog teh Marulieevih kr{~ansko-duhovnih spisov je bil velik, med njihovimi potrjenimi bralci so bile tudi znane zgodovinske osebnosti (Henrik VIII., Thomas More, Margareta Navarrska), svetniki Ignacij Loyola, Franc Ksaver, Karel Borome-jski. Tiskali so jih v najbolj znanih kulturnih sredi{~ih takratne Evrope (Benetke, Basel, Köln, Pariz, Antwerpen, Madrid, Lizbona, Praga ^). Raziskovanje je pokazalo, da izvode starih izdaj Marulieevih knjig hranijo v vseh znamenitih evropskih, ameri{kih (Kongresna knjižnica v Wash-ingtonu na primer hrani {tiri take izdaje) in avstralskih knjižnicah. Naj z zadovoljstvom spomnim, da ima ljubljanska Narodna in univerzitetna knjižnica v svoji zakladnici {tiri izdaje teh Marulieevih del.
Logi~no je, da se spra{ujemo, zakaj so bile te in {e nekatere druge Marulieeve knjige tako raz{irjene, objavljane in prevajane. Teolo{ko in duhovno usmerjenih knjig je bilo v 16. in 17. stoletju veliko, Marulieeve pa so vendarle pridobile ugoden recepcijski status. Jasno je, da ne le zaradi nabožne vsebine, ampak zaradi literarnega znanja, avtorjeve sposobnosti oblikovanja stilno in zgradbeno privla~nega besedila z intelektualnim ozadjem in duhovnostjo, ki je bila v skladu z gibanjem devotio moderna. Poleg tega je bilo v njegovih religioznih navdahnjenostih tudi nekaj misti~nosti, reformatorstva glede na stanje v Rimski cerkvi v imenu evangelijskih na~el in dosledne kr{~anske eti~nosti. Pomembna zna~ilnost Marulieeve latinske proze je tudi negovana latin{~ina z visokim standardom rabe klasi~nega anti~nega izraza. Zaradi teh odlik uvr{~amo Maruliea v zgodovino evropske kr{~anske književnosti, {e posebej humanisti~ne, kot klasika ene literarne zvrsti (duhovno-didakti~nih del, teolo{kih razprav in moralnih spisov).
Marulie je napisal tudi veliki ep Davidias (14 spevov s 6500 latinskimi daktilskimi hek-sametri), zaradi katerega so ga sodobniki poimenovali krščanski Vergil. Če bi bil objavljen, ko ga je Marulie kon~al (1517), bi zagotovo prevzel takratno humanisti~no Evropo, kot je prevzel strokovnjake leta 1954, ko je bil natisnjen. Rokopis te grandiozne pesnitve, ki so jo sodobniki brali in hvalili v svojih pesmih, so na{li {ele leta 1952 v torinski Narodni knjižnici. Ve~ Marulieevih besedil je namre~ ostalo v rokopisu, o nekaterih so se izgubile vse sledi. Eno besedilo so pred nekaj leti na{li v trezorju Univerzitetne knjižnice v Glasgowu. Rokopis je na{el, prevedel v hrva{~ino in opremil z opombami prof. Darko Novakovie (Glasgowski stihovi, Zagreb, 1999). Gre za neznane Marulieeve latinske pesmi, ve~inoma epigrame, kjer je pesnik navzo~ na na~in, ki je tipi~en za posvetni humanizem. Te pesmi dopolnjujejo, delno pa tudi popravljajo predstavo o Marulieu književniku, ker o pripadnosti humanisti~ni dobi pri~ajo tudi nekatere neznane ~rte njegove literarne in ~love{ke osebnosti. V vrsti epigramov se na primer posmehuje svojim splitskim some{~anom (snobom, kvazipesnikom, zavistnežem, ostarelim soprogom, mestnim ~udakom), satirizira družbene pojave (prostitucija, hazardiranje), poje o svojih ljubezenskih ~ustvih. Hkrati se z lirsko toplino odziva na prezgodnje smrti v splitskem okolju in posve~a verze doma~im živalim (svojemu psu, konjem, sokolom). Taki verzi razkrivajo Marulieev zna~aj, ki zna biti posmehljiv in oster, {e posebej, ko gre za osebni ugled in družino.
Na ta na~in se v literarnem opusu tega velikega ustvarjalca prepletajo in sre~ujejo splitsko doma~ijsko okolje, hrva{ka domovinskost, mediteranska ~ustvenost, katoli{ka pravovernost in evropska zaznamovanost. Vsota teh sestavin daje karizmati~nega Marka Maruliea Marula, ki je dolo~il hrva{ko literarno usodo, evropeiziral pesni{ko kulturo in hkrati z lastnim prispevkom
4 Prim. Branko Jozie, Bratislav Lucin, Bibliografija Marka Maruliea I, Split, 1998, in Mirko Tomasovie, Marko Marulie Marul, Zagreb, Split, 1999, 126-133.
sodeloval v gibanjih in dosežkih zahodnoevropske književnosti in duhovnosti. Zato smo njegovi obletnici na Hrvaškem vsebinsko proslavili, v svetu pa sta imeli pomemben odmev.
Mirko Tomasovic Univerza v Zagrebu
Iz hrvaščine prevedla Burda Strsoglavec.