2
Srečni ljudje
'^^ansko leto sern vam pripovedoval o d o b r i h ^lfcS^ ljudeh, in sicer zato, da bi se od njih učili, kako rŽŠ$> morate tudi vi biti dobri, prav blagega in ple-menitega srca. Letos pa vam bom pripovedoval o srečnih ljudeh, pa zopet zato, da bi jih posne-mali ter se naučili, kaj morate tudi vi storiti, če hočete dospeti do sreče. Prepričali se boste zlasti te-le resnice, da: kdor h o č e biti srečen, si mora pridobi ti in ohraniti zadovolj-nost srca. Zadovoljnost srca si pa morejo v po-polni meri pridobiti le oni, ki zvesto izpolnjujejo voljo božjo.'
1. Prva dva srečna.
Popolno srečo, kakor je ljubi Bog prvotno na-menil vsem Ijudem, sta uživala le samo Adam in Eva, dokler sta bila nedolžna. V raju je sijalo še solnce sreče v popolni žarnosti, po grehu pa so ga človeštvu jele zagrinjati mračne megle in temni oblaki bridkosti in težav.
Popolnoma srečna sta bila Adam in Eva zato, ker jima ni nobena reč nasprotovala, nobena reč jima kalila jasne sreče; pač pa je^vse pospeševalo njuno zadovoljnost in radost.
Le pomislite, kako srečni bi že mi bili, ko bi nam ne bilo treba trpeti nič hudega, četudi bi ne imeli nič posebno dobrega. Pa zdaj ni na svetu nikogar, ki ne bi moral trpeti nič žalega, nič neprijetnega. Vseh nadlog, ki zdaj stiskajo človeški rod, vam seveda ne morem našteti. Opozorim naj vas le na najhujše in najnavadnejše stiske in težave. Koliko nadležnosti ima človek že sam s seboj! Tlačijo ga mnogo-vrstne telesne in dušne bolezni in slabosti; nadlegu-jejo ga mučne skrbi, huda nagnjenja itd. Koliko brid-kosti mu napravljajo nezgode v naravi, koliko grenkosti mu nakopavajo  zlobni  ljudje  itd.
1 Kdor se hoče tega natančaeje prepričati, naj pazno čita knjigo: ,,Osmero blagrov ali nauk srečnega življenja." Spisal Anton Kržič.
3
Vseh takih in enakih težav nista poznala Adam in Eva.
Vedno sta bila zdrava na duši in na telesu! Ko-lika sreča je povedana v teh kratkih besedah. Saj še zdaj, ko voščimo srečo prijateljem in znancem, ne vemo želeti nič boljšega, nego ljubo zdravje. In kako neprecenljivo je blaženstvo zdravega in nepopače-nega duha: nikoli nobene nepovoljnosti v mislih in željah, nobencga očitka glede na preteklost, nobene skrbi glede na priliodnosl, nobenih dvomov in težkoč v spoznavanju, nobenc zoprnosti v čuvstvih . . . Tudi narava jima ni prizadevala nikakršnih nadležnosti; rože za nju niso imele zbodičastega trnja, rastline ne škodljivega strupa, zverine nikakršne upornosti. .. Hudournih neviht ni bilo, da bi uničevale polje in nasade; ni jima bila nadležna in škodljiva vročina in mraz . . .
Pa naši prvi starši niso bili le prosti vseh nadlog in bolečin, marvcč so imeli tudi na razpolago vse pri-jetnosti, kakršnih so si le požcleli. »Vse, kar ima na-rava najprijetnejšega, kar imajo letni časi najmikav-nejšega, lepotije neba, bogastva zemlje, bistre vode, travniki, gozdovi, hribi, planjave in doline, milobno obzorje, čarobni razgledi... vse, vse je bilo tu zdru-ženo in urejeno z božjo umetnostjo v zabavo člo-veku.« Družbe prijateljev in znancev sicer nista imela, a je tudi nista pogrešala, saj jima je bilo vse stvarstvo družabno in prijazno. Rekla sta tičku: zapoj, in tiček je pel. Poklicala sta leva, in mogočni lev se je približal kot jagnje krotak, dal se jc božati, a je tudi točno izpolnil, kar sta mu velela ,..
Kaj naj pa šele rečem o njuni nadnaravni sreči, ki jo je čutilo njuno detinsko nedolžno srce, za vse dobro tako vneto in vzprejemljivo, ko je Bog sam po očetovsko z njima govoril in jima odpiral vedno nove zaklade svetega spoznanja in svetih radosti!
Le za eno nesrečo ve zgodovina, ki ju je slednjič zadela, pa seveda za seboj pritegnila morje nesreč. Ta nesreča, ali pravzaprav: meja med srečo in ne-srečo — se imenuje g r e h. Greh je ukončal raj na zemlji in ga nadomestil s tužno »puščavo«.
l*
^^^rra^iSTesrece, ki sta jo uživala Adam in Eva v raju pred grehotn, seveda zdaj ne more doseči noben zemljan, pač pa se bliža tej rajski sreči vsakdo tembolj, čimbolj sc ogiblje greha in skrbi za pošteno in nedolžno življenje, kakor zagotavlja pesnik v besedah:
'                             Zemlja cvetna je dolina                            ___
njemu, ki živeti zna.                               ^H
In v resnem opominu:
Nespametno ljudstvo, čemu je tvoj  stok ?                   un
Na delo! Ne drži mi križema rok!                        '^H
Povrni se samo v prvotnost nazaj                         .^H
in našlo povsodi prvotni boš raj!                          ^H
2. Marija, presvcta Devica.                 ^l
Še srečnejša kot Eva v prvotni nedolžnosti, je bila Marija, prečista Devica.
Morda se vam bo čudna zdela ta moja trditev, ker veste, da je morala Marija silno veliko trpeti, da se časti tudi z bridkostnim naslovom ->Žalostna Mati božja« in »Kraljica mučencev«. Toda ne smete mis-liti, da je človek le takrat srečen, kadar mu gre vse po volji, ko se obrača vse po njegovih željah. Taka sreča je bila v raju. Pa so jo zapravili naši prvi starši. Zdaj je stališče naše sreče tukaj na zemlji vse dru-gačno. Nekaj natn je še ostalo iz raja Nekoliko veselih ur ima vsak človek na svetu, da ne pozabimo one rajske sreče, ki jo je bil predobrotni Oče nebeški prvotno namenil vsem ljudem, a nam jo je izpodrinil greh, pa da tembolj hrepenimo po oni sreči, ki nas po kratkem zemeljskem bivanju čaka v nebeški slavi. Nastala je pa zdaj še nova podlaga naši sreči: iolažba, junaška potrpežljivost in vdanost v voljo božjo, morda bi smeli reči: sreča v nesreči. In zarja te nove sreče je Marija, brezmadežna Devica. Po pravici se imenuje »začetek našega vesclja«. Poudarjati bi tu smeli besedico ^našega«, namreč ne r a j s k e g a, ki zdaj ni več mogoče, marveč onega veselja, ki se more doseči tudi v našem času, v naših okoliščinah.   Seveda se
Marija imenuje začetek ali vzrok našega veselja zato, ker je Mati Jezusa Kristusa, ki nam je s svojim božjim naukom in odrešenjem pokazal in omogočil pot do pravcga veselja, do prave sreče; vendar pa tudi zato, ker je bila sama najsrečnejša izmed vseh Ijudi na zemlji in nam je zvesta voditeljica do prave sreče.
Najsrečnejša pa je, ker se je z vsem srcem vese-lila srečnih dogodkov in okoliščin, pa tudi v hudih dneh, v mračnih urah ni izgubila poguma, potrpež-Ijivosti — tolažbe. Torcj je bila srečna v veselju in žalosti.
Veselih trenotkov pa ni bilo malo v Marijinem življenju. Ker je bila brez madeža izvirnega greha spočeta in tudi sama ni storila nikdar nobenega greha, marveč se odlikovala v vseh čednostih, zato je bilo v njenem presvetem srcu še premnogo radosti iz raja, kakršnih ni občutil noben drug človek. Kako rajsko cvetna so bila njena mladostna leta v templju; koliko nadzemeljskega veselja ji je podajala po-božna molitev, sveta pesem! Vse pa seveda presega sreča, da je bila M a t i b o ž j a ! Ako je bila že za Adama in Evo v raju to največja sreča, ker je Bog občeval z njima, kaj naj rečemo šele o Marijini sreči, ko je bila s Sinom božjim v tako tesni zvezi, da ga je smela imenovati svojega Sina, mu izkazovati vso materinsko ljubezen, pa tudi uživati vso srečo nje-gove sinovske hvaležnosti. . . v njegovi sladki družbi živeti tako dolgo vrsto let! Sicer imamo zapisano le enkrat v sv. pismu, da je vzkipelo njeno Srce v vese-lem spevu: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh s e v e s e 1 i v Bogu, mojem Zveličarju!« Toda enaka hvaležnost za rajsko srečo svctih radosti je gotovo neštevilnokrat odmevala iz njenega brez-madežnega Srca.
Marijine sreče pa, kakor smo že omenili, ni zmanjševalo njeno trpljenje, marveč jo je še neiz-merno povekševalo. Seveda je čutila grenkobo trp-ljenja tudi Marija, pač še bolj kot vsakdo drugi; toda to grenkost je osladila junaška vdanost v voljo božjo. Njeno sveto geslo je bilo v veselju in žalosti: »Fiat —
zgodi se mi po tvoji besedi!« Če ji je Bog poslal veselje, ga je zahvaljevala, če ji je pa odmeril trp-ljenje in bolečine, je bila tudi zadovoljna, saj je vedela, v koliko srečo bo vsemu svetu njeno in nje-nega Sina trpljenje. Zadovoljnost je pa le druga beseda za srečo.
In ravno ta prevzvišena čednost: mučeniško-junaška potrpežljivost, sveta zadovoljnost v največ-jem trpljenju je višek Marijinega veličastva. Lepota zvezd se pokaže šele na nočnem nebu, vrlina člo-veškega značaja pa v noči trpljenja. Kajne, za koliko bi se tudi vam Marija zdela manj veličastna, ko bi ne bila Mati žalosti — Mater dolorosa —- ko bi bili njeni dnevi pretekli v sami radosti, brez trpljenja.
V tem je še najbolj Marija podobna svojemu bož-jemu Sinu, ki si je — dasi kralj nebes in zemlje — na zemlji prostovoljno izbral življenje v najpreprostejših, najtežavnejših in najneprijetnejših okoliščinah ter slednjič radovoljno do dna izpraznil prcbridki kelih trpljenja. In tako je postala blažena hišica v Naza-retu, kjer je živela najsvetejša, pa tudi najsrcčnejša družina, šola srečnega življenja. Zapomnimo si tudi mi poglavitni nauk te rajske šole: Hvaležno spre-jemajmo vsako veselje, ki nam ga naklanja najboljši Oče nebeški; potrpimo pa tudi junaško, če nas za-dene kaj hudega. »Zgodi se volja božja!« to bodi tudi nam vodilo vse dni našega življenja.