w
Modroslovec dekadentizma.
(Spisal dr. E. L.)
601
Med občinstvom in med pisatelji je neka tajna vez, neka  medsebojna  odvisnost,  katero najlože in najjasneje opazujemo pri onih pisateljih, ki postanejo kar na mah slavni, katerih izreki se občudujejo kot sibilska prorokovanja, kateri se pa takoj zopet pozabijo, ko nastopi nov  rod z   novimi  težnjami in nazori.  Tak mož, katerega spisi nas zanimajo le zato, ker so si s čudovito  hitrostjo  prisvojili  novodobno „razumništvo", je Friderik Nietzsche. Njegovo dušno življenje je podobno fantastično in divje razmazani sece-sijonistični sliki, katera nas iznenaja s posameznimi žarečimi refleksi, ki pa so vrženi na temno, brezizrazno ozadje. Nietzsche, j eden prvih mojstrov sijajnega  sloga,  se  je   gibal vedno ob meji blaznosti, dokler mu ni popolnoma ugasnila  luč razuma, in čudno —: ravno tiste knjige, ki jih je z nervozno strastjo pisal v napredujoči blaznosti, so mu pridobile slavo in — še bolj čudno: njegova blaznost je našla v najizobraženejših krogih naše novodobne družbe  navdušene  pristaše,  ki  prisegajo  na Nietzschejeve izreke kot na neki nov evangelij. V petih do šestih letih so Nietzschejevi nazori zavladali v velikem delu francoskega, nemškega, angleškega, italijanskega,  da,  celo švedskega in ruskega slovstva. Mladi pesniški naraščaj, ki ravno sedaj tako hlepi po novih mislih in oblikah, je poželjivo srkal Nietzschejeve bajno  zmedene  modroslovne nazore; z odporom proti vsemu obstoječemu redu, s poveličevanjem strasti in oholosti in z brezobzirnim bojem proti vsaki   pozitivni veri si je pridobil hitro pristašev dovolj, ki so te nazore   razširili v  raznih  umetniških in leposlovnih strokah.
Friderik Nietzsche je bil rojen 1. 1844. Njegov oče je bil strogo veren protestan-tovski pridigar,  a mu  je  umrl že  1. 1849.
Srečanje.
Slikal  Givai\.
Ker je bil po materi poljske krvi, se je večkrat ponosno imenoval poljskega šlahčiča. Učil se je jezikoslovja v Bonnu in v Lip-skem, in šele 24 let star, še predno je dovršil svoje študije in dosegel doktorat, je prevzel stolico klasičnega jezikoslovja v Baselu. Nietzsche pa ni bil kos tej nalogi. Mnogo se je trudil pod bremenom te službe, a dušne in telesne  moči so mu jele pešati.