slovenski čebelar
SLOVENSKI GLASILOCEBELARSKIHORGANIZAC1J
ČEBELAR St. 1 Ljubljana, 1. januarja 1%‘) Leto LXXI
VSEBINA
Valentin Benedičič: Novoletna beseda .... I Iulii Maver: Panj z nakladami in še kaj ...	5
M. B. Nickelson: Nekaj o pikanju čebel ...	10
Martin Mencej: Še o pomladitvi čebelarskega
kadra...............................................12
France Vodnik: Navadna črnoglavka in mačja zel............................................	.	15
MLADI ČEBELARJI NAM PIŠEJO
Franc Grošelj: Naša pot gre naprej..................20
Mladi čebelarji iz Podčetrtka: Namesto običajne osmrtnice...........................................22
NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA
Prezimovanje na gozdnem medu. Fermenti v medu in toplota. Nov način uničevanja škodljivcev. Ropanje. Uvoz medu v ZRN. Zlata rozga. Zadelavina kot barva. Zanimivi podatki. Tudi na Koroškem se je med strdil v satju. Nazadovanje čebelarstva v Nemčiji. Sosedna Štajerska uvaja sodobne sadne plantaže. Paketne čebele v ZDA. Pitanje s suhim sladkorjem. Manov med in prezimovanje. Zaščita ivc. S knjižne police. Anglija je dežela malih čebelarjev. Kako pripravimo žico za žičenje satnikov.........
NAŠA ORGANIZACIJA
XXII. Mednarodni čebelarski kongres v Münchnu leta 1069. Iz sejnega zapisnika upravnega odbora ZČDS dne 27. 10. 1968. Urednikovo sporočilo.................................27
OSMRTNICE
Jakob Babnik, Franc Kuclar................32
List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 20.00 din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cestu 3/II, tiska ČGP Delo v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Julij Mayer, Martin Mencej in Jožko Šlander. Letna naročnina za nečlane 25.00 din, za inozemstvo 50.00 din. Posamena številka na 32 straneh stanc 3.00 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 501-8-268/1. Telefonska številka uprave ZČDS in SČ 20-208.
NOVOLETNA BESEDA
V A L E N'T I N I! E NEDIČI C
Zopet je eno leto za nami. Vsak napreden gospodar pa tudi vsako podjetje in organizacija mora ob zaključku leta kritično pregledati in oceniti svoje delo v preteklem letu. Kajti le ol> samokritični oceni uspehov in neuspehov ter ugotovitvi šibkih strani v gospodarjenju oziroma v delovanju je mogoče sestaviti realen delovni načrt za naslednje leto. Zato moramo tudi mi čebelarji kritično pregledati, kako smo gospodarili in izvrševali zlasiti naš skupni večletni delovni program za 200-letnic.o dunajskega obdobja v življenju iin delovanju našega rojaka, prvega čebelarskega učitelja na Dunaju, Antona Janša.
Naše redno organizacijsko delo se je v minulem letu razvijalo povoljno. Saj smo ob koncu leta že celo presegli število 6000 organiziranih čebelarjev, kolikor naj bi jih štela naša organizacija I. 1973 ob 200-letmici smrti Antona Janša. Ta čas šteje namreč okrog 6030 organiziranih čebelarjev in ni bila številčno še nikoli tako močna od njene ustanovitve leta 1898 dalje. Zalo verjetno je k hitremu številčnemu naraščanju članstva pripomogla tudi dobro organizirana preskrba članstva s sladkorjem, zlasti pa za zimsko krmljenje
čebel. Glede tega gre naše priznanje in zahvala predvsem podjetju Medeks, ki si že nekaj časa prizadeva z vodstvom naše Zveze, da zagotovi čebelarjem zadostno količino ustrezno denaturiranega sladkorja za čebele. Zaradi dobre preskrbe našili čebelarjev s krmilnim sladkorjem je bilo mod čebelarji v drugih republikah pni zadnji razdelitvi sladkorja celo nekaj negodovanja, češ da so ga slovenski čebelarji prejeli prevelike količine nasproti čebelarjem v drugih republikah. Naša skrb v letu 1969 naj bo, da novi člani ne bodo zgolj neki »sladkorni«, temveč društveno zavedni in disciplinirani člani naše organizacije.
Tu in tam slišimo tudi kritiko, da Zveza ni potrebna in da nimajo čebelarji nič od nje. Taka kritika pa je vendarle nekoliko preostra in tudi neutemeljena. Poleg preskrbe s sladkorjem, ki so je laliko deležni vsi člani, dobivajo za članarino še strokovno glasilo, ki jim nudi strokovno izobrazbo. Dalje, prc-važevalci čebel na pašo v kraje zunaj naše republike imajo skoraj vsako leto nevšečnosti, ker jim nekatere tamkajšnje občinske skupščine neupravičeno zaračunavajo pašarino za tja pripeljane čebele. Vsako leto nastajajo pri čebelah tudi škode zaradi zastrupitev s kemičnimi pripravki za varstvo rastlin ali pa s plini iz tovarn. V preteklem letu so tudi medvedi napravili celo v naseljih več škode pri čebelah. V večini navedenih primerov sc obračajo čebelarji neposredno na Zvezo, naj jim pomaga bodisi s pravnimi nasveti pri njihovih odškodninskih zahtevkih ali pa da določi po njihovem predlogu na zahtevo sodišča Zveza svojega čebelarskega izvedenca. Kdorkoli se je obrnil na Zvezo v teh in drugih zadevah, jim je rada priskočila na pomoč. Brez pomena za čebelarje tudi ni obveščevalna služba za gozdno medenje, ki jo Zveza organizira in izpopolnjuje že nekaj let s finančno pomočjo podjetja Medeks. Tudi
o	teh stvareh naj čebelarji nekoliko razmišljajo. Kmalu si bodo na jasnem, ali jim je organizacija potrebna ali ne.
V	zvezi z izvrševanjem delovnega programa smo v minulem letu v Slovenskem čebelarju pogrešali prispevkov o čebelarstvu v naših krajih pred 200 leti., ko je čebelaril naš Anton Janša. Snov za knjigo o panjskih končnicah proučuje in pripravlja dr. Emilijan Cevc. Premalo smo storili za čebelarski muzej (spomisnka soba Antona Janša). Seveda pa ni odvisno izpopolnjevanje čebelarskega muzeja zgolj od delavnosti naše organizacije, temveč v enaki, če ne še v večji meri tudi od dejavnosti čebelarskega muzeja samega. Precej časa i.n dela pa smo žrtvovali najvažnejši in hkrati najtežji ter finančno najzahtevnejši nalogi. To je gradnja čebelarske šole oziroma čebelarskega izobraževalnega centra (ČIC), kakor zadnji čas nazivamo to šolo. Vsekakoir je ta naša najvažnejša naloga vredna, da se ob nastopu novega leta pri njej dalje pomudimo in da se pobliže seznanimo s pogoji za njeno uresničevanje.
Živimo v atomskem veku človeške zgodovine, v dobi ko iz dneva v dan slišimo in beremo o velikih, še pred kratkim neslutenih dosežkih znanosti in tehnike na vseli področjih dejavnosti. Tudi čebelarska znanost zaznamuje lepe dosežke. Slovensko čebelarstvo ima ne samo doma, temveč tudi v zamejstvu slavno in bogato tradicijo. Dolgo časa se je razvijalo vštric s čebelarstvom v naprednih deželah Srednje Evrope. Po zadnji vojni pa je začelo polagoma zaostajati. Preživljalo je težke čase, saj je pred nekako 15 leti šlo colo za nadaljnji obstoj naše organizacije. Organizacija se je obdržala iin se postopoma utrdila. Kljub prizadevanju pa v naših čebelarskih razmerah ne more nadok-
muliti svojemu članstvu znanju. Znanje pa je potrebno v vsaki dejavnosti in je osnova za napredek. Slovenski čebelarji lo praznino zaradi svoje prizadevnosti še bolj občutimo tor jc bilo o izobraževanju in lastni šoli govora tudi na obeli zadnjih rodnih letnih občnih zborih Zveze. Za dvig znanja danes namreč ne zadoščajo več samo občasna predavanja. Več znanja si pridobijo in utrdijo čebelarji najlaže na dobro pripravljenih nekajdnevnih tečajih, na katerih sc aktualna snov podaja sistematično vključno z nazornim poukom — pokazova-njem. Dosedanje izkušnje so pokazale, da se čebelarji lahko zanesemo predvsem le na sebe. Zato si moramo zgraditi našim razmera,m primerni C I C. Izvršni in upravni odbor Zveze sta bila z odločitvijo občnega zbora Zvoze, naj se zgradi čebelarska šola. postavljena pred težavno nalogo in to ne samo zaradi tega, da bi že v načrtih pogodila našim čebelarskim razmeram primerne in specialnosti izobraževanja ustrezne objekte, temveč tudi, da bi si zagotovili finančna sredstva iz takih virov, ki ne bi naprtili pretežkih bremen, zaradi katerih bi lahko trpelo redno delo Zvoze. Poleg tega se je pokazalo, da bo morala Zveza članstvu še veliko pojasnjevati in usklajevati različna mnenja
0 gradnji CIC-a. Gotovo je, da imajo čebelarji vso pravico, da se oglašajo v tej važni zadevi in povedo svoje mnenje. Takih misli in mnenj odbori ne smejo zavračati, temveč jim morajo prisluhniti, jih pojasnjevati in prilagajati. Ne bo jih tožko pojasnjevati in vsklajati, v kolikor jih bodo kritiki povedali v resnični želji, da bi s tem vodstvu olajšali delo pri iskanju najboljših rešitev.
1 ože ali pa sploh nemogoče pa bi bilo osvajati in vsklajevati mnenja 'tistih, ki bi imeli v ozadju povsem osebne interese. Sicer pa se taka kritika navadno samo po sobi odkrije in je ne bo težko zavračati.
"V zvezi z gradnjo C1C je bilo treba ponovno pogledati, kaj določajo zakonski predpisi glede nepremičnin, na katerih imajo lahko društvene organizacije lastninsko pravico.
24. člen Ustave SFRJ določa:
»Zakon določa, ob katerih pogojili imajo lahko družbeno-politične organizacije in društva lastninsko pravico na nepremičninah in drugih stvareh, ki so namenjene za uresničevanje skupnih interesov njihovih članov in nalog organizacije itd.«
Drugi odstavek 30. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč pa določa:
»Prav tako niso predmet nacionalizacije zgradbe družbenih organizacij in drugih društev državljanov, hi jih organizacije oziroma društva uporabljajo za dejavnosti, za katere so ustanovljene in so določene v njihovih pravilih, ki jih je potrdil pristojni organ.«
Po navedenih predpisih torej ni nobene ovire, da ne bi mogla imeti Zveza lastnih nepremičnin, ki jih potrebuje za svojo dejavnost. Dolžnost izvoljenih organov čebelarske organizacije pa je, da skrbno gospodarijo z društvenim premoženjem in da o tem poročajo na rednih letnih občnih zborih. Zveza čebelarskih društev za Slovenijo, ki bo nosilec gradnje ČlC-a, mora torej gledati na to, da vse društveno premoženje, ki ga bo vlagala v gradnjo, ostane še dalje društveno. Le tako bodo namreč obdržali čebelarji p rok svojih organizacij popoln vpliv na razvoj ČlC-a in na vsebino njegovega dela. Taka ureditev po-
sostno-pravnegu stanju nam je torej zagotovljena po navedenih predpisih. Naš Čl C je namenjen zgolj izobraževanju čebelarjev. Izdajal ne bo nobenih šolskih spričeval ali diplom in se bo tako po javnopravnem značaju bistveno razlikoval od drugih javnih šol in institucij.
V	želji, da bi laže prišli do našim razmeram in potrebam ustreznih načrtov, so si štirje člani gradbenega odbora v mesecu oktobru ogledali čebelarsko šolo na Koroškem. Predsednik Deželne zveze za čebelarstvo na Koroškem nam je odstopil tudi načrte njihove šole. Po ogledu šole in načrtov ter ob upoštevanju naših posebnih razmer je potem izdelal inž. arh. Niko Seliškar načrt za gradnjo ČlC-a z zazidalon ploskvijo 226 ur. Po teni načrtu so predvideni tile prostori:
Klel: strojna in ročna delavnica, skladišče, kotlarna za centralno kurjavo, garaži za kombi in osebni avto ter dve «hrambi za ozimnico.
Pritličje: učilnica s kabinetom za učila in s prostorom za garderobo, avla s tlakom v obliki čebeljih celic in s kipom Antona Janša: na stenah avle bodo vklesana imena fizičnih in pravnih oseb, ki se bodo posebno izkazale pri gradnji, pisarna, knjižnica, ki bo hkrati sejna soba fn laboratorij.
/. nadstropje: dve stanovanji s po dvema sobama s pritiklinami za vodjo ČlC-a in čebelarja.
Nad I. nadstropjem: 6 sobic s skupaj 24 posteljami.
Zgradba bo zidana v skladu z okolico v alpskem slogu. Iz pritličja, stanovanj in sob za tečajnike bodo dostopi na balkon. Zmogljivost ČI('-a bo za 24 tečajnikov. Stroški za gradnji) z delno opremo bodo znašali pri sedanjih pogojih za gradnjo 66 do 70 milijonov starih dinarjev.
Nekaj nad 20 milijonov starih dinarjev ima Zveza že pripravljenih. Ta čas pripravlja izdajo priznanic v obliki žebljev, opeke in kamnov. Pozneje ho izdala še obveznice. Obrnila se bo za pomoč tudi na razne družbene in državne organe. Č1C ne bo zrastel zgolj zaradi želja naših čebelarjev po bolj temeljitem znanju, temveč v enaki meri tudi zaradi potreb skupnosti. V naprednem svetu se namreč na splošno priznava, da prejema čebelar neposredno od svojih čebel komaj eno desetino koristi v medu in vosku nasproti koristim, ki jih napravijo čebele posredno z opraševanjem žužkocvetnih rastlin. Za primer naj navedem podatke iz ZDA, ki so jih pripravile za XXI. mednarodni čebelarski kongres leta 1 967 v Marvlandu pri Washington!!. Po teh podatkih je vrednost pridelanega medu in voska v ZDA nekaj manjša od 50 milijonov dolarjev in jo močno presega vrednost pridelkov, za katere je nujno potrebno opraševanje po čebelah in ki xnasa 1 milijardo dolarjev. Vrednost ostalih pridelkov, za katere je potrebna pri opraSevanju le dodatna pomoč čebel, pa znaša blizu 6 milijard dolarjev. Več kot 90 različnih pridelkov, ki krožijo v njihovi trgovini, je ali povsem odvisnih neposredno od opraševanja po čebelah ali pa jih dopolnilno opraševanje po čebelah povečuje lin izboljšuje. Cenijo, da je vrednost čebel za kmetijstvo za 20 do 100-krat večja, kakor je vrednost neposrednih čebeljih pridelkov medu in voska (glasilo Apimondije Apiacta štev. 4/1967).
Ta čas dela Zveza tudi že na tem, da bi dobila za vodstvo ČlC-a ustrezno izobraženega in za čebelarstvo zavzetega človeka. Zato se je obrnila na biološki oddelek Biotehnične fakultete, ki je pokazal veliko zanimanje in razumevanje za ta njen program. Dogovorili smo se, da bodo poiskali mod študenti za naše namene primernega po možnosti entomološko usmerjenega zoologa, ki naj bi
bolj ali manj obvladal tudi angleški in nemški jezik. Biološki oddelek je tudi pripravljen pomagati izbranemu biologu pri njegovem delu v ČlC-u.
Novoletna beseda se mi je nekam preveč razvlekla. Vendar je bilo to potrebno povedati. Zato naj jo zaključim z voščilom, da bi bilo novo leto srečno in medeno, ter da bi složno pristopili k izvrševanju naše naj večje naloge — li gradnji CIC-a, ki naj bi ga odprli najpozneje leta 1973 ob dvestoletnici smrti našega rojaka, velikega čebelarskega učitelja Aniona Janša. S čebelarskim izobraževalnim centrom, ki bo last slovenskih čebelarjev, se bomo pač najlepše oddolžili spominu tega velikega sina našega naroda.
PANJ Z NAKLADAMI IN ŠE KAJ
J U I, I J MAY E R
Pred leti nam je skušal tovariš ing. Rihar prikazati p red nositi ameriškega panja z nakladami. Dasi je bilo predavanje opremljeno z lepimi diapozitivi, nas ni moglo ogreti za novi način čebelarjenja, posebno, ker nismo mogli izluščiti, v čem je jedro boljšega razvoja oziroma večjega donosa kot v AZ-panju. Ko sem po letih v razgovoru s predavateljem hotel priti jedru do dna, tudi nisem mogel dobiti zadovoljivega odgovora.
Zadeva me je začela močneje zanimati, ko so se v čebelarskih listih srednje Evrope začeli pojavljati članki, v katerih so čebelarji zahtevali nekako reformo po prostornem panju«, po panju, ki bo nudil matici skoro neomejeno možnost za zaleganje. Zato so začeli v raznih sistemih odstranjevati matično rešetko in na razne načine skušali zmanjšati razmik med obema nadstropjema. Eni so s posebnimi pripomočki dvigali plodišča na (»-milimetrsko razdaljo do prejšnjega medišča, drugi so rezali staro satje v trakove in z njimi zadelali vmesni prostor, da bi olajšali matici potovanje z vrhnjega satovja na spodnje in nasprotno. Uspehi so bili različni, pač po načinu čebelarjenja. Vsi pa so ugotavljali, da so se družine na pomlad hitreje razvijale v močne plemenjake, če so čebele prezimovale v dveh nadstropjih. Ko je glavna paša zahtevala prostor za med, se pravi, ko so čebelarji z matično rešetko zopet potisnili družino v eno samo nadstropje, se je pojavljala nezadržna rojivost iim s tem mnogo dela s panji. Najbolje so odrezali v tem pogledu čebelarji, ki so čebelarili v panjih z nakladami. Razvoj v dveh nakladah je tekel neokrnjeno dalje. Nanje je prišla matična rešetka in nato naklada z izdelanim satjem kot medišče. Uspehi so bili vidni. Množice pašnih čebel so v kratki dobi pomladne paše napolnile medišča. Pa saj je tudi našim prevaževalcom znano, da ob ugodni akacijevi ali hojevi paši že trije ali štirje »pravi« dnevi napolnijo medišča'.
Čebelarski mojster BREMER2 je star praktik in izboren opazovalec dogajanja v čebel,ni družini. Prej je čcbelaril v podolžnih panj,ih na 20 satov nemške normalne mere (37 cm X 22 c,m). Družine so se na pomlad izborno razvijale, čebele oziroma matica so po potrebi segale na sosednje sate in gnezdo se je širilo v globino panja. Na višku razvoja je bila zalega pogosto na 14 satih. Gnezdo je bilo bolj podobno ogromni debeli salami kot podolgovatemu jajcu.
Ob ugodnih pašnih razmerah jc nad prednjo polovico panja odstranil pokrov, namestil matično rešetko in nanjo poveznil med,išče z 10 enakimi sati kot spodaj. Prvo, kar je opazil, je bilo, da so čebele takoj očistile velik krog celic v spodnjem delu dodanih .satov, ki so bile tik nad matično rešetko. Te nadvse sk/rbno očiščene celice so imele pripravljene, da jih matica zaleže in bi jih gotovo tudi zalegla, ko je ne bi ovirala matična rešetka. Ko se je medišče začelo polniti z modom, so čebele še dolgo imele te očiščene celice pripravljene za zaleganje in so jili slednjič prav nerade zalile z medom. Čebele so s temi celicami jasno pokazale, kako visok bi mora I biti satnik za neoviran spomladanski razvoj čebelje družin e.
Normalno nastopa v avgustu brezpašna doba in dogajanje v panju ,se temeljito spremeni. Krogi zaloge v globini panja se manjšajo in manjšajo, ker matica prostih celic tu ne zalega več. Zalega se polagoma krči proti žrelu, dokler ne obstane na 7 ali 8 satih. Uveljavlja sc namreč nova t e ž n j a , d a zadobi gnezdo okroglo obliko kot poznejše prezimovališče. Krogla je, kot znano, tista najugodnejša oblika, v kateri družina brez večjih toplotnih izgub najbolje prebije zimo. Istočasno pa se pojavlja še druga težnja, da bodi zimska zaloga nad z i m o v a 1 i š č c m. Zato izginja nepokrit med iz vseh delov panja, ker ga čebele odnašajo nad gnezdo, kjer se kmalu pokažejo ožji ali širši venci pokrite zaloge.
Čebelarji skušamo brezpašno avgustovo dobo prebroditi z zasilnim pitanjem ali celo s pitanjem na zalogo, v težnji pač, da bi matica ob pitanju še naprej dobro zalegala in bi tako družine dobile še pred zimo obilico mladih čebel. Čebele pa vso neporabljeno pičo odlagajo kot predelan med v vrlinje celice in tako jemljejo matici prostor za zaleganje. V tem času namreč niti matica niti čebele ne širijo gnezda v globino panja, kot se to dogaja pri pomladanskem razvoju. Ker primanjkuje matici prostora za zaleganje, se družina ne more večati in zato so mnogi čebelarji upravičeno tožili, da jesensko pitanje na zalego ne obrodi zaželenega uspeha.
Ob pitanju se sedaj obe zgoraj omenjeni težnji v panju križata: težnja izoblikovati veliko okroglo prezimovališče stoji proti težnji spraviti zalogo nad zimsko gnezdo. V začetku septembra sledi navadno še pitanje na zalogo in to razmere v panju še poslabša na škodo zalege. Gnezdo je zgoraj popolnoma blokirano z zimsko zalogo, postalo je zelo majhno, nekako potisnjeno ob spodnji rob satovja.
Ob čitanju polemičnih člankov o dobrih in slabih uspehih prezimovanja v dveh etažah se je Bremer nekega avgusta odločil za tvegan poskus. Od desetega sata dalje je pri nekaterih panjih zložil v prazno medišče vse ostale. Zaleženi sati so bili v sredini, spredaj in zadaj pa drugi prazni sati. Na mesto desetega sata je vstavil prazen sat, sicer je pustil prednjo polovico gnezda nedotaknjeno, kot jc bila. Le pokrovce pokritega medu je raztrgal z vilicami za odkrivanje satja, da bi olajšal čebelam prenos medu. /a deseti sat jc porinil okence in panj zaprl ter medišče poveznil nad prvo polovico panja. Družine so imele iste sate kot prej, le z razliko, da je satje stalo drugo nad drugim. Podobo tako preurejenega panja nam nazorno prikazuje spodnja slika.
Učinek je bil presenetljiv. Čebele so v najkrajšem času znosile ves med iz spodnjega satja in ga odložile v celicc nad in okoli zgornje zalege. Matica jc
obilno zalegala prazne celice in polagoma se je izoblikovala lepo okroglo gnezdo. Kot običajno v tein času so vse družine dobile zaradi brezpašne dobe z ovlaženim sladkorjem napolnjene pitalnike. Sledilo je običajno jesensko pitanje na zalego in prve dni septembera pitanje na zalogo. Ob vziinljenju so bile preurejene družine še enkrat močnejše od družin v podložnih panjih, čeprav so bile vse enako oskrbovane!
Zalega se je razvijala na 16 satih v obeh nadstropjih in tvorila veliko okroglo gnezdo. Nad njo je bila razmeščena vsa zimska zaloga v širokem polkrogu. Jasno kot na dlani je, da v tako idealnem položaju družine izborno
lili
I
i m
[7
}/renče
m\
Pra-xen dej panja.
Razvrstitev satja v preurejenem panju
prezimujejo, da je pomladni razvoj nadvse ugoden, kor maticam ne primanjkuje nikoli celic za zaleganje.
Tu je rešitev, zakaj so panji z nakladami tako ugodni za čebelji razvoj. Jesenska težnja po oblikovanju okroglega gnezda in težnja po uskladiščenju zimske zaloge tik nad prezimovališčem se ujemata in podpirata.
Ker smo že pri krogli prezimujočih čebel, mi dovolite, da jo skupno pre-mo tri mo z računskimi očmi.
Družina, ki zaseda 4 ulice mod sati, zaseda tri notranje sate in še na vsaki strani po polovico krilnega sata. To je 4 X 35 cm (25 mm debeline sata -f- 10 mm ulica), kar znese 14 cm. To je premer krogle prezimujočih čebel. Krogla s 14 cm dolgini premerom ima vsebinsko prostornino 1435 cm3. Mislim, da (je prav, če računamo po 3 čebele na cm3 in bi bilo v tej krogli 4305 čebel, torej slabega
pol kg čebel. Ako pa računamo po 4- čebele na em3, bi to zneslo 5740 čebel, nekaj malega nad pol kg rojevili čebel. Ali se vam ne zdi, da je to mini družinica, pravi pritlikavec? In kaj lahko pričakujemo od take majhne družinice'’
Pretežna večina družin v naših čebelnjakih zaseda pozimi vsaj 5 ulic, to je 5 X 35 mm ali 17,5 cm v premeru. Krogla s takim premerom zavzema 2903 cm» prostornine. Po zgornjem zgledu preračunano, bi to bilo 870() do 11610 čebel, ali okoli 1 kg roje vi h čebel.
Družina, ki zaseda 6 ulic, ima kroglo v premeru 21 cm, kar daije prostor-n insko vsebino 4844 cm3 ali 14520 do 15376 čebel. To je že poldrug kg roj ovili čebel ali pri,lično le]) roj.
Redke so družine, ki zasedajo 7 ulic, kar bi dalo 24,5 cm v premeru. Vsebina take krogle je 7008 cm3, preračunano pa 21 do 28 tisoč čebel.
Posebej bi rad poudaril nagel porast prostornine krogle oziroma število čebel. Družina v A ulicah ima nekako pol kg čebel, družina v 5 ulicah že cel kg čebel, v 6 ulica!, že poldni g kg čebel in v 7 ulicah kar okoli 2 in pol kg čebel.
Pri tem razmišljanju pa se nehote vsili naš AŽ-satnik 41 X26cm. Malokateri zaležen sat je spodaj do letvice izdelan, zato se višina pravega sata zmanjša, poleg 3 cm za letvici, še za 1 cm spodaj neizdelanega sata, na 22 cm. To bi bila ravno prava mera za kroglo, ki jo oblikuje družina, prezimujoča v 6 ulicah. Toda - nagon poznopoletnega dogajanja v panju veleva čebelam, da nad zimskim gnezdom nanosijo zimsko zalogo, ki se na satju proži v ožjem aili širšem loku pod zgornjo letvico. To znižuje porabilo višino sata za 5—7 cin na 15 do 17 cm, kar pa leži v območju krogle, ko zasedajo čebele le 5 ulic! Tu je morda iskati vzrok, zakaj se naše družine na jesen tako skrčijo.
Res se na pomlad krogla polagoma širi in sčasoma preide na jajčasto obliko ležečo vzdolž po satju, ker je v to prisiljena zaradi matične rešetke.
V	naravi, kjer čebele v drevesnih duplih svobodno gradijo, se ne pojavlja nikdar taka oblika, ampak jajčasta oblika, potegnjena navzdol.
Kako bi se razvijala družina v jesenski razvojni dobi, ako bi pravočasno postavili sedanji AŽ-satnik pokonci, morda na primerno visoke sanke in odstranili matično rešetko? Okenca bi ostala ista, le na eno bi morali pribiti letvico v debelini pregradne deščice z matično rešetko, da bi bil panj pravilno zaprt. Družina bi obdržala iste sate, bi pa imela gotovo ugodnejše pogoje za razvoj. Vem, da me boste vprašali, zakaj naj bi bila pokončna lega istega satja ugodnejša za prezimovanje. Ob ugotavljanju količine zimske zaloge pravi naš čebelarski praktik tov. Virmašan-Zontar tako lepo in jasno: »Krajne sate zanesejo z medom in tudi nad zalego nastanejo lepi, kake tri prste široki medeni venci. Ce sta na vsaki strani po dva polna, ostali pa do tretjine zaliti, bo ravno prav.«
Vidite, v tej stari čebelarski izkušnji je že velik del odgovora. Čebelam je na razpolago 5 notranjih satov, kar hi bilo nekatko 16,5 cm. 'Toda gornja tretjina satov je zalita z medom. V spodnjih dveh tretjinah so le 14cm na visoko prazne celice. V prostoru pa, ki je 14 cm visok in 16,5 cm širok, bodo čebele v najugodnejšem primeru postavile 15 do 16-ceiitimetrsko gručo, kjer bi bilo prostora za 7000 do 8500 čebel. V začetku se pomika zimska gruča navzgor za medom. Ko pa dospe do letvic, se pomika vzdolž satja proti okencu, kjer je vedno mrzlojši med. To zimsko pot jasno zasledujemo v drobirju na podloženi lepenki.
V pokončnem položaju satnikov pa se razmerje popolnoma spremeni. Zgornja tretjina zalitih celic meri 13 cm, spodaj pa je 26 cm praznih celic. V širino sega sedaj prostor po vsej normalni višini satnika, to je 21 cm. To pa je nadvse ugoden prostor za prezimovališče 21 centimetrske gruče, kamor se stisne več kot 15 tisoč čebel. Skoro še enkrat toliko kot v podolžni logi! Višina prostora je o dločujoča, kak o velika b o z i m s k a g r u č a. Ce postavimo sate v pokončno lego ob pravem času, to je po končani paši v juliju, bodo čebele imele dovolj časa, da bodo spodmji med znosile v višje celice. Zimska gruča bi se pomikala za medom le navzgor v prostor, ki je kolikor toliko ogret od uhajajoče toplote iz ziimiskega gnezda. Na pomlad bi sate zopet položili, vstavili matično rešetko im obenem opravili potrebno prestavljanje. Po mojem bi take in podobne poskuse moral delati naš čebelarski inštitut, da bi z natančnimi triletnimi podatki služil napredku našega čebelarstva. Še boljši in natančnejši bi bili seveda podatki iz petletnih primerjalnih poskusov.
Najbolj me je presenetila novica, da tudi v Sovjetski zvezi ptreiskušajo in vpeljujejo panje z nakladami.
Sicer je ukrajinski čebelar J. P. PROKOPOVIC že leta 1814. imel prve nakladne panje in v njih tudi uspešno čebelaril. Vendar je ta način čebela-ronja pozneje prišel v pozabo. V letih pred prelomom v novo stoletje so v carsko Rusijo vpeljali prve Dadantove panje z nakladami, nekaj let pozneje tudi Langstrothove.
Lota 1949. je TjlJRlN v Moskovskem okrožju ugotovil, da gojijo čebele v dveh nakladah za 13,5 % več zaloge kot enako močne družine v domačih položnih panjih na 12 satov. Čebelar BATTALOV pa je v letih 1955/56 dosegel colo 26 % več zalege v panjih nakladanjih kot v običajnih panjih na 12 satov.
V Voroneškem okrožju so ob enakih klimatskih in pašnih razmerah preizkusili dve skupini po 300	družin. Domači	panji	na 12 satov so dosegili v
povprečju po 31 kg medu	na	panj. Pri nakladarjih	pa je bil povprečni donos
39,2 kg, kar je kar za 26,5	%	večji donos.
Po ŠABARSOV-u so	od	leta 1961. dalje	delali	temeljite primerjalne po-
skuse med domačimi panji na 12 satov in med panji z nakladami. Prednosti le-teh pa so tako očitne, da so jih sklenili od leta 1967. dalje vpeljati v vse komsomolske in sovhozne čebelnjake.
Vsem slovenskim čebelarjem želimo srečno in medeno novo leto 1969/
UREDNIŠKI ODBOR IN UPRAVA ZČD
NEKAJ O PIKANJU ČEBEL
M. B. NICKELSON, LA JAIiA, COLO.
Da jc prepih v panju vzrok pikanja, jaz v dolgih letih čebelarjenja še nisem opazil. Bil sem v službi, kjer so imeli na tisoče panjev. Bil sem 27 let preglednik za čebelje bolezni. Vsako leto je bilo treba pregledati po več tisoč panjev. Imel sem več let okrog 900 panjev svojih čebel. Za pregledovanje in opravljanje tolikih panjev nismo imeli vedno primernega vremena. Vendar se ne spominjam, da bi bil kdaj prepih vzrok pikanja. V vročili dnevih in v ugodni paši razni čebelarji odmaknejo naklade tako, da je na dveh oglih majhna odprtina, skozi katero kroži zrak. Kadar se čebele kopičijo na pu-njevih bradah in iz žrela puhti vročina, morajo ventilirati.
Za razdraženje čebel je celo vrsto vzrokov. Čebelar, ki jih pozna, se jim zelo lahko izogne. Pri pregledovanju čebel sem večkrat opazil, da je čebelar sam povzročitelj pikanja. Jemanje satov s prizidki in grobo ravnanje s čebelami je navadno vzrok pikanja. Včasih imamo na sebi kak del obleke, ki draži čebele. Pred leti sem imel pomočnika iz države New York. Bil je lep fant in se je vedno snažno oblačil. Neko jutro je prišel na delo z novim slamnikom s črnim žametastim trakom. Čebele so začele pikati tisti črni trak in potem tudi njega. Moral je zbežati v avto in odstraniti črni trak, ki je bil na gosto posejan s čebeljimi piki. Imel sem pomočnika, ki je imel navado potegniti nogavice čez hlačnice, kadar smo delali pri čebelah. Rekel je, da v njegovih hlačali ni prostora zu kaj drugega kot za njega. Nekoč je prišel na delo in imel črne nogavice. Potegnil jih je čez hlačnico, kot je bila to njegova navada. Čebele so to kmalu opazile in začele so ga pikati skozi nogavice tako, da je moral opustiti delo in se zapreti v avto. Nekoč sem pregledoval čebele dvema čebelarjema iz Kalifornije. Eden je imel nove rokavice, ki jih je podaljšal z neke vrste trdim, rjavim in nekoliko kocinastim blagom, tako da so rokavice segale do komolca. Rekel je, da pikov ne more prenašati. Čebele pa tistega podaljšanega dela rokavic niso mogle trpeti. Tudi on je moral zbežati od čebel. Pred nekaj leti sem tudi jaz imel jako neprijetne izkušnje s čebelami. Bilo je hladno jesensko jutro in oblekel sem se v flanelasto srajco z rdečimi in črnimi vzorci. Ko je postalo toplo, sta prišla dva čebelarja s prošnjo, da bi pregledal njune čebele in jima dal dovoljenje za prevoz na jug za zimo. Šel sem z njima, ne da bi se bil preoblekel. Kot navadno sta čebelarja otresala sate. Kakor hitro sem pregledal enega, so mi že dali drugega. Kmalu sem opazil nekaj neprijaznih čebel, kako vrše okrog mene. Začele so pikati mojo srajco. Zdelo se mi je, kol da je bila srajca pritrjena na mojo kožo na rokah in nogah s piki. Čebelarja sta jih odganjala z dimom, kar pa ni pomagalo. Morali smo pustiti delo, oditi domov in sc preobleči. Čebelarja pa, ki sta imela bele delovne srajce, nista bila prav nič opikana.
Čebelje razpoloženje je zelo odvisno od pasme. Večkrat naletimo na družino, ki začne takoj pikati. Nekateri čebelarji trdijo, da je v takem panju nekako nesoglasje. Te trditve ne moremo ovreči niti ne sprejeti. Če pa vse družine pikajo, potem pa je pravi vzrok za to brez dvoma pasma.
'Trije čebelarji iz države Texas so imeli v naši dolini okrog 3000 panjev čebel na letni paši. Ko so iztočili med in pripravili čebele za prevoz domov,
so prišli k meni, da bi se pogodili, kdaj bi utegnil pregledati njili čebele in dati dovoljenje za vrnitev. Preden so odšli, so mi povedali, da so njihove čebele jako bojevite in da naj bom na to pripravljen. Ti čebelarji so imeli samo tako imenovano vrhnjo obleko. Rokavice so imeli prišite k rokavom. Oblekli so sc tako, da čebele niso imele priložnosti za pikanje. Jaz sicer nisem imel take obleke, bil pa sem tudi dobro zavarovan. Čebele so bile zlatorumene, precej podobne ciprijankam. Kljub temu da so brnele okrog nas in pikale v obleko, so opravljali delo zelo spretno: dva sta otresala sate in mi jih podajala v pregled, tretji pa je s kadilnikom odganjal čebele od nas. Delo je teklo hitro in smotrno. Podoba je bila, da bojevite čebele čebelarjem niso prišle do živega. Tako čebelarjenje in take čebele so nekaj rednega v komercialnem čebelarstvu. Prepričan sem, da takega čebelarstva ne bi bilo mogoče opravljati s pomočniki. Čebelarske pomočnike je že itak vedno teže dobiti. Vzrok za to je največkrat v tem, ker se boje čebeljih pikov.
Od kod so prišle čebele k tej hiši, nismo mogli dognati. Imeli so jih, kar pomnijo. Več let so čebelarili z majhnim številom panjev. Ko pa so fantje dorasli, so se resno oprijeli čebelarstva. Te čebele pa so imele sicer dobre lastnosti: bile so pridne, zgradile so le malo prizidkov in bile so varčne z zimsko zalogo.
Znani nemški čebelar dr. Dzierzon je dobil nekaj čebel za poskušnjo iz italijanske province Ligurije. Te čebele je zelo zarajtal in se jih je resno oprijel. Samuel Wagner je naročil od Dzierzona prve italijanske čebele za svojo deželo leta 1856. Te čebele pa so na potu pomrle. Prve žive italijanske
Primorski čebelarji so obiskali Zelenico 7. julija 1968.
čebele so prišle v Ameriko leta 1859. Kakih dvajset let pozneje so prinesli v Ameriko ciprske čebele. Zaradi bojevitosti so jili čebelarji kmalu opustili, la pasma čebel pa se je kljub temu nekoliko razširila po Ameriki in se križala z italijankami. In tako je mogoče pogosto dobiti kako bojevito italijansko družino.
Leta 1683 so Holandci prinesli v Ameriko črne nemške čebele. Ko so se začele italijanske čebele širiti po Ameriki, so čebelarji začeli opuščati nemško čebelo. Tako je ta pasma deloma izginila iz Amerike.
Čistokrvnih kranjskih čebel tukaj ni dobiti. Večkrat omenjeni Franc Benton, ki je obhodil veliko sveta in proučeval razne pasme čebel, je leta 1884 prinesel v Ameriko nekaj kranjskih matic z namenom, da bi to pasmo poskusili v Ameriki. Vzreja teh matic pa se ni posrečila; že drugo leto so nekatere potomke imele rumene obročke.
Leta 1921 se je na Angleškem otoku Wight pojavila nevarna čebelja bolezen pršica. Zaradi te bolezni je Amerika leto pozneje zaprla mejo inozemskim čebelam. Zapora velja še danes. Tako imamo v Ameriki dve pasmi čebel: kavkaško in italijansko. Ti pasmi sta se precej dobro prilagodili deželi. V obeh pasmah pa so družine, ki pikajo. Moj svak, ki ima čebele mojega rodu, mi je večkrat omenil, da ima eno čebelno družino, ki pika, brž ko se dotakne panja. Nekoč sva delala v njegovem čebelnjaku. Jaz sem opravljal panje, v katerih so hude čebele, pa me niso opikale. To pomeni, da so tudi bojevite čebele včasih dobre volje. Pikom se lahko izognemo, če smo pravilno oblečeni. Mnogi čebelarji so pri opravljanju čebel oblečeni v belo pokrivalno obleko. Če pa te nimamo, pa je zelo dober bel predpasnik. Pogosto delam brez vrhnje srajce in pajčolana. Včasih opravim delo brez enega samega pika.
Od Janševih časov pa do danes smo doživeli velik napredek v čebelarstvu. O čebelah samih in njih skrivnostih pa je še veliko nepojasnjenega. Na nekem hrvatskem čebelnjaku sem videl napis: »Od pčele uči se živeti.« To je lep stavek. Dobro pa bi zvenel tudi napis: »Pčele je teško razumeti.«
ŠE O POMLADITVI ČEBELARSKEGA KADRA
MARTIN M EN C F, J
»Doslej zbrani podatki kažejo, da se bo giibaiia povprečna starost naših članov okoli 60 let. To je porazna ugotovitev, ob kateri se moramo zaskrbljeno zamisliti...«. Ta ugotovitev predsednika V. Benedičiča na letošnjem občnem zboru ZČDS konec kancev niti ne bi zvenela tako'porazno, če se ne bi ponavljala na vseli zborih zadnjih let. Če je naloga naše organizacije, da po pravilih p red vsem pospešuje čebelarstvo, potem si uresničevanje tc naloge težko zamislimo brez stalnega dotoka mladih kadrov, ki zavzot.no in is potrebno gorečnostjo pomlajujejo vrste slovenskih čebelarjev.
Program razvoja čebelarstva za obdobje 1964—1970 v Sloveniji (glej Slovenskega čebelarja za leto 1964, št. I) predvideva, da se naj število zasebnih čebelarstev poveča v teh šesiih iletih od 7340 v lotu 1963 na 8000 v letu 1970. To niti ni tako zahtevna naloga, je pa pri tem važnejše vprašanje, če bo sestav čebelarskega kadra v tem obdobju tudi primerno pomlajen. Brez pomladitve
čebelarskih vrst pa razvoju našega čebelarstva ne bomo dosti pomagali, kar zgovorno nakazujejo razprave in tožbe glede tega v našem glasilu.
Z organizacijo odseka za naraščaj in kadre pri upravnem odboru ZDCS je bil nedvomno napravljen pomemben koraik, seveda pod pogojem, če 1h> ta odsek imel dober načrt za svoje delo in našel ustrezne prijeme v svojem prizadevanju. Naloge niso tako lahke, posebno če niso osnovane na realnih temeljili in če se ne računa z dejanskimi našimi družbenimi razmerami. Prav to me je vzpodbudilo, da pišem o tem vprašanju.
Večina avtorjev, ki so do sedaj razpravljali v našem glasilu o novih kadrih, seje ustavila pri vprašanju pionirskih čebelarskih krožkov, ki naj bi bili organiziiirani po našli šolah. Tudi že omenjeni program razvoja čebelarstva predvideva, naj bi število pionirskih čebelarskih krožkov po šolah naraslo od 27 v letu 1 %’S na 75 v letu 1070. Ni m i znano, ikoliko smo se do danes približali tej številki. Da pa tudi glede tega nismo kaj 'prida napredovali, pove podatek urednika E. Senegačnika v lanski štev. Slovenskega čebelarja, da »smo na 18 osnovnih šolah ustanovili pionirske krožke«. Tudi ta uspeli nc smemo podcenjevati. Kako je pa bilo p oskrbljeno glede pomoči tem krožkom in tem mladim ljudem, ni razvidno.
Vzpodbuda, organizacija in delo s čebelarskimi krožki po naših šolali je najtesneje povezano z učiteljstvom. Vsaj v preteklosti je bilo tako. Iz nekega poročila člana izvršnega sveta Slovenije dr. V. Bračiča pa sledi, da »sedanje stanje učnega kadra ni najbolj zadovoljivo niti z vidika pedagoške in strokovne ter še manj z vidika družbene usposobljenosti« in da »na kadrovske šole (učiteljišča in pedagoške akademije) večidel niso prihajali tisti in takšni mladi ljudje, ki bi sc lahko po svojih kvalitetah kar ise da približali pričakovanemu liku prosvetnega delavca, hkrati pa smo te šole precej mačehovsko obravnavali in jih še vedno...« (Delo, 6. jullija 1%8.) Seveda pa tudi glede odnosa do čebel in čebelarstva ni bolje. Vse redkejši so čebelnjaki, ki so včasih krasili naše šolske vrtove, kar ima svojo družbeno politično in gospodarsko utemeljenost in pogojenost. Proces spremenjene politične in kulturne strukture, proces industrializacije iin urbanizacije, revolucionarni razvoj tehnike in spremenjen šolski sistem zahtevajo tudi nov profil prosvetnega delavca, ki ima nov odnos do šolskega dela in ‘iz ven šolskega udejstvovanj«. To ni lin ne more biti več učitelj v klasičnem smislu. Perspektivno gledano pa naši stvari prav nič ne koristimo in je ne bomo spremenili s tožbami, da »je danes med podeželskim učiteljstvom neznatno število čebelarjev in da je vzrok v tem, da med učnimi predmeti na učiteljišču ni čebelarstva in tudi ne učitelja čebelarja...«. (.[.Kobal, Slovenski čebelar 1%5.) V bodoče moremo od te šole še manj pričakovati. Učiteljišča so spremenjena v pedagoške gimnazije (poudarek je na gimnaziji), potem pa sledi dvoletno šolanje na pedagoški akademiji, kjer uči» teljski kandidati prav gotovo ne lxxlo dobili vzpodbud za spoznavanje življenja čebel, še manj pa za čebelarjenje. S takim stanjem se moramo sprijazniti.
Ali naj potem naše čebelarstvo dvigne roke od sedanjega in bodočega prosvetnega kadra? Ne! Kakor si ne moremo in me smemo zapirati oči pred nastalimi spremembami, tako si tudi ne moremo misliti, da bi določen dol pedagoških delavcev zgubil zdrav odnos do narave in ljubezen do živalskega, posebno čebelarskega sveta. Še vedno bodo v vrstah prosvetnih delavcev ljubitelji čebel in čebelarstva, samo pobud in znanja ne bodo prinesli iz šol in jih
homo marali jemati glede tega tako kot vse druge občane, neglede na stan in stroko.
Ne strinjam se s tistimi, ki mečejo vso današnjo mladino v vrste tistih, ki jili prevzema pohlep po lahkem zaslužku. Res je, da določeni negativni družbeni pojavi ne vplivajo pozitivno na rast novih generacij in da puščajo sledi pri oblikovanju njihove miselnosti. Res je tudi, da dolgi Jasje in druge modne norosti ne morejo imeti kaj prida stičnih točk s čebelarstvom, napak pa bi bilo odrekati velikemu delu mladih ljudi zdrav odnos do narave. Število članov planinskega društva nenehno narašča; če je gobar še do nedavna imel »svoje terene« v naših gozdovih in na pašnikih, so se pa danes razmere glede tega toliko spremenile, da je prava invazija gobarjev na te »terene«. Na planine in po gobe teh ljudi ni prisilila stiska uli lakota ali lov za lahkim zaslužkom, ampak neposreden stik z naravo: v naravi iščejo sprostitve, osebnega zadovoljstva in zdravja. Ob neposrednem stiku z naravo se razvija tudi nov odnos do vseli naravnih pojavov in sem moremo šteti življenje čebel; čebelarstvo je pomemben dejavnik tudi v rekreacijskem smislu. Čebelarstvo ras ni šport, je pa odlično rekreacijsko sredstvo, povezano s koristnim in lepim. Pri čebelah se razvedriš, sprostiš in pozabiš na vsakdanje skrbi. To pa so vrednote, ki jih še kako išče velik del naših delovnih ljudi, intelektualcev in ročnih delavcev. Mod tcani so pa v večini mladi ljudje. Tem bo treba posvetiti več pozornosti.
Kdo in kako?
Ker družbeni organi ne kažejo kaj prida zanimanja za to vejo gospodarske in družbene dejavnosti, ne preostane drugega kot naše organizacije. Naša društva ostanejo kot edina prava žarišča, tisti privlačni centri, ki vzpodbudno in smiselno delujejo tudi glede pridobivanja in oblikovanja novih čebelarjev.
Čebelarstvo je tako področje človekove dejavnosti, da zanj ni dovolj samo navdušenje in ljubezen do narave. Zato morajo naše osnovne organizacije skladno s tem spoznanjem smiselno naravnati svoja prizadevanja glede pridobivanja in oblikovanja novih kadrov. Predvsem gre pri tem za spoznanje, da je že zdavnaj ovržena trditev, s katero so strašili čebelarje začetnike, da je čebelarstvo najbolj tvegana panoga narodnega gospodarstva. Če bi pustili začetnike, da se uče na napakah, potem bi res imela ta trditev tudi danes svojo težo. je pa danes znanost o čebelah in čebelarstvo ter tehnika čebelarjenja dosegla takšno višino, da so podobna zastraševanja neumestna. Z dosežki te znanosti in tehnike pa se je treba seznaniti. Že leta 1914 je pisal priznani čebelarski strokovnjak in čebelarski učitelj Jurančič, da je res prvi in glavni pogoj za čebelarjenje veselje do čebel, da pa je poleg tega potrebno mnogo strokovnega znanja, in v letu 1947 beremo v Slov. čebelarju poziv: »Čebelarji, učite se teorije, da ne ostanete šušmarji vse svoje življenje!«
Glede literature prav gotovo nismo v zadrögi, saj imamo danes tudi v našem jeziku veliko izbire. Nastopajo pa prav zaradi tega težave, ker je treba začetniku dati ustrezno literaturo. Za našega povprečnega začetnika je Sodobno čebelarstvo preobširno in je nevarnost, tla bo začetniku splahnelo vesolje teoretskega izpopolnjevanja ob toliki obsežnosti te odlične enciklopedije.
V	Slovenskem čebelarju je kar precej primerne snovi za začetnike. Ker je pa ta snov raztresena v vsoli letnikih, in teh ni malo, je zopot nevarnost, da se ne bo znašel. V zamejstvu, kjer so bogato založeni s to literaturo, imajo še posebej odbrano literaturo za čebelarje začetnike; posebno velja to za nemško jezi-
kovno področje. Mi seveda tega nimamo in ni upanja, da l>i se v doglednom času dokopali do tega. Odlašanje in čakanje na boljše čase se bo pa čisto gotovo maščevalo. Menim, da bi lahko odpomogli temu — in to je najmanj, kar lahko storimo glede tega — da napravimo seznam ustrezne literaturo (člankov, razpira v, ki jih je priobčil Slov. čebelar) in na ta način osvobodimo začetnika v iskanju. Pomagali mu bomo do osnovnih spoznanj uspešnega čebelarjenja. Odsek za naraščaj in kadre pri ZČDS ima tudi na tem področju potrebno in hvaležno nalogo.
Iz vsega navedenega naj povzamem naslednje zaključne misli:
1. Glede na družbeno-politične, ekonomske in kulturno prosvetne razmere ostanejo žarišča za pridobivanje in oblikovanje novih kadrov naše osnovne organizacije — društva in družine.
2. Odsek za naraščaj in kadre pri upravnem odboru ZČDS naj nudi načrtno, sistematično in neposredno aktivno pomoč organizacijam glede kadrov, posebno naj pomagajo pionirskim čebelarskim krožkom, kjer se ti ustanovijo.
3. Odsek naj pripravi seznam ustrezne čebelarske 'literature za začetnike.
4. Odsek naj planira izdajo priročnika za čebelarje začetnike.
navadna Črnoglavka in mačja zel
FRANCE VODNIK
Navadna črnoglavka (Prunella vulgaris), srbohrvaško: mala skrižalina, obicna celinsčica, je trajnica, neredko tudi le eno- ali dvoletno zelišče. Ima šibko, kratko koreniko, iz katere raste več stebel in poganja mnogo pritlik, ki se zakoreninjajo in tako vegetativno razširjajo rastlino. Poganjki so malo dlakavi. Steblo je četverorobo. prileglo k tlom ali pa raste kipeče kvišku. Steblo doseže od 5	30	cm	dolžine	in	je po večini vejnato. Listi
so pecljati, zlasti spodnji imajo daljše peclje (1—3 cm). Listi stoje nasprotno, zgornji in spodnji par pa si stojita navzkrižno. Listne ploskve so jajčaste, elipsaste oblike. Ploskve so dolge od 1—3,5 cm in široke od 0,5—1,5 cm. Listni robovi so celi ali le malo in nepravilno narezani. Ploskve so ravne in pernato žilnnte. Zgornji stebelni listi sc le malo ločijo med seboj, prehajajoč prilično polagoma pod socvetjem in v socvetju v več ali manj sedeče, široko jajčaste, spredaj često rjavkaste liste (brakteje), ki imajo šilast vrh.
Cveti so dvoustnati, kar je značilno za družino ustnatic, med katerimi je mnogo izvrstnih medovitih rastlin kot npr. žepek, žajbelj, kadulja, polaj, razni šetraji, razne mete, materina dušica, mrtve koprive, rožmarin idr. Venčni listi ustnatic so med seboj zrastli, spodaj v cevko, zgoraj v zgornjo in spodnjo ustno, torej je dvoustnat le zgornji del cveta, pa tudi čaša je dvoustna. Ustnatice so prave žužkocvetke, saj njih spodnja ustna moli naprej kot brada pri panju, da nanjo sedajo žuželke. Cveti črnoglavke so dolgi od 8—16 mm in se družijo po 4 do 6 v navidezne klaske, ki sestavljajo vretenca. Socvetje je vrh stebla in je videti kot modra glavica, ki sc dviga iz trave. Glavica meri 1—4 cm. Pod glavico sta dva stebelna lista, nato pa se v vretencu, glavici, vrstijo cveti. Po tri cvete obdaja od spodaj podporni
list. Ker je šest cvetov v enem vretenu, sta dva podporna lista v vsakem »nadstropju«.
Čaša je dolga 6—8mm, žilnata in malo dlakava. V začetku je zelena, pozneje, ko plodovi že dozorevajo, pa je večinoma kostanjevo rjavkasta. Zgornja ustna čaše ima tri kratke zobčke. Od teh je srednji nekoliko krajši. Na obeh struneh srednjega zobčka je rob čaše vodoraven. Spodnja ustna, ki ima dva tanka zobčka, dobro loči stranski zarezi od zgornje ustne.
Cveti so po večini obojaki ali dvospolni. Venec je še enkrat daljši od čaše. Pri ženskih cveiih je venec komaj mulo daljši kot čaša. Navadna črnoglavka ima venec modrovijoličaste barve, redkokdaj je venec beloru-menkast. Zgornja usina je čeladaste oblike in le nekoliko dlakava. Spojna ustna je komaj nekoliko daljša od zgornje. Spodnja ustna je razdeljena na tri krpe, ki so nekoliko nazobčane. Prašniki so štirje, od teh sta dva daljša. Prašne, niti sprednjih prašnikov imajo poleg prašnice koničast nastavek (dolg 1 mm). Prašne niti zadnjih prašnikov imajo krajše izrastke. Za boljše opazovanje je potrebna lupa.
Navadna črnoglavka cvete od julija do septembra. Cvete dva do trikrat v tem obdobju. Zaradi aprilske in majske suše pa je letos zacvetela že sredi junija. Razen navadne črnoglavke cveteta v tem času še dve vrsti črnoglavk: bela črnoglavka (P. laeiniata) in veleevetna črnoglavka (P. gran-dilora). Nastopajo tudi križanci omenjenih treh vrst. Vclecveina črnoglavka ima 2,5 cm dolge vence, kar je za čebelji rilček nedosegljivo. Nekoč so črnoglavke modrih in vijoličastih cvetov celo botaniki zamenjavali s plazečim skrečnikom, kar botanično manj izurjeni ljubitelji delajo še danes. Plazeči skrečnik ima modre cvetove, cvete aprila in maja, je torej pomladna cvetnica, črnoglavka pa je poletna lepotica. Razen v velikosti cvetov se spreminja črnoglavka še v barvi cvetov (rdeči, beli) in v dolgosti življenja, saj je trajnica oziroma eno- ali dvoletna rastlina. Spreminja tudi obliko in dlakavost stebelnih listov. Črnoglavka rasie skoraj v vsej Evropi in tudi na drugih celinah. Je torej nekak kozmopolit.
V	Jugoslaviji raste črnoglavka na gnojni in pusti zemlji, na prahi, ob gozdnih robovih, na košenih travnikih, največ pa jo dobimo na pašnikih in po kolovoznih poteh med njivami. V hribih isega v Jugoslaviji do 1800m visoko (Alpe). Bolj pogosta je na apnenca revnih tleh (Gospiško polje), kot na apnenčastih tleh. Črnoglavko oprašujejo zlasti čmrlji, vendar tudi nekatere vrste čebel, metuljev podnevnikov in muh trepetalk. Te muhe so podobne osam in čebelam. Kot smo že omenili, so obojaki cveti dolgi 12 do 16 mm. Razen teh so še srednje veliki cveti (8 do 9 mm), z ozko cvetno cevjo in z zakrnelimi prašniki. To so tako imenovani ženski cveti, ker imajo samo pestiče. Ko venec odpade, se čaše zapro, stisnejo in ostanejo zravnane do dozoritve oreškov. V tej dobi je glavica podobna nekakemu rjavemu, črnemu storžku ali majhnemu češarku. Čaša se ob vlagi razmakne in oreški izpadejo. Rastlino razširjajo, ker raznašajo semena vsi kopitarji in to ne samo epizoično (na nogah), ampak tudi endozoično (z iztrebki). Torej govedo in konji semen ne prebavijo. Zalo so črnoglavke na pašnikih in po kolovozih, kjer se živina iztreblja, pogostejše kot drugod. V starih časih so jo v ljudski medicini uporabljali kot zdravilno rastlino zlasti proti pljučnim boleznim, proti raznim krvavitvam, pri bo-
leznili želodca in črev, celo proti kačjemu piku in proti črnemu prišču (antraks). Rastlina vsebuje mnogo čreslovin, grenkih snovi, smolo, vosek idr. Ker so listi mehki, uživajo ponekod mlade liste kot solato.
Navadna črnoglavka ima ime od potemnelih čas v socvetju. Ko rastlina odcvete, čaše potemne. Čaše niso prav črne, temveč rjave ali vsaj temno-
Navadnu črnoglavka
rjave. Zato hi ji lahko rekli tudi rjavoglavka. Ker so pa cveti ali bolj točno venčni listi svetlovijoličasti ali modri, bi ji mogli reči tudi modro-glavka, vsaj za tisti čas, dokler cvete.
Kot rečeno, navadne črnoglavke ne smemo zamenjati s plazečim skreč-nikom, ki ima cvete precej na gosto v zgornji polovici stebla, zaradi česar je skrečnik podoben nekakim butaricam. Ponekod otroci imenujejo skreč-nik butarice. Za čebele ima skrečnik manjši pomen, ker je v času njegovega cvetenja čebelam na razpolago več bolj medovitih rastlin. V juliju že često primanjkuje čebelam paše, pa je zato bera na črnoglavki kar ugodna. Opazil sem, da so jo čebele obiskovale zlasti v popoldanskih urah. V Liki pri Gospicu so čebelarji v juliju 1954 točili na travniški paši. Bila je suša. Ugotovil sem, da so čebele brale največ na plazeči beli detelji, vodni meti, na polaju, čišljaku, in seveda na črnoglavki. Vse te rastline pa so bile
izredno majhne. Ob suši so namreč rastline manjše, v cvetih pa je često več medičine, kar je seveda dobro za čebelarje ne pa za živinorejce.
Ob robovih travnikov in pašnikov, kjer potekajo poljske poti in jarki, je često mnogo črnoglavk. Dež je izpral iztrebke govedi, plavajoče seme se je ustavilo, kjer je naletelo na ovire in vzklilo.
Mačja zel
Mačja zel (Saturca vulgaris) je posebna vrsta šetraja ali čobra (sli. čubar). V botaniki naletimo na njega tudi pod imenom Calamintlui Clino-podimn. Mačja zel je trajnica s kratkotrajno glavno korenino, življenje pa ji ohranjuje olesenela korenika. Korenika je podzemno steblo, iz katerega ženejo navzdol korenine, navzgor pa tenke pritlike, ki se razvijejo v stebla. Mladi poganjki so sivozeleni, več ali manj dlakavi in brez duha, čeprav so šetraji dišeče rastline, zlasti vrtni šetraj, pa tudi kraški in pritlikavi šetraj (žepek), ki ob ugodnih razmerah močno mede. Steblo je pri-lično šibko, se dviguje kipeče, pa ne navpično. Je četverorobo, listi stoje nasprotno in navzkrižno, kar je značilno za vse nstnatice. Steblo je visoko od 15 do 60cm. Med zgornjimi in spodnjimi dvojicami listov je razdalja
4	do 10cm (internodiji). Steblo je več ali manj vejnato, puhasto dlakavo. Listi imajo kratek pecelj, do leni dolg. Listna ploskev je jajčaste obliko, 2 do 4cm dolga, 1,25 do 2,25 cm široka, na obeli konceh zaobljena, na kratko zožena. Ploskev je celorobna ali pa so robovi plitvo narezani v do 7 krpic. Listi so pernato žilnati. Žile so dobro vidne. Na obeh straneh so listi nežno dlakavi.
Cvetovi so dolgi približno 10 do 15 mm, cvetni peclji pa 2 do 3 mm. Čaša meri do 6mm, venec pa je več kot še enkrat daljši od Čuše. Mačja zel ima dvoustnate cvete, saj je ustnatica. Cveti so zbrani v gosti polkrogli, ki iz obeh pazduh listov objema steblo in se naslanja na oba stebelna lista. V polkrogli je 10 do 20 cvetov. Polkroglo sestavljajo navidezna vre-tenca (1 do 4). Posamezne cvete v teh vretencih podpirajo 2 do 7 mm dolge ščetinice; to so dlakavi predlisti.
Čaša je pokončna, cevasta, dlakava in zelene barve, ki v časnih zobčkih prehaja v vijoličasto. Tudi čaša in venec sta razdeljena v zgornjo in spodnjo ustno. Zgornja ustna ima tri zobčke, spodnja, ki je daljša, pa dva. Venec je svetlordeč, včasih pa bel. Je dvoustnat in je vsaj enkrat daljši od čaše. Zgornja ustna je rahlo upognjena nazaj. Spodnja ustna je izpro-žena naprej in razdeljena na tri krpice. Prašniki so štirje, od teh sta dva daljša. Pestič je eden. Pestičeva brazda je dvodelna, spodnji krak brazde je daljši in širši. Plodovi so rjavi oreški.
Mačja zel je zelo prilagodljiva rastlinska vrsta. Raste v grmovju, živih mejah, svetlih gozdih, gozdnih robovih, od koder prodira na travnike. Uspeva na raznih tleh. V Jugoslaviji je precej razširjena. V višjih legah jo najdemo do 1700m visoko. Spreminja se le malo in to v obliki listov in v dlakavosti. Opazil sem, da rastline, ki rastejo v grmovju in so več kot pol metra visoke, obiskujejo zlasti mravlje, medtem ko rastline krajših stebel, ki rastejo nekaj desetin metrov od gozdnega roba med travo, obiskujejo zlasti čebele in metulji. Oprašujejo jo čmrlji in čebele z dolgimi
rilčki, pa tudi metulji podnevniki. Zaradi ozke venčne odprtine čmrlji težko prodro do medičine. Čmrlji si pomagajo s čeljustmi, tako da nagrizejo venčno cev in skozi odprtino posrkajo nektar. Ponekod raste mačja zel v strnjenih rušah, potem so stebla krajša in malo vejnata. Rastline, ki rastejo med grmovjem, pa imajo stebla močno vejnata, da pridejo do svetlobe.
Od metuljev obiskujejo mačjo zel zlasti gozdni rjavčki (Erebije) in modrini (Lycenae). V julijskih pašnih razmerah nudi mačja zel čebelam dosti nektarja, zlasti če je rastlina številna. Razen obojakih cvetov se pojavljajo tudi ženski cveti na rastlini, to so cveti, ki imajo zakrnele prašnike. Tudi mačjo zel so uporabljali v preprostem zdravilstvu kot zdravilno rastlino. Vsebuje eterična olju. Čaj iz mačje zeli vpliva pomirjevalno na organizem. Iz mačje zeli so pridobivali tudi rumeno in rjavo barvo.
Ker sta si mačja zel in polaj do neke mere podobna, zlasti v cvetnih polkroglah v pazduhah listov, je razlika najbolj opazna v barvi cvetov in v rastiščih. Polaj ima vijoličaste cvete, mačja zel ima pa rdeče cvetove.
mmol čebelarji nnm pišejo
NAŠA POT GRE NAPREJ
FRANC GIIOŠELJ, študent mcdicini*
Večkrat slišim očitke čebelarjev, da je družba kriva za nazadovanje našega čebelarstva. Toda po trezneim preudarku bo vsakdo prišel do zaključka, da smo veliko krivi tudi sami. Že res, da država ne skrb L za to lepo panogo, toda zavedati se moramo, da tudi čebelarstvo ni tako donosno kot nekoč.
Se pred 60 loti je bilo čebelarstvo pomembna gospodarska panoga. V vsaki vasi so stali vsaj trije ali štirje večjii čebelnjaki. Kimet-čebelar je imel od čebel posredne koristi z op ra Sevanj eni sadnega drevja in drugih cvetic, pridelal pa je še obilo medu in voska. Oba proizvoda sta šla lepo v denar. Elektrike še ni bilo in ljudje so si mnogo svetili z voščenimi svečami. Vosek so uporabljali tudi v druge namene v obrti in v takrat komaj porajajoči se industriji. Tudi medu ni bilo nikoli preveč. Sladkor je bil takrat še redek gost in ljudje so radi segali po medu. Seveda so bile 1 udi cene primerno zasoljene. Poleg prodaje medu in voska pa se je 'takratni čebelar na veliko ukvarjal s prodajo rojev in matic. Vse to mu je prinašalo lepe denarce in marsikdo si je s čebelami pridobil premoženje. Ni zaman rok iz 'tistih časov: »Čebele so moje veselje in bogastvo.«
Potem so sc časi spremenili in čebelarstvo je z rastočo industrializacijo vse bolj nazadovalo. V svečarstvu in medičarstvu so začeli namesto naravnega čebeljega voska uporabljati iz živalskih maščob in loja pridobljeni stearin. Z dvigom življenjskega standarda se je tudi hrana močno spremenila, vsaj glede medu. Vse bolj in bolj ga je izpodrival sladkor, razni džemi, marmelade. Danes delajo celo že umetni med. V prodaji so falzilikati sicer prepovedani, toda kdo jamči za kontrolo nad tem artiklom! Kaj vse mora ubogi potrošnik prenesti! Vsi ti umetni produkti imajo nizko cene in mi jim no moremo konkurirati.
Dejstvo je, da naše današnje čebelarstvo za družbo ni toliko pomembno, kolikor je. bilo nekdaj. Vosek danes le malokdo uporablja za druge namerno kot za ulivanje satnie. Med ni več tako iskan in pomemben prehrambeni artikel. Ljudje ga smatrajo samo še za redko čudežno zdravilo. Ne zavedajo se, da je med zdravilen le takrat, če ga stalno uživamo v primernih količinah. Tako ga uživajo le takrat, ko jo bolezen v hiši, pozneje jim zopet ne pomeni nič. Zadnje čase opažam, da tudi zdravilni pomen medu vse bolj izgublja svojo veljavo. Ljudje raje jemljejo na desetine vrst raznih tablet, misleč, da bodo te pomagale. Pride takole mamka v lekarno in roče: »Prosim eno škatlico tablet proti prehladu, eno proti glavobolu, ono za spanje, da bom drugi dan bolj sveža in čila!« Tako ti takšna le ženščina v nekaj urah uniči kar 20 tablet. Seveda je potem še bolj bolna prav zaradi teh tablet. V takšni poplavi vseh najbolj zdravili, najbolj užitnih in ne vem še kakšnih najboljših preparatov izgubi naš dobri stari mod vso vrednost. Njega niso ustvarjale »najboljše« tovarno, njega je dala mati narava. Ta pa je v današnjih časih tako zavržena, tako zasmehovana in tako prezirana, da se ros ne more kosati z »veleumi« modeme civilizacije. Ljudje danes zasmehujejo vse, kar je zdravega, koristnega in že stoletja preizkušenega. Tako je in nič drugače ne bo. Sčasoma se bodo
ljudje sicer malo pomirili in uvideli, da ni vse zlato, kar se sveti, toda nikoli ne več tako, kot je bilo včasih. Cas gre dalje .samo naprej, nikoli nazaj.
Mi čebelarji se moramo sprijaznili s tem, da med ne bo več tako iskan, da voska ne bomo mogli dobro prodajati. Ostane nam edino še upanje, da znanstveniki ne bodo iznašli metode za umetno opraševanje rastlin. Potem se zna zgoditi, da bo naša čebelica postavljena izven zakona in celo nezaželena. No, do takrat je gotovo še daleč in čebelarstvo bo še zelo potrebno za kvalitetno rast našega sadjarstva. Kaj pa, če se čez leta zgodi to naj hujše, ali bo čebelarstvo potem dokončno izginilo? Ne bo! Saj že danes nima čebelar praktično nobenih koristi, pa vendar čebula ri. Zakaj torej čebel ari? Povem vam: iz čiste ljubezni do te pridne in zanimive živalce! To drži kot pribito, vse drugo govorjenje o koristih in dobičkih je le izgovor, da ni žena preveč huda ob nakupu sladkorja, da sosedi ne govorijo z zasmehovanjem o našem čebelarjenju. Čebelarstvo ima pač gospodarsko tradicijo in mi jo vedno znova obujamo in hočemo vzpostaviti, pa čeprav včasih prikrijemo marsikateri izdatek. Po računih čebelarstvo danes sploh ni rentabilno. To n aim je pokazala že usoda Agromela. Prinaša sicer še določene koristi družbi, toda vse bolj se razvija v rekreativno dejavnost delovnega človeka. Vse bolj in l>ol,j postaja naš konjiček. Bodočnost mu je začrtana prav v tej smeri.
Dokler bomo čebelarji še naprej trmasto silili in hoteli na račun čebel obogateti, do takrat bomo vedno poraženi. Kadar bomo pa začeli z ljubeznijo in idealizmom čebelariti, takrat se bo naša organizacija pomaknila naprej. Čebelarjenje bo postalo razvedrilo in duševni počitek našim od moderne civilizacije in napornega dela prenapetim živcem. Takrat bodo čebele res naše bogastvo, saj sta zdravje in prijetno razpoloženje največje bogastvo vsakega človeka. V miru in sproščeni bomo presedeli marsikatero urico ob prijetnem bučanju naših prijateljic in spočiti se bomo vračali na svoje domove.
Čebelarji družine Maribor — Tezno pri čebelnjaku predsednika Hribarja
Sprijazniti sc bomo morali s tem, du družba za napredek čebelarstva ne bo zainteresirana po gospodarski strani, ampak vse bolj in bolj s kulturno rekreativne strani. Čebelarstvo lx> postalo razvedrilna športna dejavnost, namenjena delovnemu človeku, in družba mu bo morala dajati s te strani enake ugodnosti, kot jih nudi raznim športnim, kulturnim in drugim organizacijam.
V	podobno smer se razvija tudi lovska dejavnost. Tudi ta postaja vse bolj šport in razvedrilo, skrbi za kulturni odnos lovca do divjadi, ne pa za ubijanje in pohlep. Tako pot ubira tudi ribiška organizacija.
Zato se bomo morali orientirati tudi čebelarji, ne pa iskati pomoči pri raznih kmetijskih in podobnih organizacijah. Te za nas niso interesirane, za njih smo potrebni le ein mesec v letu, ko cveti sadno drevje. Morali se bomo še bolj strniti pod okrilje naše Zveze, ki bo morala pokazati še več organizacijskih sposobnosti. Pridobivati bomo morali mlade ljudi, ki imajo ljubezen do narave, jim svetovati, jiili učiti. Vsak čebelar bi lahko pridobil vsaj enega mladega, ga učil in spodbujal iu mu mogoče celo materialno pomagal, dokler se sam ne postavi na lastne noge. Veliko je med nami že danes takšnih. Ko bomo storili vse to, bo naše čebelarstvo našlo svoje mesto in svojo pot.
NAMESTO OBIČAJ
26. januarja 1968 je v našem kraju odjeknila žalostna vest, da je nenadoma umrl znani posestnik iz Podčetrtka tov.
JOŽKO ULČNIK, star komaj 51 let.
Pokojni je bil velik prijatelj mladine in dolgoletni čebelar. Na njegovi zadnji poti smo ga poleg množice njegovih prijateljev Ln znancev spremljali tudi učenci osnovne šole Podčetrtek.
Mladi čebelarji srno zasuli njegov prerani grob s svežimi smrekovimi vejicami.
Pokojnikova soproga Vikica ULČNIK nas je nekaj dni po pogrebu obvestila, da podarja mladim čebelarjem celoten čebelnjak, čebele, panje in opremo. Bili srno presenečeni im srečni!
Veliko darilo smo prenesli v šolski vrt.
Sedaj imamo ros lep čebelnjak im v njem visi fotografija pokojnega čebelarja ULČNIKA. Stari čebelnjak smo zasteklili in ga sedaj uporabljamo za shranjevanje čebelarskega orodja, satnikov in za ostalo čebelarsko opremo.
Naj mirno počiva veliki prijatelj mladine in čebelar, njegova soproga pa naj bo za zgled daleč naokrog!
Mladi čebelarji iz Podčetrtka
NE OSMRTNICE
AOUICE IZ ČEBELARSKEGA SUETA
Prezimovanje na gozdnem medu. Ing. Boris Mi rOV s čebelarskega inštituta v Sofiji se ukvarja z vprašanjem prezimovanja čebel na gozdnem oziroma na ma-novem medu. Po ugotovitvah G. V. MALA-SENKA iz Sovjetske Zveze je ob prežimo vanju na inanovem medu obolelo na griži 88.9 % vseli panjev. Ce pa so zamenjali med s sladkorjem, je bilo le 9% gri-žavih čebel. Zaradi izgub, ki jih je utrpelo bolgarsko čebelarstvo zaradi griža-vosti v zimi 1953/54 (posledica gozdnega modu), je po temeljitih pripravah delal tozadevne poskuse skozi tri leta 1963 do 1965. Vsakokrat so uporabljali 4 skupine po 6 družin v panjih na 12 satov Dadan-tove mere, ki so imele istolotne mlade i.n rodovitne matice. Družine so izenačili tako po številu prezimujočih čebel kot po medeni in pelodni zalogi. Potrebno pitanje na zalogo so opravili vsakokrat v drugi polovici avgusta do srede septembra. Namen poiskusov je bil ugotoviti, v kateri količini nuj se neprikladni med nadomesti s sladkorjem.
V	prvi skupini so pustili polovico medu, to je 8 kg, in dopitali 8 kg sladkorja (v razmerju 2 kg sladkorja na liter vode). Naenkrat so dajali zvečer po 2 do 3 1 tople klaje. Prezimovanje je bilo dobro, na pomlad je imela ta skupina za 17,9 % več zalege kot četrta skupina. V celoti so družine te skupine prinesle za 57,5 5% več medu od 4. skupine.
Drugi skupini so pustili le 4kg medu, zimsko zalogo pa so dopolnili z 12 kg sladkorja, ki so ga pokladali na isti način kot prvi skupini. Pomladanski pregled je pokazal, tla so imele te družine za 37,9 % več zalege in ob točenju 80,9 % več medu kot kontrolni panji.
Tretji skupini so odvzeli ves med in ga nadomestili s 16 kg sladkorja, ki so ga pokladali v enaki gostoti in na isti način kot prej. Na pomlad so imeli panji te skupine za 22 % več zalege kot četrta skupina. Zaradi predelave sladkorja v poraben med so pri tej skupini ugotavljali količino maščob in proteinov (beljakovin) v čebeljem telesu. V poskusnih treh letih so ugotovili precej nižjo, to je 47,8 % maščob in proteinov, drugo leto
57,5	% in zadnje leto 53,3 % telesnih maščob in beljakovin. Vendar to ni vplivalo na pomladni razvoj, ker so si čebele ob
svežem pelodu naglo opomogle. Družine te skupine so nabrale za 115 % več medu kot kontrolna skupina.
Četrta skupina je brez izgub prezimovala na 16 kg gozdnega medu. Ob kontroli maščob v čebeljem telesu zaradi predelave težko prebavnega gozdnega medu v krmilni sok so ugotovili le 52,6 %. nato 66,6 % in zadnje leto 73,6 % maščob in beljakovin.
Zimska poraba se ni posebno razlikovala, ker se je sukala med 6,45 in 6,75 kg medu. Zdravstveno stanje vseh družin je bilo zadovoljivo. Ta ugotovitev se ima zahvaliti množici izletnih dni med zimskimi meseci. V triletnem povprečju so imeli po 15 izletnih dni, čeprav jih je neugodna zima 1964/65 imela samo 9.
Povzetek: Kot najraracionalnejši način prezimovanja sc je pokazal način prezimovanja na samem sladkorju, saj je razlika v ceni med sladkorjem in medom odločujoča. Vendar povzroča tako prezimovanje obilico dela in izgubo časa. Priporočajo prezimovanje na 40 % medu in 60 % sladkorja, kar je v vseh pogledih najuspešnejše.
Apiacta 3/1968.	J. M.
Fermenti v medu in toplota. Splošno znano je dejstvo, da toplota neugodno vpliva na obstoj fermentov in encimov v medu. V Združenih državah Amerike skladiščijo med v velikanskih cisternah, v katerih vzdržujejo preko spiralnih cevi stalno toploto, da ostane med tekoč. Raziskave so pokazale, da ohrani med pri 20° C nekako polovico svo je hranilne vrednosti do tri leta. Če pa je stalna toplota 30° C, izgubi med polovico fermentov in encimov že v 100 dnevih, pri 40° C pa že v 10 dnevih. Ako med segrevamo na 70* C, izgubi svojo vrednost na diasta-zi in invertazi že v 1 do 3 urah, kot je poročal WHITE na XXI. kongresu Api-mondije.
Allg.D. I. Z. 9/1968.	J. M.
Nov način uničevanja škodljivcev. Na
splošno uporabljamo za uničevanje škodljivcev v kmetijstvu razne strupe. Toda ti strupi ne uničujejo samo škodljivca, ampak so nevarni tudi za čebele, ptiče in za ribe v vodi.
Zato so se lotili v zadnjem času novega načina uničevanja, ki sploh ne ogroža okolice. V pomoč so im m rentgenski in gama žarki, ki moške zastopnike škodljivcev sterilizirajo, ne postanejo pa radioaktivni. To delajo na primer z rjavim hroščem, čigar ogrci so tako škodljivi. Po obsevanju hrošč še nadalje živi, sc tudi pari in samice ležejo jajčka. Vendar se iz jajčec ne morejo razviti ogrci, ker so gluha. Prve take poskuse so napravili na kmetijski preiskusni postaji Orlikon v Švici.
V	dolini Ajoie so določili odsek 30ha, kjer so leta 1959 izpustili 6 litrov steriliziranih samčkov. Ta količina je odgovarjala nekako polovici moških rjavih hroščev v napadenem predelu. Pri pregledu terena so ugotovili komaj peti.no orgcev v primeri s kontrolnim predelom. V naslednjem letu rjavega hrošča (1962) so na istem predelu izpustili 17 litrov obsevanih samčkov, dobili pa niso potem niti enega ogrca.
Schw. Bienenzeitung 10/1968. J. M.
Ropanje. Močna družina je napadla dobrega nnrcjenca in ga začela ropati. Čebelar je preskusil vsa znana sredstva za preprečevanje ropanja — toda brez uspeha. Zato sc je odločil, da je ropajoči družini odvzel matico. To je pomagalo; toda h? toliko časa, dokler je bila družina brezmatična. Kakor hitro je družini dal matico, je zopet začela ropati. Čebelar je segel po zadnjem sredstvu, obema panjema je zamejijal prostor. Roparja je postavil na mesto izropanca in nasprotno izropanca je postavil na mesto ropajoče družine. Šele sedaj je nastal mir.
Poročal MILOTA v Bienenmütterchen.
Uvoz. medu v Zvezno republiko Nemčijo. Po statističnih podatkih urada za zunanjo trgovino Zvezne republike Nemčije v Wiesbadenu je leta 1967 znašal uvoz medu iz tujine 45.064 ton iz 27 držav. Daleč pred vsemi prednjačita Meksiko z 12,542 tonami in Argentina z 10,931 tonami. Nadalje so uvozile: Ljudska republika Kitajska 5950 ton, Kuba 3268 t, USA 2498 t, Gvatemala 1548 t, Madžarska 14841, Romunija 1241 t, Salvador 1131 t. Poljska 1047 t, ČSll 850 t, Bolgarija 572 t, Francija 502 t, Jugoslavija 242 t, Anglija 232 t, Avstralija 210 ton.
Allg. D. I. Z. 9/1968. J. M.
Zlata rozga (Solidago virga aurea) ni samo mcdovita rastlina, ampak je tudi zdravilna. V poznem srednjem veku so polagali na rane njene zdrobljene sveže liste. Rastlinski sok je povzročal, da se je površje rane skrčilo in tako zaustavilo krvavitev. Rane so se naglo celile. Tudi nova doba je zlato rozgo sprejela med zdravilne rastline, ker čaj iz njenih listov zelo ugodno učinkuje pri obolenjih mehurja in ledvic.
Allg. ü. I. Z. 9/1968. J. M.
Zttdelavina kot barva. Barvane končnice omogočajo čebelam boljšo orientacijo, zato naj bodo sprednje stranice panjev obarvane z raznimi barvami, ki so čebelam prijetne. Vendar ne jemljite lakov, ki se radi luščijo, ampak samo oljnate barve. Verande naj bodo vedno v temnejših barvah. Zelo dobro in trpežno barvilo lahko sami napravimo iz zadelavine. V ta namen stresemo 125 gr zadelavine v pol litra salmijaka in pustimo 24 ur, da se zadeluvinu raztopi. Nato dodamo 200 gr gorilnega špirita in na štedilniku pazljivo segrevamo in mešamo 15 minut. Potrebna je velika pozornost, ker špirit rad gori! Še toplo tekočino precedimo in z njo prepleskamo vse zunanje stranice panju. Prednjo stranico lahko večkrat prepleskamo in nato jo lahko po volji s ščetko zdrgnemo, da sc bo svetila. Novim panjem pa prepleskamo vso notranjost, tako postane čebelam prijetna zaradi duha po zadelavini.
Der Imkerfreund 9/1968. J. M.
Zanimivi podatki. Po zapiskih iz svetovne čebelarske literature in iz dolgoletnih lastnih opazovanj je A. HEIM sestavil zanimivo razpredelnico ugotovitev: Na višku pomladanskega razvoja zalega dobra matica dnevno nad 2000 jajčec.
V	14-dnevnem takratnem razdobju je v panju nad 31.500 žrk, za katere morajo čebele nnbirulke priskrbeti 12,6 kg medu. Posamezna žrka porabi za razvoj 0,4 gr medu in obnožine.
Za 10 din2 izdelanih satnic (to je nekaj manj kot poldruga satnica) porabijo čebele 0,2 kg medu. Običajni podatek, da porabi panj za 1 kg pridobljenega voska
3,5	kg medu, drži. Za 1 kg čebel porabi čebelna družna 2.5 kg modu. Zu 10 dm2 zalege je potrebno 1 kg medu.
Najboljše čebele za prezimovanje so tiste izval jene med 20. avgustom in 10. septembrom. Čebele, ki so se polegle v po-
letnih mesecih, odmrejo še prod nastopom /ime. Ccbelna« /ima traja nekako 100 dni. Zimske izgube čebel se sučejo nekako okrog 12 %.
Rentabilnost čebelarstva se začenja pri H kg medu na panj.
Bienenwelt 11/I‘>68.
J. M.
Tudi na Koroškem se je med strdil v satju. Kakor je poročal Slovenski čebelar \ zadnji številki, sle imeli deloma tudi v Sloveniji strjen med v satih. Tudi pri nas na Koroškem smo doživeli to. febclarim že 57 let. pa tega še nisem doživel. Zgodaj se je začela glavna pašu, toda večini čebelarjev se iti mudilo točiti, potem pa med ni šel iz satja. Bil je tnl. da bi ga moral z nožem rezati. Od H Žnideršičev smo iztočili komaj 20 kg medu. pn tudi ta se je v posodi hitro strdil. Približno 200 kg medu ie ostalo v satih. Zdaj je v omari in čaka. Sati tehtajo povprečno po 5 kg. neki pa preko 4,5 kg. Take dobre letine do sedai še nisem doživel. Omenim še. da so tisti čebelarji, ki so vsak teden dvakrat točili, zelo dobro odrezali. Naša deželna zveza je sporočila, da je analiza tega medu pokazala, da je vzrok za hitro strditev v tem, ker je v medu preveč grozdnega sladkorja.
Janko Ojel
Nazadovanje čebelarstva v Nemčiji. I/
letnega poročila Zveze čebelarskih organizacij v Zvezni republiki Nemčiji je razvidno. da je imela Zveza v letu 1967 včlanjenih 115.754 čebelarjev, leta 1968 pa le 108.590 čebelarjev. To pomeni, da so izgubili 5.164 čebelarjev ali 4,6 %.
V letu 1967 so imeli v državi t.241.070 panjev čebel, letos pa t,157.725 panjev.
V tem letu je torej odpadlo 85.547 čc-belnih družin ali 6.7 %. Kot vzrok nazadovanja omenjajo spremembo pašnih razmer i.;i uvoz cenenega medu iz preko-morju.
Die Bienenzucht 11/1968.
J. M.
Sosednja Štajerska uvaja sodobne sadne plantaže. Trenutno ima 2700 ha zasajenih z jablanami. 150 ha s hruškami, 150 ha z breskvami in 550 ha s črnim ribezom. Skupna površina teh nasadov meri 5550 ha.
Tako intenzivno plantažno sadjarstvo pa v vedno večji meri zahteva dobro urejena čebelarstva, ki bodo sposobna o
pravem času in na pravem mestu postaviti zadostno število močnih panjev za opruševanje sadnih nasadov. Štajerski čebelarji imajo nekako KM).000 panjev, od tega je najman j 30.000 namenjenih za prevažanje v sadne plantaže in nato na gozdno pašo.
Bienenvater 11/1968. J. M.
Paketne čebele v ZDA. Razvoj čebelarstva v ZDA najbolje osvetljujejo tile podatki: Leta 1895. je čebelar normalno lahko opravljal 200 panjev. V letu 1955. se je to število dvignilo že na 600 panjev.
V	ietu 1955. so računali na poklicnega čebelarja že 1200 družin. Dandanes pa utegne že opravljati nad 2000 družin, kar niii omogoča velika sodobna mehanizacija. V zadnjih 50 letih se je razpošiljanji- paketnih čebel več kot potrojilo in je zadnja leta doseglo kar 500 ton čebel.
Allg. D. Imkerzeitung 4/1968. J. M.
Pitanje s suhim sladkorjem. Dr. Ilir-
schfelder ugotavlja v Deutscher Bienenkalender 1964: Kadar namestimo pital-nik s suhim sladkorjem neposredno ob zadnji močno zaseden sat čebeljega gnezda, ližejo čebele sladkor tako ob brezpašni dobi kot tudi med pašo. V glavnem še s sladkorjem ukvarjajo 10 do 25 dni stare čebele, ki normalno opravljajo delo v panju.
Profesorica Meyerhoff iz vzhodnega Berlina pa ugotavlja: Kadar postavimo pitnlnik s suhim sladkorjem neposredno ob okence, ki ga čebele močno zasedajo, se čebele lotijo sladkorja le v brezpašni dobi.
J. M.
Manov med in prezimovanje. Doslej je bilo splošno znano, da sta gozdni med in manov med zelo neprimerna za prezimovali je. Vzrok je pač v tem. da vsebuje ta med manj kot 20 % vlage in da potrebuje za presnavljanje melici-toze v tem medu poleg obilice vode tudi mnogo fermentov. Star izkušen praktik i/. gozdnega predela Nižje Avstrije, ki čebelari stalno s KM) panji, poklada preko zime vodo v panje, ki so prinašali s pozne paše še gozdni med. Ze več let delu to z uspehom, ne pozna ne griže ne zimskih izgub. Vsekakor zanimiv pojav, ki bi ga bilo dobro — zlasti po lanski izredno dobri gozdni paši — preizkusiti.
Die Bienenwelt 10/1968. J. M.
Zaščita ive. Na pomlad so vrbove mačice nujno potrebne našim čebelam, ker jim nudijo obilico peloda. Vrbove vejice pa mestni ljudje zelo cenijo kot prvo pomladno cvetje. Poglejmo samo na tržnice v mestih, pa boste videli, koliko vrbe je naprodaj. Sedanji čas motorizacije pa pripelje te ljubitelje vrbovih mačic tudi v neposredno bližino naših čebelnjakov, kjer smo z velikim trudom zasadili in gojili ivo. Gorje cvetoči rastlini, če sc nanjo spravijo moderni nomadi! Da obvarujemo vrbe pred opustošenjem, zadostuje, da vejevje le nekoliko oškropimo z navadnim beležem. Lahek in cenen postopek — pa velik uspeh.
Allg. D. Imkerzeitung 4/1968. J. M.
S knjižne police. Od založništva L. Stocker iz Gradca smo prejeli v oceno knjižico Romedija GIRTLER-ja »Der Biencn-much« (morda v prosti prevedbi Muhar).
Romedij Giriler je čebelaril že v mladostnih letih. Po posvetitvi v duhovnika je prevzel samostansko čebelarstvo, kjer je lahko razvil vse svoje znanje. Ustvaril je Muchov listovni panj na 10 satov nemške normalne mere, plodišče in medišče v isti enoti. S tem panjem in z novim načinom čebelarjenja je pomagal južnotirol-skemu čebelarstvu do zavidljivega razvoja.
Iz globokega znanja, utrjenega in obogatenega v dolgoletni praksi je zajemal
i.n v poljudnih, tudi preprostemu vaškemu čebelarju razumljivih besedah je Gir-tler spisal knjižico o skrivnostnem nastanku vseh troh zastopnikov čebeljega rodu, o čudovitem razvoju družine do viška, o rojenju in njegovem preprečevanju, o sladki žetvi in njeni vrednosti in še o marsičem drugem. Kako priljubljena je bila knjižica pri čebelarjih, nam kaže, da je pred kratkim izšla že peta izdaja. Nova izdaja se po razporedbi snovi tesno prilega prejšnjim izdajam, je pa močno obogatena z najnovejšimi izsledki o vzreji matic in boleznih čebel ter v praktičnem pogledu. Največja odlika knjige pa je dejstvo, da obravnava tudi najtežja vprašanja iz čebelarstva v kratkih, toda jedrnatih besedah brez nepotrebne navlake. Zaradi tega bo knjižica še nadalje ostala dober vodnik in svetovalec pri vseh vprašanjih sodobnega čebelarjenja. Ker je njegovo čebelarjenje podobno našemu, bo ta nova čebelarska knjižica dobro služila tudi našim čebelarjem, ki obvladajo nemški jezik.
Julij Mayer
Anglija je v glavnem dežela malih čebelarjev. Leta 1964 je tam čebelarilo 44.000 čebelarjev z nekako 201.500 panji. Desetletno povprečje znaša na panj 16 do 18 kg medu, kar pomeni, da pridelajo v Angliji let.no okrog 3500 ton medu. Od lega pa dobiva trgovina v prodajo komaj 10 %, ker oskrbujejo čebelarji z medom v prvi vrsti svoja gospodinjstva in pa gospodinjstva svojih sorodnikov in prijateljev.
Poraba medu v Angliji pa je zelo velika, zato morajo uvažati velike količine medu, 8 do 12 tisoč ton, iz tujine. V prvi vrsti oskrbujejo Anglijo z medom Avstralija, Kanada, Nova Zelandija in Argentina. Vendar mora ta med nositi označbo, da je tujega izvora.
Bienenvater 11/1968. J. M
Kako pripravimo žico za žičenje satnikov. V trgovini dobimo žico za žičenje satnikov navadno navito na vretencu 15 nun 0 in 130 mm dolžine. Ko odvijamo žico pri žičenju iz vretenca v luknje satnika, jo moramo, če hočemo, da bo delo lahko, prej naravnati. Jaz napravim takole:
Ugotovimo dolžino žice potrebne za žičenje, nato vzamemo 25 mm debelo in 10 cm široko desko, ki je 15—20 cm daljša kot dolžina žice. V to desko zabijem dva žeblja 80 mm, v oddaljenosti dolžine žicc potrebne za izžičenje enega satnika.
Okoli teh žebljev navijem potem žico, katero sproti nategujem, da se zravna.
ct
■DOLŽINA POTREBNE 'ZtCB \-
Tako navijem žico za 10—20 satnikov, kolikor jo pač potrebujem. Nato jo s kleščami vso naenkrat preščipnem na obeh nasprotnih straneh žeblja, 3 cm od želja (pri A in B).
Pri tem nastanejo ravne žice s kljukico, ki dobro služi pri žičenju s tem, da preprečuje, da se žica ne izmuzne iz satnikovih luknjic. Vpeljava žice teče gladko, delo je hitro in enostavno.
Deščico s žeblji imam shranjeno v čebelnjaku.
H.	B. H.
nnšn ORGoniznciJfi
XXII. MEDNARODNI ČEBELARSKI KONGRES V MÜNCHNU LETA 1969
Prireditelj: Delovna skupnost inštitutov zn čebelarstvo.
Apiinondia — Kongres 1969. Sekretariat: 5322/Villip/Bonn, Im Wiesengrund 20
NACIONALNI ORGANIZACIJSKI KOMITE Predsednik: dr. F. Gnädinger,
Sekretar: W. Melzer,
Sodelavci: dr. K. Tliiem, K. A. Eickinayer, R. Scheuer.
Prezidiju in sekretariatu Apimodije v Bukarešti oziroma v Rimu,
Članom Apimondije,
Čebelarskim znanstvenikom in čebelarskim inštitutom,
Uredništvom čebelarskih revij,
Oblastem in Zvezam
Villip/Bonu 1. junija 1968
Spoštovani gospodje!
Generalna skupščina Apimomdije je v avgustu leta 1967 ustregla našemu predlogu, naj bo XXII. mednarodni čebelarski kongres v Zvezni republiki. Medtem je bilo določeno, da bo kongres v Münehnu, v sveitovnoznani bavarski metropoli.
Kongres bo v času od 3. do 7. avgusta 1969 v razstavnem parku na Tere-sienböhe v Miinclmu.
Pred kongresom bo delovni posvet čebelarskih znanstvenikov (simpozij), in sicer 1. in 2. avgusta v istem kraju.
Naj nam bo dovoljeno, da vam sporočimo nekatere stvari glede programa kongresa:
Poleg predavanj in referatov znanstvenikov in čebelarjev iz vsega sveta bodo izleti, da bi udeležencem pokazali nekaj čebelarstev in lepot naše domovine. Predvidoma bo med kongresom izlet v bližnjo okolico Miinclma, po kongresu pa izleti v druge pokrajine Zvezne republike Nemčije.
Udeležence bomo povabili k dvem večernim prireditvam, od katerih bo imela ena folklorni značaj.
Nameravamo prirediti tekmovanja v naslednjih področjih: v filmih, dia-serijah in fotografijah.
Mesto München se veseli, da bo moglo pripraviti čebelarjem in znanstvenikom prijetno bivanje. München je mesto bogato 'tradicij in umetnosti, ki lahko nudi vsakomur nekaj. Navsezadnje ne smemo pozabiti omeniti tudi kulinaričnih užitkov in svetovnoznanega miinchenskega piva.
Čeprav bo kongres v glavni turistični sezoni, bo na voljo dovolj prenočišč vseh kategorij.
Ustanovljeni je organizacijski komite, ki mu predseduje dr. .K. Gnädinger (naslov: 7768 Stockach/Baden, Am Bildstock 16, tel. 07771/25-49). Sekretariat organizacijskega komiteja je v poslovnih prostorih Nemške čebelarske zveze v
5322 Villiip bei Bad Godesberg, Im Wiesengrund 20.
Vodja sekretariata je W. Melzer, ki je hkrati sekretar organizacijskega komiteja.
Naprošamo vas, da se v vseh zadevah, ki se nanašajo na kongres, obračate na sekretariat.
Čebelarji zvezne republike so zelo veseli, da lahko povabijo na kongres 1969 čebelarje, čebelarske znanstvenike in njihove prijatelje z vsega sveta. Napravili bomo vse, da bi preživeli visi udeleženci in gostje pri nas čim lepše dni. Občasno bomo poročali o podrobnostih kongresa. V kratkem bomo sporočili rok za predložitev predavanj, referatov in tekmovanj.
Vil lip/Bonn I. avgusta 1968
Spoštovani gos p o c I j e!
S	pismom od I. junija 1968 smo opozorili 'čebelarje, čebelarske znanstvenike in njihove prijatelje iz vsega sveta na XXII. mednarodni čebelarski kongres leta 1969 v Münchnu in jih povabili, da se ga udeležijo.
Kongres bo od 3. do 7. avgusta 1969, delovni posvet znanstvenikov (simpozij) pa 1. in 2. avgusta 1969.
Sporazumno s predsedstvom Apimondije vas pozivamo, da nam pomagate ustvariti program s predavanji, z udeležbo pri tekmovanjih im na razstavah.
A.	Predavanja in referati
I.	Na kongresu od 3. do ?. avgusta 1969
V	načrtu imamo naslednje:
1. Komisija za čebelarsko gospodarstvo
Teme:
a) Razvoj pokrajinskega čebelarstva v zvezi s svetovno trgovino z medom
b) Proizvodi čebelje družine in zdravje človeka
2. Komisija zn čebeljo biologijo
Teme:
a) Prehrana čebel
b) Fiziologija (znanost o funkcijah raznih organov) razmnoževanja
3. Komisija za čebelje bolezni
Teme:
a) Varstvo pred boleznimi z biološkimi ukrepi
b) Zdravila za varstvo pred čebeljimi boleznimi
4. Komisija zn medičino, rastlinstvo in opraševnnje
Teme:
Čebele kot opraševalke
5. Komisija za čebelarsko tehnologijo in potrebščine
Teme:
a) Organizacija dela v čebelarstvu ob sodobnih znanstvenih metodah
b) Uporaba čebeljih pridelkov v novih proizvodih
c) Umetne sinovi v čebelarstvu
II.	Na posvetu znanstvenikov dne 1. in 2. avgusta 1969
Teme:
1. Čebelja botanika: mana
2. Čebelje bolezni: k vprašanju septikemije, izvirna dela o nosema-vosti, zastrupitvah, virologiji (nauk o virusih)
3. Čebelja bilogija: govorica iu orientacija
4. Proste teme: zaželeni so predvsem prispevki o biokemiji v čebelarstvu.
Naprošamo gospode znanstvenike in čebelarje, da pripravijo predavanja in referate, ki jih bodo imeli v okviru navedenih tem. Obstaja možnost za izpopolnitev predavanj z diapozitivi.
I ekst razprav ne sme presegati 10.000 črk.
Upamo, da bomo lahko izročili udeležencem kongresa povzetke predavanj v zaželenem kongresnem jeziku pred začetkom kongresa.
Gospode referente naprošamo, da napravijo povzetke predavanj. Povzetki nuj bodo po možnosti kratki, tj. polovica do največ ene natipkane strani.
Kongresne teme se bodo razvijale na tale način:
a) uvodno predavanje predsednika komisije ali tematske skupine
b) referati znanstvenikov in čebelarjev (trajanje po *5 do 10 minut)
c) razprava
d) povzetek in morebitni zaključki
B.	Tekmovanja s filini, dia-serijami in fotografijami
1.	Filmi
Za udeležbo v tekmovanju so zaželeni vsi filmi o čebelarstvu. Interesente naprošamo, da nam sporočijo temo filma s kratko vsebino (polovica tipkane strani).
Prosimo tudi za tehnične podatke o filmu, kolikor so važni za predvajanje, npr. širino filma, magnetni ali svetlobni ton, nemi film.
2. Dia-serije
Za udeležbo v tekmovanju so zaželene dobre dia-serije o čebelar sit vu. Serije ne smejo imeti več kot 50 barvnih ali črnobelih diapozitivov v običajnih merah 24X 36nun, 28X28 mm in 14 X 24'mm. Zunanja mera okvirčkov mora biti 50 X 50 mm. Za vsako serijo mora biti sestavljeno kratko besedilo.
3. Fotografije
Predvideno je tekmovanje v barvnih in črno-belih fotografijah o čebelarstvu, ki napravijo posebno mogočen vtis. Velikost fotografije mora biti najmanj 18X24 cm, največ 30 X 40 cm. Od posameznega udeleženca bo ocenjenih največ 5 fotografij. Navesti je treba podatke o tem, kaj predstavljajo fotografije.
Pri tekmovanju «e bodo upoštevali čebelarski in fotografski vidiki.
Naprošamo, da pošljete fotografije v določenem roku, da bi mogli razdeliti prostor, ki je namenjen tekmovanju s fotografijami.
Za najboljše filme, dia-serije in fotografije bodo podeljene nagrade. Poslani material ostane pošiljateljeva last. Po kongresu mu ga vrnemo po pošti, če ga sam ne vzame s seboj.
Jamstva za morebitne škode ali izgube ni mogoče prevzeti.
C.	Razstave
a) Poleg slikovnega prikaza čebelarstva v zvezni republiki, ki ga bo pripravila naša domača organizacija, je mogoče prikazati v obliki razstave čebelarstvo posamezne dežele. V kolikor je kaka čebelarska organizacija na tem zainteresirana, naj se oimprej poveže z nami zaradi rezerviranja ustreznega prostora. Razumljivo pa je, da mora biti razstava povsem gotova pred otvoritvijo kongresa.
b) V načrtu je mednarodna industrijska razstava čebelarskega orodja. Na tej razstavi naj bi sodelovala podjetja in zadruge iz viseli dežel. Na razpolago je večja dvorana. Čebelnjaki se lahko postavijo zunaj na prostem. Naprošamo za skorajšnje sporočilo, če nameravate sodelovati, da bomo rezervirali potrebni prostor.
Ü. Dopolnitve in roki
Predavanja
Teme in povzetke predavanj, teme in podatke o vsebin i filmov in besedila k dia-serijam je treba izročiti Sekretariatu vedno v 4 izvodih. Dela bomo odpravili dalje sekretarju predsednika zadevne stalne komisije oziroma predsedniku delovnega komiteja za tekmovanja.
Sekretarji predsednikov stalnih komisij so:
Komisija za čebelarsko gospodarstvo: dr. R. Buchner, Tierbigienischos Institut, 78 Freiburg — Lehen;
Komisija za biologijo čebel: Prof. dr. F. Rutiner, Institut für Bienenkunde, 637 Oberursel, Im Rosengärtchen.
Komisija za čebelje bolezni: dr. H. Hirschfelder, Bayrische Landesanstalt für Bienenzucht, 852 Erlangen, Burgbergstrasse 70.
Komisija za nektar, rastlinstvo in okraševanje: dir. W. Kaeser, Nieder-sächsisches Landesinistitut für Bienenforschung und Betriebslehre, 3 t Celle, AVehLstrasse 4-a;
Komiija za čebelarsko tehnologijo in orodje: dr. K. Dreher, 544- Mayen, Im Bannen 38- 55;
Predsednik delovnega komiteja za tekmovanje: dr. K. Weiss, 852 Erlangen, Burgbergsitrasse 70.
Sekretar oziroma predsednik delovnega komiteja za tekmovanja odda dospele kopije biroju za prevajanje, ki napravi prevode v kongresne jezike: v nemški, angleški, francoski in ruski jezik. Zelo bi pozdravili, če bi referenti, ki obvladajo tuj jezik, sami prevedli svoj tekst. Zato je važno, da se držijo naslednjih rokov za pošiljanje:
1. Tome in povzetke predavanj za kongres in za delovni posveit znanstvenikov, teme in podatke o vsebini filmov, besedila k dia-serijam pošljite do
I.	februarja 1969;
2. Predavanja za kongres in za delovni posvet znanstvenikov do i. maja 1969;
3. Filme, dia-serije do 1. maja 1969. Prinesete jih lahko s seboj na kongres;
4. Fotografije do l.maja 1969;
5. Prijavni rok za razstave: do 1. februarja 1969.
Končno bi še posebej prosili gospode čebelarske znanstvenike, čebelarje, proizvajalce čebelarskega orodja in trgovska podjetja, da s sodelovanjem na
omenjenih prireditvah prispevajo h kongresu. Interesenti za udeležbo na kongresu se laliko takoj prijavijo našemu sekretariatu, da jih zabeleži.
V	našli naslednji okrožnici boste dobili podrobnosti o programu, prenočiščih in cenah.
Nacionalni organi-Nemška čel), zveza	zacijski komitet
II.	Freudenstein	dr. F. Gniidinger
Z odličnim spoštovanjem Delovna skupnost inštitutov za raziskavo čebel
dr. O. Wahl	dr.	W.	Kaeser
dr. W. Steche
IZ SEJNEGA ZAPISNIKA UOZCDS dne 27.10.1968
Naša organizacija številčno še vedno napreduje in iina trenutno 6035 članov — fizičnih oseh. Slovenski čebelar tiskamo v 62(H) izvodili in je za letošnje leto razprodan. Naročnina za leto 1969 bo znašala za člane 20, za direktne naročnike 25 in za inozemstvo 30 N din. Povečan bo obseg časopisa, izboljšana bo vsebina in izboljšan papir. Uvedena bo nova rubrika; vprašanja—odgovori, v kateri bodo laliko društva, družine in posamezniki spraševali in dobivali odgovore. Osmrtnice naj bodo krajše. 10 do 15 tipkanih vrstic. Glasilo mora nuditi več uporabne strokovne snovi iz dosežkov prakse in znanosti na področju čebelarstva. — Dne 1. oktobra je bilo zainejičeno zemljišče za čebelarsko šolo — čebelarski izobraževalni center (naziv zgradbe še ni dokon-en), ca 70 arov. — Delo za čebelarsko zgradbo naj sc nadaljuje. Gradbeni odbor naj do seje UO v februarju 1969 pripravi ves material in perspektivo za delo in uresničitev, podrobno določi na-men in vsebino dela šole — čebelarskega izobraževalnega centra. — IO naj razpravlja o lem, da bi Zveza izdala letake — brošurice za propagiranje potrošnje medu. — Določi jo sc tečaji za čebelarske Preglednike, ki bodo v Ljubljani, Celju, Ma riboru, Kopru, Novi Gorici, Tolminu in Novem mestu. V Ljubljani bo dvodnevni tečaj za mikroskopi ran je, odsek za vzrejo in odbiro pa priredi dvodnevni tečaj za vzrejo matic. — Pri opazovalni službi o gozdnem medenju je letos sodelovalo 45 opazovalcev, ki so poslali preko 30<)0 poročil. Objavljena so bila v
Delu. Opazovalci so bili za svoje delo nagrajeni po prizadevnosti in kakovosti poročil. Z opazovanjem pojave jajčec in ušic v nekaterih gozdnih področjih v zimskem in pomladanskem času se bo dalo s precejšnjo zanesljivostjo napovedovati gozdno medenje. — Skupno poročilo o delu in problematiki društev bo objavljeno v Slovenskem čebelarju. — Preostale značke čebelarskega tabora na Breznici so porazdeljene med društva za prodajo po lastni ceni 1 N din, hkrati pa tudi priznanice o prispevkih za čebelarsko šolo — čebelarski izobraževalni center —■ žeblje po 1 N din. — Čebelarsko društvo v Postojni namerava obnoviti plemeniliio postajo na Javorniku. — Izvoljena je štiričlanska komisija, ki naj obišče vse javne organe, da jih seznani z namenom in značajem šole — izobraževalnega centra.
UREDNIKOVO SPOROČILO
Ob moji ostavki na uredniško mesto me je izvršni odbor naprosil, naj bi uredil še januarsko in februarsko številko Slovenskega čebelarja. Tako pri izhajanju našega lista ne bi bilo nobenega zastoja. Ta bi sicer prav gotovo nastal, ker trenutno ne moremo najti primernega človeka, ki bi prevzel to odgovorno funkcijo. Novega urednika bo treba tudi uvesti in seznaniti z marsikatero stvarjo.
Prošnjo izvršnega odboru sem razumel in zato obljubil, da bom obe številki še uredil in tudi pomagal novemu uredniku, dokler se ne znajde. To pa sem storil le s pogojem, da tretje številke Slovenskega čebelarja nikakor ne bom uredil jaz, ker je moja ostavka nepreklicna.
Edi Senegačnik
OSfMfllCE
JAKOB BABNIK
V	88. letu starosti je 7. avgustu 1968 uinrl naš vzorni član Jakob Babnik. Pokopali smo ga na Zalah v Ljubljani v grob k njegovi ljubljeni ženi Francki, roj.
Ilojina, ki je bila umrla deset dni prej. Tako se jima je uresničila želja, da sta oba hkrati zapustila ta svet.
Pogreba se je udeležila velika množica ljudi, med njimi tudi izredno veliko čebelarjev. Pokojnega Jakoba Babnika je že v življenj ti obiskalo veliko prijateljev, ki so se pri njem lahko naučili marsičesa. V šiški je imel čebelnjak za 60 AZ-pa n jev. v Logatcu na Martinj hribu pa še enega, ki ga je tudi sam naredil.
V	čebelnjakih in okoli je bil red in čistoča. Ni čudno, da je Z C DS pošiljala inozemske čebelarske strokovnjake tildi k njemu. Z veliko pohvalo so odhajali in se večkrat še pismeno zahvaljevali. To je vedela tudi čebelarska organizacija. Zato so se ga čebelarji spomnili in ga počastili ob njegovi 80-letnici, pozneje pa še z Janševim odlikovanjem. Zanimivo je, da je bilo sedem bratov Babnikov z lepega Smodinovega doma v šiški tudi sedem naprednih iu vzornih čebelarjev. Ti so bili tudi čebelarski organizaciji vedno v oporo. S smrtjo Jakoba se je število še živečih bratov skrčilo že na dva. Tildi čebele sedaj umrlega Jakoba ne bodo šle drugim služit, ampak jih je prevzel zet Janez Tavčar, ki ga je rajnki že več let uvajal v čebelarjenje.
Pokojni Jakob je oplemenitil svojo življenjsko pot. Njegov kremeniti značaj in njegovo delo naj bo vsem sorodnikom in tudi sinu v Argentiniji v ponos in za zgled, prav tako pa tudi nam čebelarjem.
Čebelarska družina Ljubljana
D.	B.
FRANC KUCLAR
Čeprav je pokojni Franc Kuclar doživel častitljivo starost 85 let, nas je njegova smrt kljub bolezni zadnjih nekaj tednov vendarle presenetila. Vse do zadnjega je bil namreč tako čil in mladosten, du smo v vsi. ki smo ga poznali in cenili, bili prepričani, da bo lahko še dolgo dolgo skrbel za svoje ljubljenke, od katerih se ni ločil niti v najtežjih dneh svoje poslednje bolezni.
Pokojni je bil najstarejši član naše čebelarske družine in tudi kot čebelar najstarejši daleč naokoli, saj je prav letošnje leto proslavljal 70-letnico svojega čebelarjenja. Ob tem izjemnem jubileju ga je Čebelarsko društvo Ljubljana odlikovalo z redom Antona Janše
III.	stopnje, žal pa ga je smrt iztrgala samo 5 dni pred nameravano slovesno
izročitvijo zasluženega odlikovanja. Bil je namreč vseskozi zelo navdušen in napreden čebelar. Med prvimi se je oprijel čebelarjenja v panjih s premičnim satjem in ostal zvest Žnideršičem do smrti. Vedno se je zanimal za novosti v čebelarskem svetu, nadvse aktivno pa je sodeloval tudi v naši organizaciji, ki ga je kar desetkrat izvolila za svojega predsednika.
Ko je bila čebelarska družina po nekajletnem premoru ponovno ustanovljena, je bil pokojni Kuclar kljub visoki starosti spet med prvimi aktivnimi člani in s svojim zgledom pritegnil še druge.
Zaradi izredne človeške poštenosti, odkritosti in pa zaradi prirojene družabnosti je bil znan in priljubljen daleč naokoli. Dokaz tega je bil tudi dolg pogrebni sprevod in pa obilica cvetja, ki je pokojnika kot velikega in vsestranskega ljubitelja narave spremljalo skozi celo življenje.
Čebelarska družina Polhov Gradec
MARTIN GRUM
Skoraj neverjetna se nam je zdela vest, da nam je kruta smrt iztrgala iz naših vrst enega najbolj marljivih članov Martina Gruma.
Rodil se je 26. novembra 1914 v Ločah, kjer je pozneje tudi dolga leta služboval na raznih mestih. S svojim nesebičnim delom, pridnostjo in požrtvovalnostjo ter s svojim velikim znanjem je bil vedno pripravljen pomagati vsakomur in skupnosti. Tako si je tudi v svojem kraju postavil trajen spomenik z zgraditvijo zdravstvenega doma, ki so ga začeli graditi na njegovo pobudo.
Bil jc ustanovitelj naše čebelarske družine ter ves čas do svoje prerane smrti njen tajnik.
Poleg svoje težke in odgovorne službe kot direktor podružnice Službe družbenega knjigovodstva v Slovenskih Konjicah je še vedno našel dovolj časa za svoje čebelice.
Pokopali smo ga 6. avgusta 1967 na pokopališču v Slovenskih Konjicah ob ogromni udeležbi prijateljev in znancev.
V	imenu sorodnikov ter njegovih stanovskih tovarišev se jc od n jega poslovilo več govornikov.
V	imenu naše družine ter Čebelarskega društva v Celju pa se je poslovil tajnik tov. Kresnik.
Ohranili Te bomo, dragi Martin, v trajnem spominu.
Čebelarska družina Loče
OZVALD RECEK
Dne 27. maja 1968 je na Spodnji Ščavnici tragično preminil zvesti član čebelarskega društva Gornja Radgona tov. Ozvald Recek. Po nesrečnem naključju ga je povozil avto do smrti.
Tov. Ozvald Recek se je rodil 21. avgusta 1916. Ze njegov oče je čebelaril. Tako je tudi mladi Ozvald vzljubil čebelice. Od mladih let se je uvajal v čebelarstvo. Sprva sta z očetom čebelarila v koših, pozneje v panjih Najsarjevega sistema. Končno je Ozvald Recek uvidel, da je mogoče uspešneje čebelariti le v panjih, kjer je mera satnika večja. Oprijel se je tako med prvimi AZ-panja. Dal je izdelati 20 AŽ-panjev. Ti so bili pod njegovim nadzorstvom res vzorno izdelani. Tov. Ozvald Recek je bil večkratni član upravnega odbora ČD Gornja Radgona. Skoro ni bilo sestanka, da ne bi bil navzoč. Vedel je, da se mora tudi čebelar izobraževati. Zaradi tega jc bil zvest naročnik Slovenskega čebelarja. Bil je sicer invalid, ker je imel pokvarjene noge. Tako je težko hodil. Niti to ni bila ovira, da ne bi čebel tudi prevažal. Prevažal je tako na kostanj, smreko ter jelko na Pohorje. Vsi vemo, da jo zdravemu čebelarju prevažanje velik napor. Teni teže je bilo seveda pri prevozih njemu. Vedel je dobro, da je le s prevažanjem mogoče uspešno čebelariti. Vzrejal je tudi matice, ne samo zase, ampak tudi za prodajo, Svoje znanje je prenašal na mlajši rod. Upamo, da bo njegov sin, ko se bo vrnil od vojakov tudi čebelaril. Z njegovo smrtjo je v Plitvičkem vrhu nastala praznina. V slovo mu je govoril predsednik društva Anton Novak. Zahvalil se mu je za njegovo požrtvovalno delo za razvoj in napredek čebelarstva v občini Gornja Radgona. Nuj v miru počiva zaslužni mož.
Anton Novak
ČEBELARSKA DRUŠTVA IN DRUŽINE
naprošamo, da vpišejo v rubriko »Opomba« na Seznamu članstva za leto 1969, ki ga bodo poslali Zvezi, pri vsakem članu število zazimljenih panjev. Ta podatek je Zvezi potreben za izpopolnjevanje članskih kartonov.
OBVEŠČAMO
vse člane in naročnike našega strokovnega glasila Slovenski čebelar, da smo s
I.	januarjem 1969 povišali Zvezino članarino od i7.00 din na 20.00 din letno, naročnino za nečlane od 20.00 din na 25.00 din letno, za inozemstvo pa od 25.00 din na 30.00 din letno.	Uprava
OBVESTILO
Slovenski čebelar je izhajal zadnje mesece z zamudo, in sicer zaradi tehničnih težav v tiskarni. Dom tiska na Titovi cesti, ki je prevzel vse delo bivše Triglavske tiskarne, sc po združitvi raznih tiskarskih podjetij še ni popolnoma uredil. Vse pa kaže. da bo delo kmalu gladko steklo in bo zato morda že februarska številka izšla prve dni v mesecu. Tako so nam obljubili v tiskarni, kjer nam gredo vselej na roko in ustrežejo, če se le da.
Naše bralce prosimo za razumevanje. Mi smo storili vse, da bi izhajal naš lisi pravočasno. Pripominjamo, da izhajajo z zamudo tudi drugi strokovni lisli in revije.	Uredniški	odbor
RADIJSKA ČEBELARSKA PREDAVANJA V FEBRUARJU 1969
Dr. Leon Kocjan: Dolžnosti preglednikov čebel pri preprečevanju čebeljih bolezni Dr. Jože Rihar: O odbili čebel in o ple-menilnih postajah v Sloveniji.
PROŠNJA
Za čebelarske razstave potrebujem precej starin: stare panje, končnice, stare knjige in staro orodje, stare posode za med, stare slike čebelnjakov ali kaj podobnega s čebelarsko motiviko. V poštev pride vse, kar je v zvezi s čebelami in ni vsakdanjost. Čebelarje, ki imajo kaj primernega, prosim, naj sporočijo to na na-
s OV- Goisniker Tvo, Frankolovska 19 Maribor
ZVEZIN PROSVETNI PROGRAM ZA LETO 1969
Upravni odbor je na svoji zadnji seji dne 27. oktobra odobril prosvetni program za leto 1968. Zveza bo priredila več tečajev, in sicer za preglednike čebel, za mikroskopiranje in za vzrejo matic.
a) Tečaji za preglednike čebel bodo v zimskih mesecih januarju in februarju v naslednjih kra jih:
v Ljubljani,
Novi Gorici,
Kopru,
Tolminu,
Novem mestu,
Celju,
Mariboru,
Murski Soboti.
b) Tečaj za mikroskopiranje v Ljubljani.
c) Tečaj za vzrejo matic v Ljubljani.
Tečaje za preglednike čebel bodo organizirala čebelarska društva sporazumno s pristojno veterinarsko službo. Da bi se zmanjšali stroški, bo treba izbrati predavatelje po možnosti iz vrst domačih veterinarskih in čebelarskih strokovnjakov. Čebelarji naj se v nameravanih tečajih že sedaj pogovore in določijo zanje primeren čas v mesecu januarju ali februarju.
LJUBLJANSKA ČEBELARSKA DRUŽINA
bo imela svoj redni občni zbor v nedeljo dne 12. januarja 1969. v mali dvorani hotela Union. Začetek je ob 8. uri. Člani in nečlani vabljeni!	Odbor
KUPIM
dobro ohranjene nenaseljene AZ-punje. Ceno sporočite Vinku Zibelniku, Hrasie-nice 2, Polhovgradec
PRODAM
18 nenaseljenih AŽ-panjcv in stalni čebelnjak (vikend). Ignac Rotar, Stara cesta 7, Vrhnika
PRODAM
po ugodni ceni nevezane letnike Slovenskega čebelarja od leta 1945 do 1968. Miroslav Vojevec, C. Kom. Staneta 13, Novo mesto.