Časopis s podobami za slovensko mladino.
S ppilogo ,,/Vngel©ek". Štev. 4.	V Ljubljani, dné 1. aprila 1907.	Leto XXXVII.
Velikonočno cvetje.
Na mladih gredicah natrgal Sokolov.
1.
Tam na cvetočih so južnih vrtovih zlate oranže čez noč dozorele, in iz nebes je čez mlade gredice tiho prišetala — Velika noč.
Zlate oranže so k zemlji nagnile svoje nebeške darove, k njim pristopila trgat sadove v krilu je cvetnem — Velika noč.
Zdaj pa po zemlji širni in dolgi roma delivka pomladnih oranž; v selo in mesto, v gore in dole nosi bogate južne darove — Velika noč . . .
Pozdravljena stotisočkrat, nevestica — Velika noč!
Nad ramami peroti dve, da lahko vzplavaš v sveti raj, če kličejo nebeščani : „nazaj, nazaj!"
na licih cvete rdeči mak, na ustnah spi nasmeh sladak.
O ne ! Pri nas ostani večni čas — stotisočkrat pozdravljena
nevestica — Velika noči
2.
V laseh žari ti venček zlat, v očeh blesti nedolžni raj,
O, še dedku srebrolaščku lica so zardela,
in v očeh vzplamtel je plamen, da še nikdar takó.
O, še babici je vzcvetel okrog usten smeh, in čez čelo vzplaval dan je solnčnozlat in lep, da še nikdar takó.
O, še ateju in mamki lica niso resna več: sama radost, nič skrbi, smeh samó in nič solzic, da še nikdar takó . . .
Da še nikdar takó
bilà ni lepa Velika noč -
stavim vinčka bokal!
♦
4,
V poljih trobentice trobijo zlate,
ker je nedelja — vstajenja dan.
V brdih in tratah zvončki cingljajo, ker je nedelja - vstajenja dan.
V svetih nebesih
cingljajo in trobijo angelci božji,
ker je nedelja — vstajenja dan.
Da še* nikdar tako bila ni lepa Velika noč — stavim vinčka bokal!
5.
Ko bi znal pisati zkte pismenke; ko bi znal bajiti zkte besede ; ko bi znal slikati sličice zlate, vendar ne mogel bi nikdar naslikati svete Velike noči.
Pojdite, deca, v sveta nebesa k angelcem v vas: angelci pišejo zlate pismenke'^; angelci bajijo zlate besede ; angelci slikajo sličice zlate :
angelci bodo vam v srca zapisali sveto Veliko noč . . . .
Med gorami.
Povest dveh sirot. — Spisal Ivan Črsnik. (Konec.)
IV.
el teden je ležal Janko med življenjem in smrtjo. Čez dan je kukalo v temačno sobo nagajivo solnce; po noči je radovedno gledala z bledim sijem luna na posteljo, kier je trpel mladi bolnik. Neprestano ga je kuhala vročina; v nezavesti je bledel čudne stvari. Na rokah in nogah ie bil luido pobit; v plohi se je bil pa še nevarno prehladil.
Zdravnik je prišel parkrat iz doline. Izčistil mu je rane, jih povezal s svežimi belimi rutami in ukazal mir.
Tiho je bilo navadno okrog bolnika, tiho kot v grobu. Le zdajinzdaj je skrbno pokukala teta Mina skozi vrata in vprašala deda, kako je z Jankom.
»Zdaj spi. Le tiho bodi!«
Mina je zaprla nalahno duri, ded je pa ostal sam poleg postelje, bedel tudi ponoči, če je bilo treba, in mislil veliko. Ded Andrej je sploh veliko mislil; včasih prav otročje stvari, včasih se je pa česa spomnil. Tedaj se je globlje zamislil, naslonil gl^vo med dlani in gledal v tla.
Tisto popoldne je bil sam doma; drugi so šli na delo. Lep majniški dan je bil. Nad vsemi gorami in dolinicami je plaval mir, in tisti mir je odseval celo v sobo. Le zdajinzdaj je zafrčala muha preko stropa in se ustavila na oknu. Droben pajek je predel nemoten svoje svilene niti in se sukal s tankimi nogami gorindol kot predrzen paglavec po nevarni strmini. Pozorni solnčni praški s.o plesali po svetih podobah, ki so visele po stenah, stare in že skoro trhle.
Janko se je prebudil iz težkega spanja in je poprosil vode. Ded je je vlil iz velikega vrča v majhen kozarec in mu. ga nagnil k suhim ustnam.	• .
»Padam, padam, Minka! Ali ne vidiš pečine, ali je ne vidiš? Drži me. drži!«
Tako je bledel nekaj časa, nato pa zopet zaspal.
Ded je malce dremal. Bela brada mu je klonila na prsi. Mislil je tedaj na svoja mlada leta, ko je skakal okrog babice in je poslušal njen čebljajoči glas. Pravila mu je pravljice, poznal je vse junake v njih in se navduševal zanje. Najbolj so mu ugajali oni, ki so se borili za domovino in za vero. Takrat je tudi on sklepal, da pojde v boj in se bo bojeval, ko doraste. Pripravljen je bil, da prelije zadnjo kapljo krvi, da stre sovražnika v prah. In zdaj so mu prišle zopet na um tiste pravljice in oni junaki. Mislil je nanje in je bil radostnega srca.
Hvalil je Boga, da je rojen daleč od mesta med gorami kjer prebiva še zdrav, neustrašen rod.
Pogledal je na Janka in si želel, da bi ozdravel kaj skoro ter gnaE čredo na pašo. Vzraste fant jn bo krepak, kot je bil on, in bo vesel svoje moči. Porabi jo v prid Bogu in ljudem.
Tako je večkrat sedel ded in mislil in premišljal. Zvečer so pa prišli domov gospodar Janez in teta Mina ter dekla Neža. Nevoljen je bil Janez, in dekla je mrmrala nad porednim paglavcem.
»Nepridiprav bo vse življenje, saj pravim.«
»Naučim ga ponižnosti, če ozdravi, da me bo pomnil.«
»Ali ne govorita o ničemer drugem kot samo o tem?« vpraša ogorčeno ded. »Fant se gotovo poboljša, če mu ljubi Bog da zdravje.«
»Saj nič ne rečem. Zdaj je revež, ali ozdravi naj mi in naredi še kako nerodnost, potem mu prerahl:am kosti, da si ne bo upàl nikoli več-To pravim!«
»Ne bodi no tak, Janez!«
»Mina, ti ne veš, kako je treba vzgajati.«
»Ti pa znaš to bolje,« se je,norčeval ded.
Janko se je pa tedaj oglasil v sobi, in Mina je hitela k njemu. Včasih: je stopil tudi stric Janez k njemu in mu obrisal potno čelo.
»Revež mnogo trpi in tako mlad je še!«
» * *
Obiskoval je Janka tudi gospod župnik. Župnikovi obiski so mu: bili prav posebno ljubi, pa tudi koristni, ker stari izkušenj gospod je pač dobro vedel, kakšne hrane potrebuje taka ovčica. Prijazno je pa tudi vselej nagovarjal dobrega deda.
»Ali je kaj boljši?« je vprašal tuinsem deda, ko se je poslavljal od bolnika.
»Bo že Bog dal. ,Nekaj je nekaj, nič ni nič,' je rekel medved kosmatinec, ko je pojedel mravljo.«
»Vi ste še vedno stara grča.«
Smehljal se m® je in ga prijazno gledal.
»Hvala Bogu, še zmirom lahko jem. Vreme imamo lepo, kaj ne» gospod župnik.«
Tako je šel pogovor naprej o tem in onem. Janko je posluša! in mislil.
Obiskala pa je Janka tudi Minka. Tako pod noč je nekoč bilo. Solnce je ravno pošiljalo zadnje žarke v slovo čarovitim hribom. Vse barve so se zlivale v mogočen rdečkast sij.
Ko je zvedela, da še ni Janko skoro nič boljši, ji je bilo hudo, in: dve solzi sta ji pritekli iz globoko vdrtih oči. Takrat je bilo tudi dedu težko.
»Zakaj jočeš, deklica?«
»Ded Andrej, bila sem na božji poti minulo nedeljo, zaradi Janka sem šla s stricem Markom. In sv. Jeronim mi je prikimal, da Janko» ozdravi.«
L)ed je molčal in se je zamislil nekam daleč. Minka se je pa spomnila tiste božje poti. Spomnila se je, kako je več časa hrepenela po cerkvi, po molitvi tam gori. Čuvaj Marko je ni hotel precej vzeti s seboj. Ko je pa le prosila, je privolil.
Tako je torej šla na božjo pot k sv. Jeronimu, šla je prosit, da bi ozdravel Janko. In sveti Jeronim je pokimal. Dobro je videla.
Ona je bila trudna in vroča. V cerkvi je bilo pa primeroma hladno. Zdrknila je na kolena in začela goreče moliti. Vso mašo je molila, le zdajinzdaj jo je posilila velika trudnost, da je zaprla nehote oči in za hip zaspala. In zdelo se ji je, da ji je zdai namignil sveti Jeronim z oltarja.
»Ozdravel bo, gotovo ozdravi.« Prebudila se je in zopet molila. •Čutila je pa grozno utrujenost, in zahotelo se ji je, da bi legla in na veke zaspala. Nekaj težkega ji je ležalo na duši. Srce ji je močno bilo, in glava ji je bila vroča. Zopet ie zadremala in zopet je namignil z glavo sveti Jeronim:
»Janko ozdravi, a ti umrješ, ko pride jesen v deželo.«
Prebudila se ie in se ustrašila. A naenkrat je izginil strah, ko se je spomnila svoje matere.
»K nji pojdem in k ljubemu Bogu. Če ni drugače, pa umrem.«
Molila je ves čas goreče. Marko jo je včasih pogledal in se čudil.
Ko sta se vračala, mu je pripomnila:
»Stric Marko, malo sem se prehladila.«
Iako je mislila Minka in ji je bilo hudo, da še ni skoro prav nič ozdravel Janko.
»A, ded, Janko gotovo ozdravi, saj mi je namignil sveti Jeronim. Ded, jaz bom pa umrla. Tudi to mi je naznanil sveti Jeronim. To jesen umrem.«
»Pojdi, pojdi in ne govori neumno!«
»Boste videli.«
Tako je govorila in je odšla.
»Bog mu daj skoro zdravje!« je pristavila in izginila.
* * *
Ko se je Janko zavedel, je bil sam v sobi. Nekaj lahkega ie bilo v njegovi duši. Skočil bi najrajši s postelje in zavriskal. Pa so bile še bolne roke in noge in celo telo je bilo še bolno.
Začel je tedaj misliti, zakaj da leži na postelji. Zunaj je lep dan, božje solnce kuka z vso mogočnostjo in zvedavostjo na zemljo. Nad gorami se podijo orli, in postovke si iščejo plena.
Spomnil se je, da je pasel na Gorščicah. Pooblačilo se je nebo, in Minka je rekla, da bo treba gnati domov. Zagledal ie rože na pečini in splezal je ponje. Odsvetovala mu ie Minka, a on je ni slušal. No, in potem ie padel. Več se ni spominjal.--
To je vse minilo, minilo je tudi tisto žalostno življenje, ki leži na pol v pozabljivosti.
Na steni je visela podoba Matere božje. Ozrl se je nanjo in utrnila se mu je solza v očeh. Ni storil obljube, ali dozorel je v njegovi duši sklep: »Ne bom več tak. Če so drugi lahko pridni in pametni, zakaj bi jaz ne bil?«
Prišel je v sobo ded Andrej in je bil vesel. Govoril mu je in razlagal, kako je bil hudo bolan.
»Ded, zdaj bom pa priden. Gotovo bom, boste videli.«
In ded mu je povedal priliko o izgubljenem sinu, ki se je napotil v daljne, tuje dežele, kjer je zapravil vs.e svoje premoženje. Pravil mu je, kako se je pokoril in stradal, preden se ie vrnil k svojemu očetu. Pripovedoval mu je tudi o Jezusu, ki je tako ljubil otroke.
Obiskala ga je tuinsem tudi Minka in je bila vesela.
»Saj sem vedela. Sveti Jeronim mi je namignil.«
Teta Mina je bila tudi vesela, in stric Janez, še celo Neža je tisti večer jedla z večjo slastjo.
* * *
Ded Andrej je sedel pred kočo ob zahajajočem solncu. Gledal ie na gore, gledal je na hiše, ki so se šopirile v dolinici.
Izginjalo je polagoma solnce.
»Tako zatone meni življenje,« si je mislil. In spet mu je stopila pred oči vsa prelestna preteklost, lepa, brezskrbna mladost in delavna moška doba. Vrstile so s.e slike kot ponosnemu kralju, ki je izgubil kraljestvo v starosti in zdaj žaluje ob obali nemirnega razburkanega morja, po katerem mora pripluti čolnič, da ga prepelje v srečnejše življenje.
Dedu se je storilo milo in dve solzi sta mu polzeli po licih.
Stopil je tedaj iz hiše Janko in sedel poleg njega.
»Zdaj sem vesel, ded.«
»Hvala Bogu, zdrav si že. Prihodnji teden lahko ženeš past.«
»Komaj čakam.«
»Priden bodi, Janko!«
»Saj bom, da boste vs.i zadovoljni.«
Mrak je legal na gore, zvonovi so se jeli oglašati po dolinah. Njih glasovi so pluli v mogočnih odmevih čez gozdove. Na zapadu so prepregali vse obzorje sivi oblaki.
Doli pod hišo na starem hrastu je zakrakal vran.
V.
Prišlo je jutro. Tam izza gora se je prikazalo lepo in svetlo. Zamahnilo ie z dolgimi perotnicami čez zemljo in nasulo cvetja po polju. Koderkoli je šlo, je vstajalo veselje.
Minka je molila jutranjo molitev in gnala na pašo. Bila je slabot-nejša kot doslej; telo ji je opešalo, moči so jo popuščale, na obrazu je ležal bolesten izraz.
Po gozdu so šla goveda v senci smrek in jelk. Bingljali so zvonci in odmevali po dolinicah.
Prikukalo je solnce izza gora in prešinilo s skrivnostno močjo vso zeleno zemljo.
Šla je Minka tedaj uprav mimo kapelice in se je prekrižala. Spomnila se je pripovedke o grofu in medvedu, ki ga je napadel. Obšel jo je za hip strah.
Kraj poti je ležal trhel javor. Podrla ga je bila burja, ko je piskala v hrupnih zimskih nočeh. Smrt ie stopila nanj in ga glodala.
»Tako segnijem tudi jaz. Gotovo pride žena z mrzlimi rokami. Ležala bom v globoki jami. Vse bo tiho naokrog, le cvetice bodo sklanjale nad menoj drobne glavice. Čez leto dni bo moj grob pozabljen, kakor grob sii ote, ki je umrla v tujini.«
Tako je mislila in je pogledala po gozdu, kjer je klilo samo življenje.-Veter je pihljal in ji donašal na uho speve ptičev in šelestenje orjaških vrhov.
Pogledala je Minka proti nebu, ki je ležalo nad njo mogočno, čisto in veličastno. Zaželela je, da bi umrla v taki pomladi in prišla v nebesa kot pobožna Marica, o kateri ji je govorila majka v prvih dneh zorne mladosti: Pripovedovala ji je o beli liliji. Tako lepa je bila tista povest, da jo je hranila vedno v srcu.
Šla je naprej za kravami in mislila na lepoto v večnosti.
Tam kraj gozda je pasel Janko. Ustavila se je ondi in se razveselila.
Sedla sta drug poleg drugega in se pogovarjala o preteklosti.
»Janko, jeseni umrem. Saj sem ti že pravila. Sveti Jeronim mi je namignil. — Ali kaj moliš za mrtve starše?«
»Molim, Minka. Večkrat mislim na očeta, in mi je hudo. Umreti pa ne smeš. Kajne, da ne boš.«
»Kakor je božja volja!«
Tako sta sedela v zeleni travi. Gledala sta v nebo; na obrazih se jima je bralo, da molita tiho, globoko molitev — ona ovenela, upadlih, suhih lic, a milobnih oči s čarobnim bleskom otroške nedolžnosti; on zdrav, rdeč, kipeč v veselju in zadovoljnosti, kakor po hudem viharju pomirjena trata v poletni jasnosti.
Po gorah so peli pastirji, čuli so se zvonci, šla je skrivnostna pesem po naravi in zadovoljila vsa srca, posebno pa preprosta srca gorskih pastirjev. Tako se je nadaljevalo enakomerno tja do jeseni.
Nekega jesenskega dne pa ni bilo Minke. Janko se je čutil žalostnega in osamljenega.
Zaveli so tedaj prvi mrzli vetrovi preko poljan . . .
VI.
Priveli so mrzli vetrovi in stresali ponosno drevje po gozdu. Solnce je imelo le malo moči; bila je pozna jesen.
Minka je lazila okrog oglov in se solnčila ter mislila na preteklost, na pomlad. Takrat je pela kukavica v gozdu, in ona je gonila na pašo. Klečala je večkrat ob kapelici in molila za mater in očeta, pa seveda tudi zase, da bi mogla vedno pridna biti.
Tiste dni so jo moči še bolj zapuščale, in lica so bolj upadla. Legla . je in ni več vstala.
Čuvaj Marko in žena sta ji stregla, kolikor je dopuščal čas. Živino je pasel Janko in ko je odpravil čredo, se je pogovarjal z Minko; toda umeti je ni mogel. Pravila mu je o nebu in o angelih, ki jih vidi v sanjah. Bila je že pri svoji materi in se veselila v njenem objemu.
Večerni žarki so padali v sobo in odsevali po Čedni mizi in stolih ter čarobno razsvetlili podobo žalostne Matere božje, ki je visela na steni.
Ozrla se je Minka na podobo, in v srcu ji je postalo laglje. Videla je žalost, neizmerno trpljenje, ki je odsevalo Mariji z obličja; videla je črno haljo, uvele, suhe roke in pogled obrnjen proti nebu. Angel je plaval t, višav s trnjevo krono v rokah. Veličasten je bil njegov obraz in miren ...
„Tako pride angel in me pokliče."
Spomnila se je tedaj prvih dni svoje neprijetne mladosti. Mislila je na mater, ki je toliko trpela in umrla v bedi in pomanjkanju. Na smrtni postelji je ležala, se vzdignila v zadnjem hipu in položila roko na njeno glavo.
„Idi, hčerka, in si poišči drugo Mater, ki te ne zapusti nikoli."
Dobila je Mater, ki jo je čuvala vse dni. —
Minilo je tisto težko življenje, vse slabo je minilo, zdaj se odpre lepa, svetla bodočnost — prekrasna pomlad, ki ne bode nikdar prenehala.
V takih trenutkih so se ovijali okrog Minke ubrani glasovi. Še je bila lepota zunaj v gozdu in gorah. Kot prelestno žuborenje potoka se ji je zdelo vse prijetno. Lahno čuvstvo jo je objemalo, kot bi kdo drgnil z lokom ob gosli in bi ji donele opojne simfonije na uho.
Zatisnila je za trenutek oči. In zdelo se ji je, da se pelje po široki reki v tuje neznane kraje. Sanja polje na desni in levi ; gozd sanja in zmiguje s kosmato zeleno streho, livade sanjajo, hribi in dolinice. Luna se ' pripelje na nebo in pridruži migljajočim zvezdam. Valovi pluskajo in dežela se prikazuje.
Prebudi se in si zmene oči z uvelo roko.
Včasih pa so jo v spanju nadlegovale hude sanje. Vzdihovala je in odganjala pošasti. Mučila jo je mora, grbasta starka kratkih rok in nog, a dolgih krempljastih prstov. Oči so ji pa gledale ognjeno in hudobno, kot bi jo hotele prebosti. Pri vznožju je stala pošast — pol človek, pol volk, s krvavimi očmi in kosmato brado, da je izpreletala Minko groza. Trudila se je in odganjala pošasti, vzdihovala je in jokala.
Vsa preplašena se zbudi. Vedela je sicer, da so bile le sanje, a vendar jo je zelo vznemirjalo. Potožila je gospodu župniku, ko jo je prišel zopet obiskat. S solznimi očmi ga je zahvaljevala, ker jo je tako lepo pripravil
za poslednjo pot. Kar nič se ni bala smrti.
*
* *
Obiskala sta jo ded Andrej in Janko neke nedelje popoldne, ko so veli že strupeni vetrovi in ni bilo več mogoče goniti na pašo.
„Ali ti je kaj boljše, Minka?" jo vprašal Janko tako iz navade.
„Kmalu mi bo popolnoma dobro. Saj sem ti pravila. Sveti Jeronim mi je namignil takrat. Ali si že gledal rožo jeseni? Mrzle sape pripihajo in omamijo cvetje. Roža pogleda proti nebu. Kako hvaležen je tisti pogled! Kolikokrat jo je poljubilo zlato solnce s toplimi žarki; koliko toplih dihov je velo mimò nje, kolikokrat je padal rodovitni dež na njeno čašo in pojil prst, iz katere je vzklila?
Kmalu pojdem. A me ni strah. Smrt je strašna, a obenem tudi mojstersko ■delo večne ljubezni. Gospod nam je pripravil presrečno pomoč za odhod v sv. Popotnici."
„Ne govori preveč, otrok!" jo pokara ded in ji popravi odejo, ki je legla na tla.
„Ne bojte se zame! Janka imejte radi, ded!"
„Saj ga imam. Zdaj je priden. Ves drugačen je, odkar je bil bolan."
„Ali boš res umrla, Minka?"
Sedel je tik postelje na staro Škrinjo in zajokal.
„Ti ne smeš umreti, ker si tako dobra. Tvoj nauk in zgled me je predrugačil."
„Naj se zgodi božja volja! Janko, bodi priden in ostani stanoviten v svojih dobrih sklepih!"
„Praviš, da ti smrt trka na vrata," pripomni ded. „Zdi se mi, da tudi jaz čujem njene klice: ,Pridi, pridi!' Starec sem in težko butaro nosijo pleča."
„Bog vam daj še dolgo življenje, ded!"
Večer je priplaval in razgrnil svoja krila čez zemljo.
Ded in Janko sta se poslovila.
„Ded, vsaj vi ne umrite, da ne bo pusto na zemlji kot v zapuščenem gozdu! Molil bom za vaše zdravje in vedno bom priden."
„Le prosi Boga, ki je tako dober. Poglej zdaj po dolini! Dviga se rjav dim proti nebu in meša se z ljudskim znojem Lepo je tam doli, pa ne zamenjam te stare koče z graščino, ki sloni tam ob vznožju gore. Tu sem rojen, vzgojen, tu umrem."
Minka je tedaj zaspala.
Ko se je prebudila, je stal poleg nje Marko. Divji izraz v obličju se je omilil, in deklica se mu je smilfla.
„Ali ti je hudo?"
„Prav dobro mi je. Ne skrbite, stric!"
Odšel je, da ni videl njene tuge.
Pred Minko je pa vzrastla tedaj bela lilija in je kipela proti nebu. In njene misli so rastle z njo.
Prišla je noč, trudna in onemogla, in jo vzela v naročje. Zaprla je trepalnice. Dvakrat je noč zamahnila s težkimi perotimi, in bilo je vse tiho. Lepo je umrla sirota! Saj je bila dobro pripravljena!
Janko je dolgo žaloval zanjo. Šel je nekoč in vsadil cvetice na njen grob in molil tam dolgo.
To je bilo spomladi, ko je zopet ozelenel gozd, in je pela v njem kukavica. Takrat je bilo zopet prijazno kot nekdaj. Priden je bil, da sp ga imeli vsi radi, posebno ded.
„Ali vam nisem pravil? Fant je vreden zlata."
„Res!" je pritrdila teta Mina
„Hvala Bogu, uredil sem ga," je odgovoril Janez.
Ni grče tako trde, da bi se ne dala izrezljati in izlikati za kaj prida.
Ob vodi.
oda še za čevelj ni dobra ! To se dostikrat sliši, akoravno bi nam vedel povedati vsak čevljarček, da ni mogoče popraviti starega škrpeta, če se prej ne namoči, in tudi novih podplatov ni mogoče pribiti, ako jih prej ne omehča voda.
Če torej niti pri Čevlju ne velja ta pregovor, kakoli še pri drugih rečeh? Voda je velika dobrota iz rok Stvarnikovih. Le malce pomislimo!
Lačen si, pa prosiš mater kruha. Če si marljiv in ubogljiv, ti odrežejo radi lep kos. Zahvališ se materi, in prav je, da se zahvališ. Pomislil pa nisi pri tem, da bi moral biti hvaležen tudi Bogu, ki je ustvaril vodo, ker brez vode bi ti mati ne mogli rezati kruha.
Saj veš, odkod je kruh ? Jeseni so vsejali oče zlato pšenico v zemljo. Toda bilo je treba dežja, da je vzkalila ; dežja, da je rastla in dorastla. Ali ne veš, kako je venela in se sušila, ko mesec dni ni bilo dežja? In ko so jo poželi in omlatili, so nesli zrnje v mlin. Tam je pa voda gnala mlinska kolesa in mlinske kamene, da so štrli zrnje v moko. In ko je bila moka že doma, mati niso mogli speči kruha brez vode. Tudi žgancev bi ti ne mogli skuhati brez vode, še krompirja v oblicah ne.
Če si se natepel kruha, si včasih žejen. Kako se ti prileže kozarec vode! Kako bi bil potrt, ko bi ne bilo vode! Morda misliš, da bi se pa z mlekom posladkal? Težko! Ko bi ne bilo vode, bi ne rastla travica. In kravica brez travice tudi ne daje mleka. Pa tudi vina bi ne bilo brez vode. In nobene druge pijače.
Glej, kako umazan si, v obrazu črn kot kovač! Še za med ljudi nisi, kajli še le za v cerkev ! Pa nimaš raditega nič skrbi. Stopiš k potoku, pomočiš parkrat roke v vodo, potegneš parkrat po obrazu, pa si bel in rdečkast kot jablanov cvet. Ne vem, kaj bi bilo z umazanci, ko bi ne bilo vode? Hodili bi menda do smrti sajasti kot kovači in dimnikarji po svetu.
In srajca tvoja, kakšna je v soboto,, ko jo slečeš! Kakor bi za krtom ril po luknjah in rovih ves teden ! Pa tvoja dobra mamica jo namočijo in operejo v vodi. Drugo nedeljo pa spet oblečeš lepo belo, kot bi bila čisto nova. Ko bi vode ne bilo, bi hodil menda črn kot parkelj po božji zemlji.
Zgovorne perice.
Ali so ti oče kaj povedali, kako so se vozili v Ameriko in nazaj ? Po kakšni cesti so se vozili? Kajne, po morju, po vodi! Glej, koliko dela in truda je pri nas s cestami! Spomladi in jeseni jih je treba popravljati, ogrebati in nasipati. Tisto daljno cesto iz Evrope v Ameriko je pa Bog tako naredil, da je ni treba nikdar popravljali, pa je vedno lepa in gladka in voznikov nič ne stane. Tudi mitnine jim ni treba plačevati. Seveda voz pa morajo imeti, voz, — pravimo mu: ladja — da jih priziblje po vodeni cesti v Ameriko in nazaj. Poglej, tudi ta veliki voz vleče voda izpremenjena v par!	*
Le mimogrede sem ti pokazal koristi vode, pa že lahko izprevidiš veliko njeno korist. Ko bi ti pa mogel pokazati, kaj dela voda v velikanskih mlinih in žagah ; v mnogovrstnih tovarnah ; kako deluje voda v ^elezniških strojih in vozi blago od mesta do mesta, od dežele do dežele; ko bi videl, kako dela voda elektriko, ta pa spet čudovita dela — tedaj bi strmel nad
močjo in dobroto vode in bi hvalil Stvarnika, ker nam jo je dal. F. G.
■ • . •
Pol za smeh, pol za res.
Iz torbe o. Ivana Svetokriškega.
(Priredil Josip Balič.)
7. Narobe žena.
Neka žena je storila vse napačno, kar ji je zapovedal mož. Ko je prišel nekega dne mož ves moker domov, veli ženi, naj brž zaneti ogenj, da s2 malo posuši. Menite, da ga je ubogala, kali? Nalašč je zgrabila Škaf, pa naglo zdirjala k potoku po vodo. Prigodilo se je pa, da se je prišedši tja izpotaknila ob kamen, pa z glavo štrbunknila v vodo. Ker je bil hudournik po plohi silno narasel, so jo valovi zgrabili in odnesli naprej.
Ljudje to videč, zaženo vpitje, ki se je daleč okrog razlegalo. Mož, dasi do niti zmočen, steče tudi gledat, kaj je. Ko pa zasliši, da je voda odnesla ženo, se spusti takoj proti izvirku. Ljudje pa kriče za njim na vse grlo: „Norec, saj jo voda doli nese!" On pa se obrne in odgovori: „Moja žena je vajena vse narobe storiti, torej jo je gotovo tudi navzgor neslo."
8. Gospod in kuhar.
Gospod ukaže svojemu kuharju, naj mu speče za večerjo fazana. Kuhar uboga ter pridno vrti in suče fazana na ražnju. Ko je bil že skoro pečen, zadiši kuharju tako prijetno, da mu odreže eno. stegno, ga prihrani zase, ostalo pa postavi gospodu na mizo.
Ko gospod opazi zvijačo, pobara kuharja, kje je druga noga. Kuhar se izgovori: „Ne zamerite gospod, te ptice imajo le eno nogo." Gospod ne reče nič.
Druzega dne pelje gospod kuharja na dvorišče, pa prepodi fazane ir» reče: „Glej, da imajo tudi fazani po dve nogi!" Kuhar pa smehljaje se odvrne : „Gospod, zakaj pa niste tudi onega na krožniku tako zapodili, znabili bi bil tudi oni pokazal drugo nogo."
9. Kaznovani skopuh.
Sv. Antonin piše o nekem gospodu, ki je daleč slul po svojem neizmernem bogastvu. Bil je pa skop. Res je pribežal k njemu marsikateri ubožec, misleč, da se ga bogatin usmili in ga bogato obdari. Toda kruto se je vanti vsak. Gospod je bil do vseh trdosrčen. Ko ga je ta ali oni poprosil miloščine, zatisnil si je vselej ušesa ter z grda odganjal berače.
Naposled umre stari skopuh. Po navadi so nesli njegovo truplo v cerkev. Mašnik je molil za dušo ranjkega, rekoč: „Bog mu daj večni mir!" Pa joj! Še ni bil dobro izustil teh besed, kar se zgane in strese nad krsto stoječe razpelo. Božji Zveličar sname čudovito svoji sveti roki s križa in si zatisna svoja ušesa.
Vsi ostrmé, in strah jih obide. Duhovnik pa spozna na mah, kaj to pomeni. Obrne se torej k ljudstvu in reče: „Nikar se ne čudite, zakaj Bog ranjkemu zdaj povračuje njegova dela. Kakor je namreč on delal z reveži, ko so ga prosili daru v božjem imenu, tako dela zdaj Bog z njim v večnosti, ko mi molimo za njegovo dušo."
10. Hvaležni plemič.
Živel je v Belgiji plemič, ki je bil prišel po lastni a nekaj tudi po-tuji krivdi v veliko uboštvo. Ker ga je bilo sram prosjačiti, mu je predla večkrat prav huda. Žalostno ga je bilo gledati, kako je izstradan in napol obupan taval po Bruselju. To izvé Albert, tedanji belgijski kralj. Usmili se reveža ter zapové svojemu kuharju, naj mu vsak dan dopošlje po tri jedila, obenem pa kralj tudi ukaže, naj donašalec po nobeni ceni plemiču ne pove, kdo mu pošilja živež.
Več let zapored je užival plemič redno mu pošiljana jedila. Pa nekaj mu je le vedno grenilo veselje, to namreč, da ni mogel poizvedeti imena svojega dobrotnika, dasi je neprestano popraševal po njem.
Ko je prišel sel neki dan po navadi z jedrni k plemiču, ga najde silno potrtega in jokajočega.
„Zakaj se pa žalostite, milostljivi gospod ?" pobara ga sel.
Gospod odgovori: „Kaj bi se ne žalostil, ko vidim, da bom moral umreti, ne da bi se bil svojemu dobrotniku le enkrat zahvalil. Dan za dnem uživam velike dobrote, a zahvaliti se ljubemu dobrotniku ne morem, ker mi je prikrit. To je, kar me žali, to je, kar mi sili solze v oči!"
Sel ga pa potolaži, rekoč: „O nič ne marajte, milostljivi gospod, da se svojemu dobrotniku osebno ne morete zahvaliti. Zadosti so vaše solze, ki prelepo pričajo o istilliti in prisrčni hvaležnosti vaši."
O, ti pa dobro veš, kdo ti pošilja hrano in vse drugo, česar potrebuješ. Ali te je treba res še le opominjati, da bodi hvaležen !

Pridi, o vesna!
Pridi, o vesna cvetoča, in dahni na naše osamljene puste steze, da vzklijejo pestre cvetice ob njih, in ptičke glasno zažgole . . .
Pridi, o vesna, src se dotakni, pa vzbudi v njih nade sladke, da lica nam radosti rajske v prejasni tvoj dan zažare . . .
Rastko Staroselski.
Selivkam v pozdrav.
Ptičice, pevčice. zopet od juga vas perutničice k nam so prinesle.
Pojte mi, ptičice, pesmice južnice, kot ste jih pele, ko ste vesele z juga letele.
Pojte mi pesmice, pesmice tužnice, kot ste v jeseni pele jih meni* v težko slovo.
Vidite, pevčice, srečo varljivo, ki vam mamljivo vžiga zdaj glas.
Pa vas nemila zopet jeseni bo zapodila lačne od nas
Budislav.
Sveti Juri.
Le zajahaj zdaj konjiča, vitez sveti Juri ! a poprej na sinjem nebu velik kres zakuri
Potlej pa pojahaj ročno čez polje, gorioe, in prebudi v tihem gozdu drobne pevke-ptice.
Stresaj nam v poljane cvetja, gozd zavij v zelenje, in obudi v rožnem logu nam čebel brnenje.
In kjerkoli le pojahaš, nove trosi sreče ! Pridi kmalu, kličemo te srčno, koprneče !
Mokriški.
Koristna zabava.
(VII. Težišče.1)
Glede na težišče in njegovo lego smo opisali že več poizkusov. Za sklep si oglejmo še čudo stavbarstva, zanimivi nagnjeni zvonik v Pizi. Piza je mesto, nekoliko manjše kot Ljubljana, v Zgornji Italiji ob reki Arno, 10 km oddaljeno od morja. Najlepši de! mesta je stolni trg s prekrasno stolnico, krstilnico, zvonikom in pokopališčem. Nas zanima zdaj
Modrost v pregovorih, domačih in tujih.
4. Berač.
Vsak berač svojo malho hvali, — Vsakemu beraču je všeč njegova palica (Vsakemu človeku je najbolj všeč to, kar sije sam odbral ali pridobil, dasi se zdi drugim drugače.)
Beračeva bisaga ni nikdar polna. — Be-raška inaiha nima dna — Podari beraču ves svet magar, — a še bo nabiral bakreni denar. - Komur se beraška palica v roki ogreje, je nikdar več ne odloži. (Kdor se je navadil beračiti, ne odneha; berači nimajo zlepa zadosti ter prosijačijo, če jim tudi ni treba. To se pa tudi sploh sme reči o ljudeh, ki so preveč nadležni s svojimi prošnjami.)
y prvi vrsti poševni, nagnjeni zvonik, ki ga vidimo tu na sliki št. 5 Gotovo ga bo kdo naših čitateljev še kedsj v resnici videl. Zvonik je krasna stavba. Zidati so ga začeli leta 1174., stavbinska mojstra sta bila Bonàn iz Pize in Viljem iz Inomosta, dovršen pa je bil od stavbenika Tomaža Pizanskega 1. 1350. Zvonik~je o-krogel, ima osem nadstropij s šestimi hodniki na stebrih (galerijami). Visokje 54-5 m, nagnjen je za 4 3 m, to4£ pravi: ako bi vrgli na oni strani, na katero je zvonik nagnjen, z vrha kamen na tla, bi padel 4'3 m od podnožja stolpa na zemljo Matematik in zvezdoslovec Galilei je na tem zvoniku delal poizkuse o zakonih prostega pada teles.
Kaj je vzrok, da je zvonik nagnjen: ali se je slučajno nagnil, ali so ga namenoma pošev zidali ? O tem so se že mnogo prerekali. Splošno se zdaj sodi, da se je zvonik v začetku zidanja radi nestalnega temelja nagnil; zato so pa morali višja nadstropja tako zidati,
da se je nagnjenost	.
kolikor mogoče na
drug način izravnala, da torej težišče ni prišlo preveč h kraju. Delo je krasno vzpelo, občudovati moramo stavitelje, ki so zgradili tako lepo in zanimivo stavbo. Z zvonika je lep razgled po mestu in okolici. Nanj vodi 294 stopnjic. Kdor gre na zvonik, lahko pri hoji zapazi, kako je zvonik nagnjen V njem je sedem zvonov, največji tehta 6000 kg. J. D.
Še noben berač ni lakote umrl. — Če se beraška palica pridno sprehaja, dobro redi svojega gospodarja. — Berač se malokrat posti. (To kaze, da si zna berač pomagati ; obenem pa tudi, da se povsod nahajajo ljudje dobrega in usmiljenega srca.)
Berač ne živi od ene hiše, ne od enega Človeka krčmar. (Polagoma in pomalem se veliko nabere; a treba se je pobriniti)
Če jih veliko berači v eno vrečo (malho1, se kmalu napolni. (V slogi je moč. Četudi posameznik malo zmore, vendar skupno delovanje doseže velike uspehe.)
Sramežljiv berač ne prihaja s polno malho domov. (Enako se lahko trdi tudi o drugih stanovih, da se taki višje povzpenjajo, ki so drzni v svojih zahtevah.)
Slab berač, če se ne zna ene hiše izogniti. (Ena zapreka nas ne sme še oplašiti v naših naporih, tupatam kak neuspeh nam še ne sme vzeti poguma.)
Kdor gre na beračijo, ne obleče lepih oblačil. 'Kadar kaj prosimo, moramo biti ponižni; prevzetnost je najslabša opora naši prošnji. Sploh pa daje pregovor modri svet: v dosego svojih namenov rabi vselej primerna sredstva !)
Vsak berač bi jahal, ko bi želje bile — konji. — Marsikateri berač bi že bogat bil jako, - ko bi ne bilo nasvetu besedice: ako. (Same zelje ne pomagajo nič; blagostanje je odvisno od raznih pogojev.)
Berač ne zajde. — Beraču ni treba poti kazati. (Dolga vaja človeka izbistri in izuči.)
Beračiti smo ga učili, zdaj nas pa prehiteva pri vsakih vratih. Mnogokrat prekosi učenec svojega učitelja )
Berači se tepó za vinarje. (Premnogokrat se spró neblagočutni ljudje zaradi malenkosti; strastno se potegujejo za majhne dobičke, malenkostne časti itd.)
Berač berača sovraži. — Berač berača toži. (Zavist in jeza se najraje izcimi med enakimi, istovrstnimi ljudmi ; le prrrad človek graja pri drugih one napake, ki jih ima sam na sebi.)
Berača s kruhom od hiše spraviš. — Če tudi berač pozdravi, : je treba odzdraviti. — Ako beraču nočeš nič dati, vsaj tepi ga nel (Z lepa se največ doseže. Nikogar ne smemo oholo prezirati ali celo zaniči vati in žaliti.)
Beračem se daje drobiž. (Si modro preveč naenkrat dajati ljudem, ki ne znajo prav obračati naših darov. Posebno naj v dušnem oziru preudarijo učitelji, kaj in koliko morejo vzprejemati neučene glavice!)
Zdrav berač je bogatejši nego bolan kralj. (Zdravje je pač najboljši dar božji.)
Rešitev bisera v št. 3.

					m	a	V					
				s	t	r	U	P				
			s	v	e	t	0	s	t			
		š	t	e	d	i	1	n	1	k		
	0	P	r	e	s j n		i	k	r	u	h	
M	a	' r	t	i	n	S	1	o	m	š	e	"1
	S	0	s	t	i	1	n	i	č	a	r	
		k	r	0	n	o	v	1	n	a		
			s	1	a	m	n	i	k			
				L	a	š	k	0				
						e	k					
						k						
Prav so rešili: Jezovšek Anka, učenka V. razr. na Vranskem; Kolarič Franc, učenec V. razr. pri Sv. Križu pri Ljutomeru; Šket Ivanka v Dramljah; učenke VI. razr. II. odd. pri čč. šolskih sestrah v Celju : Ostre Mar. ml., Štuhec Amai., Slekovec Mar., Heric Marija, Šumak Jožefa, Magdič Ter, Kosi Ana, Vau-potič Mar., učenke V. razr. pri Sv. Križu na Murskem polju; Jelovšek A , Jankovič J., Demšar J., Bahovec P., Ravn k A , Vrančič M., Pučnik M., Kalinger O, Koman C., Pire A., Potočnik M, učenke uršul. notranje šole v Škofji Loki.
Zastavica.
(Priobčil Internus./
Za enega je dosti, za dva preveč, za tri pa nič. Kaj je neki to?
(Rešitev in imena reiilcev v prihodnji številki.i
Ustnica uredništva.
Kutin: Ni porabno. — Repniški: Čudno-čudno naglašate! Ste kdaj že kaj čuli o Pro-krustovi postelji? — A. K.: Pesmi pač nista vzorni. Morda izberemo iz proze kaj. — Tu-rinov: To je že star, pa malokoristen običaj med mladimi pisatelji, da silno radi operirajo z boleznijo in smrtjo. Slikajte nam deco rajši zdravo, čilo, delavno: starše pa tudi rajši trudpljubne, prizadevne, požrtvovalne. Čemu vedno hiranje, kašljanje, obupavanje in umiranje? Za november imamo radi par nepre-tiranih žalobnic. Toda vuninvun .. .? Arena bodi svet mladini, ne hiralnica!
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji s prilogo vred za vse leto 5 K 20 h, za pol leta 2 K 60 h — Uredništvo in upravništvosv. Petra cesta št. 78, v Ljubljani.
Izdaje d.ušivo „Pripravniški dom". - Urejuje Ant. Kril«. - Tiska Katoliška Tiskarn* v Ljubljani