194
Iz državnega zbora.
Govor dr. Tomana o adresi
v državnem zboru 3. junija 1867.
„Ne moremo niti ne smemo si tajiti, da je zđaj Avstrija na tacem obratu, kteri razsodi o njenej bodočnosti, ce!6 o njenem obstanku."
Tako je adresa izvrstno popisala stanje, v kterem je zdaj naša država.
V  tem stanji, gospoda moja! mora vsak, kdor Avstrijo resnično ljubi, na ravnost in brez okoliščin povedati, kako je po njegovi najboljšej preverjenosti, po njego vej sodbi treba Avstrijo utrditi, da bi mogla osrečiti vse svoje posamezne dele, svoje narode, ter da bi sama zopet mogočna in krepka vshajala iz te uredbe.
Mi, gospoda moja! ljubimo Avstrijo; mi menimo, da v Avstrii, v tej raznih narodov zvezi, moremo utrditi svojega naroda obstanek, njegov razvoj in pozdigo k omiki, ter da v tej državi najdemo dovolj zaslombe, ako nam hoče Avstrija biti pravična, in upamo, da nam tudi bode hotela biti pravična.
To je poglavitna misel, po kterej bode govorila vsa naša poštena razsodba o tem, kako se ima Avstrija zopet urediti, ako zna svoj talisman, ter si ga tudi hrani. Kajti mi ne verujemo, da je avstrijska moč potrta, ker smo oddali eno pokrajino, namreč Benečijo, in ker je nas zadela 1866. leta žalostna osoda. Akopram nas je tepla bridka nesreča, vendar smo te misli, da v Avstrii mora na vrsto priti pravo znanje domačih okolnosti, ter da od tega hipa, ko bode Avstrija sama sebe spoznala, doseže tudi svoj razvoj, kakor je postavljena, sredi Evrope državam država, narodom kraljestvo.
Avstrija se more samo tedaj srečno utrditi, ako se bode naravno utrjevala, ako bodo pripomočki k temu delu pravi. Toda pravi pripomočki izvirajo samo iz tega, da znamo svoje države pravo lastnost. Avstrijske države lastnost je mnozih kraljevin in dežel ter raznih narodov združba.
V  tem znanji imamo glavno načelo, kako se ima Avstrija utrditi.
Pripomočki, s kterimi se ima dognati avstrijska naloga, niso drugje nego v tem, da prav poznamo državnopravne razmere in narodne moči, ter da se to dvoje oboje umiri ter združi, kolikor sije zdaj še vskriž, pa da se ti razdruženi deli zopet zedinijo v krep-kej sredini.
V  poprejšnjem državnem zboru mi je bila že često prilika, da sem s tega sedeža enako govoril o utrditvi avstrijske države, in denes to zopet ponavljam iz istih vzrokov, z isto preverjenostjo, kakor v poprejšnjih letih, ker se nisem premenil, kajti naraven program se ne more premeniti, ampak vedno ostaja, kakoršen je bil; ali programi, kteri sezajo ven iz državne lastivnosti, morajo izginiti, ako hočemo, da država sama ne pogine.
V teh okolnostih, gospoda moja, torej ne more noben centralizem, ki hoče vse v en kalup zliti, v teh okolnostih ne more noben brezoziren dvalizem, ne more noben dvocentralizem na vrsto priti. Kajti oboje je škodljivo državnej rešitvi, ker oboje bode samo uničevalo moči, ktere bi se morale koristno rabiti, da se država zopet po naravnem potu ustanovi.
Ako se torej vprašamo, so li dozdanji centraliz-movi potje bili pravi potje, da bi se po njih država zopet spravila v red, ali če so potje „radovoljne združbe" bili pravi, ali ce je dvalizem, kterega se je poprijela zdanja vlada, tist pot, na kterem pridemo do državne utrditve, moramo najprvo malo pregledati, kakove so bile prve poskušnje.
Resnica je, da se je večina avstrijskih narodov vpirala februarskemu patentu, da se je ustavljala državnemu zboru, braneč svojih pravic; torej ni bilo druge pomoči, nego da se je moralo ustaviti njegovo zborovanje, ker ni bilo mogoče v vseh raznih avstrijskih deželah soglasno utrditi ustave, kar se more samo tedaj, ako pomagajo vse avstrijske moči. Potem se je ustavil februarski patent z obetanjem, da se bode v izhodnjem avstrijskem razdelku poskušalo za radovoljno združbo.
Naravnost se je obetalo, da se pred zakonite raznih kraljestev in (lezel zastopnike položi izdelovanje te združbe, da bi se slišale ter poslušale vseh kraljestev in dežel besede.
Da bi se to storilo, zato je bil „nenavadni" državni zbor sklican po patentu 2. januarja 1867. leta.
Povedati mi je, da nam je ta patent budil veselo upanje, da radovoljno se združivši, pridemo do pravega cilja.
Ali glej! delo se zakonitim, raznih kraljestev in dežel zastopnikom še ni podalo na presojevanje; deželni zbori še niso imeli prilike, da bi povedali vsak svojo misel: kar pride ministerski dopis4. februarja 1867. L, s kterim se je deželnim zborom oznanil cesarski sklep, da ne bode „nenavadnega" državnega zbora, in sklical se je „ustavni" državni zbor.
Oprostite mi, gospoda moja, da odkrito, svobodno in brez ovinkov govorim, kakor mislim, ter prosim, da moje besede premislite, ker sodim o vas, da vi gotovo hočete spoštovati to, o čemur je kdo trdno preverjen, in kaj* se edino ujemlje z njegovim razumom.
Ce ste vi na druzem stajališči, vendar spoštujte tudi nasprotno mnenje, ako hočete, da se bode vaše spoštovalo.
Zdaj morem povedati, da ni več nobenega ustavnega državnega zbora (na levici: oho!); povedati moram, da ne znam nobenega ustavnega državnega zbora, kteri bi bil poklican ustavo prenarejat, ogersko spravo ustanavljat ali potrj&vat.
Sirji državni zbor se ni bil nikoli še zbral; Širji državni zbor je zbor vseh kraljestev in dežel tostran in onostran Litave. Tako je po februarskega patenta besedah.
Oži državni zbor nima pravice, da bi prenarejal ustavo ali ustanavljal spravo z Ogri.
Nemogoče se mi je torej poprijeti misli, da je ta državni zbor ustaven in vpravičen za te reči, zarad kterih se je sklical.
Ce se mi odgovori: „kakor je Benečija odpadla, pa se vendar ne spremeni zarad tega druzih dežel ustavnost in pravica do ustavnosti februarskega patenta, enako je tudi, če ogerska dežela po kacem činu stopi iz občnega državnega zbora, ter se jej odloči kako drugo posebno mesto, ker zaradi tega se nam ostalim nič ne premeni, in državni zbor ostaja vendar ustaven, tudi če se Ogerska več ne šteje med dežele;" — ako
se mi kaj tacega odgovori, jaz, moja gospoda, ne morem pritegniti, da je to vse enako. Pri Benečii je bila vnenja sila, kar se dostaja Ogerske, imajo samo kraljestva in dežele osnovati in ugotoviti spravo.
Sicer naj se mi dovoli, da zopet obudim spomin, da so na teh klopeh nekdaj sedeli erdeljski poslanci, ktere smo radostno sprejeli, ker smo se veselili njihovega dohoda, a danes jih ni tukaj, in to je tudi vsaj sden vzrok mojim poprejšnjim besedam.
Ne morem torej dotične glavne misli v adresi imenovati take , kakoršna bi morala biti, da bi se jaz ž njo ujemal.
Niti ne morem odobravati, da je vlada s kratka preskočila čez nenavadni državni zbor, kteri je bil sklican s patentom, danim 2. januarja letos, predno so o tej stvari mogla svojo misel povedati kraljestva in dežele, ktere imajo pravico govoriti. Da, izreči moram, da sedanja vlada, zagovarjaje in opravičaje državnega zbora raz vitek in ustavnost, seza Še po večih izmišlje-tinah, nego se je to godilo pod Schmerlingovim mini-sterstvom, pod kterim se je državni zbor razglašal, isdaj da je širji, zdaj da je oži, kakor je bilo treba in po všeči.
Kdo vam je porok, moja gospoda, da sedanja vlada — kajti tudi Schmerlingovo ministerstvo je dolgo živelo v ljubeznjivem parlamentarnem zakonu z večino — kdo vam je porok, da današnja vlada, ki se je nekaj naučila od Schmerlingove vlade, če jej ne boste pokorni v vseh rečeh, ali če morda v važnih, glavnih, recimo vladarskih (kabinetnih) vprašanjih ne bodete njene misli, vam ne poreče, kakor je minister Schmer-ling pri razpravi o banknej akti rekel: „i, gospoda moja, kaj hočete? Saj niste širji državni zbor, saj niste ustavni.'*
Pa ko bi njegovej ekscelenciji gospodu ministru baronu Beustu prišlo na misel, da bi vas pokapljal z nekterimi kapljicami iz mnogoizkušene stekleničke parlamentarnega hudičevega olja (razjedne vode), potem se vam utegne zgoditi, kar se je zgodilo češkemu, mo-ravskemu, kranjskemu in hrvatskemu deželnemu zboru. Ali vendar — to se je morda zgodilo iz druzih vzrokov; morda se je nam Slovanom hotela pokazati ljubezen; morda seje nam hotelo razjasniti, da smo v Avstrii razsodilna ali vsaj sodelavna moč?
Prosim, gospoda moja, da vam to ostane pred očmi, kajti mogoče je, da nam utegne zarad sprave z ogersko deželo na vrsto priti vprašanje, pri kterem mi, svojih koristi braneč, ne bi mogli odobriti, kar morda bi namerjavala vlada, in potem bi vlada nam utegnila reči, kakor je dejalo Schmerlingovo ministerstvo, o kterem se tudi ni bilo poprej nadejati tacih besed.
A taka nevarnost more samo tedaj nastopiti, kader se krene s pota resnične pravice, resnične ustavnosti, ter ako se trdi, da je to ustavno, kar ustavno ni; ako se poprimejo izmišljetine, da bi se dosegel kak poseben namen, kteri bodi si, da ima tem krajšo veljavnost.
To se veže z mojim drugim ugovorom proti adresi.
Ta moj ugovor namreč meri na tiste, kterim je žal, da je bil s septemberskim manifestom ustavljen februarski patent, ker, kakor pravijo, za tega del ni bilo mogoče v red spraviti tistih reči, ktere zadevajo vso Avstrijo, niti z ogerske krone deželami poravnati nov-čnih in narodno-gospodarskih vprašanj; s kratka, da je to, ker je bil februarski patent ustavljen, krivo zamude , morda cel6 krivo hudih zadreg, v kterih smo zdaj; da je morda tudi krivo strašnih dogodeb 1866. leta na severji (v sredini: gotovo!) in da je krivo zdanje občne splašenosti. (Na levici in v sredini: gotovo!)
Oprostite, gospoda moja! O tem hočem precej odgovoriti.   Jaz povsem  ne hvalim Belkredijevega mini-
195
sterstva, nego samo zagovarjam načela, o kterih je tako rekoč trdilo, da se jih misli držati, in kterih se je moralo držati, ker so bile okolnosti take. Ta načela so državopravnih moči priznavanje, narodna ravnopravnost, vradniške vlade (birokracije) zmanjšava in državne blaženosti utrditev. (Na desnici: dobro! dobro!) Ali je Belkredijevo ministerstvo ta namen več ali manj doseglo ali ne, o tem naj sodi zgodovina; toda načela so bila prava. (Na desnici: dobro!) Torej pravim, da ta načela niso kriva nobene teh reči, ktere vi podtičete Bel-kredijevemu ministerstvu.
Rekel sem, da nimam posebnega vzroka, da bi hvalil Belkredijevo ministerstvo, kajti baš v tistej deželi, ktera je mene semkaj poslala, godilo se je vse, kar je protivno tem načelom, ktera mi priznavamo. Težko smo poprej kdaj imeli tako vradniško vlado, kakor pod tem ministerstvom; narodna reč si ni prišla nič na dobiček, tudi samoupravstvo (avtonomija) se ni nič okoristilo; vradniška vlada je vse tako dušila, kakor poprej; pa vendar priznavamo ta načela, ter nihče mi ne more dokazati, da je Belkredijevo ministerstvo kaj krivo teh reči, kar sem jih imenoval, in precej vam hočem povedati nekega druzega, ki je kriv vsega tega.v
Ce je bil februarski patent ustavljen, moja go-sp6da, to ni bilo krivo, da nismo mogli zborovati o stvareh, ktere se dostajajo vse Avstrije, da nismo z ogersko deželo mogli poravnati novčnih in narodnogospodarskih reči; kajti baš po ustavljenem februarskem patentu je bil nastopil začetek sprave z Ogersko (na desnici živa pohvala, na levici posmehovanje); to je bila prva stopinja, na ktero smo morali stopiti, ako smo hoteli iskati sprave z Ogri.
(Konec prihodnjič.)
Iz državnega zbora-
Govor dr. Toman-a  o  adresi
v državnem zboru 3. junija 1867. (Konec.)
Moja gospoda! nečem slavne zbornice opominjati, kako so govorili nekteri državni poslanci; nečem zbirati besed, ktere smo zadnja leta slišali o izgubljenih pravicah; ali to ie resnica, niti se ne more tajiti, da je bila večina sklepov v državnem zboru taka, da ni bilo mogoče misliti na spravo, kakoršna je denes narejena. (Na desnici: dobro!)
Tudi to je res, da so posamezni glasovi govorili za državne pravice ogerske dežele; — ti glasovi so se slišali s te strani vže 1861. leta itd. Kes je, da je te zbornice preizvrsten poslanec med razpravami sprožil vprašanje, ktero je imel vedno in vedno pred očmi, kakor Kakošno podobo, rekoč, da s februarskim patentom ni nič opraviti;  da se mora sprava z Ogri ustano-
    202
203
viti, ter da je treba iokati povsem drugačnih moči, nego so bile tedanje.
Ali državni zbor se nikoli ni dokopal do sklepa ali do razuma, kako se je trebe z Ogri pomiriti; nikdar ni državni zbor zatajil februarskega patenta, ampak vedno ga je branil, ter nemogoče je bilo s tem patentom priti do podloge, na ktero je oprta ogerska sprava. Torej ustavljeni februarski patent z delavnostjo državnega zbora je bil po mojej prostej misli prva stopinja do sprave, kar je tudi sama Ogerska potrdila.
A da moramo to spravo zdaj tako drago plačevati, tega je kriv nekdo drug, in jaz vam hočem imenovati samo njegovo načelo: „utegnemo počakati!" — Tako ste čakali do Kraljičinega gradca, in od takrat je vedno rastla cena, ktero ste plačali, ter dorastla je sedanji vrh, ker je bila ta nesreča kriva, da so onostran Li-tave od avstrijske vlade zahtevali to, kar 1848. leta.
Tega je krivo načelo: „utegnemo počakati", rekše državnega zbora februarsko načelo. Dokazal sem, kakor mislim, da po februarskem patentu ogerska sprava ni bila mogoča, ampak da smo stali na prvej stopinji k tej spravi še le potem, ko je bil patent ustavljen.
Imel bi bil razpis, s kterim je bil ustavljen februarski patent, tudi še drug nasledek; eden njegovih na-stopkov bi namreč bil nenavadni državni zbor.
Ogersko spravo imamo zdaj dovršeno pred seboj, ker prepozno zborujemo.
Ko bi se bil 2. januarja sklicani nenavadni državni zbor sešel, bilo bi morda mogoče, da bi se bili poprej posvetovali o stvareh, ktere se dostajajo vse Avstrije, in tako bi morda svojim mislim o teh in o narodnogospodarskih , novčnih ter druzih rečeh bili mogli pripraviti veljavnost.
Mi toraj ne moremo druzega, nego da obžalujemo, zakaj avstrijskih kraljestev in dežel zakoniti zastopniki niso na potu svobodne združbe mogli o pravem času razodeti svojih misli o ogerskej spravi; kajti preverjeni smo, da bi bili to spravo dobili boljši kup.
Jaz se toraj ne morem ujemati s tistimi besedami v adresi, ktere zametajo februarskega patenta ustavitev.
Ce dalje prestopim k dovršenemu činu, da je namreč ogerska ustava v glavnih stvareh zopet povrnena po cesarskem odpisu, 17. februarja 1867. leta poslanem ogerskemu deželnemu zboru, to moram povedati, da jaz, ki Avstrijo ljubim, in ki od druge strani v tej do-godbi vidim nove nevarnosti, grozeče avstrijskej enoti, in ki dalje vse tehtno veljavne razmere pregledujem, ter ki sem pravnik in sovražnik teorii izgubljenih pravic, ki toraj moram priznati ogersko državno pravico, ako se tudi dovršenemu činu nasproti postavim, pa vendar ne morem nikakor lehko izreči trdne sodbe o tej stvari.
Obžalovati je, kakor sem vže poprej govoril, da se je tostran Litave čakalo dotle, da so Ogri vjeli ugoden hip za spravo.
Ker sem pravnik, z državnopravnega stajališča priznavam ogersko ustavo, ali vprašam, kje je njena meja, in kaki pravni nasledki nastopijo iz tega Avstrii in Ogrom? Kar se dostaja prvega vprašanja, to se mi zdi, da ima povrnena ogerska ustava svoje meje v tem, kar se je porodilo iz ogerske ustave lastivnosti, v tem, kar je prava stara ogerska ustava, ktera je nekoliko veljala do 1848. leta, a ne v tem, kar se jej zdaj tujega pridruža, torej ne v pravnih razmerah Erdeljskega in hrvatske zemlje, ktera ima nedvomno utrjene drža-vopravne razmere. Molčati hočem o tem, kar se je na Ogerskem godilo po deželnem zboru, bivšem 1848. leta; molčati hočem o notranjej vojni, ko je morala Avstrija napeti vso moč in silo, da si je zopet osvojila poprejšnjo zemljo; toda eno reč naj smem povedati, da so bili Hrvatje, kteri so oteli avstrijsko enoto,
pripoznavši svojega kralja, avstrijskega cesarja, in kteri so to žrtvo zapečatili s svojo krvjo, ter si takrat z dejanjem osnovali samostojnost. (Na desnici: dobro!)
Pa ne samo dejanski, ampak tudi ustavno ima Hrvatska svojo državno pravico. Cesarski patent od 7. aprila 1850. leta, s kterim so se rešile slovansko-hrvatskega deželnega zbora predloge, posebno hvali starodavno zvestobo in navdušeno udanost, in za pravično plačilo teh zaslug priznava trojedne kraljevine popolno samostojnost od ogerske dežele.
Sklep 27. septembra 1861. leta — rekše 42. člen 1861. leta — ki je bil priložen za doklado k reprezen-tacii 27. septembra 1861. leta, trojedne kraljevine samostojnost z ozirom na obsego vseh dežel in ta sklep, ki je imel tudi še pristavek, da Hrvatska prihodnjič z Ogri drugače ne stopi v zvezo, nego samo z enakimi pravicami, ta sklep je hrvatski kralj 8. novembra 1861. leta ves potrdil, pristavljaje, „da od tega ni mogoče več odstopiti."
Zdaj je toraj vprašanje: ali je mogoče, da se Ogrom povrne ustava brez ozira na hrvatsko državno pravico, ki je ustavno postala?
Tukaj je, moja gospoda, meja, ktera je odločena povrnenej ogerskej ustavi. Ali morda ne ukazuje pravica, ne ukazuje li modrost in razum, da se trojednej kraljevini ta pravica tako potrdi kakor Ogrom? Ali morda hočete do obupa gnati Hrvate, ki so državo oteli takrat kakor tudi ob Marii Terezii, in ki so zmerom na bojiščih prelivali krv za državo? Ali hočete zopet prirotiti 1848. leta krvave dneve? (Na levici: oho! Na desnici: Vrlo dobro!)
Kar se dostaja, koliko in kakove pravice naj bi se dale Ogrom, moram povedati, da jaz tega ne bi hotel prepuščati ogerske kraljevine radovoljnosti in močem. Ogri priznavajo avstrijsko celoskupnost, ki se opira na pragmatično sankcijo. Kar se je storilo, da se ohrani vsa država; vse velike vojne, ktere so bile zarad celoskup-nosti; zlasti 1848. leta notranja vojna: vse to je prizadelo neizmerne stroške. Ali se dalje ni z velikimi stroški napravilo več naredeb in zavodov Ogrom? Ni li ogerska dežela tudi imela in proti sebi še več deleža nego druga kraljestva in zemlje na državnem imetku od tistega časa, kar smo bili vsi vkupe?
Iz tega sledi državopraven in sploh praven nasto-pek, da je Ogerska dolžna pripoznati našo vso pravico, kakoršna je in kolikor je.je.
Želeti je, da bi slavna vlada bila gledala, če že ne na pogoje s številkami zapisane, pa vsaj na pogoje tanjše določene; kajti bojim se, da je poroštvo za najvažnejše reči, ktere bi imele zadevati vso državo, za novce in vojsko (armado) preslabo, ali da ga celo nič ni, in tako bi se utegnilo zgoditi, da bi kdaj mi pač morda imeli pravico, toda brez dovršilne moči, s ktero bi mogli pravico doseči. A po vsem tem se mi ogerska sprava zdi taka: — oprostite, da vam pred oči denem podobo, neko dogodbo, ktero sem nedavno bral v časopisih. Govorjenje je bilo o sijamskih dvojčkih. Zrastena sta samo na rokah nad komolci, a sicer sta samostojna po vsem telesu in po duhu. Vrha sta dorasla, in ko sta bila moža, utrdila sta si svoje posebno gospodarstvo.
Zarad necega prepira se njima več ni hotelo vkup živeti, in začela sta siliti, da bi se ločila. Sla sta v London, kjer sta znanstvenih prvakov vprašala, se je li mogoče ločiti. Po dolzih preiskavah in premislikih njima rek6, da bi ločitev morda ne bila nemogoča, ali eden njiju bi utegnil najbrže umreti.
Vrlo jako se bojim, moja gospoda, če kdaj vstane prepir med nami in med Ogri, ko bi se namreč obudila
204
nezadovoljnost zarad reči, ktere imamo ž njimi vkupe, pa ko bi potem kteri izmed obeh delov hotel biti zopet sam svoj ter nezvezan, in ko bi torej bilo treba rezati, da bi se rezalo naših rok meso, kar bi nam utegnilo nakloniti smrt.
Dalje, če pripoznavam ogerske dežele državno pravico, ne morem si kaj , da ne bi rekel, da se mora to načelo državopravnih razmer v Avstrii popolnem v djanje postaviti.
Kar se tega dostaja, trdno se držimo obljub v pre-stolnem govoru, in držimo se tudi posebne obljube, ktero je slavna vlada poslala kranjskemu deželnemu zboru; potem ko je bil zbor razpuščen, da se namreč ima samoupravstvo (avtonomija) povečati; kajti morda samo zarad tega in pa zarad naše lojalnosti smo zdaj mi sem prišli.
Mi se tega trdno držimo, in v tej reči se mi adresa zdi prešibka. Kaže se nam, da ne oznanja z veseljem potrebe povečanega samoupravstva. Vzroke imamo bati se, da slavna vlada in slavne zbornice večina morda ne bode našim željam hotela podati niti tacega samoupravstva, kakoršnemu so se v prestolnem govoru meje Eostavile. Bojimo se, pa morda tudi vemo, zakaj se ojimo, da gre več za to, kako bi se tostran Litave tako centralizovalo, kakor se je poprej pod Schmer-lingom vsa država centralizovala.
Poprej izrekamo, da se tacega delovanja ne bo-demo vdeleževali; da zametamo našega samoupravstva pomanjšavanje; da zahtevamo, naj se nam samoupravstvo poveča, in o centralizacii, bodi-si tudi dvalistična, sodimo, da je grob našemu življenju.
Še eno stvar, o kterej adresa govori, imam na srci. Adresa odobrava naše zdanje vlade vnenjo politiko.
O tem ni kaj govoriti. Pripoznavam britkost, ktero čutijo Nemci, ker je Avstrija ločena iz Nemčije, in proti temu ne morem izkušati žaljivih besed, ali izreči moram željo, ko je Avstrija ločena iz Nemčije, da bi vlada nikdar več ne imela kacih želj, po kterih bi svoje tenke niti metala na ono stran in Avstrijo zopet kako priveza vala k Nemčii; kajti za to zvezo je šlo dovolj naših materijalnih žrtev.
Drugo željo imam izreči, da bi se vlada v izhodu držala človeške in krščanske politike, da ne bi podpirala trhlega poslopja. Azijatu, kteri si, kakor on sodi o državi in veri, ne more v Evropi osnovati kraljestva, kjer bi človeku in veri mogla prebivati svoboda. Kajti utegnila bi izgubiti svoje moči, in utegnilo bi jo suniti, kader se trhlo poslopje podere.
Avstrii je gledati na to, da si nabere prijateljev v sosedstvu, ker sovražnikov imamo dovolj, in ker zopet utegne nastopiti čas, da bi mi samotno stoječ brezupno vili z rokami, ko bi tolikim sovražnikom utegnili biti prešibki.
Avstrijske vlade prva naloga torai je, zbirati prijatelje; in najprvo naj si avstrijska vlada naredi prijatelje iz narodov, kteri prebivajo v Avstrii.
Odkrito naj povem, da smo z bridko žalostjo pogrešali, ker se z visocega prestola ni spregovorila niti besedica, da se imajo narodnostim in jezikom ohraniti pravice.
Dalje moram reči, da besede, s kterimi se v adresi govori o tej važnej reči, ktera se najbolj tiče vse Avstrije, po moje niso dovolj tehtne, da so cel6 omahujoče, in da moram želeti, naj slavna zbornica, ako v srci pripoznava vseh narodov enakost in ravno-pravnost, to tudi tako pove, kakor zahtevajo vseh narodov pravice, in kakor je narodnost pripoznana tudi v ustavi, danej 4. marca 1849. leta, v kterej je bila s posebnimi zakoni zagotovljena ravnopravnost vseh narodov in  po  raznih   deželah  navadnih jezikov in to v
vseh javnega ter domačega življenja razmerah. Gospoda
moja,  denes bi rekel samo dve,  tri besede..........
ali besede nam ne morejo več pomagati, dejanja hočemo, ter zahtevamo in pričakujemo od vlade dejanja, da bode pravična narodom. Z globoko žalostjo moram poudariti, da v Avstrii vec uradnih in neuradnih listov Slovane tako grdi in psuje, kakor še ni bil psovan noben narod v Evropi (na levici: oho! v sredini: dobro!); psovanje, gospoda moja, ktero more Avstrijancu, če mu tudi gori duša za Avstrijo, domoljubnost iz srca pregnati; psovanje, kakor bi se mi vojskovali z Avstrijo; psovanje, kakor da smo barbarji, kakor da ne gledamo z obrazom proti nebu, kakor da nismo ustvarjeni z istim čutom, z istim duhom; kakor da nismo narod, kteri z duševnimi močmi gotovo dospe tisto stopinjo, ktero koli je dosegel kteri narod na svetu, in če na tej stopinji zdaj še nismo, to je samo zato, ker prosimo in moledovarno ..... (Na levici: Moskva.)
Prvosednik: prosim, naj gospoda govornika nihče ne ustavlja.
Poslanec dr. T o man: prosim, gospoda moja, če ste govorili to besedo, ste jo nepremišljeno, in niste imeli vzroka, meni kaj tacega reči. (Na desnici živa pohvala.)
Prositi in moledovati moramo ravnopravnosti v državi, v Jiterej, kakor moremo po statistiki dokazati, na pr. na Ceskem, Moravskem in Kranjskem, plačujemo dosti več davka, nego kteri koli drug narod. (Na desnici: dobro!)
Svoje pravice moramo prositi mi, ki plačujemo mnogo veči krvavi davek, nego drugi (na desnici: gola resnica!); mi vedno zvesti Avstrijanci moramo zastonj prositi in moledovati, in moramo zvedeti, da nas sme v prestolnem mestu vladi pred očmi psovati, kolikor kdo hoče! Jaz kličem Avstrii: spoznaj, kaj imaš biti. Ti imaš biti vsem sinom, rekse vsem narodom pravična mati; ti moraš sredi Evrope osnovati srečno raznih narodov družino, ker sicer te ne bode nihče branil, ko zopet pridejo sovražniki od zunaj; sicer se zate nobene prsi ne postavijo proti sovražniku, kteri te hoče razrušiti. Samo če bodeš pravična, če posilno stiskanje narodov odsloviš iz srca, utegneš zvedeti, da je resničen taprigovor: „Austriaerit in orbe ultima, si erit justa gentibus", rekše: Avstrija bode na zemlji poslednja, ako bode pravična na-rodom. (Na desnici: dobro! dobro!)