82
Zabavno berilo.
4
Kaj Valvazor kratkočasnega pripoveduje o starih Kranjcih in Kranjicah.
Govoril   dr. J. Bleiweis   pri „besedi4' Ljubljanske  Čitalnice
4. marcija.
Valvazor, gospoda moja, stopil nam je čez blizo 200 let zopet v živ spomin zdaj, ko iz roke gre v roko preslavna njegova knjiga: ,,Ehre des Herzogthum8 Krain", natisnjena leta 1689., katera zdaj v lični novi obliki na svitlo izhaja po prizadevanji znanih treh naših rodoljubov.
S to knjigo, ki jo pl. Radič, velecenjeni strokovnjak o zgodovini Kranjski, po pravici imenuje ,,kojigo vseh knjig poznejih naših zgodovinarjev", postavil sije Valvazor neminljiv spominek.
Neizmernih zakladov pa, ki jih hranuje ta knjiga za krajepisje, narodopisje, zgodovino itd., ni namen moj tukaj razkladati, kakor že naslov mojega berila kaže, zajeti hočem iz nje le nekatere črtice, ki nam kažejo starega Kranjca in staro Kranjico v njunem življenji, — v njunih običajih ali navadah, katerih nihče ni bolje poznal kakor naš Valvazor, ki je prehodil vso našo domovino, iz mesta jezdil v mesto, iz grada v grad, ogledaval vse cerkve in kapelice premetaval vse arhive, plezal na gore in po vrvih se spuščal v podzemeljske jame.
83
Tako zel6 je bil Valvazor za svojo domovino zavzet, da si je prizadeval cel6 za predor skozi Ljubelj, goro, katera Kranjsko loči od Koroške. Pot naravnost skozi predor (tunel) bi po mislih njegovih znesla le */4 milje ; — pri sv. Ani bi se na Kranjskem, pri sv. Lenartu pa na Koroškem v predor šlo. Valvazor je hotel to delo na svoje stroške izvršiti, ako bi mu bil tadanji cesar dovolil pobirati cestnino. Na Du-naji takrat nastala kuga pa je ustavila tudi to obravnavo.
Po vsem, gospoda moja, je gotovo, da mati Slovenija ni še rodila moža, ki bi bil svojo domovino od borne kmečke kočice do grajsčinske palače bolje poznal, kakor naš Valvazor, — in da ga mati Slovenija ni še rodila moža, ki bi bil domovini toliko žrtvoval, kakor Valvazor.
Resnične so po vse tedaj besede, ki jih je pesnik v „Cebelici" pel takole:
,,Za Krajno premožen, — za Krajno učen, Za Krajno ubožen, za Krajno rojen."
Njegovega peresa, da-si je knjigo svojo pisal nemški, ni vodila nemška enostranost; — sin Italijanske rodovine, ki se je po njegovih stricih okoli leta 1530. iz Bergama preselila na Kranjsko, je dobro vedel, da Kranjska dežela ni nemška, — vedel je, da narod njen je slovenski in po veri katoliški; zato izpričujejo njegove bukve na vsaki strani vernega sina Vojvodine Kranjske , kateri na Čast je posvetil krasno knjigo, za katero je z našimi Dolenci šel tudi kot stotnik, „Viertelhauptmann", na vojsko zoper Turka, katerega imenuje ,,zakletega sovražnika kristjanstva" (Erb-feind der Christenheit), i. 1683. pa, ko je Turek drugi pot Dunaj oblegal, hitel je Stajarcem na pomoč zoper Bathiany-a in Turka, ter poslavljen bil za hrabrost svojo z zlatimi in srebernimi svetinjami.
Ko sem jaz leta 1853. začel izdajati „Koledarček slovenski", ki je objavljal življenjepise za domovino našo zasluženih mož, Valvazorju odločil sem prvo mesto, in že takrat sem posnel iz velike knjige nje gove — poleg mnogo druzega, kar v životopis njegov spada — tudi nekatere svojnosti naše dežele, marsikatere kratkočasnice iz navad našega naroda onih časuv, ko je Valvazor živel, ki je bil v Ljubljani rojen leta 1641., v Krškem pa umrl leta 1693. — 52 let star.
Naj Vam, častita gospoda, danes kaj več tacega zanimivega, zraven pa kratkočasnega povem, kar je pripovedoval Valvazor o svojih Kranjcih in Kra-njicah pred 200 leti, — o čemur mi je moj prijatelj gosp. Radič tudi marsikatero črtico podal.
Slovence, ki so se po Val vazorj e vih mislih okoli leta 548. po Krist. rojstvu kot deveti narod — kakor pravi — naselili na Kranjskem, katero je ločil v 5 delov: v Gorensko, Dolensko, Metliško, Notranjsko in Istersko stran — Slovence — pravim —imenuje Valvazor „močne korenjake" — in zakaj? zato — pravi — ,,ker sta jim bob in cizara bila najljubša jed." Ranjki gosp. Fidei Trpinec mi je večkrat pripovedoval, kako priljubljena je bila cizara še v mladih letih njegovih , o kateri pa dandanes ni skoro sledu več.
O Krasu piše Valvazor, da se na njem nič ne vidi nego golo skalovje, in da se v teh krajih ,,več ljudi kot sadu rodi"; živino in vino imajo Kraševci dobro; njih kruh pa je tako pust kakor Holandski. — V jerhastih žakljih (mehovih) so nosili olje v tuje kraje na prodaj, posebno pozimi. „Ce s takim mehom tudi pade na skalnati poti — pravi Valvazor — ne trpi ne meh ne Kraševec nobene škode."   Narejali so si pa
take žaklje tako ,   da  so  kar celega  kozliča ali jarčka na meh odrli. —
O naših Gorencih pripoveduje,   da   so   tako živi za ples, da „ae jim pete celo leto ne spočijejo."
Kako se je Kranjec, kedar je prišel h kakemu gospodu, mu poklonil? — Obe koleni — pravi Valvazor—je nekoliko vklonil, potem se poklonil z vsem životom, ob poklonu se je na prsi potrkal z desno roko!
Vipavci — piše Valvazor — imajo ob žegnanji ali „opasivnili nedeljah" — kakor jim na Pivki pravijo — tak poseben ples, ki se nikjer drugod ne vidi. , Duhovnik proda neoženjenemu fantu prvi ples, ta pa proda drugima dveoja fantoma dva plesa, — to so ple-sovodji. Zdaj pleše prvi , za njim drugi , za drugim tretji. Ko so tako ti trije odplesali, začn6 iznova ples, pa tako, da zdaj zadnji pleše, ki je poprej prvi plesal, in tako po vrsti se ponavlja teh 3 plesavcev ples. Potem še le smejo začeti plesati drugi, — nobeden pa ne sme svoje plesalke z drugo premeniti. Po dokončanem plesu stopijo oni 3 fantje plesovodje, ki so prvi plesali, skupaj in se posvetujejo, ali se smejo dekleta spremeniti. In ko plesovodje to sklenejo, začne se ples v istem redu zopet. — To trpi do večernega mraka, ki stori plesu popolnoma konec.
Vinu Dolenskemu veliko hvalo daje Valvazor ter ga imenuje „posebno zdravo vino", vendar svetuje, „naj se majolika ne vzdigne previsoko in va-njo ne pogleda pregloboko" , da ne razgreje preveč glave pa pivcu nog ne vzame. Najžlahnejša trta — pravi — naredi iz pijanega Človeka zverino , kajti „Bachusov voz vlečejo risi in tigri in iz pijanosti nastanejo nagla jeza in krvavi pretepi." — To je pač še dandanes žalostna resnica!
Dobro pivo iz pšenice in ovsa (Weizen- und Haber-Bier) so kuhali nekdaj na Kranjskem; iz same pšenice — pravi Valvazor — edino le v Ljubljani, drugod nikjer; — v Kranj i in Tržiču pa so kuhali pivo iz pšenice in ovsa skupaj, ali pa iz ječmena in ovsa. Nikjer drugod, kakor v teh 3 krajih, ni o Val-vazorjevem času nobene pivarnice na Kranjskem bilo.
Valvazor pripoveduje, da že leta 1517. se je osnovalo na Kranjskem društvo zmernosti pod imenom ,,bratovščine sv. Krištofa". Al ta družba je kmalu prestala, in prav nalašč nasproti njej se je v 17. stoletji osnovala ,,bratovščina pivcev" (Trinkorden), kateri znamnje je bil Bachu s. Ta bratovščina je pa že za časa Valvazorjevega tako hirala, da je rekel: ,,Wollte Gott! es ware iiberall von solcher tibler Qewobnheit kein jeinziges Tropfiein mehr iibrig."
Se dandanes pek6 naše gospodinje potice tako, kakor Valvazor popisuje, da so jih stare mamke Kranjske o božiču pekle. Test6 se zvalja — pravi — prav tanko, tako tanko, kakor je papir; na to test6 se namaže med z zrezanimi orehi namešan , potem se trdo vkup zavije, da je kakor hleb kruha, — na gorko dene, da izhaja, in potem v peč vsadi. — Tudi žlahna gospoda in meščani so delali tak6 potice o božiču. — Ce ni bilo medli, so delali samo orehove. Navadne so sicer bile tudi sirove potice, al teh niso delali nikoli o božiču. — „Medena in orehova potica" in pa „suha klobasa" sta tedaj starodavna originala Kranjska, katera tudi Nekranjcem še danes dobro dišita.
Popernjak, „mali kruhek", so znali nekdaj na grajščinah in v samostanih (kloštrih) ne za prodaj, ampak za dom, tako okusno delati iz pšenične moke, medu, popra, imbra in koriandra, da se Norimberški popernjaki s Kranjskimi po Valvazorjevih besedah nikakor meriti niso mogli.
Zdaj pa nekaj od stare babe namesto neveste!
84
Te ženitovanjske burke popisuje Valvazor tako-le : Ko je ženin prišel ali se pripeljal po nevesto, da bi šla k poroki, so mu zaprli hišna vrata, kjer je nevesta stanovala. Ko je starešina za ženina zahteval nevesto, so mu porinili staro babe ven. Te pa ni hotel, zato je morala stara babica potepeno odlaziti. Ko starešina vdrugič zahteva nevesto, mu pahnejo še bolj grdo in vso razcapano bab uro skozi vrata in to so ponavljali še enekrat z velikimi burkami, dokler ženin ni dobil svoje prave neveste. Menda da ta burka se sem ter tje še, nahaja.
Ce kmečki fantje ved6, da katero dekle že gre v 30. leto, pa še ne dobi moža, se mora pogoditi s fanti in odkupiti, sicer je mogla ploh vleči. To pa se je godilo takole: sneli so kaka vrata v hiši, in jih na-njo privezali, da jih je na dan pepelnice vlekla po vasi. — Valvazor graja to navado in jo imenuje „frefelhaft", ter pravi, naj bi se raji taki mladi „tel-pelni" sami vpregli v ploh, da niso prišli snubit ubozih pa poštenih deklet. ,,Denn es wird einer solchen — pravi Valvazor — selbst nicht iieb sein, dass sie sitzen geblieben und die Freywerber ihre Thur vorbeigegan-gen sein."
Ob času Valvazorjevem so dekleta na vražo verovale, da, če čarodelni koren neke rastline, ki se ce-petec imenuje, pri sebi nosijo, zaljubljeni fantje za njimi letajo. Ta koren pa mora biti korčo pravega cepetca, ob pravem času s čarovnimi besedami izkopan, in dekle ga mora pri sebi nositi, da mag neetičen postane in potem možke za seboj vleče. — Ce seje dekle zmotilo, da ni pravega cepetca dobila, niso fantje zanjo cepetali, ampak konji so za-njo dirjali.
Po takem je podoba, da so že pred 200 in več leti Kranjska dekleta o magnetizmu nekako študirana bila."
Kako so naši kmetje nekdaj polhe lovili, popisuje Valvazor jako humoristično, in ilustrira to celč a sliko, katera kaže, kako „budič polhe pase". — Radoveden, kako jih lovijo — pravi — sem šel in drugi z menoj, ponoči v neki gozd, kjer so kmetje polhe lovili. Že od daleč smo slišali neko d les kanje in pokanje kakor vozniki pokajo z biči (gajžljami). Ko je na to pokanje cela truma polhov le sem priromala, so kmetje svoje suknje in škornje pred nje vrgli; — polhi so zlezli va-nje, in kmetje so jih pobili. Ljudstvo —- pravi Valvazor — ima vražo, da cel6 hudič ne more polhov iz sukenj in škorenj več spraviti, če so se vanje poskrili.
O Krških rakih Valvazor marsikaj ve povedati. Na Dunaji je nekdo pri nekem gosposkem obedu pripovedoval, da v Krki na Kranjskem so tako veliki raki, da 5 rakov z raztegnjenimi škarjami ima dolgost velikega moža. Gospoda mu ni tega verjela, zato je pri tej priči po posebnem poslancu naročil Krških rakov iz Kranjskega. Ko so naročeni raki ob svojem času na Dunaj prišli, so se neverni Tomaži čudili Krškim rakom.
Tudi pripoveduje Valvazor, kako v Krki rakom žvižgajo, da jih lovijo, in ce!6 melodijo tega žvižga z notami naznanja.
Na Kranjskem — pravi — je tudi prislovica navadna, ki se glasi: „je šel rakom žvižgat" ali „bo šel rakom žvižgat", to hoče reči: „umrl je", ali pa „umrl bode".
Kako si je grajščak v Griču svoj grad zidal, pripoveduje Valvazor tako-le: Nek plemenitaž, bivši vojak, je v vasi Grič na Dolenskem kmečko hišo kupil in oklicati dal, da bode na njenem mestu cerkev zidal Materi Božji na čast, zato je sosede prosil, naj mu po-
magajo pri tem kristjanskem delu. Pošteni kmetje so mu verjeli in pomagali pri zidanju kar koli so mogli, vozili les, apno, pesek in kamenje, nadjaje se, da utegne nova cerkev romarska cerkev postati, mamki Božji na čast, njim pa potem tudi na korist. — Ko je bilo vnanje zidovje dozidano, in je grajščak začel notranje zi-dovje za sobe svoje zidati, so kmetje zaceli debelo gledati in se ustavili delu, rekoč, da jih ni bila volja pomagati k zidanju gradu, ampak le cerkve. Zviti plemenitaž pa se je izgovarjal, da o n še nima hiše, mati Božja pa jih ima že veliko; ona bo gotovo njih dobri namen za delo vzela in njihov trud tako povrnila, kakor da bi bili njej sami cerkev zidali. — Ko bi bili na Kranjskem že takrat „TagbIatt" imeli, gotovo bi bil veliko hvalo pel „modremu" graj-ščaku.
Masna obleka in druga cerkvena oprava z zvonci vred je bila nekdaj v cerkvi sv. Miklavža na Gorjancih (Uakokengebirge) tako malo varna, da so jo morali v drugi cerkvi pospraviti, ko je duhovnik odma-ševal, pa jo zopet tje prenesti, kedar je bila maša. — To pa se godi — piše šaljivo Valvazor — iz samega „zaupanja" do Uskokov, da ne bi cerkvene oprave tako dobro pospravili, da ne bi bilo o njej ne sledii ne tirii več, kajti pravi mojstri „uzmaniči" so Uskoki. Nasproti so pa tafeo domači v tej cerkvici bili, da so brez strahu in sramu svoje koze ob hudem vremenu iz paše v to cerkev prignali.
V Ljubljanskem mestnem gozdu „Stadfcwald" je moralo nekdaj veliko divjih prascev biti. Valvazor pripoveduje, da je v starih listinah mesta Ljubljanskega našel zapisano, da so pozimi leta 1342. ubili divjega prasca, ki je vagai 7 centov.
Na Limbarski gori — piše Valvazor — sem našel kamne, veče in manjše, onim močno podobne, ki ae na otoku Malta nahajajo in jih mineralogi „kačji jezik" imenujejo. Ljudstvo okoli Moravč o teh kamnih misli, da si hudič na njih svoje krejnplje brusi, zato jih „hudičeve kamne" imenujejo. Čeravno ni misliti — pravi Valvazor — da bi hudič ostanke svojih krempljev puščal v pečinah, vendar ni preveč napačno, „Če kačje jezike" zovejo ,,hudičeve kremplje", le to je napačno, da kamnitne „kačje jezike" imenujejo „hudičeve kremplje", — mesene ,,kačje jezike" morali bi tako imenovati, kajti strupeni gadovi jeziki nekaterih ljudi so pravi „budičevi kremplji". — Dobro jo je zadel Valvazor.
„Ali si staro devojko pri rotovžu poljubil" (hast du die alte Jungfer beim Rathhaus gekiUst)? Tako so se radi popraševali v tujih deželah taki popotni rokodelski pomočniki, ki so kedaj v Ljubljani bili. To vprašanje se je opiralo na to, da ste na „ro-tovžu" bili dve umetno iz kamna narejeni podobi Adama in Eve. — Podoba Eve je pa morala že o Valvazorjevem času stara statva biti, sicer bi je ne bili imenovali „alte Jungfer". Dandanes ni več sledii te imenitne kamnitne ,,stare jungfrave na rotovžu'', brž ko ne pa jih je še drugod v Ljubljani kaj.
V fari sv. Petra pri Komendi se je obhajala procesija sv. Rešnjega telesa na konjih. Prva sta jezdila dva kmeta z banderoma, za katero čast je bilo med kmeti veliko prepira. Za tema dvema bandernikoma je jezdil duhoven z monstranco, za njim je jezdilo več sto kmetov. Jezdili so okoli polja in na 4 krajih se je sv. Evangelij bral, kamor je še mnogo druzega ljudstva privrelo. — Valvazor pravi — da takih procesij na konjih ni videl nikjer drugod na Kranjskem kakor v Komendi.
Kako so nekdaj matere smrt zmerjale, ki jim je otroka vzela, popisuje Valvazor tako le:
Ko otroka nesejo k pogrebu, gre mati tudi za pogrebom in nese otrokovo zibelko na glavi. Ko so otroka zagrebli, začne mati prav na glas smrt zmerjati s takimi psovkami, da bi smrt ušesa bolele, ko bi jih imela in take psovke slišati mogla. ,,Ti grda smrt, ti — kriči — si mi otroka vzela, ki bi bil lahko junak postal in nad Turka šel: ker si mi otroka vzela, grdoba ti, požri se zibelko, da si vse zobe nad njo zlomiš V Potem pa je vrgla zibelko na grob in skočila na-njo, ter jo togotno tako dolgo z nogami teptala, da se je razdrobila na majhne kosce. — Ta navada nam je pač mil dokaz velike materne ljubezni!
Da veselo končam svoje predavanje, naj še eno smešno povem od mačje godbe. — Da je dandanes tako imenovana ,,mačja godba" (Katzenmusik) bila že pred 200 leti znana, to kaže Valvazor v popisu take godbe pnd naslovom „spottische Musijc fiir Witwer und Witweo, welche wieder heirathen". Ce namreč se je vdovec zopet oženil, so se zbrali ponoči pred hišo njegovo vsi sosedje s starimi lonci, ponvami, škafi in kotli in razbijali po njih, — eni so žvižgali, drugi trobili v rogove, in kar so koli mogli, so izvlekli skupaj ter so delali hrup in šunder, da je bilo groza — vse to vdovcu na sramoto , da je svojo ženo pozabil in se je vdrugič oženil. In tako so počenjali vsako noč, dokler se ni pogodil s sosedi za en ali dva čebra vina. Ravno tako mačjo godbo (holdselige Musik) je dobila vdova, ki se je vdrugič možila, če se ni odkupila s pol čebrom vina.
Tako, gospoda moja, bi mogel še dalje in dalje iz bukev Valvazorjevih pripovedovati zabavnih povesti, pa se moram umakniti 4. točki nicojšnega besednega programa. Zato sklenem svoje berilo, — sklenem ga v spominu na 15. dne prihodnjega meseca aprila, ko bode 189 let, kar je Valvazor dokončano knjigo deželnim stanovom Kranjskim posvetil, po p. Marku Sisenthal „nobilis Carniolus".
Sklenem ga pa z ono slovensko besedo, s katero je Joshef Sisentschel l i*) slavil „srečni dan",, kateri je „pripeljal Valvazorjeve bukve" na svet, in ž njim vred danes iz dna svojega srca zakličem:
,,Bukve!
Po u'  se deshelah letite
Inu Kranje zhast donesite!
85
*) O. J. Sisentschelli u se v Šafariku po Čopu nahaja sledeča noticija: „Jožef Zizenčelli (1. 1688), ein Edelmann aus Krain, den P. Marcus Sisenthal nennt, ist uns bloss als Verfasser eines krainischen, dem Werke Valva-sor's vorgesetzten Gedichtes bekannt."