KRONIKA
ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO
VIII.
 letnik  Ljubljana 1960  2. zvezek
Vsebina drugega zvezka:
T. Fe rene:  Zaključne operacije za osvoboditev naše domovine —
Stran 65
M. Britovšek: Razkroj fevdalne agrarne strukture in prehod na
individualizirano kmetijstvo na Kranjskem — Stran 81
V. Valenčič: Ljubljanska učna stolica za kmetijstvo — Stran 91
R. S a v n i k : Iz zgodovine Postojnske jame II. — Stran 99
I. Komelj : Gotska arhitektura v Sloveniji IL — Stran 111
J. Sedivy: Borba za ustanovitev mariborske klasične gimnazije —
Stran 123
R. O grin: Felice Salimbeni — Stran 129
I. V o j e : Dr. Gregorju Cremošniku v spomin — Stran 150
ZGODOVINSKO BRANJE:
K. D ob i da : Zgodovina ljubljanske mestne hiše — Stran 155
J. M a 1 : Dr. Hans Aurenhammer, Anton Dominik Fernkorn —
Stran 135
J. g o r n : Celjski zbornik 1959 — Stran 135
J. M a 1 : Vera Raupach, Probleme der älteren slow. Geschichte —
Stran 156
J. V a v k e n : Srednjeveške freske — Stran 136
J. Š o r n : Komunalna banka Ljubljana 1955—1960 — Stran 156
J. Šorn: 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega — Stran 156
Na ovitku:
Kranj (Foto Nace Šumi)
Ureja uredniški odbor
Odgovorni urednik prof. Zvone Miklavič
Izdaja in zalaga; Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino. Pred-
stavnik Jože Sern. Tiska tiskarna iToneta Tomšiča« v Ljubljani. Uredništvo in uprava
v Ljubljani, Mestni trg 27/11 (Mestni arhiv). Tekoči račun pri Mestni hranilnici ljubljanski
št. 600-12/606-1-3-75. Letna naročnina 400 din, posamezna številka 130 din
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
LETNIK  VIII.  LJUBLJANA  1960 ZVEZEK  2
ObjaDljamo drugi članek, posvečen petnajsti obletnici
naše osvoboditve; podaja pregled zaključnih vojaških ope-
racij nekako v poslednjih desetih mesecih borb na vsem ozem-
lju okupirane Jugoslavije. Uredništvo
ZAKLJUČNE OPERACIJE ZA OSVOBODITEV NAŠE DOMOVINE
TONE FERENC
Jugoslovanski komunisti so se spomladi
1941 začeli pripravljati na upor proti oku-
patorju v najneugodnejših pogojih, saj sta
si nacistična Nemčija in fašistična Italija
podvrgli že večino držav na evropski celini.
Imeli so le bogate izkušnje ilegalnega dela
med množicami, nekaj orožja, ki so ga zbrali
ob razpadu stare jugoslovanske vojske, moč-
no prepričanje, da osvobojenje ljudstva leži
na njegovih lastnih ramenih in pričakovali
so, da mora prej ali slej priti do velikega
spopada med fašizmom in Sovjetsko zvezo.
Ko se je to zgodilo, so pozvali ljudstvo na
oborožen upor in upali, da bo ta zmagoviti
l)oj kratek; saj nihče ni takrat mislil, da bo
trajal še cela štiri leta. Toda jugoslovanski
narodi so pod vodstvom Komunistične par-
tije Jugoslavije v tem boju ne le vzdržali,
temveč tudi opravili tri velike stvari, brez
katerih bi ne bilo narodnega in socialnega
osvobojenja. Zgradili so močno armado, ki
je zlomila nešteto sovražnikovih napadov,
in končno ustvarila pravo fronto na Balka-
nu. Zgradili so novo ljudsko oblast in znali
boj proti fašističnim osvajalcem združiti z
bojem za svojo socialno osvoboditev. Dosegli
so mednarodno priznanje, ne da bi se morali
odreči kakršnikoli revolucionarni pridobitvi
svojega osvobodilnega boja. Tako so do je-
seni 1944 ustvarili vse pogoje, da so lahko
z lastnimi močmi pregnali sovražnika iz do-
movine in jo popolnoma osvobodili.
Ta članek naj v glavnih obrisih prikaže
potek operacij Narodnoosvobodilne vojske
Jugoslavije oziroma Jugoslovanske armade
za osvoboditev naše domovine.
I. OSVOBODITEV SRBIJE, MAKEDONIJE,
ČRNE GORE IN DALMACIJE
Razmere na frontah poleti 1944. Jeseni
1944 je bila Nemčija politično in gospodar-
sko že popolnoma osamljena, strateško pa
docela obkoljena, saj so se armade proti-
hitlerjevske koalicije od vseh strani bližale
njenim mejam. Nemci so se na vseh frontah
sicer obupno branili, da bi zavlekli dan svo-
jega popolnega zloma — brezpogojne vdaje,
ki so jo zavezniki že nekaj časa vztrajno
zahtevali. Toda nemška vojska je doživljala
poraz za porazom. Na vzhodni fronti je utr-
pela enega najmočnejših udarcev, ko je
Rdeča armada v ofenzivi v Beli Rusiji konec
junija in začetek julija 1944 uničila nemško
armadno skupino »Sredina« in dosegla reko
Visio. Ta poraz je našel svoj odmev v aten-
tatu na Hitlerja 20. julija 1944. Čeprav je
bil to največji poraz nemške vojske v drugi
svetovni vojni, pa ni bil tako viden, ker je
v tem času divjala bitka v Normandiji. Tudi
ta se je končala s porazom VII. nemške
armade pri Falaisu v začetku avgusta 1944.
Sredi avgusta so se zavezniki izkrcali še v
južni Franciji in že čez deset dni osvobodili
Pariz. V Italiji se je nemška vojska po izgubi
Rima neprestano umikala in se ustavila šele
na »gotski črti« med Florenco in Bologno.
Kljub tem porazom in povsem neznatnim
možnostim, da bi podaljševanje vojne moglo
prinesti kakšen uspeh, je Hitler še dalje
vztrajal pri svojem sklepu, da vodi vojno do
konca. Upal je na neizbežen spor med zavez-
niki in na odločilne uspehe pri uporabi no-
vega orožja (Vi in V2). Do ustvaritve večjih
uspehov pa bi morali vzdržati za vsako ceno.
Zato je odločno odbijal predloge svojih po-
veljnikov, ki so mu predlagali kakšen umik ,
in zahteval, da se morajo boriti za vsako ped
zemlje do poslednjega človeka in strogo kaz-
noval neizpolnjevanje tega povelja. Proglasil
je vojno za totalno in ukazal ustanoviti tako
imenovani Nemški Volkssturm, ki bi naj bil
začetek splošnega odpora nemškega prebi-
valstva proti armadam protihitlerjevske koa-
licije na nemških tleh. To pa je bil začetek
konca nemške katastrofe v drugi svetovni
vojni.
Razmere na jugoslovanskem bojišču. Na-
rodnoosvobodilna vojska Jugoslavije je do
jeseni 1944 narasla na 12 korpusov (1. prole-
tarski v Sandžaku, 2. udarni v Črni gori.
65
KRONIKA     ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
3., 5. in 12. udarni v Bosni, 4., 6., 8., 10. in 11.
na Hrvaškem, 7. in 9. v Sloveniji) in nekaj
samostojnih divizij (od tega 5 v Srbiji) in
brigad (od tega 5 v Makedoniji), skupaj 59
divizij z okoli 350.000 borci. Vse do jeseni
1944 se je ta vojska borila brez vsake ope-
rativne zveze z zavezniškimi armadami, od-
daljena nekaj tisoč kilometrov od zavezni-
ških front, brez kakšne posebne zavezniške
pomoči, globoko v sovražnikovem zaledju in
je vezala nase znatne nemške, italijanske,
bolgarske in madžarske sile. Ker se je borila
pod najtežjimi pogoji s številčno in tehnično
znatno močnejšim sovražnikom, si je prido-
bila velik ugled in priznanje pri zaveznikih.
Njen najmočnejši sovražnik je bila prav
gotovo nemška vojska, ki je imela nalogo
odbijati napade Narodnoosvobodilne vojske
Jugoslavije in onemogočiti morebitno izkr-
canje zapadnih zaveznikov na grških otokih
ali jadranski obali. Poveljeval ji je vrhovni
poveljnik za jugovzhod (Oberbefehlshaber
»Südost«) generalfeldmaršal von Weichs v
Beogradu, ki je bil obenem poveljnik armad-
ne skupine F (Heeresgruppe F), podrejena
mu je bila še armadna skupina E (Heeres-
gruppe E) pod poveljstvom generalnega pol-
kovnika von Lohra v Solunu, dalje H. tan-
kovska armada pod poveljstvom generala
De Angelisa na Hrvaškem, v Bosni in Her-
cegovini, Črni gori in Albaniji ter enote vo-
jaškega poveljnika Srbije generala Felberja.
V Istri in Slovenskem Primorju je bil 97.
armadni zbor pod poveljstvom generala
Kiiblerja, medtem ko so bile enote v Slove-
niji podrejene poveljstvu XVIII. vojnega
področja Salzburg. _
Osvoboditev Srbije. Približevanje Rdeče
armade proti Balkanu je ogrozilo položaj
Romunije in Bolgarije in dalo slutiti njun
hitri zlom. Med nemškimi silami v Grčiji in
Panonski nižini bi nastala velika luknja.
Nemci bi bili prisiljeni umakniti svojo voj-
sko iz Grčije in napraviti novo fronto na ju-
goslovansko-romunski in jugoslovansko-bol-
garski meji. Ta nevarnost za Nemce je vse
bolj večala strateški pomen Srbije.
Vrhovni komandant Narodnoosvobodilne
vojske Jugoslavije maršal Josip Broz-Tito je
že spomladi 1944 ukazal prenesti težišče vo-
jaških operacij iz Črne gore in vzhodne
Bosne v Srbijo. To so pričakovali tudi Nemci
in napravili nekaj ofenzivnih akcij proti na-
rodnoosvobodilni vojski v Srbiji, vzhodni
Bosni in Črni gori. Najprej so z ofenzivnima
akcijama »Trumpf« (10.—19. julij) in »Ha-
lali« (19. julij do 5. avgust) skušali uničiti
štiri srbske divizije na planinah Petrovac,
Radan in Majdan, z operacijo »Draufgänger«
(18. julij—1. avgust) razbiti 2. udarni korpus
v dolini reke Lim, nato pa z akcijo »Rübe-
zahl« (3.—28. avgust) v dolinah reke Pive
in Tare in na planini Sinjajevini vreči sile
1. in 2. korpusa na Durmitor in jih tam uni-
čiti. Toda sovražniku ni uspelo uničiti no-
bene enote in edini njegov uspeh je bil, da
je za nekaj dni zadržal pohod narodnoosvo-
bodilne vojske v Srbijo.
Pohod tako imenovane operativne skupine
divizij (17., 2. in 5.) v Srbijo se je začel 28.
julija zvečer s področja vzhodno od Ivan-
grada v treh kolonah, ki so v začetku avgusta
prišle na planino Kopaonik. Kmalu je na
Zlatibor prišel še 1. proletarski korpus, na
planino Taro pa 12. udarni korpus. Tu so
enote dočakale pomembne dogodke.
23. avgusta sta II. in III. ukrajinski front
Rdeče armade po treh dneh hudih bojev pre-
bila romunsko fronto pred Jassyjem in Kiši-
njevim, Romunija je izstopila iz Trojnega
pakta in 25. avgusta napovedala Nemčiji
v-ojno. Ze drugi dan nato je Bolgarija obja-
vila svojo nevtralnost in umaknila iz Srbije
svoj okupacijski korpus. Tako je med Do-
navo in Grčijo nastala velika praznina in
Hitler je ukazal, naj se armadna skupina E
pripravi za umik proti severu, da bo vzpo-
stavila fronto na črti Djerdap—Skopje—se-
verna Albanija.
Maršal Tito je že 17. avgusta ukazal vsem
enotam narodnoosvobodilne vojske, naj od
1. do 7. septembra rušijo prometne zveze, v
začetku septembra pa 1. in 12. korpusu ter
operativni skupini divizij, naj prodirajo iz
zahodne Srbije proti Beogradu. Ti so res do
20. septembra v hudih bojih s četniki prišli
na črto Arandjelovac—Lazarevac—Valjevo—
Krupanj.
Ko je Bolgarija 9. septembra začela vojno
proti Nemčiji in se je Rdeča armada bližala
bolgarsko-jugosiovanski meji, je maršal Tito
menil, da je prišel čas za osvoboditev Srbije.
Zato je sredi septembra okrepil 1. in 12. kor-
pus, ki sta odtlej sestavljala tako imenovano
I. armadno skupino pod poveljstvom gene-
rala Peka Dapčeviča. Njena naloga je bila
osvoboditi zahodno Srbijo, Šumadijo in Beo-
grad. 13. in 14. korpus, ki so ju ustanovili
6. septembra 1944 iz petih srbskih divizij,
sta postala tako imenovana II. armadna sku-
pina pod poveljstvom generala Koče Popo-
vica. Dobila je nalogo osvoboditi južno in
vzhodno Srbijo.
Tudi Nemci so v drugi polovici septembra
reorganizirali svojo vojsko v Srbiji. Ko se
je armadna skupina E začela umikati iz
Grčije, so iz vseh enot v Srbiji ustanovili
armadno skupino Felber (Armeegruppe Fel-
ber), ki naj brani Srbijo vse do prihoda
armadne skupine E. Da bi laže poveljeval,
66
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRA.JEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
je general Felber združil vse enote v vzhodni '
Srbiji v posebni armadni zbor »Müller«.
Tako je trikotnik Beograd—Niš—Negotin
postal težišče nemške obrambe na Balkanu
in njegov padec bi odprl vrata v Panonsko
nižino. Zato so 1. oktobra začeli prihajati čez j
romunsko-jugoslovansko mejo deli II. ukra- j
jinskega fronta, čez bolgarsko-jugoslovansko i
mejo pa 68. korpus III. ukrajinskega fronta \
in nato skupaj z našim 14. korpusom osvo-j
bajati vzhodno Srbijo. V desetih dneh so jo
dokončno osvobodili in 68. korpus je pri Ve-
liki Plani dosegel Veliko Moravo ter dobil
neposredni stik z enotami I. armadne sku- ]
pine v zahodni Srbiji. Ko je razbiti armadni ;
zbor »Müller« 13. oktobra izgubil neposred-i
ni stik z armadno skupino Felber, so ga pre- ;
imenovali v 34. armadni zbor s sedežem v
Kraljevu in podredili armadni skupini E.
Ker so se nemške enote bojevale v vzhodni 1
Srbiji, je general Felber poslal iz Šumadije;
v Niš 7. SS-divizijo »Prinz Eugen«, da bi obra- ]
nila ta prostor in vzpostavila stik z armadno ]
skupino E. Ker je sovražnik s tem ogrozil
osvoboditev Beograda, je maršal Tito ukazal
13.   korpusu,   naj   čimprej   osvobodi   Niš.
7. oktobra so zastopniki III. ukrajinskega
fronta, II. bolgarske armade in 13. korpusa
NOV J napravili načrt za osvoboditev Niša. i
Že drugi dan so začeli ofenzivo in 11. okto-1
bra osvobodili Leskovac, 14. pa Niš ter tako ^
Nemcem dokončno onemogočili umik iz Grči-
je po moravski dolini in jim je ostala le še
pot po dolini Vardarja in Ibra.
V takih razmerah je vrhovni poveljnik za
jugovzhod hotel organizirati nadaljnji odpor
v širšem prostoru Beograda in tako dobiti
čas, da bi se armadna skupina E zbrala
v prostoru Kragujevca in napravila preboj
proti Beogradu. Tako bi skrajšal in utrdil
fronto od Donave po dolini V. Morave, preko
spodnjega toka Z. Morave, Sandžaka in Črne
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
gore do Jadranskega morja. V okviru tega
načrta je general Felber moral še naprej
braniti prostor južno od Beograda, vse do
prihoda tistih enot, ki so se umikale iz vzhod-
ne Srbije, in do spojitve s silami armadne
skupine E, ki so bile na niostobranu Kra-
ljevo—Kragujevac (34. arm. zbor). Sredi
oktobra so od Skopja preko Uroševca proti
Kosovski Mitrovici začeli prihajati iz Grčije
prvi oddelki von Löhrove vojske.
Da bi onemogočila izvedbo teh načrtov, sta
I. armadna skupina NOV J in 4. mehanizi-
rani korpus Rdeče armade začela beograjsko
operacijo. Za obrambo Beograda je imel so-
vražnik tri obrambne črte: prvo na Avali
z naslonom na Donavo in Savo, drugo v sta-
rih mestnih utrdbah, tretja pa je obsegala
vse velike zgradbe sredi mesta ter železniško
postajo. Ker je sam položaj mesta onemogočal
njegovo obkolitev, je maršal Tito sklenil, da
ga napade frontalno. Glavni napad naj bi
šel v smeri Banjički Vis—Avtokomanda—
Slavija—Nemanjina ulica—Savski most. Na
ta način bi naj sovražnika razdvojili in lo-
čeno uničili. Do 12. oktobra je 4. mehanizi-
rani korpus osvobodil Topolo in Mladenovac,
v noči na 14. oktober pa še Avalo, ta dan je
bil osvobojen tudi Obrenovac. Napad na Beo-
grad so 14. oktobra začele štiri kolone. Prva
je bila 12. korpus, ki je prodiral v smeri Ba-
novo Brdo—železniška postaja—savsko pri-
stanišče, druga kolona je bila 6. divizija, ki
je napadala v smeri Topčider—vojaška bol-
nica—Gornji grad, v tretji je bila 1. prole-
tarska divizija, ki je napadala v smeri Ba-
njica—Dedinje—Kalemegdan, četrta kolona
— 5. divizija — je prodirala v smeri Bulevar
Revolucije—ulica Cara Dušana—Donji grad.
Boji so bili zelo hudi, ker so se Nemci bra-
nili do zadnjih meja svojih moči. Njihova
1. planinska divizija je trikrat zaman posku-
šala prodreti iz Smedereva proti Beogradu.
Po petih dneh hudih bojev je bil sovražnik
zbit na tretjo obrambno črto: železniška po-
staja—hotel   »Moskva«—palača   »Albanija«
—Kalemegdan. Zadnji boji so bili okoli uni-
verze, posebno v zgradbi Uprave grada Beo-
grada, ki so jo morali borci požgali in poru-
šiti. Ponoči na 20. oktober se je sovražnik
začel umikati čez Savo. Zjutraj je 3. brigada
1. proletarske divizije zavzela Kalemegdan,
4. mehanizirani korpus pa je po uspešnih
bojih ob Savi zavzel savski most.
Nemci so po umiku čez Savo poskusili
organizirati obrambo na njenem levem bregu,
naslanjajoč se na Zemun in Bežanisko Koso.
To pa jim ni uspelo, ker so jim bile enote
6. proletarske divizije in 4. mehaniziranega
korpusa takoj za petami. Že 21. oktobra zju-
traj so bili izgnani iz Zemuna in so se umak-
nili proti Stari Pazovi.
Tako je bila ob osvoboditvi Beograda osvo-
bojena že vsa Srbija, razen Kosova in Meto-
hije in doline Z. Morave od Kraljeva proti
zahodu. Ker Nemci niso mogli vzpostaviti
fronte v prostoru Beograda, je Hitler ukazal,
naj armadna skupina E organizira novo
fronto na levem bregu Drine in jo zveze s
sremsko fronto.
Armadna skupina E se je ta čas umikala
čez Črno goro, Kosovo in Metohijo in San-
džak proti zahodni Srbiji. Tu se je morala
braniti na dveh straneh: pred 13. korpusom
NOV J in II. bolgarski armadi na vzhodu in
v prostoru Kraljevo—Kragujevac na severu.
Boji so prenehali šele proti koncu leta, ko
se je armadna skupina E umaknila na levi
breg Drine. Tedaj je Vrhovni štab NOV J
ukinil 13. in 14. korpus ali tako imenovano
II. armadno skupino in iz petih divizij (23.,
25., 45., 17. in 28.) ustanovil Južno operativno
skupino divizij. Dobila je nalogo, naj odide
na levi breg Drine in prodira v smeri Zvor-
nik—Tuzla—Doboj in pri Brčkem zapre pot
armadni skupini F. Divizije so se res druga
za drugo do konca decembra premestile na
levi breg Drine in se tam tesno zvezale s
3. korpusom NOV J.
Tako je Narodnoosvobodilna vojska Jugo-
slavije do konca leta 1944 popolnoma osvo-
bodila Srbijo.
OsDobodiieo Makedonije. 25. avgusta 1944
so v Makedoniji ustanovili prvo makedonsko
divizijo — 41. divizijo. Proti nji je bila cela
bolgarska V. okupacijska armada, ki so jo
Bolgari tudi po umiku svoje vojske iz Srbije
držali še naprej v Makedoniji, na katero je
še kar naprej računala tedanja bolgarska
vlada. Ko pa je 9. septembra prišla na oblast
vlada Domovinske fronte, so bile bolgarske
sile v Makedoniji pred odločitvijo: ali sku-
paj z Narodnoosvobodilno vojsko Jugosla-
vije ali pa v nemško ujetništvo. Konec avgu-
sta 1944 je Vrhovni štab NOV J ukazal svo-
jim enotam v Makedoniji, naj dobijo stik z
bolgarskimi enotami in skupaj začno boj
proti Nemcem. Toda bolgarski oficirji so
se raje sporazumeli z nemškim generalom
Scheuerleinom, ki ga je von Lohr konec avgu-
sta 1944 postavil za komandanta Makedonije.
Od vseh bolgarskih enot v Makedoniji se je
le prilepska posadka priključila 41. make-
donski diviziji. Nemci pa so razorožili glav-
nino V. bolgarske armade in le 17. diviziji
se je zaradi slabe budnosti partizanskih enot
in odsotnosti nemške vojske v bregalniški in
strumiški dolini posrečil nemoten umik v
Bolgarijo.
68
ČASOPIS     ZA    SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZCODOVINO    KRONIKA
Po kapitulaciji Bolgarije je Vardarska Ma- i
kedonija prišla v roke Narodnoosvobodilne .
vojske Jugoslavije. Pritok novih borcev, za- i
plenjeno orožje in večje osvobojeno ozemlje '
so omogočili ustanovitev novih divizij — 42.,
48., 49., 50., 51. in Kumanovske divizije.
Novo ustanovljene makedonske divizije so
se bojevale predvsem z desno pobočnico in
zaščitnico armadne .skupine E. Von Lohr je
že v začetku septembra poslal eno divizijo
v smeri Solun—Djevdjelija—Veles, sredi me-
seca pa še drugo v smeri Dojran—Strumica
—Stip, da bi zavaroval desni bok armadne
skupine E. Ker so bile partizanske sile šib-
kejše od nemških, je Glavni štab Makedonije
sklenil, da se ne bo spuščal v frontalne boje,
temveč z napadi na prometne naprave ovi-
ral nemški umik iz Grčije. Res so bili sep-
tembra na nekaterih mestih hudi boji, ki pa
niso mogli preprečiti prehoda nekaterih naj-
boljših nemških enot iz Grčije v južno Srbi-
jo. Von Löhru je zaradi neaktivnosti nove
bolgarske vojske, ki so jo ravno tedaj reor-
ganizirali, uspelo, da je konec septembra in
v začetku oktobra pospešil umik svoje voj-
ske proti severu. Tako se je ta čas ogromna
vojska z vsemi mogočimi prometnimi sred-
stvi valila preko Makedonije. Bilo je okrog
350.000 vojakov, združenih v 68. arm. zboru
(iz Aten), 91. gorskem arm. zboru (iz Soluna),
22. gorskem arm. zboru (iz Janjine), v ko-
mandi Vzhodnega Egeja in komandi posadk
na Kreti — vsega skupaj sedem divizij in
osem samostojnih trdnjavskih brigad, med-
tem ko se je 21. gorski arm. zbor (iz Tirane)
z dvema divizijama umikal čez Črno goro.
Sredi oktobra so vseh sedem makedonskih
divizij združili v tri korpuse — 15., 16. in
Bregalniško-strumiški. Po tej reorganizaciji
in uspešno zaključenih pogajanjih z novo
bolgarsko vlado o udeležbi bolgarske vojske
v boju proti Nemcem je Glavni štab Make-
donije sklenil začeti operacije za dokončno
osvoboditev Makedonije. 15. in 16. korpusu
je ukazal, naj operirata v Pelagoniji in var-
darski dolini, Bregalniško-strumiškemu pa,
naj skupaj z bolgarsko L in IV. armado osvo-
bodi vzhodno Makedonijo (med Vardarjem
in bolgarsko mejo).
Ko sta se Bregalniško-strumiški korpus in
1. bolgarska armada zbrala v krivoreškem
prostoru, sta ogrozila vardarsko-ibarsko pot,
ki so ji Nemci posvečali posebno pozornost.
Tu je mesec dni besnela huda bitka in Nemci
so bili že skoraj obkoljeni v Stracinu in Ku-
manovu, a so se zaradi počasnega napada
bolgarske vojske umaknili v Skopje. Hudi
boji so bili tudi ob Bregalnici, posebno za
Štip, ki so ga naši osvobodili 8. novembra.
Prve dni novembra so bili tudi boji za Stru-
mico, ki so jo osvobodili 5. novembra.
15. korpus je 29. oktobra začel osvobajati
Pelagonijo z napadom na Prilep, ki ga je
osvobodil šele po tretjem napadu v noči na
2. november, čez dva dni je njegova 49. divi-
zija osvobodila Bitolj, ker so se Nemci umak-
nili v Ohrid. Nemške sile, ki so se umaknile
iz Prilepa in Bitolja, so se ustavile v Ohridu,
da bi ga branile. Postal je pomemben za
umik tistih enot, ki so zaradi napadov na
Prilep in Bitolj morale zaviti proti Albaniji.
Ohrid sta 7. novembra napadli 48. in 49. di-
Tauki IV. armade prodirajo proti Trstu
69
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
vizija in ga drugi dan osvobodili. Ta dan je
42. divizija 16. korpusa napadla Veles, iz
katerega so se Nemci umaknili v Skopje.
Tako je bilo 11. novembra Skopje zadnja
nemška postojanka v Makedoniji. Večino sil
za obrambo mesta so imeli na desnem bregu
Vardarja in v južnem delu mesta. Posebno
utrjeno je bilo učiteljišče, železniška postaja,
oficirski dom, banka, banovina in osnovna
šola »Car Dušan«. Napadli bi naj 42. in 50.
divizija; ker pa se je zadnja prepočasi bli-
žala mestu, je štab 16. korpusa poslal v na-
pad samo 42. divizijo. Ta je 13. novembra
po kratkih uličnih bojih na desnem bregu
Vardarja pregnala Nemce proti Kačaniku,
dalj časa so se upirali v oficirskem domu in
banki, najdalje pa v učiteljišču, od koder so
se umaknili šele 14. novembra popoldne.
Ko se je 16. korpus pripravljal za napad
na Skopje, je 15. korpus dobil nalogo, naj
očisti prostor Kičevo — Gostivar oboroženih
balistov. To sta izvedli 48. in 41. divizija in
osvobodili najprej Kičevo (15. novembra),
nato pa še Gostivar (18. novembra) in Tetovo
(19. novembra).
Tako je narodnoosvobodilna vojska do
druge polovice novembra povsem osvobodila
vso Makedonijo.
Osvoboditev Črne gore. Po durmitorski
operaciji proti 1. in 2. korpusu avgusta 1944
so Nemci v Črni gori ostali v defenzivi in
se zadovoljili le s tem, da so držali prometne
zveze in večja mesta ter ohranili stik med
5. SS-gorskim arm. zborom v južni Dalma-
ciji in 21. gorskim arm. zborom v Albaniji.
Ko so enote 1. gorske divizije in 7. SS-divi-
zije odšle v Srbijo, je 3. divizija NOV J avgu-
sta osvobodila Kolašin, kar je Nemce izne-
nadilo. Zbrali so sile in jo napadli, a se je
umaknila na Bjelasico in sredi septembra
znova osvobodila Kolašin in še Andrijevico.
29. hercegovska divizija pa je v noči na
2. september osvobodila Avtovac in Gacko,
nato pa je težišče napadov prenesla v sever-
no Hercegovino.
Sredi septembra sta se v osvobojeni del
Črne gore zabila dva sovražnikova klina —
prvi v dolini Zete do Nikšiča, drugi pa ob
srednji Morači do Mateševa. Zato je štab
2. korpusa sklenil napasti in uničiti obe po-
stojanki. Toda sovražnik je v noči na 18. sep-
tember sam izpraznil celo Nikšič, v noči na
7. oktober pa še Mateševo.
Ker je bilo na jadranski obali med ustjem
Neretve in Bojane nekaj močnih sovražnih
postojank, je Vrhovni štab NOV J ukazal
2. korpusu, naj osvobodi to področje. Štab
korpusa je za to določil Primorsko operativ-
no skupino, štabu 29. hercegovske divizije
pa je ukazal, naj težišče napadov prenese v
južno Hercegovino. Najprej je napadla Bi-
leče, ki je sovražniku služilo za zavarovanje
Trebinja in Dubrovnika, in je bilo zato moč-
no utrjeno. Boji zanj so trajali od 25. septem-
bra do 2. oktobra, ko so borci v boju na nož
uničili več kot polovico posadke in osvobo-
dili mesto. Nato je korpus napadel Trebinje.
Nemški komandant mesta je v boju požgal
vojašnice in se s posadko umaknil proti Du-
brovniku. Z osvoboditvijo Trebinja 8. okto-
bra je bila odprta smer proti jadranski obali
in je Vrhovni štab NOV J ukazal korpusu,
naj skupaj s 26. divizijo 8. korpusa osvobodi
Dubrovnik in Črnogorsko Primorje z zaled-
jem. Res je bil 18. oktobra osvobojen Du-
brovnik, deset dni nato Hercegnovi, v več-
dnevnih hudih bojih od 6. do 12. novembra
Cetinje, od 21. do 26. novembra pa še Budva,
Bar in Ulcinj.
V tem času se je preko Črne gore umikal
21. gorski arm. zbor iz Albanije. Glavna smer
umika je bila Podgorica—Danilovgrad—Nik-
šič—Mostar in 181. divizija bi mu morala
zavarovati umik. 2. udarni korpus je dobil
nalogo, naj ovira umik in sredi novembra je
njegova Primorska operativna skupina pri
Danilovgradu nekaj dni zadrževala 181. di-
vizijo v predhodnici in spravila 21. gorski
arm. zbor v težak položaj. Njegova glavnina
je bila zbrana v prostoru Danilovgrad—Pod-
gorica—Skadar, kjer sta jo obkoljevali 5. in
6. albanska divizija. Zato je 22. novembra
priletel von Lohr iz Sarajeva v Podgorico,
proučil položaj in spremenil smer umika.
Nato se je sovražnik umikal v smeri Podgo-
rica—Kolašin—Prijepolje, a je moral vzdr-
žati še nekaj močnih napadov 3. divizije na
mostobranu pri Biočah in na Vjetarniku.
Konec novembra so enote 2. udarnega kor-
pusa začele poslednji napad na preostale
sovražne postojanke v Črni gori. 9. decembra
so osvobodile Danilovgrad, 16. Spuž, 18. Pod-
gorico, ki je bila že do temeljev porušena,
29. pa še Kolašin. Do 10. januarja so osvo-
bodile še Prijepolje in Priboj.
Osvoboditev Dalmacije. V strahu pred za-
vezniškim izkrcanjem na dalmatinski obali
so Nemci držali v Dalmaciji močne sile —
5. SS-gorski arm. zbor in 15. gorski arm. zbor
— čeprav jim jih je primanjkovalo v Srbiji
in Makedoniji. Nasproti njim so stale enote
8. korpusa NOV J.
Po avgustovskih dogodkih v Romuniji in
Bolgariji je Vrhovni štab NOV J dal 8. kor-
pusu navodila, naj začne ofenzivni pohod
proti sovražnim postojankam v Dalmaciji,
silam v notranjosti Dalmacije (9., 19. in 20.
divizija), da naj uničujejo postojanke na kop-
70
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
nem in presekajo prometne zveze, ki vodijo
na obalo, 26. divizija pa naj operira na oto-
kih in se nato izkrca na obalo.
Po povelju Vrhovnega štaba NOV J se je
bilo treba najprej izkrcati na otok Brač,
omajati sistem nemške obrambe in nato osvo-
boditi druge otoke. To je v noči na 12. sep-
tember storila 26. dalmatinska divizija, ki je
v naslednjih dneh osvobodila še Korčulo in
Pelješac, medtem ko je Mljet osvobodil do-
mači partizanski'odred. Nato je sledila osvo-
boditev Šolte, Drvenika in Hvara (od 21. do
23. septembra) in s tem je bila zaključena
osvoboditev dalmatinskih otokov.
Ker je bil v začetku oktobra armadni sku-
pini E onemogočen umik po vardarsko-mo-
ravski dolini, je Vrhovni štab NOV J raču-
nal, da se bo del njenih sil umikal preko
Črne gore in južnega Primorja v Bosno. Zato
je ukazal 8. korpusu, naj preseka vse pro-
metne zveze med Dalmacijo in Bosno, 29.
hercegovska divizija pa naj s pomočjo dveh
brigad 26. dalmatinske divizije osvobodi Du-
brovnik.
Ko se je 8. korpus pripravljal na to ope-
racijo, je Hitler sprejel predlog komandanta
H. tankovske armade, da se njegove sile
umaknejo z obale. Komandant armade ge-
neral De Angelis je namreč sklenil napraviti
novo fronto na Dinari z glavnima postojan-
kama v Mostarju in Kninu. Toda še preden
je v njih zbral ustrezne sile, jih je 8. korpus
že zdesetkoval. Najprej je 26. divizija v tri-
dnevnem boju osvobodila Ston, 29. hercegov-
ska divizija pa isti dan Dubrovnik.
Nato je prišla na vrsto osvoboditev srednje
Dalmacije. 26. divizija se je v noči na 19.
oktober izkrcala med Makarsko in Splitom
in v treh dneh osvobodila Omiš in Makarsko,
do 24. oktobra je prišla pred Klis in se zve-
zala z 20. divizijo, ki je bila določena, da
napada s severozahodne strani. Tako je bila
ta dan vzpostavljena zvezana fronta pred
Sinjem in Splitom. Ko je sovražnik videl,
da mu je po padcu Sinja 25. oktobra zvečer
odrezana pot za nemoten umik, je ponoči
sam izpraznil Split. Z osvoboditvijo Splita
in velikega prostora v srednji Dalmaciji je
bila ustvarjena dobra osnova za osvoboditev
severne Dalmacije.
V severni Dalmaciji je bilo treba najprej
osvoboditi Benkovac, ki je bil pomemben za
nadaljevanje operacij v dveh smereh — proti
zahodu (Velebitskemu Kanalu) in proti
vzhodu (prometnim zvezam med severno
Dalmacijo in Liko). Osvobodila ga je 19. di-
vizija, ki je uspela šele v tretjem napadu
7. oktobra, 30. oktobra je osvobodila še Za-
dar. Nato je 26. divizija napadla in osvobo-
dila Šibenik 3. novembra, ko so Nemci poto-
Osvoboditev Ljubljane 9. maja 1945
71
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
pili ladje in vrgli v zrak večji del prista-
niških naprav. Umaknili so se proti Drnišu,
a so bili na poti popolnoma uničeni, drniška
posadka pa se je drugi dan sama umaknila
iz mesta. Tako so bili ustvarjeni zadnji po-
goji za zadnje boje v Dalmaciji — za knin-
sko operacijo. V tem času je 20. divizija osvo-
bodila celinsko dolino, 9. divizija pa Duvno.
Knin je bil za sovražnika pomembna po-
stojanka na delu novo osnovane fronte med
severnimi obronki Dinare in reko Zrmanjo.
V prostoru okrog Knina je zbral okoli 12.500
vojakov, da bi 8. korpusu onemogočil prodi-
ranje proti severu (v Liko in Banijo) in
vzhodu (v Bosansko Krajino) in združitev z
11. in 4. korpusom. Boji za osvoboditev Kni-
na so trajali od 26. novembra do 4. decem-
bra. Po petih dneh hudih bojev je 8. korpus
stisnil sovražnika na prostor v obliki 8 km
dolge in 14 km široke elipse. Sovražnik je
hotel na vsak način odbiti napad in obdr-
žati prost prehod za umik proti Gračcu.
1. decembra je korpus začel splošni napad,
da bi z 20. in 26. divizijo razdvojil in uničil
sovražne sile na levem bregu Krke in da bi
jim z 19. divizijo na desnem bregu onemo-
gočil umik. Po dveh dneh srditih bojev se je
sovražnik 3. decembra umaknil iz mesta. V
naglici je pri železniški postaji pustil v pre-
doru, kjer je uničil svoje skladišče streliva,
500 svojih ranjencev, ki jih enote 8. korpusa
zaradi ognja in eksplozij niso mogle več
rešiti.
S kninsko operacijo je bila končana osvo-
boditev Dalmacije.
II. USTANOVITEV IN USTALITEV FRONTE
V JUGOSLAVIJI
Za konec leta 1944 je značilen kratek za-
stoj pri prodiranju armad protihitlerjevske
koalicije. Konec septembra so se zavezniki
ustavili na »gotski črti« med Florenco in
Bologno in iz proglasa maršala Aleksandra
italijanskim partizanom v začetku novem-
bra, naj prenehajo z večjimi napadi, se je
dalo razbrati, da zavezniki ne nameravajo
pozimi napraviti nobene večje ofenzive. Na
zahodni fronti pa so Nemci sredi decembra
celo napravili močno ofenzivo v Ardenih.
V Jugoslaviji se je po osvoboditvi Srbije,
Makedonije, Črne gore in Dalmacije ustva-
rila prava fronta, ki je ob Novem letu 1945
tekla od madžarske meje po Dravi in dalje
po Donavi do Vukovarja, od koder je za-
hodno od Šida stekla na Savo in Drino do
njenega zgornjega toka. Od tu je šla čez
Hercegovino na planine Vranico, Radušo,
Mosor in Staretino ter preko Knina in Kar-
lobaga na Jadransko morje.
Fronto ob Dravi in Donavi do Vukovarja
je od srede decembra držal 12. korpus NOV J
(Bačko in Baranjo so že sredi novembra osvo-
bodili deli 52. sovjetskega korpusa in 51. di-
vizija NOV J), ki je 1. januarja 1945 postal
///. armada. Ta je za štab dobila dotedanji
Glavni štab NOV Vojvodine. Imela je tri
divizije: 16., 36. in 51., ki so se do srede
januarja premestile na desni breg Drave (na
levem bregu sta ostali 11. in 12. bolgarska
pehotna divizija) in pri Virovitici ustvarile
mostobran. Zadnjih deset dni v januarju so
si zaman prizadevale, da bi ga razširile.
Nasproti III. armadi je stal nemški 91.
gorski arm. zbor s tremi divizijami, ki je v
času priprav na veliko ofenzivo armadne
skupine »Jug« v Madžarski potisnil III.
armado nazaj na levi breg Drave. Imel je
nalogo, da v začetku ofenzive prekorači Dra-
vo in se nato vključi v južno udarno skupino,
ki bo prodirala iz prostora Kapošvar. Stab
arm. zbora je za prehod preko Drave dolo-
čil odsek D. Miholjac-Valpovo. Napad je za-
čel v noči na 6. marec. Dve diviziji sta pre-
koračili Dravo pri D. Milioljcu nasproti I.
bolgarski armadi, ena pa pri Valpovem, na-
sproti III. jugoslovanski armadi, medtem ko
dveh divizij zaradi poslabšanja razmer okrog
Mostarja in v Slavoniji niso mogli uporabiti.
Pri Valpovem je sovražnik na levem bregu
Drave napravil mostobran v dolžini 7 km in
širini 8 km, ki ga je po zlomu ofenzive v
Madžarski spet izgubil. Tako je vse do srede
aprila ostala fronta na Dravi. Okrog 10.
aprila je 91. gorski arm. zbor odšel v Kar-
lovac, fronto ob Dravi pa je prevzel 4. arm.
zbor.
Fronto v Sremu od Vukovarja do izliva
Drine v Savo je držal 1. proletarski korpus
NOV J, ki so ga 1. januarja 1945 reorganizi-
rali v I. armado. Tedaj je imela pet divizij:
1. in 6. proletarsko ter 5., 11. in 21. divizijo.
Na drugi strani je bil sprva 68. nemški arm.
zbor, ki je že v prvi polovici decembra odšel
na Madžarsko in ga je zamenjal 34. arm.
zbor. Ko so sprednji deli I. armade v prvi
polovici januarja 1945 že ogrožali železnico
Vinkovci—Brčko, jih je ta v hudih bojih
17. in 18. januarja odrinil nazaj na črto
Mohovo—Šid—Batrovci, ki je ostala vse do
aprila.
Fronto ob Drini je držala Južna operativ-
na skupina divizij (23., 25., 45., 17. in 28.),
ki je do konca decembra prišla iz Srbije v
vzhodno Bosno in imela svoj štab v Tuzli.
1. januarja 1945 so jo preimenovali v //. ar-
mado in ji je bil podrejen tudi 3. korpus, ki
je že prej operiral v širšem prostoru Tuzle.
Imela je nalogo, da razširi osvobojeno ozem-
72
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
Ije v vzhodni Bosni, preseka prometne zveze
v dolini Drine in nato prenese težišče svojih
napadov v dolino reke Bosne. Do aprila se je
stalno bojevala okrog Vlasenice in Bijeljine.
V Hercegovini ni bilo neke povezane bojne
črte kot ob Dravi in v Sreniu. Tu je sovraž-
nik držal le nekaj postojank, med njimi naj-
važnejšo Mostar. Ta je z oporiščema Široki
Brijeg in Nevesinje zapiral smeri, iz katerih
bi naše sile iz Hercegovine in južne Dalma-
cije lahko ogrožale levo krilo armadne sku-
pine E. Konec januarja je sovražnik začel
iz njega delati ofenzivne izpade proti Lju-
buškemu in Capljini ter Metkovicu. Zato je
Vrhovni štab NOV J 30. januarja ukazal
štabu 8. korpusa, pod katerega je prišla tudi
29. hercegovska divizija, naj se iz prostora
Knin—Zadar—Šibenik premesti v prostor
Vrgorac—Imotski in osvobodi preostali del
Hercegovine, nato pa se naj usmeri proti
severozahodu, da osvobodi Liko. Štab kor-
pusa je poslal v Hercegovino dve diviziji in
dve brigadi in 6. februarja z napadom na
Široki Brijeg začel boje za osvoboditev Mo-
starja. Ko je drugi dan oporišče Široki Bri-
jeg padlo, je korpus zasedel položaje se-
verno, zahodno in južno od Mostarja. Ko-
mandant 9. ustaško-domobranske divizije je
že hotel umakniti svoje enote proti Sarajevu,
a so Nemci to onemogočili in ga odstavili, iz
Sarajeva pa poslali še okrepljeni polk. 13.
februarja zjutraj so štiri divizije 8. korpusa
začele napadati Mostar. Uspelo jim je pre-
prečiti porušenje mostov in drugi dan zvečer
osvoboditi mesto. Sovražnik se je umaknil
v Sarajevo.
Tako so vse tri armade in 8. korpus NOV J
do konca marca ustanovile in ustalile fronto,
ki je tekla od Barca na Dravi po reki Dravi
in Donavi do Vukovarja, skozi Srem (vzhod-
no od vasi Tovarnik in zahodno od Šida),
skozi vzhodno Bosno, čez Sarajevo in Banja-
luko, po zgornjem toku Une, južno od Dol-
njega Lapca in Gospiča do Karlobaga. Rovi
so bili samo v Sremu, južno od Save pa je
bil le sistem samostojnih postojank na pro-
metnih vozlih. Glede na fronto v Madžarski
je bila sremska fronta preveč izbočena. Toda
Nemci so jo držali zato, da bi zapirali sav-
sko smer in zaradi pomembnosti Broda, pre-
ko katerega se je z jugovzhoda po dolini reke
Bosne umikala von Löhrova vojska. S po-
stojankami Banjaluka, Bihač, Gospič in Kar-
lovac pa so bočno zavarovali savsko smer.
V začetku aprila je v Sloveniji nastala
fronta na reki Muri in v Medjimurju. 23.
marca je HI. ukrajinski front začel ofenzivo
med Blatnim in Velenckim jezerom, drugi
dan pa še II. ukrajinski front med Velenc-
kim jezerom in Estergomom. Nemška in ma-
džarska vojska sta se umikali in se 28. marca
ustavili na Nežiderskem jezeru, na zadnji
obrambni črti pred Dunajem. Napad na
jugu je potisnil sovražnika s petrolejskega
polja pri Veliki Kaniži in iz Prekmurja.
Tako je od 1. aprila dalje tekla fronta po
Muri od Radgone do Kotoribe in dalje po
Dravi. 5. aprila sta jo Rdeča armada in bol-
garska vojska premaknili v Medjimurje na
črto Razkrižje—Gomila—Sv. Bolfenk na
Kogu — Središče na Dravi. Isti dan je neka
enota Rdeče armade prodrla na desni breg
Mure in pri Veržeju ustvarila mostobran, ki
pa ga je nemška vojska v treh dneh popol-
noma uničila. Ta fronta je ostala vse do ka-
pitulacije nemške vojske, ker je Rdeča arma-
da prodirala predvsem proti Dunaju.
III. OSVOBODITEV HRVATSKE, BOSNE IN SLOVENIJE
Pozimi in spomladi 1945 so bile politične
razmere za protihitlerjevsko koalicijo zelo
ugodne. Bila je še enotna in je na jaltski
konferenci konec januarja naznanila bližnji
začetek svoje poslednje ofenzive, ki naj pri-
vede do brezpogojne vdaje nemških oboro-
ženih sil. Zanjo so bile ugodne tudi vojaške
razmere. Na vzhodni fronti je Rdeča armada
pozimi osvobodila Poljsko in dosegla črto
Odra—Slovaške planine—Estergom—Blatno
jezero—Drava. Na zahodni fronti so zavez-
niki dosegli reko Reno in na njej napravili
nekaj mostobranov z namenom, da najprej
zavzamejo Porurje in nato napravijo splošno
Osvoboditev Kranja 9. maja 1945
73
KRONIKA     ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
ofenzivo proti Berlinu. Na italijanski fronti
so zavezniki izkoristili zimsko zatišje in se
pripravili na veliko spomladansko ofenzivo
na »gotsko črto«.
Na splošno ofenzivo se je pripravljala tudi
Jugoslovanska armada, kot se je od 1. marca
1945 dalje imenovala narodnoosvobodilna
vojska Jugoslavije. O vskladitvi zaključnih
operacij med Rdečo armado. Jugoslovansko
armado in vojskami zahodnih zaveznikov so
se dogovorili februarja 1945 na sestankih v
Beogradu maršali Tolbuhin, Josip Broz-Tito
in Aleksander.
Vrhovni komandant Jugoslovanske armade
maršal Tito je v zaključnih operacijah hotel
doseči dva namena: osvoboditi jugoslovanske
narode na vsem njihovem etničnem ozemlju
in obkoliti ter uničiti glavnino armadne sku-
pine E v prostoru Trst—Celovec—Maribor—
Zagreb. Osnovna zamisel njegovega opera-
tivnega načrta je bila, z zbranimi silami in
sredstvi prebiti sovražno fronto v Podravini,
Sremu in Liki in nato prodirati po jadranski
obali in ob Dravi v obliki klešč, ki se naj
sklenejo na Karavankah in tako obkolijo
sovražnikovo vojsko z Balkana.
Izvedbo te naloge je maršal Tito zaupal
štirim armadam: III. armadi ob Dravi, I. ar-
madi v Sremu, II. armadi v vzhodni Bosni,
v katero se naj po osvobojenju Sarajeva
vključi Sarajevska operativna skupina 2.
(5., 29. in 37. div.) in 5. korpusa (4. in 10.
div.) in IV. armadi v severni Dalmaciji.
Nasproti njim je stala von Löhrova armad-
na skupina E. Von Lohr je 23. marca dobil
še naslov vrhovnega poveljnika za Jugo-
vzhod (armadno skupino F so ta dan uki-
nili). Imela je 7 arm. zborov (15. kozaški
med Virovitico in D. Miholjcem, 91. gorski
med D. Miholjcem in Vukovarjem, 34. med
Vinkovci in Brčkim, 21. gorski v Bosni, 15.
gorski med Kostajnico in Karlobagom, 69.
rezervni v Zagrebu, od 25. aprila še 97. v
Istri in Slovenskem Primorju s 13 divizijami
(brez ustaško-domobranskih, četniških in ne-
dičevskih). Komandant zaledja armadne
skupine E je 25. aprila postal general poli-
cije in SS-oddelkov Erwin Rösener, ki je
imel pod seboj policijske polke in eno SS-
divizijo.
Osvoboditev Like in Hrvaškega Primorja.
Skladno z dogovorom med maršalom Titom
in maršalom Aleksandrom bi naj pohod za-
čelo južno krilo Jugoslovanske armade in
sicer pred 30. marcem v dolini reke Une
proti Liki in Gorskemu Kotarju, da bi nave-
zalo nase sile 97. arm. zbora v Istri in Slo-
venskem Primorju in tako olajšalo zavezni-
ško ofenzivo v Italiji. Tako je IV. armada
20. marca začela ofenzivo in že prvi dan pre-
bila sovražno fronto im odseku D. Lapac—
Udbina, drugi dan je osvobodila vzhodno
Liko in se na Krbavskem polju sešla z eno-
tami 4. korpusa JA, ki je prodiral s severa.
22. marca je začela napadati Bihač. Ker bi
njegov padec odprl vrata proti Zagrebu, je
von Lohr poslal sem eno divizijo z dravske
fronte, ki pa je prišla prepozno. 28. marca je
bil Bihač osvobojen. Ker je von Lohr menil,
da bo IV. armada prodirala proti Karlovcu,
je poslal tja 91. gorski arm. zbor z dravske
fronte. Toda IV. armada se je usmerila proti
zahodni Liki in Hrvatskemu Primorju. V
prvem naletu 4. aprila je prebila sovražno
fronto med Lescami in obalo, razbila dve
sovražni diviziji in osvobodila Perušič, Go-
spič in Karlobag, drugi dan pa še otok Pag,
9. aprila je osvobodila Senj, drugi dan Ogu-
lin, 14. aprila Novi, drugi dan Crikvenico
in uspešno končala prvi del svoje ofenzive.
Začela se je pripravljati na osvoboditev Istre
in Slovenskega Primorja.
Osvoboditev Sarajeva. Ko je IV. armada
osvobajala Liko in Hrvatsko Primorje, je
II. armada 5. aprila zjutraj začela ofenzivo
v vzhodni Bosni. Imela je nalogo, imj pro-
dira v smeri Doboj—Banja Luka—B. Novi—
Karlovac. V tem času pa je tudi Sarajevska
operativna skupina začela ofenzivo za osvo-
boditev Sarajeva. To mesto je imelo velik
pomen za umik armadne skupine E z Bal-
kana, a ga je izgubilo po padcu Mostarja.
Vrhovni poveljnik za Jugovzhod je pred-
lagal, naj nemška vojska zapusti mesto, a
je Hitler to odbil in zahteval, naj ga branijo
za vsako ceno. Popustil je šele po neuspeli
ofenzivi na Madžarskem. Toda to dovoljenje
za umik je prišlo v zelo neugodnem času, ko
so 2., 3. in 5. korpus JA spravili nemški 21.
gorski arm. zbor v zelo težak položaj, na
sever so tudi morali poslati okrog 3000 ra-
njencev in ogromne količine vojaškega blaga.
Zato je 21. gorski arm. zbor še naprej branil
Sarajevo.
Generalštab JA je že v začetku marca
ukazal vsem trem korpusom, naj se usmerijo
k izhodiščnim položajem za napad na me-
sto. Za vsklajevanje njihovih operacij je po-
stavil skupni operacijski štab, ki je določil,
da 3. korpus napade z vzhoda in severo-
vzhoda, 2. z jugovzhoda in juga in 5. s se-
vera. Napad se je začel 29. marca in kmalu
sta bila osvobojena Doboj in Kakanj. Močan
pritisk vseh treh korpusov, posebno na Pod-
romaniji, Ivan Sedlu in pri Varešu, je so-
vražnika prisilil k umiku. Po 4. aprilu so
se korpusi bojevali le s sovražnikovo zaščit-
nico, medtem ko se je glavnina umaknila
¦proti severu. Sarajevo so osvobodili 6. aprila,
12. aprila so osvobodili še Zenico.
74
CA s OPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
Toda 21. gorski arm. zbor še ni bil izven
nevarnosti. II. armada je namreč tedaj za-
čela prodirati iz vzhodne Bosne in je v Do-
boju naletela na njegov mostobran na Bosni
in Spreči. Ker ga dve diviziji nista mogli
uničiti, so 15. aprila začele napadati tri di-
vizije. Po dveh dneh hudih bojev so osvobo-
dile mesto. 21.'gorski arm. zbor se je umikal
dalje po dolini Bosne proti Brodu.
Preboj sremske fronte. Ko je IV. armada
osvobajala Liko in Hrvatsko Primorje, II. pa
Sarajevo in dolino reke Bosne, sta se I. in
III. armada pripravljali, da prebijeta so-
vražnikovo bojno črto. Ker je bila sremska
fronta dobro zvezana in utrjena, bi fron-
talni napad zahteval velike žrtve. Zato je
generalštab JA sklenil poslati skozi bojno
črto le nekaj divizij, z drugimi pa pritisniti
na krilih. Preboj sremske fronte se je začel
z izkrcanjem 5. brigade 21. divizije na des-
nem bregu Donave v noči na 12. april. Bri-
gada je napravila mostobran, nato pa je pet
divizij I. armade ob topniškem ognju in
bombardiranju navalilo na sovražnika na
šest kilometrov širokem odseku južno od vasi
Mohovo na desnem bregu Donave. Prvi dan
je bil osvobojen Vukovar, drugi dan pa še
Vinkovci.
Isti dan, ko je šla v ofenzivo I. armada,
so se tudi vse tri divizije III. armade pri
Gatskem Ridu, Nardu in Dalju izkrcale na
desnem bregu Drave in v treh dneh osvo-
bodile Osijek, Našice in D. Miholjac.
34. arm. zbor se je pred armadama umikal
proti zahodu in se ustavil na črti Viljevo—
Gorjani—Djakovo—Jaruge, da bi zavaroval
umik 21. gorskega arm. zbora iz doline reke
Bosne na levi breg Save pri Brodu. Na tej
črti se je upiral celih osem dni, dokler se ni
20. aprila umaknila iz doline reke Bosne
zadnja nemška enota — 964. trdnjavska bri-
gada, ki je do zadnjega branila Bosanski
Brod. Tako so se šele 21. aprila končali hudi
boji med Djakovim — SI. Požego — SI. Bro-
dom in Savo in v njih je I. armada osvobo-
dila Djakovo (16. aprila), Pleternico, SI. Brod
(20. aprila) in SI. Požego (21. aprila). III.
armada pa je ta čas prodirala proti Podrav-
ski Slatini in jo 20. aprila zvečer osvobodila,
nato je začela napadati Virovitico, ki jo je
osvobodila šele 25. aprila po štirih dnevih
hudih bojev.
Osvoboditev Istre in Slovenskega Primorja.
V drugi polovici aprila je IV. armada že
stala pred staro jugoslovansko-italijansko
državno mejo, ki je bila že od prej dobro
utrjena in so jo Nemci še izpopolnili (»In-
grid-Stellung«). Tekla je od Sušaka po Re-
čini in preko Klane na Snežnik. Sprva jo je
branila le 237. nemška divizija, četniki in
nedičevci, pozneje pa se je na njej znašel
skoraj ves 97. arm. zbor, ki je do 25. aprila '
spadal v armadno skupino C v Italiji, nato :
pa v armadno skupino E.
20. aprila je štab armade prejel od gene-
ralštaba depešo:
»Splošni položaj nujno zahteva, da hitreje
prodirate proti Trstu. Zato 29. divizijo znova
postavljamo pod vaše poveljstvo ...
Slovencem smo ukazali, naj 9. korpus
usmerijo proti jugu in Trstu in da giblji-
vejše dele pošljejo v rajon Trsta, da bi lahko
čimprej vdrli v mesto.
Vi z vaše strani pošljite lahke dele v ra-
jon Trsta, da bi tudi oni lahko vsak trenutek
vdrli v mesto.«
Toda sovražnik je ustavil armado pred
Klano. V prvi bitki 21. in 22. aprila 13. divi-
zija ni mogla osvoboditi Klane in prebiti
sovražne bojne črte. Zato je štab armade
sklenil okrepiti krila in prodreti dalje proti
Trstu. Toda to se ni dalo izvesti, ker sta krili
(20. in 9. div.) preveč zaostali. Zato je od
23. do 27. aprila pred Klano divjala druga
bitka. Že po drugem dnevu bitke je štab
armade ukazal, naj enote pred Klano so-
vražnika le vežejo. Ko so do 26. aprila dozo-
reli pogoji za napad na krilih — v smeri
Mašun—Ilirska Bistrica in Opatija—Matulji,
je ukazal, naj enote 27. aprila napravijo
splošen napad na čelo in na krila in nato
nadaljujejo prodiranje proti Trstu. Že prvi
dan splošnega napada je prinesel znatne
uspehe. Na desnem krilu je 20. divizija pre-
bila črto Št. Peter—Prem—Knežak, na levem
pa je 9. divizija, ki se je 24. in 25. aprila
izkrcala pri Moščeniški Dragi, že prodirala
v zaledje reške fronte. Zaradi nezmanjša-
nega pritiska pred Klano sovražnik ni mogel
oddvojiti sil za okrepitev in zavarovanje
Nemška vojska na umiku skozi Tržič 9. maja 1945
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
kril. Drugi dan je 20. divizija osvobodila
Ilirsko Bistrico in ustanovila premično sku-
pino iz tankov, motorizirane pehote in top-
ništva za hitro prodiranje proti Trstu. 9. di-
vizija je osvobodila Opatijo in prodrla do
Rase. 43. divizija pa se je prebila skozi boj-
no črto in prav tako hitela proti Trstu. 29.
in 30. aprila so se vse tri divizije bližale k
Trstu. S severa se mu je približala tudi 30.
divizija 9. korpusa. 9. korpus, ki je konec
marca prestal eno od najhujših sovražniko-
vih ofenziv, je že 25. aprila dobil od Glav-
nega štaba NOV Slovenije povelje, »takoj
preiti na sektor Kras in se čimbolj pribli-
žati Trstu«. Premikati se je začel 28. aprila,
najprej s 30. divizijo, ki je 30. aprila zjutraj
na položajih Dutovlje—Repentabor že za-
dela na zunanji obrambni pas mesta Trsta.
31. divizija se je 29. usmerila proti Trstu,
drugi dan pa s Krasa proti Tržiču in Gorici.
Tako je IV. armada, v katero se je vklju-
čil tudi 9. korpus, zaprla obroč okoli Trsta
na črti Barkovlje—^Opöine—'Bane—k. 447—
k. 405—k. 156.
Sovražnik se je najuporneje branil na Op-
činah, na gradu Sv. Justa, v Rivolteli in
Konkovelju. Posadka v poslopju sodišča se
je v boju umaknila v klet in se tam branila
vse do 2. maja zvečer, ko se je vdala. Ta
dan se je vdala tudi posadka na gradu
Sv. Justa. Tako je bilo 2. maja zvečer osvo-
bojeno vse mesto Trst, sovražnik se je upiral
le še na Opčinah in upal, da bo dočakal
prihod Angležev in Amerikancev. Ko je tja
prišla neka novozelandska enota, se je res
začel pogajati z njo. Ko pa je odšla, se je
vdal 20. diviziji, ki je ujela preko 3000 vo-
jakov.
Pri osvoboditvi Trsta je sodelovalo tudi
tržaško prebivalstvo, ki se je v teh dneh
dvignilo v splošen oborožen upor proti oku-
patorju. Upor je že 1944 začela pripravljati
komanda mesta Trsta. Do konca aprila je
imela organiziranih že 16 bataljonov z 8000
možmi. Ko je 28. aprila popoldne prejela od
štaba 9. korpusa brzojavko: »Pričnite z vsta-
jo!«, so bataljoni v noči na 29. april začeli
razoroževati sovražnika, osvobodili so nekaj
objektov in se nato pridružili enotam IV.
armade in skupaj z njimi osvobodili Trst.
Ta čas je 31. divizija osvobodila Tržič in
Gorico, štirje bataljoni Operativnega štaba
za zahodno Primorsko pa so osvobodili ves
desni breg Soče (Čedad, Videm, Krmin).
Ko so enote IV. armade osvobodile celo
Istro in Slovensko Primorje, je 97. arm. zbor
še vedno držal fronto med Reko in Klano.
To je od njega vztrajno zahteval von Lohr,
ki je v enem od svojih povelj patetično za-
pisal: »Vi s tem rešujete življenje 200.000
svojih tovarišev.« Toda von Lohr ga takrat
ni nameraval prepustiti svoji usodi, marveč
ga je mislil rešiti s 34. arm. zborom, ki bi naj
prodrl iz Ljubljane v Postojno in Ilirsko Bi-
strico. Toda do tega ni nikdar prišlo, ker je
štab 34. arm. zbora 23. aprila prišel v Ljub-
ljano brez večjih enot (7. SS-divizijo so za
nekaj časa zadržali v Slavoniji, ko pa je bila
že na poti za Ljubljano, so jo iz Zagreba
poslali proti Karlovcu, kjer so se razmere
za Nemce ta čas zelo poslabšale). Tako je
97. arm. zbor navsezadnje le ostal prepuščen
samemu sebi. Za njegovo obkolitev je štab
IV. armade določil Srednjo operativno sku-
pino v moči štirih divizij, vrhovni koman-
dant JA pa je dal armadi na razpolago še
eno divizijo 4. korpusa.
Ko so v Trstu divjali hudi boji, se je 97.
arm. zbor že pripravljal na proboj obroča
proti severu v smeri Ilirska Bistrica—St. Pe-
ter. 3. maja je začel napadati in je zavzel
Rupo in Sapjane, do 5. maja je zaradi ne-
pripravljenosti dveh naših divizij prišel celo
do Ilirske Bistrice in Prema in ju zavzel.
Stab armade je hitro vrgel tja dve diviziji
4. korpusa in 6. maja je bil sovražnik zbit
na zelo ozek prostor med Ilirsko Bistrico, Ze-
monom in Vrbovim. Tedaj je komandant 188.
rez. gorske divizije generalni poročnik von
Hösslin, ki je nadomestoval ranjenega ko-
mandanta arm. zbora generala von Küblerja,
zbral komandante divizij in bojnih skupin
na posvetovanje in jih vprašal, če se hočejo
pod njegovim poveljstvom prebiti do Trsta
in vdati Angležem. Ti so predlog zavrnili,
ker enote niso bile za to več sposobne. Zato
je zvečer von Hösslin zaprosil za premirje.
Pogajanja je vodil štab 4. korpusa JA in
7. maja zjutraj se je 97. arm. zbor vdal (ne-
kaj generalov in okoli 16.000 vojakov).
Osvoboditeo Dolenjske, Notranjske in Go-
renjske. Skladno z operacijami desne opera-
tivne skupine proti Trstu in srednje opera-
tivne skupine na reški fronti so se razvijale
operacije 7. korpusa proti Ljubljani. Sovraž-
nik je bil do 8. aprila v obrambi, ko pa je
v začetku aprila zaključil svojo ofenzivo
proti 9. korpusu, jo je 8. aprila začel v Suhi
Krajini in na Kočevskem ter je v hudih
bojih potisnil 7. korpus na črto Novo mesto—
Dolenjske Toplice (bataljon 25. SS-pol. pol-
ka) — Podhosta (1. SS-posebni polk »War-
jagov«) — Topla reber—Kočevska reka—Go-
tenica (17. SS-pol.polk, dva bataljona 28. SS-
pol. polka, 3. SS- orožniški mot. bat., 1. in
14. pol. tankovska četa) — Prezid.
Stab IV. armade je 28. aprila ukazal 7.
korpusu, naj začne prodirati v smeri Stari
trg na Kolpi—Kočevje—Ribnica—Ljubljana,
da bi zavaroval desno krilo armade in osvo-
76
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
bodil Ljubljano. Za zvezo med armado in
7. korpusom pa je določil 29. divizijo. Štab
korpusa je že v noči trn 29. april začel zbi-
rati enote na svojem levem krilu, da bi naj-
prej razbil sovražnika na črti Štalcerji—Ko-
čevska reka—Gotenica. 29. aprila je 15. di-
vizija prišla s Kočevskega Roga v prostor
Knežja lipa—Muha vas, 18. divizija pa do
30. aprila zjutraj s prostora Soteska—Težka
voda čez Knežjo lipo, Rajndol, Banjo Loko
na Brod na Kolpi. 30. aprila zjutraj je štab
korpusa ukazal divizijama, naj se do 1. maja
zjutraj približata Kočevski Reki in jo osvo-
bodita. Ker se je sovražnik že sam umaknil
proti Kočevju, mu je 15. divizija sledila, 18.
divizija pa se je vkrcala v avtomobile in od-
peljala v Cabar, da bi očistila Bloško pla-
noto. 2. maja je štab korpusa ukazal, naj se
15. divizija približa Kočevju in ga 3. maja
zjutraj napade, 18. pa naj zapre cesto Ko-
čevje—Ribnica. Toda prvi napad 15. divi-
zije na Kočevje ni uspel, ker je sovražnik
dobil pomoč, pač pa se je zvečer sam umak-
nil proti Ribnici. 18. divizija je napadala
Grčarice in Gotenico, iz katerih se je so-
vražnik umaknil šele 4. maja. Ta dan je štab
korpusa ukazal divizijama, naj drugi dan
obkolita in osvobodita Ribnico. Ko sta začeli
pritiskati na mesto, se je sovražnik umaknil
proti Velikim Laščam. Umikal se je zelo
hitro, tako da sta mu diviziji komaj sledili.
15. divizija je šla po hrbtu Male gore, čez
Zdensko vas, Račno in Grosuplje, 18. pa na
njeni levi strani proti Velikim Laščam, ki
jih je osvobodila v noči na 6. maj.
Ko je 7. korpus osvobajal Kočevsko, je 29.
divizija 1. maja začela napadati Postojno.
Sovražnik se je s pomočjo topniškega ognja
močno upiral in so boji trajali vse do pol-
noči, ko se je umaknil. Divizija je nato na
pohodu proti Ljubljani osvobodila Rakek
in Planino (3. maja), premagala odpor na
bivši italijansko-jugoslovanski meji pri Kal-
cah (4. maja), osvobodila Logatec (v noči na
5. maj) in do 5. maja prišla na črto Borov-
nica—Vrhnika—Horjul.
Potem ko sta 7. korpus in 29. divizija
osvobodila Višnjo goro, Grosuplje, Pijavo
gorico, Borovnico in Vrhniko, se je sovraž-
nik umaknil na zunanjo obrambno črto okoli
Ljubljane. Ta je tekla čez Sostro—Zadvor—
Orlje (17. SS-pol. polk in bataljon 19. SS-
pol. polka) — Laverca (štirje bataljoni do-
mobrancev) — Babina gorica—Črna vas (ba-
taljon domobrancev) — Bevke—Log—Hor-
jul—Vrzdenec (SS-podoficirska šola). Svoje
položaje na tej črti je lahko branil tudi s
topništvom (4 havbice na gradu, 4 topi na
Golovcu in pri Orljah, 8 topov na Ižanski
cesti in 4 topi na Rožniku).
7. maja so se vse tri divizije približale tej
črti. 15. divizija je zasedla odsek Podlipo-
glav—Št. Pavel—Podmolnik. Bataljon Gub-
čeve brigade je popoldne uničil dva bun-
kerja v Orljah, a se je moral umakniti, ker
mu je sovražnik prišel za hrbet. Ko pa je
prišel na pomoč še en bataljon, sta oba za-
vzela vas, iz katere pa sta se spet morala
umakniti na zahodne obronke Molnika. Po-
noči je brigada odšla na Polico. 18. divizija
je zasedla odsek Laverca—Babina gorica.
9. brigada je osvobodila Ig in imela boje pri
Laverei in Babini gorici. Ljubljanska brigada
se je bojevala pri vasi Sela, ki je večkrat
menjala gospodarja. 8. brigada pa je bila
v bojih pri Orljah. Divizija je imela ta dan
15 mrtvih in 45 ranjenih. 8. maja je sovraž-
nik ves dan obstreljeval njene položaje, a
je kljub temu zavzela Laverco in Orlje ter
vrgla sovražnika na Golovec. Imela je 4
mrtve in 40 ranjenih. 29. divizija je zasedla
odsek Bevke—Log—Horjul—Vrzdenec in za-
vzela Kostanjevico in Log, drugje pa se je
sovražnik še naprej upiral.
Ponoči od 8. na 9. maj je štab korpusa
dal svojim divizijam povelje za prodor v
Ljubljano: 15. divizija naj gre v smeri Lipo-
glav—Podmolnik—Sostro—Stepanja vas, kjer
naj prekorači Ljubljanico in gre dalje proti
železniški postaji ter Zeleni jami; 18. divi-
zija naj gre proti Rudniku in Rakovniku ter
dalje na Ljubljanski grad, od koder se naj
spusti v središče mesta, kjer se bo združila
z enotami 15. divizije; divizija Garibaldi, ki
je že 20. aprila prišla v 7. korpus, pa naj še
naprej ostane v rezervi. I
Jugoslovanska armada pri vojvodskem stolu na
Gosposvctskem polju maja 1945
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
Ta čas pa so se sovražnikove enote že
začele umikati skozi Ljubljano na Gorenj-
sko in so divizije 9. maja zjutraj vkorakale
v Ljubljano.
Mesto, ki je v narodnoosvobodilnem boju
pokazalo toliko požrtvovalnosti in junaštva
kot nobeno drugo mesto v okupirani Evropi
in iz katerega so okupatorji napravili kon-
centracijsko taborišče, je zdaj z veliko ra-
dostjo in neizmernim navdušenjem pozdra-
vilo svoje osvoboditelje. Vanj so se tudi vrnili
najvišji organi osvobodilnega boja na Slo-
venskem, ki jim je ljubljansko prebivalstvo
v prvem letu osvobodilnega boja dajalo svoje
varno zavetje. Prišla je tudi slovenska na-
rodna vlada, ki so jo 5. maja 1945 ustanovili
v Ajdovščini.
Medtem ko je 18. divizija ostala v Ljub-
ljani, je 29. hitela po dolini Save za sovraž-
nikom, osvobodila je Kranj in Škof jo Loko
in drugi dan na črti Radovljica—Tržič pre-
magala zadnji sovražnikov odpor v tej
smeri. 15. divizija je hitela proti Kamniku
in Trojanam, da zapre pot zaostalim sovraž-
nim oddelkom. Dve brigadi sta prišli celo
do Šoštanja in tam razoroževali sovražno
vojsko.
Osvoboditev severozahodne Hrvaške, Šta-
jerske in Koroške. 1. in III. armada sta se
po osvoboditvi SI. Broda in Osijeka ustavili
na črti Drava—Bilogora—Uova—spodnji tok
Une. III. armada je šele po štirih dneh hudih
bojev 30. aprila zlomila sovražnikov odpor
na Bilogori, 4. maja je osvobodila Bjelovar,
5. pa Koprivnico. Sovražnik se je umaknil
na črto Ludbreg—Varaždinske Toplice. Tudi
I. armada je šele po štirih dneh hudih bojev
28. aprila prebila sovražnikovo obrambno
črto na reki Uovi in ogrozila glavno pro-
metno smer proti Zagrebu. Ker bi nadaljnje
prodiranje čez Čazmo v prostor Ivanič
Grada odrezalo vse sovražne sile južno od
Moslavačke gore, je štab 21. gorskega arm.
zbora, ki mu je von Lohr podredil vse enote
pred I. armado, napravil močan protinapad
s štirimi divizijami in vrgel I. armado nazaj
na levi breg Hove. Ko se je armada odpočila,
je nameravala 2. maja nadaljevati ofenzivo,
a se je sovražnik že 30. aprila začel sam umi-
kati.
Ko je II. armada osvobodila Bosansko Gra-
diško in Banja Luko, ji je generalštab JA
24. aprila ukazal, naj pospešeno prodira v
smeri Karlovac—Novo mesto in usmeri del
svojih sil v prostor Ogulina, drugi del pa v
prostor Karlovca. Štab armade je tedaj usta-
novil Unsko skupino divizij (23., 28., 39. in
45.) z nalogo, naj uniči sovražnikove posto-
janke v spodnjem toku Une, prodre v Turo-
polje in napade Karlovac s severozahoda ter
Karlovško skupino divizij (3., 4. in 10.) z
nalogo, naj se skupaj s 4. korpusom premesti
v prostor Tounj—Ogulin—Vrbovsko in osvo-
bodi Karlovac. Unska skupina divizij je v času
od 27. aprila do 2. maja osvobodila B. in H.
Dubico, B. in H. Kostajnico, Dvor na Uni
in B. Novi. Karlovška skupina divizij pa se
je 29. aprila zbrala za napad na Karlovac.
Divizije na krilih bi naj presekale sovraž-
niku umik severno in zahodno od Karlovca,
nato pa ga z osredotočenim napadom uničile
v Karlovcu. 30. aprila so začele napad na
zunanjo obrambno črto, v kateri je bila naj-
pomembnejša postojanka Generalski Stol.
Boji na zunanji obrambni črti so trajali vse
do 5. maja. Ponoči na 6. maj pa so vse divi-
zije začele splošen napad na samo mesto
Karlovac in ga v hudih pouličnih bojih osvo-
bodile do 6. maja, razen severnega dela, iz
katerega se je sovražnik umaknil šele nasled-
njo noč. S Karlovcem je izgubil zadnjo po-
stojanko, ki mu je z juga branila Zagreb in
II. armada je lahko prodirala proti črti
Celje—Kranj.
V tem času so se dogodki v Evropi vrstili
s filmsko naglico. 30. aprila popoldne je
Hitler napravil samomor, 2. maja so se vdale
nemške čete v Berlinu in v Italiji (po pre-
mirju z dne 29. aprila v Caserti), 5. maja
so se vdale nemške čete v severni Nemčiji
in na Danskem, 6. maja so začele veljati do-
ločbe brezpogojne vdaje nemških sil v za-
hodni Avstriji in južnem Bavarskem (armad-
na skupina G), 7. maja so Nemci v Reimsu
podpisali listino o brezpogojni vdaji, ki je
začela veljati 8. maja zvečer ob 23. uri, urad-
no pa so jo potrdili 9. maja ob 0.16. uri v
Berlinu.
Še uro pred podpisom listine o brezpo-
gojni vdaji v Reimsu je novi poglavar nem-
ške države admiral Dönitz ukazal vrhov-
nemu poveljniku južnega prostora general-
feldmaršalu Kesselringu, pod katerega je od
6. maja dalje spadal tudi vrhovni poveljnik
za Jugovzhod generalni polkovnik von Lohr
(temu pa so ta dan podredili II. tankovsko
armado, ki je bila dotlej v armadni skupini
»Jug«), naj takoj ustavi sovražnosti nasproti
zahodnim silam in umakne vojsko pred Ju-
goslovansko in Rdečo armado. In ko je isti
dan ukazal enotam, naj se vdajo, je za po-
gajanja z zahodnimi silami določil koman-
danta 34. arm. zbora v Ljubljani, za poga-
janja z Rdečo armado komandanta II. tan-
kovske armade, nikogar pa ni določil za po-
gajanja z Jugoslovansko armado. Nemška
vojska in vsa izdajalska sodrga se je tako
po 8. maju pospešeno umikala, da bi se čim-
prej prebila v Avstrijo in izognila jugoslo-
vanskemu ujetništvu. Ze 9. maja  so bili
78
ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
sprednji deli sedemstotisočglave vojske pri
Celju, toda zaščitnice so se umaknile šele iz
Zagreba. Vse štiri jugoslovanske armade so
hitele, da jo obkolijo in zajamejo.
III. armadi, ki je 6. maja osvobodila Lud-
breg in Križevce, drugi dan pa napadla in
osvobodila Varaždin in Varaždinske Toplice,
je generalštab JA ukazal, naj čim hitreje
prodira v smeri Maribor—Dravograd—Celo-
vec, da zapre jugoslovansko-avstrijsko držav-
no mejo in sovražniku onemogoči umik v
Avstrijo. 8. maja je bila še na hrvaških tleh,
9. maja pa so njeni sprednji deli prišli do
Ptuja, drugi dan pa do MarilDora, iz katerega
se je sovražnik že prej umaknil, od tu jih
je štab armade poslal na jugoslovansko-
avstrijsko državno mejo.
Najsevernejšo zaporo so sestavljale enote
IV. operativne cone. Del 14. divizije (1. in 2.
brigada) je 5. maja začel napadati Črno in
Žerjav, drugi del (6. brigada) pa Zagorje v
Revirjih. Drugi dan je bila Črna osvobo-
jena, brigadi pa sta v pohodu na sever do-
segli jugoslovansko-avstrijsko državno mejo.
8. maja sta prišli do Železne Kaple in na-
prej do Žitare vesi, kjer sta imeli hude boje
s 14. SS-divizijo (ukrajinsko), ki se je med
prvimi umaknila s Štajerske na Koroško.
9. maja je Koroški odred, ki je 6. maja osvo-
bodil Borovlje, prišel prvi v Celovec. Kmalu
za njim sta prišla še dva bataljona motori-
ziranega odreda IV. armade, ki je 3. maja
odšel iz Bazovice preko Ajdovščine, Gorice,
Tolmina, Kobarida, Kranjske gore na Koro-
ško in tako predstavljal vrh levega kraka
velikih klešč. Brigadi IV. operativne cone
sta prišli v Sinčo ves, Pliberk in Velikovec,
kjer sta razoroževali 14. SS-divizijo. Nato je
1. brigada odšla nazaj proti Güstau ju, ka-
mor je do 12. maja prišla še 6. brigada. Ker
so nemške in kvislinške enote pritiskale proti
Dravogradu in Guštanju, je štab III. armade
poslal tja 51. divizijo in dele 36. divizije, ki
sta ponoči zasedli položaje okrog Dravogra-
da. Tako je bila 12. maja v prostoru Dravo-
grada postavljena močna zapora, ki naj od-
bije vsak sovražnikov poskus preboja v
Avstrijo.
I. in II. armada sta ta čas sestavljali južni
del obroča in pritiskali sovražnika proti se-
veru. I. armada je 6. maja dosegla črto Sv.
Ivan—Žabno—Čazma—Ivanic Grad in se v
široki fronti približevala Zagrebu, ki ga je
sovražnik branil na črti Komin—Sv. Ivan
Zelina—Lonjica—Božjakovina—Dugo selo.
Isti čas so se približevale Zagrebu tudi štiri
divizije II. armade, ki so prej sestavljale
Unsko skupino divizij. Na pohodu od spod-
njega toka Une proti Zagrebu so 5. maja
osvobodile Petrinjo in Sunjo, v noči na 6. maj i
pa Sisak. 8. maja ob II. uri je 45. divizija
brez boja prišla v Zagreb, popoldne je pri-
šla tudi 39. divizija, drugi dan pa 1., 6. in
21. divizija I. aVmade. Drugi del II. armade
(štiri divizije, ki so bile prej v Karlovški
operativni skupini divizij) pa so 7. maja i
odšle proti Brežicam, Krškemu, Samoboru,
in Metliki.
10. maja je I. armada nadaljevala zasledo-
vanje sovražnika čez Hrvaško Zagorje in
Kozjansko proti Celju. Na poti je razorože-
vala sovražne enote (41. pehotno divizijo pri
Klanjcu, dele 181. pehotne divizije pri Kra-
Ijevcu) in 12. maja prišla v Celje. Od 12.
do 15. maja so njene enote razoroževale so-
vražnika v prostoru Celje—Šoštanj—Slovenj
Gradec in čistile Kozjansko.
Glavnina II. armade pa je prodirala po
dolini reke Save in po Dolenjskem in 11. ma-
ja v prostoru Brežice—Zidani most zajela
7. SS-divizijo in 373. legionarsko divizijo.
Tako je Jugoslovanska armada popolno-
ma obkolila okrog 700 tisoč nemških vojakov
pod poveljstvom vrhovnega poveljnika za
Jugovzhod general, polkovnika von Lohra.
Ta je že 10. maja prispel v Braslovče.
Ko sta dve brigadi 14. divizije pod vodstvom
politkomisarja divizije Ivana Dolničarja
hiteli iz doline reke Save čez Menino planino
in Savinjsko dolino proti Koroški, sta v Sa-
vinjski dolini ustavili skupino avtomobilov,
ki se je peljala proti Radmirju. Bila je del
leve pobočnice sprednjih delov von Löhrove
vojske. Povedala jim je, da je von Lohr s
svojim štabom v Braslovčah. Še isti dan do-
poldne je patrulja privedla nemškega ma-
jorja, ki je zahteval »predstavnika Titove
vojske«, da bi mu izročil von Lölirovo pismo.
Löhrov štab na pogajanjih v Topolščici 10. maja 1945
79
KRONIKA     ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
Von Lohr je v pismu pozival »predstavnika
Titove vojske« na razgovor v Braslovče, da
bi se dogovorili o nadaljevanju njegovega
umika. Sprejeli so vabilo na' razgovor, toda
ne v Braslovče, kot je to želel von Lölir,
temveč v Letuš, ki je za vsako stran pomenil
pol poti. Ko so se ob 13. uri sešli v gostilni
ob mostu, je imel von Lohr s seboj dva gene-
rala in nekaj višjih oficirjev. Politkomisarju
14. divizije je izjavil, da je pripravljen iz-
ročiti večjo količino orožja in prevzeti od-
govornost, da bodo njegove enote disciplinira-
no zapustile jugoslovansko ozemlje. Za to
»uslugo« pa je zahteval neoviran umik svoje
vojske po vseh poteh, češ da njeno število
znaša okrog 300.000 mož, hrane pa ima še
samo za tri ali štiri dni. Hotel je, da vsak
deseti vojak obdrži puško, vsak oficir in
podoficir pa pištolo, da za prevoz hrane
ostane določeno število avtomobilov, za za-
ščito umika pa za vsak kilometer kolone
tank ali oklepni avto. Politkomisar divizije
mu je pojasnil pogoje brezpogojne vdaje
nemške vojske in ga povabil v štab IV. ope-
rativne cone v Topolščici. Po omahovanju je
končno pristal na nov razgovor in odredil,
da se umik ustavi. Na štabu cone je v na-
vzočnosti politkomisarja cone Matevža Hace-
ta in načelnika štaba Pera Brajovica pristal
na vdajo. O tem je štab cone še isti dan po-
ročal Glavnemu štabu Slovenije:
»Danes je prišel v štab cone komandant
južnovzhodne armade generaloberst Lohr s
kompletnim štabom. V svoji armadi ima
700.000 mož ter je izvršil predajo svoje ar-
made. Od teh je tri sto tisoč na Sp. Štajer-
skem — pet nemških divizij, dve kozaški
diviziji in tri hrvaške legije. 10. 5.«
Razoroževanje nemške vojske pa je v za-
četku potekalo zelo počasi, ker ni bilo do-
volj naših enot. To okolnost in pa odsotnost
štaba cone, ki je odšel na Koroško, je von
Lohr izkoristil in 12. maja popoldne ukazal
koloni, ki je bila med Šoštanjem in Šmart-
nim ob Paki, naj krene dalje proti Črni in
tudi sam odšel z njo. Tedaj je komandant
cone Peter Stante-Skala poklical kapetana
Načeta Mikliča in mu naročil: »Vzemi moč-
no spremstvo, tu imaš naslov ulice in vile
v Velikovcu, v kateri je skrit von Lohr!«
Kapelan Miklič je nato z avtomobili odhitel
v Velikovec in aretiral von Lohra in njegov
štab.
Po von Löhrovem pobegu je 13. in 14. maja
prišlo do hudih bojev pri Dravogradu. 51.
divizija z delom 36. in 14. divizije je 13. maja
ob 11. uri začela splošni napad s težiščem
proti Slovenjemu Gradcu. Boj je trajal ves
dan. Zvečer je sovražnik zbral sile in prešel
v protinapad v smeri dravskih mostov, da
bi se prebil na levi breg Drave. Ze je tri
brigade potisnil na levi breg, a so te kljub
temu obdržale oba mosta in majhen mosto-
bran na desnem bregu. Boj je trajal vso noč
na 14. maj. Ta čas pa sta dela 51. in 14. divi-
zije v prostoru Poljane—Pliberk razorožila
in ujela nemško 104. divizijo. Ker je sovraž-
nik del sil usmeril proti Poljanam, da bi se
prebil v Pliberk in ko je štab 16. divizije
spoznal, da s frontalnim potiskanjem sovraž-
nika proti Celju ne bo mnogo dosegel, je
sprejel sklep, naj se glavnina divizije takoj
natovori na avtomobile, ki so jih v prejšnjih
dneh zaplenili, in naj se po ovinku čez Celje,
Ljubljano, Jezersko in Žitaro ves prepelje
v prostor Pliberka, da bi z jugozahoda za-
prla obroč okrog sovražnika. Sovražnik v
prostoru Dravograda se je še dalje upiral,
zato je 17. divizija prešla v napad in osvobo-
dila Slovenj Gradec, nato pa v pohodu proti
Dravogradu prišla do Bukovske vasi, ta čas
pa je 51. divizija osvobodila Poljane in Gu-
štanj. Ko so sovražnika stisnili v ozek obroč,
je okoli 25 tisoč sovražnih vojakov položilo
orožje.
Ko so enote III. armade razorožile to so-
vražnikovo skupino, so 15. maja prešle v na-
pad na skupino v prostoru Črna—Mežica—¦
—Košutnik, ki je še skušala zbežali proti
Pliberku. Kmalu se je moralo vdati okoli
trideset tisoč ustašev in četnikov. Med ustaši
je bilo 12 generalov, med četniki pa črno-
gorsko četniško vodstvo.
Tako se je druga svetovna vojna v Jugosla-
viji končala šele 15. maja 1945. Ta dan se je
vdala zadnja večja sovražnikova skupina.
Jugoslovanski narodi so pod vodstvom Ko-
munistične partije Jugoslavije zmagoslavno
dokončali osvoboditev svoje domovine in za-
čeli iti naproti novemu, lepšemu življenju.
OPOMBE
Literatura: Završne operacije za oslobodjepje Jugoslavije
1944—1945, Beograd 1957; Oslobodilački pohod na Trst, Beo-
grad 1952; Radivoje Jovanovic: Ofanziva Narodnooslobodi-
lačke vojske za konačno oslobodjenje Srbije, Vojnoistoriski
glasnik, Beograd, 2—3, junij 1935 (navajam: VIG); Fabijan
Trgo; Oslobodjenje Dalmacije (septembar—decembar 1944
godine), VIG; Mihailo Apostolski: Oslobodjenje Makedonije,
VIG; Boško Djuričkovič: Kratak pregled borbi za oslobo-
djenje Črne gore krajem 1944 godine. VIG; M. Chassin:
Istorija drugog svetskog rata, Beograd 1953.
Viri: Povelja štaba 7. korpusa 29. 4., 30. 4., 2. 5., 4. 5.
in 9. 5. 1945; poročilo štaba 7. korpusa z dne 14. 5. 1945;
povelja štaba 15. divizije 30. 4., 1. 5., 2. 5. in 4. 5. 1945;
dnevna poročila štaba 15. divizije od 6. do 15. 5. 1945; me-
sečno operacijsko poročilo štaba 18. divizije z dne 13. 5. 1945;
depeše IV. operativne cone Glavnemu štabu Slovenije od 8.
do 15. 5. 1945; poročilo štaba 14. divizije z dne 28. 10. 1945;
Ivan Dolničar-janušik: Kapitulacija von Lohra in njegove
vojske. Delavska enotnost, 2. 12. 1949; poročilo štaba 30. di-
vizije 4 . 5. 1945; poročila štaba 31. divizije 3.-5. 5. 1945;
poročili Operativnega štaba za zahodno Primorsko 17. in
18. 5. 1945. Vse arhivsko gradivo je v arhivu Inštituta za
zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani.
80
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
RAZKROJ FEVDALNE AGRARNE STRUKTURE IN PREHOD
NA INDIVIDUALIZIRANO KMETIJSTVO NA KRANJSKEM
MARIJAN BRITOVSEK
Razprava je povzetek doktorske diserta-
cije, ki jo je pisec uspešno obranil dne 16.
maja 1960 na univerzi v Ljubljani. S tem
omogočamo širšemu krogu naših bralcev, da
se seznanijo s tistimi problemi naše agrarne
zgodovine, ki do sedaj še niso bili temeljiteje
obdelani. tt   j   -j
Uredništvo
I.
Disertacija obravnava v glavnih obrisih
pravni položaj in vlogo srenjskih skupnosti
v fevdalnem gospodarstvu, pomen in raz-
prostranjenost gozdnih in pašnih služnosti
od XVI. do XVIII. stoletja ter v tej zvezi v
glavnih potezah osvetljuje položaj in stanje
živinoreje v pašniško gospodarskem sistemu.
Težišče razprave je prikazovanje razkroja
fevdalne agrarne strukture in nastajanje in-
dividualiziranega kmetijstva, ki se je pri-
čelo uveljavljati zlasti v fiziokratskem ob-
dobju z razdeljevanjem srenjskih pašnikov
in gozdov ter je doseglo svoj višek z operaci-
jami pri odkupu in uravnavi zemljiških
dolžnosti.
Tema je razdeljena na naslednja poglavja:
1. Razdeljevanje srenjskih pašnikov in go-
zdov, 2. Gozdne služnosti na Kranjskem, 3.
Pašne služnosti na Kranjskem, 4. Odkup in
uravnava zemljiških dolžnosti.
Poglavje o »Razdeljevanju srenjskih paš-
nikov in gozdov« sem razdelil na troje ob-
dobij:
1. prvo obdobje zajema razdobje do terezi-
janskih reform, ko so zemljiški gospodje po-
nekod svojevoljno ali sporazumno s podlož-.
niki izvajali te operacije:
2. fiziokratsko obdobje obsega razdobje, ko
je v te odnose z nizom uredb prvič posegla
fevdalno-absolutistična država;
3. tretje obdobje obravnava dobo po bur-
žoaznodemokratični revoluciji 1848, ko je
razvoj agrarnega kapitalizma zahteval do-
končno odpravo srenj.
1. Nastanek in pravni položaj srenj je v
prvem obdobju historično dokaj nejasen in
kontroverzen. Točnejšo sliko za naše predele
bi si bilo mogoče ustvariti le s pritegnitvijo
še neobjavljenih vaških, župnih in alpskih
redov, ki se hranijo v avstrijskih arhivih,
kar pa že presega okvir mojega preučevanja.
Srenjske skupnosti, soseske, so imele svoj
izvor deloma v predfevdalni agrarni struk-
turi, deloma so nastajale v zgodnjem sred-
njem veku. Glede nastanka in notranjega
razvoja srenj ter vloge zemljiških gosposk
pri oblikovanju političnega in gospodarskega
ustroja srenj obstajajo v historični literaturi
različni pogledi. Starejši nemški in avstrij-
ski raziskovalci, zlasti pravni zgodovinarji
so bili mnenja, da je ostal gospodarski in
politični ustroj srenjskih skupnosti v zgod- '
njem srednjem veku od njihovega nastanka
naprej nespremenjen in da zemljiške gospo-
ske niso imele nobenega vpliva na njihov
razvoj. Novejša Dopscheva raziskovanja pa
so dovedla do nasprotnih rezultatov. Na
osnovi številnega listinskega gradiva, pred-
vsem pravnih napotil, je dokazal, da srenje
(marke) v razdobju nastajanja pravnih na-
potil, od XII. do XV. stoletja niso bile po-
vsem svobodne, ampak so bile v svojem delo-
vanju podrejene zemljiškim gosposkam in
od njih odvisne. Z nastajanjem podložniške-
ga razmerja so pravice podložnikov do srenj
slabile, pravice zemljiških gospodov pa so
se krepile. V številnih napotilih je bilo po-
udarjeno, da so si vaščani pridobili pravico
do izkoriščanja srenje le po milosti zemljiške
gosposke. Te pravice so si pridobili na raz-
lične načine: s podelitvijo, z zamenjavo ali
z nakupom zemljiške gosposke. Večkrat se
je tudi dogajalo, da je bila njihova posest
pridobljena brez pravnega naslova, z za-
staranjem in z uzurpacijo zemljiškogospo-
skega zemljišča. Zemljiške gosposke se v
zgodnjem srednjem veku niso preveč, pri-
zadevale, da bi uveljavljale svoje pravice do
srenj, temveč so prepuščale pašnike in go-
zdove v izkoriščanje podložnikom. Njihov
odnos do srenjskega zemljišča je bil toleran-
ten, ker je bilo v interesu zemljiških gosposk,
da podložnikom omogočijo izkoriščanje srenje
in podprejo težnje kmetov po krčenju gozdov,
ker jim je to prinašalo določene dohodke. Do-
gajalo se je tudi, da so si podložniki prilastili
zemljiškogosposke gozdove in jih proglasili
za srenjske. Takšni poskusi osamosvojitve
srenjskih skupnosti od zemljiških gosposk
so bili zelo pogosti: s tem pa se je višja last-
ninska pravica gosposk do srenj oslabila.
Pod vplivom gospodarskih razmer se je
ustroj srenj na območju nemškega pravnega
ozemlja, v katerega okvir je spadala tudi
Kranjska, pričel v XV. in XVI. stoletju spre-
minjati. Zemljiškim gosposkam je ponekod
uspelo, da so si prilastile vedno večje pravice
do srenjskih pašnikov in gozdov, podložnim
kmetom pa je marsikje ostala le užitna pra-^
81
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
vica, ki so jo z recepcijo rimskega prava pri-
čeli razvijati v Servitute. Proces prilaščanja
srenjskih pašnikov in gozdov ter nastajanje
servitutov je potekal na območjih posamez-
nih zemljiških gosposk zelo različno. Z na-
stajanjem novih družbenih plasti kmečkega
polproletariata in proletariata (gostačev, ko-
čarjev, podružnikov) so se odnosi v srenjah
pričeli spreminjati. Soseske so pravico do
paše in lesa na srenjskem zemljišču dovolje-
vale le tistim, ki so imeli svoj hlev in ognji-
šče. Zaradi pomoči gostačev, dninarjev in
kočarjev pri obdelavi podložniških polj jih
niso mogli povsem izključiti od izkoriščanja
srenjskih pašnikov in gozdov. Zato se je po-
nekod uveljavilo pravilo, da so gostači in
kočarji lahko izkoriščali srenjske pašnike s
predhodnim dovoljenjem soseske. Med go-
stače so prištevali tudi dninarje in hlapce,
ki so jih gosposke in podložniki uporabljali
za delovno silo. V okviru srenj se je pričelo
oblikovati  članstvo  dveh  kategorij.   Stari
člani so imeli neomejeno pravico do paše
in lesa, drugi pa le omejeno pravico, ki je
bila vezana na predhodno dovoljenje celotne
soseske. Smeli so n. pr. pobirati v gozdu od-
padni les, niso pa smeli sami sekati; imeli so
pravico pasti drobnico, ne pa tudi govejo
živino in konje itd. Vendar so te pravice od
gosposke do gosposke močno variirale. Za-
konski predpisi na osnovi recepcije rimskega
prava so zemljiškim gosposkam omogočili,
da so omejevale služnostne pravice le na
stare prebivalce, kar je hkrati tudi nepo-
sredno  vplivalo na  izoblikovanje  mnogih
srenjskih predpisov in statutov, posebno v
alpskem pašnem območju. Številni ohranjeni
vaški in alpski redi za Koroško in Štajersko
nam to dokazujejo. V teh redih je bilo pod-
ložnikom predpisano število in vrsta živi-
ne, ki so jo smeli pasti na alpskih pašnikih.
Obseg izkoriščanja srenjskega zemljišča so
posameznim hubam običajno odmerjali po
njihovi velikosti. V planinskih pašnih pre-
delih je ponekod imela vsaka kmetija do-
ločeno število deležev, po katerih so odmer-
jali število živine, ki so jo smeli pasti na
srenji, in količino lesa, ki so ga dobivali iz
srenjskih gozdov ter obveznosti do srenjske
skupnosti (popravilo poti, ograj itd.). Na
splošno lahko trdimo, da so bili na območju
posameznih srenj srenjski predpisi odvisni
od   obsega   pašnikov,   gostote   naseljenosti
kmečkega prebivalstva ter števila njihove
živine. Pri posameznih podložnikih ali celih
soseskah so se v XVII. in XVIII. stoletju med
seboj močno prepletale oblike srenjskih in
služnostnih pravic do paše in lesa. Ti odnosi
so zlasti pregledno razvidni v rektificiranih
dominikalnih aktih in rustikalnih tabelah, iz
katerih je mogoče razbrati točno sliko fev-
dalne agrarne strukture, predvsem glede na
obseg razprostranjenosti srenj, pašnih in
gozdnih servitutov v fevdalnem gospodar-
stvu. Na področju posameznih graščin, zem-
ljiških gosposk in cerkvene posesti so imeli
ponekod podložniki hkrati pravico do lesa
in paše tako na srenjskih kot na služnostnih
pašnikih in v gozdovih, drugod so podlož-
niki imeli to pravico omejeno le na srenjske
ali služnostne pašnike in gozdove. Proces
individualizacije kmečke posesti, t. j. pri-
ključevanje gozdnih in pašnih površin v
individualno uporabo posameznim hubam je
takrat zavzemal še neznaten obseg. Le redki
so biH podložniki, katerih posest je dosegla
takšno stopnjo ravnovesja ornih, pašnih in
gozdnih površin, da so bili gospodarsko po-
vsem neodvisni od srenjskih ali shižnostnih
pravic. Stanje na srenjskih pašnikih in v
gozdovih je bilo na splošno zelo slabo. Indi-
vidualizirani rustikalni in srenjski gozdovi
so bili v pretežni večini zelo razredčeni in
opustošeni. Upravičenci so dobivali iz srenj-
skih gozdov v glavnem le les za kurjavo in
steljo in jih imeli le še za pašo. Boljšega
gradb. lesa v njih že ni bilo več dobiti.
Srenjski pašniki so bili prav tako v brez-
upnem stanju. Večji del so bili slabi in pre-
puščeni sami sebi. Živina na njih pa je bila
izpostavljena stalnim okužbam. Posebno za-
nimivo sliko o razmerah na srenjskiii pašni-
kih nudijo odgovori na nagradno vprašanje,
ki ga je razpisala Kranjska kmetijska družba
1767 »Ali so srenjski pašniki v deželi škod-
ljivi ali koristni in kako bi jih najlaže in
najprej odpravili, oziroma kako naj bi se
naredili koristni«. Vsem odgovorom je bilo
skupno, da so se njihovi avtorji zavzemali
za razdelitev srenjskih pašnikov, uvajanje
krmnih rastlin in za racioimlnejšo hlevsko
rejo. Ti odgovori so bili dejansko izraz
pojmovanja zelo ozkega kroga fiziokratsko
usmerjenih ljudi iz vrst fevdalnega plemstva
in višjega uradništva terezijanske dobe. Za-
radi globokih spon fevdalne agrarne struk-
ture Kranjska v tem obdobju ni mogla s pri-
dom uresničevati novih gospodarskih na-
zorov. Podložna in graščinska posest sta bili
v gospodarjenju še tako zaostali, da jim je
bil smisel za racionalnejše oblike kmetijstva
bolj tuj. Mali kmetje in kočarji, katerih go-
spodarstvo je bilo izključno navezano na
srenjske pašnike, so bili z njihovim razdelje-
vanjem zelo prizadeti, predvsem ker niso
imeli sredstev za prehod na hlevsko rejo.
Nasprotno pa so bili nekateri redkejši zem-
ljiški gospodje in celaki mnenja, da je ne-
racionalno izkoriščati za pašnike zemljo, ki
bi jo mogli s svojimi sredstvi obdelovati.
82
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
2. Država je sprva skušala novi način go-
spodarstva uvesti s silo, s pomočjo zakono-
daje in kmetijske družbe. Pri tem so jo
vodile fiziokratske težnje, da bi ustvarili z
razdelitvijo srenjskili pašnikov in z uvaja-
njem krmnih kultur, posebno detelje, pogoje
za uvedbo racionalnejše hlevske reje. V last-
ninske razmere na srenjskih pašnikih je
prvič globlje posegel patent z dne 5. novem-
bra 1768 z zahtevo, naj jih v roku enega leta
razdele. Odrejeno je bilo, naj v čeških in
avstrijskih deželah razdelijo vse srenjske
pašnike, ki so jih izkoriščali podložniki sami,
ali skupno z zemljiškimi gosposkanii. Kot
glavna razloga za razdelitev sta bila navede-
na majhna donosnost in razširjanje kužnih
bolezni. Po patentu je bilo predvideno, naj
bodo pri dodelitvi deleži posameznih upra-
vičencev v sorazmerju z velikostjo posestva.
Razdelitvene operacije pa so bile prepuščene
upravnemu aparatu: magistratom, okrajnim
gosposkam itd. Ako bi gosposke ne izvedle
razdelitve v določenem roku, je patent po-
oblaščal kresijske urade, da izvedejo razdeli-
tev srenjskih pašnikov na račun prizadetih
gosposk. V patentu je bil predviden tudi pri-
silni odvzem zemljišč vsem tistim, ki bi iz
malomarnosti opuščali kultiviranje dodelje-
nih delov, in kazni za tiste, ki bi po razdeli-
tvi še vedno pasli živino na razdeljenih paš-
nikih. Da bi se zagotovila paša drobnici, je
bilo v patentu določeno, naj se izvzamejo
v vsakem kraju od razdelitve določeni deli
suhih pašnikov ter naj ostanejo po potrebi
nerazdeljeni za pašo drobnice; hkrati pa je
bila pod denarno kaznijo prepovedana paša
goveje živine na teh pašnikih. Po patentu so
bili od razdelitve prav tako izvzeti pašniki
v goratih in alpskih predelih. Da bi dvignili
interes za racionalnejše obdelovanje tal na
razdeljenih zemljiščih, so bile za dobo 10 let
zmanjšane dajatve s teh zemljišč. Da bi
živina zaradi razdelitvenih operacij ne trpela
pomanjkanje krme, je patent priporočal
podložnikom, naj na strniščnih poljih v bli-
žini domov sejejo čim več detelje in drugih
krmnih rastlin. Naslednjega leta so razde-
ljene srenjske pašnike s posebnim ukazom
oprostili za 30 let desetine in odredili, da se
morajo novi deleži v zemljiških knjigah pri-
pisati k posestvom kot njihovi neločljivi deli.
Uredbi z dne 24. marca in 23. avgusta 1770
sta dajali podrobnejša navodila za razdeli-
tev. Prepletanje različnih oblik agrarnih
skupnosti, srenjskili in servitutnih pašnikov,
je nedvomno zahtevalo mnogo preciznejšo
in gospodarskemu razvoju posameznih dežel
bolj prilagojeno zakonodajo.
Po patentu z dne 24. marca 1770 so bili
lastniki razdeljenih srenjskih j^ašnikov po- j
novno oproščeni desetine za 30 let; do- •
voljeno jim je bilo tudi, da jih ogradijo in i
zaščitijo pred divjačino.
V pojasnilu k patentu z dne 24. marca i
1770 je bilo ponovno določeno, naj bodo ;
deleži posameznih upravičencev v sorazmer- i
ju z velikostjo posestva. Od razdelitve so ;
bili izvzeti gozdni, močvirnati in hriboviti \
predeli ter taki srenjski pašniki, ki bi bili
za razdelitev med vse upravičence premajh- ;
ni. Ob razdelitvi naj bi dobili svoj delež i
tudi župnik, šolski upravitelj in vaški roko-1
delci v sorazmerju s posestjo ali številom i
glav živine;  obdržali bi tudi pravico do
skupne paše drobnice na zato določenih kra-
jih, kar je bilo predvideno tudi že v patentu ;
z dne 5. novembra 1768. Ako je imela na^
srenjskem pašniku  pravico do paše tudi
zemljiška gosposka, ji je po uredbi ob raz-
delitvi pripadala polovica pašnika. Močvir- ]
nate pašnike bi bilo treba pred delitvijo naj- :
prej izsušiti. Če bi ob razdelitvi preostal i
kak kos zemljišča, naj bi pripadel kakemu \
celaku. Nižjim upravnim organom je bilo \
naročeno, naj izdelajo podrobnejša navodila!
za razdelitev.
Naslednja uredba z dne 14. marca 1771 je
dopolnjevala predhodno. Določeno je bilo,
da gosposke, ki niso imele na srenjskih paš-
nikih pašne pravice, ob razdelitvi ne dobe
ničesar. Ako pa je bila njihova pašna pra- i
vica omejena le na nekaj glav živine, naj jim i
ob razdelitvi pripade delež v sorazmerju •
s številom glav živine. Po uredbi z dne 4. ja-
nuarja 1780 je bilo ponovno določeno, naj
se do konca aprila istega leta srenjski paš-¦
niki razdelijo. Dominijem je bilo naročeno, j
naj dostavijo do tega roka okrožnim uradom
razdelitvene sezname  in  tehtne pripombe
glede še nerazdeljenih srenjskih pašnikov, i
V nasprotnem primeru bodo razdelitvene 1
operacije povzeli okrožni uradi na stroške |
dominijev. i
Kljub strogim patentom pa je razdelje- ,
vanje le počasi napredovalo. Na Dolenjskem :
je n. pr. ostalo do 1. 1785 še nerazdeljenih \
342 srenjskih pašnikov. V patentu z dne ]
17. aprila 1784 je bilo ponovno predpisano, \
da se morajo srenjski pašniki v roku enega j
leta razdeliti. Ponovno je bila izražena grož- j
nja, da bodo razdeljene pašnike lastnikom ;
odvzeli, če jih ne bodo obdelovali in jih po- \
delili drugim, pa čeprav kočarjem. Vendar i
je ostalo le pri grožnjah. i
Sporedno s predpisi o razdelitvi srenjskih 1
pašnikov so izdali tudi vrsto uredb o raz- i
delitvi srenjskih gozdov. Predpisano je bilo,
naj jih v roku dveh let na osnovi žreba raz-
dele med srenjske upravičence. Zemljiškim
gosposkam pa je bilo ukazano, naj še na-
83
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
dalje nadzirajo izkoriščanje teh gozdov. Raz-
deljevanje srenjskih gozdov je imelo za po-
sledico še večje opustošenje gozdov. Zato so
v začetku XIX. stoletja razdeljevanje pre-
povedali.
Pri razdeljevanju srenjskih pašnikov in
gozdov je fevdalnoabsolutistična država upo-
števala predvsem koristi velikih in srednjih
posestev, pravice malih kmetov, kočarjev in
dninarjev pa je s predpisi zelo omejila. Po-
udariti je treba, da se na Kranjskem zemlji-
ški gospodje zaradi majhnega interesa za
novi način gospodarstva niso dosti zavze-
mali za razdeljevanje. Podložniki so dode-
ljene dele večinoma še naprej izkoriščali kot
srenjske pašnike.
Z izidom razdelitvenih patentov se je mar-
sikje na območjih posameznih srenj položaj
malih kmetov, kočarjev in osobenkov zelo
poslabšal. Pri razdeljevanju srenjskih zem-
ljišč so po predpisih patenta upoštevali
predvsem velikost posesti. Največ so dobile
graščine in celaki, manjšim kmetom in ko-
čarjem pa so dodelili najmanjša in najslabša
zemljišča. Na splošno so se razdelitvene ope-
racije na Kranjskem razvijale počasi, v
vzdušju patriarhalnih razmer fevdalnoabso-
lutističiie države, čeprav je država skušala
s silo uvesti svoje gospodarske poglede.
Kranjski stanovi niso kazali prevelikega
interesa za razvoj racionalnejših oblik kme-
tijstva in zato od razdelitvenih operacij niso
pričakovali posebnih koristi. Ljubljanski
okrožni urad pa je bil mnenja, da so pred-
stavljali glavno oviro pri razdeljevanju pre-
pleteni odnosi pašnih in gozdnih pravic, ki
so na istem zemljišču pripadali različnim
gosposkam. Postojnski okrožni urad je po-
ročal, da na njihovem področju zaradi velike
kamenitosti ni prišlo do razdeljevanja srenj
da so jih še nadalje uporabljali za skupno
pašo. Po navedbah novomeškega okrožnega
urada so na njihovem območju nekatere paš-
nike že razdelili, mnoge pa so še po razdeli-
tvi pustili skupaj. Glavni razlog zato je bilo
siromaštvo podložnikov, ki jim je onemo-
gočalo, da bi lahko spremenili slabša zem-
ljišča v orne površine. Čeprav kmetje in
zemljiške gosposke večinoma srenjskih paš-
nikov na Dolenjskem in Notranjskem niso
razdelile, je bil za posamezne družbene plasti
obseg pravic s patenti točno predpisan. Ko-
čarji in gostači so glede srenjske paše in
lesa postali povsem odvisni od uvidevnosti
ali dobrohotnosti gospodarsko močnejših
članov srenje. Prisilne razdelitvene akcije so
ponekod koristile predvsem zemljiškim go-
spodom, ki so arondirali svoja posestva z
dobljenimi srenjskozemljiškimi kompleksi.
Podložniki so ponekod dodeljene jim dele
takoj vključili med orne površine, kar je
imelo za posledico, da je zaradi pomanjka-
nja gnoja donosnost zelo padla. Nenačrtni
in preuranjeni razdelitvi je sledila še večja
razmetanost zemljišč.
Zaradi neuspeha pri razdeljevanju srenj-
skih pašnikov je vlada morala opustiti pri-
silne ukrepe in je v dekretih 14. oktobra 1808
in 26. decembra 1811 postavila razdelitev na
prostovoljno osnovo. Razdeljevanje srenjskih
pašnikov je v prvi polovici XIX. stoletja zelo
počasi napredovalo, zlasti še od kar je bilo
postavljeno na prostovoljno osnovo. Z vrsto
predpisov so skušali pašo na srenjskih paš-
nikih vskladiti s koristmi živinoreje. Prepo-
vedali so spomladansko pašo, jesensko pašo
pa so omejili le na suhe travnike od 29. sep-
tembra naprej. Ti predpisi so se, kot je iz
poročil posameznih okrajnih gosposk raz-
vidno, le delno izvajali. Leta 1832 je bilo
na področju novomeškega in postojnskega
okrožja še 95.545 oralov nerazdeljenih srenj-
skih pašnikov. Zaradi majhnega zanimanja
so razdelitvene operacije v predmarčni dobi
zelo počasi napredovale. V razdobju po iz-
vedbi katastralnih merjenj (1824—1828) do
1. 1843 je večina okrajnih gosposk poročala
ljubljanskemu okrožnemu uradu, da na nji-
hovem področju ni prišlo do razdeljevanja
srenjskih zemljišč. Izjema sta bili le okrajni
glavarstvi Radovljica in Ljubljana-okolica.
Podobna poročila so poslale tudi okrajne go-
sposke novomeškemu in postojnskemu okrož-
nemu uradu. Razdeljevanju srenjskih paš-
nikov in gozdov so pričele tudi »Novice« po-
svečati večjo pozornost. Pozivale in prepri-
čevale so podložnike, naj začno z razdelje-
vanjem.
*
Novo nastale razmere v pomarčni dobi so
vnesle v odnose srenjskih skupnosti vrsto
sprememb. Velika večina srenj ni imela ni-
kakih uprav, statutov ali predpisov, ki bi
določali obseg užitnih pravic članov, po-
samezniki so ne glede na koristi drugih čla-
nov brezobzirno izkoriščali gozdove in paš-
nike. Trdnejša organizacijska povezanost in
doslednejše izvajanje starih predpisov sta se
obdržali le pri nekaterih soseskah v alpskih
predelih. Po provizoričnem občinskem pa-
tentu z dne 18. marca 1849 so srenje upravno
podredili novo nastalim političnim občinam.
Članom soseske so še naprej priznali užitne
pravice na občinskih zemljiščih in pred-
pisali, da nihče ne sme v večjem obsegu iz-
koriščati občinskega zemljišča, kot mu je
potrebno za kritje lastnih potreb. Nove poli-
tične občine so s temi predpisi prevzele ob-
veznost v zaščiti užitnih pravic članov nek-
84
ČASOPIS     ZA    SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
danjih agrarnih skupnosti. Delitev občinskih
hodno dovoljenje deželnega zbora, razdelitev
občinskih gozdov pa je bila po gozdnem
zakonu z dne 3. decembra 1852 možna le z
odobritvijo deželnega glavarstva.
Z občinskim zakonom so bile zaščitene
predvsem koristi velikih in srednjih kmetov.
Po občinskih volilnih sistemih 60 let XIX.
stoletja je prišla uprava občin povsem v
roke gospodarsko močnejših družbenih pla-
sti. Malim posestnikom in kočarjem je bila
po zakonu še nadalje priznana užitna pra-
vica do lesa in paše, prepuščena pa je bila
presoji občinskih svetov, ki so običajno šči-
tili le koristi gospodarsko močnejših občanov
in veleposestnikov. V okviru novih političnih
občin so se ponekod družbena nasprotja ob
vprašanju izkoriščanja srenjske paše in go-
zda zelo zaostrila. To je prišlo posebno do
izraza tam, kjer so revnejše sloje v živo za-
dele že servitutne agrarne operacije. Proces
vedno močnejše iiidividualizacije kmetijstva
je imel zelo slabe posledice za izkoriščanje
občinskih zemljišč. Vsak upravičenec je težil
le za tem, da bi iz občinskih gozdov, pašni-
kov, travnikov in polj izvlekel čim več ko-
zemljišč je bila po zakonu vezana na pred-
risti. Občinske gozdove so navadno izkori-
ščali ne le upravičenci, ampak tudi občine
za javne namene, popravilo cest, mostov itd.
Povsem pa je manjkalo občinam smisla za
načrtno gospodarjenje na takih zemljiščih.
Občinski predpisi glede uprave teh zemljišč
so bili zelo splošni in posameznikom niso
dovolj natančno predpisovali obsega korišče-
nja njihovih pravic. Občinska zemljišča so
bila običajno bolj opustošena kot služnostna,
ki so jih nadzirali neposredno lastniki služ-
nostnih zemljišč. O teh vprašanjih je zato
večkrat razpravljal tudi deželni zbor in
sprejel več zakonskih predlogov za razdeli-
tev agrarnih skupnosti, ki pa jih vlada na
Dunaju ni sprejela. Šele 7. junija 1803 je
vlada sprejela zakon o razdelitvi agrarnih
skupnosti, čigar meritorna vsebina je bila
privatnopravnega značaja. Vseboval je le
okvirne predpise, težišče pa je bilo prene-
seno na deželno zakonodajo, kateri je bilo
prepuščeno, da izdela podrobne predpise za
razdelitveni postopek po službeni dolžnosti
ali na zahtevo upravičencev. Na Kranjskem
je zakon o uravnavi in razdelitvi agrarnih
skupnosti stopil v veljavo šele 26. oktobra
1887.
Proces pri razdeljevanju srenjskih pašni-
kov in gozdov je ustvaril skupno z zemljiško
odvezo v ožjem in širšem smislu pogoje za
razvoj kapitalističnih oblik individualizira-
nega kmetijstva. Oblike srenjskih skupnosti,
ki so nekoč skupno s pašnimi in gozdnimi
servituti tvorile osnovo fevdalnega kmetij-
stva, so se pričele pod vplivom kapitalistič-
nih oblik v gospodarstvu v drugi polovici
XIX. stoletja hitreje razkrajati, kar je ustva-
rilo pogoje za razvoj nove individualizirane
posestne strukture veleposestnikov, gruntar-
jev, srednjih in malih kmetov ter kočarjev.
Omenjene operacije so imele za posledico
večjo ali manjšo ekspropriacijo malih in
srednjih kmetov, katerih posest je padla v
roke oderuškega kapitala, mnogi kmetje so
bili zato prisiljeni uvrstiti se med agrarni
proletariat ali pa se izseliti. Sporedno z raz-
deljevanjem srenjskih pašnikov in gozdov se
je razvijala tudi odveza gozdnih in pašnih
služnosti, ki je osvobodila veleposest servi-
tutov in še bolj pospešila individualizacijo
kmetijstva. ^
V poglavju ^Gozdne služnosti na Kranj-
skem« obravnavam predvsem vpliv rudar-
stva na razvoj služnostnih pravic in pregled
stanja služnostnih pravic do lesa na območju
deželnoknežjih in zemljiškogosposkih gozdov
od XVI. do XVIII. stoletja. Pri tem sem pri-
šel do ugotovitve, da so gozdovi v zgodnjem
srednjem veku pravno pripadali vladarjem,
ki so na osnovi rimskega pravnega naziranja
zahtevali zase vsa zemljišča brez lastnikov.
Vladarji pa so gozdove navadno podelili v
užitek raznim cerkvenim in svetnim zemlji-
škim gospodom. S temi podelitvami v obliki
darovnic je prešla na zemljiške gospode tudi
pravica gozdnega prava (ius forestarium,
Forstrecht). Zemljiški gospodje so tako do-
bili pravico, da so lahko prepovedali krčenja
in kaznovali vsakogar, ki bi kršil njihove
predpise. Na podlagi fevdalnega gozdnega
prava so si zemljiški gospodje gozdove za-
varovali kot svoja lovišča, deloma pa so jih
s krčenjem spreminjali v rodovitna zem-
ljišča. Pravice do paše, lesa, stelje in celo
do tako imenovanega nižjega lova pa so pre-
puščali podložnikom na osnovi običajnega
prava proti določenim dajatvam. Obsežne
gozdne površine so sprva povsem krile po-
trebe zemljiških gospodov in podložnikov.
Omejevanje v izkoriščanju gozdov v obdob-
ju redke naseljenosti za zemljiškega gospoda
še ni imelo pravega smisla. Z nastajanjem
vedno večjega števila zemljiških gosposk,
graščin in dvorcev se je to stanje spremenilo.
Zemljiški gospodje so kmalu dobili nadzor-
stvo in ponekod tudi prevladujoči vpliv nad
srenjami, ki so bile v rokah podložnikov. Kot
izpričuje listinsko gradivo, podložniki vse do
XV. stoletja niso imeli svojih gozdov, temveč
so hubam pripadale le njive in travniki, go-
zdovi pa so ostali pretežno v skupni uporabi.
Podložniki so se oskrbovali z lesom in imeli
85
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
pašno pravico tudi v deželnokncžjih in do-
minikalnih gozdovih. Z nastankom mest so
si tudi ta dobihi od deželnega kneza pravico
do izkoriščanja deželnokncžjih gozdov.
Omejevanje služnostnih pravic do lesa je
bilo povezano z razvojem rudarstva. Rudar-
ski in gozdarski redi nekaterih večjih zem-
ljiških gosposk iz zgodnjega srednjega veka
so že poskušali urejati to vprašanje. Z rudar-
skimi regalnimi pravicami so si zemljiški
gospodje prilastili neomejene pravice do
rudokopov in gozdov ter pričeli urejati prav-
ne odnose med fužinarji in jim predpisovati
določene dajatve. Prvi rudarski regali na
Kranjskem so bili podeljeni freisinškim in
briksenškim škofom že v XIII. stoletju.
Nove gospodarske in politične razmere v
XV. stoletju so zelo povečale potrebo po raz-
voju rudarstva, steklarstva in ladjedelništva.
Deželni knez je spoznal, da je v rudarstvu
mogoče najti izdaten vir dohodkov in mu je
zato začel posvečati večjo pozornost. Z raz-
vojem navedenih gospodarskih panog se je
pomen gozda zelo povečal, cene lesu pa so
se dvignile. Les so pričeli ujiorabljati v veli-
kih količinah za pripravljanje oglja, za po-
trebe rudnikov, fužin in kovačnic; v primor-
skih predelih pa je razvoj ladjedelništva
zahteval mnogo trdega lesa. Deželnoknežja
gospodarska politika je zato v drugi polo-
vici XV. in v XVI. stoletju težila za tem, da
s posebnimi predpisi zagotovi fužinarskim
obratom in ladjedelništvu zadostne količine
lesa. Z rudarskimi in gozdnimi redi so bile
ustvarjene glede na lastninske odnose raz-
lične kategorije gozdov, v katerih se je dežel-
noknežja regaliteta uveljavljala na različne
načine. V te kategorije so spadali kameralni
gozdovi, ki so obsegali vse tiste gozdove, ki
niso pripadali zemljiškim gosposkam, me-
stom in srenjam; nadalje gozdovi, ki so bili
rezervirani za rudnike in fužine, vendar so
v njih v omejenem obsegu še ostale v veljavi
gozdne služnosti, srenjski gozdovi, ki so bili
pod deželnoknežjim nadzorstvom ter so mo-
rali ves presežek donosa oddajati rudniškim
in   fužinskim   obratom;   zemljiškogosposki
gozdovi, v katerih je bilo prepovedano krče-
nje, sekanje pa možno le z dovoljenjem rud-
niških oblasti, ki so nadzirale na takih pod-
ročjih gozdno gospodarstvo. Regalitetna pra-
vica  je  deželnemu  knezu   dopuščala   več
pravic v skladu z njegovimi koristmi. Uve-
ljavljanje deželnoknežje regalitetne pravice
je z razvojem rudarstva zelo prizadelo pod-
ložnike in delno tudi zemljiške gospode na
območju rudokopov. Deželni knez je na-
vadno podeljeval rudnike, fužine, kopišča in
gozdove v zakup trgovcem in podjetnikom,
ki so v gozdovih hoteli zagotoviti svoje po-
trebe po oglju, koristi podložnikov pa jim
pri tem niso bile mnogo mar. Vsi rudarski
redi so predpisovali, da naj podložniki svoje
zahteve po lesu prijavijo rudarskemu sod-
niku, ki naj določi les za sečnjo. Podložniki
in zemljiške gosposke pa so te predpise le
delno izvajali. Stalne pritožbe višjih rudar-
skih sodnikov o pustošenju in krčenju go-
zdov po podložnikih ter stalni očitki na ra-
čun zemljiških gosposk, da zavestno podpi-
rajo rovtarstvo, najzgovorneje pričajo o tem.
Vsi ti spori in pritožbe dokazujejo, da se
deželnoknežja regalitetna pravica ni dosled-
no izvajala in da se podložniki predpisanih
ukrepov o izkoriščanju lesa niso dosledno
držali. Takšne razmere so prevladovale tako
na območju deželnokncžjih kot zemljiško-
gosposkih gozdov, kjer so podložniki imeli
služnostne pravice do lesa in paše.
V nadaljnjem izvajanju svoje disertacije
proučujem predvsem na osnovi vicedom-
skega arhiva in reformiranih urbarjev sta-
nje služnostnih pravic v deželnokncžjih go-
zdovih na Kranjskem in Primorskem ter na
področju nekaterih večjih zemljiških go-
sposk. Pri tem sem prišel do zaključka, da
je bil položaj podložnikov glede pravic do
lesa in paše na območju deželnokncžjih go-
zdov in zemljiških gosposk ter graščin ob
koncu XVI. in v XVII. stol. skoraj povsod
enak. Podložniki so morali svoje pravice do
lesa uveljavljati v stalni borbi z deželnim
knezom in zemljiškimi gospodi, ki so sku-
šali na najrazličnejše načine omejevati nji-
hove stare pravice. Nekdanje pravice pod-
ložnikov do lesa na rudarskih področjih, ki
so jih nekoč urejali z vaškimi redi ali s pred-
pisi zemljiških gosposk, so postale služnosti
v smislu rimskega prava. Njihov obseg je bil
točneje opredeljen in podeljevanje omejeno
le na dediče nekdanjih upravičencev; nji-
hove pravice pa so bile omejene le na zado-
voljitev domačih potreb. Služnostni upravi-
čenci do lesa v deželnokncžjih gozdovih so
se morali predhodno prijaviti pri gozdar-
skem mojstru oziroma hlapcu in upraviče-
nost do lesa z listino dokazati; dovoljena jim
je bila le sečnja tistega lesa, ki jim je bil
odkazan. Prav tako se je pri večini zemlji-
ških gosposk postopoma ustalila navada, da
so se morali služnostni upravičenci do lesa
javiti določenega dne, navadno na binkoštni
ponedeljek, pri zemljiških gosposkah, da so
jih poimensko vnesle v poseben seznam upra-
vičencev do lesa (Forstregister). Gozdni
hlapec je pri odbiri dreves moral upoštevati
predpisano kakovost in vrsto lesa; n. pr. za
gradnjo in skodlarstvo je moral določiti sta-
rejša drevesa, za kurjavo pa suha, trhla dre-
vesa in grmičevje. V začetku se je to doga-
86
ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
jalo od primera do primera, dokler se posto-
poma  ni  razvil  enoten  postopek.  Urbarji
deželnoknežjih in drugih gosposk na Kranj-
skem so te omejitve v uporabi lesa večinonm
že povsod predpisovali, ponekod so zendji-
ške gosposke prepovedale izvoz lesa iz ob-
močja   svoje   gosposke,   prepovedale   pašo
drobnice ali pod kaznijo prepovedale pusto-
šenje ali krčenje gozdov itd. Nekdaj svo-
bodnejšo pravico podložnikov do lesa za do-
mače potrebe (Notdurft) so gosposke zelo
omejile. Obseg, vrsto lesa in kraj sečnje pa
so točneje določile. Ponekod so pričeli pra-
vice do lesa postopoma deliti na več vrst.
Les za kurjavo, steljo, gradnje, ograjevanje
in skodlarstvo. Pri mnogih zemljiških gospo-
skah se opaža težnja po omejevanju podlož-
niških pravic do lesa tako, da so podložni-
kom dodeljevale v skupno izkoriščanje od
svojih gozdov le določene gozdove in da so
jim točneje predpisale vrsto ter količino lesa,
ki so ga smeli dobivati v zemljiškogosposkih
gozdovih. Takšne oblike dodeljevanja so na-
rekovale   predvsem   potrebe   po   očuvanju
gozdov. Nekatere zemljiške gosposke na Go-
renjskem so v rudarsko bogatih  predelih
podpirale podložnike pri krčenjih v neob-
Ijudenih predelih z namenom, da bi s tem
zaščitile svoje koristi pred fužinarji. Zato
se je ponekod dogajalo, da so se dodeljevale
gozdne parcele hubam v individualno upo-
rabo ali v skupno izkoriščanje celotni sose-
ski. Iz takih oblik dodeljevanja so nastajali
tudi kmečki gozdovi. Kot lahko sklepamo iz
podatkov o reformiranih urbarjih in iz vice-
domskega listinskega gradiva, proces indi-
vidualizacije gozda. t. j. proces nastajanja
kmečkih gozdov v XVL in XVII. stol. še ni
dosegel znatnega obsega. Podložniki za tak
način dodeljevanja niso kazali posebnega za-
nimanja. Zaradi premajhnega smisla za ra-
cionalno gozdno gospodarstvo se individual-
ne razdelitve niso preveč obnesle. Podložniki
so takšne gozdove navadno kaj kmalu izse-
kali in jih nato izkoriščali le še za pašo ali
steljo. Proti koncu XVI. in v XVII. stol. je
bilo posebno v višinskih predelih še vedno
zelo razširjeno požiganje in krčenje gozdov. •
Deželni knez je v rudar.skih redih in urbar-
jih že v XVI. stol. zaradi očuvanja gozdov
prepovedal vsako požiganje in krčenje po-
sebno kočarjem, gostačem, dninarjem itd.
V XVII. stol. je zaostril gozdnozaščitne pred-
pise in v korist rudarstva še bolj omejil služ-
nostne pravice do lesa in paše na območju
fužin in rudokopov. Tudi v XVIII. stol. so
številne gozdnozaščitne predpise in uredbe
le deloma izvajali.
Na Kranjskem se je v XVIII. stol. začel
oblikovati pojem privatne gozdne lastnine z
neomejenimi lastninskimi pravicami. K temu
so mnogo pripomogli številni procesi. Neka-
terim zendjiškim gos]K)skuiii je uspelo, da so
služnostne j)ravice do lesa povsem odpra-
vile ali pa so jih omejile na pravico slabšega
lesa. Mnogi zemljiški gospodje so na te pra-
vice gledali kot na miloščino, ki so jo bili
dolžni dajati svojim i)odložnikom.
Služnostne pravice do lesa so v XVIII. stol.
zavzemale skoraj nad polovico celoliu- gozd-
ne površine na Kranjskem. Proces iiidividu-
alizacije gozdnih parcel, t. j. dodeljevanje
parcel posameznim hubam, je zavzel na
Kranjskem znatnejši obseg v XVIII. stol.,
vendar je bil večji del podložnikov kljub
dodeljenim gozdnim parcelam še vedno eksi-
stenčno vezan na služnostne in srenjske pra-
vice do lesa. Največjo stopnjo individuali-
zacije so dosegli v XVIII. stol. zemljiške go-
sposke in samostanska posest, v nekoliko
manjši meri pa cerkvena in župnijska posest.
Pod individualizacijo dominikalne posesti
razumemo, da je bila ta posest glede na po-
trebe lesa in paše neodvisna od sosednjih
zemljiških gosposk. čeprav je bila sama obre-
menjena s služnostnimi pravicami svojih in
tujih podložnikov.
V razdobju od srede XV. do prve polovice
XVIII. stol., kot vidimo, ne moremo govoriti
o sistematični gozdarski politiki. Prizadevali
so se predvsem, da bi zagotovili zadostno
količino lesa za rudniške in fužinarske
obrate ter ladjedelništvo. Temu namenu so
bili podrejeni vsi rudarski redi in gozdni
predpisi, ki so na osnovi deželnoknežjega
gozdnega regala uveljavljali gozdni rezervat
v korist rudarstva, urejali vprašanja služ-
nostnih upravičencev do koriščenja gozda in
skušali s strogimi gozdnimi predpisi zavreti
pretirano izkoriščanje gozdov.
Šele v drugi polovici XVIII. stol. so pod
vplivom fiziokrat.skih teženj začeli posve-
čati gozdovom večjo pozornost. Nove smer-
nice gozdarske politike, katere namen je bil
uvesti v prakso načela racionalnega gozdar-
stva, so se pokazale v vseh gozdnih redih,
izdanih za avstrijske dežele v drugi polovici
XVIII. stol. V njih je bilo mogoče opazili
določeno težnjo, da se omogoči velikim gozd-
nim gospodarstvom prehod k racionalnejšim
oblikam gozdarstva. Terezijanski gozdni red
za Kranj.sko z dne 2'5. novembra 1771'je za
razliko od prejšnjih že vseboval gozdnoza-
ščitne predpise, ki naj bi pripomogli k več-
jemu ohranjenju gozdov, zlasti na območju
Krasa, Pivke in Istre. Ta red je nad 80 let
predstavljal pravno osnovo za naše gozdno
gospodarstvo. Po vsebinski plati zavzemajo
predpisi gozdnega reda večji del navodila
za gozdno gospodarstvo za izkoriščanje, oskr-
87
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
bovanje in gojitev gozdov. Novi gozdnoza-
ščitni predpisi so podložni.ške pravice do
lesa še bolj omejili. Fiziokratska zakonodaja
podložnikom služnostniii pravic ni priznala
kot privatnopravne, temveč le kot javno-
pravne pravice, ki so izvirale iz podložni-
škega razmerja, im osnovi katerega so jim
bile zemljiške gosposke dolžne nuditi pomoč.
Brezplačna pravica do suhljadi je bila pri-
znana le revnejšim podložnikom, kočar-
jem in dninarjem. Jožefinska zakonodaja je
v večji meri priznala privatno gozdno last-
nino in omejila rezervatno pravico do pri-
vatnih gozdov in osvobodila oglarska in gozd-
na področja spon Ferdinandovega gozdnega
reda. Gozdnim lastnikom so dovolili svo-
bodno prodajo lesa tudi v območju rudoko-
pov. Rezervatna pravica je ostala še v ve-
ljavi, vendar je bila omejena le na državne
gozdove. Francoska gozdna uprava v dobi
Ilirskih provinc je vnesla v gozdne predpise
nove spremembe glede upravne reorganiza-
cije. Francoske gozdne uredbe so se le delo-
ma izvajale. Po odhodu Francozov se je go-
zdarstvo na Kranjskem še naprej razvijalo
v smislu jožefinskih reform.
*
V poglavju »Vrste gozdnih služnosti in
njihov pravni položaj v prvi polovici XIX.
stol.«, obravnavam podrobneje posestvene in
osebne služnosti. Prve so delili na dve kate-
goriji. V prvo so prištevali pravico do lesa,
lubja, sinoljarjenja, gozdne paše itd. V drugo
pravice do napeljave vode, napajanja živine
itd. Osebne služnosti so delili v pravice do
uporabe in v pravice do užitka.
*
V poglavju »Pašne služnostina Kranjskem<i.
obravnavam predvsem proces omejevanja
pašnih služnosti. Vse do XV. stol. so pod-
ložniki proti plačilu v denarju ali denarnih
dajatvah večinoma dokaj neovirano izkori-
ščali pašo na pašnikih in v gozdovih, ki so
bili v posesti zemljiških gosposk ali srenj.
V zgodnjem srednjem veku zemljiški go-
spodje niso imeli interesa, da bi jim te pra-
vice kratili. Sčasoma pa so se te razmere
spremenile. Nastajanje fevdalnocentralistič-
ne države, razvoj železarstva in rudarstva,
stalna krepitev moči meščanstva, vedno večje
izredne davčne naklade zaradi stalnih vojn
s Turki — vse to je imelo globoke posledice
na razvoj družbenorazrednih in upravnopo-
litičnih sprememb, ki so privedle zemljiško-
gosposko gospodarstvo do krize. Vse te spre-
membe so silile zemljiške gospode, da v tek-
movanju z meščanstvom ne zaostajajo in da
si pridobijo čim več dohodkov. Zaradi pove-
čanega blagovnodenarnega gospodarstva so
pospešeno izvajali na svojih podložnih po-
sestvih reluicijo naturalnih v denarne da-
jatve. Mnogi zemljiški gospodje, posebno
oskrbniki zastavnih zemljiških gosposk, so
pričeli vedno močneje obremenjevati podlož-
nike prizadevajoč si, da iz njih izvlečejo
čim več denarja. Zaradi naraščanja cen po-
ljedelskih produktov so začeli zemljiški go-
spodje ponekod v večji meri vključevati
svojo dominikalno posest v blagovno proiz-
vodnjo za trg. Ugodne tržne razmere so jih
ponekod privedle do tega, da so si pričeli
prilaščati podložniška in srenjska zemljišča,
jih priključevati svoji dominikalni posesti
in sporedno povečevati vprežno tlako. De-
litve, nakupi in prodaje zemljiških gosposk
ter številne podelitve zemljišč novo nastalim
zemljiškim gosposkam so imele za posledico
poseganje po rustikalnih zemljiščih in po
srenjskih pašnikih ter gozdovih in priklju-
čevanje njihove posesti h graščinskim obra-
tom. Kot je razvidno iz vaških in alpskih
redov, so bile pašne pravice podložnikov na
območju zemljiških gosposk s predpisi točno
določene. Podložniki so gosposkam navadno
za te pravice plačevali določene denarne ali
naturalne dajatve v siru. V XIIT. stol. si je
deželni knez prisvojil tudi formalno pravico
do srednje (Almendregal), užitno pravico pa
proti plačilu naturalnih ali denarnih dajatev
prepustil podložnikom. Zaradi navedenih
gospodarskih sprememb v zemljiškogospo-
skem sistemu gospodarstva v XV. stol. je pri-
šlo do večjega omejevanja pašnih pravic po
zemljiških gosposkah. Pritožbe proti omeje-
vanju teh pravic so postajale v poznem sred-
njem veku vedno pogostejše. Iz številnih
predpisov je razvidno, da je deželni knez v
XVI. stol. izvedel poostreno nadzorstvo nad
izvajanjem svoje regalne pravice, kar je ve-
ljalo zlasti še za prostrane deželnosodne
gozdne pašnike zastavnih gosposk. Zaradi
očuvanja gozdov je deželni knez prepovedal,
da bi te gozdne pašnike brez vednosti oskrb-
nikov zastavnih gosposk krčili in spremi-
njali pašne površine v travnike, polja ali
vrtove ali na njih postavljali koče. Poostreno
je bilo tudi nadzorstvo glede krčenja in na-
seljevanja kočarjev. Borba za pašne in gozd-
ne pravice med podložniki in zemljiškimi
gosposkami je od XVI. stol. naprej zavze-
mala vedno večji obseg. Pravde podložnikov
in zemljiških gospodov so bile skoraj na
dnevnem redu. Ponekod so pričeli obdavče-
vati s posebnimi dajatvami nekdaj svobod-
nejšo pašno pravico, drugod pa so jo začeli
omejevati ali prepovedovati. Proces v ome-
jevanju podložniških pašnih pravic je po-
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
tekal na območjih zemljiških gosposk zelo
različno. Z recepcijo rimskega prava so se
postopoma uveljavili novi odnosi, ki so zem-
ljiškim gospodom omogočili še večje omeje-
vanje podložniških pašnih pravic. Pravni
priročniki iz XVI. in XVII. stol. so pričeli
pašne pravice obravnavati kot Servitute. V
Pegiusovem priročniku iz 1. 1567 o služnostih
so bile pašne služnosti uvrščene med kmečke
služnosti. Služnostna pravica do paše je bila
po njegovih navedbah pravica, po kateri so
upravičenci smeli pasti živino na tujem zem-
ljišču. Te pravice so nastale lahko na več
načinov: z zastaranjem, s podedovanjem, z
oporoko, na osnovi dogovora, z nakupom ali
s prodajo, s pogodbo, podaritvijo in z raz-
sodbo. Način o izvajanju teh pravic je bil
navadno predpisan v pogodbah, domenjen v
dogovorih ali pa je bil določen z običaji, ki
so bili v posameznih krajih v veljavi. Zem-
ljiškim  gospodom  je  uspelo,   da  so  po-
nekod pašne pravice omejili le na dolo-
čene pašnike ter podložnikom v pogodbah
predpisali kraj in čas paše ter vrsto in šte-
vilo živine, ki so jo smeli pasti. Ti pogodbeni
predpisi so bili od gosposke do gosposke zelo
različni. Kot razberemo iz rektificiranih do-
minikalnih aktov in rustikalnih tabel, sta
bila kraj paše in število živine skoraj po-
vsod predpisana, čas paše in vrste živine pa
le na Gorenjskem na območju nekaterih zem-
ljiških gosposk, kjer so bili pogoji za živino-
rejo ugodnejši.
*
»Stanje živinoreje v pašniškogospodar-
skem sistemu« obravnavam le v zelo sploš-
nih obrisih. Glavno arhivsko gradivo za to
poglavje sem črpal iz urbarjev, zapuščinskih
aktov, rektifikatorija, arhiva Kmetijske druž-
be, stanovskega in gubernijskega arhiva.
Goveja živina je bila v XVI. in XVII. stol.
na Kranjskem zelo številna, a majhna, mrša-
va in slabotna ter v primerjavi s sosednimi
deželami brez večje vrednosti. Povprečno so
na posameznih graščinah na Kranjskem re-
dili po 30 do 40 glav goveje živine, gospo-
darsko močnejše graščine pa so imele tudi po
40 do 70 glav. Na podložnih posestvih je
število živine zelo kolebalo. Na celih ali po-
lovičnih hubah so na Gorenjskem redili po
5 do 6 glav, na Dolenjskem in Notranjskem
pa 3 do 5. Kočarji so navadno redili eno do
dve kravi. — Na Dolenjskem in Notranjskem
je podložnikom zaradi stalnih kužnih bolez-
ni zelo primanjkovalo vprežne živine. Zem-
ljiške gosposke so bile prisiljene podložni-
kom posojati živino, če so hotele, da so bila
polja obdelana in fevdalne obveznosti izpol-
njene. V XVI. in XVII. stol. je med zakupno
živino prevladovala vprežna goveja živina.
Te oblike zakupa živine niso bile omejene
le na posamezne podložnike nekaterih gra-
ščin, temveč so bile ponekod na Dolenjskem
in Notranjskem množičen pojav.
Konjereja je bila v XVI. in XVII. stol. raz-
vita predvsem v ravninskih predelih, ki so
bili bogatejši pašnikov. Graščine so povpreč-
no redile 7 do 8 konj, v nekaterih primerih
tudi nad 10. To število je pri posameznih
graščinah v različnih obdobjih zelo kolebalo.
Dajanje konj v zakup podložnikom je zavze-
malo večji obseg le na Dolenjskem in No-
tranjskem, bilo pa je omejeno na posamezne
podložnike. Na graščinah so navadno redili
križance. Podložniki so pretežno redili go-
vejo vprežno živino. Nekateri so imeli enega
do dva konja. Ob prometnih poteh, kjer je
cvetelo prevozništvo, so jih imeli tudi več.
V drugi polovici XVIII. stol., zlasti še v XIX.
stol., se je živinoreja na Kranjskem znatno
popravila. Kmetijski družbi je uspelo, da je
s pomočjo državnih subvencij uvedla na
Kranjskem boljše pasme in jih prilagodila
krajevnim razmeram.
Drobnica: Od XVI. do XVIII. stol. so na
Kranjskem redili drobnico v mnogo večjem
obsegu kot danes. Posamezne graščine so re-
dile povprečno 50 do 100 glav ovac in pri-
bližno prav toliko koz. Na Notranjskem in
v nekaterih alpskih predelih Gorenjske sta
zavzemali kozoreja in ovčereja nadpovpre-
čen obseg. Mnoge zemljiške gosposke so se v
XVI. stol. pritoževale, da jim koze pustošijo
in uničujejo gozdove. Zaradi številnih kozjih
čred je deželni knez v gozdnih redih iz XVI.
in XVII. stol. izdal omejitve in prepovedi
kozje paše v deželnoknežjih gozdovih. V
XVIII. stol. so bile te prepovedi še ostrejše,
zaradi česar se je število koz pri posameznih
graščinah zelo znižalo. Kozoreja je dejansko
postajala vedno bolj domena revnejših druž-
benih plasti.
Ovčereja je bila v XVI. in XVII. stol. po-
sebno razvita v nekaterih alpskih predelih
Gorenjske okoli Bleda, Radovljice, Jesenic,
Bele peči itd. ter na Krasu in ob Pivki, kjer
je bila pretežni večini podložnikov edini vir
dohodkov, ki jim je omogočal plačevanje
fevdalnih obveznosti in,drugih dajatev. V
mnogih predelih Notranjske so posamezni
kmetje redili po 50 do 100 glav ovac. Zaradi
velikih čred ovac ter pomanjkanja sena je
bil zelo razširjen selitveni način paše. Mnogi
podložniki na območju zemljiških gosposk
Postojna, Prem, Ravne, Fünfenberg in Gut-
neg so gonili svoje črede prezimovat v bene-
ško Istro. V zgodnjem poletju pa so prebi-
valci iz beneške Istre prignali svoje črede
na Kras in Pivko. Zemljiške gosposke so
89
KRONIKA     ČASOPIS    ZA     S'LOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
svoje pašnike navadno dajale v zakup rej-
cem ovac po sorazmerno visokih cenah. Na
področju nekaterih gosposk se je tako raz-
vila posebna oblika zakupa pašnikov, ki jo
najdemo v nekaterih alpskih predelih Go-
renjske. V drugi polovici XVIII. stol. je
država skušala uveljaviti fiziokratske na-
zore o dvigu živinoreje tudi glede ovčereje.
K temu so jo silile rastoče potrebe nastajajo-
čih manufakturnili tekstilnih obratov v raz-
vitejših predelih države. V skladu s temi
pogledi je skušala odpraviti selitveni način
paše na Notranjskem, ovčerejo pa usmeriti
na hlevsko rejo in z uvedbo pasemskih ovac
dvigniti kakovost volne. Stare oblike ovčar-
ske transimanse od Snežnika k morju, k istr-
ski obali in v Furlanijo pa so se ohranile še
globoko v XIX. stol.
Svinjereja: Med služnostne pašne pravice
je spadala tudi pravica podložnikov do svinj-
ske paše. Obseg svinjereje je bil v XVI. in
XVII. stol. odvisen predvsem od razprostra-
njenosti bukovih in hrastovih gozdov. Na
podložnih posestvih so navadno redili le po
nekaj svinj, na graščinah pa je njihovo šte-
vilo kolebalo od 10 do 20, v mnogih primerih
je bilo to število preseženo. Podložniki so
svinje navadno pasli skupno z drugo živino
na pašnikih ali v gozdovih, kjer so imeli
pravico do paše. V XV. in XVI. stol. so pri-
čeli ponekod zviševati dajatve za svinjsko
pašo, drugod pa so začeli celo omejevati pra-
vico do nje. Mnoge zemljiške gosposke so
dovoljevale svinjsko pašo le, če sta želod ali
žir dobro obrodila. Kot je razvidno iz števil-
nih urbarjev iz XVI. in XVII. stol., so do-
mači podložniki to pravico večinoma uživali,
ne da bi zato plačevali posebne dajatve izven
okvira rednih urbarskih dajatev; tuji pod-
ložniki so morali plačevati predpisane de-
narne ali naturalne dajatve, katerih višina
se je ravnala predvsem po starosti svinj.
Pravice do svinjske paše so nastale na osnovi
dogovorov pogodb in zastaranih pravic. De-
lili so jih na določene in nedoločene. Dolo-
čene so bile, če je bilo število svinj za pašo
s predpisi točno določeno, v obratnem pri-
meru so bile nedoločene. Prehod svinjereje
iz pašniškega gospodarstva na hlevsko rejo
je bil na Kranjskem izveden do druge polo-
vice XIX. stol. Pospeševale so ga predvsem
nove agrarne razmere v pomarčni dobi in
večje izkoriščanje krmnih rastlin in okopa-
vin, ki so jih začeli na Kranjskem uvajati
v skladu z fiziokratskimi prizadevanji.
Živinoreja je bila v pogojih pašniškogo-
spodarskega sistema na splošno zelo zane-
marjena. Najbolj senčne strani tega sistema
so bile v tem, da je bila živiim na skupni
paši izpostavljena stalnim okužbam, vzreja
plemenske živine v danih pogojih je bila
nemogoča, za poljedestvo so šle znatne koli-
čine gnoja v izgubo, posevkom in mlademu
sadnemu drevju pa je živina stalno povzro-
čala znatno škodo. Servituti, ki so breme-
nili pašnike, so preprečevali spremembo paš-
niških površin v travniške, izvedbo raznih
melioracij itd. Skupna paša na strniščnih
oziroma prašnih poljih je predstavljala tudi
oviro za uvajanje krmnih kultur na strnišč-
nih poljskih površinah.
Prehod na hlevsko rejo je zahteval popol-
no privatno lastnino pašnikov, travnikov in
polj. S servituti obremenjena zemljišča so
bila resna ovira za uvedbo racionalnejših ob-
lik živinoreje, ki se je najprej uveljavila na
velikih graščinskih in cerkvenih individu-
aliziranih posestvih; kmečko prebivalstvo se
je hlevske reje zaradi neznanja ali pomanj-
kanja sredstev le postopoma oprijelo. Ne-
dvomno je tak način živinoreje zahteval
več izdatkov in dela kot pašniško gospodar-
stvo; donos je bil s hlevsko rejo mnogo
večji, živina je postala kvalitetnejša, za
vzrejo plemenske živine so bili ustvarjeni
ugodnejši pogoji.
Prehod na hlevsko rejo je bil na Kranj-
skem izveden šele sporedno z razkrojem fev-
dalne agrarne strukture v skladu z operaci-
jami odkupa in uravnave zemljiških dolž-
nosti.
(Se nadaljuje)
90
ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
LJUBLJANSKA UČNA STOLICA ZA KMETIJSTVO
VLADO VALENCIC
I.
Naloga leta 1767 ustanovljene »Družbe za
poljedelstvo in za koristne umetnosti«, kot
se je takrat imenovala poznejša Kmetijska
družba, so po formulaciji Antona Linharta
bile: 1. teorija izboljšanja kmetijstva, 2. pouk
teorije v šolah in 3. uporaba teorije v prak-
tičnih primerih.1 Ze 1. 1771 je družba, izva-
jajoč svoj program, predlagala ustanovitev
javne teoretične in praktične učne stolice za
poljedelstvo na ljubljanskem jezuitskem fi-
lozofskem učilišču.a Kmetijski pouk je bil
tedaj šele v začetku, gojile so ga le redke
univerze in drugi višji učni zavodi; zato je
treba priznati, da pobudniku družbinega
predloga ni manjkalo razgledanosti in inicia-
tivnosti ter da je stopal korak pred svojim
časom.
Stolice za kmetijstvo so na nemških uni-
verzah nastale v prvi polovici XVIII. stoletja
v zvezi z uvajanjem ekonomskega (narodno-
gospodarskega) študija, kot so ga pojmovali
kanieralisti. Profesorji ekonomije so obrav-
navali kmetijstvo obenem s policijsko in ka-
meralno znanostjo, pod katerimi bi danes
razumeli nauk o upravi in financah. V ne-
kdanji avstrijski monarhiji je prvo ekonom-
sko profesuro dobila 1. 1752 dunajska terezi-
janska akademija, 1. 1766 jo je dobila uni-
verza v Pragi, 1. 1771 se omenja taka pro-
fesura v Linzu.' Fiziokratska prizadevanja
v drugi polovici XVIII. stoletja so dala kme-
tijskemu pouku novo spodbudo.
Predlogu kranjske družbe za poljedelstvo
in koristne umetnosti za ustanovitev polje-
delske stolice -je cesarica Marija Terezija
9. marca 1771 ugodila. Za profesorja se je po-
nudil in bil z vladaričinim dekretom odobren
profesor moralne teologije v Celovcu, jezuit
Pogrietschnig. Bil je tudi član poljedelske
družbe.^ Niso znani razlogi, ki so preprečili
Pogrietschnigu, da bi začel s predavanji iz
kmetijstva, pač pa je po razpustu jezuitske-
ga reda učil v Ljubljani fiziko.^ L. 1773 je
bil za profesorja kmetijstva izbran, verjetno
na predlog poljedelske družbe, Janez Nep.
Giel, tudi član jezuitskega reda. Deželno gla-
varstvo je o tem obvestilo dvorno pisarno in
prosilo za odobritev in odločitev glede nje-
gove plače. Z dvornim dekretom od 30. okto-
bra 1773 je bilo Gielovo imenovanje potrjeno,
toda o odobritvi plače ni hotela dunajska
vlada nič slišati. Ko je bila o potrditvi Giela
za profesorja obveščena Kmetijska družba,
je sporočila, da so naročene knjige za profe-
sorja in določeno zemljišče za kmetijske po-
skuse. Prosila je, naj se Gielu določi pri-
merna plača. Ker država ni dovolila svojih
sredstev za plačevanje profesorja, so končno ;
deželni stanovi določili v ta namen 400 gld iz i
stanovske domestikalne blagajne. Družba za^
poljedelstvo in koristne umetnosti se je še !
nadalje prizadevala, da bi za Giela dosegla ;
ugodnejše pogoje, želela je, da bi obdržal ¦
svojo pokojnino kot bivši jezuit. To ji je'
končno uspelo, čeprav je prvotno vlada, pre- '
den bi kaj odločila, hotela počakati, da vidi, j
kakšen bo uspeh kmetijskih predavanj.       |
V seznamu učnih moči ljubljanske gimna- |
zije, filozofske ter teološke šole, ki ga je j
deželno glavarstvo 10. septembra 1774 po- i
sialo dvorni pisarni, je navedeno, da je Giel i
za kmetijstvo (agrikulturo) predložil svoj i
učni načrt, da bo predaval po svojih skriptih !
ter da bo s poukom pričel v prihodnjem letu.
V tem seznamu je tudi omenjeno, da je bil
nameščen kot profesor z dekretom od 7. maja j
1774. Iz drugega vira se vidi, da je plačo i
prejemal že od 1. februarja 1774. '¦
Zdi se, da kljub imenovanju in prejemanju
plače Giel ni pričel s poukom; razlog bi bil
v pomanjkanju učencev. Poljedelska družba
je predlagala, naj bi bil pouk kmetijstva ob- ;
vezen za študente logike, fizike in moralke. ]
Deželno glavarstvo je ta predlog odstopilo ;
v rešitev študijski komisiji. Družba je 20. \
marca 1776 prosila, da se odločitev študijske \
komisije pospeši, češ, od odločitve je odvis- i
no, če bo ta koristna šola odprta. Ko je po- i
tem študijska komisija izdala študentom na-
ročilo za obisk kmetijskih predavanj — bilo
je menda le priporočilo — je poljedelska
družba sklenila, naj se pouk začne v nedeljo,
28. julija 1776. Za kmetijski pouk je hotela
družba določiti prvotno dva dni v tednu, ker i
pa ni uspela s predlogom, da bi se mu ob i
šolskih dneh posvetila ena ura namesto fi- '
zike, ob dnevih, določenih za rekreacijo, pa '
študentov ni bilo mogoče siliti k obisku pre- j
davanj, se je odločila za nedelje in praznike. |
Tudi nedeljska predavanja niso pritegnila j
slušateljev. Ponovna prizadevanja, da bi bil \
pouk  kmetijstva  za  filozofe  obvezen,  sol
ostala brezuspešna. Dvorni dekret od 28. fe- !
bruarja 1778 ni zavračal obveznih predavanj
zato, ker bi bil študij kmetijstva nepotreben, \
temveč je menil, da filozofov ne kaže siliti i
k obisku predavanj in bi bilo bolje, jih pre- i
pričati, da bodo zanje koristna ter upošte-]
vana pri njihovem bodočem napredovanju. ¦
Toda kljub temu me-d slušatelji filozofije \
ni bilo mogoče vzbuditi zanimanje za študij ;
kmetijstva. Imatrikulacija gospodarskih :
uradnikov (Wirtschaftsbeamte), — verjetno soj
91
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
mišljeni uradniki zemljiških gospostev — kot
je bila odobrena za obisk kmetijskega potika
na Češkem, Moravskem in v Šleziji, je bila
za Kranjsko z odločbo od 22. junija 1780
odklonjena. Da bi obdržal mesto profesorja,
je Giel predlagal, da bi postal nekakšen
potovalni učitelj kmetijstva, če bi mu po-
leg jezuitske pokojnine 300 gld zagotovili
še prispevek deželnih stanov 400 gld. De-
želni   stanovi   so   predlog   o   potovalnem
pouku odločno zavrnili. Menili so, da je
Giel  prvi učitelj, ki  si hoče  učence iz-
siliti,   ludi niso kranjski kmetovalci tako
nevedni, kot si on predstavlja. Ce so neza-
upni proti novim poskusom, niso iz predsod-
kov ali nevednosti, temveč zato, ker so se taki
poskusi za izboljšanje kmetijstva ponajveč
ponesrečili. Podeželsko prebivalstvo si je že
samo našlo pot za izboljšanje gospodarskega
stanja, pomaga si s prevozništvom in majh-
nimi manufakturaini. Slabemu gospodarske-
mu stanju kmetijstva na Dolenjskem pa ni-
sta krivi nevednost ali lenoba, temveč so
vzroki drugje. Pri kmetih profesor ne bo več
dosegel kot pri svojih neukrotljivih fizikih;
svetoval jim bo nešteto izboljšav, oni pa mu
bodo ugovarjali z lastnimi skušnjami. Več
koristi kot učitelj bi kmetijstvu prineslo raz-
širjenje kmetijskega koledarja.*
Za odklonilno stališče deželnih stanov ver-
jetno niso bili odločilni poleg finančnega le
navedeni razlogi; najbrž je bil vzrok tudi v
osebi profesorja. Prispevek iz stanovskega
domestikalnega fonda so plačevali za plačo
profesorja že od 1. 1774, šele sredi 1. 1776 so
priprave tako napredovale, da je bil napo-
vedan začetek pouka. Ni dokazov, da je Giel
tedaj res pričel s predavanji; iz poročila de-
želnega glavarstva od 12. marca 1780 na
dvorno pisarno bi se dalo celo sklepati, da
mogoče predavanj sploh ni ' imel. V istem
poročilu je bilo ugotovljeno, da je Giel sto-
lico dejansko v avgustu 1779 opustil in je bil
tri četrt leta že odsoten.'' Po vsem tem mo-
remo priti do zaključka, da Giel ni znal zbu-
diti med študenti zanimanja za svoj pred-
met in pouk kmetijstva urediti na način, ki
bi bil za študente privlačen. Da deželni
stanovi v takih razmerah niso bili voljni pla-
čevati prispevka za kmetijsko stolico, od ka-
tere ni nihče imel koristi, je razumljivo. Tako
je končno prišlo do odločbe dvorne pisarne
od 23. decembra 1780, s katero je bila kme-
tijska stolica ukinjena. Dvorna pisarna je
svetovala stanovom, naj Gielu pustijo na-
grado 100 gld letno, ako bi jim bil v kmetij-
ski stroki še dalje na uslugo. Do tega ni pri-
šlo, nekdanji profesor kmetijstva je odšel
za kaplana v Dunajsko Novo mesto.*
Verjetno je tudi pri Družbi za poljedel-
stvo in koristne umetnosti zanimanje za kme-
tijsko stolico popustilo, kakor je tudi po-
pustil začetni zagon dela na drugih pod-
ročjih, dokler ni družba 1. 1787 po ukinitvi
državne podpore sploh prenehala.'
II.
Ob prehodu iz XVIII. v XIX. stoletje sta
kmetijstvo in kmetijska znanost v Srednji
Evropi doživeli velik preobrat. Najbolj zna-
čilno je bilo spoznanje o potrebi uvajanja
poljskega kolobarja, pri katerem na njivi
žitu sledi listnat posevek. Po vzgledu angle-
škega kmetijstva je v nemških deželah pro-
pagiral uvedbo takega kolobarja Albreht
Thaer, ki je prelomil z dotedanjim kmetova-
njem po samih izkušnjah in je na mesto em-
pirije postavil znanstveno utemeljeno kme-
tijstvo.'"
S tem napredkom je narasla potreba po
študiju kmetijstva in je kmetijski pouk do-
bil drug značaj in drugo obliko. V bivši
avstrijski monarhiji je država povečala šte-
vilo učnih stolte za kmetijstvo na univerzah
in filozofskih učiliščih. L. 1808 je bila usta-
novljena taka stolica v Celovcu in menda
istočasno tudi v Gradcu. Najbrž bi tudi
Ljubljana dobila tedaj profesuro za kmetij-
stvo, če ne bi bilo francoske okupacije. Tako
pa je generalni gubernij v Ljubljani že 22.
februarja 1814, to je komaj nekaj mesecev po
vpostavitvi avstrijske oblasti v ilirskih de-
želah, poslal licejskemu rektoratu sedem od-
redb dvorne študijske komisije, izdanih po
1. 1810, ki so se nanašale na študij kmetij-
stva.'' Gubernij je zahteval od rektorata,
naj mu sporoči, kako bi se študij kmetijstva
najlaže in najhitreje uvedel in kako naj se
s tem študijem poveže študij botanike in
mineralogije, ker so deželni stanovi že v letih
1808 in 1809 v zvezi s fondom poljedelske
družbe skupaj z licejem pričeli take pri-
prave, ozirajoč se pri tem obenem na nekakš-
no mehanično šolo. Rektor Jožef Walland je
v svojem odgovoru sicer omenil, da mu niso
znani predpisi o ustanavljanju učnih stolic
za kmetijstvo in učni programi ter zato na
vprašanja ne bo mogel zadovoljivo odgo-
voriti. Predlagal pa je, naj bi se pouk kme-
tijstva   poveril   gimnazijskemu   prefektu
Francu Hladniku, ki je poučeval botaniko
in naravoslovje. Po njegovih mislih bi se dal
pouk botanike, kolikor je potreben za zdrav-
nike, ranocelnike in lekarnarje, združiti s
poukom za slušatelje kmetijstva. Zlasti bi
IdiIo to mogoče v letnem tečaju, ko profesor
vodi učence v botanični vrt in na sosedni
travnik ter jih uči spoznavati koristne in
92
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
Škodljive rastline, drevje itd. Mineralogija,
ki je bila predmet tretjega filozofskega let-
nika, s stolico kmetijstva ni bila združljiva.
Ako naj bi bila mineralogija predmet res-
nega študija, bi bilo treba tudi v Ljubljani
uvesti tretji filozofski letnik. Pouk kmetij-
stva je bil omejen na pet ur tedensko, zato
se v tem okviru ne more poučevati preveč
predmetov.'^
Obisk kmetijskih predavanj naj bi bil
obvezen za teologe četrtega letnika ter prav-
nike, ki so imeli namen, da se zaposlijo pri
gospodarskih uradih. Ker Ljubljana ni imela
juridičnega študija, bi prišli v poštev le
teologi. Rektor Walland — bil je istočasno
provizorični direktor filozofskih letnikov —
je imel pomisleke zoper začetek kmetijskih
predavanj v šolskem letu 1814/15. Teologi
četrtega letnika so imeli že po štiri ure dnev-
no predavanja iz drugih predmetov in bi
jim za obisk kmetijskih predavanj primanj-
kovalo časa. V naslednjem šolskem letu pa
bodo teologi poslušali moralno teologijo v
tretjem in ne šele v zadnjem letniku; tako bo
pridobljen čas za kmetijski pouk v četrtem
letniku. Tudi prefekt Hladnik je bil razen
s posli prefekta zaposlen še s predavanji
splošne zgodovine v filozofskih letnikih do
imenovanja novega profesorja.
Po vseh teh pripravah je študijska dvorna
komisija 12. maja 1815 obvestila ljubljanski
gubernij, da je vladar odobril ustanovitev
kmetijske stolice; za profesorja je bila dolo-
čena letna plača 1200 gld v srebru in 300 gld
proti obračunu za poskuse in modele. Ob-
enem je guberniju naročila, naj se za 3. avgust
1815 razpiše konkurz za mesto profesorja;
razen Ljubljane so bila kot mesta za ustne
konkurzne izpite določena Dunaj, Gradec in
Olomuc. Konkurzne elaborate bodo ocenili
za to usposobljeni profesorji ljubljanskih
filozofskih letnikov in dali svoje predloge.'^
Licejski rektorat je dobil nalog, naj sku-
paj s stavbnim inšpektoratom poskrbi za
predavalnico. Ker je bilo kmetijstvo dolo-
čeno kot predmet četrtega teološkega letnika,
je bila izbrana njegova predavalnica v II.
nadstropju tudi za kmetijska predavanja.
Želji gubernija, da bi kmetijska predavalnica
imela zvezo s sejno dvorano Kmetijske druž-
be v pritličju, ni bilo mogoče ustreči; vsi
sosedni prostori so bili že zasedeni.
Skupaj z ustanovitvijo kmetijske stolice je
bilo načeto vprašanje vzornega posestva (Mu-
sterhof), ki naj bi bilo z njo v zvezi. Za sto-
lico je bila poleg plače za profesorja in zne-
ska za poskuse dovoljena še posebna nagrada
300 gld, brž ko bi bilo tako vzorno posestvo
urejeno. Pri tem so mislili na Turu pod Ljub-
ljano (Kodeljevo), ki ga je med francosko
okupacijo dobil v dar guverner Ilirije, mar-
šal Marmont, ter bi bilo treba odločiti, ali
naj se mu odvzame.*^
Kot kažejo priprave, je bil ob ustanovitvi
stolice namen, pouk kmetijstva postaviti na
podlago, ki je ustrezala tedanjemu stanju
kmetijske znanosti. Naslonjen bi bil na na-
ravoslovne vede in po vzornem posestvu v
zvezi s kmetijsko tehniko in prakso.
III.
Za prvikrat razpisano mesto na ljubljan-
ski kmetijski stolici se je potegovalo deset
kompetentov. Pomembnejši kandidati so bili
Karel Werner iz Steyra v Gornji Avstriji,
upravitelj gospostva grofa Thurna v Pliber-
ku na Koroškem, Jožef Jenko iz Kranjske,
profesor matematike in tehnologije v Gradcu,
Anton Hayne iz Kranja, redni profesor živi-
uozdravilstva in izredni profesor ekonom-
ske botanike v Olomucu (znan v naši umet-
nostni zgodovini tudi kot slikar) ter Janez
Kersnik, profesor fizike in mehanike v Ljub-
ljani. Ljubljanski profesorji filozofskega uči-
lišča so odklonili ocenitev konkurznih ela-
boratov, češ da niso kmetijstva sami nikoli
predavali in se tudi niso podvrgli takemu
konkurzu. Direktor filozofskega učilišča
ni zaradi tega dal guberniju nikakega pred-
loga glede vrstnega reda kandidatov, izrazil
pa je željo in potrebo, da profesor na kme-
tijski stolici v Ljubljani pozna kranjski de-
želni ali pa kak drug slovanski jezik. Nato
je gubernij glede na konkurzne elaborate in
spričevala prosilcev predlagal centralni
dvorni organizacijski komisiji za imenova-
nje tri kandidate v naslednjem vrstnem redu:
1. Jožefa Jenka zaradi njegovega odličnega
znanja in ker bi mogel biti v veliko korist
ljubljanski mehanični šoli za umetnike in
rokodelce, pozna pa tudi kranjski deželni
jezik in ga filozofski študijski direktor pri-
poroča; 2. Karla Wernerja zaradi dokazane
sposobnosti in po spričevalih izpričane ve-
like uporabnosti; v tem pogledu bi zaslužil
prednost pred Jenkom, toda ne zna kranj-
skega ali drugega slovanskega jezika; 3. Ja-
neza Kersnika, ki ga poleg potrebnega zna-
nja priporoča tudi znanje deželnega jezika.
Iz zapisnika seje gubernijskega kolegija od
17. oktobra 1815 se vidi, da bi gubernij pred-
lagal na prvem mestu Karla Wernerja, ako
bi bil zmožen slovenščine.'*
Imenovanje profesorja ni sledilo tako hi-
tro, kakor so potekale dotedanje priprave
za ustanovitev stolice. Šele 8. septembra 1816
je vladar imenoval dr. Karla Wernerja za
profesorja kmetijstva v Ljubljani. Naslednji
mesec je bil novo imenovani profesor zapri-
93
KRONIKA     ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
sežcil in — kot se zdi — v decembru pričel
s predavanji."
Werner je ostal v Ljubljani do konca leta
1820, ko je bil imenovan za profesorja na
kmetijski stolici v Gradcu. Dvorna študijska
komisija je o tem obvestila 16. novembra
1820 gubernij in naročila, naj preskrbi za
Ljubljano primernega suplenta ter razpiše
konkurz za izpraznjeno mesto. Za začasnega
suplenta bi bil primeren profesor Kersnik,
toda moral je poleg poučevanja svojega
predmeta suplirati še matematiko, zato na-
daljnje suplenture ni mogel prevzeti. Di-
rektor Matej Ravnikar je nato predlagal
Jožefa pl. Vesta, rojenega v Celovcu 14. ja-
nuarja 1769, lastnika gradu Šentpeter pri
Stražišču (Schrottenthurn), ki je imel o kme-
tijstvu dokaj teoretičnega in praktičnega
znanja. Ravnikarjev predlog je bil sprejet
in Vest imenovan za suplenta; decembra
1820 je pričel predavati.'*
Na razpis je za izpraznjeno stolico prosilo
11 prosilcev; cenzuro konkurznih elaboratov
je opravil profesor Kersnik. Gubernij je štu-
dijski dvorni komisiji predlagal trojico in
sicer na prvem mestu tedanjega suplenta
Vesta, ki je imel gimnazijsko maturo in filo-
zofski študij ter nekaj predmetov medicin-
skega študija kot kemijo in botaniko; pri-
vatno je študiral kmetijstvo. Kot oficir je
služil 15 let v vojski. Znal je nemško, latin-
sko, kranjsko, francosko in laško. Na dru-
gem mestu je bil predlagan Martin Treitl,
bivši višji uradnik, civilni in kazenski sodnik
gospostva Ostenschlag na Tirolskem, ki je
dovršil filozofske in juridične študije, na
tretjem mestu pa Matija Zwicker iz Morav-
skega, doktorand prava. Med kandidati je
bil Jožef Hayne iz Kranja, brat Antona, ki
se je za stolico potegoval pri prejšnjem raz-
pisu. Hayne je bil asistent na botaničnem
učilišču na Dunaju.'* V oceni Haynejevih
elaboratov je rečeno, da je hotel, kot že pri
prejšnjem konkurzu — ocenjevalec ga je
zamenjal z bratom Antonom — pokazati
svojo prednost pred drugimi kandidati s kri-
tičnimi, pravilnimi in nepravilnimi, opom-
bami na račun kranjskega kmetijstva, na-
mesto da bi odgovarjal na postavljena vpra-
šanja. Kot otrok iz Kranja je sodil vse po
razmerah svoje okolice, bil je le teoretik,
praktično kmetijstvo mu je bilo tuje. Glede
elaboratov na splošno je sodil Kersnik, da
so se naslanjali na Trautmannov učbenik
kmetijstva, nekateri so pa črpali tudi knjigo
Albrehta Thaera o angleškem kmetijstvu.
Študijska dvorna komisija je najbrž imela
pomisleke glede kvalifikacije predlaganih
kandidatov. Tako si moremo razlagati njeno
oklevanje za stalno zasedbo razpisanega me-
sta. Pustila je na kmetijski stolici Vesta kot
suplenta ter sredi 1. 1823 pozvala gubernij,
naj poroča, kako Vest suplira in če daje do-
kaze, da popolnoma obvlada teorijo in prakso
kmetijstva. Odgovor je bil za Vesta zelo
ugoden. Direktor filozofskega učilišča je iz-
javil, da triletno supliranje dokazuje nje-
govo popolno obvladanje predmeta in spo-
sobnost za poučevanje. Njegovemu temelji-
temu in obširnemu znanju, združenemu z
njegovo nadarjenostjo za poučevanje, je pri-
pisati, da stolica, ki je prej imela 3 ali 4
slušatelje pri izpitih, ima sedaj do 10 učen-
cev, ki so opravili izpite z uspehom, zelo
častnim za profesorja. Definitivna nasta-
vitev Vesta bo gotovo še ugodneje vplivala
ria kmetijsko znanost v šoli in izven nje. To
laskavo sodbo je gubernij v poročilu na štu-
dijsko dvorno komisijo potrdil ter dodal, da
Vestovo dobro obdelano posestvo, ki ga ob-
čudujejo tudi preprosti sosedje, dokazuje, da
je učitelj kmetijstva vešč praktičen ekonom.
Omenil je tudi, da oskrbuje vzorno pristavo
Kmetijske družbe, kjer dela z učenci prak-
tične kmetijske poskuse, in dostavlja, da bi
Kmetijska družba njegovo odstranitev težko
občutila. Po mislih gubernija je bil Vest med
kompetenti najbolj primeren in glede na
lokalne in kulturne razmere najbolj zaže-
len profesor.^'
Kljub izredno ugodni oceni njegovega dela
je bila kmetijska stolica Vestu definitivno
podeljena šele 6. septembra 1825.^^ Leta 1828
je Vest pričel bolehati in nekaj časa ni mogel
predavati. Tedaj ga je nadomestoval pro-
fesor Kersnik.^' Isto se je ponovilo v nasled-
njem letu.^* Od svoje bolezni — bil je bolan
na pljučih — Vest ni več okreval; 6. marca
1832 je umrl in za ljubljansko kmetijsko sto-
lico, s katero je bila od 1. 1824 združena tudi
stolica za naravoslovje, je bil tretjič razpisan
natečaj.Tedaj so se za mesto potegovali le
štirje kompetenti; v Ljubljani sta se javila
župni vikar v Podbrezju Franc Pire, znan
kot sadjarski strokovnjak in pisec knjige o
sadjarstvu »Krajnski Vertnar«, in pobiralec
užitnine Andrej Oblak, v Lvovu dr. Fr. Ks.
Hlubek ter na Dunaju Avgust Michael. Nji-
hove elaborate sta ocenjevala profesorja
Janez Kersnik in Leopold Schulz v. Stras-
snitzki. Ocenjevalca se glede sposobnosti
kompetentov nista strinjala. Kersnik je po-
stavil vrstni red: 1. Michael, 2. Hlubek in
Pire in 3. Oblak, drugi ocenjevalec pa je
Hlubeka in Michaela ocenil odlično, za Pirca
in Oblaka pa je izjavil, da nista sposobna
poučevati kmetijstvo. Pire je pokazal po-
polno neznanje kemije, nalogo je obdelal pod
kritiko slabo. Direktor filozofskega študija
in gubernij sta tudi postavila na prvo mesto
94
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
V Chabičovu, Šleziji, rojenega Ceha Hlubeka,
ki je bil že od 1. 1851 suplent za kmetijstvo
in naravoslovje najprej na dunajski, nato na
Ivovski univerzi. Studijska dvorna komisija
je 25. aprila 1834 sporočila guberniju, da je
Hlubek imenovan za profesorja kmetijstva
in splošnega naravoslovja.^* Na tem mestu je
ostal do začetka leta 1840; v decembru 1859
je bil na lastno prošnjo imenovan za pro-
fesorja kmetijstva na tehnični visoki šoli
>Joanneum« v Gradcu. Direktor filozofske-
ga študija Pavšek je tedaj določil Kersnika
kot suplenta, ker je že v prejšnjih letih po-
novno supliral ta predmet. Gubernij pa to
pot z izbiro suplenta ni soglašal, češ da
Kersniku, tedaj je bil star 58 let, že popuščajo
moči. Pavškov odgovor, da bo predlagal dru-
gega suplenta, če se bo prepričal o Kersni-
kovi fizični, duševni ali moralni nesposob-
nosti za kmetijska predavanja, je gubernij-
ski svetnik Stelzich označil kot neprimeren
in nespoštljiv za nadrejeno oblast. Na Stel-
zichev predlog- je gubernijski kolegij direk-
torja Pavška ukoril in ga pozval, naj v osmih
dneh izbere drugega suplenta. Pavšek se ni
uklonil, nekaj tednov je zavlačeval z od-
govorom, nato pa sredi aprila prepustil gu-
berniju, da nastavi drugega suplenta, če se
mu glede na bližnji konec semestra zdi to
vredno. Pripomnil pa je, da opazko o poje-
majočih močeh dobrodušnega profesorja
Kersnika ni mogel vzeti za resno mišljeno,
ker je vsemu mestu znano profesorjevo cve-
toče, zdravje. Z nevoljo je gubernij pristal,
da je Kersnik obdržal suplenturo do konca
semestra, toda v naslednjem semestru je —
ker Pavšek ni predlagal drugega kot Ker-
snika — sam imenoval za suplenta kmetij-
stva profesorja matematike Karla Hummla.^^
Za izpraznjeno stolico so se ob razpisu po-
tegovali štirje prosilci, trije na Dunaju in
eden v Pragi. Med dunajskimi kompeteuti je
bil Anton Schubert, rojen 23. avgusta 1809
v Schatzlarju na Češkem, tedaj doktorand
medicine in adjunkt naravoslovja in kme-
tijstva na dunajski univerzi. Po ocenitvi kon-
kurznih elaboratov — eden izmed ocenje-
valcev je bil zopet profesor Kersnik — je
direktor filozofskega učilišča predlagal na
prvem mestu Schuberta, na drugem mestu
Julija Helina, doktorja medicine in kirurgi-
je, suplenta naravoslovja in kmetijstva na
dunajski terezijanski akademiji; ostala dva
kandidata je označil kot nesposobna za pro-
fesorja. Gubernij se je sicer ogreval za ene-
ga izmed teh, Henrika Wieseja, praktikanta
pri dvornem vojnem svetu, urednika časopisa
za industrijo in sotrudnika več kmetijskih
časopisov, zaradi njegovih bogatejših izku-
šenj, toda ta kandidat sploh ni odgovoril na
vprašanje iz splošnega naravoslovja, ki bi ga
moral tudi predavati. Zato ga v svojem pred-
logu ni mogel upoštevati. Za profesorja je
bil končno imenovan dr. Schubert; študijska
dvorna komisija je 10. novembra 1840 o ime-
novanju obvestila gubernij; svoje mesto je
nastopil v januarju 1841.^8 Schubert se je
pozneje potegoval za stolico splošnega na-
ravoslovja na dunajski univerzi ter za sto-
lico naravoslovja in kmetijstva v Innsbrucku,
toda brez uspeha.^' Ostal je kot profesor v
Ljubljani do svoje smrti 21. avgusta 1851,
zadnji dve leti na že reorganizirani višji gim-
naziji.'"
Prevrat leta 1848, ki je z zemljiško odvezo
prinesel kmetijstvu odločilne socialne in go-
spodarske spremembe ter med drugim dal
pobudo akciji za slovensko vseučilišče v
Ljubljani, ni ostal brez vpliva na prizade-
vanja za novo organizacijo kmetijskega po-
uka in to v slovenskem jeziku. Dr. Jožef
Orel, posestnik v Ljubljani, član odbora
kranjske Kmetijske družbe, pozneje notar,
je ponudil tedaj Kmetijski družbi, da bi imel
poljudna predavanja iz kmetijstva v slo-
venščini. Pridružila sta se mu naravoslovec
in poznejši muzejski kustos Karel Dežman
in kot sadjar znani frančiškan Benvenut
Crobath. Na priporočilo Kmetijske družbe
je naučno ministrstvo v skladu z uvedbo
svobode pouka in učenja dovolilo, da Orel
in tovariša po predhodni habilitaciji pre-
vzamejo mesta docentov. Pater Benvenut je
od svoje prvotne namere odstopil. Orel in
Dežman sta 18. januarja 1849 imela pred-
pisano poskusno predavanje v slovenščini
pred profesorskim zborom filozofskega uči-
lišča in sta tako zadostila zahtevi za habili-
tacijo.'' S predavanji sta začela 5. februarja
1849; bila so v prostorih licejskega poslopja.'^
Zdi se, da tečaj, predviden za deset mesecev,
ni bil izveden po načrtu ter da je s koncem
poletnega semestra prenehal. Najbrž je bilo
prenehanje v zvezi s tedanjim političnim
razvojem, ki je napravil konec prizadevanju
za slovensko visoko šolstvo, in s splošno re-
organizacijo šolstva.
Ob reorganizaciji šolstva po letu 1848 je
bil filozofski študij v Ljubljani ukinjen.
Kmetijstvo je ostalo prost predmet na novo
organizirani višji gimnaziji, prvotno v do-
tedanjem obsegu. Po Schubertovi smrti ga je
kot suplent poučeval Karel Dežman do
1. 1856, ko je suplenturo prevzel Valentin
Konšek, ki je sicer učil zoologijo, botaniko,
mineralogijo pa tudi latinščino in sloven-
ščino. Konšek je poučeval kmetijstvo do
1. 1881, ko je tudi kot prost predmet odpadlo
iz učnega načrta, s presledkom v letih 1861
do 1865, ko je bil začasni ravnatelj nove nižje
95
KRONIKA     ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
gimnazije v Kranju. V teh letih sta kmetij-
stvo suplirala dr. Henrik Mittels, matematik
in fizik, ter naravoslovec dr. M. Wretschko.*'
IV.
Po predpisih o organizaciji kmetijskih sto-
lic na filozofskih učiliščih je bilo za preda-
vanja kmetijstva določenih pet ur tedensko.**
Pet, največkrat pa šest ur tedensko so bila
predavanja do 1. 1851, od tedaj naprej je
pouk zavzemal le tri ure.'' Študijska dvorna
komisija je ob ustanovitvi stolic priporočala,
naj bi se predavanja naslanjala na kmetij-
ski učbenik Leopolda Trautmanna, profe-
sorja na dunajski univerzi. Učbenik je imel
naslov: »Versuch einer w^issenschaffliehen
Anleitung zum Studium der Landwirth-
schaftslehre«.'* Kot je videti iz programov
predavanj, sta se profesorja Werner in Vest
naslanjala na Trautmannov učbenik, Hlubek
pa je za predavanja uporabljal lastne osnut-
ke.'^ Njegov naslednik, profesor Schubert,
je uporabljal Janeza Burgerja »Lehrbuch
der Landwirtschaft«.'* Dežman se je pri pre-
davanjih naslanjal na Hlubekove knjige,
Konšek na Pabstov učbenik.''
Pouk kmetijstva naj bi bil že po zamisli
prvega profesorja, Wernerja, povezan s prak-
so. Zato je bil najprej licejski vrt preurejen,
da bi mogel služiti pouku botanike in kmetij-
stva.*" Profesor Werner je za nazorni pouk
nabavil modele raznih kmetijskih strojev in
orodja, n. pr. sejalnih strojev, plugov, bran,
ročne mlatilnice, ekstirpatorjev itd. ter tudi
nekaj pravih strojev.*' Ko je Kmetijska druž-
ba kupila nekaj let pozneje im Poljanah
zemljišče, kjer je uredila poskusno pristavo
in drevesnico, ga je dala na razpolago za
kmetijski pouk. Profesorji Vest, Hlubek in
Schubert so bili oskrbniki družbine pristave
na Poljanah in je bila torej dana možnost za
tesno sodelovanje med kmetijsko stolico in
družbinim posestvom. Zlasti praktični pouk
sadjarstva je bil navezan na družbin sadov-
njak. Leta 1829 je profesor Vest na poljan-
ski pristavi s svojimi slušatelji izvedel vrsto
praktičnih poskusov in kmetijskih opravil.
Cepili so 267 jablan in 436 hrušk. Za poskus-
ne namene so posadili 40 sort krompirja. Sa-
jenje petih mernikov krompirja so opravili
s plugom, njivo so povlekli z brano, jo ob-
delovali z  ekstirpatorjem in  osipalnikom.
Koruzo in fižol so sejali s sejalnim strojem
in obdelovali z ekstirpatorjem in osipalni-
kom; tudi ajdo so sejali s strojem.*^ To je
bilo v času, ko so bili poljedelski stroji in po-
polnejše kmetijsko orodje slovenskemu kme-
tovalcu še neznani.
Kmetijstvo je bilo sicer med učnimi pred-
meti na filozofskih učiliščih, toda ni bilo
predmet rednega filozofskega študija, tem-
več je bilo namenjeno teologom in pravni-
kom, ki so imeli namen posvetiti se s kme-
tijstvom združenim službam.*' V Ljubljani je
študij kmetijstva prišel v prvi vrsti v poštev
za teologe, ki so pozneje zasedali po raznih
župnijah službena mesta, združena s kmetij-
skimi posestvi in so se torej morali praktično
ukvarjati s kmetijstvom. Za uspešno gospo-
darjenje je bilo koristno, da so si prej pri-
dobili vsaj nekaj teoretičnega in praktičnega
znanja.
Po obisku sodeč, študij kmetijstva tudi za
teologe ni bil obvezen; 1. 1820 so poslušali
predavanja v Ljubljani le trije teologi četrte-
ga letnika. Število slušateljev se je povečalo,
ko je začel predavati Vest; v prvih letih je
imel okrog deset slušateljev, I. 1829 se je že
32 slušateljev prijavilo za izpite. Med slu-
šatelji je bilo največ teologov, bili so pa med
njimi tudi študenti fizike in logike.** Zelo
priljubljen kot predavatelj je bil profesor
Kersnik; ko je nekajkrat supliral kmetijska
predavanja, je število slušateljev vedno na-
raslo.*'
Izredno veliko slušateljev so imela sloven-
ska predavanja 1. 1849, ko je kmetijstvo pre-
daval dr. Orel, sadjarstvo in vrtnarstvo pa
Dežman. Predavanja je obiskovalo 80—100
oseb. Med njimi so skoraj gotovo bili filozofi
in teologi; toda tečaja so se udeleževali tudi
posamezni kmetovalci, n. pr. iz Bučke in
Radgone. Ni pa bilo med učenci nobenega
učiteljiščnika. Po prvem polletju se je za
izpite prijavilo okrog 40 slušateljev.*'
Po prenehanju filozofskega študija in re-
organizaciji v višjo gimnazijo se je število
obiskovalcev kmetijskih predavanj precej
spreminjalo. L. 1853 je kmetijstvo poslušalo
27 učencev, od teh 26 teologov in 1 gimna-
zijec osmega razreda; v naslednjih letih se je
število obiskovalcev gibalo med 15 in 20.
Nato je precej padlo v letih 1863—1865, ko
je bil profesor Konšek prestavljen v Kranj,
in se je zopet dvignilo po njegovi vrnitvi v
Ljubljano. L. 1866 je njegova predavanja
poslušalo 36 teologov in 12 višjih gimnazij-
cev, kar je bilo najvišje stanje. Zadnje leto
kmetijskih predavanj je profesor Konšek
imel v prvem semestru 27 in v drugem se-
mestru 22 učencev.*^
Predavanja na kmetijski stolici filozofske-
ga učilišča in pozneje na višji gimnaziji niso
imela namena, vzgajati kmetijske strokov-
njake, temveč le dajati znanje o osnovnih
pojmih kmetijstva študentom, ki so namera-
vali ukvarjati se tudi s kmetijstvom poleg
opravljanja drugega poklica. V bivši avstrij-
96
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
ski monarhiji je za popolni višji študij kme-
tijstva prihajalo v poštev le kmetijsko uči-
lišče v Magyar Ovaru (Ungarisch Altenburg),
ki ga je 1. 1818 ustanovil vojvoda Albert von
Sachsen-Teschen, lastnik velike domene v
Ovaru, in ki je bilo 1. 1850 preosnovano v
državni zavod.Srednje in nižje kmetijske
šole so pričele nastajati šele v zadnjih deset-
letjih prejšnjega stoletja. Kmetijska stolica
je nudila kmetijski pouk sicer v skromnem
obsegu, toda pri oceni koristi tega pouka je
treba vzeti v poštev, da se je kmetijstvo šele
razvijalo v znanost in da raven kmetijskega
pouka tudi drugje ni bila dosti višja. Za raz-
voj in napredek kmetijstva v deželi pa je
korist pouka bila verjetno večja, kot pa bi
ustrezalo njegovemu omejenemu okviru. Se-
znanjeni z načeli umnega kmetijstva so
mnogi bivši slušatelji pridobljeno znanje
uporabljali kot praktični kmetovalci. S svo-
jimi vzgledi in vplivom so dosegli, da se je
naprednejše kmetijstvo razširilo tudi med
manj izobraženimi kmetovalci. Končno je
Kmetijska družba imela v podeželskih du-
hovnikih, ki so kot teologi bili glavni obisko-
valci kmetijskih predavanj, svoje najboljše
sodelavce pri prizadevanjih za umnejše kme-
tijstvo. Potem ko je kmetijstvo kot neobvezen
predmet na gimnaziji odpadlo, so bila uve-
dena kmetijska predavanja za teologe v se-
menišču. L. 1883 je taka predavanja, po dve
uri tedensko s praktičnimi vajami na poljan-
ski pristavi Kmetijske družbe, imel potovalni
učitelj Ernest Kramer.^*
V.
Pomen kmetijske stolice ni bil omejen le
na ožji ali širši krog obiskovalcev predavanj
in praktičnih vaj. Profesorji kmetijstva so
s svojim delom, zlasti pa s sodelovanjem pri
Kmetijski družbi, odločilno posegali v raz-
voj našega kmetijstva. Bili so pri nas prvi
in edini strokovnjaki, ki so imeli nalogo, da
se poklicno ukvarjajo s kmetijstvom in to ne
le praktično, temveč tudi teoretično. Imeli
so za svoje delovanje zelo obširno področje,
razumljivo pa je, da so se na tem področju
po svojih osebnih sposobnostih, nagnjenjih
in iniciativnosti različno uveljavljali.
Ko je Werner kot prvi profesor zasedel
ljubljansko kmetijsko stolico, so šele tekle
priprave za obnovitev kranjske Kmetijske
družbe. Werner je pri tem sodeloval; v letih
1816/17 je bil družbin kancler.s" Takrat se-
veda še niso bili dani pogoji za obširnejše
delovanje v okviru družbe, Wernerjevo delo
je bilo osredotočeno na organizacijo nove
učne stolice. Najbrž je bilo tudi njegovo
neznanje slovenščine razlog, da se ni bolj
uveljavil.
Delovanje profesorja Vesta je bilo mnogo-
stransko zlasti na področju praktičnega
kmetijstva. Njegovo posestvo Šentpeter pri
Stražišču je bilo vzorno obdelano; ukvarjal
se je posebno s sadjarstvom in uvedel šte-
vilne tuje sorte žlahtnega sadja. Vest je imel
v Gradcu brata Lovrenca, profesorja bota-
nike in kemije na »Joanneumu«; z njegovim
posredovanjem je dobival cepiče iz graške
drevesnice, kjer so gojili iz Francije in An-
glije prineseno sadno drevje. V svojem sadov-
njaku je 1. 1825 gojil 46 sort jablan, 51 sort
hrušk, več sort češenj, visenj in sliv. Med
jablanami je bilo 14 raznih sort renet, peping
in druge vrste, ki so bile pri nas prej ne-
znane. Iz svoje drevesnice je dajal cepiče
drugim sadjarjem, deloma celo zastonj, in je
tako pripomogel k širjenju žlahtnih sadnih
sort. Vest je propagiral ustanavljanje šolskih
drevesnic in jim obljubljal brezplačno po-
moč s cepiči in izražal pripravljenost, da
delo v takih drevesnicah nadzoruje.'' Uredi-
tev drevesnice Kmetijske družbe na Polja-
nah je bila njegovo delo; v tej drevesnici je
učil svoje učence ter prirejal posebne sadjar-
ske tečaje za učitelje. Za pratiko je spisal
kratek poljuden pouk o sadjereji.'^
Anali Kmetijske družbe vsebujejo več nje-
govih poročil na družbinih občnih zborih.
L. 1822 je poročal o ležiščih sadre (mavca)
med Jesenicami in Dovjem ter o uporabi
sadre za gnojenje polja. Ukvarjal se je tudi
z vprašanjem Ljubljanskega barja in načini
kultiviranja osušenih zemljišč. Kot oskrbnik
poskusne pristave na Poljanah je gojil šte-
vilne vrste krompirja, da bi se ugotovila za
naše razmere najugodnejša sorta.
Delo profesorja Hlubeka je bilo predvsem
teoretičnega značaja. Sicer se je tudi Hlubek
ukvarjal s praktičnimi poskusi, n. pr. s pri-
dobivanjem sladkorja iz sladkorne pese (to
je bilo v času, ko proizvodni postopek še ni
bil dognan) in pridobivanjem sirupa iz
krompirja, s svilorejo, z raznimi vrstami
lanu, konoplje, raznih tujih krmskih rastlin,
inkarnatke itd. Naših pogojev za posamezne
kulture pri tem ni vedno pravilno ocenjeval.
Na njegov predlog je Kmetijska družba dala
urediti na Poljanah trtnico, ki seveda ni
mogla uspevati. Za naše kmetijstvo je to nje-
govo delo imelo povečini le teoretičen po-
men. Plodovit je ijil Hlubek kot pisec kme-
tijske strokovne in gospodarske literature.^'
Le malo tega, kar je napisal, je bilo poljudno
pisanje, namenjeno preprostemu kmetovalcu;
največkrat se je s svojimi spisi obračal na
kmetijske strokovnjake in razumnike, ki so
se ukvarjali s kmetijskimi vprašanji. V slo-
venskem prevodu so izšla le njegova na-
vodila o sviloreji in gojenju murv.
97
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
Kot član odbora Kmetijske družbe in
oskrbnik njene poskusne pristave je bil
Hlubek zelo delaven. V analih tistih let so
številna njegova poročila. Na občnem zboru
1. 1836 je poročal o škotskih mlatilnicah in
obravnaval vprašanje njihove rentabilitete.
Na istem občnem zboru je predaval o nači-
nih krmljenja živine in o njenem pitanju.
Izvršil je za nekatere kraje analizo zemlje
ter opravljal meteorološka opazovanja.'*
Hlubekovi strokovni spisi so sedaj seveda
zastareli; pa taka je usoda tudi pomemb-
nejših znanstvenikov. Toda Hlubek je v
mnogih svojih spisih obravnaval tedanje sta-
nje našega kmetijstva in njegove gospodar-
ske razmere. Opis kmetijstva na Štajerskem,
ki zajema tudi naš del dežele, je objavljen."
Njegov statistični in topografski opis kmetij-
skih, industrijskih in trgovskih razmer na
Kranjskem, ki ga je izdelal po nalogu guber-
nija, potem ko je v letih 1835—1838 štirikrat
prepotoval deželo, je ostal rokopis, ki je žal
izgubljen. Elaborat je bil zelo obširen, ob-
segal je 197 pol besedila in 212 pol tabel.'«
Nekatere podatke, n. pr. o prebivalstvu in
kmetijski proizvodnji, je Hlubek objavil, ne-
kaj so objavili poznejši pisci, vendar je bilo
brez dvoma mnogo gradiva še neuporablje-
nega in neznanega." Zato moramo izgubo
tega elaborata tembolj obžalovati.
Dr. Anton Schubert je največ zanimanja
pokazal za kulturo lanu. Kmetijska družba
se je v tistih časih trudila, da bi se ta kul-
tura na Kranjskem razširila in izboljšala.
Verjetno je bil pri tem Schubertov vpliv.
Trajnega uspeha ta akcija ni imela. Občni
zbor 1. 1843 je sklenil, da bo družba izdala
v slovenščini Schubertovo brošuro o gojenju
lana in pripravljanju prediva, vendar taka
brošura ni izšla. Na istem občnem zboru je
Schubert predaval o osuševanju in namaka-
nju travnikov ter gnojenju z južnoameriškim
gvanom (ptičjim gnojem), katerega so takrat
v evropskem kmetijstvu zelo propagirali.
Grajal je spreminjanje razdeljenih gmajn v
njive, ker je hotel, da bi se ta zemljišča pre-
uredila v travnike in tako povečala krmska
podlaga za živinorejo.'* Kot oskrbnik druž-
bine pristave je 1. 1845 na pobudo odbora
napravil načrt za preureditev in predvidel
za to stroške v znesku 400 gld. Odboru so se
zdeli stroški previsoki, zahvalil se je Schu-
bertu za dotedanje delo in poveril oskrbni-
štvo dr. Orlu." Zdi se, da je njegovo sodelo-
vanje pri družbi tedaj prenehalo.
Poznejši predavatelji kmetijstva so oprav-
ljali ta posel le kot svoj postranski poklic.
V kmetijstvu se niso ne teoretično in ne
praktično uveljavljali v taki meri, da bi se
ohranili pomembnejši sledovi njihovega dela.
OPOMBE
1. Annalen der kaiserl. königl. Landwirthschafts-Gesell-
schaft in Laibach. Jahrgang 1822 und 182';. Ljubljana 1810,
Str. 8. — 2. DAS, Deželno glavarstvo, fase. Rubr. Agri-
culturs Sachen Lit. L Num. 1 Volum. 1. — 3. H. Zörncr
und F. Acreboe, Landwirtschaftliches Unterrichfswesen in
Deutschland. Handwörterbuch der Staatswissenschaften.
Vierte Auflage. Sechster Band. Jena 1925, str. 196 si. —
4. (;lej op. 2. — 5. Janez Krst. Pogrietschnig. SBL (Sloven-
ski biografski leksikon) II, str. 414. — 3a DAS Deželno
glavarstvo, Rubr. Pubi, polit. Lit. S Num. 19 Vol. 2. Na ta
spis me je opozoril in mi dal na razpolago svoje izpiske
prof. dr. Vlado Schmidt, za kar se mu na tem mestu za-
hvaljujem. — 6. Glej op. 2. — Annalen ... Jg. 1822 und
1823, str. 11. — 7. Glej op. 2. — 8. Glej op. 2. — 9. Anna-
len .. . Jg. 1822 und 182-5, str. 15. — Dr. Janez Bleiweis,
Zgodovina ccs. kralj, krajnske kmetijske družbe s statistič-
nim popisom kmetijstva na Krajnskem. Ljubljana 1855, str. 3
si. ter istega pisca Zgodovinske črtice važnejšega delovanja
e. k. kmetijske družbe na Kranjskem od pričetka njenega
v letu 1767. do konca leta 1867. Ljubljana 1867, str. 15. ~
10. Dr. Viktor Funk, Landwirtschaftsgescliichte. Zweite Auf-
lage. Berlin 1910, str. 37. — //. MALj., Klasična gimnazija
fase. 35, Ga VII/6. — Ergauzungs-Sammlung der politischen,
Cameral- und Justiz-Gesetze und Verordnungen. PJrster Theil.
Ljubljana 1835, str. 87—92. — 12. MALj., Klasična gimnazija
fase. 35, Ga VII/6. — H. DAS, Gubernijski arhiv fase. 531,
št. 15934/1814. — 14. DAS, Gubernijski arhiv fase. 656,
št. 6155/1815. — 15. Glej op. 14 in DAS, Arhiv Kmetijske
družbe fase. L/3 (1825—1875). — 16. Glej op. 14. ~ 1?. DAS,
Gub. arhiv. fase. 707, št. 11.022/1816 in 775, št. 14.714/1816.
— 18. DAS, Gub. arhiv fase. 3498, reg. št. 57. Rojstni po-
datki Vesta fase. 3508, reg. št. 4. — 19. DAS, Gub. arhiv
fase. 3502, reg. št. 9. — 20. DAS, Gub. arhiv. fase. 3512,
reg. št. 32. — 21. DAS, Gub. arhiv fase. 3506, reg. št. 9.
— 22. Glej. op. 20. — 23. DAS, Gub. arhiv fase. 3516, reg.
št. 82. — 24. DAS, Gub. arhiv fase. 3520, reg. št. 50. —
25. DAS, Gub. arhiv fase. 3524, reg. št. 76. ~ 26. DAS,
Gub. arhiv fase. 3528, reg. št. 56. ~ 2?. DAS, Gub. arhiv
fase. 3541, reg. št. 21. — 28. Glej op. 27 ter fase. 3548, reg.
št. 43. — 29. DAS, Gub. arhiv fase. 3557, reg. št. 35; fase.
3560. reg. št. 25. — JO. Programm des kaiserl. königl. acade-
raischen Gymnasiums zu Laibach für das Jahr 1851. Ljub-
ljana 1851, str. 18 in 19. — 31. DAS, Arhiv Kmetijske druž-
bo fase. L/3 (1825—1875). Annalen ... Jg. 1849, str. 5 si. —
Orel Jožef, SBL II, str. 228 si. — 32. Oznanilo kmetijske
šole v Ljubljani. Novice 24. I. 1849, str. 15. — 35. Jahres-
bericht des k. k. Gymnasiums in Laibach, Ljubljana 1850,
ter naslednja gimnazijska poročila do 1. 1881. — 14. Ergän-
zungs-Sammlung der politischen, Cameral- und Justiz-Ge-
setze und Verordnungen. Erster Theil. Ljubljana 1835, str.
88. si. — 35. Verzeichnis der öffentlichen Vorlesungen am
k. k. Lyzeum zu Laibach im Schuljahre 1817 in seznami
naslednjih let do leta 1848 ter gimnazijska poročila, nave-
dena v op. 33. — 36, Glej op. 34, str. 92. — 37. Glej op. 27.
— 38. Ordnung der öffentlichen Vorlesungen am k. k. Ly-
ceum zu Laibach im Schuljahre 1848, str. 7. — 39. Glej
op. 53, n. pr. poročilo za 1. 1877. — 40. DAS, Arhiv Kme-
tijske družbe fase. L/3 (1825—1875). — 41. DAS, Gub. arhiv
fase. 3498, reg. št. 57. — 42. Annalen ... Jg. 1830. Ljub-
ljana 1838, str. 55. — 4J. Glej op. 34, str. 90. — 44. DAS,
Gub. arhiv fase. 3498, reg. št. 57 in Arhiv Kmetijske družbe
fase. L/3. — Annalen ... Jg. 1830, str. 57. — 45. DAS,
Arhiv Kmetijske družbe fase. L/3. — 46. Novice 1849, str.
29, 41 in 118. — 47. Gimnazijska poročila od 1853—1881. —
48. Friedrich R. v. Zimmerauer, Der land- und forstwirt-
schaftliche Unterrieht. Geschichte der österreichischen Land-
und Forstwirtschaft und ihrer Industrien 1848—1898. Vierter
Band. Wien 1899, str. 487—535. — 49. DAS, Arhiv Kmetijske
družbe fase. A/5 (1850—1890). — 50. Dr. J. Bleiweis, Zgo-
dovina ces. kralj, krajnske kmetijske družbe. Ljubljana
1855, str. 16. — 51. DAS, Arhiv Kmetijske družbe fase. 0/1,
R/6. — 52. Annalen ... Jg. 1822 und 1823, str. 40 in 56;
Jg. 1828, II. Hälfte 1829, Str. 54. — 53. SBL I, str. 324 si.
— 54. Annalen ... II. Abtheilung, I. Heft. Ljubljana 1837;
11. Heft. Ljubljana 1839. — 55. Dr. F. X. Hlubek, Die
Landwirthschaft des Herzogthumes Steiermark, Graz 1846, in
Ein treues Bild des Herzogthumes Steiermark, Graz 1860. —
56. DAS, Gubernijski arhiv fase. 31(1839/40), reg. št. 8,
spis 33.250/1840. Del Hlubckovega elaborata je bil med obe-
ma vojnama vezan shranjen v registraturi Slovenske kme-
tijske družbe (Kmetovalec 1920, str. 19); 1. 1938 ga je upo-
rabljal še dr. Joža Rus za svoj članek o dolenjskem vinstvu
(Dolenjsko. Ljubljana 1938, str. 172). Moja prizadevanja, da
bi ga našel, so ostala brez uspeha. — 57. Fr. X. Hlubek,
Zur Statistik von Krain und Kärnten. Carniolia III/1840/41,
št. 39, 40, 51, 52, 55 in Die Bewohner von Krain, Carniolia
V/1842/43, št. 84—91. Hlubckovo poročilo so črpali: Pire,
Donesek k zgodovinskemu razvoju živinoreje v bivši Kranj-
ski. Kmetovalec 1920, str. 19, pisec članka Izvleček iz stati-
stike iz 1. 1836. Slovenski čebelar 1919, str. 162, ter dr. Joža
Rus, Dolenjsko vinstvo pred 100 leti. Dolenjsko, Ljubljana
1938, str. 172 si. — 58. Annalen . . Jg. 1842, II. Abtheilung,
V. Heft. — 59. Annalen ... Jg. 1844, 1845.
98
ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
IZ ZGODOVINE POSTOJNSKE JAME
ROMAN SAVNIK
(Nadaljevanje)
II.
Ko se je proti koncu štiridesetih let prejš-
njega stoletja vnela živahna razprava, kod
naj steče železniška proga med Ljubljano in
Trstom, se je začelo ne le na Slovenskem,
temveč tudi na Dunaju širše zanimanje za
naš Kras in posebej za Postojnsko jamo. V
tisti dobi, ko je bilo naše kraško podzemlje
domala neraziskano, je stavil dr. Kristijan
Avgust Voigt, profesor anatomije na Dunaju,
ki je deloval malo prej na liceju v Ljubljani,
značilen predlog, da naj bi železno cesto po
Notranjskem in Tržaškem Krasu speljali na
treh odsekih kar skozi vodne jame, ki se ji
odpirajo same po sebi kot naravni predori:
med Vrhniko in Planinskim poljem ob pod-
zemeljski Unici, med vhodom v Planinsko
jamo in vhodom v Postojnsko jamo ob pod-
zemeljski Pivki, od Škocjana pri Divači, kjer
izginja v podzemlje Notranjska Reka, pa
čim dlje ob njej proti Trstu. Svoj predlog
je 1. 1849 utemeljeval v daljšem članku, ki
mu je dodal posebno situacijsko karto.'
Četudi bi se izkazalo, pravi Voigt, da nje-
gov načrt ni izvedljiv, bi prinesle za to po-
trebne raziskave vodnih jam vendarle velike
gospodarske koristi. Saj bi bilo treba po nje-
govem mnenju ponekod v podzemlju le raz-
širiti ali razstreliti ozke preduhe, ki zavirajo
odtekanje voda, pa bi prenehale škodljive
obdobne poplave na Planinskem polju, na
Ljubljanskem barju in morda tudi na Cerk-
niškem polju, ki pripada verjetno istemu
vodnemu sistemu. Zato naproša vse, ki kaj
več vedo o podzemeljskem toku kraške Ljub-
ljanice in Notranjske Reke, da to nemudoma
objavijo. Tako bi se pospešila graditev že-
leznice skozi jamske prostore, ki jih je v
tisočletjih izdelala voda, a vanje doslej še
ni stopila človeška noga.
Voigtovemu pozivu se je prvi odzval Anton
Urbas,^ ki je bil takrat kaplan v Sostrem pri
Ljubljani. Urbas se je rodil 1. 1820 v Idriji
in je 1. 1899 umrl v Ljubljani. Kot spreten
publicist se je oglašal s prispevki cerkvéno-
zgodovinske in prirodoslovne vsebine; ko je
bil 1. 1848 v Planini kaplan, pa si je pridobil
ime odličnega jamoslovca. Jeseni tega leta
je organiziral z domačini prvo pomembnejšo
odpravo v Planinsko jamo, vrh tega pa je
prvi raziskoval tudi druge jame na kraju
Planinskega polja.
Urbasova odprava je dosegla v Planinski
jami sotočje Pivke in Raka, nato pa je pro-
drla v oba vodna rova več sto metrov daleč.
V Pivškem rokavu je trčila na množico člo-
veških ribic in je Planinska jama hitro za-
slovela kot njihovo najizdatnejše dotlej zna-
no bivališče na svetu.
Prijatelji prirodoslovnih ved v Ljubljani,
ki so se tisti čas večkrat na mesec sestajali
na strokovne pomenke, so 5. oktobra 1849 po
daljši izmenjavi misli Voigtov predlog, da
bi se zgradila železniška proga skozi naše
vodne jame, zavrnili kot nerealen. Ugotovili
so namreč, da Voigt podzemeljskih vodnih
poti ne pozna, saj vre voda na Vrhniki skozi
spodnje nevidne odprtine, medtem ko izginja
Unica na kraju Planinskega polja Pod ste-
nami v nedostopne požiralnike. Tako nedo-
stopno podzemlje pa je pri nas tudi marsi-
kje drugje, n. pr. V malnih na kraju Planin-
skega polja, kjer izvira Malenščica, pri Idri-
ji, kjer se napaja z vodo Divje jezero iz ne-
dostopnega sifona na njegovem dnu, in na
Vipavskem, kjer vre Vipava iz nedostopnih
lukenj.' Ni dvoma, da je imel na tem se-
stanku prijateljev prirodoslovnih ved prvo
besedo muzejski kustos Henrik Freyer, ki
je veljal takrat za najboljšega poznavalca
našega kraškega podzemlja.
Voigt je s svojim člankom opozoril na naš
Kras tudi znanstvene kroge na Dunaju, da
so se odločili za široko zasnovano razisko-
vanje njegovega podzemlja. Naporno in cesto.
Prvi načrt Planinske jame iz 1. 1850 (po I. Rudolfu)
99
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
tvegano raziskovanje zlasti v nevarnih in
dotlej neznanih vodnih jamah, ki je trajalo
s presledki od 1850—1853, je bilo poverjeno
geografu Adolfu Schmidlu, ki se je dotlej
izven svoje stroke udejstvoval kot napreden
časnikar. Bil je po rodu Nemec iz Kinžvarta
na Češkem. Na Slovenskem se je prvič uve-
ljavil kot jamoslovec. Kasneje je raziskoval
tudi kraško podzemlje na Madžarskem. Umrl
je 1863 v Budimpešti.
Sclimidlovo delo na našem Krasu je denar-
no podprl Geološki zavod na Dunaju, del
stroškov pa so prevzeli krajevni činitelji: za
raziskovanje postojnskega jamskega sistema
Jamska komisija v Postojni, za raziskovanje
jam na Tržaškem, od česar so si obetali za-
dovoljivo rešitev oskrbe Trsta s pitno vodo,
pa tržaška občina.
Ministrstvo za poljedelstvo na Dunaju je
Schmidlu dodelilo kot stalnega sodelavca
rudniškega praktikanta v Idriji Ivana Ru-
dolfa, kot tehnično pomožno osebje pa več
idrijskih rudarjev. Izdatno so mu pomagali
tudi domačini na Krasu, zlasti kot vodniki
po jamah. Ti so mu posredovali tudi domača
imena krajev in jam, ki si jih je Schmidl
skrbno zapisoval. Zato se vsa njegova dela,
posebno še temeljno delo o jamah na No-
tranjskem,* ki ga je izdala Dunajska aka-
demija znanosti, znatno ločijo od domala vseh
kasnejših spisov tujcev, ki so jih izdali o
naših krajih. Schmidl je napisal tudi serijo
tehtnih člankov o zanimivih doživljajih in
srečanjih pri nas. Članke, ki imajo nepre-
cenljivo dokumentarično vrednost, je v celoti
ponatisnila Laibacher Zeitung.'
Schmidl je s svojim spisom o našem kra-
škem podzemlju ustvaril temelje jamoslovne
vede v svetovnem merilu. Ugotovili pa smo,
da je njegovo delo plod napornih prizade-
vanj, kjer so tehtno sodelovali tudi Slovenci.
Predvsem ne smemo prezreti Schmidlovega
stalnega spremljevalca Ivana Rudolfa, ki je
izdeloval načrte jam in podzemeljskih vod-
Poslednji načrt Planinske jame iz 1. 1950 (po I. Michlerju)
nih tokov ter se je navadno z našimi rudarji
in drugimi delavci prvi podajal v neznano
podzemlje.
O življenju Rudolfa, ki ga hkrati s Schmid-
lom z velikim priznanjem omenja jamoslov-
no slovstvo različnih narodov, smo še vedno
malo poučeni.* Rodil se je 9. maja 1821 v
Lomeh pri Črnem vrhu nad Idrijo. Obisko-
val je gimnazijo v Gorici hkrati z nekoliko
starejšim rojakom Matejem Cigaletom, s
katerim je bil v bližnjem sorodstvu. Nato je
študiral montanistiko. L. 1847 je nastopil
službo pripravnika — inženirja pri idrij-
skem rudniku. L. 1854 je odšel v Rabelj na
Koroško, kjer je bil 1. 1865 še izpričano za-
poslen kot nadzornik v ondotni topilnici. O
njegovem kasnejšem življenju ne vemo do-
slej ničesar.
L. 1849 sta bila Schmidl in Rudolf prvič
v Planini in Postojni. Ker pa so bile takrat
zaradi daljšega deževja vode zelo visoke, sta
se omejila le na ogled kraškega površja. Dne
10. avgusta 1850 sta se za dalj časa nastanila
v Planini. Tu sta mu šla na roko predvsem
upravnik pošte Aleksander Vilhar, ki je bil
takrat planinski župan, in mlinar Josip
Obreza, ki jima je dal na voljo svojega
hlapca Jurija Jovka.
Schmidl-Rudolfova odprava je prodrla v
Planinski jami po rokavu podzemeljske
Pivke do izvirnega sifona, nato je raziskala
tudi najbolj odmaknjeni del jame Paradiž,
ki je bogato zasigan. Schmidl je prvi spo-
znal, da je nadaljevanje tega rokava zatrpal
ogromen podor, ko se je zrušil strop nad
obsežno podzemeljsko dvorano. Na tem me-
stu je sedaj nad 40 m globoka Planinska
koliševka na Mačkovcu tik ceste Planina—
—Postojna.
Mnogo težavnejše je bilo prodiranje po
Rakovem rokavu navzgor. Tu odprava ni
dosegla izvirnega sifona, vendar je prodrla
precej dlje kot je to možno sedaj. Kasnejša
raziskovanja Rakovega rokava so prinesla
sicer še mnogo važnih in neslutenih odkritij,
vendar je ta del Planinske jame še vedno po-
manjkljivo znan.*^
Raziskovanje Planinske jame so spremljali
domačini z velikim zanimanjem. Na pobudo
župana Vilharja so priredili 2. septembra
1850 v jami veliko slovesnost. V ta namen
so nadelali zložno pot skoraj do sotočja Pivke
in Raka. Ta dan so jamo razsvetlili s sveča-
mi in bengaličnim ognjem. Po ogledu vhod-
nega dela jame, ki se ga je udeležilo kakih
60 ljudi od blizu in daleč, je bila zunaj pred
vhodom ljudska veselica. Med povabljenci je
bil prirodoslovec Ferdinand Schmidt iz Ljula-
Ijane, po naključju pa se je udeležil priredi-
tve zgodovinar Peter Hitzinger, župnik v
100
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
Podlipi, ki ga je takrat zanesla pot tod mi-
mo. Slovesnost je obširno popisal v Novicah.^
Iz Novic tudi izvemo/ da so Sclimidla v Pla-
nini obiskale razne ugledne osebe iz Ljub-
ljane, med njimi muzejski kustos Henrik
Freyer, pesnik Miha Kastelic, pa tudi kaplan
Anton Urbas iz Sostrega. Žal je misel na
turistično ureditev Planinske jame za dobrih
100 let zaspala. Šele nesluten razmah našega
kraškega turizma je dal pobudo, da se je
1. 1959 ustanovilo v Planini turistično dru-
štvo in da se je Zavod Postojnske jame lotil
elektrifikacije Planinske jame, za sedaj vsaj
do sotočja.
Po Schmidlovem naročilu je postojnski
mizar Franc Mikula izdelal dva lesena čolna
in drugo opremo za raziskovanje podzemelj-
ske Pivke pri Postojni. V njih je dosegla
odprava prvo sifonsko zaporo, ki je okoli
700 m daleč od Velike dvorane za vhodom
v Postojnsko jamo. Zatem je Schmidl raz-
iskal glavnino Črne jame in si še ogledal
veličastni navpični vhod v 60 m globoko Piv-
ko jamo, kamor ga je vodil 74-letni nestor
prvih postojnskih jamskih vodnikov Franc
Šibenik. Jamo pa so raziskali šele 3 leta
kasneje. Zaslugo za to ima predvsem mizar
Mikula, ki se je kljub priletnosti po vrvi
spustil na dno Pivke jame, kjer je sestavil
čoln. Pri tej odpravi so sodelovali tudi stari
Šibenik, njegov sin Franc, ki ga je bil med-
tem nasledil v jamski službi, in sin graščaka
iz bližnjega Orehka Ludvik Dolenc, s kate-
rim se je bil Schmidl spoprijateljil, ko je
z njim raziskoval ondotno Žegnano jamo.
Upanje, da prodro iz Pivke jame ob pod-
zemeljski Pivki v Postojnsko jamo, je bilo
seveda jalovo, saj jim je kmalu že prvi sifon
zaprl nadaljnjo pot. Ob toku podzemeljske
Pivke navzdol je Schmidl dosegel bližnji po-
žiralni sifon, ki je še danes nepremagan.
Schmidl pa se v Postojnski jami ni za-
nimal le za skrivnostno pot podzemeljske
Pivke, temveč tudi za druge probleme. V
njej je vestno opazoval in beležil vremenske
razmere; da prouči akustičnost Plesne dvo-
rane in še nekaterih drugih večjih prostorov,
je najel postojnske godbenike, da so mu
igrali v podzemlju. Godbo je vodil kapelnik
France Vencajz, ki je bil takrat učitelj v
Postojni.
Poleti je Schmidl vodil po Postojnski jami
več tujih znanstvenikov prirodoslovcev. Med
njimi so bili Alojz Pokorny, Rudolf Schiner
in Wilchelm Zippe. Vsi trije so prispevali za
njegovo temeljno delo o jamah na Notranj-
skem članke o naši podzemeljski favni in
flori. Schmidl je naslikal tudi vrsto detaj-
Detajl iz Pivke jame po A. Schmidlu
ioti
KRONIKA     ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
lov v Postojnski jami, ki jih je hkrati z
Rudolfovimi jamskimi načrti objavil v do-
datni publikaciji k tej knjigi. Ker je stari
Hochenwartov Vodnik po Postojnski jami
že domala pošel in je bil razen tega zelo
drag, se je sam lotil tudi spisovanja praktič-
nega vodnika, v katerem pa je zajel poleg
Postojnske jame tudi še druge bližnje, ogleda
vredne kraške jame. Da bi bil čim bolj brez
napak, je poslal krtačne korekturne odtise
Jamski komisiji v Postojno. Vodnik je do-
živel dve nemški in eno francosko izdajo.
Prvotna namera, da bi izšel tudi v angle-
škem in italijanskem prevodu, pa se ni ures-
ničila.
Schmidl se je zelo navduševal nad takrat-
nim obiskom Postojnske jame. Samo v času
med 7. majem in 10. septembrom 1853, piše,
je imela jama 611 posamičnih ali skupinskih
obiskov, to je skupaj najmanj 800 gostov.
Med njimi so našteli kar 66 Angležev in 22
Američanov. Kako bo turizem šele narastel,
ko bo mimo stekla železna cesta! Bilo bi za-
res nepojmljivo, če bo Postojna tudi potem
le prehodna postaja številnih potnikov, ki
bodo hoteli videti le Postojnsko jamo. Saj tu
je vendar še toliko kraških lepot in so te
tako blizu skupaj, kot sicer nikjer na svetu!
Črna jama, Pivka jama, Predjama z Jam-
skim gradom in podzemljem, ki se razporeja
v več nadstropjih. Planinska jama. Rakov
Škocjan z Velikim in Malim naravnim mo-
stom, bližnje Cerkniško jezero, — za ogled
vsega tega je vendar potreben poseben in
daljši postanek v Postojni. Že sama Žegnana
jama pri Orehku, pravi Schmidl, bi bila
drugod dragocena turistična privlačnost, tu
pa seveda zbledi ob toliko drugih kraških
biserih. Izdatki za turizem se torej v Po-
stojni bogato izplačajo.
Zato se je Scmidl čudil, da v Postojnski
jami ni na razpolago jezdnih živali, saj bi
se gotovo vsak gost ob vračanju iz nje rad
zaupal osliču ali poniju, da pojaše na njem.
Slika iz Costovega Vodnika po Postojnski jami iz I. 1863
IO bi bil obenem nov vir dohodkov. Tako
pa gre večina ljudi samo do zavese in se od
tod trudna vrača, ne da bi videla najlepše,
Kalvarijo.
Po posvetovanju z nekaterimi fiziki na
Dunaju je Schmidl priporočal Jamski ko-
misiji, naj bi Postojnsko jamo kdaj razsvetlili
s hidrooksigenijevo plinsko lučjo, ki jo je
bil 1. 1826 iznašel Drummond. Ker je dajala
tako močan sij, da je bila navadna pisava
čitljiva še na razdaljo 90 m, so jo uporabljali
na svetilnikih za signale, pa tudi za razsvet-
ljavo trgov, cest in v gledališčih. Ker bi stala
poraba plina, če bi gorel 24 ur, komaj tri
do štiri forinte, bi lahko en sam dan kril
vse stroške nabave, saj bi časopisni notici,
da bo Postojnsko jamo kako nedeljo osvet-
ljevala drummondska luč, prisluhnili ljudje
daleč naokoli. Jamska komisija je ta pred-
log odobrila, zaradi neznanih težav pa ga
ni izvršila.
Schmidl je torej s svojimi pobudami gledal
daleč v prihodnost, saj se šele sedaj resno
prizadevamo, da bi ogromno naraščajočo reko
turistov v Postojni čim dlje zadržali in jo
usmerili razen v Postojnsko jamo prav v vse
tiste mikavne postojanke, ki jih je imel ta
pomembni raziskovalec in propagator naše-
ga Krasa pred očmi že pred dobrim stolet-
jem.
Burni dogodki, ki so zajeli avstrijske de-
žele 1. 1848 in 1. 1849, so začasno zavrli obisk
Postojnske jame in hkrati dvignili delež pri-
padnikov vojske, ki je bila takrat cesto na
poti skozi naše kraje. Še 1. 1850 je bilo med
1695 obiskovalci jame kar 627 vojaških oseb.
Razen tega so se v tem času množili težji
prekrški jamskih uslužbencev. Blagajnik je
neredno oddajal denar od vstopnin; jamski
vodniki so na lastno roko lomili kapnike in
jih prodajali ter se večkrat okoriščali tudi
s prodajo človeških ribic. Zaradi takih pre-
stopkov je jamska uprava posegla po strogih
ukrepih. Odslovila je več nameščencev in
upoštevala pri reševanju prošenj kandidatov
za stalno službo v prvi vrsti njihovo moral-
no obnašanje. L. 1851 je naročila jamskim
vodnikom, da smejo poslej spremljati goste
le po poti na Kalvarijo in nazaj, nikakor
pa jih voditi v stranske rove že iz varnost-
nih razlogov. Zbiranje kapnikov v jami za
prodajo je zelo omejila. Da bi učinkovito od-
pomogla pritožbam gostov proti jamskim
vodnikom, ki so kdaj od njih nesramno iz-
siljevali denar, je uvedla 12. septembra 1852
za vso služinčad v jami enotno obleko,
opremljeno s številkami. Bila je podobna te-
danjemu kroju rudarjev.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja so
bistveno izboljšali turistično pot po Postojn-
102
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
ski jami. L. 1852 je napravil postojnski tesar
Andrej Celan nov lesen most čez Pivko v
Veliki dvorani. Isti čas so pod vodstvom
domačega inženirja Pavla Eunikeja od tod
uredili udobnejšo pot navzgor in boljši do-
hod v Plesno dvorano, nakar so 1. 1857 z raz-
širitvijo naravnega rova in prebojem vmes-
nih sten turizmu odprli tako imenovano Malo
jamo. Poskrbeli so tudi za večjo udobnost
gostov in učinkovitejše nadzorstvo ob bin-
koštnih prireditvah v jami. Ze 1. 1851 so do-
bili ta dan jamski vodniki in svetilničarji
23 pomočnikov in 7 varuhov jame; blagaj-
niku so dodelili tri nadzornike; za red in
varnost pred jamo in v njej pa je skrbela
razen orožnikov še vojaška straža pod po-
veljstvom korporala.
Da bi krili izdatke, ki so bili potrebni za
te novotarije, so 1. 1852 povišali vstopnino
od 24 na 30 krajcarjev za osebo. Plačevali
so jo vsi civilisti, tudi otroci, ki so imeli do-
tlej 50 "/o popust. Le vojaške osebe so tudi
poslej plačevale le polovično vstopnino. Prost
vstop je imela le služinčad, ki je spremljala
goste, prav tako uradništvo postojnskega
okrožja. Dejanski izdatki za ogled jame pa
so bili seveda mnogo večji, kajti za vodstvo
po njej in za porabo olja je prejel od gostov
vsak jamski vodnik in prav tako tudi svetil-
ničar 30 krajcarjev.
Novo pomembno obdobje v zgodovini Po-
stojnske jame se je začelo 1. 1857, ko je stekla
iz Ljubljane skozi Postojno železnica proti
Trstu. Primeren svečan uvod v ta dogodek
je bil obisk avstrijskega cesarja Franca Jo-
žefa in njegove žene cesarice Elizabete 11.
marca v Postojnski jami, ki ga je obširno
popisal Etbin Henrik Costa.^" Za to prilož-
nost je naročila Jamska komisija pri tapet-
niku Vincencu Filigramu v Ljubljani tri
nosila za cesarski dvor. Prvo, vse v žametu,
je bilo za cesarico, drugi dve pa za njeni
dvorni dami. Poslej so bila nosila na voljo
petičnim gostom. Plačilo za nosilo in dva
spremljajoča svetilničarja je znašalo 6 goldi-
narjev in 30 krajcarjev. V njih so prenašali
jamski sluge v naslednjih tridesetih letih
marsikatero kronano glavo in drugo gospodo
modre krvi. V letih 1862—72 se je poslužilo
nosil 234 oseb. Nosila niso več ohranjena in
žal tudi njihovi fotografski posnetki niso na
razpolago.
Še nikdar ni bila Postojnska jama tako
razkošno razsvetljena kot ob tem obisku
cesarske dvojice. V njej so namestili nad
12.000 luči, od teh jih je bilo samo na mostu
čez Pivko v Veliki dvorani okoli 1500. Oseb-
ne izkaznice za vstop v jamo je prejelo 2.530
povabljenih gostov. Med njimi sta bila Etbin
Henrik Costa in Gregor Rihar, pod čigar
Zaslužni propagator in zaščitnik Postojnske jame
Anton Globočnik (1825—1922)
taktirko je pevski zbor ljubljanskih bogo-
slovcev zapel cerkveno pozdravno pesem.
Bil je pač čas Bachovega absolutizma, ko sta
bila po novem konkordatu habsburški dvor
in katoliška cerkev najtesneje povezana. V
spomin na ta obisk so imenovali Male jame
po Francu Jožefu in Elizabeti, na pobudo
grofa Andreja Hohenwarta iz Ljubljane pa
so postavili na vzvišenem mestu konec Malih
jam, kjer se odcepi pot v Tartar, visok obe-
lisk s primernim nemškim besedilom. Bil je
to že tretji spomenik Habsburžanov v Po-
stojnski jami: prvi v Veliki dvorani je spo-
minjal na obisk cesarja Franca I. leta 1816,
drugi, stoječ nekoliko više za njim, pa na
prihod takratnega avstrijskega prestolona-
slednika Ferdinanda leta 1818 malo dni po
najdbi notranjih prostorov Postojnske jame.
Obisk cesarske dvojice je stal jamsko ko-
misijo ogromno denarja. Da bi jamski sklad
čim hitreje povečali, so že prvega aprila 1857
povišali vstopnino. Znašala je 40 krajcarjev;
kdor si je želel ogledati tudi novo urejene
Male jame, je doplačal 15 krajcarjev. Ker so
po otvoritvi železniške proge skozi Postojno
pričakovali naglo rastoči obisk jame, je bila
ta poslej odprta vsak čas, tudi ponoči. Ta
vstopnina pa je obveljala komaj poldrugo
leto do konca oktobra 1858, ko je stopil v
veljavo nov pravilnik. Goste so poslej vodili
na Kalvarijo skozi Male jame, nazaj pa po
stari jami. Vstopnina je znašala 70 krajcar-
jev, za vojaške osebe polovica te vsote. Ra-
zen tega so plačali gostje vsakemu članu
spremstva, ki je moralo šteti najmanj tri
osebe, 80 krajcarjev. Tako je odštel gost, ki
je šel sam v jamo, najmanj 3 goldinarje in
10 krajcarjev. Ce pa je želel, da mu posebej
103
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
razsvetlijo Veliko dvorano, Plesno dvorano,
Kalvarijo ali še kako drugo mesto v jami,
pa so njegovi izdatki še precej narasli.
Dne 29. julija 1857 so odprli železniško
progo iz Ljubljane do Trsta. Slovesni dogo-
dek je povezala ljubljanska občina z ogle-
dom Postojnske jame, ki jo je dala razsvet-
liti na svoje stroške. Povabljeni gostje, ki so
se ta dan peljali v slavnostnem vlaku v Trst,
so si ogledali jamo ob povratku v Ljubljano.
Prevoz od železniške postaje v Postojni do
vhoda v jamo je oskrbelo 45 dvovprežnih
kočij. Ker jih je premogla vsa Postojna ko-
maj 12, so prihiteli domačinom na pomoč z
vozmi in poštnimi konji kočijaži iz Orehka,
Razdrtega, Sežane in Ljubljane.
Ker je to leto binkoštna prireditev v jami
tako slabo uspela kot menda dotlej še nikoli
— zdi se, da so prodali komaj 45 vstopnic —
je takratni deželni predsednik na Kranjskem
grof Gustav Chorinsky predlagal, da naj bi
vsakoletno slavje v jami prenesli na 15. av-
gust ali na 8. september, ko utegne biti ugod-
nejše vreme za izlete in je pričakovati večje
udeležbe. Jamska komisija predloga ni osvo-
jila, ker je bil binkoštni ponedeljek kot po-
stojnski praznik pri domačinih preveč uko-
reninjen. Sicer pa se je tedaj odprla možnost,
da se organizirajo v Postojno izletniški vlaki
poljubno kadar koli, če je le bilo dovolj pri-
javljencev. S tem pa je nastala živa potreba
po manjšem posebnem Vodniku po Postojn-
ski jami, kar je nehote potisnilo v ozadje
zanimanje tujcev tudi za druge bližnje in
bolj oddaljene kraške jame, na katere je do-
tlej opozarjal Schmidl v svojem širše zaje-
tem vodniku. Tak ustrezen vodnik po Po-
stojnski jami je oskrbel E. H. C o s t a , tako
da je kar ponatisnil svoj opis jame iz spo-
minske knjige, ki jo je izdaj 1. 1857. Njegov
vodnik je doživel več izdaj, 1. 1863 pa tudi
prevod v slovenščino.'' Bil je to prvi vodnik
po Postojnski jami v našem jeziku. V tej
knjižici je bil nov načrt jame, delo postojn-
skega inženirja Pavla E u n i k e j a. Ta je
stari načrt predvsem dopolnil z novo najde-
nimi deli Postojnske jame pri Malih jamah
in v Tartarju, ki jih je sam raziskal. Eunike
je med merjenjem sprožil misel, da bi bilo
koristno označiti potek Postojnske jame, pa
tudi drugih doslej raziskanih jam še zunaj
na površju. Tako bi prišli do zanesljivih po-
datkov o debelini jamskih stropov in sten,
ki dele posamezne podzemeljske prostore. Ce
bi vmesne stene prebili, je menil, bi morda s
tem pospešili pretok podzemeljskih voda in
bi tako prenehale obdobne poplave na Pla-
ninskem polju in na Ljubljanskem barju.
Vpliv nove železniške proge na rast po-
stojnskega turizma se je prvič vidno poka-
zal 1. 1858, ko je bilo v jami 4188 obiskoval-
cev, to je 60*/o več kot prejšnje leto, ko je
bil dosežen dotedanji višek obiska. Ze 1. 1859
pa je prišlo do nenadnega zastoja. Vzrok je
bilo avstrijsko vojskovanje v Italiji, ko so
morali zaradi prevozov vojaštva in zasedbe
vseh razpoložljivih prenočišč v Postojni bin-
koštno prireditev v jami odpovedati.
V naslednjih dveh letih sta na binkoštno
slavje pripeljala v Postojno dva para izlet-
niških vlakov iz Ljubljane in Trsta. Kljub
temu je bil celotni obisk jame manj zadovo-
ljiv. L. 1860 je bilo v jami 2408 ljudi, 1. 1861
celo le 2096. Da bi se postojnski turizem čim-
bolj opomogel, je finančno ministrstvo na
Dunaju odločilo, da bodo zanaprej plačevali
tisti obiskovalci jame, ki se bodo v času po-
glavitne turistične sezone od binkošti do
konca septembra poslužili izletniških vlakov,
samo 20*/o običajne vstopnine: na binkoštni
ponedeljek torej namesto enega goldinarja
20 krajcarjev, druge dni pa namesto 70 le 14
krajcarjev.
Posledice teh izrednih ugodnosti so se hitro
pokazale. L. 1863 je imela Postojnska jama
rekorden obisk. Na binkoštnem slavju je bilo
1692 zunanjih gostov, od teh 500 Dunajčanov,
ki so prispeli s posebnim vlakom. Naslednji
izletniški vlaki, ki so vozili z Dunaja, Brucka
ob Muri in Trsta, pa so spravili v Postojno
22. junija 1331, 30. junija 1025, 14. avgusta 836
in 9. septembra 915 ljudi. Ker je bilo izven
teh skupinskih izletov druge dni v Postojnski
jami še 1174 oseb, je 1. 1863 doseglo njihovo
število domala 8000.
Možnosti za nadaljnji dvig postojnskega
turizma pa so še narasle. Osnovo za to je
dala 1. 1862 dograjena železnica Zidani most
—Sisak. Že 1.1863 sprašujejo iz Zagreba Jam-
sko komisijo, pod kakšnimi pogoji bi raz-
razsvetlili jamo za 300 oseb. Poslej se redno
vsako leto pojavljajo tudi v zagrebških in
budimpeštanskih časnikih reklamna vabila
na postojnsko binkoštno prireditev.
Naval tujcev v Postojno, ki je obetal še
naraščati, je spravljal krajevne činitelje v
nemajhno zadrego. Bilo je srečno naključje,
da je prišel 1. 1863 v Postojno za okrajnega
glavarja Anton Globočnik, ki je s tem
postal hkrati predsednik Jamske komisije.
Globočnikova doba, ki je trajala do 1885,
ko je ta mož odšel v Ljubljano, je bila za
Postojno izredno pomembna. Ker je bil že
od mladih let navdušen narodnjak — 1. 1848
je bil tajnik dunajske Slovenije in nato eden
redkih slovenskih udeležencev prvega vse-
slovanskega kongresa v Pragi —, je v po-
stojnskem okraju zelo podpiral naše ljudsko
šolstvo in tudi sicer mnogo storil za narodno
prebujenje. Razen tega se je nenehno priza-
104
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
deval za mednarodni sloves Postojnske jame
in ohranitev njenih lepot, pri čemer je cesto
trčil na odpor vplivnih krogov. Za vse te
zasluge mu je postojnska občina s posebno
diplomo 1. 1886 podelila častno občanstvo.
Zato je tem bolj nerazumljivo, da se ni po
tem prezaslužnem možu nikdar poimeno-
vala kaka ulica v Postojni. L. 1912 je Glo-
bočnik umrl na Dunaju; pokopali so ga v
rodbinski grobnici v Postojni.
Komaj se je Globočnik v Postojni prav za-
sidral, je bilo treba rešiti vrsto perečih pro-
blemov. Ker so se gostje cesto pritoževali,
da v prenatrpanih gostiščih nimajo zadovo-
ljive postrežbe, je sklical maja 1864 gostince,
da se pogovore, kako bi smotrno porazdelili
goste po razpoložljivih gostinskih obratih. V
ta namen je dala uprava jame natisniti pri-
merne reklamne plakate, da so se gostje
lahko orientirali tudi glede vseh takrat ob-
stoječih gostišč v Postojni. Bilo jih je sedem:
Pri ogrski kroni. Pri levu. Pri črnem orlu.
Trst, Ljubljana in Lebanova pivovarna.
Ker so se v času množičnih obiskov in še
posebej na binkoštni ponedeljek gnetli na
Jamski cesti in pred vhodom v Postojnsko
jamo nadležni berači in prodajalci kapnikov,
je moralo cesto posredovati orožništvo, da jih
je prepodilo in zaščitilo ljudi pred tatvina-
mi. Jamsko komisijo je hkrati resno skrbelo,
da bodo ljudje zaradi velike gneče v jami
razmajali leseni most čez Pivko, porušili
varnostne ograje ob turistični poti, prevr-
nili stebre, kjer so bile nameščene svetilke,
in da bo marsikdo odlomil kak kapnik, ko
bo videl, da je nadzorstvo pomanjkljivo.
Tako bo jama postopoma oropana svojega
prirodnega bogastva in bo končno izgubila
na privlačnosti, da si jo tujci ogledajo. Ko
se je vrh tega še izkazalo, da je prinesla
binkoštna prireditev v jami 1. 1863 zaradi
80 "/o popusta običajne vstopnine celo obču-
ten primanjkljaj, je Jamska komisija z do-
bro utemeljeno vlogo dosegla, da je oblast
razveljavila vsak popust vstopnine na bin-
koštni ponedeljek. Poslej so torej vsi zuna-
nji gostje plačali ta dan običajni goldinar,
tisti pa, ki so prišli v Postojno z izletniškimi
vlaki kak drug dan v letu, so plačali name-
sto običajne vstopnine 70 krajcarjev le 40
krajcarjev.
Ta ukrep, ki ga je narekovala skrb za
ohranitev vseh lepot Postojnske jame, je
obisk precej zavrl. V naslednjih 20 letih je
znašal letno 4000 do 6000 ljudi. Izjema je
bilo leto 1866, ko je obiskalo jamo komaj 997
oseb. Kot že 1. 1849 in 1859, je namreč tudi
sedaj odpadla binkoštna prireditev v jami.
Avstrija je pač zopet preživljala hude čase,
to pot zaradi vojnega spopada s Prusi in
Italijani. Sele 1897 je bil prvič presežen ]
prejšnji rekordni obisk jame iz 1. 1863.        j
Z Globočnikom se začenja dolga vrsta ;
ukrepov, da se čim bolj izboljšajo turistične
naprave v jami in s smotrno reklamo utrdi
njen sloves po svetu. L. 1864 so na binkoštni i
ponedeljek jamo prvikrat močneje osvetlili, !
tako da so ponekod namestili petrolejke inj
luči s solarnim oljem. Bile so tako prirejene, j
da niso propuščale plina in dima, ki bi sicer !
škodoval blesku kapnikov. Iz istih razlogov :
so deset let kasneje strogo prepovedali kaje- j
nje v jami. j
L. 1865 so nadelali novo, udobnejšo turi-
stično pot na Kalvarijo in aprila vzidali v
steno Plesne dvorane kamnito ploščo, posve-
čeno   spominu   Josipa   Jeršinoviča-Lowen-
greifa in Adolfa Schmidla, ki sta svoj čas
toliko storila za sloves Postojnske jame. Pio- ;
ščo z latinskim besedilom je izdelal kamno- ;
sek Peter Toman v Ljubljani. Za razliko od :
bahavih spomenikov v čast Habsburžanov, i
ki jih je odplavil razpad njihove države, ^
stoji ta plošča še danes. To leto so oskrbeli '
reklamne plakate o Postojnski jami in jih i
namestili po večjih avstrijskih kolodvorih in
v mnogih železniških vozovih. Hkrati se je
Jamska uprava dogovorila z  Južno želez-
nico, da si bosta primerno delili dobiček od
vsakega gosta, ki bo prišel v Postojno z izlet- j
niškim vlakom.
Prvotni turistični vhod v Postojnslco jamo iz 1, 1819
105
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
L. 1866 so uredili nov udobnejši vhod v
Postojnsko jamo in tu namestili močna želez-
na vrata. Danes je tu urejen izhod iz jame.
Na veliki mednarodni industrijski razstavi
v Parizu 1. 1867 je bila v avstrijskem oddelku
primerno zastopana tudi Postojnska jama.
V ta namen so poslali v Pariz primerke člo-
veških ribic in nekaterih drugih jamskih
živali ter velik stalagmit, ki so ga vzeli iz
Pisanega rova. Pod njim so namestili infor-
mativno besedilo o jami, njeni legi, dolžini,
turističnem obisku itd. v francoskem, angle-
škem in nemškem jeziku. Iz listinskega gra-
diva v arhivu Postojnske jame izvemo, da si
je ogledal avstrijski oddelek še pred otvo-
ritvijo razstave francoski cesar Napoleon III.
Ko se je ustavil prav ob tem kapniku, je
opazil na zaboju kraj njega popačeni nemški
napis Adelsberger Krotten-Austellung. Zato
je z ironičnim nasmeškom nemško nagovoril
ondotnega avstrijskega varuha: »To naj bi
pomenilo Postojnska jamska uprava, ali ni
tako?« Varuh je zardel od sramu in molčal.
Tako je "tudi ta anekdota na pariški razstavi
izpričala nerazpoloženje Napoleona III. do
Avstrije, proti kateri je vneto podpiral Ita-
lijane, da jo izrinejo iz svojih dežel. Ker se
prevozni stroški za kapnik niso izplačali, so
Leta 1866 urejeni novi turistični viiod v Postojnslio jamo
ga po končani razstavi prodali za 220 fran-
coskih frankov muzeju v Mulhouse v Akaciji.
L. 1869 je izšel v Trstu prvi vodnik po Po-
stojnski jami v angleškem jeziku. Od 500
primerkov, ki jih je prevzela Jamska uprava
v prodajo, jih je že prvo leto oddala 78 raz-
nim interesentom. Isto leto se pojavijo v Po-
stojni v prodaji prvi spominčki, ki jih je
oskrbel nek podjeten tujec v Gradcu. Leto
kasneje so oskrbeli domačini od železniške
postaje do središča Postojne in od tod do
jame prevoze s kočijami in lojtrskimi vozmi
po točno določenem ceniku.
Ker je bila večurna hoja po Postojnski ja-
mi kljub zložnim in dobro vzdrževanim po-
tem, ki so jih vsako leto posuli s peskom iz
kamnoloma v Planini, za starejše ljudi in za
ženski svet zelo naporna, je dal Globočnik
pobudo za zgraditev jamske železnice. V za-
četku 1. 1872 se je Jamska komisija odločila,
da spelje železnico od vhoda v jamo do
vznožja Kalvarijo v dolžini dobrega poldru-
gega kilometra. Dela na progi, ki so trajala
3 mesece, je vodil cestni mojster Gregor Ob-
lak. Ker pot po jami nima večjih vzponov,
so se odločili za nabavo majhnih dvosedežnih
voz, ki jih je lahko brez posebnega napora
potiskal en sam jamski služitelj. Lične vo-
zove je izdelala tvrdka Viktor Köresi v
Gradcu, kolesa zanje je napravila železoli-
varna v Dvoru ob Krki na Dolenjskem, tir-
nice pa je oskrbela železarna v Krieglachu
blizu Gradca.
Vozove so šaljivo imenovali Phaethon po
sinu grškega boga Heliosa, ki se je dirjajoč
na sončnem vozu ponesrečil, medtem ko bodo
tu gostje na udobnih sedežih brez vsake ne-
varnosti lagodno občudovali prelesti pod-
zemlja, ki mu gospoduje bog Pluton. Ker so
se ob tej obetajoči novosti domači in tuji ča-
sopisi večkrat široko razpisali, je bila to leto
binkoštna jamska prireditev tako obiskana
kot menda dotlej še nikoli. V Postojno je na-
valilo nad 4000 ljudi, med tujci največ Nem-
cev in Italijanov, pa tudi skupine Francozov
in Angležev. Okoličanov je prišlo nad tisoč.
Naval na izletniške vlake je bil tolik, da si
je morala uprava Južne železnice izposoditi
vagone od Ogrske železnice. Ob tej prilož-
nosti se je izkazalo, da bo nova jamska že-
leznica ob množičnih obiskih komaj majhna
igrača.
Ta prva podzemeljska železnica na svetu
je stekla dober mesec kasneje, 16. junija.
Vožnja v jamo in nazaj je stala za osebo
1 goldinar, v eno smer pa 70 krajcarjev.
Jamski vodnik, ki je potiskal pred seboj voz,
za to ni prejemal posebnega honorarja. S po-
sebno uredbo pa je bilo sklenjeno, da se
106
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
steka 15 ^/o dohodkov od železniškega pro-
meta v podporni sklad za jamske uslužbenec.
Ker je bil ogled Postojnske jame že tako
dovolj drag, se je železnice poslužilo soraz- i
merno malo gostov. L. 1872 je potovalo z njo •
v obe smeri 176 oseb, v eno smer pa 50. V i
naslednjih letih, iz katerih so ohranjeni točni '
podatki o uporabi jamske železnice, so bile
vožnje naslednje: i
Iz navedenih podatkov izhaja, da se je v
nakazanem sedemletnem obdobju v dneh
rednih obiskov — ne upoštevajoč množične
obiske, za kar ni podatkov — poslužilo že-
leznice 71 vseh gostov. V istem obdobju
je uporabilo nosila 79 oseb. Velika večina
ljudi je torej takrat šla peš po jami.
L. 1873 je Uprava Postojnske jame sodelo-
vala na dunajski mednarodni razstavi, ka-
mor je poslala razne jamske živali in več
kapnikov. Vse razstavljene predmete je po-
klonila Prirodoslovnemu muzeju na Dunaju.
L. 1874 so namesto starega dotrajanega le-
senega mosta čez Pivko v Veliki dvorani
zgradili železen most na kamnitih opornikih
in namestili na Kalvariji in ob jamski želez-
nici več železnih klopi. Hkrati so prostor
pred jamo preuredili v ličen park in razši-
rili sedanjo Jamsko cesto, ki veže Postojno
z jamo. Ob tej cesti so zasadili okoli 250 ko-
stanjevih dreves.
V Globočnikovem obdobju prihajajo na
upravo Postojnske jame v vedno večjem šte-
vilu pisma z različnimi željami od blizu in
daleč. Tako žele v Aggteleku, kjer je zna-
menita jama Baradla, podatke, kako je osvet-
ljena Postojnska jama, in nasvete, kako naj
zavarujejo kapnike, ki so domala vsi očrneli,
ker še vedno svetijo le z bakljami. Iz mnogih
avstrijskih krajev se množe prošnje, da bi
jim poklonili kapnike za spopolnitev muzej-
skih in šolskih zbirk; iz Švice, Nemčije in
Francije pa prosijo predvsem za žive pri-
merke človeških ribic v znanstvene namene.
Dopisovanje s tujimi znanstveniki, ki ga je
navadno opravljal Globočnik, je zaradi člo-
veških ribic zelo naraslo zlasti od 1. 1875,
ko je jamski vodnik Ivan Prelesnik —
v jamski službi je bil od 1861 do smrti 1881
— prvi opazil, da leže močerilova samica
jajca. To je bilo za takratni znanstveni svet,
ki se je dolgo ukvarjal z uganko, kako se
plodi ta zanimiva žival, senzacionalno od-
kritje. Mnogo osebnih uslug je takrat storil
Globočnik graškemu znanstveniku F. E.
Schulzeju,'^ ki je zaslišal Prelesnika in
še isto leto priobčil o tem poseben članek.
Ko se je začela v 70 letih prejšnjega sto-
letja v Avstriji sistematična germanizacija,
ki smo jo najbolj občutili Slovenci in Cehi,
je dobilo pismo češkega publicista Jana
Lega, ki ga je naslovil 1. 1872 na Jamsko
komisijo v Postojni, poseben pomen. Lego
je takrat služboval pri orožarni v Puli ter
je prosil za čim več podatkov o Postojnski
jami in njenem obisku, da bi začel zanjo
propagando med svojimi rojaki. 2e nasled-
nje leto je objavil, kmalu potem ko se je
udeležil izredno uspelega jamskega slavja v
Postojni, obširen članek, ki ga je dopolnil
s podobo vhoda v Postojnsko jamo in šestimi
podobami jame same." Poslej se v Postojni
čedalje bolj oglašajo češki gostje in 1. 1895
pride prav na pobudo tega velikega prija-
telja Slovencev do njihovega množičnega
obiska v Postojni, ki je imel izrazit manife-
stativen značaj.
Malo let zatem je opravil s prikupnimi
članki o našem Krasu in posebno še o Po-
stojnski jami ogromno reklamo dr. Henrik
Noe, ki je bival takrat v Beljaku. S svo-
jimi široko razpredenimi stiki je dosegel, da
so se množile notice o Postojnski jami tudi
v angleškem in francoskem tisku, medtem
ko je pisal sam v nemščini. Noe je bil po-
gosto v Postojni, kjer je vodil po jami mar-
sikaterega uglednega tujca.
L. 1882 se je obrnil Prirodoslovni muzej
na Dunaju na Jamsko upravo v Postojni, da
bi šla na roko slikarju Karlu H a s c h u. Ta
je dobil naročilo, da izdela veliko oljnato
sliko jame, ki je bila nato vključena^ jaed
Spominska plošča  Josipu  Jcršinoviču Löwengreifu
in dr. Adolfu Schmidlu v steni Plesne dvorane
107
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJE\\'0     ZGODOVINO
razstavne predmete. Hascli je nato napravil
podobo Postojnske jame tudi za Hölzlov kar-
tografski zavod na Dunaju, ko se je lotil
izdaje zemljepisnih podob za vzgojnoučne
namene. Kmalu se je pojavila podoba Po-
stojnske jame v raznih zemljepisnih učbeni-
kih, kasneje pa je našel izrez tipične kraške
pokrajine okrog Postojne primerno mesto v
marsikaterem domačem in tujem zemljepis-
nem atlantu.
Ko se je 1. 1879 ustanovilo na Dunaju prvo
jamsko društvo na svetu, Verein für Höhlen-
kunde, in neposredno zatem še poseben kra-
ški komite, se je začelo trajno zanimanje
nemških jamoslovcev za naš Kras in posebno
še za Postojnsko jamo. Vodilno vlogo pri tem
je v 80 letih prejšnjega stoletja odigral zna-
meniti dunajski jamoslovec Franz Kraus,
ki je navezal sprva pismene in nato tudi
osebne stike z Globočnikom. Priložnost za to
so mu dale velike povodnji nekaterih naših
kraških polj v novembru 1882, o čemer so
pisali tudi dunajski listi. Kraus je predvsem
prosil Jamsko komisijo v Postojni, da bi mu
popisala kraška polja na Kranjskem in po-
ročala o njihovih dotokih in pritokih, o po-
gostnosti in obsegu poplav na njih, o ukre-
pih, ki so bili dotlej storjeni, da se poplave
omeje ali celo odpravijo itd. Hkrati je želel,
da bi mu posredovala spisek zanesljivih oseb
na terenu, ki bi mu vedele kaj več povedati
o tem in bi mu tudi zanaprej pošiljale po-
datke o poplavah.
Krausu je odgovoril Globočnik sam. Ra-
zen o notranjskih kraških poljih mu je naj-
več pisal o Pivški kotlini ter o njenih poni-
kalnicah in obdobnih kraških jezerih. S tem
Prva železnica v Postojnski jami
je dobil Kraus prve temeljne podatke o vod-
nih razmerah kraških polj na Notranjskem,
kar je bilo dunajskim jamoslovcem izhodi-
šče za sistematično proučevanje kraških pro-
blemov na Slovenskem. Da se je Kraus kas-
neje sam lotil raziskovanja podzemeljske
Pivke, bomo govorili pozneje.
Kot je bilo zanimanje dunajskih strokov-
nih krogov za naš Kras predvsem z znan-
stvenega vidika gotovo pozitivno, je bilo v
določeni meri v narodnem oziru bolj ali manj
škodljivo. Nevarnost za slovenski nepopačeni
Kras je posebno narastla po 1. 1885, ko so
jamoslovci na Dunaju navezali strokovne
stike s tržaškimi Nemci, ki so takrat organi-
zirali raziskovanje našega podzemlja v
okviru sekcije Küstenland društva Deutscher
und Österreichischer Alpenverein. Ta dvojni
nemški pritisk s severa in juga na naš Kras
je občutila najbolj Postojna, ker so jo pogo-
sto preplavili nemški turisti, in je bila vrh
tega upravno središče Notranjske. Zato je
tu marsikateri uradnik iz bojazni za svojo
službo klonil, ali pa je pogumno vzel nase
vse posledice. To je izkusil mladi postojnski
učitelj Henrik Tuma, poznejši znameniti
alpinist in politik, ki je zaradi očitne repu-
blikanske miselnosti 1. 1876 izgubil službo.
Pobudo za to je dal takratni šolski nadzor-
nik nemčur Rajmund Pirker, ki je bil po
rodu celo iz Postojne.
V takem okolju je bil položaj Globočnika
kot okrajnega glavarja sila težaven. Na eni
strani je priporočal našim ljudem zmernost
in previdnost, na drugi strani pa je zvesto
branil naše narodne pravice, ki jih je skušal
uveljaviti tudi kot predsednik Jamske ko-
misije. Tako so leta 1880 dokončno odstranili
v Postojnski jami samo nemške napise in jih
nadomestili s trojezičnimi: slovenskimi, nem-
škimi in italijanskimi. L. 1895 so se jim pri-
družili še napisi v češkem jeziku.
V tej dobi vedno bolj razgibanega zani-
manja avstrijskih Nemcev za naš Kras in
tujine za Postojnsko jamo je odigral v Po-
stojni pomembno vlogo švicarski državljan
Franz P r o g 1 e r , ki je bil doma iz Lau-
sanne. Že kot mlad natakar je prišel v Trst,
kjer je hitro razvil svoje nenavadne organi-
zacijske sposobnosti. Na njegovo pobudo se
je ustanovila v Trstu delniška družba, ki je
zgradila tu enega največjih hotelov tedanje
Avstrije Hotel de la ville po švicarskem
vzorcu. Po poroki z bogato Grkinjo je postal
tu sam delničar in vodja podjetja. Nato pa
je 1. 1874 zgradil skupaj s svojim prijateljem
Schäpflerjem, nemškim Švicarjem, ogromen
in razkošen hotel v Postojni. Hotel, ki je stal
na prostoru nekaj let prej opuščene Leba-
nove pivovarne, je razpolagal s 65 sobami in
108
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
je imel lastno ekonomijo: hleve za hotelske
konje in krave mlekarice ter obsežen zele-
njadni vrt. Okrog hotela, kjer se je dotlej
širila pusta kraška gmajna, je zasadil angle-
ški park, ki je bil v ponos in okras Postojni.
Po njegovi smrti 1. 1910 je vodila podjetje
še nekaj let njegova žena, potem pa je hotel
kupil grof Windischgrätz in ga preuredil v
upravno poslopje svojih razsežnih posestev.
Zdaj je v tej prenovljeni stavbi internat na-
ših bodočih gozdarjev, ki se šolajo v novo
zgrajenem poslopju tik za njo.
Progler je bil po mišljenju republikanec,
sicer pa olikan zapadnjak, ki se je znal su-
kati v aristokratski družbi. Znal je več jezi-
kov, a je najraje govoril francoski. Prvi na-
takar v njegovem hotelu Adelsberger Hofu
je bil saški Nemec, ki je govoril tudi fran-
cosko, angleško in rusko. V poletni sezoni je
Progler bival v Postojni, v zimskem času v
Trstu, kjer je vodil že omenjeni hotel, več-
krat pa je odrinil tudi v Lausanno, kjer je
imel manjši hotel. Z domačimi Slovenci se
ni kaj družil, a vsekakor je cenil mladega
Henrika Tumo, ki mu je nudil službo in
streho, brž ko so ga odpustili iz učiteljske
službe. Postal je domači učitelj njegovih
otrok in preživel v tem družinskem krogu
tri leta v obojestransko zadovoljstvo. Zato se
ga Tuma v obračunu svojega življenja hva-
ležno spominja."
Kot praktični Švicar, ki je imel smisel za
donosni turizem, je Progler polnil svoj hotel
s petičnimi gosti, pretežno inozemci iz za-
hodnega sveta. Zato je vzdrževal poslovne
stike z mnogimi potovalnimi uradi, pri kate-
rih se je trudil, da bi usmeril čim več sku-
pinskih izletov, ki so prihajali takrat v modo,
skozi Postojno s postankom v njej. S tem je
seveda mnogo prispeval tudi k utrditvi med-
narodnega slovesa Postojnske jame. Ker pa
»e cesto dobil brzojavno sporočilo o prihodu
gostov šele zadnji trenutek, je skušal doseči
od uprave Postojnske jame zanje izjemne
usluge. To pa je povzročalo neljuba trenja,
ker so se pač koristi hotela, da je gostom čim
bolj na uslugo, križale s koristmi turistične
jame, kjer je bila glavna skrb varovanje nje-
nih prirodnih lepot. Zato se je Jamska komi-
sija upirala izjemnemu poseganju obiskoval-
cev vanjo izven določenega urnika. Brez
dvoma je bilo njeno stališče povsem pra-
vilno, dasi je s takim ravnanjem kdaj izzvala
negodovanje tujcev, kar je dobilo izraz celo
v časopisju.
Spor s Proglerjem se je še zaostril po letu
1878, ko si je začela v Postojni utirati pot
misel, da bi izročili jamo v najem kakemu
privatnemu podjetju. Progler je seveda tako
namero vneto podpiral, saj je pravilno ra-
čunal, da bo zakupnik v lastnem interesu
s čim učinkovitejšo reklamo privabljal mno-
žice gostov, ki bodo dajali lepe dohodke tudi
njegovemu hotelskemu podjetju.
Ko je prva taka namera, da bi prevzela
jamo v zakup Južna železnica, propadla,
ker se je za ponudbo sama zahvalila, je Jam-
ska komisija prejela v začetku decembra
1883 ponudbo od posebnega ad hoc ustanov-
ljenega konzorcija, da bi ji dala jamo v za-
kup za 20 let proti letni najemnini 2500 gol-
dinarjev. Medtem ko se večina članov Jam-
ske komisije sprva ni prav zavedala daljno-
sežnih posledic, ki bi nastale, če bi prepustili
jamo, ki je bila dotlej v javnih rokah in pod
splošnim nadzorstvom, privatni družbi za to
ceno, ki ni dosegla niti polovice dotedanjih
letnih dohodkov in vrh tega še brez vsakega
jamstva za poškodbe v njej, je Globočnik
takoj spoznal vso težo odgovornosti pred
zgodovino. Zato je začel dolg in trd boj, da
je zmagal, kar je bilo tem teže, ker so zakup-
ništvo zagovarjale razne ugledne osebnosti,
med njimi posebno postojnski župan Matej
Burger in ljubljanski župan Peter Grasselli.
Naj zato povzamemo iz njegove korespon-
dence poglavitne misli. Globočnik meni, da
je Jamska komisija v prid postojnskega tu-
rizma podvzela vse ukrepe, ki so bili v njeni
moči. Dosegla je, da so prodrli opisi Postojn-
ske jame v vse vodiče Evrope in Amerike, da
so njeni reklamni plakati preplavili vsa ko-
pališča Avstrije, Nemčije in Italije in deloma
tudi Francije in Anglije in da se poudarja
v vseh geografskih učbenikih Postojnska ja-
ma kot edinstveno prirodno čudo. Če naj bi
sedaj, kot to nekateri hočejo, z izrednimi po-
pusti, z orgai.izacijo čim več jamskih veselic
in z razsvetljavo jame ne oziraje se na šte-
vilo gostov pritegnili v Postojno množice
tujcev, bi od tega imeli korist le hoteli, jama
pa dvojno izgubo: finančno, ker ne bi mogla
kriti vseh stroškov ob stalni razsvetljavi, in
nepopravljivo stvarno, ker bi bilo več mož-
Nckdanji Proglerjev hotel v Postojni
109
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
nosti za pustošenje kapnikov zaradi zlomov,
svečave in kajenja, tako da bi kapniki kmalu
izgubili ves svoj sijaj.
Vsekakor se moramo zavedati, pravi Glo-
bočnik, da polagamo z upravljanjem Postojn-
ske jame račune vsemu svetu in ne le tre-
nutnim koristim Postojne. Ce bo jama stalno
odprta, bo kmalu pokvarjena; a kam vodi
zakupništvo, kaže primer Vilenice pri Lok-
vah, ki je bila svoj čas slavna turistična ja-
ma in je imela velik tujski promet. Ko pa
je dala ondotna občina letne dohodke v pri-
vatni zakup, so jo kmalu tako oplenili nje-
nega prirodnega bogastva, da ni dajala ni-
kakih dohodkov več in je zato tudi zakup
davno prenehal. Danes je to le še velika luk-
nja brez okrasja, ki je nihče več ne obišče.
Taka usoda bi neizbežno doletela tudi Po-
stojnsko jamo, če bi jo komu izročili v za-
kup. Le kaj bi rekel svet, če bi nenadoma
izginila slavna zavesa v Jami? Vsak zakup-
nik bi težil naravno le za čim večjim dobič-
kom. V najboljšem primeru bi za vzdrževa-
nje turističnih naprav ne investiral nič, kaj
šele da bi skrbel za kake izboljšave, čemur
se z vso ljubeznijo posveča Jamska komisija,
da ne govorimo o medtem poškodovanih in
uničenih kapnikih, ki se ne dajo inventari-
zirati, da bi jih mogli po preteku dobe za-
kupništva ob predaji točno ugotoviti.
Ko je kranjski deželni glavar baron Andrej
Winkler pozval Jamsko komisijo, da končno
zavzame svoje stališče do predloga o zakup-
ništvu, se je ta odločno izrekla proti temu z
izjemo enega samega člana župana Burgerja.
Zato so se poslej pritožbe Proglerja na
njen račun še stopnjevale. V svojih ostrih do-
pisih je navajal, da jamske svetilke smrde
in se zato ljudje v jami ones vešča jo, da go-
nijo vodniki goste po jami prehitro in da
manjka klopi, da bi se spotoma zlasti dame
lahko za hip odpočile. Jamski komisiji je
celo zagrozil, da bo naročil svojim dopisni-
kom v Parizu, Londonu in New Yorku, naj
v bodoče opuste vsakršno reklamo za Po-
stojnsko jamo, ker so vsi njegovi nasveti brez
haska. In vendar ni bilo tako, kajti dejansko
je Progler mnogo pripomogel, da so se do-
mačini v Postojni bolj in hitreje zgenili. Dne
18. februarja 1884 piše iz Lausanne Globoč-
niku med drugim: »Ugotavljam, da je Po-
stojnska jama izven Avstrije še neznana, ker
je Vaša propaganda zanjo skrajno neprak-
tična. Javnosti ne zanimajo n. pr. pravila
Jamske uprave, ki so na Vaših reklamnih
plakatih, mnogo važneje je, da imajo ti
eleganten okvir pod steklom ter kratko in
privlačno besedilo. Predvsem naj Postojn-
ska jama čimprej izstopi iz teme in naj
se elektrificira. Zdaj ves svet tekmuje, da
privablja goste. Mar naj Postojna s svojo
čudovito jamo, z zdravim svežim zrakom,
lepo pokrajino in lego ob glavni železniški
progi z drugimi turističnimi kraji sveta za-
ostaja? To ne sme in ne more biti! Zato Vas
vabim, pridite v Francijo in Švico, da boste
na lastne oči videli, kako se tam dela za tu-
rizem, a jaz Vam bom za spremljevalca. Po-
tem boste sami presodili moje besede«.
Vsekakor sta takrat dva dogodka odprla
novo plodno razdobje v zgodovini postojn-
skega turizma: 1. 1883 se je tu ustanovilo Tu-
ristično olepševalno društvo, 1. 1884 pa se je
razodela Postojnska jama prvič v soju elek-
tričnih žarnic.
OPOMBE
* /. Voigt, C. A.. Vorschlag zu einer Eisenbahn, welche
Triest und Fiume direkt unter einander und beide wieder
mit Laibaeh auf dem möglichst kurzen Wege verbindet,
Illvr. Blatt 1849, No 28—30. — 2, Urbas A., Die Grotten
und Abgründe bei Planina. Illvr. Blatt 1849, No 32, 34, 37.
— 5. lUyr. Blatt 1849, No 85. — 4. Schmidl, A., Die Höhlen
und Grotten von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas, Wien
1854. — 5. Schmidl, A., Aus den Höhlen des Karst, Laib.
Ztg. 1852, No 232, 236, 238, 244, 250; 1853, No 241, 246 , 252,
257, 264, 270, 280, 287. — 6. Savnik, R., Razvoj domače
speleologije in nekatere njene aktualne naloge. Inštitut za
raziskovanja krasa SAZU, Poročila I, 1955, 12—13. — 6a. Mi-
chler L, Rakov rokav Plan. jame; Acta cars. Lj. 1955, 80. —
Podlipski, Slovesnost v jami pod Mal. gradom pri Planini,
Novice 1850, No 37 in 38. — 8. Nooice 1850, No 34 in 36. —
9. Schmidl, A., Wegweiser in die Adelberger Grotte und die
benachbarten Höhlen des Karstes nach den neuen Unter-
suchungen in den Jahren 1850—52, Wien 1853 in 1859; isti,
Guide du Voyageur dans le grotte de Adelsberg. Wien 1854.
— )0. Costa, E. H., Denkbuck der Anwesenheit AUer-
höchstihrer Majestäten Franz Josef und Elisabeth im Herzog-
thume Krain, Laibach 1837. — il. Costa, E. H., Die Adels-
berger Grotte 1858, 1863; isti. Postojnska jama 1863. — 12.
Schulze, F. E., Zur Fortpflanzungsgeschichte des Proteus
anguineus, Z. Wiss. Zool. XXVI, 350—360, München 1875. —
13. Lego, J., Postojenska pecera, Svétozor VII, priloga k
št. 15, Praha 1873. — 14. Tuma H., Iz mojega življenja.
Ljubljana 1037, str. 86—98.
110
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
GOTSKA ARHITEKTURA V SLOVENIJI
IVAN KOMELJ
(Nadaljevanje)
II.
Po Številu ohranjenih spomenikov je danes
gotska profana arhitektura le skromen pre-
ostanek v svojem času dosti bolj razširjenega
in na vseh stavbnih vrstah uveljavljenega
stila, pa čeprav se gotski stil na profani arhi-
tekturi ni mogel nikdar tako uveljaviti, kot
se je lahko na sakralni. Saj le ta edina do
neke mere predstavlja »čisto« arhitekturo.
Pogoje za oblikovanje profane arhitekture,
to je predvsem praktičnim potrebam name-
njenega prostora, iščemo popolnoma drugje
in zato tudi na oblikovanje profane arhitek-
ture vpliva dosti več komponent kot na obli-
kovanje sakralne, kjer ostane namen pro-
stora vseskozi nespremenljiva konstanta.
Profano, v širšem smislu utilitarno arhitek-
turo sploh, oblikujejo predvsem praktične
potrebe in zato se stil kot umetnostni po-
jav večkrat omejuje le na oblikovanje in kra-
šenje posameznih stavbnih členov tudi tedaj,
ko prostor utegne ostati še star, tradicionalen.
Gotska arhitektura se sicer uveljavi na
vseh stavbnih tipih, ki so bili tedaj mogoči.
Na njih opazujemo tudi do neke mere dolo-
čen, v času pogojen razvoj posameznih stavb-
nih vrst, kolikor sploh to lahko opazujemo
zaradi pomanjkljivo ohranjenega spomeni-
škega gradiva. Lažje pa govorimo o tenden-
cah razvoja. Govorimo tudi o »zgodnjegot-
skem« ali »poznogotskem« gradu. Vendar tip
»zgodnjegotskega« ali »poznogotskega« gradu
ni v nobenem primeru rezultat stilnega ho-
tenja zgodnjegotske ali poznogotske dobe,
vsaj povsem ne, marveč je predvsem rezul-
tat zahtev, ki jih postavlja diferenciacija
med obrambnimi in stanovanjskimi zahteva-
mi. Le te dovedejo v poznogotski dobi tudi
do kvalitetnega razmerja med sakralno in
profano arhitekturo.
Četudi so do danes ohranjeni srednjeveški
gradovi razmeroma redki in jih poznamo
predvsem v razvalinah ali do nespoznavnosti
prezidanih grajskih stavbah in ne toliko
po ohranjenih stavbnih konceptih, dobro
dokumentirajo tovrstni stavbni tip s sta-
lišča stavbnega razvoja. Kljub temu pa
danes bolj s pridom na splošno govori-
mo o »srednjeveškem« gradu kot o »ro-
manskem« ali »gotskem«. Zakonitost v raz-
voju grajske arhitekture kot arhitekturnega
tipa je namreč v tem, da se neprestano spre-
minja in dopolnjuje. Grad doživlja v svojem
razvoju od svojega postanka pa vse do danes
neprestane spremembe in zato postane peri-
odizacija oziroma stilna klasifikacija gradov
toliko bolj težavna, ker se nam gradovi v
stilno čistih oblikah skorajda niso ohranili.
Ohranili so se le posamezni stavbni deli, red-
keje stilno enotni grajski kompleksi, ki jih
danes poznamo v ruševini ali ohranjeni stav-
bi. Grajski kompleks je v bistvu sestavljen
iz postopno nastajajočih stavbnih delov, ki
vsak po svoje v svojem razvoju spet doživ-
ljajo spremembe in prezidave. Vseeno pa
lahko na njih opazujemo splošne tendence
razvoja grajske arhitekture in s tem posred-
no tudi stila v okviru grajske arhitekture. Ne
samo v novih konceptih, marveč predvsem
v prezidavah in izboljšavah.
Materialna osnova v glavnem vpliva na
bogatejšo ali skromnejšo stavbno koncep-
cijo. Za oblikovanje arhitekture pa so važ-
ni zunanji pogoji. Stolpasti grad je lahko
skromen ali bogat. Lahko stoji zase, ali pa je
že od vsega začetka sestavni del razsež-
nejše enotne ali postopoma se razvijajoče
grajske zasnove. Zunanji pogoji se v profani,
še posebej pri grajski arhitekturi, gibljejo
v dveh smereh, ki hkrati določata grad kot
stavbni tip: v oblikovanju stanovanja in za-
dostitvi varnosti. Ti dve bistveni kompo-
nenti v glavnem vplivata na oblikovanje
grajske arhitekture. Tudi zato je vprašanje
stila do neke mere postransko vprašanje, če
gledamo na grad s stališča stanovanja ali
utrdbe. Saj je pri strogo utilitarni arhitek-
turi, kot je n. pr. vojaška, kamor do neke^
Gracarjev turn — pogled na grad z osrednjim gotskim
stolpastim jedrom (foto dr. Fr. Mesesnel)
111
KRONIKA     ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
mere spada tudi grajska arhitektura v svo-
jem prvenstveno utrdbenem značaju, obbko-
vanje odvisno predvsem od načina, kakšno
je in kako se uporablja orožje, v obrambi
ali v napadu. Kot je težko govoriti o »got-
skem« orožju ali »gotski« obrambi, tako je
še teže govoriti o gotskem jarku ali gotskem
obzidju. V določenem času sicer tip jarka ali
obzidja sovpade s splošno stilno opredelit-
vijo, vendar »gotskih« jarkov ali »gotskih«
obzidij niso delali zato, ker je bila taka moda
ali stilno hotenje, marveč kratko malo zato,
ker je tako zahteval politični položaj in s
tem gradbena naloga. Strelno orožje, ki se
sicer v Evropi uveljavlja že od druge polo-
vice XIV. stoletja,' povzroči spremembe
na utrdbenih principih, neposredno s tem
pa tudi novo utrdbeno dejavnost. Prej tam,
kjer zahteva položaj in kjer je tako orožje
že v uporabi. Sam stil pa se uspešneje
in bolj polno uveljavi na tistih stavbnih
delih, kjer prihajajo do izraza predvsem
čiste arhitektonske rešitve same na sebi. Te
pa se v grajski arhitekturi bolj očitujejo na
stanovanjskih, posebej pa še na reprezen-
tativnih stavbnih kot utrdbenih delih. Zato se
tudi razvojna tendenca grajske arhitekture,
če jo sedaj gledamo s stališča stila, kaže
predvsem od zgodnje gotike naprej v dife-
renciaciji med utrdbenimi in stanovanjskimi
deli in teži k vse močnejšemu poudarku sta-
novanjskega elementa. Ta tendenca dovede
končno v poznogotski razvojni fazi, ko se
stanovanjski element popolnoma uveljavi in
ga pri nas zadrži le cezura, ki je nastala s,
Ribnica — zunanjščina v osnovi gotskega gradu (po razgled-
nici; grajske stavbe, razen vhodnega stolpa, ni več)
Kamen na Gorenjskem ~ pogled na grajsko ruševino; slika
nam kaže izrazit »grajski« položaj (po fotografiji iz okoli
leta 1900)
pretečo turško nevarnostjo, do enakovredne
kvalitetne veljave stilnih elementov tudi na
grajski arhitekturi. Ti so se dotlej v svojem
razvoju omejevali izključno le na krasilno
podčrtavanje grajske kapele. Zato je večkrat
tudi »romanska« grajska arhitektura stilno
skoraj neopredeljiva, anonimna, stilno ne-
vtralna, enako tudi »gotska«, kadar gre za
izrazito funkcionalne rešitve, in stilni pojavi,
ki sicer nastopajo v nekaterih arhitektonskih
podrobnostih, so večkrat le bled odsev tega,
kar se je lahko bolj polno in kvalitetno iz-
razilo na sakralni arhitekturi.
Oblika stolpastega gradu (ne v smislu
bergfrida, niti ne donjona, marveč predvsem
v smislu najpreprostejše oblike gradu, ki
hkrati ustreza stanovanjskim in varnostnim
oz. utrdbenim zahtevam)^ je lahko pogojena
tako v romanski kot gotski dobi. V obeh pri-
merih ustreza v prvi vrsti varnostnim zahte-
vam. Stilne značilnosti se ne kažejo toliko v
oblikovanju prostora kot v slučajnem stil-
nem oblikovanju posameznih delov ali členov.
Ce je razvojni princip in tendenca razvoja
pri cerkveni arhitekturi poenotenje prostora,
ki smo ga lahko zasledovali tudi na naših
primerih od bazilike (Celje), stopnjevane
cerkvene stavbe (Ptujska gora), pa vse do
112
C.-VSOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
Hmcljuik — zunanjščina v osnovi romanskega, v gotiki delo-
ma prezidanega in z obzidjem opasanega kastela
(po razglednici)
cerkvene dvorane (Kranj), je v profani
arhitekturi tendenca razvoja predvsem v
diferenciaciji prostora ali v okviru lupine ali
stavbnih gmot v okviru celotnega arhitekton-
skega kompleksa. Zato so se ponavadi večji
grajski kompleksi, ki inmjo svoje osnovno je-
dro ali celico v enem samem stolpu, postopo-
ma razvili s tem, da so dodajali nove stavbne
gmote in hkrati diferencirali stanovanjske in
utrdbene elemente. Ob stolp, ki je lahko bil
sprva le stolp v smislu stolpastega gradu,
v nekaterih primerih tudi ob bergfrid, se je
primaknil palacium. Ponavadi pa je ta že
od vsega začetka sestavni del gradu, ki je
zasnovan z bergfridom kot osrednjo taktično
točko. Grajska lupina, ki sprva sama služi
tudi za obrambo, dobi dopolnilo v obzidju,
ki ga v gotski dobi še dopolnjujejo obzidni
stolpi, ki so k obzidju prislonjeni z zunanje
strani in tvorijo bistveno sestavino gotskega
obzidja. Grad pridobiva na razsežnosti, se
širi na umetnem in po naravi zavarova-
nem položaju in ko zmanjka prostora, se
dvigne še v višino. V glavnem opazujemo
tudi na naših gradovih v gotski dobi v
večji meri komplicirane postopno nastaja-
joče stavbne komplese in manj gradove
enotnega liva. Značilnost teh gradov, ki že
s svojo tlorisno mrežo opredeljujejo sicer
gotski tip gradov, pa je v njihovi ponavadi
iztegnjeni tlorisni zasnovi, ki ima na enem
ali redkeje na dveh koncih vertikalno dopol-
nilo v obliki prvotnega stolpastega gradu ali
sestavnega bergfrida.'
V razvoju grajske arhitekture gotska doba
ni več doba, vsaj v glavnem ne, v kateri bi
zidali nove gradove. Povečini gradovi že sto-
jijo.'' Stavbni razvoj se potemtakem omejuje
v glavnem le na adaptacije in razširitve
osnovnih jeder. Ker pa so tudi primeri, da
je bil grad ali na novo utemeljen ali na novo
pozidan šele v gotski dobi, razlikujemo na-
slednje tipe v stavbnem razvoju naših gra-
dov v gotski dobi:
1. grad, ki je postopoma nastal z večanjem
grajskega kompleksa iz osnovnega jedra v
obliki stolpa ali kastela (Klevevž, Hmeljnik),
2. enoten grajski koncept, v katerem je
sočasno fiksiran celotni stavbni razvoj po-
stopne rasti gradu v smislu t. im. severnih
grajskih konceptov (Gornje Celje),
3. nov koncept v tradiciji stolpa (Gracar-
jev turn),
4. nov koncept v tradiciji kastela (Ribnica,
Otočec).
Zunanji pogoji za oblikovanje gradov v
gotski dobi temeljijo najprej v notranje-
političnem položaju dežele, ki kaže po ne-
mirnem času v bojih za fevdalno posest kon-
solidacijo in mirnodobno življenje, ki ga kas-
neje ob koncu srednjega veka razburi naj-
prvo borba za celjsko dediščino, nato turške
in še beneške vojne. V prvi fazi razvoja got-
skih gradov je poudarek na utrjenem stano-
vanjskem elementu, v drugem na utrdbenem.
Utrdbene zahteve niso logična razvojna ten-
denca grajske arhitekture v gotski dobi, mar-
Žužemberk — pogled na zunanjščino renesančno  utrjenega
gotskega gradu (po fotografiji iz ok. 1. 1900)
113
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
več le cezura, ki so jo povzročili turški
vpadi in ki za nekaj desetletij zadrži lo-
gično razvojno pot; ta je usmerjena k izrazi-
temu oblikovanju udobnega stanovanjskega
elementa. Zgovoren primer take preobrazbe
je arhitektura gradu Kamna na Gorenjskem.
Osnovno jedro je gotsko. To je palacium po-
vsem v smislu tedanje grajske stanovanjske
kulture: fasade so že predrte s širokimi okni,
položaj pa je še zavarovan predvsem po na-
ravi, manj z umetnimi napravami. Ko se po-
javi v deželi turška nevarnost, zazidajo oken-
ske odprtine in na mesto njih nastanejo strel-
nice, grad utrdijo z obzidjem!
V gotski dobi gradovi še vedno ostajajo na
svojih starih mestih. Kar zadeva obrambo, se
izboljšiijejo v prvi vrsti le obrambne na-
prave, če je to potrebno. V polkrog vrezan
jarek ne nastopi več, lahko pa je še vedno
v veljavi. Tudi sedaj jarek navadno povprek
reže grajski položaj na najmanj zavarova-
nem in hkrati najožjem mestu s kopne strani.
Osnovna stolpasta oblika gradu ostane tudi
še v gotiki običajna. Ta doživi v svojem got-
skem razvoju predvsem spremembe v oken-
skih odprtinah (primerjaj stolp v Keblu),
položaju vhodne odprtine, debelini sten, po-
javi se že tudi razdelitev prvotne osnovne
enoprostorske celice. Tendenca sprva visokih
stolpov se umika pri novih konceptih k šir-
šim tlorisnim ploskvam in zato tudi višina
ni več tako poudarjena. Stolpasti grad, ki je
kot tip utemeljen že v romanski dobi, živi
skozi ves srednji vek, se pravi skozi vso got-
sko dobo. Okenske odprtine, ki so ponavadi
v romaniki s stališča stila večkrat neoprede-
Otočcc — pogled na zunanjščino v osnovi gotskega gradu
z obzidjem poznogotske oblike (foto I.  Koinclj)
Cerknica — ostanki tabora z obzidnima stolpoma
(foto I. Komelj)
Ijive in predstavljajo zgolj funkcionalno,
pravokotno, preprosto konstruirano okensko
odprtino, so še naprej v navadi, vendar večje
okenske odprtine postajajo sedaj gradbe-
na zahteva, na katerih se tudi že javljajo
stilno oblikovani kamniti okviri. Okna tudi
niso več omejena v gornja nadstropja, po-
maknila so se že v samo pritličje (Višnja
gora). Prav tako se odprtina vrat pomakne
k tlom (Tuknja). Razlika med romanskim in
gotskim stolpom ni toliko v konceptu ali
tipu, marveč predvsem v funkcionalnosti
in stilnih podrobnostih, formalnih členih,
ki sicer v gotski dobi vsaj sprva ne pre-
vladujejo, marveč nastopajo le na bolj
redkih in izrazitih primerih.' Kontinuiteta
stolpastega gradu kot osnova stanovanjske
in hkrati utrdbene grajske celice se vzdrži.'
V večini teh primerov nastopa stolpasta
oblika predvsem kot stanovanjski stolp. V
Gornjem Celju,^ Rifniku in morda tudi Ko-
njiškem gradu pa je v gotski dobi stolp le
zakasnela oblika t. im. bergfrida, ki je po
svojem položaju še vedno najpomembnejši
grajski del, na katerega se naslanja celotna
zasnova grajskega kompleksa, ki ima pri
razsežnejših grajskih sestavih v XIV. stoletju
značilno potegnjeno obliko.* Tlorisna osnova
stolpa pa je tudi tedaj povečini pravokotnik,'
ki se tu pa tam prilagodi terenski izobliki.
Bolj redek pa je v našem spomeniškem gra-
divu okrogli stolp, ki ima v gotski dobi izra-
zito utrdbeni značaj in kot dominantni stavb-
ni del nastopa predvsem kot taktično
obrambno središče celotne grajske zasnove,"
ali pa kot samostojna, ne za stanovanje,
marveč izključno za obrambo namenjena
utrdbena arhitektura."
Poleg te najpreprostejše in hkrati tudi
osnovne oblike gradu kot stolpa, ki se po-
navadi omejuje na majhne in skromnejše
114
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO'    KRONIKA
Kranj — zunanjščina v osnovi poznogotske, kasneje prede-
lane meščanske hiše (foto dr. Fr. Stele)
grajske koncepte in ki jih dopolnjuje še va-
rovalni jarek ali obzidje, se je v gotski dobi
utemeljil tudi širokopotezni grajski koncept,
ki že v enem samem livu oblikuje po vzoru
t. im. »severnih« gradov'^ značilen bergfrid,
palacium, dvorišče in obzidje hkrati, kar
smo že ugotovili pri ruševini gradu Gornje
Celje. Sicer pa na naši grajski arhitekturi
bolj opazujemo to, da se je ob starejše, po-
navadi že v romanski dobi utemeljeno jedro
pridružil kasneje palacium'' in zato je pri-
mer Gornjega Celja v svoji razsežnosti izje-
men, saj gre predvsem za ustalitev nove
upravne postojanke. Upošteva pa vse prido-.
bitve postopnega razvoja grajske arhitek-
ture: položaj je izrazito srednjeveški, sestav-
ni del gradu je bergfrid, palacium z obzid-
jem, dvoriščem in predvorom. Tloris, karak-
terističen za XIV. stoletje, ozek in iztegnjen.
Hkrati je ta grad tudi ena najbolj izrazitih
realizacij, četudi do neke mere zakasnelega
t. im. »severnega« grajskega tipa, ki je še
posebej zanimiva, ker je večina stavbnih
delov nastala več ali manj sočasno po dolo-
čenem enotnem konceptu. Podobno koncep-
cijo kažeta tudi Rifnik in Konjiški grad. Se
bolj izrazit, kar se tiče gotskih stilnih po-
drobnosti, pa je Vodriž pri Slovenjem Grad-
cu. Taki enotni koncepti so sicer izjemni,
bolj pogosti so taki, ki so se postopoma
razvili in kažejo v XIV. stoletju že večkrat
omenjeno potegnjeno razporeditev posamez-
nih stavbnih delov, v XV. stoletju pa se po-
stopno nastajajoči stavbni deli že koncentri-
rajo na manjšem prostoru in težijo predvsem
za oblikovanjem zaokroženega dvorišča."
Poleg »severnega« tipa gradov, ki se sicer
ponekod naslanja na že v celoti obzidan graj-
ski prostor, ki se z obodnim zidom uravnava
po terenu, pa nastopa pri novih konceptih
ali pa samo kot sestavni del prvotnega jedra
t. im. kastei.'' Zaprto dvorišče oklepajoči
trakti se pravilno lomijo in ne glede na ob-
liko terena tvorijo pravilno tlorisno zasnovo.
Do neke mere bi tak tip gradu ustrezal gra-
dovom, ki so postavljeni v ravnino, vendar
— kot kažejo naši primeri in primeri od
drugod," — je tak tip predvsem domač na
višinah. Z gotovostjo smo za sedaj tak tip
določili le na Dolenjskem in Notranjskem.
Podobno kot stolpasta oblika gradu je ute-
meljen že v romanski dobi" in se v gotski
dobi, podobno kot stolp, ustrezno tendencam
razvoja modificira. Spremembe se ne kažejo
samo na tlorisni razdelitvi, marveč predvsem
v krasilni dekoraciji arhitektonskih členov,
ki nastopajo že na velikih okenskih odprti-
nah. Pravilno zasnovana lupina lahko v
zgodnjem času vključuje stolp in palacium
hkrati, sicer pa se oblikovanje stavbnih gmot
omejuje predvsem na stanovanjske prostore,
kar da takim stavbam tudi na zunaj umirjen
videz. Pri naših primerih gre vsekakor za
odmik od klasičnih primerov mediteranskih
kastelov, kjer je tak grajski tip sploh pogo-
jen,'^ vendar osnovna tendenca je usmerjena
v oblikovanje stanovanjskih prostorov. Ce
na takem gradu nastopajo v glavnem le got-
ski členi, lahko govorimo kar o gotskem
gradu, čeprav s stališča razvoja grajske arhi-
tekture še ne predstavlja določene napred-
nejše razvojne stopnje, ki pa vendarle organ-
sko od romanike naprej prevaja h kasnej-
Škofja Loka — obzidje na »Grabnu« (foto I. Komelj)
115
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
šemu izrazito stanovanjskemu tipu dvorca.
Gotsko koncepcijo kastela bi dobro pred-
stavljal danes popolnoma odstranjeni grad v
Ribnici, kjer sta dva vzporedna trakta z zi-
dom enotnega liva oblikovala razmeroma
ozko dvorišče, na Otočcu pa v kljuko postav-
ljena s podaljšanima zunanjima stenama
obeh traktov razmeroma prostorno dvorišče.
Zanimiva je geografska razprostranjenost teh
gradov na zahodnem obrobju slovenskega
ozemlja, kjer že sicer opazujemo močne me-
diteranske vplive tudi na sakralni arhitek-
turi.'* Poleg teh pravilno dvorišče oklepajo-
čih zasnov pa opazujemo še stavbne tipe, ki
z obzidjem in stavbnimi deli enotnega liva
oklepajo v tlorisu obliki terena prilagojeno
nepravilno dvorišče.^"
Poglavitna značilnost za gradove v gotski
dobi je komplicirana oblika tlorisa, oz. raz-
poreditve stavbnih delov. Grad tedaj doseže
tudi svoj maksimalni obseg, ki ga kasneje
navadno nikdar več ne preseže in tudi kas-
nejše renesančne ali baročne prezidave —
razen utrdbenih — se v glavnem omejujejo
na že določeni obseg. Golo utilitarni momenti
še vedno prevladujejo nad lepotnimi. Raz-
liko izravna šele poznogotska doba. To do-
bro opazujemo na pojavu grajske kapele.
Ta vseskozi reprezentativni del grajskega
kompleksa kot stavbni tip sledi v svojem
razvoju splošnemu razvoju sakralne arhi-
tekture in je ponavadi edini stavbni del v
gradu, ki doživlja le malenkostne ali prav
nobene s'premembe. Je edini grajski del, v
katerem so se lahko uveljavili predvsem stil-
ni momenti. Tak zgovoren primer je kapela
na gradu Klevevž. Danes je grad v popolnem
razsulu. Niti ni več jasna tlorisna razporedi-
tev. 1449. leta^' so na obzidju pozidali stano-
vanjski trakt z grajsko kapelo, ki se je z
običajno gotsko lomljenim oltarnim prosto-
rom iztisnila iz gmote palacia. Res je, da
je palacium v baroku doživel večje spre-
Piruu — pogled na del obzidja (loto dr. M. Zadnikar)
membe, vendar so se edini kamnoseško obli-
kovani členi osredotočili na kapelo, v pala-
ciu, kolikor so bili sploh še ohranjeni, pa so
nastopali le v obliki malih okenskih, pre-
prosto oblikovanih odprtin. Sicer pa grajska
kapela pri večjih grajskih kompleksih stoji
navadno kot sestavni del gradu v okviru ob-
zidanega grajskega prostora ali zunaj njega
na dvorišču, je lahko samostojna, vgrajena
v obzidje ali pa sestavni del palacia s samo-
stojno oblikovanim oltarnim prostorom v ob-
liki izstopajočega pomola.^^ Pravzaprav gre
tu le za tip hišne kapele, kjer se stil tudi v
formalnem oziru razbohoti, četudi je postav-
ljena v skromni utilitarni del grajske stavbe,
ki je nastal hkrati s kapelo.
Pojav stila kot zavestnega oblikovalnega
elementa nam kažejo nekateri primeri gra-
dov iz gotske dobe. Grad Kamen pri Begu-
njah je po tlorisu izrazit »gotski« grad. To
kaže še posebej njegova silhueta, ki je po
porušitvi kasnejših še v XVI. stoletju pozi-
danih grajskih delov postala še bolj očitna.
V svojem starejšem delu dobro ponazarja v
višino dvignjeni stanovanjski stavbni ele-
ment. Gotska okna s preprostimi okviri so
sorazmerno porazdeljena v vseh fasadah,
manj številna so v severni. V bistvu so to
še vedno utilitarne odprtine z zidanimi klop-
mi v ostenju. Lepotne ali dekorativne ele-
mente, v katerem je stil lahko v polnem za-
zvenel kot zavestna oblikovalna volja, pa z
gotovostjo opazujemo predvsem v poznogot-
ski dobi. Tedaj so se razlike med sakralno
in profano arhitekturo zmanjšale ali sploh
zabrisale. V poznogotskem konceptu Otočca
in poznogotski prezidavi Hmeljnika (kot tudi
dvignjenem delu Kamna) pa ni prav nobenih
razlik več v oblikovanju portala v kapelo
ali stanovanjski prostor. Kasneje se te ten-
dence še močneje stopnjujejo. V renesansi,
še bolj v baroku pa razlike sploh izginejo,
ko postane oblikovanje stanovanjskega pro-
stora z reprezentativnimi dodatki v obliki
stopnišč in slavnostne dvorane sploh pogla-
vitna sestavina grajske arhitekture.^^
Gotske stilne elemente skorajda brezizjem-
no srečujemo na vsakem gradu, četudi niso
več jasne čiste gotske rešitve. Ena najlepših
poznogotskih grajskih sestavin je na zunaj
palacium na ljubljanskem gradu, poživljena
z vrsto pomolov, ki niso slučajno razpore-
jeni, marveč razporejeni v določenem redu.-*
Praktične zahteve so kasneje v pogotski dobi
preoblikovale tudi grajsko notranjščino in
zato so razen v grajski kapeli gotski prostori
ostali izjemni. Do druge vojne se je edino
na Hmeljniku ohranila dvoranica z gotsko
rebrastim križnatim obokom, povsem v smi-
slu   dolenjskega   konservativnega   stavbar-
116
ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    7. GODOVSNO    KRONIKA
Pleterje — samostanski kompleks po tlorisu iz zač. XIX. stol.
(Drž. arhiv Slovenije, Ljubljana)
skega izročila. Sicer pa je videti, da se je
predvsem uveljavljal lesen strop, podobno
kot na cerkveni arhitekturi, kjer se rebrasti
obok omejuje v glavnem le na prezbiterij.
Celo na velikopoteznem Celjskem gradu opa-
zujemo predvsem ostanke lesenih stropov.
Rebrasti so izjemni, saj pri večini razvalin
srednjeveških gradov nahajamo le ležišča za
lesene stropne nosilce.^'
Razvoj grajske arhitekture poteka pred-
vsem v podčrtavanju enkrat stanovanjskega,
drugič varnostnega momenta. Pred koncem
srednjega veka pa doživi grad pri nas kore-
nito spremembo: grad, ki kot stavbni tip
postopoma postaja vse bolj udobna rezidenca,
v kateri opazujemo že za udobje stanovanja
prirejene velike, svetle okenske odprtine,^"
ki navadno niso več obrnjene na samo zava-
rovane dele, oz. na notranjo dvoriščno stran,
se ponovno utrdi. Grajski kompleks se obda
z novim obzidjem, če staro ne zadovoljuje.
Stara obzidja se opremljajo z novimi stolpi.
Okenske odprtine na stanovanjskih delih se
zmanjšajo ali zazidajo. Obzidje, ki je v ro-
manski dobi še brez stolpov, ravno lomljeno
pa tudi prilagojeno terenu, predvsem pa
visoko, dobi v gotski dobi značilne obzidne
stolpe.^' Obzidni stolp postane ena glavnih
značilnosti gotskega obzidja, čeprav ne te-
melji tako oblikovanje povsem v zavestnem
stilnem hotenju, marveč je predvsem rezul-
tat   vojaško   utrdbene   tehnike   s   stališča
obrambe, na zunaj pa vendarle dopolnjuje
značilnosti gotskega gradu. Grad dobi izra-
zit »grajski« karakter, ki se tudi na zunaj |
kaže v številnih oglatih ali okroglih stolpih, j
enem ali dvojnem obzidju, starih ali na novo i
vrezanih varovalnih jarkih.^* Poleg novih -
zasnov obzidja opazujemo tudi določene pre- j
delave. Obzidje se zniža, zidno krono s hod-j
nikom zadaj navadno zamenja kompaktni j
zid s strelnimi linami, ki so dostopne po |
posebnem prislonjenem hodniku. Nova ob- ]
zidja zavzemajo večje radije, so nižja; na ;
izpostavljenih, preudarno utemeljenih mestih
so zavarovana s stolpi. Te novotarije pa so
le vmesna in ne dolgotrajna faza. Utrdbena ¦
dejavnost v gotski dobi, ki se pričenja pred- ..
vsem od druge polovice XV. stoletja, ko so
turški vpadi postali intenzivnejši, se nada- j
ljuje v renesanso, ki že v 20 letih XVI. sto- ]
letja utemelji povsem novo utrdbeno arhi-^
tekturo, v kateri se tudi že izrazijo pri nas;
prve renesančne stilne tendence.^^ Srednje- i
veški utrdbeni principi na grajski arhitek- i
turi pa se sporadično uveljavljajo pri nas še ;
vse do konca XVI. stoletja."* j
Posebna oblika gotskega gradu je jamski i
grad, ki ga sicer tlorisno ne moremo opre- ;
deliti kot poseben arhitektonski tip, vendar'
Novo mesto — tločrt mesta po franciscejski katastrski mapi
(Drž. arhiv Slovenije, Ljubljana)
117
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
postane razmeroma številen prav v pozno-'
gotski dobi. Ne gre pa vselej za grad v pra-j
vem pravnem pomenu, marveč le za sestav- ;
ni del skrivališč. Verjetno edini tak grad, ki i
je tudi v pravnem pomenu grad, je Jama
nad sedanjim Predjamskim gradom. Dru- \
gače, predvsem po Gorenjskem raztreseni j
taki »gradovi« predstavljajo le izbrana skri- \
vališča v času turške nevarnosti kot na pri- J
mer Hudičev gradič nad Begunjami, t. im.
Šmajdov grad pri Predosljah in Gozdašnica
pri Žirovnici. Ti spadajo, podobno kot naši i
tabori, k sistemu primitivnih ljudskih skri- j
vališč. 1
Tendenca razvoja gotskega gradu ali gra-j
du v gotski dobi je pri nas, kot smo videli, j
usmerjena predvsem na postopno oblikova- i
nje udobnega stanovanja. Čistih rešitev ni j
veliko, ker zlata doba za nastajanje gradov j
je že mimo in v glavnem le stare zasnoval
doživljajo spremembe, na katerih pa se ma- J
nifestirajo tendence razvoja. Tudi na novo J
nastalih konceptih se lepotni elementi le]
redkeje uveljavijo v večji meri. Potisnjeni so j
v ozadje. Omejujejo se povečini na oblikova- i
nje okenskih odprtin in portalov, redkeje pa ;
na docela obokane gotske prostore. Tlorisna j
zasnova gradu v gotski dobi je najprvo —{
kar smo že enkrat poudarili — potegnjeni
kompleks, ki kasneje preide v koncentrirano \
nizanje posameznih stavbnih delov okrog
manjšega dvorišča. Domača pa sta prav
tako oba osnovna tipa, stolp in kastei, ki do-
življata sicer v svojem razvoju določene mo- i
difikacije, ki pa se bolj — kar zadeva stil \
— kažejo v arhitektonskih podrobnostih kot •
v osnovni koncepciji. !
Maribor — tločrt mesta (po Wengertu)
Poleg gradu je za gotsko dobo značilen po-
jav mestnega obzidja. Kot spomenik
danes le redko kje eksistira. Dobro je pre-
zentiran v Piranu, v ostali Sloveniji pa so
obzidja ohranjena le fragmentarno, v slu-
čajno ohranjenih delili, ponajveč v stolpih.^i
Poleg piranskega obzidja, ki ga flankirajo
oglati stolpi in kaže mediteranske, na antič-
nem izročilu zasnovane stavbne oblike, je še
najpomembnejše in listinsko bogato izpriča-
no obzidje v Škof ji Loki,^^ ki so ga pričeli
prav v zadnjem času sistematično odkrivati.
Gre za tip obzidja, kakršnega srečujemo tudi
na zgodnji grajski arhitekturi: razmeroma
visoko, brez stolpov ali pa z redkimi in po-
večini kasneje postavljenimi stolpi, ki na-
vadno flankirajo le mestna vrata. Tip zidu
je še iz časa, ko se strelno orožje še ni uve-
ljavilo. Turška nevarnost, ki ponovno poživi
utrdbeno dejavnost, pa utemelji, podobno
kot na grajski arhitekturi tip razmeroma
nizkega obzidja, ki se opira na smotrno raz-
postavljene obzidne stolpe, ki jih v rene-
sansi zamenjajo renesančne utrdbene napra-
ve; te silijo še bolj k tlom. Časovno spadajo
te predelave v glavnem v poznogotsko dobo,
ker se ob turških vpadih postavijo zahteve
po ponovnem utrjevanju, to je, v drugi po-
lovici XV. stoletja.äs Enako kot pri graj-
skem obzidju oblikovanje ne temelji na
stilnih posebnostih, marveč na praktično
utrdbenih zahtevah, ki so zasnovane pred-
vsem na aktivni obrambi. Na zunaj pa se
vendarle kaže razlika med starejšim roman-
skim ali zgodnjegotskim razmeroma visokim
obzidjem in še posebej poznogotskim s šte-
vilnimi, ob zunanjo stran obzidja organsko
povezanimi stolpi. Utrdbeni sistem pa se v
mestih, ki so se razvila pod grajskim hribom,
povezuje z grajsko arhitekturo; nastajajo
sedaj pa tudi posebni tipi na utrdbenih prin-
cipih zasnovanih gradov, vključenih v samo
mestno obzidje in tvorijo z obzidjem sestavno
obrambo.^*
V poznogotsko dobo pa časovno sodi še
poseben tip utrdbene arhitekture, to je t a -
b o r.^^ Gre predvsem za z obzidjem in obzid-
nimi stolpi obdan prostor okrog cerkve na
višini, ki predstavlja sistem široko razpre-
dene mreže oporišč ponajveč pasivne proti-
turške obrambe. Oblika obzidja se v večini
primerov prilagaja terenu in se sklada s
principi, kakršne smo srečali na grajskem
obzidju ali obzidju mest kot obzidju sa-
mostanskih kompleksov, ki se tedaj tudi na
novo utrjujejo.'*
Ze v romaniki je utemeljena arhitektura
samostanskih naselbin, vendar pa
se je pri nas prav z gotsko dobo število sa-
mostanov povečalo,^'' ali pa so obstoječe sa-
118
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
Tlorisi gradov i
Levo zgoraj — Stari grad pri Novem mestu j
desno zgoraj -— Klevevž
v sredini levo — Gracarjev turn ^
v sredini desno — Ribnica [
levo spodaj — Otočec i
KRONIKA    ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
mostanske naselbine tedaj doživljale neka-
tere izboljšave. Kompozicija naselbine je \
razporejena v glavnem po starem izročilu in i
obsega poleg samostanske cerkve, ponavadi !
ob južno cerkveno stran prislonjen križni \
hodnik, ob katerega so prislonjeni posamezni ;
stavbni elementi samostanskega, po načrtu j
in določeni shemi izvedenega naselja.^* Kljub ¦
temu pa so razlike v organizaciji prostorov \
kartuzijanske samostanske naselbine, cister- ;
cijanske hiše ali hiše beraškega reda," ki sej
je v primeri z drugimi koncepcijami redov- I
nih naselbin še najbolj demokratizirala. Zna- ;
čilno za naše samostanske naselbine pa je
tudi, da so dosledno v gotski dobi zamenjali
preje lesene križne hodnike z zidanimi.*"
Najštevilneje pa je bila gotska arhitektura :
v svojem času zastopana z mestno stano-'
vanjsko hišo. Enaka logika in splošna ¦
tendenca razvoja nam ne dopušča, kar je '
veljalo že za grajsko arhitekturo, da bi govo-
rili predvsem o ohranjenih spomenikih. Le- {
sena gradbena tehnika, ki je prevladovala v
naših mestih in so jo s predpisi pričeli zame-
njavati s kamnito, ni mogla kljubovati niti ;
številnim požarom, še manj času. Zato ima- :
nio v Primorju, kjer je zidna tehnika že od '
vsega početka v navadi, ohranjenih več spo- ;
menikov gotskih stanovanjskih hiš, ki se tudi >
kasneje kaže v tradicionalnem vztrajanju na .
prevzetih in udomačenih stavbnih formah, j
Ostanke zidanih meščanskih hiš pa lahko ;
zasledujemo v vseh naših mestih tako v tlo- i
risni zasnovi in nezazidanih stavbnih de- j
tajlih. Po tem, kar se je slučajno ohranilo j
v kasnejših prezidavah, lahko sklepamo, da ;
je današnja stanovanjska hiša utemeljena že:
v gotski dobi, saj njena tlorisna dispozicija ;
z ožjo pročelno fasado, vežo, stopniščem,*' :
na eni strani s požarnim zidom sosednje hiše, ;
na drugi pa s stanovanjskim proti vrtu po-
maknjenim traktom tvori zaključeno podol-
govato dvorišče in živi še vedno sredi naših
mest, četudi ne več kot aktiven element so-
dobne stanovanjske kulture, marveč le kot
neizogibno izročilo v jedrih naših srednje-
veških mest.
V tem pogledu nam razkazuje najboga-
tejše gradivo Primorje s svojim zaledjem,
prav zaradi že poudarjene bolj trajne kam-
nite tehnike. Medtem ko mesta v obmorskih
predelih Slovenije iz razumljivih razlogov
odsevajo stilne in oblikovne dosežke beneške
meščanske hiše, prihaja v njenem zaledju
do veljave večje število ohranjenih stano-
vanjskih hiš, ki nimajo, kljub geografski bli-
žini nobene zveze z izolirano postavljenimi
primorskimi mesti. Beneški vpliv ne poseže
dosti v zaledje. Prav tako pa opazujemo tudi
na podeželju gotske oblikovne elemente pred-
vsem kot primer za prenos kvalitetnih stil-
nih elementov z višje kulture na nižjo. Ta
pojav ni posebno številen samo v primorsko-
kraških naseljih, marveč je pogost tudi na
Gorenjskem.*^ Ni izključeno, da je prav
kraškoprimorska zidarska kultura ponekod
vplivala tudi na obravnavo meščanske sta-
novanjske hiše, saj so kraški stilni elementi
ponekod značilni prav v grajski arhitekturi,
posebno v tistih področjih, kamor je njen
Celje — tloris ruševin Gornjega Celja (po J. Curku)
120
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
vpliv sporadično prihajal z naročili.'" Po
drugi strani pa vrsta stavb, podobno kot v
tedanji cerkveni arhitekturi, kaže na obli-
kovno tradicijo, zakoreninjen konservativi-
zem, pri čemer »gotske« formalne oblike lah-
ko nastopajo še v XVII. stol. Poleg tlorisne
zasnove, ki je še vedno najbolj viden, četudi
zakrit izraz gotske stanovanjske kulture, pa
se ta kaže predvsem v obogatitvi fasade z
na konzolah iz stene izstopajočimi balkoni,
ki ponavadi obsežejo celotno fasado, posa-
meznih pomolih, kasneje v pozno gotski
dobi z ogelnimi pravokotnimi ali polkrož-
nimi pomoli, v nekaterih primerih pa z
izredno plastično oblikovanimi okenskimi
policami. Bistvena sestavina ambicioznejše
meščanske stanovanjske hiše pa je vsaj od
prve polovice XVII. stoletja arkadno dvo-
rišče, podobno kot na grajski arhitekturi.
Vse kaže, da je tako dvorišče pogojeno že v
gotski dobi, četudi je bilo sprva še leseno
in ga kasneje, bržkone po vzoru italijanskih
odprtih arkadnih hodnikov, zamenja tudi pri
nas kamnita arhitektura že v pozni gotiki,
oziroma na prehodu gotike v renesanso (Ra-
dovljica).
Še močnejša pa je tradicija gotskega stil-
nega oblikovanja v urbanistični podobi na-
ših mest. Podlaga našim srednjeveškim me-
stom je gotska urbanistična zasnova. Mreža
ulic, položaj trga, mestno pročelje kljub
zmanjšanju vertikalnih poant še vedno ob-
likujejo vizualni vtis v gotski dobi zasno-
vane mestne urbanistične koncepcije, ki ima
skoraj v večini primerov svoj naravni po-
udarek v grajskem hribu z gradom ali s
cerkvijo na vrhu. Od geografskega položaja
je sicer odvisna glavna koncepcija urbani-
stične zasnove, ki ponekod, predvsem v okvi-
ru bivše Kranjske, oblikuje značilen tip na-
selbine v okljuki, ali pa tip na več ali manj
pravilni tlorisni zasnovi utemeljene ulične
mreže v ravnino postavljene naselbine.^* V
prvem primeru oblikuje obseg mesta, ki je
ponavadi še podan s črto umetno speljanega
obzidja, konfiguracija terenske izoblike, v
drugem pa črta mestnega obzidja, ki je že od
vsega začetka ločnica med mestom in zuna-
njim svetom. Ta še vedno kaže na prvoten,
vse do XIX. stoletja veljaven obseg mestnega
naselja, ki je pustil, kljub kasnejšemu pre-
oblikovanju, neizbrisen pečat mestni podobi.
Poseben tip pa predstavljajo obmorska me-
sta s pravokotno razvitim trgom v razliko
od uličnega trga celinskih naselbin. Mest-
na hiša, ki ima v uličnem trgu več ali
manj poljubno mesto v nizu hiš, ima v t. im.
mediteranskem trgu določeno mesto v sre-
dišču kot vidni upravni center komune, ki
se ji pridružuje še nepogrešljiva lopa kot
drugi viden izraz komunalnega življenja.
Poseben tip pa so oblikovala utrjena mesta
oz. trgi, ki so imeli svojo veljavo predvsem
v času nevarnosti, danes pa predstavljajo
predvsem bogat vir za študij gotskih ali v
gotski tradiciji izvršenih oblik na profani
arhitekturi (Štanjel, Vipavski Križ).
Prav zadnji primeri iz repertoarja got-
skega oblikovanja ali oblikovanja v gotski
dobi pa nam kažejo, da kljub temu, da je
preteklo več stoletij od zadnjih zavestnih
prizadevanj v gotskem oblikovanju, je got-
ski stil še vedno živ v naši podzavesti. Z njim
se srečujemo vsak dan, četudi nevede. Živi
sredi naših mest, katerih osnovni in sestavni
del je.
OPOMBE
Za I. del mojega članka (Kronika 1959, Vll/5, str. 158
do 148) velja naslednja opomba:
Ker se v prispevku omejujem le na okvirni oris razvoja
gotske arhitekture pri nas, sem opustil vsakršno citiranje in
tudi pri navedbi literature omenjam le poglavitnoi W. Bu-
chowiecki. Die gotischen Kirchen Österreichs, Wien, 1952; R.
K. Donin, Die Bettelordenskirchen in Österreich, Baden bei
Wien, 1955; E. Cevc, Poznogotsko kamnoseštvo v okolici
Kamnika, Kamniški zbornik, I. 1951; isti, Parlcrjanske ma-
ske v Ptuju in okolici. Ptujski zbornik, Ptuj, 1953; isti.
Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljubljana, 1956; J.
Gregorio, Srednjeveška cerkvena arhitektura v Sloveniji do
leta 1430, ZUZ, N. v. I. Ljubljana, 1951; I. Komelj, Položaj
gotskega stavbarstva na Dolenjskem, ZUZ, N. v. V/VI, Ljub-
ljana, 1959; F. Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Sloven-
cih, Ljubljana, 1924; isti, Epigrafične drobtinice, ZUZ, V,
1925, ZUZ, VI, 1926; isti. Umetnost v Slovenski krajini.
Slovenska krajina, Beltinci, 1935; isti. Gotske dvoranske
cerkve v Sloveniji, ZUZ, XV, 1935; isti. Ptujska gora, Celje
1940; isti. Mariborska stolnica, ZUZ, XIX, 1943: J. Veider,
Stara ljubljanska stolnica, Ljubljana, 1947; isti. Vodič po
Crngrobu; M. Zadnikar, Minoritska cerkev v Ptuju, Varstvo
spomenikov, III, 1950; isti. Problem >Laške skupine« v naši
poznoromanski arhitekturi, ZUZ, N. v. V/VI, 1959; isti, Ro-
manska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana, 1959.
Za pričujoči II. del članka veljajo naslednje opombe:
/, A. Toolse, Burgen des Abendlandes, Wien, 1958, str.
204. — 2. Prim, o tem L Komelj, Srednjeveška grajska arhi-
tektura na Dolenjskem, ZUZ, Nova vrsta I. 1931, str. 37. si.
— 3. 'Tipični primeri takih gradov so na Štajerskem Gornje
Celje, Konjice, Rifnik, na Dolenjskem Boštanj na Savi, Pod-
turn, na Gorenjskem predvsem Kamen pri Begunjah. —
4. Vsaj za Dolenjsko velja, da je stala na osnovi pisanih
virov do druge polovice XIII. stoletja več kot polovica vseh
gradov. V drugi polovici XIV. in prvi polovici XV. stoletja,
ko je pri nas gotski stil šele dozoreval, pa prakiično skoraj
da niso več zidali novih gradov. — 5. Tako n. pr. nastopajo
enake stilno neopredeljive okenske odprtine na gradovih, ki
so nastali tako v romanskem kot gotskem času, vendar pa
je pri starejših konceptih funkcionalnost poudarjena. Pravo-
kotna pokončna okenca nastopajo v Klevcvžu, Cretežu,
Hmeljniku, Vogerskem, Ložu. Že gotsko oblikovano okensko
odprtino s kamnitim okvirom pa ima stolp na Starem gradu
pri Novem mestu (XIII. stol.). — 6. Značilen razvojni proces
prikazuje vrsta stolpastih  gradov  na Dolenjskem:  Klevevž
— Stari grad — Višnja gora — Gracarjev turn — Luknja
— Pobrežje. — 7. J. Curk, Grad Gornje Celje — njegov
opis   in   zgodovina.   Celjski   zbornik   1957,   str.    103   si.
— 8. Tak tip •severnega« gotskega gradu je veljaven vsaj
za srednjo Evropo in je razširjen tudi po Češkem. Prim.
Z. Wirth in J. Benda, Burgen und Schlösser, Prag 1954, str.
21. — 9. Večina naših stolpastih gradov temelji na pravo-
kotni tlorisni osnovi, ki je ponekod modificirana po obliki
terena; poleg stavbnih ostankov pa za razširjenost govori
predvsem Valvasorjevo in Vischerjevo grafično izročilo. —
10, Okrogli stolp v razvalini gradu Rihemberk (Branik) z
nekoliko razširjenim nizkim talnim podzidkom in vgraje-
nimi polžastimi stopnicami v debelini stene je taktično sre-
dišče celotne grajske zasnove — 11. Okrogli stolp nad Zani-
gradom v slov. Istri, časovno še neopredeljiv ostanek okrog-
lega stolpa v Štanjelu. — 12. O tem prim, zlasti C. Schu-
chardt. Die Burg in Wandel der Weltgeschichte, Potsdam
1931, K. H. Die Gotische Baukunst, Potsdam 1930, str. 213.
— i5. Večina naših grajskih zasnov kaže na luko večanje
prvotne tlorisne zasnove; pri tem pa so najzanimivejši tisti
121i
KRONIKA     ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
primeri, ki z razširjenimi oziroma dodanimi stavbnimi deli
karakterizirajo tendence razvoja grajske arhitekture. — 14.
Izrazit tak primer je grad Klevevž na Dolenjskem, kjer so
posamezni stavbni členi nanizani na notranjem delu obzidja,
ki se prilagaja obliki terena. Celotna zasnova se opira na
Četverooglati stolp. — 15. O tem primerjaj predvsem
A. Toolse, o. C. in Glasen, o. c. Zanimiva je ugotovitev, da je
tak tip razširjen predvsem na mediteransko vplivnem pod-
ročju tako na Tirolskem kot tudi pri nas. — 16. Naši do-
mači primeri so predvsem Prera, Lož, Hmeljnik, morda tudi
Cretež; postavljeni so na višine. — 17. Taki romanski pri-
meri pri nas so Prem, Lož, Hmeljnik, pri zadnjih dveh
gre za kombinacijo stolpa in palacia. — 18. Glasen, o. c.
stran 213. — 19. Prim. I. Komelj, Položaj gotskega stavbar-
stva na Dolenjskem, ZUZ, Nova vrsta, V. VI. 1959, str. 357.
— 20. Izraziti taki primeri so razvalina Čušperka, Svibna;
ni izključeno, da je taka oblika razširjena tudi na Hrvat-
sTcem; prim. G. Szabo, Sredovječni gradovi u Hrvatskoj i
Slavoniji, Zagreb 1920: Okie, tloris slika 20, Lipovec, tloris
slika 22. — 21. Na glavnem sklepniku, ki je stal bržkone na
temenu oboka prezbiterija grajske kapele, je letnica 1449 z
geslom kralja in cesarja Friderika. — 22. Grajska kapela je
n. pr. v Klevevžu vključena v palacium, kjer pa prezbiterij
izstopa kot poseben stavbni člen; prezbiterij grajske kapele na
Otočcu, ki je prav tako vključena v stanovanjski del gradu,
je stal na konzolah; kot samostojni stavbni del pa stoji ka-
pela na gradu Hmeljnik. — 23. Tedaj lahko sploh govorimo
o gradu kot umetnostnem pojavu, ker se Šele tedaj tudi
grad kot spomeniška vrsta tudi s stališča razvoja stila lahko
enakovredno vključi v splošen likovni razvoj. — 24. Pomol
kot stavbni člen lahko nastopa na najrazličnejših mestih, na
notranjih ali zunanjih fasadah, na oglu ali v steni, v zapo-
redju ali izolirano; lahko služi tudi najrazličnejšim utilitar-
nim namenom. — 25. Da so gotsko obokani prostori v res-
nici izjemni, nam kažejo naše razvaline gradov, kjer pove-
čini v prostorih srečujemo ležišča za lesene nosilce, oziro-
ma kamnite konzole, na katerih je slonel lesen strop; le
v izjemnih primerih, verjetno le v reprezentativnih delih
grajskih stavb, opazujemo tudi ostanke konzol ali celo služ-
nikov {Gornje Gelje, Kamen, Vodriž). — 26. Ohranjeni got-
ski stavbni členi, posebno okna, so razmeroma redki, vendar
take razmeroma velike okenske odprtine opazujemo pred-
vsem na gradu Hmeljnik, Negova, Kamen, Višnja gora. —
27. Tako obzidje bržkone še iz romanske dobe je na blej-
skem gradu; okrogli stolpi so vanj kasneje vgrajeni. Sploh
je tip obzidja z obzidnimi, okroglimi ali oglatimi stolpi,
karakterističen za gotske gradove, četudi je tak tip obzidja
nastal na podlagi antičnega izročila. — 28. Kolikor lahko
sklepamo iz dosedanjega poznavanja grajske arhitekture, ie
»grajska« podoba naših gradov utemeljena šele v gotski
dobi. — 29. Značilna sta okrogla stolpa na gradu v Skofji
Loki in celotni grajski kompleks Turjaka; pri tem gre tudi
za razmeroma najzgodnejše pojave renesančne arhitekture
pri nas; prim. D. Menclova V. V. Stech, Cervcny kamen. —
30. Značilen primer je obzidje gradu Otočca, ki je nastalo
šele v drugi polovici XVI. stoletja in kaže izrazite znake
gotskih utrdbenih naprav. — 31. Ptuj, Maribor, Ljubljana,
Novo mesto, Kranj, Radovljica. — 32. Pavle Blaznik, Loško
mestno obzidje. Loški razgledi IV, 1957, str. 15. si. —
33. I. Zontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 38. — 34. V tem
pogledu so značilni gradovi štajerskih mest, ki pa večinoma že
temeljijo na renesančnih utrdbenih principih (Brežice, Sev-
nica, Maribor). — 35. Med številnimi tabori, ki so raztreseni
Sirom Slovenije, so najbolj značilni Tabor pri Grosupljem,
Repnje, Ptujska gora. Tabor nad Cerničami, Primskovo. —
36. Grafični prikazi naših pomembnejših samostanskih na-
selbin in tudi stavbni ostanki kažejo, da so bili samo-
stani utrjeni po utrdbenih principih, že uveljavljenih
na mestih ali gradovih. — 3F. V gotski dobi so ute-
meljeni predvsem številni samostani beraških redov, ki
imajo tudi sicer odločilen pomen za razvoj gotske arhitek-
ture. — 38. K. H. Glasen, o. c. str. 224. — 39. M. Zadnikar,
Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana, 1959, stran
47, predvsem poglavja o^posameznih redovih. — 40. Velja
to pravzaprav za vse nase samostanske naselbine, ki so se
do danes ohranile: v Stični so prvotno leseni križni hodnik
nadomestili z zidanim zgodnjegotskim, v Kostanjevici s po-
znogotskim. Enako je tudi križni hodnik dominikanske
cerkve v Ptuju iz začetka XV. stoletja; od ohranjenih je z
arhitekturo sočasen edinole ostanek križnega hodnika v
Pleterjah. — 41. Prim. M. MuŠič, Vplivna področja med stil-
no arhitekturo in slovenskim ljudskim stavbarstvom v sred-
njem veku. Slovenski etnograf, Y., 1952, str. 58; sicer pa
take tlorisne zasnove srečujemo kljub ev. pomanjkanju dolo-
čenih stavbnih členov po vseh naših mestih, zlasti na ozem-
lju bivše Kranjske: Ljubljana, Kranj, Radovljica, Škofja
Loka, Novo mesto. — 42. M. Mušič, o. c, stran 54. —
43. I. Komelj, o. c; zanimivo je tudi, da je večina gotskih
stavbnih členov v Novem mestu izvršenih v apnencu, kar
kaže lahko na kasnejši postanek, verjetneje pa na nepo-
sredni vpliv kraškoprimorskih kamnosekov oziroma zidarjev
še v gotski dobi. - 44. Prim. J. Gregorič, Slovenska mesta
in trgi, I. Kranjska mesta in trgi. Kronika 1940, str. 195,
sL: H. Wengert, Die Stadtaulagen in Steiermark, 1932.
122
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
BORBA ZA USTANOVITEV MARIBORSKE KLASIČNE GIMNAZIJE
JAN SEDIVY
Leta 1858 je obhajala nekdanja mariborska j
Klasična gimnazija zelo slovesno svojo prvo ;
stoletnico. Gimnazijsko izvestje je prineslo \
tedaj tudi prvo slovensko razpravo izpod i
peresa prof. Davorina Trstenjaka. Prof. Jurij J
Matjašič, ki je enako kot prof. Trstenjak i
poučeval prostovoljno in brezplačno sloven- i
ske dijake tudi slovenščino, je napisal v tem j
izvestju obširno nemško razpravo o zgodo- ;
vini zavoda.' Toda niti prof. Matjašič niti j
kdo drugi ob 150-letnici leta 1898 niti obi
skromni slovesnosti ob dvestoletnici leta 1958 ;
si ni vzel časa in truda, da bi razčistil vpra- j
sanje predzgodovine ustanovitve zavoda.
Prof. Matjašiču pač še niso bili znani viri
o tem vprašanju, ker jih je sistematično i
zbral šele Slomšek in so postali pristopni ;
šele po prenosu sedeža lavantinske škofije i
iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. ;
Menda ni gimnazije v Evropi, ki bi imela ]
tako težaven porod kot mariborska, saj je j
trajala borba za njeno ustanovitev celih 157 i
let. Ta borba je ozko zvezana s takratno cer- <
kveno zgodovino in politiko in nam kaže vso '
zapletenost in prepletenost interesov ter {
vplivov cerkvenih krogov pri reševanju šol- !
skih zadev. Prav pri opisu bojev za mari- \
borsko gimnazijo in proti njej se bom moral j
nujno dotakniti tudi teh problemov, da nami
bo bolj jasno, zakaj je preteklo toliko časa !
od vznika zamisli glede ustanovitve maribor-
ske gimnazije do njene uresničitve.
Gimnazije so bile v začetku ozko zvezane
z jezuiti in z vladarjema Ferdinandom I. in
nadvojvodo Karlom. Habsburžani so videli v
protestantizmu  veliko  nevarnost  za  svojo
vlado. V protestantskih pokrajinah so si ple-
miči prisvajali cerkvena posestva in čim bolj
so bogateli, tem bolj so kazali svojo nepo-
korščino katoliškemu vladarju in tem bolj ;
so stremeli po neodvisnosti. Kakor Ferdi-j
nand I. tako je tudi nadvojvoda Karel imel j
novi jezuitski red in njegove šole za naj-i
boljše sredstvo za utrjevanje in širjenje ka- j
toličanstva. Tako je nadvojvoda Ferdinand I.
že leta 1551 poklical na Dunaj deset jezuitov,
ki so tam takoj osnovali gimnazijo; ta še da- j
nes obstaja pod imenom »akademska«. Prvo ¦
leto je imela le tri, drugo že 120 dijakov. Za-
radi tega uspeha je poklical isti nadvojvoda
leta 1556 jezuite tudi v Prago, kjer se jim j
je število učencev na gimnaziji kmalu po- :
vzpelo na 700.^ ;
Na Slovenskem so se jezuiti naselili prvič j
leta 1573 v Ljubljani. Na poziv nadvojvode j
Karla so prevzeli staro latinsko šolo in jo \
spremenili v gimnazijo.' Istočasno jih je po- i
klical še v Gradec, kjer se pa niso zadovoljili
samo z gimnazijo, ampak so ji leta 1586 pri-
družili še univerzo.* Novo kulturno središče
v Gradcu je imelo za Slovence severnih slo-
venskih pokrajin večji pomen kot gimnazija
v Ljubljani. V tej dobi močne deželne za-
vesti jim je bil štajerski Gradec ne samo de-
želno glavno mesto, ampak tudi važno gospo-
darsko in trgovsko središče. Iz Slovenskih
goric in Podravja so vozili na kmetskih vozo-
vih v Gradec zlasti vino in sadje in tam so
kupili svoje potrebščine. Tudi v zemljepis-
nem oziru jim je bil Gradec mnogo bliže od
Ljubljane, kajti oddaljen je od Maribora le
64 km, Ljubljana pa 135 km; od sedanje
državne meje pri Št. Ilju je do Gradca le
47 km, do Ljubljane pa je trikrat dlje, nam-
reč 152 km. V tej dobi je bila narodnostna
meja še severneje in pred sto leti so se mogli
slovenski kmetje sporazumevati v Gradcu v
slovenščini. Odkar je bila v Gradcu gimna-
zija in univerza, je tam študiralo mnogo Slo-
vencev in Hrvatov, kjer so se medsebojno
spoznavali in kulturno zbliževali.
Pouk v jezuitskih šolah je bil brezplačen.
Vzdrževale so jih razne nadarbine in usta-
nove. Nadvojvoda je oskrbel jezuitska kole-
gija z gimnazijama v Gradcu in Leobnu tudi
še z dohodki Jurkloštra in bogate župnije
Sv. Lovrenca na Dravskem polju. Tako so
štajerski Slovenci pomagali vzdrževati dve
nemški gimnaziji in univerzo v Gradcu, sa-
mi pa niso imeli nobenega višjega učnega
zavoda.5
Pobudo za ustanovitev jezuitskega kolegija
in gimnazije v Mariboru je dal škof v ko-
roški Krki Janez Jakob pl. Lamberg. V ta
namen je hotel uporabiti dohodke maribor-
ske mestne župnije, ki je razpolagala z deve-
timi benefici ji; ti so imeli hiše, posestva in
vinograde.' Svojo namero je sporočil najprej
ustno leta 1621' nadrejeni cerkveni oblasti,
to je, salzburškemu nadškofu grofu Parisu
Lodronu. Za njegovo privoljenje ali soglas-
nost (consensus) je izrecno prosil v pismeni
vlogi dne 10. januarja 1622.* Skušal ga je
pridobiti za načrt predvsem z razlogi ver-
skega značaja. Jezuitom naj bi se nakazali
dohodki mariborske župnije in njenih bene-
ficijev s pogojem, da prezidajo župnišče v
jezuitski kolegij, ki bi bil dolžan vzdrževati
in oskrbovati popolno gimnazijo. Jezuiti bi
se obvezali poleg dela na šolskem področju
opravljati tudi vse dušnopastirske posle ma-
riborske župnije.' Dalje je Lamberg zahteval
od jezuitov, naj imajo ob nedeljah in praz-
nikih razen nemške tudi slovensko pridigo.*'
123
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
Preden je dal Salzburg svojo soglasnost za
ustanovitev mariborske gimnazije, je vpra-
šal še za mnenje sekovskega škofa in mari-
borski mestni svet, ki je imel patronat nad
mariborsko župnijo. Le-ta je odločno naspro-
toval Lambergovi nameri in navajal za svoje
stališče več razlogov. Izjavil je, da si sicer
ničesar bolj ne želi, kot da se osnuje v Mari-
boru kolegij z gimnazijo, od katere bi imela
vsa občina velike koristi, da pa kljub temu
ne more dovoliti, da bi se iz mariboirske
župinije in njenih beneficijev osnovala usta-
nova za vzdrževanje gimnazije."
Proti Lambergovi nameri sta ise pritožila
mariborski sodnik (župan) in mestni svet se-
kovskemu škofu Jakobu Eberleinu, pod čigar
oblast je spadala mariborska župnija.'^ Ce
so Mariborčani mislili, da bodo s to pritožbo
pridobili le-tega na svojo stTain, so se hudo
zmotili, kajti šolal se je pri jezuitih in jim
ostal zvest vse življenje.
Mariborski mestni svet ni odnehal. Poslal
je pritožbo proti ustanovitvi gimnazije na
ta način tudi salzburškemu nadškofu po
uradni poti preko Eberleina, ki je skušal
zmanjšati njen vpliv s posebnim spremnim
pismom in s tem, da je povabil na zasebni
pogovor za 12. maj 1622 mariborskega žu-
pana. Sicer ni poročil o tem, kaj sta razprav-
ljala, toda gotovo je skušal Eberlein navdu-
šiti mariborskega župana za delovanje je-
zuitov, ker le tako si moremo pojasniti, zakaj
odseva odslej velika naklonjenost do jezu-
itov iz vseh županovih vlog v zvezi z mari-
borsko gimnazijo. Ni pa se mu posrečilo pri-
dobiti za jezuitsko gimnazijo tudi mestni
svet. Eberlein je zahteval, naj mestni svet
še enkrat razpravlja o ustanovitvi gimnazije
in mu sporoči svoj sklep. Mariborčani so
vztrajali pri svojih prejšnjih odločitvah, ob-
enem pa izjavili, da si iskreno žele gimna-
zijo v mestu in bi sami pomagali škofu s
prispevki, če bi jo ta ustanovil iz svojih za-
sebnih sredstev.
Eberlein se je lotil zadeve z druge strani.
Skušal je navdušiti graške jezuite, da bi sa-
mi prevzeli iniciativo za ustanovitev gimna-
zije v Mariboru. Ti se niso hoteli zameriti
niti krškemu niti sekovskemu škofu niti ma-
riborski občini in so negativno odgovorili z
motivacijo, da nimajo za to nobenega poob-
lastila od provinciala, ki ga pa ni v Gradcu.''
Na tretjo prošnjo'** krškega škofa je dal
nadškof le zbrati vse gradivo in je sklical
za 28. junij 1623 konzistorij, ki naj bi teme-
ljito obravnaval zadevo mariborske gimna-
zije. Rezultat je bil negativen: Lodron je
sporočil Lambergu, da ne more dati svoje
soglasnosti za ustanovitev gimnazije iz do-
hodkov mariborske župnije in njenih bene-
ficijev.'°
Položaj je bil vsekakor močno zapleten,
toda Lamberg se je še naprej potegoval za
ustanovitev gimnazije v Mariboru. Spoznal
je, da mariborski mestni župan ni dovolj
močna osebnost, da bi mogel pridobiti mestni
svet za ustanovitev te srednje šole. Sam se je
lotil naloge in jo pričel uspešno razvozla-
vati. To zvemo iz poročila graškega jezuit-
skega rektorja z dne 31. julija 1623 svojemu
provincialu na Dunaj, kjer piše, da so od-
stranjene vse ovire za ustanovitev gimna-
zije."
Napredek moramo pripisati spremembi v
zahtevah mariborskega mestnega sveta: ta
ni več branil svojih patronatskih pravic in
brez vseh pridržkov je izročil Lambergu vse
dohodke župnije za ustanovitev in vzdrževa-
nje gimnazije. Izgovoril si je le pokopališče
in mestni stolp s čuvajnico ter zahteval, da
morajo jezuiti razen profesorjev vzdrževati
pri mestni župniji tudi dva duhovnika za
samo dušno pastirstvo."
Zdelo se je, da je le še vprašanje prav
kratkega časa, kdaj se odpre v mestu gim-
nazija. Zlasti še, ker je Lamberg že sklenil
z jezuiti pogodbo, po kateri naj bi ti pre-
vzeli tudi slovensko propoved in postavili
posebnega slovenskega pridigarja. To se je
zgodilo in Lamberg se je obvezal, izposlovati
za ustanovitev gimnazije in za predajo žup-
nije vladarjevo dovoljenje in nadškofovo ter
papeževo soglasnost.'^
Tedaj pa je salzburški nadškof pokazal
svoje barve. Zavlačeval je s svojim privo-
ljenjem polna tri leta. Brez njegovega privo-
ljenja ni mogel dobiti Lamberg tudi pape-
ževega pristanka. Še jezuiti sami so izgubili
vsako upanje.
Posledice Lodronovega zavlačevanja so
bile zelo hude. Negativno salzburško stališče
je prepričalo tudi tedanjega mariborskega
Stara gimnazija (od 1758 do 1892); levo zgradba nekdanjega
jezuitskega kolegija, nato stanovanja profesorjev in kabi-
neti; v sredini cerkev sv. Alojzija; desno pročelje gimnazije.
Za zgradbo vseh teh poslopij so podrli devet stavb, ki 50
stopnjenta padale proti Dravi
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
Župnika Jurija Klobučarja, da gre Lodron
zavestno za tem, da onemogoči ustanovitev
mariborske gimnazije. Misleč, da se bo nad-
škofu samo prikupil, če se ne bo hotel brez-
pogojno in prostovoljno odreči bogati mari-
borski župniji, je stopil župnik Klobučar na
stran ogorčenih nasprotnikov mariborske
gimnazije.
Jurij Klobučar je bil zelo nestalne in se-
bične narave. Rodil se je v Kočevju. Lne mu
je zvenelo preveč slovensko in zato ga je v
duhu tedanje dobe polatinil v Pileator. Če-
trti razred gimnazije (sintakso) je končal pri
jezuitih v Gradcu, bogoslovje v Zagrebu,
kjer je bil tudi posvečen za zagrebško ško-
fijo. Pozneje mu je bila dodeljena maribor-
ska župnija.'° Čeprav je bil skopuh in po-
hlepen po denarju, je vendar sam ponudil
jezuitom brezplačno vzdrževanje dveh nji-
hovih članov za nadziranje prezidave žup-
nišča v gimnazijo in jezuitski kolegij, ko je
kazalo, da se bo gimnazija res ustanovila.^"
Lodronovo nasprotovanje ga je ojunačilo, da
je nastopil z naravnost nemogočimi zahteva-
mi, ki bi preprečile ustanovitev gimnazije,
ker se njemu ne bi mogla odvzeti župnija.
Pravni položaj mariborske župnije je bil
namreč svojevrsten in zelo nejasen.^' Vseka-
kor je vedel, da zato, če z Lodronom naspro-
tuje mariborski gimnaziji, še ne bo mogel
izgubiti svoje bogate župnije. Hotel je izko-
ristiti zamotanost okoli mariborske gimna-
zije in se odločil za pismeno izjavo, da se ji
ne odreče, dokler se mu ne izplača 14.175 gld
12 kr denarja.^^ S tem je zašel v boj z mari-
borskim mestnim svetom, ki je kaj kmalu
našel Klobučarju Ahilovo peto.
Svet je najprej predlagal Lambergu, naj
pošlje Klobučarja na stalni dopust, nato pa
je skuhal Klobučarju disciplinsko razpravo.^'
Zbral je obsežen obtežilni material, iz kate-
rega je razvidno, da so bile nekatere Klobu-
čarjeve postavke v računu neresnične, da
davkov sploh ni redno plačeval, da žup-
nišča in zgradb ustanov ni popravljal, pač
pa izdajal denar za svojo hišo in posestvo
na Pobrežju pri Mariboru.^^ Iz teh in še dru-
gih cerkvenopravnih razlogov je moral ko-
nec koncev Klobučar zapustiti mariborsko
župnijo po kazni^s J3j.e2 vsake odškodnine.^"
Tako je bil v Mariboru odstranjen zadnji
nevarni nasprotnik gimnazije. Toda ostal je
še kljubovalni Salzburg! Lamberg je ponov-
no prosil Lodrona za privoljenje. Prošnji je
priložil cesarjevo privoljenje in vlogo mari-
borskega mestnega sveta za ustanovitev gim-
nazije. Toda vse je bilo zaman.
Zdaj so se lotili zadeve jezuiti sami. Znali
so si pridobiti naklonjenost Mariborčanov
in leta 1631 jim je zapustil neki neimenovan
meščan za ustanovitev gimnazije tako vsoto,
da bi bilo mogoče z njo ustanoviti in vzdrže-
vati gimnazijo z jezuitskim kolegijem. Po-
trebna je bila le še škofova soglasnost.
Toda sledil je nov zaplet. Po Lambergovi
smrti leta 1630^^ je zasedel krško škofijsko
stolico Sebastijan iz grofovske rodovine Lo-
dron. Od njega pač ni bilo mogoče priča-
kovati, da se bo potegoval za mariborsko
gimnazijo, kajti kako naj bi se drznil dra-
žiti s tem svojega sorodnika salzburškega
nadškofa, kateremu se je imel zahvaliti za
svoje škofovsko dostojanstvo? Ko je umrl
še Eberlein in ga je nasledil Ivan Marko grof
Nova klasična gimnazija
(od 1892 dalje)
123 i
KRONIKA     ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
Alfringen,^^ prejšnji salzburški kanonik, je
bilo jasno, da mariborska gimnazija ne bo
ustanovljena tako kmalu. Dokaz je takoj sle-
dil: salzburški Lodron je pustil tudi jezuite
zaman čakati na dovoljenje za ustanovitev
gimnazije in drznil si je, uporabiti leta 1635
ves denar, namenjen gimnaziji, za popravilo
in prezidavo mariborske župnijske cerkve.^'
Tudi največji optimist je moral zdaj uvi-
deti, da je do smrti grofa Parisa Lodrona
vsako prizadevanje za gimnazijo brezuspeš-
no, nesmiselno in zgolj nepotrebno tratenje
sil. Toliko bolj, ker je Sebastijanu sledil v
koroški Krki — grof Franc Lodron.'"
Misel na gimnazijo s tem ni zamrla. Ures-
ničil jo je podjetni ruški župnik Jurij Ko-
zina leta 1645. Tako je nastala gimnazija v
tedaj znamenitem romarskem kraju Ruše,
14 km zahodno od Maribora. Zaradi romar-
jev je ruška župnija vedno imela več kapla-
nov. Z njihovo pomočjo je ustanovil in vodil
Jurij Kozina navadno župnijsko gimnazijo,
za katero je zadostovalo dovoljenje sekov-
skega škofa. Prvo leto je imela 17 gimnazij-
cev, pozneje pa je število naglo naraščalo.
Nemško plemstvo je rado pošiljalo svoje si-
nove v Ruše, da so se v slovenskem okolju
in med slovensko večino dijakov naučili slo-
venščine. Nemškim fevdalcem je bilo znanje
slovenskega jezika potrebno za sporazume-
vanje s slovenskimi podložniki na njihovih
veleposestvih v slovenskih pokrajinah. Znat-
no je bilo tudi število hrvatskih plemiških
sinov, ki so prišli na ruško gimnazijo pred-
vsem zaradi priučenja nemškega jezika.
Vrhunec je dosegla ruška gimnazija leta
1698, ko se je ponašala z 220 dijaki, med ka-
terimi je bilo 21 plemičev iz sosednih dežel.
To jasno dokazuje njen ugled tudi izven slo-
venskih mej. Poučevalo-se je po jezuitskem
učnem načrtu. Večina dijakov je ostala v šoli
samo nekaj let in tako je razumljivo, da je
Hiša, kjer so se naselili jezuiti 1. 1757 in od koder so gradili
mariborsko klasično gimnazijo. Hišo, eno izmed najstarejših
v Mariboru, so podrli julija 1960
imela ruška gimnazija v 113 letih svojega
obstoja (1645—1758) kar 6931 dijakov. Prene-
hala je, ko se je leta 1758 osnovala jezuitska
gimnazija v Mariboru.'* Vsi njeni učenci
nižjih razredov so prešli v Maribor in tako
je mogla mariborska gimnazija začeti pouk
takoj v vseh štirih nižjih razredih. Maribor-
ska gimnazija je torej pravzaprav nadalje-
vanje ruške in bi morala slaviti ne 200-let-
nico ampak 314-letnico.
Uspešen razvoj ruške gimnazije v nepo-
sredni bližini in naraščajoča turška nevar-
nost sta bila vzrok, da Mariborčani po smrti
nadškofa Lodrona niso obnovili svoje za-
hteve po ustanovitvi gimnazije. Drugo turško
obleganje Dunaja leta 1683 je nazorno po-
kazalo, kako je ogrožal turški imperializem
vso Srednjo Evropo. Po avstrijsko-poljski
zmagi nad Turki pri Dunaju je bila odslej
tudi v Mariboru šestnajst let v središču za-
nimanja uspešna vojna proti Turčiji. Po
miru v Sremskih Karlovcih leta 1699 pa so
pričeli vznemirjati kraje med Muro in Dravo
v neposredni bližini Maribora roparski po-
hodi Krucov pod vodstvom Franca Rakoczy-
ja, proti katerim vlada cesarja Jožefa I. ni
odločno nastopila.'^
Mariborčani so se čutili varne pred Turki
šele po miru v Požarevcu leta 1718. Maribor-
ska občina je kakor pred 80 leti zopet skle-
nila poklicati jezuite in ustanoviti gimnazijo.
Toda glej težavo! Sedaj so bili minoriti proti
temu načrtu. Poslali so salzburškemu nad-
škofu protest proti naselitvi jezuitov, češ da
je v Mariboru že dovolj duhovščine in da bi
jezuiti s svojim ugledom zasenčili drugo du-
hovščino. Mariborčanom so očitali, da si ne
žele jezuitov iz verskih pobud, ampak samo
iz materialnih ozirov, ker bi želeli obrtniki
pri novi gradnji zaslužiti, meščani pa bi radi
dali svoje otroke v gimnazijo brez plačeva-
nja vzdrževalnine."
Nasprotnikom mariborske gimnazije se je
posrečilo pridobiti na svojo stran tudi ce-
sarja Karla VI. Prošnji mariborskega mest-
nega sveta glede soglasnosti ta ni ugodil.
Odgovoril mu je, da ne dovoljuje in ne bo
nikoli dovolil jezuitom naselitve v Mariboru.
Ce pa ima mesto odvečen denar, ki ga hoče
uporabiti za nepotrebni jezuitski kolegij z
gimnazijo, potem naj ga da za sirotišnico v
Gradcu.'"
Jezuiti se niso dali odpraviti kar tako in
so poskušali leta 1726 ustanoviti gimnazijo
v Celju. Tu niso našli take zaslombe v me-
ščanstvu kot v Mariboru in so opustili vsako
prizadevanje v tem oziru, ko je vlada od-
bila njihovo prošnjo.'^
Do cesarjeve smrti torej ni bilo mogoče mi-
sliti na gimnazijo v Mariboru in to tem manj,
126
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
ker je velik požar leta 1729 zaposlil večino
meščanov pri obnovi lastnih domov. Kljub
temu ni ugasnila stara želja Mariborčanov.
Komaj je leta 1740 prevzela vlado Karlova
hči Marija Terezija, že ji je poslal maribor-
ski mestni svet v imenu vsega meščanstva
prošnjo za dovoljenje za jezuitski kolegij in
gimnazijo. Prošnja se sklicuje na nove teht-
ne razloge. Opozarja tudi na zemljepisno
lego Maribora sredi med Gradcem in celj-
skim okrožjem, med Hrvatsko, Kranjsko in
Koroško in bi zato mladina iz teh krajev laže
in ceneje študirala v Mariboru kot v Gradcu.
Mnogo dijakov iz Gradca, Gornje Štajerske
in drugih krajev bi prišlo na mariborsko
gimnazijo zaradi učenja slovenskega jezika,
iz Hrvatske pa zaradi učenja nemščine. Ma-
Tiborčanom bi se izboljšal težavni gmotni
položaj, ker ne bi bilo treba pošiljati sinov
v Gradec, in bi lahko imeli dijake na sta-
novanju in hrani. Na Gornjem Štajerskem
sta jezuitski gimnaziji v dveh majhnih me-
stih, namreč v Leobnu in Judenburgu, na
Spodnjem Štajerskem pa ni nobene, dasi je
potrebna in bi koristila ne samo Mariboru,
ampak tudi sosednim krajem.''
Za gimnazijo sta se navduševala tudi ma-
riborski župnik in predstojnik kapucinskega
samostana.'' Kot hudi njeni nasprotniki so
se spet izkazali minoriti. Predstojnik njiho-
vega samostana je poslal sekovskemu škofu
dolg oster ugovor, kjer odreka mestnemu
svetu pravico, govoriti v imenu vseh Mari-
borčanov. Gimnazijo ima za nepotrebno, ker
da je že tako gimnazija v Rušah, v Mariboru
pa poučujejo za nižje razrede gimnazije mi-
noriti, ki bi mogli to tudi za višje razrede, če
bi se jim dodelila ustanova, ki jo namerava
mestni svet izročiti jezuitom. Od gimnazije
po mnenju minoritov Mariborčani ne bi imeli
koristi, ker bi vzeli jezuiti bogatejše dijake
od drugod v svoj zavod, siromašni dijaki pa
bi hodili ob določenih dnevih v procesijah
prosjačit po mestu kakor v Gradcu. Minoriti
in drugi duhovniki bi imeli prihod jezuitov
za obsodbo svojega dela. Zato se naj mari-
borskemu mestnemu svetu odreče pravica za
zidanje jezuitskega kolegija in se naj upo-
števa navodilo pokojnega cesarja Karla VI.'*
Sekovski škof je priporočil prošnjo mari-
borskega meščanstva in imel minoritsko pri-
tožbo za pristransko. Naglašal je, da je na
Spodnjem Štajerskem v slovenskih župnijah
veliko pomanjkanje sposobnih in jezika ve-
ščih duhovnikov in da se more temu odpo-
moči le s šolami v kakem slovenskem kraju,
kakor je Maribor, kjer bi imelo več Sloven-
cev možnost za študij.'^ V tem smislu je
kmalu nato, dne 11. avgusta 1742, dal tudi
tedanji salzburški nadškof končno svoje pri-
voljenje za zidavo kolegija in gimnazije.^"
Toda vsa zadeva le še ni stekla; pojavila
se je nova ovira. Za gradnjo namreč niso za-
dostovala sredstva, ki jih je izročila jezuitom
v ta namen Johana pl. Stubenberg, rojena
grofica Kühnburg. Zato jim je izročil v isti
namen vso svojo dediščino jezuit Albert grof
Purgstall. Le-to so mu kot edinemu sinu za-
pustili v oporoki njegovi starši, ki so imeli
graščino v Porčiču v mariborskem okraju.
Ko je Albert kmalu nato umrl leta 1744 na
Dunaju, so skušali sorodniki razveljaviti
oporoko njegovih staršev. Začela se je prav-
da, ki se je končala šele čez dvanajst let s
poravnavo. Jezuiti so dobili le del dediščine
in sicer 45.000 gld in hišo v tedanjem mari-
borskem magdalenskem predmestju."'
Po končani pravdi je cesarica Marija Te-
rezija dne 30. aprila 1756 dovolila ustanovi-
tev jezuitske rezidence v Mariboru z osmimi
jezuitskimi duhovniki, med katerimi sta
smela biti le dva profesorja."^ Ponovno dovo-
ljenje je dal tudi Salzburg, a z izrecnim po-
gojem, da morata vedno za dušno skrbstvo
biti dva jezuita tudi Slovenca."'
Jezuiti so prišli v Maribor dne 10. oktobra
1757. Mestni svet jih je slovesno sprejel.""
Kužno znamenje na Glavnem trgu, nekdaj pred staro
gimnazijo
KRONIKA    ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
Naselili so se izven mesta v hiši (glej sliko)
v Magdalenskem predmestju. To je ena iz-
med najstarejših v Mariboru in še sedaj stoji
ob desnem bregu Drave v ulici Gorkega št. 2.
Po zatrjevanju sedanje lastnice se je prej
vedno imenovala » Jesuitenstöckl«.*' Od tod
so vodili vse delo za gradnjo kolegija in gim-
nazije. Od grofa Ludvika Kuenburga so ku-
pili na Glavnem trgu hišo in še več sosednih
zgradb, ki so jih podrli in začeli graditi po-
polnoma nove stavbe. Delo je naglo napre-
dovalo in po 137-letni borbi je dne 7. julija
1758 začela delovati v Mariboru na Glavnem
trgu št. 5 klasična gimnazija, ki je dala v
svojem dvestoletnem razvoju slovenskemu
narodu toliko zaslužnih in pomembnih mož.
Ne oziraje se na to, da je nastanek te gim-
nazije ozko zvezan s cerkveno zgodovino in
z interesi cerkvene hierarhije, kar je za tiste
čase zelo pogost pojav in je tudi ustanovitev
drugih šol bila odvisna od privoljenja cer-
kvenih krogov, moramo priznati, da je imela
gimnazija kot taka mogočen delež pri iz-
obraževanju in prebuditvi slovenskega na-
roda. Saj je bila že v svojih zarodkih ozko
povezana z vprašanjem uporabe slovenskega
jezika v mariborskem mestu.'" V nekem
smislu je torej fungirala kot branik proti
germanizaciji določenih predelov vzhodne
Slovenije. Nemška propaganda je pred prvo
svetovno vojno in pri mirovnih pogajanjih
po njej kaj rada proglašala Maribor za nem-
ško mesto in dokazovala njegov nepretrgani
nemški značaj. Iz nekaterih dejstev, ki sem
jih navedel v članku, pa je jasno razvidno,
da je to »nepretrgano nemštvo« precej pro-
blematična zadeva in stvar propagande. Dru-
gače ne bi v dolgotrajni borbi za ustanovitev
mariborske gimnazije sami višji cerkveni do-
stojanstveniki, ki so bili Nemci po rodu, za-
govarjali misel, da je treba ustanoviti šole v
kakem slovenskem kraju, kakor je Maribor,
da bi imelo več Slovencev možnost študija.
OPOMBE
/. Festprogramm des k. k. Gymnasiums in Marburg im
Jahre 1858. — 2. O. Kadner, Dejiny pedagogikv. Praha 1923,
JI. del, 1. knjiga, str. 253. — 7. Nečasck, Gesehichte des
Laibacher Gymnasiums (Programm des k. k. Obergymna-
siums zu Laibach für das Jahr 1853, str. 3). — 4. Muehar,
Geschichte und Einrichtungen der alten Universität zu Gratz
(Steicrmärkische Zeitschrift 1835, Heft II, str. 27, 37). —
5. Fr. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije, Maribor 1928.
str. 282. — 6. Mariborska mestna župnija je bila sicer na
ozemlju sekovske škofije s sedežem v gradu Seggauu v Lip-
nici (Leibnitz), od leta 1786 dalje v Gradcu, a z njenimi
dohodki se je vzdrževal krški škof s sedežem v Krki (Gurk)
na Koroškem, od leta 1787 dalje v Celovcu, kakor je to
odredil papež Julij II (1503-1515). — 7. Referat kanonika
Schadeja v salzburškem konzistoriju dne 28. junija 1628
(Škofijski arhiv v Mariboru, kratko SAM). — J. Fleck,
Liber memorabilium, Marburg 1872/3; to je zanesljiva, na
osnovi listin sestavljena kronika mariborske stolne in mest-
ne župnije. — 8. Druga prošnja krškega škofa Ivana Jakoba
pl. Lamberga salzburškemu nadškofu za soglasnost dne 15.
septembra 1622 (listina v Š.AM). — 9. Referat kanonika
Schadeja (SAM). — 10. Gl. opombo 8. — 11. Dopis mari-
borskega župana in mestnega sveta sekovskemu škofu Ja-
kobu Eberlcinu dne 5. marca 1622 in salzburškemu nad-
škofijskemu konzistoriju dne 21. marca 1622 (SAM). Trdo-
vratno vztrajanje mariborskih mestnih očetov na patronatu
postane razumljivejše, če se pomisli, da je mariborski mest-
ni svet nedolgo poprej saniral benefieije mestne župnije. Po
velikem požaru v Mariboru leta 1601, ko je zgorelo več hiš,
ki so pripadale beneficijem, je nastala prava zmeda v be-
neficijih. Zato je erar zasegel več nepremičnin. Ker je pre-
tila nevarnost, da zaseže še vse drug:e, je mestni svet sam
plačal davke za vse benefieije in jih začasno upravljal,
dokler jih ni uredil in saniral ter jih nato zopet izročil
mestni župniji. Z odvzemom župnije bi bilo mesto po mne-
nju njegovega sveta zelo prizadeto, ker bi izgubilo tudi
cerkveni stolp z mestno uro in čuvajnico, kjer se je dan in
noč pazilo na požar in prihod sovražnikov. Ker v vsem
mestu ni bilo primernega kraja za mestno uro in čuvajnico,
bi moralo mesto po predaji župnije zgraditi nov stolp.
H prezidavo in dozidavo župni.šča za kolegij z gimnazijo
bi mesto izgubilo tudi pokopali.šče, a meščanom je bilo
mnogo do tega, da bi počivali zraven ali blizu svojih pred-
nikov. Enako bi mesto izgubilo tri zastave, ki so v cerkvi,
pa tudi razne maše ob sejmih in drugih prireditvah. Zato
je bil mestni svet mnenja, da bi sprememba v mestni žup-
niji bolj škodovala kot koristila. — 12. Sekovski škof po-
šilja pritožbo Mariborčanov salzburškemu nadškofu dne 5.
aprila 1622. Dopis mariborskega župana in mestnega sveta
sekovskemu škofu dne 5. marea 1622 (oboje SAM). — /3.
Dopis sekovskega škofa Jakoba Eberleina mariborskemu žu-
panu dne 4. maja 1622 (SAM). — 14. Krški škof prosi salz
barskega nadškofa za soglasnost 15. septembra 1622 in 5.
marca 1623 (obe listini v SAM). — 15. Dopis salzburškega
nadškofa Parisa Londrona krškemu 'škofu dne U. julija 1623
(SAM). — 16. Kopija dopisa graškega jezuitskega rektorja
provineialu z dne 31. julija 1623 (SAM). ~ 17. Dopis mari-
borskega župana in mestnega sveta krškemu Škotu dne U.
oktobra 1624 (SAM). — 18. Pogoji krškega škofa jezuitom
za izročitev mariborske župnije in njenih beneticijev (SAM).
— 19. Zapisnik o zasliševanju Jurija Pileatorja pri sekov-
skem škofu dne 19. januarja 1637 (SAM). — 20. Gl. op. 18.
— 21. Podrobnosti glede zapletenosti glej v J. Fleck, Liber
memorabilium, str. 51. — 22. Pünet der Ablassung, kopija,
brez datuma (SAM). — 23. Dopis mariborskega župana kr-
škemu škofu dne 3. februarja 1629. — 24. J. Flcek, Liber
memorabilium, str. 51—53. — 25. Gl. opombo 19. Na osnovi
vseh njegovih finančnih prestopkov je krški škof Klobu-
čarja odstavil in nato poslal pritožbo mariborskega mest-
nega sveta sekovskemu škofu Eberleinu. Disciplinska pre-
iskava sekovskega škofa je ugotovila katastrofalno strokov-
no neznanje Klobučarjevo in to, da se je kljub ostrim cer-
kvenim prepovedim nepravilno in nezakonito polastil še
dohodkov bogate nadžupnije Hoče pri Mariboru in bene-
ficija v Vurbergu. Razlogov je bilo več kot dovolj, da ga
je odstavil tudi sekovski škof. Tako sta ga odstavila oba
škofa, vsak z drugega stališča. — 26. Gl. opombo 24, dalje
še dopis mariborskega župana in mestnega sveta salzbur-
škemu nadškofu z dne 1. junija 1629. — 27. Personalstand
der Sekulär- und Regulär-Geistliehkeit der Diöcese Gurk,
1900. - 28. Personalstand der Sekulär- und Regulär-Geist-
liehkeit der Diöcese Seckau in Steiermark, 1934. — 29. J.
Fleck, Liber memorabilium, str. 53. — 30. Gl. opombo 27.
— 31. Notata Rastensia (Ruška župnijska kronika). — 32.
Fr. Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, Ljubljana
1926, str. 260—262. — 73. Dopis Anonima (= minoritov)
salzburškemu nadškofu Francu grofu Ilarrachu z dne 14.
marca 1725 (SAM). — 34. Kopija cesarske odločba iz meseca
avgusta 1727 (SAM). - 35. J. Orožen, Zgodovina celjske
gimnazije. Izvestje državne realne gimnazije v Celju, 1928,
str. 1. — 36. Vloga mariborskega mestnega sveta za usta-
novitev gimnazije cesarici Mariji Tereziji, brez datuma
(SAM). — 37. Ko je dobil sekovski škof Leopold Ernest
Firmian (1727—1744) od vlade poziv (prim. SAM: notranje-
avstrijska vlada pošilja 14. junija 1741 poziv sekovskemu
škofu), naj da o ustanovitvi gimnazije v Mariboru svoje
mnenje, je pozval mariborskega župnika dr. Jurija Kliessa,
da mu ta sporoči svoje mišljenje in morebitne ugovore ma-
riborske duhovščine. Kliess je toplo priporočil ustanovitev
gimnazije (prim. SAM: izjava mariborskega župnika Jurija
Ludvika pl. Kliessa z dne 6. decembra 1741). V soglasju s
provincialom je želel jezuitom srečo pri delu še predstojnik
kapucinskega samostana p. Kristijan (prim. SAM: izjava
kapucinskega gvardijana Kristijana z dne 30. januarja 1742).
— 38. Protest minoritskega konventa v Mariboru proti ori-
hodu jezuitov (SAM). — 39, Dopis sekovskega škofa Leo-
polda Ernesta grofa Firmiana salzburškemu nadškofu grofu
Leopoldu Antonu pl. Firmianu z dne 27. julija 1742 je zelo
značilen. V njem priporoča škof nadškofu, naj ugodi proš-
nji mariborskega mestnega sveta tem prej, »als fir die win-
dische Euer HochFürstl. Gn. Archi: Diaeces in Unter
Steyer gelegene pfarren sich ein grosser mangel an tauglich,
und der sprachkhUndigCapellan. und Seelsorgern äusseret,
diesen aber durch einfuhrungderen schulen an einem windi-
sehen ohrt, wie Mahrburg ist, und mehrere windische auf das
Studium sich zu begeben gelegenhait hatten, khunte abgehol-
fen wordene (. ..i>ker je na spodnjem Štajerskem v slovenskih
župnijah Vaše nadškofije veliko pomanjkanje sposobnih in
jezika veščih kaplanov in dušnih pastirjev. Temu bi se
moglo odpomoči le z ustanovitvijo šol v kakem slovenskem
kraju, kakor je Maribor, kjer bi imelo več Slovencev mož-
128
ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
nost Študija.«). — 40. Soglasje salzburškega nadškofa z dne
11. avgusta 1742. ~ 41. Fr. Kovačič, Slovenska Štajerska in
Prekmurje, str. 280; isti. Zgodovina Lavantinske Škofije,
str. 28Ž. — 42. Soglasnost cesarice Marije Terezije z dne
5G. aprila 1756 (SAM). — 43. Soglasnost salzburškega nad-
škofijskega ordinariata z dne 6. maja 1757 (SAM). — 44. Gl.
opombo 41. — 45. Starodavni jezuitski kip M. B. so prodali
sorodniki sedanje lastnice neznano kara v avstrijsko Koro-
ško. Hrani pa se nekaj svilenih oblek tega kipa. — 46. Zdi
se, da je prav zaradi tega tajnega širjenja protestantstva
imel Maribor svojega posebnega slovenskega pridigarja, ki
ga izrecno omenjata referat kanonika Schadeja na seji
salzburškega nadškofijskega konzistorija dne 26. junija 1623
in pa pogodba med krškim Škofom in jezuiti iz istega časa.
V mariborski okolici so se namreč proti koncu XVI. stol.
širile protestantske knjige in limbuški župnik sam jih je
nekaj izročil reformacijski komisiji (prim. Fr. Kovačič, Slo-
venska Štajerska, str. 265 in J. Gruden, Zgodovina sloven-
skega naroda, str. 691—692). V sedanjem predmestju Betnavi
pa so imeli protestanti močno postojanko tudi še tedaj,
ko je bila ta nova vera v glavnem že zatrta. Na Dravskem
polju je bilo več protestantskih fevdalcev. V gradu Vur-
bergu pri Mariboru so vzdrževali protestantskega pridigarja
še do leta 1616. Ti fevdalci so skušali tajno širiti liiterant-
stvo med svojimi slovenskimi podložniki. Tako navaja krški
škof koi važen razlog, da je treba ustanoviti v Mariboru
gimnazijo, prav dejstvo, da Mariborčani zahajajo tajno
v' okolico k protestantskim pridigarjem. V Mariboru je mo-
ralo biti torej v začetku XVII. stol. še tako mnogo Sloven-
cev, da jim je moral priznati - pravice v cerkvi ne le krški
škof, ampak tudi sekovski, ki je nastavljal slovenske pri-
digarje. ___.«„^.__....^^^_«_„1^
FELICE SALIMBENI
RAFAEL OGRIN
Slavni sopranist-kastrat Felice Salimbeni je
bil rojen okoli leta 1712 v Milanu in je umrl
konec avgusta 1751 v Ljubljani. Prvikrat je
nastopil v Rimu, pel 1733—57 v dvorni kapeli
na Dunaju, nato zopet vi Italiji od 1745 do 1750
in 1751 (od januarja do aprila) na dvoru polj-
skega kralja Avgusta III. v Draždanih, od koder
je odpotoval v domovino, da si popravi svoj
glas. Med potjo je umrl v Ljubljani.
Tako Riemaniiov Musiklexikon.
Salimbenija omenja dr. Stanko Škerlj v svoji
razpravi »Italijanske predstave v Ljubljani do
zgraditve stanovskega gledališča«, ki je bila
objavljena v Kroniki slovenskih mest, in piše,
da ljubljanske mrliške knjige ne vedo nič o
tem.
V resnici je umrl Felice Salimbeni 16. okto-
bra 1751 na Vrhniki.
Vrhniški župnik je tedaj zapisal v mrliško
knjigo:
Anno 1751 Die ö'a oktobris, in lesto S. Brun-
nonis provisus omnibus extremis Sacramentis:
dein die 16*^ eiusdem Mensis in festo S. Galli
a Meridie circa horam 2dain pie in Domino de-
functus: tandem 181'*» die praefati Mensis et
anni Sepultus est in Ecclesia parochiali S. Pauli,
et recte sub Candelabro in Medio Ecclesia pen-
duto D. Felix Salimbeni aetatis Suae 37. anno-
rum. Hic est Celebris ille castratus, qui Regi
Poloniae cum primis in amoribus, et delirijs
exstiterat. Dieta Sepultina peracta est officia-
tole me Francisco Biasio Saulzin Parocho Lo-
kali« (6. oktobra 1751 na praznik sv. Bruna je
bil previden z vsemi poslednjimi zakramenti,
nato je 16. istega meseca na praznik sv. Gala
opoldne okrog druge ure pobožno v Gospodu
umrl, naposled je bil 18. imenovanega meseca
in leta v župni cerkvi sv. Pavla prav pod vise-
čim lestencem sredi cerkve pokopan g. Feliks
Salimbeni, star 37 let. Ta je tisti slavni kastrat,
ki se je pri poljskem kralju pred vsemi odli-
koval v ljubavnih spletkah in norostih. Pogreb
sem opravil jaz Franc Blaž Saulzin, krajevni
župnik.).
OPOMBE
Riemann, Musiiklexikon II, str. 1581. — Kronika sloven-
skili mest I, 1954, str. 280. — Vrhniški farni arhiv, 1. mrli-
ška knjiiga 1&&2 do 1757.
129
KRONIKA     ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
DR. GREGORJU CREMOŠNIKU V SPOMIN
Dne 12. novembra 1958 se je po težki in dol-
gotrajni bolezni končala življenjska pot zgodo-
vinarja in profesorja ljubljanske univerze dr.
Gregorja Čremošnika.
Izgube, ki je nastala z njegovo smrtjo, ne
bomo mogli tako kmalu preboleti. To čutimo
vsi, ki smo sodelovali z njim, to čutijo štu-
dentje zgodovinskega seminarja na naši uni-
verzi, ki so prikrajšani za njegova tako kvali-
tetna predavanja. Bil je tih in skromen. Stroge
in izklesane so bile poteze na njegovem obrazu,
strog in neizprosen je bil do samega sebe, pa
vendar smo spoznali, kako plemenito in čuteče
srce bije v njegovih prsih. Ni ga več med nami.
S svojimi deli, ki pričajo o njegovi veliki lju-
bezni do proučevanja preteklosti naših narodov,
si je postavil trajen spomenik. V tem kratkem
sestavku, ki mu ga posvečamo, bo težko zajeti
vse tisto, s čimer bi ga lahko osvetlili kot člo-
veka, znanstvenika in pedagoga in se mu tako
skromno oddolžili za njegovo delo.
Gregor Čremošnik se je rodil v kmečki dru-
žini 24. februarja 1890 v kraju Ločica pri Pol-
zeli v Savinjski dolini. Po končanem gimnazij-
skem študiju v Celju in Mariboru, kjer je
maturiral leta 1910, se je vpisal na univerzo
v Gradcu. Študiral je slovansko filologijo in
zgodovino. Tu je poslušal predavanja velikega
slavista Matije Murka ter si pridobil solidno
podlago za poznejše delo na področju cirilske
paleografije in diplomatike ter se lotil reševa-
nja nekaterih zapletenih etimoloških vprašanj
(s tega področja bi omenili študijo Trebnje,
Slavistična revija X, 1957). Leta 1915 je promo-
viral. Toda želja po čimvečjem znanju in izpo-
polnjevanju ga je gnala naprej. V letnem
semestru 1915 se je vpisal kot izredni slušatelj
na dunajsko univerzo z namenom, da izpopolni
svoje znanje v zgodovinski stroki. Poslušal je
predavanja znanega zgodovinarja prof. Kon-
stantina Jirečka in se tako poglobil v zgodovino
južnoslovanskih narodov. Ob Murku in Jirečku
je rasel prof. Čremošnik, oba sta mu postala
vzor pri znanstvenem delu.
Po kratkem službovanju v Trstu, kjer je
bil gimnazijski profesor, ga najdemo že junija
1917. leta v Sarajevu. Bil je imenovan za sekre-
tarja Bosensko-hercegovskega inštituta za raz-
iskovanje Balkana. S propadom Avstroogrske
je bil ta inštitut ukinjen, prof. Čremošnik pa
je bil premeščen v Zemaljski muzej v Sarajevu
kot kustos. Tu je dolgo let vodil biblioteko ter
srednjeveški oddelek muzeja. Prof. Čremošnik
se je vživel v bosanske razmere, našel je tam
svoje prijatelje in sodelavce. Bosanci so ga
sprejeli za svojega. V Sarajevu je užival velik
ugled. Ne smemo se torej čuditi, da je ostal
s Sarajevom povezan do konca. Zadnje svoje
delo »Nekoliko napomena o Brskovu i Kragu-
jevačkoj ostavi«, ki ga je pisal v poslednjih
dnevih življenja, je namenil Glasniku zemalj-
skog muzeja v Sarajevu, kjer se je v uvodu,
kot bi slutil, da se mu bliža konec, poslovil od
te institucije s sledečimi besedami: »Največji
del svojih delovnih let, a tudi najlepšili, sem
preživel v muzeju v Sarajevu. Zaradi tega naj
mi bo dovoljeno, da v GZM objavim nekoliko
teh pripomb.« Sarajevsko obdobje lahko sma-
tramo za njegovo najplodnejšo dobo. Tedaj je
postavil temelje za vse poznejše znanstveno
udejstvovanje. Omogočeno mu je bilo, da je
našel svoje specialno področje in usmeritev.
K temu so prispevali nepretrgani stiki z arhi-
vom v Dubrovniku, ki je postal prof. Cremoš-
niku neizčrpna zakladnica pri njegovem znan-
stvenem izživljanju. V tem času je dobil za
svoje delo tudi priznanje od Srpske akademije
nauka v Beogradu. Leta 1952 je bil izbran za
njenega dopisnega člana.
Ni pa bilo njegovo delovanje omejeno samo
na Bosno. Leta 1955 ga srečamo v Skopju, kjer
je bil izbran za univerzitetnega profesorja
na filozofski fakulteti. Predaval je občo in
narodno zgodovino srednjega veka. Na tem
mestu je ostal do začetka druge svetovne vojne.
Bil je pregnan v Beograd, kjer je med okupa-
cijo preživel najtežja leta v svojem življenju.
Po osvoboditvi je bil poklican v Slovenijo
in je prevzel na zgodovinskem oddelku filozof-
ske fakultete v Ljubljani stolico za zgodovino
južnih Slovanov. Tako se je šele na jesen svo-
jega življenja vrnil med nas, da posreduje
mlajšim generacijam plod svojega dolgoletne-
ga znanstvenega in pedagoškega delovanja, ter
vzgaja študente v spoštovanju do bogate zgo-
dovinske preteklosti naših narodov.
Prof. Čremošnik je bil eden redkih sloven-
skih zgodovinarjev - znanstvenikov, ki se je
iztrgal iz lokalnih slovenskih okvirov ter vse
svoje neumorno ustvarjalno delo posvetil zgo-
dovini naših sosedov, zgodovini jugoslovanskih
narodov.
Zgodaj se je začel ukvarjati z znanstvenim
delom. Se kot dijak in študent je objavil nekaj
prispevkov literarno-zgodovinske vsebine. (Jur-
čičev grof Erazem Tatenbach, Ljubljanski Zvon
1915; Nekaj literarne korespodence, LZ 1916;
Pegam in Lambergar, LZ 1918; Naša vojaška
narodna pesem. Glasnik muzej, društva za Slov.
XX. 1939.) V Sarajevo je bU poklican leta 1917
z namenom, da bi v Inštitutu za raziskavanje
Balkana pripravil kritično izdajo »Corpus in-
scriptionum Slavorum meridionalium«, kjer bi
bile zajete cirilske in glagolske listine. Ko je
bil ta inštitut z razpadom Avstroogrske raz-
puščen, je izvedba tega znanstvenega dela pro-
padla. Kljub temu je prof. Čremošnik nadalje-
val z delom na tem področju in prav tu dal
svoj največji in najtrajnejši prispevek znanosti.
Sicer lahko rečemo, da je bilo njegovo znan-
stveno delovanje vsestransko, vendar omejeno
v glavnem le na srednji vek. Kot kustos Zemalj-
skega muzeja v Sarajevu se je ukvarjal tudi
z arheologijo in objavil nekaj krajših študij
(Nalazi iz rimskog doba na Stupu kod Sarajeva,
GZM 42, 1930; Gotisches und Römisches aus
130
ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
Breza bei Sarajevo, Novitutcs musei Sarajevo-
ensis 9, 1950). Njegovo nadaljnje znanstveno
delovanje je bilo predvsem usmerjeno na raz-
iskovanje arhiva dubrovniške republike. Res
je, da prof. Cremošnik ni zapustil kakega obsež-
nejšega dela ali sinteze o kakšnem večjem zgo-
dovinskem problemu ali dobi. Njegovo delo je
bilo usmerjeno predvsem v analizo in interpre-
tacijo zgodovinskih virov. Izsledki in dognanja
njegovega preciznega, drobnega in dolgoletnega
dela pa so za zgodovinarja sintetika nujno
potrebni. Kdorkoli bo pisal zgodovino Srbov,
Bosne ali Dubrovnika, ne bo smel iti mimo
njegovih razprav ali izdaj virov.
Posebej bi omenil njegove študije o postanku
dubrovniškega arhiva ter o prvih notarskih
knjigah. Prof. Cremošnik je bil prvi, ki se je
temeljito poglobil v vsebino prvih notarskih
knjig ter jih analiziral. Njegova odkritja so
odstranila mnoge nejusnosti glede prvih notar-
jev in kancelarjev Dubrovnika. (Dubrovačka
kancelarija do god. 1500 i najstarije knjige
dubrovačke arhive, GZM 59, 1927; Dodatak
članku »Dubrovačka kancelarija? GZM 41, 1929;
Kada je postao dubrovački arhiv GZM 44, 1952;
Nekoliko notara na Lastovu poreklom iz Zete
srednjeg veka, Glasnik skopskog naučnog dru-
štva 19, 1958; Notarijat Lastova u srednjem
veku, Jugoslav, istor. časopis V, 1939; Dubro-
vački notar presbiter Johaues, Glas SAN 171,
1936; Postanak i razvoj srpske ili hrvatske kan-
celarije u Dubrovniku, Anali histor. instituta
JAZU v Dubrovniku, I, 1952).
Zelo pomembno je tudi njegovo delo pri pri-
pravljanju edicij virov. Pred drugo svetovno
vojno je v zbirki SAN Istoriski spomenici
dubrov. arhiva izdal Kancelariske i notariske
spise od 1278—1301. Gradivo, ki je zbrano v tej
knjigi, je pravzaprav izbor vseh tistih imbre-
viatur, ki se nanašajo na zaledje Dubrovniške
republike (Srbija, Bosna) in jih je našel v prvih
notarskih in kancelarskih knjigah dubrovni-
škega arhiva. Pomen tega dela je bil zelo
velik. V prvi vrsti je opozoril na izredno važne
in pomembne podatke za proučevanje Srbije
in Bosne, poleg tega pa je to vrsto virov pribli-
žal mnogo širšemu krogu znanstvenikov. Po
osvoboditvi je Jugoslovanska akademija zna-
nosti in umetnosti v Zagrebu imela v načrtu
izdajo vseh pomembnejših arhivskih knjig
dubrovniškega arhiva in je v ta namen ustano-
vila posebno zbirko »Monumenta ragusina«. To
delo je bilo poverjeno prof. Čremošniku. Pri-
pravil je prvi zvezek te zbirke, ki je izšel leta
1951 pod naslovom: Spisi dubrovačke kancela-
rije — zapisi notara Tomazina de Savere 1278—
1282. Zal je ostalo samo pri tem zvezku. Rokopis
drugega zvezka je zaradi pomanjkanja finanč-
nih sredstev obležal v predalih akademije.
Kako nujno bi bilo treba nadaljevati z izdaja-
njem teh virov, nam kaže vsebina prvega zvez-
ka. Zbran je bogat arhivski material, na podlagi
katerega bo lahko opisati in osvetliti marsika-
tero socialno in gospodarsko stran dubrovniške
republike in njenih sosedov.
Posebno pozornost je prof. Cremošnik posve-
til ekonomskim in socialnim vprašanjem sred-
njeveške zgodovine Dubrovnika, Srbije in
Bosne, v manjši meri ga je zanimala politična
zgodovina. (Vinogradarstvo i vino u Dalmaciji,
GZM 36, 1935; Naša trgovačka društva u sred-
njem veku, GZM 56, 1924; Uvozna trgovina Sr-
bije u god. 1282 i 1283, Spomenik SAN 62, 1925;
Vrednost dubrovačkog uvoza u Srbija i Bosnu,
GZM 41, 1929; Naše robi je u srednjem veku,
Jugosl. njiva 6, 1922; Pravni položaj našeg rob-
Ija u srednjem veku GZM n. s. II, 1946; Izvori za
istoriju roblja i servicijalnih odnosa u našim
zemljama sred. veka, Istorisko-pravni zbornik,
Sarajevo 1, 1949; Odnos Dubrovnika prema
Mlecima do god. 1358, Narodna starina 12, 1956;
Ugovor izmed ju kralja Tvrtka I i Dubrovnika
od 9. IV. 1387, GZM n. s. I, 1946; Bosanska kra-
ljica Gruba, Godišnjak istor. društva BIH IV,
1952; Podlaga trditev o slovanskem poreklu
cesarja Justinijana, Zgod. časopis Vl/VII, 1952»
53; Oko bogumilstva u srednjevekovnoj Bosni,
Prosveta 21, 195T; Prodaja Bosanskog Primorja
Dubrovniku i kralj Ostoja, GZM 40, 1928.)
Mnogo se je ukvarjal tudi z numizmatiko
in sfragistiko v srbski in dubrovniški srednje-
veški zgodovini. Prispeval je nekaj zelo tehtnih
in pomembnih študij. (Razvoj srbskog novčar-
stva do kralja Milutina, Beograd 1955; Novčar-
stvo u starom Dubrovniku, Jugoslov. njiva, 9,
1925; Priloži dubrovačkoj i srbskoj numizma-
tici, Slavia 7, Praga 1928; Dubrovački pečati
srednjeg veka, Anali hist. inst. JAZU u Dubrov-
niku, IV-V, 1956.)
Največ svojega znanstvenega delovanja pa
je namenil tisti veji južnoslovanske zgodovine,
151 i
KRONIKA    ČASOPIS     ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
ki zahteva izrednih naporov in zato tudi velike I
ljubezni do dela, to je diplomatiki in paleogra-
fiji cirilskih listin. To delo, ki je terjalo mnogo '
potrpežljivosti, vztrajnosti in predanosti, je
lahko opravil samo človek njegovega kova. S
kakšnim veseljem in s kakšno mero idealizma j
je pregledoval in obdeloval orumenele perga- I
mente, popisane s cirilsko pisavo! Ogromno ur i
je žrtvoval za to, da bi s točno in vestno paleo- i
grafsko in diplomatično analizo olajšal delo :
bodočim raziskovalcem vsebine teh pergament-
nih listov. Njegovo delo je bilo težaško in mu
ni moglo prinesti nobenih materialnih koristi,
pa ga je vseeno opravljal z nekim notranjim
zadovoljstvom in zadoščenjem. Med njegova naj-
pomembnejša dela te vrste lahko štejemo izdajo
»Bosanske i humske povelje srednjeg vijeka«
(GZM od 1948 do 1952). V tem delu je obravna-
val vsako listino bostmskih vladarjev in veli-
kašev posebej, analiziral pisavo, razpravljal o
notranjih in zunanjih znakih listine, obdelal
vse pečate, posebej pa se je zaustavil tudi pri
pisarjih teh listin. Takšna raziskovanja imajo
mnogo večji značaj in ne služijo samo kot po-
možno sredstvo, temveč se lahko ustvarijo na
takšni podlagi daljnosežnejši zaključki o zgo-
dovinskem razvoju naše narodne kulture. V
razpravi »Original povelje Kulina bana« (GZM,
n. s. 12, 1957) pa je prišel najbolj do izraza
izredni čut prof. Čremošnika za paleografska
in diplomatična raziskovanja. To delo, čeprav
zelo kratko, je napisano s takšno prepričljivo-
stjo in jasnostjo, s takšnim, lahko bi rekli,
intimnim poznavanjem gradiva, z vživljanjem v
razmere tedanje dobe in v življenje tedanjih
pisarn, da lahko to delo služi kot vzor bodočim
delavcem na področju cirilske paleografije in
diplomatike. Zal pa prof. Čremošnik ni dočakal
izida svojega večjega dela s področja cirilske
diplomatike. V Gradcu je izšlo njegovo post-
humno delo »Die serbische diplomatische Mi-
nuskel (v Studien zur älteren Geschichte Ost-
europas, II, 1959). Tu je prvič v obliki sinteze
podal nastanek in razvoj -srbske diplomske
minuskule. (S tega področja bi lahko omenUi
še sledeča pomembnejša dela: Kratice »Nomina
Sacra« u cerkvenoslav. spomenicima, Slavia 4,
Praga 1925; Študije iz srpske paleografije i di-
plomatike. Glasnik skopskog naučnog društva,
21, 1940; Hirografi u srpskoj diplomatici sred.
veka, Godišnjak Skop. Fil. fak. 4, 1940.)»
Ob snovanju načrtov za bodočnost (v mislih
je imel obsežno delo o cirilski diplomatiki in
o južnoslovanskih pečatih) mu je omahnila
roka. Na delovni mizi so obležali nedokončani
rokopisi, ostali so fragmenti, v zapuščini pa je
ostalo še mnogo zapiskov, ki pričajo, kaj vse bi
nam lahko prof. Čremošnik dal s področja
cirilskih pomožnih ved kakor tudi s področja
južnoslovanske zgodovine, če bi mu usoda na-
klonila še nekaj let mirnega in plodnega živ-
ljenja. Njegovo življenjsko delo, ki je pognalo
svoje korenine že v mladosti ob prvih stikih
z našimi bratskimi narodi, ni bilo zaman. Za-
črtal je jasno pot, po kateri bo moral kreniti
vsakdo, ki bo hotel nadaljevati njegovo pionir-
sko delo.
Tak je bil lik prof. Čremošnika znanstve-
nika, še v mnogo lepši luči pa nam bo ostal v
spominu kot človek in vzgojitelj. Kot akadem-
ski učitelj je posvetil svojim študentom večino
svojega časa in jih skušal obogatiti s svojim
znanjem in razgledanostjo. Prišel je k nam z
namenom, da bi vzgojil mladi rod v spoznanju,
da temelji bodočnost socialistične Jugoslavije na
resnični in iskreni slogi ter bratstvu jugoslo-
vanskih narodov, pri čemer lahko ravno pozna-
vanje zgodovinske preteklosti prispeva največji
delež. Za ta ideal je gorel z mladostno navdu-
šenostjo. Nepozabni bodo ostali njegovi semi-
narji in njegova predavanja.
Letos bi prof. Čremošnik praznoval svojo
sedemdesetletnico. Ni je dočakal. Naj bodo te
skromne misli o njem kot znanstveniku in kot
človeku posvečene v zahvalo za vse, kar nam
je dal in s čimer nas je obogatil.
Ignac Voje
OPOMBA
1. Bibliografija Cremošnikovih del tu ni popolna, ome-
njeni so le najpomembnejši njegovi spisi.
132
ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
ZGODOVINSKO BRANJE
Zgodooina ljubljanske mestne hiše. Kot četrti
zvezek »Knjižnice Kronike« je izšla nu 128 stra-
neh knjižica, ki vsebuje zgodovino ljubljanskega
magistratu, na koncu pa poročilo o obnovitvenih
delih tega poslopja v letih 1954—1958.
V prvem delu razprave, ki jo je napisal rav-
natelj Mestnega arhiva, dr. Sergij Vilfan, naj-
demo izčrpen j)regled in kritičen pretres vsega
zgodovinskega pisanja o ljubljanskem rotovžu
od Schönlebna, Valvasorja, Dimitza, Miillnerja
in Vrhovca pa do naših din. Pri tem pisec prc-
j)ričljivo uporablja svoje že 1. 1956 v Kroniki
nadrobno utemeljeno stališče o časovnem razvoju
starega ljubljanskega mesta, po katerem sta Mest-
ni trg in Novi trg starejši naselbini, kot jja (ka-
kor se je doslej splošno mislilo) Stari trg. Do-
sledno temu je pisec prepričan, da je od srede
XIV. stoletja dalje ji r v i rotovž stal na kraju,
ki mu po nekdanjem poslopju še danes pravimo
Trunča (ki pa se je nekoč imenoval Komun), ne
pa na Starem trgu. Na kraju, kjer danes stoji
rotovž, pa je bila prvotna, v gotskem slogu sezi-
dana mestna hiša postavljena šele proti koncu
XV. veka.
Po tem uvodnem jjoglavju avtor zelo skrbno
opisuje jiriprave za sezidanje novega, baročnega
rotovža, ki je bil postavljen 1. 1717, popisuje,
kako so uporabljali poslopje in pripojeni sosed-
nji hiši v kasnejših časih, kako je z nazadova-
njem občinske samostojnosti propadel tudi rotovž
sam. Prav nazorno so popisane prve moderne, še
secesijsko označene adaptacije stavbe ob koncu
minulega veka, ko je občina prišla v slovenske
roke. Se več pozornosti je posvetil temeljitim
obnovitvenim delom iz dobe med obema vojna-
ma, ki pa so bila omejena v glavnem le na osred-
nje poslopje in se začela 1. 1925, trajala pa šest
let. Tedaj so popolnoma na novo uredili pri-
zemno vežo, stopnišče in arkadne hodnike, ob-
novili zgrafite na dvoriščnih stenah ter prede-
lali posvetovalnico.
Za konec so dodane naloge, ki čakajo še na
rešitve, to so posamezne restavracije osrednje-
ga poslopja, še bolj pa temeljito popravilo in
preureditev obeh stranskih hiš. Predvsem je
treba na novo urediti stolpič nad osrednjo stav-
bo, na obnovljenem proče ju spet namestiti grb,
obnoviti odtočne žlebove v obliki zmajev itd.
Mestna hiša v Ljubljani — obnova dvorišča srednje stavbe }
(1931); loki v arkadah rotovškega trakta pod grajskim
pobočjem. Zanimiv je go'tski lok
Mestna hiša v Ljubljani — obnova dvorišča srednje stavbe
s pogledom na Mestni trg (1931)
Iz srednjega dvorišča bo treba odpreti vrata
v dvoriščno stavbo pod grajskim bregom, kjer
bo treba v prvem nadstropju restavrirati pro-
store. Povezava z dvoriščem leve hiše je v glav-
nem že izvršena, to stransko poslopje pa je prav
tako že precej spremenjeno in bo verjetno že v
kratkem dokončno restavrirano. Tudi desna ro-
tovška hiša bo temeljito preurejena, saj bo v
pritličju dajala zavetje stilno urejenemu gostin-
skemu podjetju, pravi »rotovžki kleti«. — Toplo
pozdraviti je treba zamisel, naj bi se v stenskih
vdolbinah v dvoriščni osrednji stavbi postavila
rekonstruirana Lipčeva kipa Adama in Eve, ki
sta nekoč stala na pročelju.
Zelo zanimiv je v širši javnosti neznan in do-
slej še ne objavljen rokopis iz leta 1679/80. ki ga
je v nemščini napisal menda Janez Greg. Delni-
čar. Ta spis z naslovom »Curia labacensis« je bil
namenjen tedanji ljubljanski javnosti in mestne-
mu svetu, ki naj bi ju prepričal o potrebnosti,
da se novi rotovž sezida v sodobnih, t. j, baročnih
oblikah. Delo, objavljeno v izvirniku in sloven-
skem prevodu, je opremljeno z več risbami iz
originala in predstavlja idejni načrt in nadroben
popis novega magistrata. Načrt ni bil sprejet in
nova mestna hiša ne kaže »novoarhitektonskih«
oblik, kakršne je zagovarjal ta spis, vsaj v celoti
ne, tudi ni prodrlo piščevo naziranie. da je treba
rotovž sezidati v znatno večjem obsegu.
Iz priloženega poročila in perspektivnega pro-
grama za preureditev magistrata, katerega je
prispeval arh, Josip Č e r n i v e c , je nazorno
viden jjotek obnavljanja v petih letih. Poglavitni
namen je bil, tehnično in higiensko zavarovati
in obnoviti starodavno, toliko kratov že prezi-
dano in brezobzirno pokvarjeno stavbo ter od-
straniti kasnejše navlake. Glede bodočih del pa
133
KRONIKA     ČASOPIS    ZA     SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO
Mestna liiša v Ljubljani — lestavriranje sgrafitov na dvo- ;!
riščnih  stenah  srednje stavbe  (1931).  Dela je vodil slikar '
Matej Sternen ]
vsebuje program osnovna načela za preureditev
in nove namembe vseh treh rotovških poslopij.
Opisuje že storjena dela (do konca avgusta 1958),
med njimi zlasti pridobitev nove razstavne dvo-
rane iz bivšega skladišča. V glavnem naj bi razen
reprezentativnih prostorov (posvetovalnice s so-
sednjimi lokali) in gostišča zasedel ves rotovž
Mestni arhiv.
Mestna hiša v  Ljubljani  — obnova veže v srednji stavbi :
(odstranitev vmesnih,  naknadno med stebre vstavljenih    i
sten; 1931)
Oba spisa sta lepo ilustrirana, čeprav bi si
želel še več in deloma jasnejših reprodukcij,
zlasti pogledov iz notranjščine, pa tudi nadrob-
nosti pred obnovo in obnovljene detajle (n. pr.
plošča z grbi v veži, secesijska notranjost posve-
tovalnice in Vavpotičeva »Ljubljana« v nji, frag-
ment sgrafitov).
Spisi, kakršna je ta knjižica, so za spoznava-
nje domače krajevne zgodovine nepogrešljivo po-
trebni. Ljubezni do rodnega mesta si ne moremo
predstavljati, če meščani ne poznajo svojega do-
mačega kraja in njegove zgodovine. Samo kdor
pozna nastanek in razvoj domačega kraja, bo
do njegovih starih stavbnih spomenikov lahko
imel resnično razumevanje in spoštovanje. Kako
malo tega so imeli že nekdanji Ljubljančani, nam
najbolje priča njihova nebrižnost, s katero so
dopuščali propadanje rotovškega poslopja. Tako
ni čudno, da je bil pred pol stoletja stavljen
resno mišljen predlog, naj se rotovž podre in
na istem kraju sezida nov. Da se tako omejeno,
filistrsko mišljenje ne bi ponovilo, je naloga tadi
te — ob vsej strokovni in znanstveni resnobnosti
— s tolikšno toplino in prizadetostjo napisane
knjige. Čimprej naj bi ji sledili še zvezki o Stari
Ljubljani, o našem gradu in drugi, ki bi enako
jasno osvetlili še toliko obdobij in načeli vrsto
nič manj aktualnih vprašanj o ohranitvi lepe in
svojske estetske podobe slovenske prestolnice.
Karel Dohida
Mestna hiša v Ljubljani — pred vhodom v posvetovalnico
v I. nadstropju (pred obnovo v i. 1931). Poleg mestnega grba
je stalo v stenski vdolbini Robbovo poprsje cesarja
Karla VI
154
ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO     KRAJEVNO    ZGODOVINO    KRONIKA
Dr. Hans Aurenhammer, Anton Dominik Fern-
korn. Veröffentlichung der Oesterreichisclien Ga-
lerie in Wien, 1959. Str. 71 + 58 tabel s slikami.
Umetnika, ki mu je posvečeno to delo, mora-
mo po pravici šteti v vrsto najpomembnejših
evropskih celo pa avstrijskih plastikov iz srede
prejšnjega stoletja, saj zajema njegova delavnost
viden del umetnostnega razdobja, ki ga je doži-
vel Dunaj po baroku. Fernkorn po rodu ni bil
Avstrii,ec: rojen je bil 1. 1815 v Erfurtu, kjer se
je po smrti staršev v zgodnji mladosti kot sirota
moral zaposliti ori mehaniku in nato pri pasarju.
tam se je izučil v podrobnostih odlivanja in
cizeliranja. Pravo tehnično in teoretično znanje
pa si je pridobil na znameniti kraljevi livarni
v Miinchenu, kjer je prišel v stik z mojstri evrop-
skega slovesa (Schwanthaler, Thorwaldsen). Le-
ta 1840 je prišel na Dunaj, kjer se je pri zname-
nitem Jož. Glanzu le še izpopolnil v spretnosti
industrijskega umetnega ulivanja in cizeliranja.
Iz 1. 1845 datirajo prva samostojna Fernkornova
dela. Izza I. 1853 se je ukvarjal z zasnovo spo-
menika aspernskemu zmagovalcu, nadvojvodu
Karlu. Kip nadvojvode na vzpenjajočem se ko-
nju je bil odkrit na ploščadi pred dvorom leta
1860. Cesar je ob tej priliki povzdignil Fernkor-
na v viteški stan, obenem pa je dobil tudi naro-
čilo za podoben spomenik princu Evgenu.
Fernkorna so sedaj od vsepovsod oblegali z
naročili, postal je tudi predstojnik livarnice {k. k.
Kunsterzgiesserei), kjer so odlivali figuralno in
dekorativno plastiko za domače in tuje umetni-
ke. To je bil obenem čas, ko so tudi naši kraji
stopili v stik s slovitim kiparjem. Takoi po
smrti maršala Radetzkega 1. 1858 je namreč ljub-
ljanski občinski svet sklenil postaviti mu spome-
nik. V letih 1859 in 1860 se je magistrat pogajal
s Fernkornom zaradi izdelave in plačila (7203
gl); povečano doprsno soho so postavili 1. 1860
v Zvezdi, kjer je stala do konca prve svetovne
vojne, danes pa se hrani v Mestnem muzeju.
Drugo Fernkornovo delo za Ljubljano je do-
prsna soha cesarja Franca Jožefa L. ki jo je ta
poklonil 1. 1862 Društvu ljubljanskih ostrostrel-
cev ob priliki tristoletnice obstoja strelišča. Ta
soha je bila še leta 1956 v Mestni pristavi na
Kodeljevem, kjer jo je za svojo doktorsko diser-
tacijo fotografiral Bruno Maria Winkgen, na či-
gar delo in zbrano gradivo se je moral dr. Auren-
hammer večkrat opreti. Po končani drugi sve-
tovni vojni pa je kip iz pristave izginil. Zani-
mivo pri tem je, da je po 1. 1918 izginila tudi
replika tega kipa, ki ga je cesar podaril čitalnici
dunajske centralne kavalerijske šole. Wikinge-
novo fotografijo ljubljanske cesarjeve sohe ima
Mestni muzej, ki prosi za podatke o sedanjem
nahajališču kipa, če kdo ve zanj. — Reproduk-
cija v bronu (31 cm visoka) tega spomenika je
v posesti Fernkornovega sorodstva v Salzburgu.
Komaj dve leti po smrti Jožefa Ressla je le-
ta 1859 sklenil Fernkorn s spomeniškim komite-
jem v Trstu pogodbo za postavitev nad 5 m vi-
soke sohe izumitelju ladijskega vijaka, ki jo je
dokončal 1. 1861. Narodnostni prepiri so prepre-
čili postavitev v Trstu, nato je 1. 1862 spomenik
odkupila dunajska mestna občina in ga v za-
četku leta 1863 odkrila v parku pred tehniko.
Več Fernkornovih del ima zaznamovati Hr-
vatska, predvsem njeno glavno mesto Zagreb. Dve
leti po smrti bana Jelačiča je bila jeseni 1861
sklenjena pogodba s Fernkornom, da mu postavi
podoben spomenik, kot ga je napravil za nad-
vojvodo Karla. Ta pogodba je doživela več spre-
memb in so bili napravljeni tudi modeli v mav-
cu, od katerih sta se dva izgubila in se ohranila
le v sliki. Spomenik je bil končno 1. 1866 odlit
in sredi decembra tega leta slovesno odkrit. Ce-
sar ie podaril zanj ok. 200 centov brona, skupni
stroški pa so znesli 90.000 gl. Spomenik se izza
1. 194? hrani v gliiitoteki Jugoslovanske Akade-
mije. Na trgu poleg gledališča v Zagrebu stoji
(1908 odliti) bronasti kip sv. Jurija v boju z
zmajem, ki je enak nekdanjemu iz Maksimira.
Ta je pa razpadel, ker je bil ulit iz cinka. Vod-
njak s Fernkornovo Immaculato je 1. 1880 po-
stavil arh. Bolle pred katedralo. V zagrebških
javnih in zasebnih zbirkah je še nekaj drugih
Fernkornovih kipcev in jjlaket, za katere je dalo
pobudo umetnikovo bivanje v Zagrebu ob priliki
dogovorov za Jelačičev spomenik. V mavzoleju
grofa Lavala Nugenta na Trsatu se hrani zelo
razgiban Fernkornov zmaj v cinku, od istega
grofa je v zagrebškem arheološkem muzeju do-
prsna soha v mavcu. Na starem jjokopališču v
Karlovcu je herma nekega Antona Čopa, ki je
po stari tradiciji Fernkornovo delo.
Dr. Aurenhammer, ki nas v svoji publikaciji
seznanja z zunanjim potekom Fernkornovega
življenja, ocenjuje hkrati strokovno tudi delo
umetnika ter vp ive drugih, ki se javljajo pri
njem kakor tudi njegov lastni vpliv na sodobni
razvoj plastičnega ustvarjanja. Ob koncu knjige
je dodan z veliko akribijo po krajih sestavljen
pregled vseh Fernkornovih stvaritev. Tam naj-
deš tudi vso potrebno dokumentacijo o nastanku
josameznih del, kje so bila kdaj razstavljena in
cje se je o njih kaj pisalo.
Petdeseta in prva polovica šestdesetih let XIX.
stoletja so najvišji vzpon Fernkornove ustvarjal-
nosti, ki se je potem zaradi bolezni naglo nagi-
bala k zatonu, tako da so Jelačičev spomenik
morali dokončati že njegovi pomočniki. Leta 1857
je bil namreč prvič prizadet .od kapi, od katere
pa se je kmalu popravil. L. 1863 je dobil drugi,
hujši napad; moral je zaradi zdravljenja na do-
pust, stalna misel na bolezen in delo pa ga je
tako vznemirjala, da je postajal vedno bolj oto-
žen in živčno' razrvan. V takem stanju ga je
zadela spomladi leta 1864 tretjič kap. Moral je
prenehati z delom. Ponovni napadi so ga du-
ševno tako motili, da se je mogel odkritja spo-
menika princu Evgenu (okt. 1865) udeležiti le še
pod varuškim nadzorstvom. O božiču 1866 je
moral v zasebno zdravilišče, od koder je 1. 1868
prišel v umobolnico, kjer je neozdravljen po de-
setih letih zaključil svojo življenjsko pot.
Josip Mal
Celjski zbornik 1959. Celje 1959. Izdal Svet
za kulturo in prosveto okraja Celje.
Ta letnik Celjskega zbornika prinaša članke
s historično in sodobno tematiko. Oba dela sta
nekako v ravnovesju in nobeden izmed njih ne
prevladuje nad drugim. Prav zanimive in važne
so zaključne konstatacije Tineta Orla na stra-
ni 338 si., kjer odkrito govori o naporih, tež-
njah, dosežkih in neuspehih kulturnega življe-
nja v Celju nasploh in ljudi ckoli Celjskega
zbornika.
Za »zgodovinski del« so prispevali članke
arheologa Lojze Bolta in Vera Kolškova, zgo-
dovinar Ivan Grobelnik (zgodovina zdravilišča
Dobrna), neumorni Janko Orožen (Rimske To-
plice in okolica), umetnostna zgodovinarja Mi-
lena Moškonova in Jože Curk, Franjo Roš (o
Malgaju), geolog Janez Rihteršič — torej mnogo
mladih ljudi poleg že izkušenih piscev.
Joie Sorn
133
KRONIKA    ČASOPIS     ZA    SLOVENSKO     KRAJEVNO     ZGODOVINO
Vera Raupach, Probleme der alleren sloweni-
schen Geschichte (mit besonderer Berücksichti-
gung der Arbeilen oon Prof. Hauptmann und J.
Mal). — Inaugural-Dissertation zur Erlangung
des Doktorgrades der philosophischen Fakul-
tät der Universitäi zu Graz 1942.
Avtorica te 108 tipkanili strani obsegajoče
študije si je nadela nalogo, da s pomočjo virov
in listin pretehta naše zgodovinopisje in postav-
ljene teorije, da bi na ta način dobila nepri-
stransko sliko o zgodovini in kulturi starih
Slovencev. Vendar pa njeno delo ne prinaša
nobenih novih virov; v glavnem se drži tega,
kar so dognali ali trdili dosedanji raziskovalci,
j)ostavljajoč se pri tem na stališče v slovenski
manjvrednosti razumljivo v hitlerjanskem letu
1942. O delih, ki dokazujejo, da so se nase-
Hli Slovenci v alpskih pokrajinah kot svobodno
ljudstvo z lastnimi pravnimi ustanovami in s
svojsko kulturo, trdi, da so izbruh slovensko-
šovinističnega pisanja. Slovenci naj bi se bili
ukvarjali zgolj le s poljedelstvom in z živino-
rejo, popolnoma so jim manjkali vsaki bojni
interesi, da bi mogli zavarovati in utrditi svoje
razpršene narodne dele; v novih krajih da so
se mogli vzdržati le. ker se po odhodu Lango-
bardov baje_ noben drug narod ni zanimal za
opuščene predele.
Za starejšo dobo še prizna samostojnega kne-
za Valuka v Samovi državi, po letu 828 pa da
karantanski Slovenci kot samostojno ljudstvo
izginejo. Ne upošteva, da ima vojvoda še v 12.
stoletju naslov po ljudstvu (dux Carantanorum)
in ne po deželi, vojvodina ni nikoli zamrla in
je napačna, že ovržena trditev avtorice, da je
šele 1. 976 ustanovljeno vojvodstvo Koroška.
Zanika dalje vsakršno dodelano pravno in
npravno organizacijo, ki nasprotno nanjo do-
volj jasno kaže še v listinah 11. stoletja izpri-
čana institutio sclavenica. In teh v ljudstvu za-
koreninjenih pravnih razmer tudi v dobi nem-
ške nadvlade niso izpodrivali. Avtorica bi se
mogla iz določb nemškega običajnega prava
poučiti, da je za vsakogar veljalo njegovo pri-
rojeno, osebno pravo: če bi se Slovenec prigla-
sil za tuje, neprirojeno pravo, se je izpostavil
nevarnosti, da bi postal sploh brezpraven. Trdi
dalje, da je Hauptmann prepričevalno dokazal,
da so landsassen v Schwabenspieglu kosezi-
edlingi. Študij nemške pravne terminologije pa
bi jo poučil, da so to bili navadni kmetje po-
vsod na Nemškem in tudi na Koroškem, kjer
nemški priseljenci prav gotovo niso ustvarjali
kakega posebnega prava in pravnega izrazo-
slovja. Dalje se ji zdi, da je »dobro pretuhtana
teorija« o hrvatskih kosezih kot nekdanji gor-
nji plasti Karantanije, kar pa je v virih popol-
noma neutemeljeno in od resnih raziskovalcev
zavrženo. Z ničemer tudi ne more dokazati ali
vsaj nakazati, da ustolitveni obred ne bi bil
slovenskega porekla, ko je povsem jasno, da se
v njem zrcalijo še prvine nekdanje institutionis
sclavenicae.
Josip Mal
Srednjeveške freske. Katalog k razstavi kopij
iz zbirke Galerije fresaka v Beogradu, izdala in
založila Galerija fresaka, kopije i odlivi v Beo-
gradu. Natisk oskrbela Narodna galerija v Ljub-
ljani, april 1960, 48 strani teksta, 52 fotografij.
Razstavi kopij slovenskega srednjeveškega sli-
karstva je sledila po manj kot enoletnem pre-
sledku razstava kopij srbskih srednjeveških fresk
kot izbor stalne zbirke v letu 1955 ustanovljene
Galerije fresaka v Beogradu.
Uvodoma pojasn uje Milan Kašanin vlogo
srbskega stenskega sikarstva- predvsem v okviru
dežel ortodoksne veroizpovedi. Kot glavni faktor
v razvoju nastopa Bizanc, ki je kot učitelj posre-
doval vplive antičnega duha, medtem ko nepo-
sredni vpliv zahoda ni viden. Nemanjiška Srbija
je slikarstvo zavestno gojila. Verskim so enako-
pravne številne freske z zgodovinskim značajem,
ki slavijo donatorja-zmagovalca; s tem v zvezi
so v začetku XIV. stol. tudi prvi poskusi portre-
ta. Zal pa je bila ta cvetoča slikarska dejavnost
uničena obenem s propadom srbske samostojno-
sti ter turško nado slastjo. »V petih stoletjih su-
ženjstva se je izgubilo več fresk, kot se jih je
ohranilo.«
Bibliografskemu delu, pregledno razdeljenem
po posameznih spomenikih, sledi katalog, ki ga»
je uredila Nada Komnenovič. Prevod tekstnega
dela je v francoščini. Kliše e fotografij je izde-
lala klišarna »Dela« v Ljubljani.
Juša Vaoken
Komunalna banka Ljubljana 1955—1960. Ljub-
ljana 1960.
Lično opremljeni almanah, izšel ob petletnici
navedenega denarnega zavoda, prinaša vrsto za-
nimivih člankov s področja bančne politike po
osvoboditvi. Še posebej nam govori o nastanku
Komunalne banke v Ljubljani od uredbe o ban-
kah in hranilnicah dalje. Uredba, ki je izšla dne
28. januarja 1954, pomeni namreč decentraliza-
cijo bančnega sistema v državi. Na osnovi te
uredbe je ustanovil MLO Ljubljana dne 7. mar-
ca 1955 svojo Mestno komunalno banko, ki je
začela poslovati mesec dni pozneje.
Važnejše članke so napisali: Niko Kavčič,
Franc Nebec, Bronislav Vrhunec, Vladimir Ces-
nik (Investicije in komunalna banka), Marijan
Sesek (Kreditna politika), Karel Podlogar, Franc
Cesar in drugi. — Knjižica je kar dober donesek
k razvoju bančništva in njegovih problemov po
osvoboditvi.
Jože Sorn
60 let Mestnega arhiva ljubljanskega. S sode-
lovanjem kolektiva ustanove sestavil dr. Sergij
Vilfan. Ljubljana 1959. Publikacije Mestnega ar-
hiva ljubljanskega — Poročila in pregledi gra-
diva, z v. 1.
Ni dvoma, da je po osvoboditvi arhivistka na-
predovala tako po teoretični kot po praktični
strani. Kako se je vse to razvijalo v Mestnem
arhivu, je razloženo v knjigi, ki o njej poročamo.
Iz splošnega pregleda fondov razbereš, da izvira
najmanj 90 % arhivalij iz poslovanja ljubljan-
skega magistrata in njegovih uradov oziroma —
po osvoboditvi — Mestnega ljudskega odbora.
Torej je vsebina precej homogena. V knjigi je
dalje dokaj koristnih sugestij o modernem ure-
janju in organizaciji arhivov in arhivskega dela.
Potrebno je, da tudi drugi arhivi po Sloveniji
objavijo stične preglede, da bomo dobili jasnejšo
sliko o vsebini in stanju naših arhivov.
Jože Som
Tiskano in izdano v Ljubljani i960. Tisk tiskarne »Toneta Tomšiča« v Ljubljani.  Klišeje izdelala klišarna >Ljudske
praTIce< v Ljubljani. Odgovorni urednik Zvone Miklavič, za izdajatelja odgovarja Jože Som
136
Rašica
Tovarna pletenin
Rašica
Gameline
je nastala po nacionalizaciji z združitvijo in j
priključitvijo manjših trikotažnih delavnic. S:
tem se je kolektiv povečal od 19 na 60 ljudi.
V letu 1953 se je preselil obrat trikotaže v
Gameljne,   kjer  so  bili   obnovljeni   poruišeni.
objekti. Proizvodnja se je stalno dvigala, in;
sicer sledeče: j
Ta dvig proizvodnje je bil dosežen v matič-
nem obratu v Gameljnah in v stranskih obra-
tih, ki so bili v tem času ustanovljeni v Hor-
julu, Šentvidu pri Stični, Ambrusu, Izoli in v
Moravčah.
Kljub temu velikemu povečanju proizvodnje
se je podjetje ves čas trudilo tudi za čim boljšo
kvaliteto svojih izdelkov. Pletenine Rašica so
danes znane ipo svoji kvaliteti in primerni ceni
v vsej državi — podjetje pa je uspelo uvelja-
viti se tudi na tujih tržiščih in se posebno v
zadnjem letu trudi, da prodre zlasti na zapadna
tržišča — ZDA, Švedska, Anglija itd.
Ta uspeh je podjetje doseglo, ker stalno po-
sveča skrb vzgoji in strokovnemu izobraževa-
nju vseh zaposlenih. V svojem sklopu ima va-
jeniško šolo in center za strokovno izpopolnje-
vanje in priulčevanje delovne sile.
V sklopu podjetja je tudi močna mehanična
delavnica, ki je iz remontne delavnice za po-
pravilo strojev prdšla na scTijsko izdelavo roč-
nih pletilnih strojev, v letu l'9i60 pa je izdelala
že prve stroje na motorni pogon. S tem pod-
jetje stalno obnavlja svoj strojni park samo.
Dosedanji uspehi in volja za napredek so
garancije, da bo podjetje tudi v bodoče dajalo
na domači in tuji trg vse več in več kvalitetnih
in cenenih pletenin.
TOVARNA ELEKTROMATERIALA
Črnuče pri Ljubljani
Ko se je končala zmagovita borba za svobodo in se
začela nova doba, doba napredka in izgradnje porušene do-
movine, se je leta 194? osnoval biro za elektroindustrijo, ki
je pripravljal proizvodni program in osnutek razvoja, za
katerega izvedbo so bile možnosti zelo skromne.
Ta program je predvideval, da se v Ljubljani ustanovi
industrija za izdelovanje električnega instalacijskega mate-
riala, serijsko izdelovanje transformatorjev, armatur za dalj-
novode in trafo-postaje, opravlja popravilo motorjev, gene-
ratorjev, transformatorjev in števcev.
Takšna je bila zamisel, od katere je danes ustvarjeno
vse. 12 let pravzaprav ni razdobje, ki bi dosti pomenilo v
razvoju neke industrijske dejavnosti. Tujcu ali površnemu
opazovalcu je tudi težko govoriti o proizvodni tradiciji, ki
bi se ustvarila v tem kratkem času. Naslednji podatki pa
nam povedo, da si je delovni kolektiv tovarne električnega
materiala »ELMA« v Črnučah pri Ljubljani pridobil precej
izkušenj v proizvodnji instalacijskega materiala in se tako
uveljavil kot vodilno podjetje te dejavnosti.
Kolektiv je hitro rastel. Od 180 zaposlenih v letu 1949
je v letu 1950 štel že 285. Število zaposlenih se je iz leta
v leto dvigalo, tako da danes šteje 620 Članov. Proizvodna
vrednost pa je v letu 1949 znašala 35 milij. din, medtem ko
plan za leto 1%0 predvideva 1,500.000.000 dinarjev.
Hiter in presenetljivo velik napredek je vsekakor pri-
pisati velikemu preobratu v upravljanju podjetja, saj je
pod Titovim vodstvom dne 16. IX. 1950 prevzel delovni ko-
lektiv upravljanje v svoje roke. Danes, ko praznujemo 10-
letnico družbenega upravljanja, s ponosom zremo na našo
preteklost, saj smo v času obstoja izdelali preko 6 milijonov
stikal. Da bi bila predstava o proizvedenih stikalih bolj
nazorna, naj povemo, da njih dolžina, če bi jih položili tesna
drugo poleg drugega, znaša 480 km, kar predstavlja razdaljo
od Ljubljane do Novega Sada. Vtikačev in natičnic pa je
bilo v tem času izdelano prav tako preko 7.25 milijonov
ali od Ljubljane preko Reke do Senja. Okovov za žarnice
Zgradba obrata montaže
Pogled na severni del tovarne
smo izdelali 6,250.000 kosov. To količino si lahko v pravi
velikosti zamislimo, Če bi na primer privili v vsakega 200 W
žarnico in bi vse istočasno priključili na električni tok. Po-
rabe energije za takšen priključek ne bi mogle pokriti vse
jugoslovanske elektrarne. Pešel cevi vseh dimenzij je bilo
izdelanih za vod od Ljubljane do Londona.
Tu je navedenih le nekaj primerov, ki ponazarjajo ob-
seg dela. Navedli pa še nismo na desetine drugih proizvo-
dov, ki jih proizvajamo.
Značilno za naš kolektiv je, da svojo proizvodnjo usmer-
ja tako, da sledi hitremu razvoju gradbeništva, ki pred-
stavlja poglavitno nalogo našega gospodarstva. Danes se
uporabljajo sodobni standardizirani gradbeni elementi, na-
dalje novi gradbeni materiali zaradi katerih ni mogoče več
uporabljati klasični način električne instalacije. Temu na-
predku smo kot prvi prišli na pomoč s tem. da smo osvojili
sodobne, ometne instalacijske stikalne aparate in ustrezni
pribor, tako da je možno že izdelati vso instalacijo z do-
mačimi izdelki, ki so sodobnih oblik in zelo kvalitetni, saj
njih vzdržljivost presega petkratno vrednost klasičnih vrtil-
nih stikal.
Za doseganje takšnih uspehov je treba reševati številne
probleme in vložiti veliko časa in truda. Kljub temu pa
člani kolektiva sodelujejo v vseh množičnih organizacijah,
mnogi med njimi so v odboru občinskega ljudskega odbora,
svetih, kulturno prosvetnih, fizkulturnih in drugih prosvet-
nih  društvih.
Za izobrazbo delavcev so organizirani razni tečaji, na
katerih se Člani seznanjajo z vsemi novimi pridobitvami.
Prav letos so bili organizirani tečaji za strokovno usposab-
ljanje in to po metodah praktičnega izobraževanja na de-
lovnih mestih. Vse to delo ni brezuspešno, saj uspehi niso
izostali.
Veliko skrb posveča delovni kolektiv tudi stanovanjski
izgradnji. Doslej je zgrajeno več blokov. V programu in
odobritvi je tudi že gradnja novega 24 stanovanjskega blo-
ka, kakor tudi razširitev samskih stanovanj. Za uspešno
varstvo otrok zaposlenih žena se na pobudo podjetja in ob
podpori drugih krajevnih podjetij in občinskega ljudskega
odbora zida otroški vrtec, ki bo že v tem letu izročen svo-
jemu namenu ter tako rešil skrbi mnogih mater. Za lepši
videz okolice stanovanjskih zgradb pa se urejajo vrtovi in
nasadi.
Vse to začeto delo bomo nadaljevali, saj v vseh vrstah
sodeluje širok krog mladih delovnih ljudi, ki so jamstvo,
da  pričeto delo ne bo zamrlo.
SMRKOLJ DARKO
Ljubljana, Trata 12
Telefon  51-988
izdeluje vsakovrstne
električne vodne grelce
kot bojierje
za široko potrošnjo
ter razna druga
v to stroko
spadajoča dela
Tiskamo in
vežemo časopise,
revije, knjige, brošure,
obrazce in propagandne
tiskovine v eno- ali več-
barvnem tisku kvalitetne
izdelave in po solidnih cenah
Knjigotisli, rototisk, knjigoveznica
Telefon: 20-552, 22-940, 22-990
Poštni predal 352/VlI
Ljubljana, Gregorčičeva 25 a
TISKARM »TOMTA TOMŠIČA«
S^adtuktia ktaniltnLca
iti jio^ojiHnica
LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA CESTA 4
Podružnice: Ribnica na Dol., Rakek, Litija
Vodi vse račune kmetijskih zadrug, kinetijskih
posestev in drugih gospodarskih organizacij ter
opravlja zanje vse investicijske in obratne kre-
ditne posle. Zbira in vodi vsa sredstva ljudskih
odborov, namenjena za kmetijstvo. Organizira
in povezuje hranilno-kreditno poslovanje kme-
tijskih zadrug. Hranilne vloge obrestuje po 57^.
PRIPOROČAMO SE VSEM
TISKARNA »LDUDSKE PRAVICE« tiska
vse vrste tiskovin v bakrotisku, knjiž-
nem, rotacijskem in ofselnem tisku;
izdeluje klišeje, vliva črke in valje
ter opravlja vsa  knjigoveška dela
CANKARJEVA ZA.OŽBA izdaja knjige
in revije z vseh področij založniške
dejavnosti, trguje s knjigami in muzi-
kalijami, s pisarniškim materialom, pa-
pirjem, pisarniškimi in šolskimi po-
trebščinami na debelo in na drobno.
Izvaža in uvaža knjige, brošure, re-
vije in časopise. Ima svoj antikvariat
CEN3ENIM NAROČNIKOM