^^^^^         Procesije ne bo!
(Spisal Svečan.)
§ilo je na Veliko soboto. Zvonovi so prišli iz Rima in peli so tako lepo, tako velidastno, da se je dlo-veku srce topilo od blaženstva . . . Ceste so bile pome-tene; ob hišah so stali mlaji, nad vsakim ovinkom pa se je dvigal slavolok, okrašen s smrekovimi vejicami, pisanimi trakovi in zastavicami. Dve kapelici, namreč ona pod dvema visokima topoloma poleg Tomšičeve in ona nasproti Krištofove hiše, sta čudovito okrašeni — vse z zlatom, srebrom, cvetlicami, svečami in svečniki. Ljudje so praznično oblečeni in hite v cerkev, da pridejo še o pravem času k molitvam in — procesiji. Da, 6emu bi pa bila vsa yas tako okrašena, čemu mlaji, zastave in slavoloki, ko bi ne bilo procesije? čemu te praznične obleke, ti veseli obrazi? V cerkvi in pred cerkvijoje že vse črno Ijudij, vsak čas se ima slovesnost pričeti. Šolarji so zbrani in čakajo le §e znamenja, da se postavijo pred cerkvijo v vojaški red in se v parih priclružijo sprevodu ,• kadar za\'ihrajo zastave, zadone pesmi in z nova in še lepše zapojo zvonovi.
A jednega ni med šolarji; Babičin Tinček je ostal doma pri svoji babici. Ubogi Tinček! Babica njegova ni zmogla toliko denarja, da bi mu kupila čevlje, in tako sloni pri oknu žalosten in gleda s solzami v očeh tja v praznično okrašeno vas. Od daleč vidi visoki zvonik farne cerkve z veliko, v vetru vihrajočo zastavo. Neko-liko nižje zapazi nad neko hišo s trakovi olepšan vršiček vitkega mlaja; ravno nasproti okna, pred sosedovo hišo so zasajene v zemljo majhne hoje z obeljenim deblom, na oknih pa gore sveče ob straneh svetih podob ... Vse je tako lepo, Tinček pa mora sedeti v temni, zaduhli sobi in niti skozi okno si ne upa naravnost pogledati iz 8trahii, da bi ga ne zapazil kdo izmed tovarišev, hitečih v šolo.
Babica sedi pri peči in drži v rokah rožni venec. časih pogleda skriva) na žalostnega vnuka, potem pa globoko vzdihne in moli dalje.
Tinček se oglasi pri oknu: »Ah, babica, kako rad bi šel s procesijo . . «
Babica ga sočutno pogleda in odgovori: »Tinček, stopi rajše od okna in nikar ne glej na cesto, — tako ti je še bolj hudo. Pridi bližje, obrni se k meni in moli z menoj.«
»Ali, četudi se k Vam obrnem, babica, zvonenje slišim vendar in spomnim se, da sedaj sedaj pride pro-cesija mimo nas.«
Babica pa ga potolaži: »Tinček, ne misli danes na to, da ne moreš nikamor. Kmalu pridejo boljši dasi, samo če boš priden in pobožen.«
Tinček sede k babici, ali glavo obrača se vedno k oknu.
Kar se vrata odpro in v sobo stopi Mohorjev Stanko, mladi sinček bogatega trgovca. V šoli sta sedela skupaj, in Stanko ga je imel rad zato, ker je bil Tinček priden in pohleven.
»Hej, Tinček, kaj pa ti tu počneš, da ne greš v šolo? Kaj ne vidiš, da je že zadnji čas? Pa bos si? Kje imaš čevlje? Obuj se hitro; hočem te počakati, da pojdeva skupaj.«
»Jaz nimam čevljev, Stanko«; odgovori TinČek tiho in žalostno, »nikamor ne morem danes.«
¦        w
f Stanko se začudi: »Kaj, danes, na Veliko soboto — pa nimaš čevljev? To je pa čudno, veš kaj, Tinček, pravi nemarnež si . . . Poglej mene, — čisto novo obleko imam; in pa čevlje, le dobro jih poglej, — ali vidiš, kako so špičasti na koncu ? No, pa ti, ali res ne greš ?«
»Ne morem, nimam čevljev; le pojdi sam, Stanko.«
Te besede je komaj mogel izpregovoriti; jok ga je dušil in solza za solzo mu je kapala iz očij. Stanko pa je odvihral po cesti proti šoli.
Tinček je ostal sam z babico. Bilo mu je neizre-čeno hudo; naslonil je glavo v babičino naročje in začel jokati. Babica je bila sama zelo žalostna, ker mu ni mogla pomagati, ali tolažila ga je, kakor je mogla.
»Ne jokaj tako, Tinček. Bog gleda z nebes in ve, kako rad bi bil ti pri procesiji, pa ne moreš, ker imaš ubožček tako revno babico, da te ne more tako lepo obleči. On vidi, da imaš pobožno srce in bi ga rad počastil, zato gleda nate še bolj usmiljeno in prijazno, kakor na druge, ki imajo lepo suknjo in lepe čevlje, pa ne mislijo na Boga in na molitev.«
Tinček vzdigne glavo in si obriše oči.
»Babica, ali ste videli Stanka, kako je gosposko oblečen? Oh, meni je tako težko, da me zaničuje, ker nisem bogat, kakor on.«
»Ne govori tako«, odvrne mu babica. »On te ni hotel žaliti. Ker ima sam vsega dovolj, zato ne pomisli, da se drugim slabo godi in ne morejo imeti vsega, česar bi si želeli. Bog ne dela razločka med revnimi in bogatimi, temveč med pobožnimi in mlačnimi Ijudmi. Stanko je šel k procesiji, da bi razkazoval svojo novo obleko; Bog pa bo videl le v njegovo srce, — in, Tinček, jaz mislim, da bo Gospod danes bolj zadovoljen s teboj, kakor ž njim. Zato, potolaži se, ljubček moj, in ne misli več na svojo slabo obleko.«
V tetn hipu zazvone zvonovi zopet in Tindek stopi k oknu. Po cesti se pode oblaki prahii; mlaji se majejo, nekatere veje ležd na tleh, in sedaj pa sedaj zaplešejo v vetru, vzdignejo se in zlete po cesti. Tinček pogleda v nebo. Od juga sem plavajo in se kopičijo sivi oblaki; časih se za trenutek še pokaže košček sinjega neba, a takoj zopet izgine  za težkim, temnim oblakom.  Vihar
56                                       (
je čimdalje silovitejši; vsak čas utegne priti ploha. Za-čele so kapati debele, težke kaplje; časih se je katera z vso močjo zadela v okno in se razpršila v tisoč drobnih kapljic. Tu in tam hiti kdo v vsi naglici po cesti, da bi prišel domov še pred nevihto. Kmalu se začno vračati iz cerkve večje trume. Zdajci se ulije dež kakor iz škafa in veter zatuli vsak hip tako žalostno in grozno, kakor bi se zvijal v strašnih mukah.
Tinček zagleda na cesti Stanka, kako beži v naj-večji plohi ves zasopljen in z robcem na klobuku, da bi prišel v kakšno zavetje. Naposled plane v sobo ves zasopljen in do kože premočen.
Tinček stopi sočutno k njemu. Ravnokar še lepa, bela obleka je sedaj umazano-siva, skoro črna, po hrbtu in nad koleni pa ima še nekatere svetle lise.
»Oh, kakšen si vendar, Stanko! Zakaj nisi skočil brž v kakšno vežo, da bi počakal lepega vremena?«
Stanko pa je vzdihoval in skoro ga je sililo na jok.
»Oh, tako lepa obleka— in kakšna je sedaj? Da bi bil ostal doma, kakor ti, Tinček. ne bi imel sedaj te ne-sreče. Oh, da bi ne bil imel nikoli nove obleke! Blagor tebi, Tinček, ki nimaš čevljev in nisi mogel ven . . . In kaj poreko doma? Joj, joj!«
Tinče ga ni mogel utolažiti.
Babica pa je dejala: »Stanko, Stanko, to pa res ni lepo, da tako žaluješ po obleki . . . Ali ti ni nič žal. da ne bo procesije? Ti misliš samo na-se. na čast božjo pa kar ni6. Ko bi bil ti dober dečko, pokleknil bi doma in raolil, ker ti ni bilo mogoče moliti v procesiji z, dru-gimi. Tako pa ti ni na mislih nič druzega, kakor obleka, — ali hodiš zato v cerkev, da kažeš bogastvo svojega očeta? Ej, ej, Stanko, to ni lepo!«
Stanko povesi glavo in osramočen odide.
Zvečer pa pride k Tinčku in mu prinese svoje stare čevlje, ki pa niso bili še skoro nič obrabljeni.
»Na, Tinček«, pravi Stanko, »da boš lahko šel jutri v cerkev. Ti, ubožček, si bolj priden kakor jaz, in babica je imela prav, da me je oštela.«