12 
BIVAK 
TONE PALCl<:5 
Nismo še pregazili petsto metrov pobočja nad rampo v Mont Maudit, ko nas je zagrnila 
megla. Veter je hrumel okrog razov in zabadal ledene iglice v lica, ki jih nisi mogel 
skriti; iz neobčutljivega nosu je teklo in sproti zmrzovalo. Zarežal sem se Maticu, 
njegova brada je bila ena sama ledena sveča. Obstali smo. Prekleto, le kako smo 
mogli pozabiti kompas. Vsenaokrog turobna sivina. 
Mencali smo sipki sneg v vesini, da bi ogreli premrle noge, in čakali, da bi se megla 
vsaj malo vzdignila. Sem in tja se je odprl pogled na divje razmetane serake na lede­
niku tisoč metrov pod nami. Tičal i smo globoko v trebuhih oblakov. Očitno je bilo, 
da se j e v~eme sprevrglo, toda nazaj nismo hoteli. Mogoče pa bo jutri bolje? 
Vrgli smo nahrbtnike v sneg in pričeli kopat i luknjo za bivak. Vesina je bila precej 
strma in hitro smo vsekali vanjo meter in pol visok zid, pred katerim je nastala pro­
storna terasa. Veter je oglušujoče žvižgal mimo ušes, nosil s seboj sneg, nas pokrival; 
nahrbtniki so komaj še bili vidni. Izmenoma smo kopali po <trije skupaj, sekali s cepini 
in odmetavali sneg s pločevinastimi škatlami za hrano, delo nas je dobro ogrelo. 
Trojica zunaj pa J e priganjala k zamenjavi, ker je bila kljub skakanju in cepetanju vsa 
trda od mraza. V dobrih treh urah je bila nared votlina, mi pa premočeni od znoja in 
snega. Neučakano smo planili v zavetje luknje in vhod zadelali s pripravljenimi bloki. 
Tako smo bili ločeni od divjega plesa zunaj; le še ozka, zavita dihalna odprtina je dejala 
nekaj umirajoče svetlobe in včasih je veter zanesel v našo izbo oblaček pršiča. 
V soju baterij smo začeli urejati bivališče v t ej tri krat dva krat poldrug meter veliki 
luknji - krožno klop iz snega in poglobljeno »kad• za noge v sredi, ker smo nameravali 
sede predremati noč. Na police, vsekane v ledeno steno, smo zložili hrano, klop in 
kad smo pokrili z astrofolijo, na sedišča pa položili vrvi in izpraznjene nahrbtnike. 
Preoblekli smo se in mokre cunje obesili na cepine, zabite v steno. Pod zračno odprtino 
smo pripravili kuhinjo. Razpoloženje je bilo na višku, prepričani smo bili, da bomo 
jutri dosegli vrh. Privoščili smo si vse udobje, ki je bilo v razmerah, kakršne pač so 
na štiri tisoč metrov višine, mogoče. Kruleči želodci so nas pripravili h kuhanju. In 
prav tu se je pokazala največja težava. Preveč suhe vžigalice so se scvrle v dim, bilo je 
2ivljenje v snežni luknji Foto J. Palčič 

Pogled Iz bivaka Foto T. Palčič 
premalo kisika, da bi zaplamtele. Vine je pograbil cepin in ugotovil, da smo zasuti 
s plazič i novega snega, k čimer je veliko pripomogla terasa pred votlino. Z Jožetom 
sta porabila kar precej časa, da sta v zgornjem voglu napravila luknjo, potem je planil 
na nas cel slap snega. Toda vsaj večerjo smo lahko skuhali. 
Zlezli smo v vreče, prijatelji v spalne, midva z Maticem pa v bivak vrečo, saj sva 
računala na enodnevno prečenje, -ne pa na spanje v snegu. še smo pili čaj, ko je Jožeta 
zmanjkalo, zdrsnil je s klopi in se udobno zvil v kadi za noge. Tako smo polegli drug 
čez drugega, Jože pa je bil na dnu tega kupa mesa, kar pa ga zdaj v mirnem žaganju 
sploh ni motilo. Pa tudi če bi ga, se ne bi mogel obrniti niti za ped. 
Počasi so minevale te ure med dremanjem, glavobolom in šklepetanjem z zobmi, ko 
naju je z Maticem stresal mraz, da sva nehote skoraj skakala po drugih od silovitih 
krčev t elesa, ki se brani mraza. Z vso si lo sva drgnila stegna, dlan ob dlan, se malo vsaj 
malo ugrela, da sva spet zadremala. Prekleto, le kdo pravi, da Eskimi uživajo v svojih 
iglujih, v tej stoodstotni vlagi, ko se cunje sploh ne sušijo, ko s stropa curlja, iz tal 
pa leze revma v hrbet. Mogoče pa imajo kak boljši sistem? Res, v luknji ni tako mraz 
kot zunaj, toda še vedno dovolj. Poslušal sem Vinetovo stokanje, ker sem mu ležal 
čez hrbet in se je skušal obrniti; pa Jožetove kletvice, ko je vso našo težo občutil. 
Moral sem se smejati. Razmišljal sem o minulih dneh, ko smo še hodili po naših 
hribih, polnih sonca in zelenja, ali pa smo poležavali, da bi čakali boljše vreme. Le 
kaj nas žene sem gor, ko sredi poletja zmrzuješ, doma pa se ljudje cvrejo na morju. 
Kako z užitkom bi potegnil dim iz cigarete, pa je še tako premalo zraka v tej mokri 
luknji. Jože že spet smrči, Vine me pa prepričuje, naj malo vzdignem rit. Kako bi zdaj 
spil litrček vročega čaja. Res smo hribovci veliki norci. Drgnil sem si noge in ne vem 
kdaj so mi veke spet zlezle skupaj. 
Udarec po nogi me je vrgel iz spanca v mrzlo resničnost. • Tone, zbud' se! Kaj tako 
hropeš, saj se boš zadavil!• rentač i Jani in me vleče za nogo. 
•Ma kaki hropem, ti si osel!• mu besen ugovarjam in se istočasno še ves omamljen 
usedem. Ob najinem rovarjenju so se vsi zbudili. Matic se je otresal snega, ki se je 
nasul skozi odprtino in je zdaj bila zadelana. Potegnil sem se iz vreče, da bi si 
zmasiral prste na nogah. Senca mi je prebodla silovita bolečina ... »Madona, al' vas 
kaj boli glava?• Vsi so pritrdili. Seveda, sneg na vreči, luknja zadelana. Zraka ni! Vsi bi 
se zadušili, fle samo jaz. Od tega torej ta glavobol in hropenje. Pograbili smo cepine in 
kopali, suvali v sneg in dihali kot sloni. šele po dveh dolžinah cepina je le-ta sunil 13 

14 
v prazno. Iz teme na oni strani je prodiralo tuljenje viharja in neko oddaljeno grmenje. 
Spet smo zadihali s polnimi pljuči. Mučila nas je žeja: •zašvasal• je gorilnik. Po tem 
dogodku smo se do jutra menjavali v dežurstvu, ob odprtini. 
Zjutraj sm9, kljub viharju, zlezli iz luknje na svetlo, praznit »mehurčke• . Prekleto smo 
morali paziti, da tiste vodice ni odneslo v glavo. Zahodnik je silovito vlekel in trgal 
oblake; za trenutke smo ugledali vrh. Zvlekli smo opremo iz votline in zagazili proti 
Blanu. Gor, dolpa spet gor in spet smo se ustavili v nepredirni megli kakih dvesto 
metrov pod ciljem. Prekleti kompas, kaj ti pomaga specialka brez njega. V trenutkih ko 
se Je vrh prikazal, smo risali v sneg črte v njegovi smeri in se poizkušali ravnati po 
njih. Toda bilo je brezupno. Komaj smo še našli svoje stopinje, ki jih je sproti zapihalo 
in besni nad lastno neumnostjo smo odškripali navzdol. Po dva na vrvi smo se v sunkih 
vetra opotekali proti bivaku, se prevračali v sneg, oči so se solzile od ostrega piša, 
veke so zmrzovale, trgal sem led z njih, klel predirajočo se skorjo in iskal z očmi 
silhueto naveze pred nama in njene nič več vidne stopinje. V besnem naletu ledenih 
iglic sva se ustavljala, poskušala zakriti lica in oči, korak za korakom - bo držala 
skorja - jok! Padel, se pobral, sunek v hrbet, padel ... Vrv se je zažrla v rob razpoke, 
ne vidiva se, vlečeva vsak svoj konec, ne moreva se sporazumeti še s takim rjovenjem, 
končno popusti zmrznjena skorja. Trgam si led z vek in klečim v snegu: Francelj me 
dohiti, nov sunek ga prevrne predme. Režim se. 
Jože in Jani sta našla vhod v votlino le po komaj vidni terasi, ki je malo štrlela iz 
pobočja , in po lisah vidnih skozi na novo nanesen pršič, ostale so od jutranjega scanja. 
še en bivak, še ena noč med spanjem šklepetanjem in dežuranjem. Zjutraj pa le še 
dol, dol, jesti, piti, ležati na toplem soncu in spati, spati ... 
Pet članov AS Borovnica - Jože Pirc, Janez Rot, Vinko Košir, Franci Suhadolnik, Tone 
Palčič in Matevž Lenarčič, član zasavskega AO, v prvih dneh avgusta 1979 med pre­
čenjem Mont Blanca od Aiguille du Midi. 
INKOVSKE POTI 
MILAN REBULA 
1. Po inkovski poti od Mina de San Francisco (4200 m) do Puente Vi/la (1200 m) 
Vse te inkovske poti, ki se v neposredni bližini La Paza spuščajo iz velike vIsIne 
v džunglo, imajo eno skupno lastnost - ves čas hodiš le navzdol, le tu in tam se 
povzpneš za največ sto metrov. Na splošno pa so si vse te poti precej podobne, kar 
se tiče same gradnj e, pa tudi pokrajina se ne spreminja skoraj nič. Ce pa bi moral 
izbirati med obema potema, ki sem jih prehodil v Boliviji, bi izbral -tole, ki se začenja 
pri rudniku Sv. Frančiška, konča pa zopet v džungli na višini 1200 m nad morjem. Ta 
rudnik je oddaljen od La Paza približno 30 km, do njega pa sem se pripeljal na kamionu. 
Ker je bilo pozno popoldne, sem se odločil, da bom prespal kar v rudniški kantini, kjer 
so mi postlali na velikem kupu ovčjih kož. Drugo jutro sem se že navsezgodaj odpravil 
do prelaza, ki je bil približno 4500 m visoko. Rudnik leži v krnici, obdan · je z visokimi 
gorami, zato je na tem kraju vedno ledeno mrzlo. Ko sem prispel na prelaz, me je 
pozdravilo sonce in vesel sem bil, da sem pustil to ledenico za sabo. Očem se je 
ponujala slika, ki je bila na las podobna tisti izza prejšnjega štiridnevnega ,potovanja 
do Coroica. Nebo je bilo azurno modro, sonce je prebujalo otrplo naravo k življenju, 
na skalnih stenah so se pričele prebujati mokre lise, ki so označevale prehod čez noč 
zamrzle vode v svoje prvotno stanje, v senci pa je bil rezek mraz, da je zeblo do 
kosti. Globoko spodaj, nekaj tisoč metrov nižje pa je valovalo morje oblakov, ki so 
prekrivali džunglo. Ko sem pričel sestopati in puščati za seboj zasnežene šestt isočake , 
se je od nekod privlekla megla: začelo je narahlo pršeti, kmalu pa se je to pršenje 
spremenilo v pravi dež. Pot je bila zopet mojstrovina inkovskega gradbeništva, držala 
je čez navpične stene in pri tem vešče izkoriščala naravne prehode. Za nameček me 
je obdaj ala še gosta megla, tako da se je ta dan spremenil v pravo Kalvarijo, ki jo 
dobro pozna vsak gornik, ko se ves premočen prebija med mokrim rastlinjen. Klel sem 
in klel, saj sem se zavedal, da je pokrajina okoli mene edinstvena, jaz pa od nje v takem 
vremenu nimam prav nič. Našel sem si celo votlino, kjer sem preždel kako uro in se