P E S M I.

ZLOŽIL

J. T. TURK UŠ.

' N *- « -s ~ —

GRADEC.

ZALOŽIL PISATELJ.

1892 .

\

45652

oipoy\y\\o

C. k. vseuč. tiskarna ,Styria l .

P E S M I.

i*

P o s v e t a,

jl^Javdušil ni me v sanjah Orfej pevec,

Učeč me, da ubiram lire strune;

Zamaknjen nisem gledal divne muze,

Teščeč se valčkom rajske poezije
Ob bistrem viru svete Hipokrene;

• Ni vdihnol mi Apolon petja iskre,

Da klije, zažari se, več ne vgasne:

A v prsih srce — slast, gorje čuteče  —
Mogočna moč, ta moč nepremagljiva,

Me vabi, miče i drvi me k petju,

Da prejmem liro v tihej poznej noči,

Ko, pozabivši skrb, vse mirno spi;

Da iščem v strunah si tešilne moči,

Ko dne radost, življenja hrum kipi. —

-I- 6

I kakor ptič, v zelenja senci skrit,

Žvrli radostno i bolestno toži,

Tako zdaj moje strune zadonijo
I v sladki harmoniji se glasijo
Enako korom svetih angelov,

Ki v večnem blaženstvu pojo „hozana“;
Zdaj zopet polne strupa zabrenčijo,

Ki diha ga trpina skleča rana.

I noč i dan rodi se pesmica
Ter „nulla dies sine linea“.

-S- 7 -s*

Juterna molitev.

(§)• veličastno solce, solnce krasno!

Ti se oznanjaš v blesku veličanskem
Tam skozi zlata vrata jutra mladega,
Na koja milijarde rok delavnih trka.

I kakor kralja v čarobnem ornatu,

Ki se iskri mu s krone tisoč žarkov,
Te spremljajo gigantiške podobe:

Na konjih vitezi obrazov strogih

V orožji bojnem, v rokah svitli meč,
Na glavah pak čelade plameneče.

Za njimi zali pazi nežnih lic
Spremljaje žene i device mile

V opravi čarobnoj; tem divnim vilam
Teko s temena zlatih las valovi,
Kakor je davni slikajo rodovi.

Sedaj se zažare demanti krone;

I vstaja se i dviga na prestolu
Mogočni kralj, ki šest ognjenih konj,
Z nogo teptaj e i glavo stresaj e,

Ga vleče med pršečim žarnim zlatom.

8

Obdajajo ga veličastni levi
I dvornikov i straž nebrojni tropi,

Ki v zlatu se blišče i vid temnijo,

Ko meči, kopja v žarih se iskrijo.

Oči strmeč pobesim, bore človek,
Odkrijem se i v prah na tla pokleknem
Ter molim tebe, vsemogočni Bog!

En demant sam, ki plašča rob ti diči,
Upogne svojino bleskom v prah koleno.
Ki ne šibi' pred kralji se sveta.
Nerazumljivi, mili, večni Bog!

Moleč oklenjam tu se tvojih nog! -

Na gr obeh.

'd5d mesta hrupno delujočega
Do mesta tiho mirujočega
Le sto stopinj. Tam strast divja peneča,
Miru pokoja tu je tiha sreča.

Tam godba, slast življenja tam kipi,

Tu nič tišine smrtne ne budi.

Tam skrb i težnja tisoče drvi, . .
Tu smrti, plen brezskrbna spanj e spi.
Demantov žare tam oči iskrijo,
Zatisnjene tu sladko spanje, spijo.

Tam srca zjeda kan, zavist , stanov,

Tu vse objema mrzle,zemlje krov.
Tam v divjem Črtu se bijo rodovi,

Tu spe pozabljeni sveta bogovi.

Tam dvigajo palače se. visoke,.

A tukaj rakve se vrste .globoke
Tam zlato visočine streh zlati,

Tu tmina noči celice temni,;

Slavi se tam rasti i lic krasota,

I tu je črvom plen kraljic lepota.. —

Kaj. bleska, kamna dragocenega
Tu na grobeh nakopičenega!

Te peze blišč ne miče tukaj, spečih;
Milj one pak utešil bi živečih.

Kaj britkih solz bi z njim se posušilo
Kaj bede ran obupnim zacelilo!

Tu zadostuje boren križ lesen;

Ko ta strohni,. drevesca vrh zelen.

-S- 10 ->

Kdor išče tukaj ljubljeno srce,

Brez mramora gomilo najti ve.

I pod zelenja cvetno vejico
Poklekne tja na sveto mu zemljo,

I tiha solza kane iz oči
V spomin ljublenemu, ki v grobu spi . . .

Počivaj prah predragega deteta!

Zbeže, kot šine misel, nagla leta,

I kmalo brzna ura prihiti,

Ko trudno moje truplo s tvojim spi.

O spančkaj, spančkaj. dragi deček zlati!
Naj čuvajo te angeli krilati!

Le malo še se z njimi poigraj!

Uživaj večne sreče mili raj!

Zapoje kmalo moj mrtvaški zvon,
Oprosti dušo mi zemeljskih spon,

Da večno s tabo združen, drago dete!
Bom gledal srečne nebeščane svete;
Užival s tabo tam nebeško srečo,
Pozabil vse bolesti rano žgečo. —

O spančkaj, spančkaj dragi deček zlati!
Naj čuvajo te angeli krilati!

♦I- 11

Prošnja.

(jj) Bog! ti, ki deliš življenja slasti,
Ki milijone ptic i rib živiš;

Ki travi i cveticam daješ rasti,

Ki milijarde crvičev rediš:

Gorečo prošnjo pevčevo usliši!
Trpinu narodu bolest utiši!

O, ozri se na revni narod mali,

Ki toliko tu doli pretrpi!

Od Mure tja do Adrije obali
Za bistva sveto pravo se bori. —»

Za pravo narave, ki črv ga vživa,

A človek, kralj sveta, ga ne dobiva.

Ti lilijam i rožam daš življenje,

Ti v zemlje krilu jekla moč gojiš;
Slovena gledaš ti, o Bog! trpljenje,
A strasti v prsih vraga ne vkrotiš.
Ozirom milostnim nas, Bog, uteši!

Iz sužnosti Slovene verne reši! —

Slovenec, Slovan sem.

©tožnost tilia včasih me obhaja,

Ko vidim,, da nas tujec zasmehuje;
Globoka žalost mi srce-navdaja. -
Ko iz svetinj, nam častnih, se. norčuje
A žalost zopet mine, kajti vem:
Slovenec, Slovan sem.

A ko rojak od naroda odpada,

Ko mater sramoti i zaničuje,

Ko v srce jej izdajstva nož zabada:
Me sveti srd, obup me premaguje.
A spet umirim se, ker dobro vem:

■ Slovenec, Slovan sem.

Naj torej tujec nam svetinje smeši,
Naj. izdajica rod naš zaničuje;
Mogočna ena svest mi srce teši:
Slovanstva vez mi dušo povzdiguje.
Zatoraj ne obupam, dokler vem:
Slovenec, Slovan sem.

13

Zahvala.

(Vitezu Trsteniškemu v spomin.)

^fj^rvdboriteij, vitez, prejmi hvalo,

Ki čuti jo radostno mi srce!

Ti domoljubja čisto si zrcalo;

Ni strah i ne vihar omajal te.

Ko moštvo je nečastno spanje spalo,

Ti dvigneš se, i prapor zavihte,

Držiš ga kvišku mnoga vspešna leta,
Pod njim pak se slovenstva kal razcveta.

Med narodom tvoj glas iz zbora šluje,
Kj er brezobzirno bičaš vraga strast;

A smeh, zasramovanje te obsuje . . .
Pravični car deli ti plemstva čast. —
Na nebu že se tmina razsvetljuje,
Bodočnosti mi lepše vzbuja slast.

0 prejmi pevčevo gorečo hvalo!

V spominu večnem bo ime ti stalo.

1 hvala vam, ki vitezu sledite!

Kdo naj imena vas-našteje vseh?

14

Ki narod Ščitite i ga budite,

— Zapuščen stokal je dovolj v solzeli! —
Ki v pismu ga i v govoru branite,

Ko v sponah tlačen je, teptan na tleh.

Vi vraga strupnih strel se ne bojite,

V nevihtah kakor skala vsi stojite. —

I ti, o Bog! ki vladaš nad zvezdami,

Ki gledaš bedo zemeljskih otrok;

Ki v solncu se žariš i ki nad nami
Razpel neba si sinjega obok;

Slovena, ki te molil je solzami,

Uslišal si pod jarmom tujstva stok!

Že zore lepši žar Slovenom sije,

V milj onih src ti hvale ogenj klije.

-S- 15-1-

Mladini.

go pride Mozes z gore sinaijske,

Z zapovedmi med svoje ljudstvo stopa;
A ko med njimi vidi zlato tele,

Okolo ples izvoljenega roda:

Zablisne sveti srd se mu v očeh,

I v jezi, ki mu žge pobožno srce,

Z marmora ploščo po maliku trešči,

Da odmevaj e daleč jek ječi,

I marmor stare se, malik zdrobi.

O, da bi danas poslal bog proroka,

Ki bi uničil nam malikov silo,
Zdrobivši njih stotine, tisočine!

Pred temi vse globoko se priklanja,

Na njih oltarjih vse kadila vžiga,

Le njim moči najboljše posvečuje;

A kar je lepo, pravo, blago, sveto,

To se tepta z nogami, v prah se tlači,
Da se malikov moč krepi i jači.

I

-$- 16  -N

Mladina ti! naš up, ti cvet narave,

Ki neoskrunjeno še imaš srce,

0 prosim, slušaj moje' te besede!

Ohrani srce čisto, vzvišene

7  • '

Uzore si obrani i varuj!

Ne' daj zaslepiti se čarnim bleskom,
Človeštva vredne čine pozabivši!
Malikom ne daruj, i ne posveti
Moči le temu, kar se v zlatu sveti!

Ne žabi lepe, svete domovine!

1 ne sramuj se matere ljubeče,

Ki v groznih mukah te je porodila,
Ki te je ljubkovala i gojila!

Radosti deli z njo, z njo deli žalost
Nikdar je v tužnej stiski ne zapusti!
Z obličja briši grenke jej solze!

O, ljubi zvesto njo! i ko umre,

Njen zadnji dih še tvoje bo ime.

Hž- 17

Prijatelju.

d©an i noč i noč i dan
Le solze i sanje;

Dan zaziblje v nov me san,
Koč mi plaši spanje.

Tako tožim i bedim,

Ko vse drugo spava;

V sanje zopet se vtopim,
Ko se svit zaznava.

V tikih sanjah hodim sam;
Kam, zakaj i kodi?

Tega praviti ne znam,
Boga vprašat hodi!

Boga vprašaj, vprašaj njo,
Kojo išče duša;

Vprašaj ti nevsmiljeno,
Mene ne posluša!

9

-t~ 18 --S-

Pod lipo.

'UTruden ležem

v senčico

Lipice dišeče;

Na me pada mileno
Cvetjiče duhteče.

Z lipe ptice vsmiljene
Tiho se glasijo;

Njih otožne pesmice
časoma zaspijo.

Jaz zatisnem zdaj oko,
Trudno solzno oko;

V sanjah gledam ljubico,
K njej stegujem roko.

Bliža se smehljaje mi
Ljubica nezvesta;

Spet jo smem nazivati:
„Draga mi nevesta!“

-t~  19 -I*

Duša zopet jej želi
Gorko me objeti;

I pred bogom se roti,

Za me če živeti.

Usta k ustom hrepene
V sreči brez vse mere;

Le en sam trenotek še! . . .
Sraka se zadere.

Vstrašen planem na noge;
Bog naj srako plača!

Tam, kjer spal sem, plazi se
Grozna, tolsta kača.

2 *


20

Josip Jurčič.

j^osip, mili, dragi! Slave zvesti sin!

0, prerano truplo tvoje v grobu spi!
Srce blago, narod svoj nad vse ljubeče
I za narod vselej z narodom čuteče —
Pristno naše srce v zemlji že trobili,
Jad i vraga črt ga zdaj več ne boli.
Umotvorni duh pa, ki na veke traja,
Redka ljubav doma i čistost značaja,

Če uzor nam biti za vse večne dni.

I ne jekla moč, vihar ti ne zdrobi
Častnih del pomnika — večen ti spomin!

Angležinji.

Veliko srce,
Talmizlate lase;
Dolge roke,

Velike noge
Imaš, da spiš stoje.

Konje ljubiš;
Vendar lisica
Te nad vse veseli
Hajd' na vranca!
Laja lisjaček
Nekje v Ameriki.

Skopuhu.

"I^i stara, vela, suha, prhka veja,

Ki na življenja zelenem drevesu,
Obraščena rujavosivim mahom,
Mršave sloke prste v zrak moliš;

Ki noč i dan pred smrtjo trepetaje
Zelenja krčevito se oklenjaŠ,

Ko sapa od severa pohlidi:

O, kaj te veže, miče do življenja,

Ti trohla slika, zemskega trpljenja?

-S- 22 -š-

Zapuščenim udovam i sirotam
Izpuliš s silo' zadnji ti vinar;

Ne ganejo te njih solze, ni prošnje;

Vsaj je strohnel ti v srcu slednji čut.

Ti le nabiraš, grabiš i kopičiš,

Kakor da češ živeti večne dni.

I vendar že stojiš na robu groba,

Kjer skoraj rumenjakom rečeš „srečno“!
Od vseh zapuščen, klet i zabljen večno.

Je res brezmejna slast v pogledu zlatov?
Ti ves so tvoj zaklad, vsa tvoja sreča.
Varuješ je, na usta je pritiskaš,
Ljubkuješ je i greješ je na srcu,

Kakor piščeta koklja pod peruto.

O pij, uživaj slast mamljive sreče!

Le srebaj v dolgih, polnih jo požirih!
Pred vrati že pohlepen trop se tlači,

Za tvoje zlato v črno se oblači.

Detelu.

^p)ete, detice sladko! spančkaj, spančkaj!
Gorki žarek življenja, ki te obseva,

Naj te krepi! človekoljubja iskro ti vcepi,
Dete, ljubljeno dete!

Srček! ti ne poznaš še strastnih bojev,
Brezobzirnih i ljutih,  ktere bojuje
Z uma i jekla mečem rod človeški za pravo
Bistva ali nebistva.

Dete, detice sladko, glej! nad tabo
Cuje matere mile slast i ljubezen,

Matere čut in otca čelo temno i trudno
Noč i dan prebedeče.

A ko odpreš oči nebeško jasne,

Up iz njih mu miglja, razvedri mu čelo,
Tužnih razgladi lic globoke gibe i grbe
Otcu, skrbnemu otcu.

-I- 24 -§-

Crt po zemlji divja i srd razsaja,

Boj, umor uničuje sveta rodove;

Tvoje oko miru je, tihe sreče zrcalo,

Slika rajske radosti.

Glavo dviga zavist, napuh ošabni,

Premoč se napihuje, laž se šopiri,

Kan i sebičnost zadnje nežne čute zatira,
Čute bratstva, človeštva.

Tebi, detice sladko! zibel svet je;

Dalje tvoja nemožna roka ne sega,

Dalje nedolžna misel tvoja zdaj še ne meri,
Dete, detice srečno!

V tvojih milih očes globini čistej
Vir poguma za boj očetu izvira;

Zoper krivico boj resnice, prava, poštenja,
Boj za lepšo bodočnost.

Dete, detice sladko! spančkaj, spančkaj!
Gorki žarek življenja, ki te obseva,

Naj te krepi! naj domoljubja iskro ti vcepi,
Dete, ljubljeno dete!

25

Ljubezni sovražnikom.

ljubim le eno, se prav mi ne zdi,

Ker božja beseda drugače uči;

A če jih več ljubim, jezite se vi,

Ker čut vaš zavistni drugače veli.

Kar koli počenjam, vse nič vam ni prav,
Ker vsemu protivi vaš um se nezdrav.

Kako tesnosrčni, pristranski ste vi,

O svetniki slepi! odprite oči!

Obdaja se luna z množino zvezdic,

I solnce poljublja obilo cvetic,

I bog, ki je stvaril več žen i deklet, '
Manj mož i mladeničev pozval na svet,
Ta bog bo vsaj vedel, kaj svetu je v prid,
Ne da bi se hodil k vam v šolo učit.

A vi modrijani, ki tropič ste smel,

Pritožite bogu se! — bo vas vesel. —

Boga, ki je vstvaril nam um i srce,

Ki vdihnol je čute ljubezni nam tje —
Poučite njega, saj vam je pogum,

Da stvari drugače nam srce in um. —

‘26

Gotovo usmili se on teh devic,

Teh samskih, nedolžnih i ljubkih cvetic.
Brez rose nebeške jim lica blede,

Brez iskre nebeške jim srca vene. —
Ljubezen objema človeški naj rod,
Ljubezen ga vlada i vodi povsod!
Ljubezen uzorna nebeška je hči,

Ki grenko osodo človeštvu sladi.

Vzemite ljubezen iz krogov sveta!

Pustoš i divjota bo ondi doma. —

Ce ogenj še sveti vam v prsih gori,

O, čuvajte zvesto zemljani ga vsi!

Ko gine ljubezen, vsak mine uzor,
Šopiri pa črt se i kan in umor.

O ljubite, ljubite! dok vam je moč;

Brez iskre ljubezni je svet nemogoč. —


Napitnica.

JEBratje, prijatelji!

V kupici se žari
Vinca zlato.

Vino slovensko je,
Drage nam sad zemlje,
Pristno blago.

Kupo si brat nalij!

Pij ga, prijatelj, pij,
Vince sladko!

Vino skrbi podi,

Žalost i jad vtopi
Vince rujno.

Ciste v njem iskrice
Vro iz dna kupice
I se žare:

Zvesto, ljubeč gorko
Vse kar je slavjansko,
Bodi srce!

28  —§~

Vince naj skrb spodi,
Žalost naj utiši,

Vmiri bolest:

Eno naj svest budi,
Svest, da smo Slavjani,
Bratstva zavest!

Kupo si brat nalij !

Pij ga, Slovenec, pij!
Ljubiš ga, znam.

Pridemo v oni svet,
„Prazna bo tamkaj klet,
Suša bo tam. 14

Torej prijatelji!

Dokler nam dan dani,
Pijmo vince!

Trči še ti z menoj!

Brat sem slovenski tvoj,
Zalo dekle!

Bratj e, prij atelj i!

Pijmo ga brez skrbi,

-I- 29

Prosti nadlog!
Glasno zapojmo vsi!
„ Živeli Slavj ani! “
Živi nas bog! t£

Jesen.

(Lamartin e.)

“lipozdravljam, log, v zelenja zadnjej te opravi
Listje, ki rumeniš po tleh raztreseno!

Vas zadnje lepe dni! otožni kras v naravi
Pristaja žalosti i ljubi ga oko.

Sanjaje stopam sam i pot sledim samotno;

Se enkrat hrepenim i zadnjič gledati
Bledeče solnce to, ki le z lučjo slabotno
Se komaj pred nogo mi loga noč jasni.

Da! v teh jesenskih dneh, ko priroda umira,
Močnejše miče me zagrnjen njen obraz.

To znanca je slovo, ki na smehljaj nabira
Se ustni, preden je zatisne smrti mraz.

-§_ 30  -§-

Tako, ko čem življenja obzor zapustiti
In objokujem np uničen dolgih dnij,

Se ozre se oko; zavistno če motriti
Še enkrat sreče slast, ki vživalo je nij.

O zemlja, solnce, dol, narava sladka, krasna!
Na robu groba še sem dolžen vam solzo.
Vonjave poln je zrak; kako je zarja jasna!
Umirajočim solnee je nad vse lepo!

Do kaplje bi sedaj, do dna bi htel zavžiti
To kupo mešano žolčem i nektarjem.

V te kupe dnu, kjer sem imel življenje piti,
Znabiti kapljico strdi še najti smem.

Znabiti čas bodoč še hrani v milem krilu
Povratek sreče, ktere upati več ni;

Znabiti ena duša v množice številu
Umeje dušo mi ter mi odgovori. —

Ko cvet osuje se, vonjavo da zefiru,

Življenju, solncu — to njegovo je slovo.

A jaz umrem, i duh moj se izdahne se v miru,
Kot razpuhti se tužen glas melodično ....

-*§“* < 31  —S'

Prava ljubezen.

jubezen! hči nebeška! rajske sreče slast!
Kdo čutil hrepeneč ni tebe v dnu srca?
Ljubezen! moč mogočna, čudežna oblast!

O, kje na svetu nemaš ti svečenika?

Beseda sladka! ti prešinjaš vse stvarjenje!
Nebeški čut! ti povišuješ vse življenje!

Ljubezen! ti si stvarila morje, zemljo!
Bodila ti si prve rože nežni cvet!

Ti zvezdami obsjala krasno si nebo!

Ti z luno, solncem si odivila nam svet!
Ti dvignola življenju prve si peruti!

Ti vžgala iskro si, da v prsih srce čuti!

Ljubezen! ti, nedolžnih mladih duš uzor!
O blagi, nepopisni, sladki čut srca!

Ti kupa si medu, napolnjena odvzgor!

Z njo rajsko srečo bog okusiti nam da.

A žal da ta radost nebeška ni trpeča!
Izgine slast medu, premine raja sreča. —

it

■§— čH  —I-

Ljub a v plemenitejšo, slajšo jaz poznam,
Ljubezen vzvišeno, ki divna je nad vse;
Ljubezen, ki bogov podobnost daje nam,
Ki dviga nad doline tužne nas zemlje.

Le ta ljubezen trajna, prava je edina:

Njo čuti zvesta mati — draga domovina.

Sebičnosti le ta ljubezen ne pozna,

Le ta nevarnosti premosti vsak prepad;

Iz krempljev levovih otme otročiča,
Ljubezni svoje iz ljubezni ljubi sad.
Poveličujem te, naj slajša vseh sladkosti!
Ljubezen materna, najlepša vseh kreposti!

33

Mladenceva roza.

I^Jzor mladostnih, nežnih let
Spomladi neizkušen cvet,

— Mladenič — vrtič je gradil
I razne rože v njem sadil.

Vse rože so zazelenele,

I kmalo vse so krasno cvele.

Ves dan, vsak večer, pozno v noč,
Posvečevaje vso jim moč,

Mladenič rožam le živi,

Zaliva, trebi, je goji,

Oživlja listje jim veneče,

Ko poslovi se solnce žgeče.

Danica še vgasnila ni,

X. •  . .

Se jutra svit se ne zan,

Mladenič, sobico pusteč,

Že k rožam v vrt hiti skrbeč.

Se solnca prvi žar ne sije,
Mladenič roso rožam lije. '

3

-f- 84

Ko solnce izza gor vskipi
I žarno strop neba zlati,

Ne mice njega krasni svet,

On rož le občuduje cvet,

Ki svežih lic pred njim stojijo
I v mladem jutru se blišcijo.

A ene rože čarobnost
Oklenja srečno mu mladost;
Krasota njena, nežna rast
Mu vzbuja nepoznano slast;
Za njo se srce mu ogreva,

Njo išče, ljubi, njo opeva.

Brez nje živeti več mu ni,

Po njej mu duša hrepeni,

Za njo oko mu skrbno zre,

Na svetu ona mu je vse;

Le njej daruje vse življenje,
Vse misli, čute, hrepenenje.

Mladenič ni dorastel mož,

Ko zabil 'drugih vseh je rož;

—f— Bo

Za svojo rožo le gori,

Edino rožo to slavi,

Le z njo povsod si prša diči,
Nje cvet mu trop skrbi uniči.

Bolesti, jada ne pozna,

Radosti mu srce igra,

Ko gleda rože cvet i sad,

— Cvetočo mater oče mlad. —
Presrečen zbira sladko cvetje,
Da doma jej sladi zavetje.

A roži ličica blede?

Kaj zjeda mlado jej srce?
Življenje črv jej skrit greni,

Nje bujni, nežni cvet veni.
Blesteče rože kras umira . . .
Bolest brenči mladostna lira. —•

3 *

36

—ef-

Samo.

'jKbnčan je boj. odloženo orožje,
Nikjer sovražnikov sledu več ni;

Njih mrtva trupla krijejo obnožje
Bregov, ki zora jim glave zlati;
Utihnolo sovražno je kopito,

Nehalo divje klanje je srdito.

I Samo, krasna viteška podoba,

Yelik, krepkejši nego trdni hrast;
Slovanov kralj, ki dici ga zvestoba
Podanikov, ljubezen, slava, čast:’

Stoji med zmagonosnimi krdeli,

Po ramah padajo lasje mu beli.

Slovesno dvigne kralj roko desnico,
Miru trobenta glasno zadoni;
Bogovom užge sam darov kopico;

Nje dim, bogovom mil, v nebo puhti;
A izza gor žareče solnce vstaja,

Ko starašinam kralj roko podaja. —

Koko možaka v znamenje zaveze,

Ki ves slovanski rod objema naj!
Uniči naj kali sovraštva, jeze!

V ljubezni druži brate vekomaj!

I ko pozdravi vse, prisega glasno,
Nad njim prisego sluša nebo jasno:

„Vse, kar je blago, vzvišeno i sveto,
To kralju vašemu vodilo bo;

Srce, za vašo srečo, slavo vneto,

Bo v miru vas i v vojski ljubilo.
Moči napnimo! narod smo mogočni;
Bučele v miru, v boju levi močni . 11

„Ne toči solz več tužna majka Slava
Otroke svoje vse objeti sme;

Ne krati več nam vrag narave prava
Slovanstvo cveti i razvijaj se!

O večna hvala, mili nam bogovi!
Zjedinjeni smo Slave vsi sinovi . 11

Stotisoč tu junakov se odkrije,
Stotisoč mečev v solcu se blišči;

-I- 88

G-romade plani se proti nebu vije,
Od ust do ust molitve glas doni:
„0, večna hvala, mili nam bogovi!
Zjedinjeni smo Slave vsi sinovi!“

Menih.

vGVi'3*

'S deželi Nizozemskoj, kjer lepi Ren šumi,
Iz starodavnih časov siv samostan stoji.
Menihi v njem živeli so blagi, ljubljeni;
Berači so gostili se tam i slavljenci.

Sloveči Rubens nekdaj obišče samostan.

Po dolgem koridoru v obednico peljali,

Se hipoma ostavi i nem tja v steno zre
Na sliko Magdalene Marije grešnice.

Molče, strme jo gleda, kako pred njim kleči
Kako oko skesano se v solzah jej topi;
Glavo jej diči lasi valov nevsahljiv vir,

V obličju pak se slika jej up i rajski mir.

39

Mrmraje frater čaka; a v sliko zatopljen,

Ne sliši fratra Rubens, h kosilu povabljen.

Ta zdaj se mojstru bliža i prosi ga, da gre;
A Rubens se ne zdrami, molče tja v steno zre.

Ko konečno se mojster nalik iz sanj zbudi,
Umetnika zakliče, poznati ga želi.

Nikdo ne odgovarja, slikarja ne pove;

Imena nema stena umetniku ne ve.

Po priora zdaj pošlje; ta, kakor stena bled,
Prikaže se počasi osupnjen i zadet.

I Rubens za slikarja, popraša ga ime;

A usta priorova se ne odpro, molče.

Zdaj Rubens prosi, moli, prisega se roti,

Da večja čast i slava nikjer mogoča ni,

Nego je večna slava, ki v sliki tej še spi;

Ta umotvor slikarju čast večno podeli.,

A prior nem ostane i grize ustnici, —

Ko vhip se bledo lice mu v ognju zarudi.

40

Tu mojstru se priklone i v celico hiti,

I v Ren skoz okno barve i čopič zavihti.

Na trda tla poklekne, vesel časti boga,

Ki rešil ga je puhle gizdavosti sveta:

„Le tebi večna slava, moj Bog i moj gospod!
Mi slabi smo črviči, tvoj borni zemski rod!“ —

Najlepši zaklad.

Here tliev are, I bave
saved my treasure.

O. Goldsmitb.

a skalnatoj

obali razvalina stoji,

Kjer Dunav veličastni šume se tja vali;

Tu blesketa! se v solncu nekdaj ohol je grad,

V njem bival blizu Turske krščan, Slovan bogat.

Imel je blago ženo, nje srce vse časti;

Imel je hčer prekrasno, ki daleko slovi.

Hči videla pomladi je komaj trikrat pet,

A viteški mladenič že vsak za njo je vnet.

-S- 41

I poleg lepe hčerke igral je bratec mlad,
Skakljal je po livadah, nabiral cvet i sad;

A sestra, rajska slika varuha angela,

Zdaj kliče, nežno svari, zdaj mu roko poda.

I ko večerno solnce na gradu križ zlati,

I na oboku neba se zarja zažari,

Sta doigrala sestra i nje ljubljeni brat,
Zapuščata livade i vračata se v grad.

A tu jeklena roka zasači divno hčer,

En krik, en vik obupen — i več je ni nikjer;
A deček, bled, preplašen, kakor pregnana zver,
Do grada naglo teče, prispe do glavnih dver,

Tu „otac! mama!“ vikne, da v gradu zaječi;
Opešan pade, vzklikne: „Bog! sestrice več ni!“
I oče praša, prosi, a fantek se ihti,

I pol z rokami kaže, kar pol izgovori.

Zdaj sname oče puško, opaše dragi meč;

Zajaha konja belca, ga kakor blisk podeč;

I prav na t-urskoj meji roparje dohiti,

I z njimi v boj obupen , m  krvav se boj spusti.

♦S- 42

Na prvega nameri ... v krvi leži ubit;

Po drugem z mečem mahne, razkolje ga srdit;

I tretjega zabode, da zgrudi se na tla;

Paz konja nezavestna z njim pade deklica.

Zdaj burje piš nastane, hrastovi se šibe,

Valove Dunav meče, šumi, buči i vre;
čelado sname oče i valček v njo vlovi,

Ko hčerko z njim pomoči, vrno se jej moči.

Ta otca se oklene, molče se ga drži,

A burja se poleže, večernica blišči;

Zdaj oče hčerko k sebi na konja posadi,

V objemu ljubke srečen v svoj grad domu hiti.

Ko gradu se približa, ga že pokriva noč;

Raz konja sname hčerko, ta biser svoj cvetoč;
Z njo h gradu gori stopa ponosom, vsaj pelja

V naročje ljube žene otroka dragega.

A ko dospe do stopnic, nebo se zažari,

Iz strehe plamen švigne i v ognju grad stoji;
Na vrata s puško trešči, železni klin spusti,

Iz ognja ženo reši i h hčerki z njo hiti.

-S— 43  -I*

Sedaj v obupu tihem objamejo se vsi,

I grad, titanska baklja, puhti, poklja, gori;

A kakor grom z obnebja, ki trešči v jasni dan
Zavpije bleda mati: „Moj otrok, moj Milan!“

In oče, lev v obupu, se v ognja žar spusti,
Kjer deček zla ne sluti i v sladkem miru spi
Z močjo odpahne vrata, se srčkom ven beži,
Za njim se vdere streha, i Dunav zabuči.

I razoglav pred bogom, otroka gor držeč,
Spusti se na kolena, med svojimi moleč:
„Sedaj, moči sovražne, končajte kar imam!
Zaklade sem najdražje otel, iztrgal vam!“

Gorotan.

glavni Gorotan, pozdravljam te!
Krasni Gorotan proslavljam te!
Prvič stopam danas ti na draga tla,
Prvič zrem očaran veličast gora,
Gledam svežest zelenih planin,
Berem cvetje divnili^ti dolin,

44

Občudujem jezer čarobnost,

Opazujem naroda krepost, .

Naroda slovenskega vrline,

Pomilujem njega bolečine. —

Bratska zemlj a, ti, moj dragi up!
Prejmi srca bratskega poljub!

Srca, ki za narod tvoj živi, umre,

V sveti boj za brata sveto pravo gre.
Slavni Gorotan, pozdravljam te!
Krasni Gorotan, proslavljam te!

Ob jezera na Otoku
Rojstni dan, cesarju v čast,
Starčku vzbuja in otroku
Cut radosti, srca slast.

Vse z veseljem slavni dan pozdravlj
Srečno vse se praznično opravlja,
Vse biti k Mariji „na Otoci“:
Starčki i možje i žene in otroci;
Vsaka biša srečni dan praznuje,
Slavnosti se djanski vdeležuje.
Kakor sinji jezera valovi,

V cerkev ljudstva se vale rodovi.

-S- 45

Tam Marijo molijo goreče,

Da izprosi carju dneve sreče —

Carju, slavni diki Avstrije cesarjev,
Avstrije ljubimcu, vzora vseh vladarjev.
Njemu v blagor srca v ljiibavi gore,
Njemu v blagor želje src v nebo kipe.
Krasni Gorotan, pozdravljam te!

Slavni Gorotan, proslavljam te!

Blizo mične cerkve na Otoku
Raste stara lipa veličanska.

Lipa živa priča je slovanska;

Vse se čudi davnih dnij poroku. —

Ko zefiri z listjem jej igrajo,

O srečnejših časih z njoj šeptajo:

Meni gledati pod njo sobranje
Slavnih slobodnih slovenskih starašin,
Meni slušati posvetovanje
Slavjanskih pradedov zarod njih — trpin.

Cuj! med listjem lahni vetriči pihljajo!
Glej! pod lipo radostni možje igrajo!
Lepe, ravne, krepke so postave;
Gorotanski so sinovi Slave.

V cerkvi srca so kipela za cesarja,

Za dobrotnega, pravičnega vladarja;
Zdaj pak z igro se radujejo,

S petjem slavni dan praznujejo. —

Ura poludne odbije,

Zvon v zvoniku zadoni;

Petje," igra obmolči,

Moštvo pa glave odkrije.

Glas povzdigne en možak,

Drugi vsi ponavljajo;

Glas slovenski, glas krepak  —
Boga z njim proslavljajo.

Končno se spominjajo cesarja,
Dragega, ljubljenega vladarja. —
Ko dovršena krščanska je dolžnost,
Začne spet se petje, igra i radost.

Slavni Gorotan, pozdravljam te!
Krasni Gorotan, proslavljam te!
Narod tvoj je zdrav, krepak i blag;
Narod bogu i cesarju vdan.

Narod tak je bogu, carju drag;

Narod biti tak ne sme tlačan!

47

Narod, ki cesarja ljubi i boga,

Ki mogočna ta zavetnika ima;

Narod, ki, dolžnostim svojim zvest,

Čuti v sebi prava moč i svešt:

Narod tak pogina se ne boj!

Svitle zvezde jamčijo obstanek tvoj! —
Naj vihrajo vsi vetrovi!

Strasti vse v valovih vro!

Naj morijo se rodovi!

Zrela pekla se odpro!

Naroda, ki bog 'i car ga štiti,

Ne uničijo naklepi siloviti. —
Slavni Glorotan, pozdravljam te!

Krasni Glorotan, proslavljam te!

Vzbujaj se i vstajaj, narod moj!

Slava zove te, vladar te kliče tvoj!
Minol čas je spanja, sužnosti, trpljenja!
Prišel sladki je trenotek prerojenja!

G-lavo dviga, dvomi, se zaveda . . .
Ves začuden motri prizor novi.
Bratov trop okolo sebe gleda;

Slave ga pozdravljajo sinovi.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

Mati Slava srečna ga objemlje,

Sina dragega slovanske zemlje.

Ne obupaj! vstani, dragi narod moj!
Zvesti bratje jamčijo obstanek tvoj!
Krepko za-te vrli ti stoje junaki,

Kakor tvojih gor nezmajani orjaki. —

Z nami zdaj si zopet združen,

Kod slovenski, narod tužen!

Proč solze! na dan! na delo, narod moj!
Varno plava med valovi čolnič tvoj!
Prejmi, prejmi srca bratskega poljub!

Ti, moj dragi narod! ti moj sladki up! —
Slavni Gorotan, pozdravljam te!

Krasni Gorotan, proslavljam te!