R Z I S KI
Leto II (1995) št. 8
FEBRUAR 1995
Cena 30.- SIT
TU VODNIK
LETOŠNJI
KULTURNI
PRAZNiK
Za osamosvojitev Slovenije imajo velike zasluge slovenski kulturni delavci. Prav ti so najbolj občutili in zaznavali vse omejevanje pravic našemu narodu. Nekdaj so to počenjali mogočni tujci s severa in zahoda, še pred nedavnim pa sorodniki z juga. Slovenski kulturniki so tudi pripomogli, da smo Slovenci dobili svoj kulturni dan - 8. februar in ga uvrstili med državne praznike in dela proste dni.
Sedaj, ko imamo vso zakonsko podlago za dostojno obeležje tega dne pa smo spoznali, da ni več tiste prave volje, da bi ga dostojno proslavili in s tem potrdili svojo kulturno in državotvorno naravnanost. Z letošnjo osrednjo proslavo v Ljubljani poznavalci sploh niso zadovoljni. Pravijo, da je bila to najslabša prireditev v zadnjih letih in 146-letnica našega slavljenega Prešernovega dne je tako doživela zaznaven zdrs, ki ga bomo pomnili ali bolje - bil naj bi nam bodica za osveščenje.
Kako pa v Tržiču? Osrednja prireditev je bila združena s tržiško predstavitvijo pevskih skupin pod imenom Tržič poje ’95. Letos ni bilo tujega gosta za slavnostnega govorca. To sta opravila slavnostni govornik Jernej Kosmač - poznani tržiški mojster domače obrti in novi župan Pavel Rupar. Jernej Kosmač je nakazal svoje poglede na umetnost in vizijo kulturnega praznika, v nagovoru pa je dal župan vedeti, kaj naj bi občani izboljšali v zvezi s kulturo obnašanja.
Uredništvo
ZA UČINKOVITO IN VARČNO OBČINSKO UPRAVO
Tržiški občinski svet je v četrtek, 9. februarja zasedal na svoji 3. seji in obravnaval sledeče zadeve:
■	Delovanje občine zaenkrat ureja le začasni statutarni akt - do sprejetja statuta, saj so v parlamentu predložene nekatere spremembe zakona o lokalni samoupravi, ki naj bi razjasnile status župana in občinskega sveta.
•	Zupan Pavel Rupar bo v času svojega mandata opravljal svojo funkcijo župana poklicno, višina osebnega dohodka pa znaša cca 150.000 SIT neto.
•	Diplomirana pravnica Alenka Kavčič (sicer stanujoča v Radovljici) je bila imenovana za v.d. predstojnico oddelka za pravne in administrativne zadeve.
•	Sistemizacijo občinske uprave, ki opredeljuje število zaposlenih in njihovo delovno področje, je občinski svet prenesel na naslednjo sejo.
•	Sprejet je bil predlog za delno povrnitev stroškov volilne kampanije kandidatom za župana in političnim strankam, tako da je občinski svet za te namene dodelil sredstva iz proračuna.
•	Pihalni orkester Tržič, bo sodeloval na prireditvi v Bruchsalu v Nemčiji - na občinski svet je naslovil prošnjo za sofinanciranje. Ob tem je v razpravi na pobudo svetnika Vita Primožiča prišlo do stališča, da naj se oblikuje javni razpis za zbiranje programov tržiških kulturnih skupin in društev.
•	Predloge za člane nadzornega odbora bo sprejemal občinski tajnik do 20. februarja 1995.
•	Predlog za dotacijo političnih strank je bil odložen do sprejetja proračuna za leto 1995.
■	Odloženo je bilo tudi sklepanje o organiziranju enot civilne zaščite in imenovanje poveljnikov enot in štabov.
•	Podano je bilo tudi poročilo o stanju problema glede odlagališča odpadkov in o projektu srednje šole v Tržiču.
Kako skrbimo za svojo kulturno dediščino? - Mallyeva hiša
V	tej številki TRŽIŠKIH RAZGLEDOV namenjamo nekaj več prostora problematiki Kovorja. V ta kraj se sedaj usmerjajo pogledi tudi iz sosednjih občin. Predvsem bivša radovljiška občina je zamudila možnost, da bi že v “boljših časih” problematiko svoje deponije odpadkov uredila. Sedaj pa so njihove nove občine, ki tega nimajo urejenega, v zadregi. Namen uredništva pa je tudi seznanjanje bralcev in občanov s kraji v naši občini, s celotno problematiko v kraju in z življenjem ljudi.
PORTREF I3ANAŠ NJE GA ROVO RJA
Krajevna skupnost Kovor šteje približno 1435 prebivalcev. V zadnjih desetletjih se tod pojavljajo nova naselja in tudi v starih naseljih se je marsikaj dogradilo. Številčno stanje prebivalcev se je posebno v zadnjih dvajsetih letih naglo povečevalo. To pa na račun številnih priseljencev iz drugih krajev. Število prebivalcev pa še vedno narašča in v desetletju se že lahko zgodi, da bo tod živelo že 2000 ljudi. Kovor je danes privlačen kraj z lepo lego in ugodno klimo. Zato se od tod redkokdo odseli, veliko pa se jih priseli.
V	Kovorju so aktivni prebivalci večinoma delavci in uslužbenci, ki so zaposleni v Tržiču, Kranju, Ljubljani in drugih bližnjih krajih. V kraju se je povečalo tudi število visokoizobraženih ljudi in strokovnjakov raznih poklicev. Obrtnikov in tistih, ki so zaposleni doma v obrtnih poklicih, je že kar okoli 110. Prevladujejo obrtniki lesne, ključavničarske, mehanične in drugih strok. S statusom kmeta je le še okoli 2 % prebivalcev, polkmetov pa je še okoli 3 %. Razvoj kmetijstva zadržuje razparceliranost površin. Kot prevladujoča kmetijska panoga izstopa živinoreja. Turistično kraj ni razvit. Sedaj sta tod le en bife in ena gostilna. V Kovorju imajo 4-razredno osnovno šolo. Oblik kulturnega delovanja je največ v delovanju pevskih skupin, ki so se razvile iz okvira cerkvenega pevskega zbora in tako premorejo kvintet bratov Zupan, skupino PUERI CANTORUM in dekliško pevsko skupino ROSA. V Kovorju imajo sicer sodoben gasilski dom, primernih športnih objektov in objektov za splošne kulturne potrebe pa še nimajo.
Uredništvo
KAJ SMO IMELI KOV CA RJ ANI NEKOČ IN KAJ I IVI ZN IVI C) DAN ES
Stara vasica Kovor, ki leži ob vznožju Karavank na prehodu alpskega sveta v ravninski del savske doline, izvira še iz časov pred naseljevanjem Slovanov. S svojim imenom govori o težkem zaviranju koles vozov, ko so vozarji potovali tod preko globoko vrezane struge potoka. Kolavor oziroma Kovovor je postal Kovor. Že v antični dobi je vodila skozi naš kraj pomembna pot preko Karavank in še danes je tako. Okoli Kovorja so zrasle še druge manjše vasice in zaselki, ki se zlivajo v neko kovorsko celoto - skupnost, kjer vzajemno krojimo svoje življenske interese.
Nekoč so imeli Kovorjani kulturni dom, pred njim igrišče in prostor za družabna srečanja, veselice. Kulturno so lahko izpopolnjevali svoj življenski ritem. Takorekoč od nekdaj so imeli svojo cerkev, ki jih je duhovno združevala, zadovoljevala in vzgajala v krščanski veri, jim dajala tolažbo in moč v težavah in v vseh apokaliptičnih grozotah ter krepila njihovo slogo za skupno preživetje. Tudi šola že dolgo stoji, tod so bile že od nekdaj tudi trgovine in gostilne. Ljudje so živeli večinoma relativno mirno in utečeno življenje.
Moderna ali natančneje rečeno - atomska doba je prinesla prva večja razhajanja skupnosti, zlasti druga svetovna vojna in posledice žal še danes doživljamo. Televizija in avtomobilizem, kot najizrazitejša rezultata modernih _ tehnologij, sta povzročila, da smo se ljudje začeli vse bolj zapirati vase in med štiri stene; petje na vasi je prešlo, otroške igre po vaških poteh in gmajnah so prešle, tisto značilno in enotno dihanje skupnosti je počasi začelo umirati.
Moderna doba je prinesla tudi pojem “ekologija”, ki ga stari Kovorjani niso poznali. Vsak posameznik ali organizirana skupnost je reševala probleme življenskega cikla sama. Kar naenkrat pa smo se znašli v problemu odpadkov kot stranskega produkta novih tehnologij ali kot rezultat novih življenskih razmer prebivalcev. Tako kot so svetovna mesta doživela ekološki in prometni infarkt, je v zadnjih letih v malem to doživel tudi Kovor. Odpadki so se začeli stekati v naš kraj, urbanistična pozidava je povečala naseljenost za trikrat, promet na posameznih mestih pa se je povečal celo stokratno. Na tak udar modernizma se tako ožja kot širša politična skupnost ne odziva pravočasno, niti strokovno primerno.
Politična in strokovna odločitev reševanja ekološkega problema odpadka kot antidobrine življenske reprodukcije je bila in to ne le pri nas, da se konglomerat vseh ostankov, odpadkov, izmečkov in strupov, skratka varnih in nevarnih snovi odlaga v okolje, v naravo iz katere istočasno črpamo vse vire našega življenja. Zadovoljili smo se s tem, da smo izbrali deponijo, ki je “varno mesto” za ta namen.
No, da bi bila mera še bolj polna, odlagamo raznorazne odpadke neposredno pred vodne vire pitne vode, kot je primer smetišče nad žegnanim studencem, nekdanje zajetje vode na Vaškem, višje in nižje ležeči gozdovi so obremenjeni z odpadnimi kanticami od olja, goriva in sličnim kar tja ne spada.
Tako občina Tržič kot država Slovenija nista doslej v ekologiji prispevali pravzaprav nič. Državni aparat veselo zbira in požira davke, ki si jih je znal z zakoni predpisati, ali pa bomo naslednje stoletje ekološko preživeli, pa mu očitno ni mar. Če smo znali življenske dobrine proizvesti, moramo znati tudi stranski produkt-antidobrino reciklirati. Z določenim namenskim prelivanjem sredstev iz davkov je potrebno finansirati in stimulirati ločeno zbiranje in ločeno reciklažo odpadkov, ki so nevarni okolju, kot to delajo v kulturno naprednejših deželah (Avstrija, Nemčija). Deponije, kakršne so danes, bi morale v nekaj letih izginiti.
Poleg deponije je v Kovorju problem tudi gostota prometa na cesti okoli vasi, to je od “Jurčka” do odcepa na “Iženkovo” kot se je reklo včasih. Zaradi novega naselja na Iženkovem je komaj primerna za dovoz do hiš ob njej. Že število osebnih avtomobilov je včasih tolikšno, da na najožjih delih ustvarijo pravo prometno zagato. Uporabljajo jo celo kamioni kasonarji in kombiji, ki dovažajo blago v novo trgovino v Stegnah. Krožna pot je pač enostavnejša kot obračanje na prostoru pred trgovino, ki ga skoraj ni. Če pa je cesta prazna, pa šoferji brezobzirno povečajo hitrost in pri tem ne pomislijo, da so hišni pragi skoraj na cesti in je nevarnost zelo velika zlasti za otroke in starejše ljudi. Ta cesta se uradno imenuje “Cesta na Hudo”, kar pa nikakor ni primerno, saj imamo novo široko cesto od “Mokra” do “Korošca”, ki je za smer Hudo veliko primernejša.
Ta odsek ceste je sicer le en primer. Slično stanje je tudi od “Vetra” do “Trdina”, kjer bi bila razširitev ceste nujna. Prometni režim v našem kraju bi morali reševati globalno na celotnem področju kraja.
Naj na koncu preskočim preostale probleme kot so kanalizacija, električni vodi, telefonski vodi in drugo in povem le še to, da je želja večine krajanov, da bi bil Kovor lep, čist in prijazen, opazen tudi mimoidočim. Želimo bolj izpostaviti našo cerkev sv. Janeza Krstnika. Gospod župnik je vložil veliko truda in z našo pomočjo je olepšal notranjost cerkve. Radi bi imeli tudi lepo zunanjost in jo osvetlili z reflektorji kot so to naredili v večini drugih krajev v naši, morda razvitejši okolici.
Stanislav Pesjak, Kovor IT r< ž / š /< I
Razgledi
LOKALNI ČASOPIS ZA TRŽIŠKO OBČINO
GORENJSKA DEPONIJA ODPADKOV?
NE, HVALA!
Dirka za iskanjem lokacije nove gorenjske deponije se nadaljuje. Komaj so se krajani Ljubna in Brezij v radovljiški občini izrekli proti njej, že se je glavnina dogajanja prenesla na tržiško stran. Kot najbolj verjetna se omenja dosedanja lokacija Komunalne deponije Tržič v Kovorju, oziroma v njeni neposredni okolici.
Zakaj smo krajani Kovorja proti gradnji regijske deponije v naši krajevni skupnosti:
1.	Zaradi slabih izkušenj iz preteklosti. Kljub velikim obljubam ob pričetku obratovanja sedanje občinske deponije v, sredini sedemdesetih let, je ta še vedno neurejena in slabo vzdrževana.
2.	Zaradi dosedanjega arogantnega obnašanja nekaterih najbolj odgovornih. Ne glede na proteste krajanov pa tudi zakonske omejitve, so se na deponijo nenadzorovano dovažali tudi posebni odpadki. Pripeljani so bili od drugod, čeravno je lokacija namenjena izključno občinskim potrebam. Z nestrokovnim pristopom je že bila povzročena določena ekološka škoda, katere dokončne posledice bodo opazne šele v prihodnjih letih.
3.	Obstaja bojazen, da se tudi v prihodnje razmere ne bodo bistveno spremenile, saj z odpadki še vedno upravljajo ljudje, ki so se v preteklosti izkazali za neodgovorne gospodaije.
4.	Z izgradnjo regijske deponije bi se celokupna količina odpadkov povečala 10 do 15 krat. Sorazmerno temu bi se povečala tudi obremenjenost okolja, predvsem zraka in vode. Dosedanja tehnika namreč ne pozna enostavnih in učinkovitih postopkov razstrupljanja nastalih stranskih razpadnih produktov, oziroma so ti postopki zelo dragi, da se jih izgibajo celo v gospodarsko razvitih zahodnih državah.
5.	Zaradi dovoza odpadkov bi se močno povečal tudi promet. To bi dodatno otežilo razmere ob upoštevanju dejstva, da je pretežni del voznega parka že zastarel in ne ustreza novim predpisom za varen transport. Veliko tovora se še vedno prevaža v odprtih kontejnerjih ali celo v traktorskih prikolicah, tako da med potjo prihaja do nekontroliranega razsutja.
6.	Dosedanja lokacija ne ustreza novim ekološkim standardom. Deponija se gradi predvsem za potrebe bodočnosti. Zato je pri izbiri njene lokacije potrebno upoštevati merila, ki bodo veljala v prihodnosti, oziroma tista, ki so že uveljavljena v razvitih zahodnih državah. Ta med drugim predvidevajo, da naj bo deponija oddaljena od prvega naselja vsaj 3 km. Po najnovejših ugotovitvah so šele na taki oddaljenosti negativni vplivi na okolje omejeni do te mere, da zagotavljajo normalne pogoje za življenje.
Pogled na deponijo odpadkov
7.	Z morebitno gradnjo nove deponije se bo kvaliteta življenja v soseski bistveno poslabšala. Pri tem ne smemo upoštevati samo neposrednih vplivov, za katere so že pri sedanji deponiji več kot očitni, npr. poslabšanje kvalitete agrarnih zemljišč in s tem povezane kmetijske pridelave. Bistven je psihološki vidik. Zaradi predsodkov bližine deponije se bo zmanjšala atraktivnost bivanja v kraju, kar bo poleg negativnih učinkov na počutje ljudi, v končni fazi imelo tudi negativen vpliv na tržno vrednost zemljišč in ostalih nepremičnin v neposredni okolici.
8.	Predvidena nova deponija ne bo rešila vprašanja industrijskih odpadkov. Vsaj tretjino gorenjskih odpadkov predstavljajo odpadne snovi iz industrije. Nekaj teh spada celo v skupino posebnih odpadkov, kateri zaradi negativnih vplivov na okolje zahtevajo poseben način obdelave. Ti v bodoče ne bi smeli imeti mesta na deponiji komunalnih odpadkov. Ker pa do sedaj še nimamo ustreznih obratov za predelavo (reciklažo), niti ustreznih prostorov za skladiščenje, obstaja velika verjetnost, da jih bo tudi v bodoče vsaj nekaj končalo med komunalnimi odpadki. V nasprotnem primeru bo potrebno zapreti cele tovarne, kar pa bi bila ob upoštevanju vseh ostalih dejavnikov gotovo najslabša rešitev.
9.	S ponujeno lokacijo regijske deponije občina Tržič, razen velikih problemov, ne bo pridobila ničesar. Ekologija je še relativno mlada in nedorečena znanost. Trenutno še ne omogoča varnega in cenenega deponiranja odpadkov. Pri obravnavanju problematike odpadkov bi bilo potrebno upoštevati tudi druge možne rešitve (sežig, piroliza, redukcijski razklop itd.), s katerimi v svetu dosegajo boljše rezultate in v marsičem predstavljajo prednost pred klasičnim načinom odlaganja odpadkov. Ekoloških objektov namreč ni potrebno samo dograditi, pač pa tudi vzdrževati, kajti šele s tem je mogoče zagotoviti ustrezno varnost. Za dosego tega cilja pa so potrebna velika sredstva, s čimer bi bilo potrebno ceno smetarine povečati za desetkrat. Za obubožano slovensko družbo bi bil to vsekakor prevelik zalogaj, ki bi poleg dolgoročnih problemov imel tudi kratkoročne posledice, povečano inflacijo. Zaradi trenutnih razmer se bodo iskale kompromisne, polovične rešitve, predvsem
na račun varovanja okolja, ko bo pretežni del razgradnje odpadkov, tako kot danes, prepuščen naravi. V takem primeru se postavlja upravičeno vprašanje ali ni pet manjših občinskih deponij manjše zlo za okolje kot ena velika, kjer bodo zaradi visoke koncentracije odpadkov na enem mestu ogroženi naravni postopki njihove razgraditve.
Zaključek
Brez dvoma se bomo reševanja problematike odpadkov v prihodnje morali lotiti veliko bolj odgovorno kot smo to delali doslej. Na koncu koncev so to tudi naši odpadki, odpadki industrije, kmetijstva, turizma in drugih dejavnosti, s katerimi si služimo kruh in od katerih je odvisen obstoj naše civilizacije. Vendar pa bomo s hitrimi nepremišljenimi akcijami lahko napravili več škode kot koristi.
Med številnimi omejitvami bodo še relativno največjo prepreko predstavljali problemi zagotovitve finančnih sredstev. Na splošno so ekološke investicije zelo drage, kratkoročno gledano brez koristi, saj pridejo do izraza šele v obdobju nekaj let ali celo desetletij. Trenutno glede ekološke varnosti za razvitimi že zaostajamo za 20 do 30 let. Tudi na zahodu do današnje stopnje razvoja niso prišli čez noč. Resda so na marsikaterem področju morali orati ledino, toda zavedajmo se, da ob bistveno boljših ekonomskih pogojih od naših. Sprijazniti se bomo morali z dejstvom, da nižji življenski standard nujno pomeni tudi nižjo stopnjo ekološke varnosti.
Tržičani svojo deponijo odpadkov imamo, kakršnakoli že je. Z malo dobre volje, boljšim nadzorom in urejenostjo, zniževanjem količine odpadkov na račun ločenega zbiranja in reciklaže je tudi ob omejenih sredstvih razmere na njej mogoče bistveno izboljšati. Trenutne prostorske zmogljivosti zadoščajo še za nekaj desetletij obratovanja, zato nam prebivalci sosednjih občin lahko v marsičem zavidajo. Vendar pa bi bile tudi pri njih razmere bistveno drugačne, če bi se odgovorni problema odpadkov lotili pravočasno. Tako pa so se znašli v brezizhodni situaciji. Kakšna bo cena za zamujene priložnosti, ne ve nihče. Ve se
EDINO TO, KDO JIH BO MORAL PORAVNATI.
Janez Valjavec, Kovor
NAROČILNICA Tržiški razgledi
Ime in priimek: .......................
Naslov: ................Telefon: ......
Naročam..izvod(ov) mesečnika TRŽIŠKI RAZGLEDI,
ki ga želim prejemati - po pošti / - po raznašalcu. Kraj in datum: .........Podpis: .......
MED PRIMERNIMI GOSPODARSKIMI DEJAVNOSTMI X/ KOVORJU JE VRTNARSTVO
V Kovorju in okolici je kar precej kmetijskih površin primernih za vrtnarstvo. Ugodna je predvsem sončna lega in sorazmerno mila klima ter dejstvo, da vetrovi s severnih gora tod že nimajo tolikšne moči. Naravne možnosti za vrtnarstvo so izkoristili nekateri domačini, ki so primerno uredili in pripravili svoje odprte in pokrite površine za to dejavnost. Med strokovnjake te panoge spada tudi Milan Valjavec, stanujoč v Kovorju 70, kjer je uredil vrt okoli svoje hiše v lep in sodoben vrtnarski obrat. Milan Valjevec nudi svojim odjemalcem: v spomladanskem programu - sadike za zelenjavo, sadike za balkonsko cvetje, grobove, vrtne gredice. V jeseni pa aranžmane in cvetje za 1. november, od krizanteme velikocvetnice, pajke in marjetice. V Radovljici pa ima cvetličarno, ki je odprta v delavnikih od 8. do 19. ure, kjer nudi sobne lončnice, rezano cvetje vseh vrst, aranžmane za različne prilike kot so poroke, prvo obhajilo, žalne primere in podobno.
Vrtnarstvo in vrtnar Milan Valjavec
ÜNLAJS ZINLAJNTEC FRANC KOLMAN
je bil rojen 26. 9. 1910 pri sv. Neži, kot se je takrat reklo vasici Brezje pri Tržiču. Ustvaril si je družino s petimi otroki na Visočah, kjer še danes živi. Vse življenje je trdo delal v tovarni “Peko”, da pa si je življenje olepšal in obogatil, se je ukvarjal ž glasbo. Najprej se je učil violino. Z železno voljo in velikim veseljem do glasbe si je utiral pot do organista. Pri tem mu je veliko pomagal organist v Kovorju, g. Franc Zupan. Ker ni bilo finančnih sredstev za nabavo instrumenta, si je v začetku pomagal tako, da je poiskal zavrženo klaviaturo in na njej dnevno vadil, da si je razgibaval prste in se učil novih melodij.
Zaslužni organist iz
Leš -Franc Kolman
Neki predstojnik je pripomnil, da s tega nič ne bo, da je to prazna slama, toda France se ni dal, ampak je še bolj vztrajal in počasi so bili rezultati tu. Postal je organist v Lešah. Toda začela se je druga svetovna vojna. Kot veliko Slovencev je bil tudi on mobiliziran v NOB. Kot partizan je bil pretežno na Primorskem. Ob koncu vojne je bil v bitki za Trst težko ranjen v dlani obeh rok. Pogled na njegove roke je bil osupljiv, vse je bilo razmesarjeno in potrgano. Zdravniki so z operacijo pri svečah uspeli zvezati dlani skupaj. Po opravljeni operaciji je na vsaki roki manjkal en prst, kar je velika izguba za vsakega človeka, za organista pa že veliko večja. Bil je ves potrt, misleč, da je ves njegov napor in vložen trud v glasbo zastonj.
Njegova jeklena volja in pokončnost mu nista dali, da ne bi ponovno poskusil, kljub taki poškodbi. V začetku je bilo zelo težko, vendar je z voljo tudi to težavo premagal. Po vojni je bilo organistov zelo malo in je zato vskočil povsod, kjer so ga prosili, predvsem pa v Kovorju, Križah, na Brezjah pri Mariji pomagaj. Kolikokrat se je zgodilo, da je orglal pri maši v Ležah, nato pa peš po bližnjici skozi Stražnik v Kovor in še v Križe. Pri tem ni nikoli postavljal pogojev. Velikokrat je prišel orglat tudi brezplačno, velikokrat pa je bilo komaj za tako dolgo pot, ki je bila mnogokrat mokra, blatna, snežena, mrzla. Samo on in tisti, ki je nad nami, vesta, koliko odrekanj in žrtev je bilo potrebno, da je zadostil vsem potrebam organista, a nikoli s slabo voljo. Njegova želja, polepšati cerkveno bogoslužje, je bila veliko večja, kot pa materialne dobrine. Za tako delo pa nobeno plačilo ne odtehta. V najtežjih povojnih letih je odigral zelo pomembno plemenito vlogo organista. Bili so težki časi, v službi je bil dostikrat klican na zagovor, češ naj ne opravlja organistovske službe. Pritisk nanj je bil tako velik, da je moral včasih marsikoga povprašati “ali si ti mogoče prelival kri za svobodo naše domovine?”. Šele po takem vpražanju je imel nekaj časa mir.
Zveza kulturnih organizacij mu je pred kratkim podelila Kurnikovo priznanje za življenjsko delo, ki ga opravlja že 60 let, z zelo veliko vnemo. Kljub starosti je njegov spomin še zelo svež in je zelo dober in zanimiv sogovornik, skratka prijeten človek. Naj mu bo dano še dolgo življenje.
Dani Zupan
ponatis
KNJIOK
V četrtek, dne 9. februarja smo v tržiški knjižnici dr. Toneta Pretnarja doživeli nov prijeten večer. Predstavljen je bil namreč ponatis Kraglove knjige Zgodovinski drobci župnije Tržič. Dobra je bila obrazložitev knjižno-zgodovinskega dela, ki je izšlo ob 100-letnici tržiške farne cerkve v letu 1936. Ponatis pa je pred kratkim oskrbela Knjižnica. Prijetni so bili glasbeni vložki, ki sta jih podala harmonikar Vital Ahačič in tenorist Milan Genorio, prav tako pa nas je prijetno presenetila pesem prigodnica z osebno recitacijo dr. Marije Kalan - Bocakove, ki jo je sestavila pred leti za srečanje znank - Tržičank in obiskovalk takratne osnovne šole v letih 1932-1936 v Tržiču, torej kot spomin na tista mlada leta. Prisluhnimo!
SREČANJE
dr. Marija Kalan - Bocak
Pozdravljen, dober dan Tržiški kot, kjer naš je rod v domači hiši ozkih ulic, v zgornjem, spodnjem koncu, za vodo’!
Pri farni cerkvi pod goro’
pa snivajo med spomeniki nam dragi davnih dni.
Vsak praznik lučka zagori v njihov spomin in sveže so cvetice, ko pride sonce iznad Kokovnice.
Otroštvo -ples metuljev v tem našem rojstnem kraju!
Mladosti svet,
kot v večno zelenečem gaju:
na Kovarjev,
pri Svetem Jožefu,
na Pirmancah,
na “čislu”
ali Zalem Rovtu,
na drsališču.
Ljudska šola v “gasi”, hiša prve učenosti, če tudi s temnimi hodniki a spoštovanimi vodniki nam zasejala je kreposti; zahvaljeni učitelji te šole davne, da zdaj poti so naše ravne v zastrupljenem svetu.
Slovesno še odmevajo zvonovi, ko v poravnani vrsti s procesijo smo na pomlad korakale po beli cesti, kot v pravljici na grad.
In prvi sneg oznanil je najlepši praznik Nikolaja; trdno’ smo verovale, da prihaja z’ raja.
Na sejmu sredi trga oči strmele poželjivo so dolge ure v množico miklavžev in igrač.
Doma pa borno le darilo otroke je razveselilo.
K polnočnici po škripajočem snegu, ko so migljale svetle zvezde,
smo se vspenjale po bregu v cerkev čudovito razsvetljeno in z jaslicami okrašeno.
Bila’ je lepa noč -vonjava se kadila je z orglami spojila v skrivnostno pesem “sveta noč ...”
In, trije kralji so gredoč
k Tekcu - živim jaslicam za Virjem, prihajali k nam domov, pojoč:
“Mi smo prišli kralji trije,
Gašper, Miha, Boltežar...”
A zdaj nam daje moč spomin na rodni kraj.
Prelestna doživetja se ne vrnejo nazaj; a, vendar,
ko smo skupaj zbrane in se celijo nam rane, četudi osivele, zapojmo na ves glas:
“V tržiškem kotu bil je naš najlepši čas!”
Fotoreportaža: Tržič poje ’94“
Dekliški sekstet iz Borovelj
Kvartet iz Loma
Cerkveni pevski zbor IGNACIJ HLADNIK IKič
Komorni zbor PEKO
Dekliška skupina ROSA
Kvintet BRATOV ZUPAN
6.	MESTO ANDREJE GRAŠIČ NA SVETOVNEM PRVENSTVU
Andreja Grašič se vzpenja v sam svetovni vrh svoje športne panoge - biatlona.
Tako je pred kratkim dosegla v svetovnem pokalu enkrat deveto mesto na 15 km in celo prvo mesto v evropskem pokalu. Na svetovnem prvenstvu v biatlonu v Italiji pa je na daljši progi osvojila 18. mesto, na šprinterski progi pa je izvrstno presenetila s 6. mestom, ki ga je osvojila kljub dvem zgrešenim strelom. Iskreno čestitamo!
KONCERT LUMNA
Združenje prijateljev umetnosti LUMEN je ponovno predstavil mlade talente v soboto 18. februarja v dvorani sv. Jožefa v Tržiču. Predstavile so se čembalistka Irena Kolar, Špela Knoll in Maja Osojnik s kljunasto flavto, sopranistki Barbara Tišler in Helena Mavrič ter kvintet kljunastih flavt Camerata camiola.
OKROGLA MIZA ŽENSKE ZVEZE TRŽIČ
Slovenska ženska zveza je priredila v četrtek, 16.2. v Križah okroglo mizo na temo SKRB ZA DRUŽINO IN NAROD v okviru prizadevanj za podaljšanje porodniškega dopusta. Gost večera je bil dr. Hubert Požarnik, ki ima bogate strokovne izkušnje s področja, ki zadeva zdravstveno - psihično podobo Slovencev. Okrogla miza, ki je imela namen podpreti prizadevanja za podaljšanje porodniškega dopusta, je privabila veliko obiskovalk in obiskovalcev, je lepo uspela.
STARI TRŽIČ SE OBNAVLJA
“Maževo” hišo na Cerkveni ulici v Tržiču so v dveh dneh podrli. Že dalj časa zapuščeno hišo je namreč odkupil podjeten sosed Kurnik Aleš, ki bo na tem mestu gradil novo stavbo, v kateri bo večino prostorov namenil za prodajalno, v nadstropju pa za bivalne prostore. Pri tem pohvale vrednem dejanju mu želimo veliko posnemalcev.
OBNOVA MOSTU V DOVŽANOVI SOTESKI
Republika Slovenija je iz proračuna za preteklo leto namenila 6 milj. tolarjev za urejanje Dovžanove soteske. Odbor se je odločil, da z delom teh sredstev obnovi most na Jame. Vendar pa ta obnova še ni dokončana, zato se mimoidoči in krajani sprašujejo, kaj se zatika pri delu. Nekateri očitki lete na Zavod za varovanje naravne in kulturne dediščine, ki mu neki detajli ne gredo od rok. Kakorkoli, pristojni naj bodo odločnejši oziroma takšni kot so napovedovali.
FEJST FANT V PODLJUBELJU
Kulturno umetniško društvo - igralska skupina iz Podljubelja je pripravila komedijo Fejst fant, ki te dni gostuje po domačem in okoliških odrih.
GOR IN DOL PO PVAC
Zveza kulturnih organizacij Tržič in Radio Tržič sta priredila v petek, 24. februarja 1995 revijo narodnozabavnih ansamblov v kinodvorani v Tržiču. Na nekdanje družabno življenje sta obujala spomine Draga Koren in Mato Mežek. Vstopnice za prireditev - Gor in dol po pvac - so bile razprodane.
TRIM LIGA V ODBOJKI
V Tržiču je v zadnjem času ’odbojka šport, ki ga igra kar veliko Tržičanov, verjetno zato, ker je to lep šport brez grobosti. Že kar precej let organizira občinska športna zveza trim ligo, v kateri kar nekaj ekip iz leta v leto napreduje. Sodelovalo je 16 ekip, ki so bile razdeljene v dve skupini in so igrale po sistemu vsak z vsakim. Najboljše štiri ekipe iz obeh skupin so se pomerile še med sabo, na koncu pa so se najboljši pomerili na zaključnem tekmovanju. V play-offu je prvo mesto osvojila ekipa PRO SPORT, drugo mesto je zasedla ekipa ZUPANI, na tretje mesto pa se je uvrstila ekipa KAČE	Tomaž Zupan
Drugouvrščena ekipa - ZUPANI.
7’ jR Ž I Š £C I
RAZO L. E O I
Tržiške razglede izdaja OO SKD Tržič. Ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Evgenij Vauavec. Naslov uredništva: Uredništvo Tržiških razgledov, Trg svobode 18,	64290 Tržič. Telefon uredništva:
064/53 051, int. 34. Cena številke 30,00 SIT. Računalniški prelom: Astrum d.o.o., Tržič • Tisk: Tiskarstvo ozar. Tržič. Naklada 2.000 izvodov.