v Rimu. Predmet pričujoče analize so podaljšane črke, v epigrafiki običajno označene latinsko kot litterae longae, ki so značilen element epigrafske prakse. Avtorica študije si je postavila za cilj dopolniti hipotezo zakoncev Gordon (Contributions to the Palaeography of Latin Inscriptions, Berkeley, Los Angeles 1957), daIlonga lahko predstavlja tudi kronološki indikator. Gradivo, ki gaje avtorica vzela za bazo svoje študije, predstavlja vzorec 581 napisov iz časovnega razpona od pozne republike do 6. stoletja, od katerih jih je 471 natančno ali približno datiranih, 110 pa jih ni mogoče časovno opredeliti. Vzorec je sestavljen iz napisov z religiozno vsebino, vladarskih, iz napisov senatorskih in ekvestrskih visokih uradnikov, iz napisov vladarjevih nižjih uradnikov in obrtnikov in napisov iz kolumbarijev. Podaljšane črke se lahko pojavijo na začetku, na koncu ali na sredi besede, oz. okrajšane besede ne glede na kronološko razliko. Pojavljajo se predvsem na posvetilih božanstvom in na nagrobnikih in kot kaže, se je običaj prenesel iz privatne sfere v javno. Prvi primer podaljšane črke iz vzorca je datiran v sredo 2. stoletja pr. Kr., kar sovpada s prvim velikim razcvetom epigrafike v mestu Rimu in s tehničnim napredkom v klesanju napisov ter željo mojstrov, da bi iznašli nove tehnike in nove estetske učinke. Pogosta postane raba podaljšanih črk šele v avgustejskem obdobju, ko je mogoče opaziti, da jih mojstri uporabljajo sistematično, ne nazadnje tudi zaradi varčevanja s prostorom, zato so med najpogostejšimi podaljšanimi črkami poleg / longe, kjer prostorski razlog sicer ne igra vloge, ravno T, F in Y, pogosto pa tudi C, predvsem v okrajšavi za konzulsko datacijo, COS, vklesani tako, da je manjši O vklesan v večji C. Črke, ki se podaljšujejo, so tudi S, K, P, R, V in A, vendar so redkejše. Do 4. stoletja po Kr. je podaljšanj med najpogostejšimi podaljšanimi črkami, od tega stoletja dalje pa se v velikem obsegu podaljšujeta tudi črki F in L. Od tega časa dalje postane podaljševanje črk moda, ki začenja preraščati v pravo manijo. Avtorica zaključuje, daje pojav podaljšanih črk v napisu lahko okvirni časovni indikator, natančneje pa njihova uporaba napisa ne more opredeliti. Marjeta ŠAŠEL KOS Kicliurd Petrovszky: Studien zu romischen Bronzegefdfien mit Meisterstempeln. Kolncr Studien zur Archaologie der Ro- mischen Provinzen I. Verlag Maric L. Leidorf, Buch am Erlbach 1993. 411 pagine, 43 tavole, 6 carte. Nel primo volume di una collana (KSARP) dedicata all archcologia dellc provincie e promossa da Thomas Fischer, Petrovszky propone i risultati di un lavoro pluriennale, fondato non solo su accurate ricerche bibliografiche ma anche suH'csamc autopticodi repcrti conservati in numerosi musei, in particolare tedeschi e ungheresi. L'indagine si pone nel solco della tradizione di studi germanico-scandinava sui recipicnti in bronzo, considerati come rivelatori dellc direttrici commerciali e delle modalita di pcnctrazione romane nelle provincie e nei territori della Germania indipendente; in qucst'ambito i vasi firmati dal labbricante, se riconducibili a specifici centri di produzione, conscntono attendibili ricostruzioni storiche. Nel breve capitolo dedicato alia storia delle ricerche sui bolli, dalle illustrazioni settecenteschc dcgli scavi nelle citta vesuviane in poi, apparc chiaro il prcdominio dei ricercatori nordiei, cui solo ncgli ultimi decenni si sono affiancati studiosi di altre nazionalita, in parte sollccitati dai congressi internazionali sui bronzi antichi, che si svolgono dagli anni Settanta con cadenza quasi regolare. Inevitable dunque il confronto con gli illustri predecessori, c in particolare con Eggers, risolto ncll'claborazione di una "nuova" tipologia (Teil 1, pp. 21-138, taw. 1-4), attaa consentire una piii prccisa classificazionc dcgli esemplari e piu puntuali distinzioni cronologiche, e necessariamente corredata delle concordanze con i repertori precedenti. Campiezza degli obiettivi postisi dall'Autore in questa parte del lavoro (per ciascuno dei 66 tipi individuati, definizione morfologica, cronologica, funzionale e dei centri di produzione) ha forse costituito un limite per 1'approfondimento delle indagini, specialmente nella disamina di quella che viene - con felice intuizione - denominata "prima generazione" del vasellame romano in bronzo, cioe la produzione tardorepubblicana: i risultati di una tavola rotonda su questo tema, editi peraltro dopo la consegna per la stampa del testo di Petrovszky, apportano numerose novita, riguardo al periodo e alia distribuzione delle fabbriche, oltre che alia tipologia e alia funzione, di questi recipienti (cfr. La vaisselle tardo-republicaine en bronze. Actes de la table-ronde CNRS organisee a Lattes, 26-28 avril 1990, a c. di M. Feugere, C. Rolley [Dijon 1991]). Le parti 2 e 3 del libro, dedicate al catalogo rispettivamente dei fabbricanti e dei recipienti bol lati, costituiscono un'imprescindibile base di lavoro per ogni futura ricerca sui tema. Per ogni produttore vengono specificati (Teil 2, pp. 139- 183): sede della fabbrica; tipi realizzati; numero, luogo di rinvenimento e caratteristiche tecniche degli esemplari noti; collocazione, forma e lettura del bollo; arco cronologico di produzione. Nel catalogo dei vasi bollati (Teil 3, pp. 185-343), si rileva la volonta di dare ad ogni esemplare una "carta d'identita" il piu possibile completa, comprensiva delle citazioni bibliografiche e con le diverse letture dei bolli proposte dagli studiosi precedenti. In calce al testo, un'articolata serie di indici e tabelle favorisce le ricerche e i riscontri interni. Le tavole, esclusivamente grafiche per contenere i costi di pubblicazione (secondo gli intenti dichiarati da Fischer nella prefazione), comprendono, oltre alia presentazione della tipologia, l'illustrazione di molti dei circa 750 esemplari catalogati (taw. 5-38, con disegni di diversa provenienza), una significativa selezione dei bolli in parte rilevati dall'Autore stesso (taw. 39-43), inline sei carte di diffusione dei prodotti di alcuni fra i piu importanti bronzisti. Si tratta nel complesso di un'opera dalla struttura chiara e ragionata, un punto fermo per le prossime indagini, che potranno apportare nuovi contributi - in particolare sull' individuazione dei centri di fabbricazione, sulla struttura delle botteghe e sullo status sociale dei produttori - se volte alia raccolta e all'analisi delle testimonianze epigrafiche e prosopografiche relative allege/ito coinvolte, come gia awenuto ad esempio per i Cipii e i Trebellii. Margherita BOLLA Sabine Felgenhauer-Schmiedt: Das Kappele ("die Kupile") ob Jadersdorf. Eine spdtantik-fruhmittelalterliche Hdhensiedlung in Oberkdrnten. Aus Forschung und Kunst, Band 27. Verlag des Geschichtsvereines fiir Karnten, Klagenfurt 1993. Najdišče leži v alpskem predgorju, ki terasasto pada v Ziljsko dolino. Ker je predel znan že iz predzgodovinskih obdobij neolitika, bronaste in železne dobe, je zgodovinsko-topografski pregled povsem primeren začetek tega dela. Za rimsko obdobje je značilna gosta poselitev z razpredeno cestno mrežo. Pogoste so najdbe iz prvih treh stoletij po Kr., medtem ko so najdbe iz pozne antike redke. Za to obdobje so znane predvsem višinske utrdbe, tako npr. Gurina in Kapela. Slednjo je kot stalno naseljeno upošteval tudi S. Ciglenečki v istoimenski študiji. V drugem poglavju je avtorica predstavila gradivo arheoloških izkopavanj iz 1. 1980, ko so bile raziskane stanovanjski stavbi, cisterna in spodnja terasa. Najdbe je obdelala glede na najdiščne komplekse po posameznih skupinah. Za vsak skupek najdb daje kratek, pregleden opis predmeta in številko table ali risbe. ki pa pravega kataloga z vsemi podatki žal ne more nadomestiti. Na koncu poglavja poskuša posamezne skupke tudi datirati. Stratigrafija je bila očitna le v dveh prostorih, ki sta pokazala istočasni horizont s plastjo žganine, datiran v konec 6. stol. Ta horizont pa še ne pomeni tudi konca naselbine. Podrobno je obdelala vse keramično in kovinsko gradivo in skušala najti analogno v vzhodnoalpskem in panonskem prostoru. Za nas so posebej dragocene analogije, ki jih je avtorica poiskala na slovenskih poznoantičnih najdiščih Kranju. Ajdni, Hrušici itd. Na enak način obdela v petem poglavju najdbe iz izkopavanja R. Eggerja in slučajne najdbe. Gradivo obsega tudi prazgodo- vinske najdbe iz časa kulture žarnih grobišč in železne dobe. Poleg številnega gradiva iz zgodnjecesarskega obdobja obsegajo izkopavanja tudi številno poznoantično fino in grobo keramiko, steklo, nakit, orodje in orožje, med drugim tudi pozlačeno čelado tipa Baldenheim. V zaključku je strnila spoznanja arheoloških raziskovanj in podatkov iz antične literature, saj je že Vergil omenjal castella norica in tumulis, kar se nanaša na keltske naselbine. Za poznoantično obdobje so pomembni podatki iz Notitie Digni- tatum. Poznoantična naselbina ima elemente, ki kažejo na germanske priseljence v prvi polovici 5. stol., očitni so staroselski elementi, ki jih avtorica prepoznava predvsem na grobi hišni keramiki. Pri arhitekturnih ostankih so očitne tesne vezi z izročilom rimske gradbene tehnike. Intenzivna poselitvena faza je bila v iztekajočem se 5. in 6. stol. V to obdobje sodi lesena in zidana arhitektura, ki se konča verjetno s frankovsko zasedbo vzhodnih Alp, saj je najkasnejši Justinijanov novec iz 1. 541/42. Med drobnim gradivom je očitna družbena diferenciacija, prav tako pa tudi pripadnost k vzhodnogermanski etnični skupini. Nedvomno so ti kraji postali pomembni v pozni antiki zaradi številnih nahajališč železne in svinčeve rude (najdbe žlindre), kar je očitno tudi iz importiranega afriškega in vzhodno- sredozemskega gradiva. Posamezni predmeti dobro izpričujejo prisotnost krščanstva, tako oljenka s križem in okrašeni krožniki, nekatere dele arhitekture pa lahko le domnevno povežejo z verskimi obredi. Naselbina iz tega obdobja je bila požgana, kar avtorica povezuje s frankovskimi osvajanji, ne izvzame pa tudi slovanske naselitve. Vendar seje naselbina ohranila v skromnejšem obsegu še v poznejšem obdobju, kar izpričuje najdba pozlačenega križa iz 8. st. in še kasnejše naselitvene plasti. Avtorica je z natančno obdelavo drobnega gradiva prišla do pomembnih zaključkov. Zal se ni odločila za skupno podrobno študijo vsega gradiva, temveč za obdelavo po posameznih poglavjih, tako daje bralec prisiljen večkrat zapovrstjo brati iste utemeljitve in razpredanja, kajti gradivo iz vseh treh izvorov (izkopavanja iz I. 1980, stara izkopavanja R. Eggerja in slučajne najdbe) seveda kaže enotno sliko. Bilo bi delu v prid, če bi se avtorica izognila nepotrebnemu ponavljanju istih analiz. Pri obdelavi keramike seje naslonila predvsem na (samo delno publicirane) raziskave H. Rodriguez, M. Mackensena in madžarske objave. Haycsa upošteva le pri tipologiji, docela pa izpušča tudi temeljna dela za pozno antiko, kot so Atlante delle forme ceramiche ter Societa Romana ed Impero Tardo- antico, npr. Anselmino, l.e lucerne tardoantiche, produzione c cronologia, 227- 240, in številne angleške in italijanske novejše raziskave. Posledica tega je poskus razložiti nekatere oblike in okras s stališča alpsko-panonskega prostora, medtem ko je že na prvi pogled očiten vpliv delavnic afriške sigilate in mediteranskega kroga. Enako nastanejo težave pri opisovanju prepoznavnih nadregionalnih oblik, kjer je nujna uporaba angleških terminov in seveda potrebna velika mera previdnosti pri identifikaciji oblike in namembnosti (npr. pri opisu posameznih poznih oblik amfor). Prav tako se pri analizah kovinskega gradiva avtorica omejuje le na poznavanje najpo- membnejših raziskav nemško-avstrijskega kroga, pa tudi teli ne upošteva povsem dosledno, saj pri obravnavi poljedelskega orodja opazimo, daje prezrla temeljno objavo Pohanka,D/e eisernen Agrargerate der Romischen Kaiserzeit in Osterreich, BAR Int. ser. 298, 1986. Delu niso v prid slabe fotografije in res neustrezne risbe (kovinsko gradivo je največkrat brez profilov). Pogrešamo katalog najdb in zagotovo bi se našel kakšen boljši zemljevid. Kljub (morda začetniškim) nerodnostim, ki bi se jim ob dobrem strokovnem in tehničnem svetovanju dalo gladko izogniti, delo prinaša dober vpogled v arheološke raziskave poznoan- tičnega najdišča Kapela. Posebej dragoceni so avtoričini zgodovinski zaključki, ki so nastali pri podrobnem obravnavanju gradiva. Kljub očitku, daje krog uporabljene literature preozek, naj omenimo tudi relativno dobro poznavanje slovenskih in madžarskih objav. Vere na VIDR1H PERKO Ernst Kiinzl: Die Alamannenbeute aus dem Rhein bei Neupotz. Plunderungsgut aus dem romischen Gallien. Romisch-Germa- nisehes Zentralmuseum Mainz, Monographien 34/1-4. Mainz 1993. La seconda meta del III secolo d.C. e uno dei periodi piu drammatici per le province del Limes renano, sconvolte dagli spostamenti delle popolazioni germaniche. E' nota, per coloro che studiano 1'artigianato romano in bronzo e in argento, 1'importanza dei tesori e dei ripostigli che segnano, lungo la sponda occidentale del Reno, le successive incursioni degli Alamanni. Presso 1'odierno villaggio di Neupotz, nella Gertnania Superior tra Mogontiacum e Argenlorale, in un'antica ansa del Reno attualmente insabbiata e trasformata in un piccolo bacino lacustre, vennero dragati nel 1967 e tra il 1980 e il 1983 p i u di 1000 recipienti e oggetti di bronzo, ferro e argento. Di questo ritrovamento, gia noto attraverso la suggestiva esposizione nel Museo di Rheinzabern, esce adesso un'accurata ed esaustiva pubblicazione, in quattro volumi (testo e commento critico, catalogo e tipologia, piu due volumi di tavole) a cura di Ernst Kiinzl. LAutore, validamente affiancato da un competentc gruppo di collaboratori, dcdica un'ampia analisi alle circostanze del ritrovamento - del quale, pur se avvenuto in tempi successivi, č dimostrata l'omogeneit& - e illustra puntualmente tutte lc classi di oggetti, compresi quelli di tipo piu utilitaristieo, legati alia presenza di carri e imbarcazioni fluviali. Abbiamo infatti a che fare con un ingente bottino di vasellamc e oggetti metallici, razziato in Gallia dagli Alamanni e da questi perso nel Reno sulla via del ritorno, sotto I'incalzarc dell'offensiva romana promossa dall'Imperatore Probo tra il 277 e il 278 d.C. E' interessante a questo proposito il rinvenimento di oggetti piu antichi - armi celtiche, due spade c una punta di lancia, una situla in lamina di tipo renano e un'oinochoe in bronzo di produzione greca - e di suppellettile cultualc, che presuppongono il saccheggio di necropoli e di santuari. Notevole la presenza di vasellamc di bronzo da mensa e da cucina, che offre una preziosa documcntazione sulla suppellettile in uso e in circolazione nel III secolo: sono documentate quasi tutte le categoric di recipienti prodotti tra il II e il 111 secolo nelle province gallo-romane dcll'lmpero, dei quali viene proposto un inquadramento completo, con evidenze di cronologia e diffusione. Lodevole I'iniziativa di riprodurre anchc le fotografie dei confronti, che facilitano la Icttura e offrono ulteriori spunti di riflessione. Di questi recipienti, a tutt'oggi considerati prettamente "provinciali", mi preme sottolineare la presenza anclie in Italia, nel "vuoto" che segue la catastrofe di Pompei e le poche, ma