Sodobna slovenska poezija Ana Hancock Pesmi Pod stolpnico, včasih mimo, sem že zdavnaj nekoč hodila, popoldneve spala. Dim se vrtinci ob vertikalni stekleni plošči. Glicinije so se zarasle v stopljeno stekleno okno. Po poti proti ploščadi, zaprašenih, belo osvetljenih stopnicah, se ovija iznakažena morska lilija. Strope sem popisala z zajčjo dlako. Sestavila sem katedralo iz dveh opek. V njen levi kot napisala, iščem se. Da napisa nihče ne vidi. In se odločila. Ne grem več spat v ptičjo kletko. Sodobnost 2003 I 1281 Ana Hancock: Pesmi Naplavila me je Sena. Pustili so me tam. Voda mi je odtekla s čela. Žejo je vsrkaval zrak. V prsih mi odmeva glasba pariške ulice. Pod tkivom prve roke pojemajoče sveti soj plinske svetilke. Z očmi proti prsti. Hlad me je predramil iz sna. Ob bregu prislonjena zaslišim neko ihtenje. Pripovedujem mu. V naslednjem življenju se ne bova poznala. In prvikrat zagotovo. Se prepričam, da sem ujeta. Zavem se. Križali bi me proti soncu. Ponirki so se mi zapletli v lase. Vodovje je naraslo in vrnila sem se v reko. Hribovje se dviguje, nastaja vrzel, razkriva notranjo plast pobočja. Razruvalo je šmarnice in travo. Križ svete Marije je polomljen. Naprej na drugi strani je puščava. Peščena, iz mozaikov, njo prekriva zaobljena mošeja. Prihajajoča planjava me opozarja skozi stisnjene zobe. Sodobnost 2003 I 1282 Ana Hancock: Pesmi Čakam v vrsti za mošejo. Črnobele lilije, ki so rasle iz mojega preozkega grla, izpulim iz mošejske vaze in zmečkam v sebe. Zapihal je vihar. In bila sem ukradena brez imena. Razkazujem ti viktorijansko ograjo. Vrata sva zaklenila. Nameni mi prisotnost. Četudi bi bile tvoje misli meni slepe. Poklanjam ti edino poslednje darilo. Usnjeno vazo. Zaupam ti. Iz moje kože. Morda boš vanjo posadil moje uvenele črne vrtnice. Hlapi so plameni. Da naju le ne bi potopile goreče saje. Polkna so odprta, vendar ne najdeva izhoda. Strah me je prepiha. Zatona sončnega vzhajanja. Prah neonsko rumenih luči na tvojih laseh me fascinira. Parafin staljenih sveč je vrel. Kriva sem za tvoje brazgotine. Žarnica, kije moja, je pregorela. Nitje počila. Tarča je predvidena. Telo, morda ni moje, Sodobnost 2003 I 1283 Ana Hancock: Pesmi še zapečateno. Plaža na obzorju je pobarvana sivina. V sivo. Hodila sva ločeno, da se ne bi srečala. Izgubila sem se. Po mlečnem nalivu trohnijo debla. Moj spust v frekvencah proti zeleni depresiji. Imam čas, ki si ga vzameš zame, da me zmedeš. Morski psi grizejo korenine mangrov, ki preraščajo moja obrobja. Tukaj na tleh si uničujem sluh. Ovekovečena sem s keramičnimi lasmi, da bom odšla. Sodobnost 2003 I 1284