Sodobna   slovenska  poezija
Ana Hancock
Pesmi
Pod stolpnico, včasih mimo,
sem že zdavnaj nekoč hodila,
popoldneve spala.
Dim se vrtinci ob
vertikalni stekleni plošči.
Glicinije so se zarasle
v stopljeno stekleno okno.
Po poti proti ploščadi,
zaprašenih, belo
osvetljenih stopnicah,
se ovija iznakažena
morska lilija.
Strope sem popisala
z zajčjo dlako.
Sestavila sem
katedralo iz dveh opek.
V njen levi kot napisala,
iščem se.
Da napisa
nihče ne vidi.
In se odločila.
Ne grem več spat v
ptičjo kletko.
Sodobnost 2003 I 1281
Ana  Hancock:  Pesmi
Naplavila me je Sena. Pustili so me tam. Voda mi je odtekla s čela. Žejo je vsrkaval zrak.
V prsih mi
odmeva glasba pariške ulice.
Pod tkivom prve roke pojemajoče
sveti soj plinske svetilke.
Z očmi proti prsti.
Hlad me je predramil
iz sna.
Ob bregu prislonjena
zaslišim neko ihtenje.
Pripovedujem mu.
V naslednjem življenju se ne bova poznala.
In prvikrat zagotovo.
Se prepričam, da sem ujeta.
Zavem se.
Križali bi me proti soncu.
Ponirki so se mi
zapletli v lase.
Vodovje je naraslo
in vrnila sem se
v reko.
Hribovje se dviguje,
nastaja vrzel,
razkriva notranjo
plast pobočja.
Razruvalo je
šmarnice in travo.
Križ svete Marije je polomljen.
Naprej na drugi
strani je puščava.
Peščena, iz mozaikov,
njo prekriva zaobljena mošeja.
Prihajajoča planjava
me opozarja skozi
stisnjene zobe.
Sodobnost 2003 I 1282
Ana  Hancock:  Pesmi
Čakam v vrsti za mošejo.
Črnobele lilije, ki so
rasle iz mojega preozkega grla,
izpulim iz mošejske vaze in
zmečkam v sebe.
Zapihal je vihar.
In bila sem ukradena brez
imena.
Razkazujem ti
viktorijansko ograjo.
Vrata sva zaklenila.
Nameni mi prisotnost.
Četudi bi bile tvoje misli
meni slepe.
Poklanjam ti edino
poslednje darilo.
Usnjeno vazo.
Zaupam ti.
Iz moje kože.
Morda boš vanjo
posadil moje uvenele
črne vrtnice.
Hlapi so plameni.
Da naju le ne bi
potopile goreče saje.
Polkna so odprta,
vendar ne najdeva izhoda.
Strah me je prepiha.
Zatona sončnega vzhajanja.
Prah neonsko rumenih luči
na tvojih laseh
me fascinira.
Parafin staljenih sveč je vrel.
Kriva sem za tvoje brazgotine.
Žarnica, kije moja,
je pregorela.
Nitje počila.
Tarča je predvidena.
Telo, morda ni moje,
Sodobnost 2003 I 1283
Ana  Hancock:  Pesmi
še zapečateno.
Plaža na obzorju je
pobarvana sivina.
V sivo.
Hodila sva ločeno,
da se ne bi srečala.
Izgubila sem se.
Po mlečnem nalivu
trohnijo debla.
Moj spust v frekvencah
proti zeleni depresiji.
Imam čas,
ki si ga vzameš zame,
da me zmedeš.
Morski psi grizejo
korenine mangrov,
ki preraščajo moja obrobja.
Tukaj na tleh si
uničujem sluh.
Ovekovečena sem s
keramičnimi lasmi,
da bom odšla.
Sodobnost 2003 I 1284