— 147 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) Matije Kastelca v ponovni izdaji iz druge polovice 18. stoletja (1768) Irena Orel Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2,  SI 1000 Ljubljana, irena.orel@ff.uni.lj.si Prispevek na podlagi primerjave izvirnega besedila Matije Kastelca Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) in prirejene samostojne izdaje iz leta 1768 osvetljuje jezikoslovne (črkopisne in pravopisne, glasoslovne, obliko- slovne, skladenjske in leksikalne) spremembe, ki izkazujejo odmik od Ka- stelčeve tradicionalno dolenjske baročne knjižne norme k mlajši gorenjski z začetka narodnega preroda v drugi polovici 18. stoletja, primerljivi z normo v Krajnski gramatiki (1768) Marka Pohlina. Izhodišče jezikovne primerjave predstavljajo razprave Martine Orožen, v katerih je začrtala smernice jezi- kovnega razvoja in v Kastelčevem jeziku prepoznala kontinuiteto s prote- stantsko tradicijo in Stiškim rokopisom iz 15. stoletja. Based on a comparison of Matija Kastelec’s original text Mesec božje ljubezni [The Month of God’s Love] from Nebeški cilj [Heavenly Goal] (1684) and an adapted independent edition from 1768, the article sheds light on the linguis- tic changes (orthography and spelling, phonology, morphology, syntax and lexicology), which correspond to a shift from Kastelec’s traditional Lower Carniolan Baroque literary norm to the younger Upper Carniolan literary norm at the beginning of the national renaissance in the second half of the 18th century, comparable to the norm in Marko Pohlin’s Carniolan Grammar (1768). The starting point of the linguistic comparison is Martina Orožen’s work, in which she outlines the guidelines for language development and recognizes that Kastelec’s language displays continuity with the Protestant tradition and the Stična manuscript from the 15th century. Ključne besede: zgodovina slovenskega knjižnega jezika, jezikovne spre- membe, slovenski barok, začetek narodnega preroda Key words: The History of the Slovene Literary Language, Linguistic Chan­ ges, Slovene Baroque, Beginning of the National Renaissance 1.01 Izvirni znanstveni članek – 1.01 Original Scientific Article — 148 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel VSako uro, ſpumni, de Bogá is ſerza lubish; sakai obena rézh Goſpudi Bogú bolè ne dopade, inu mu nei bolè perjetna, kakòr de on ſe lubi. (Kastelec 1684: 251) VSako uro, ſpomni, de Boga is ſerza lubeſh: sakai nobena rezh Goſpudu Bogu bel nadopade, inu njemu nar bel perjetna ni, koker de ſe on lubi. (Kastelec 1768: A2) 1 Uvod1 Ob 90­obletnici naše drage profesorice in mentorice, zaslužne profesorice Martine Orožen,2 ki je svoje jezikoslovno raziskovanje usmerila v vsa obdo- bja zgodovine slovenskega jezika in določila razvojne jezikovne smernice, pogosto s primerjalno metodo odkrivala jezikovne stalnice in spremenljivke,3 bo tudi v njej posvečenem prispevku s primerjavo poglavja besedila Matije Kastelca v Nebeškem  cilju (1684) in jezikovno posodobljene samostojne knjižne izdaje Mesec božje  ljubezni 84 let kasneje ugotovljena kontinuiteta in predvsem jezikoslovne spremembe med obema izdajama. Avtor besedila je lanskoletni jubilant, začetnik slovenskega baročnega slovstva, nabožni pisatelj, prvi katoliški prevajalec Svetega pisma in sestavljavec latinsko-slo- venskega slovarja, kanonik v Novem mestu Matija Kastelec (16204–1688), rojen pred 401. letom v Kilovčah pri Premu na Notranjskem. Karel Štrekelj ga primerja s Trubarjem in zaradi prevoda Svetega pisma tudi Dalmatinom, izpostavi tudi njegovo arhitektsko nadarjenost (Štrekelj 2012: 338) in po- vzame: »Najlepši spomenik pa si je postavil Kastelec s svojimi slovstvenimi deli. Pisal je precej mnogo, toda glavna njegova dela so ostala v rokopisu« (Štrekelj 2012: 339). Najbolj jezikovno obravnavano delo je bila Kastelčeva prva natisnjena knjiga Bratovske bukvice S. Roženkranca (1678, 16822), za katero je prispeval 1 Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola, ki ga je na ZRC SAZU v Ljubljani razvil Peter Weiss. 2 Jubilejni zapis ob profesoričinem petinosemdesetem rojstnem dnevu je bil v reviji Slavia  Centralis objavljen leta 2016 (Orel 2016). 3 Prim. npr. njeno sintetično zgodovinskojezikovno razpravo Slovenski jezikovni razvoj v luči sistemskih inovacij in jezikovne kreativnosti (Orožen 2010: 25–40). 4 Karel Štrekelj v svoji rokopisni zgodovini ugotavlja napačnost Kastelčeve letnice rojstva 24. januarja 1620 pri Valvasorju (VI. knjiga, stran 359), saj na podlagi zapisa iz samo- stanske kronike in nagrobnega napisa, ki ni več viden, kar je objavil pater Ladislav v Novicah 1864, stran 76, povzema, da je umrl 19. junija 1688, star 65 let, kar pomeni, da bi bila pravilna rojstna letnica 1623. Ta podatek v obeh bibliografskih leksikonih ni upoštevan, naveden pa je kot kot verjetnejši na podlagi »napisa na nagrobniku v frančiškanski cerkvi v Novem mestu (v tlakih levega prednjega dela ladje)« pri geslu Kastelec, Matija v Obrazih slovenskih pokrajin (Kambič 2020). — 149 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … jezikovno opredelitev Mihael Zavadlal (1891),5 daljše poročilo o njej pa je v Ljubljanskem zvonu podal V. Oblak,6 ki je ob naslonitvi na predhodni knjižni jezik prepoznal tri sestavine Kastelčevega jezika (Oblak 1891: 619):7 /t/rudil se je pisati v ónem jeziku, katerega je poznal iz starejših slovenskih knjig, iz kratka, hotel je pisati v književnem jeziku, kateri se je tedaj že utrdil. Kolikor je v njegovih knjigah dialektiških (notranjskih) potez, te so mu pri pisavi najbrž proti volji ušle v peró ali jih je pa vzprejel radi tega, ker si drugače ni mogel pomagati. V jeziku Kastelčevih spisov moramo tedaj razločevati tri različne elemente: podlaga je ono- dobni književni jezik, kateri se je bil razvil na podlagi dolenjskega narečja. K temu se pridruži nekaj posebnosti gorenjskega narečja, zakaj na poznejši razvitek književnega našega jezika (XVII. stoletje) so vplivali nekoliko tudi gorenjski pisatelji; tretje in za nas najvažnejše so pa črte notranjskega t. j. njegovega domačega narečja. Glede na protestatske pesmarice je jezik analiziral Mirko Rupel (1949: 119–125), ugotovil, da je ubral srednjo pot, se držal predloge, upošteval svoj narečni govor in jezikovni čut, ter sklenil: »Zato je njegov jezik mnogo manj enoten ko jezik njegove predloge« (Rupel 1949: 125).8 Ključne ugotovitve je prispevala naša jubilantka v razpravi Značilnosti jezi- kovne zgradbe Matije Kastelca, objavljeni l. 1989,9 z opisom jezikovne zgradbe v rokopisnem prevodu Matejevega evangelija, primerjalno s protestantsko knjiž­ nojezikovno normo, prevodom Dalmatinove Biblije. Ugotavlja njegove možne vire (Orožen 1989: 261 (op. 1), 1996: 298) in opredeli njegov pomen glede na navezavo na predhodna obdobja: Matija Kastelec je kot prvi pomembni predstavnik katoliškega knjižnega repertoarja v obdobju baroka izjemno pomemben vezni člen med protestantsko knjižno tradicijo in baročnim pridigarstvom. Pomemben po svojem spoštljivem, discipliniranem odnosu do knjižne norme svojih predhodnikov. (Orožen 1989: 253, 1996: 290) Postavila je tezo, da »v jeziku protestantov – in Kastelčevem knjižnem jeziku – prepoznavamo isti skupni knjižni »pravzorec« – tip jezika, zapisan v Stiškem rokopisu (1428–1440)« (Orožen 1989: 254, 1996: 291). 5 V obsežni razpravi je podrobno obravnaval pisne, glasoslovne in oblikoslovne lastnosti prvega Kastelčevega tiska, napovedal pa je tudi jezikovno analizo ostalih besedil. 6 Na razpravo se je s svojimi komentarji odzval tudi Viktor Bežek v Domu in svetu (1891, 1892). 7 Oblak razpravo priporoča kot vzorec za jezikoslovne raziskave drugih avtorjev, gim­ nazijskega profesorja pohvali tudi Bežek in izpostavi njegovo obljubo, da bo delo nadaljeval na skladenjski in besediščni ravni ter morda razširil na druge Kastelčeve tiske, tudi Nebeški cilj (1891: 572). 8 Primerjavo oblikoslovja s kilovškim govorom je prispevala v diplomskem delu P. Vičič (1998). 9 Razprava je bila objavljena v Obdobju baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi  l. 1989 (253–273) in v njeni znanstveni monografiji Poglavja iz zgodovine slovenskega  knjižnega jezika l. 1996 (290–301), zato sta navedena oba vira. — 150 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel 2 Kastelčev Nebeški cilj (1684) in Mesec božje ljubezni (1768) Sto let po izidu Dalmatinovega prevoda Biblije je izšlo skoraj 450 strani obse- žno delo meditativne proze z naslovom NEBESHKI ZYL, tú je, TEH SVETIH  OZHAKOV  SVEISTV PREMISHLOVANIE  v’katerim  se  sapopade  visha  te  zhednoſti  lubiti,  inu pred hudim djanîam béshati, na  tu vezhnu  ſpumniti,  inu  Bogá prou lubiti, zgleden primer baročne slogovne oblikovanosti. M. Orožen (1989: 253, 1996: 290) ga ovrednoti tako: »V njem se vzpenja do leposlovno (baročnostilno) jezikovno dovršeno oblikovane meditacije«. Za jezikovno obravnavo v tem prispevku bo upoštevano 80 strani obsežno poglavje z naslovom Mesec božje lubezni, ki je že pred svojo stoletnico doživelo posodobljeno in razširjeno izdajo. S primerjavo obeh izdaj bodo ugotovljene spremembe na črkopisni in pravopisni, glasoslovno­oblikoslovni in tudi skla- denjski ravni, zamenjave v besedju ter nekatere spremembe besedila, ki ga jezikovno približujejo tedanjim prerodnim stremljenjem druge polovice 18. stoletja in ga je mogoče vzporejati s sočasno Krajnsko gramatiko (1768) Marka Pohlina. Morda je bila nova izdaja celo namenjena predstavitvi praktične rabe na novo kodificiranega jezika v njej ali hommage Kastelčevemu delu. Oba bibliografska vira, Slovenski in Primorski biografski leksikon, pri Ka- stelčevem geslu omenjata novejšo izdajo Meseca božje  ljubezni. Joža Glonar je v Slovenskem biografskem  leksikonu pri omembi tega Kastelčevega dela, namenjenega posvetnim ljudem, v opisu vsebine navedel, da 40 premišljevanjem na straneh 34110–430 sledi Mesec božje lubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu, in v oklepaju dodal, da se je »v Lj. 1768 na novo natisnil«.11 Podobno navaja v Primorskem biografskem leksikonu tudi Martin Jevnikar, le da poda- tek popravi in omenja 80 strani obsežno besedilo.12 Ker je knjiga dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije,13 je postala dosegljiva za primerjavo. Ni pa zgolj ponatis, temveč priredba Kastelčevega besedila z jezikovno posodobitvijo in nekaterimi besedilnimi spremembami. 10 Začne se dejansko na strani 351, tako da je ustrezno število strani določil Jevnikar. 11 »Knjiga je izšla v Lj. 1684 in je posvečena sinovom grofa Jurija Žige Gallenberga. Naj- prej obsega v 40 pogl. razna premišljevanja, nato (str. 341–430) Mesec božje lubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu. (Ta Mesec se je v Lj. 1768 na novo natisnil.) Slede razne slov. molitve (430–6), Observationes in lectione et scriptione idiomatis carniolici iuxta antiquos libros Carniolicos, Croaticos et Illyricos (437–9), nato kot mašilo, da se izpolni pola, razne lat. molitve.« (Glonar 1928/2013) 12 »Jedro predstavljajo razna premišljevanja, sledi 80 strani dolg Mesec božje ljubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu, slov. in lat. molitve in opombe za branje in pisanje. Ta Mesec so v Lj. 1768 ponatisnili pod naslovom Mesec božje ljubezni, v katerimu se  zapopade viža Boga prou lubiti… zdej drugeč na svetlobo dan skuzi prošnjo veliku od  njih iz Gorenjske strani z enajst fruhtov od S. Maše pogmiranu.« (Jevnikar 1982/2013) 13 V seznamu Kastelčevih digitaliziranih del je navedeno: »Avtorji: Kastelec, Matija (av- tor) / Lenček, Jernej (z enoto povezano ime) / Raab, Alojzij (knjigotržec) / Peer, Karel (podpisnik dovoljenja za tisk ali izdajo (imprimatur)). Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica (Digitalizirano v okviru projekta Europeana – Rise of literacy).« Lenček je v — 151 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … Kastelec je kljub dejstvu, da je kot naravni govorec notranjskega nare- čja primorske narečne skupine z dolenjsko glasovno podlago in 40­letnim službovanjem na Dolenjskem (Dolenjske Toplice, Šentjernej, Novo mesto), s poznavanjem knjižnega izročila ohranjal dolenjske jezikovne prvine, zato M. Orožen ugotavlja, da bi »v Kastelčevih tiskanih in rokopisnih delih ob koncu 17. stoletja pričakovali večjo mero odzivnosti na govorjeni jezik okolja« (1989: 153, 1996: 290). Anonimna priredba besedila se v podnaslovu ne ujema z izvirnikom, ki se začne v XLI. poglavju Nebeškega cilja: »Méſſez Boshye lubésni, tú je, vſák  Méſſez zhes célu  lejtu, na vſák dan premiſhlovanie Boshye  lubesni. Na pervi  dán eniga ſledniga mészha.« (Kastelec 1684: 351)), vendar pa eksplicitno navaja avtorja (MESEZ BOSHJE LUBESNI, V’ KATERIMU SE SAPOPADE VISHA  TE LUBESNI BOGA PROU LUBITl. VKUPEI SLOSHEN SKUSI MATHIA CA- STELZA, CANONICA, INU BENEFICIATA S. ROSHENKRANZA V’ NOVIM  MESTU), je nastala po in v času, ko so v slovenskem jeziku ustvarjali pomembni (poleg Dolenjca o. Hipolita in Notranjca J. Svetokriškega) že pretežno gorenjski (npr. A. Stržinar, J. Basar, F. M. Paglovec) in ljubljanski pisci (O. Rogerij ter M. Pohlin z začetki pisanja:14 Abezedika (1765), Ta male Katechismus (1768) in sočasna Kraynska  grammatika (1768)). Glede na pomenljiv podnaslov z omembo druge izdaje na željo Gorenjcev (SDEI DRUGEZH NA SVETLOBA  DAN Skusi Proſhnio  veliku  od  nyh  is Goreinske  Strani,  s’enaiſt Fruhtou  S.  Maſhe pogmiranu) je smiselno pričakovati uvedbo nekaterih sočasnih gorenj- skih glasovnih prilagoditev in približanje tedanji gorenjsko obarvani različici kranjskega knjižnega jezika, ki jih lahko spremljamo že pri gorenjskih piscih 17. stoletja (v rokopisih A. Skalarja in prevajalca Stapletonovih evangelijev) ali glede na ujemajočo se letnico izida celo približanje Pohlinovemu jeziku. 19. stoletju knjigo verjetno odkril, v SBL je omenjen njegov seznam Verzeichniss älterer  slovenisch gedruckter Werke (MHK 1857, 89), v katerem »je zabeležil 84 starejših slov. tiskov« (Šlebinger 1932/2013: SBL). 14 Kidrič v SBL navaja vključno z letnico 1768 kar osem Pohlinovih del, od katerih so nekatera poznana le iz njegovega rokopisa Bibliotheca Carnioliae (označena v SBL z BC): »1) Abecedika, Lj. 1765 (BC: op.: je bila najdena), izza 16. stol. prva začetnica v obliki pos. knjige; 2) Molituvne bukuvce, Lj. 1767 (BC), tretji tip v vrsti slovenskih molitvenikov; 3) Kraynska Grammatika, Lj. 1768, tretja slovnica slovenščine, pisana nemški […]; 4) Antwort auf das kritische Freundschaftsschreiben des Herrn Mathias Chöp Sprachlehrers, über die kraynerische Grammatik, Laybach den 26. Wintermonat (1768: je izšlo v dun. Diariumu kakor Čepova kritika); 5) Limbar med ternjam (sv. Alojzij, Joannes a Fac.), Dunaj 1768, druga knjiga s svetniško pobožnostjo; 6) Ta male Katechismus, Dunaj 1768, tretji prevod iz Canisija, ki pa prinaša za življenjem sv. Heme (Pohlin, Gramm. 1768, 181), katerega prireditelj ni znan, prve slovenske hagiografske spise (sv. Hermagor, sv. Fortunat); 7) rokopis »Te odperte ali odklenene dure«, 1768, seu »Janua linguae Carniolicae« (BC), pač čitanka po vzorcu Janue linguarum Komenskega, torej drugi oslon na češkobratskega pedagoga (gl. Hipolit); 8) Pet sveteh petkov mesca sušca¹, Lj. 1768 (izdaje ni v BC, pač pa je izpuščena v naslovu št. 17), molitvenik za pobožnost v čast Kristusovemu trpljenju med 40danskim postom). — 152 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel Iz podnaslova je razvidno, da je knjiga obogatena z dodatnimi besedili. Za 31. dnem meseca, v katerem so omenjene molitve, ki bi jih bilo treba znati na pamet, so v dodatku vključena besedila, ki se ne ujemajo s Kastelčevimi molit­ vami: Dijanje, ali obudenje lubesne boshje S. O. Augushtina. Is Bukuvz njegove  samaknene Molitve na 35. poſtavi, 19. ſloſhku. (95–100), VISHA Sveto Maſho  ſhlishati,  inu Bogu gorivofrati z 11 sadovi (»Fruhti«) svete maše (100–116); Pſalm Krayla Davida, katire ſe na vezher po Angelskemu zheshenju, kader ſe  ta majnshe sgvon k’ ſpominu teh mertveh sgvony, sa uſſe virne duſhe v’ vizah  mole.129. Pſalm. De Profundis. (116–117), MOLIMO (118) in MOLITVA K’ S. SERAFINU (119), s katero se knjiga zaključi. Primerjalno je bil vzet pod jezikovni drobnogled tudi ta dodatek, ki pa ima še več sočasnih gorenjskih jezikovnih prvin in se ujema s posodobitvijo Kastelčevega besedila. Glede na v motu (vezilu) navedeni enopovedni vzorec iz obeh izdaj s krepko označenimi razlikami so izkazane spremembe na vseh ravninah z izjemo be- sedja zaradi kratkosti besedila: tako nekatere črkopisne, pravopisne posodobitve kot glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske prilagoditve, kar potrjuje, da je nova izdaja nastala tudi zaradi jezikovnih sprememb, hkrati pa izpričuje tudi uporabnost in vrednost Kastelčevega dela. 3 Jezikovna primerjava besedila Mesec božje ljubezni iz Kastelčevega Nebeškega cilja iz leta 1684 (dalje NC) in samostojne izdaje iz leta 1768 (dalje MBL) 3.1.1 Črkopisne razlike Kastelčeva naglasna in druga nadvrstična znamenja,15 za označevanje e in o ali ǝ (á, è, é, ê, î, ó, ò, ú), so v novi izdaji načrtno odpravljena in popolnoma opuščena. Proti koncu besedila pa se posamično pojavi s krativcem nad e (è) za- znamovan ali polglasniški izgovor ali Kastelčeva oznaka za naglašeni e: enèm,  beſſedamè; bendèru (85), ſvetèm; lèzh, ſturè (94), ſhellè (78), zapis z dvema e v Mmn mozhèeh (82) (NC Rmn mozhy) pa kaže na naglasno označevanje, morda tudi pri dapàdlivu (62). Kastelec je sicer nedosledno in po svojih določenih pravilih sledil Dalmati- novi rabi posebnih grafemov bohoričice.16 Sičnik s zaznamuje dolgi ſ na začetku 15 Kastelec je k Nebeškemu cilju dodal svoja Opažanja glede branja in pisave kranjskega  jezika  (prim. Ahačič 2012: 178–181), ki ga ovrednoti kot »zaradi vsebine in obsega pomembno in tudi vplivno« (Ahačič 2012: 178). 16 Njegov črkopis v Bratovskih bukvicah S. Roženkranca je opisal Zavadlal (1891: 4–5, I. Zur Ortographie), opozoril na neredka odstopanja z navedbo Kopitarjeve misli v slov- nici, da Kastelec ni v sovisnosti premislil Bohoričevega pisnega sistema, obenem pa omenja Kastelčevo opravičilo za napake zaradi neobstoja slovnice, torej mu Bohoričeva ni bila poznana. Toporišič (1989: 238–240) je povzel zgodovino obravnave Kastelčevega pravopisa: od Kopitarjeve presoje v slovnici glede sledenja Bohoričevemu pravopisu — 153 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … ( ſerzè) in sredi besede (taſtu, Goſpud), med dvema samoglasnikoma ga zapiše z dvema ſſ ali z enim ſ (s’ miſſeljo, s’ beſſédo (403), dvojnično v naslovih razdelkov: dvaiſſeti (392, 393, 395, 398, 406, 415) : dvaiſeti (401, 404, 410, 419), trideſſeti (424, 427), uſſelèj), v izglasju pa ga zamenjuje z malim ­s (Nebès, Jesus, nas, flis), ravno tako v sklopu sk (yskal, nebesku) in v posameznih primerih (npr. vedno v naslovih razdelkov ob zlitniku c pri samostalniku mesec v Red: Mésza). Druga izdaja deloma sledi zapisu v prvi, vendar je bolj neenotna. Po eni stra- ni nedosledno popravi nekatere prepoznane pomanjkljivosti v rabi bohoričice pri Kastelcu: npr. v naslovu meszha – meſza; Mesza – Meſza. Po drugi strani uvede pogosteje mali s kot dvojnico, poleg vzglasja zlasti pred l: npr. slabem, sluſhbam, Spomisli, sèſhge, sleherne, sledniga, tudi na mestih, kjer NC nima iste besede ali morfema (ne jenîati – sprejejnati (53)). Pri zapisu števnika dvajset v podnaslovih sledi predlogi oz. s zapiše drugače: (npr. dvajſſeti – dvajſſete, edn  inu dvaiſſeti – ena, inu dvejſſete, dva inu dvaiſſeti – dva, inu dvejſete – try inu  dvaiſſeti –  tri,  inu dvejseti, shtiri  inu dvaiſeti –  ſhtir,  inu dvejſſete. Kastelčev sistemski zapis v izglasju ­s zamenja s ­ſs: nas – naſs, vus – veſs, toda ne dosle- dno ( flis), prav tako ne upošteva na vseh mestih zapisa sk, ampak ima dvojnico ſk: npr. posplošeno pri skusi – ſkus, ſkushnave, ſkushnavam, večinoma pa ga ohranja: npr. duhovske, ogerska, skuſhai, skasati,  leskatala. Velika začetnica v obeh izdajah še nima razločevalnega znamenja: Synù, Svetnike. Zveneči sičnik z Kastelec zapisuje večinoma razločevalno kot s (npr. sa, sdai, lubésn, skusi, vbosimu), na morfemski meji ob nezvenečem zaporniku po izreki tudi kot ſ (reſpetiga (389)), enako pri tujem zemljepisnem imenu oba Iſrael (393, 51). Mlajša izdaja sledi predlogi (npr. sa, sdej, sdajzi, lubesen, slati, sahvalem, satorej) ali redko uporabi dolgi ſ (npr. sveſtu – ſveſtu (53), ſdej (51)). Kastelec šumniški par š in ž pretežno zapisuje po ustaljeni rabi bohoričice, razlikujoči zvenečnostno nasprotje:17 š zapisuje kot ſh: ſhtiri, bogatiſhi, bulſhe, diſhezhi, duſha,  premiſhluvanîam, lubliſhiga,  naſhih, narmanſha,  vekſhi, nardobrutliviſhi, narlépſhi, dragiſhiga, razen v izglasju, kjer ga zapiše kot sh (npr. pisava neobsamoglasniškega v z u, zasamoglasniškega j z i, ń z nî namesto nj). Kopitar je v Kastelčevih pravilih zagovor rabe črke y za naglašeni i s fonološko ozna- ko mesta naglasa (npr. gory ‘ardet’, gori ‘ſurſum) in neenotno obravnavo ĺ in ń ocenil kot neustrezna. Oba s Škrabcem sta opozorila na posebno zaznamovanje ozkega e s krativcem (è) že v Bratovskih bukvicah in nato razločevanje med dvema naglašenima e­jema: é za ei, è za ozki e in ne več za ǝ. Kopitar v Nebeshkem Zylu ugotavlja izbolj- šanje pisave, sledenje Bohoriču pri sičnikih z nekaj zamenjavami in nedoslednost pri pisanju šumevcev z opozorilom na 2. osebo ednine sedanjiških oblik (npr. moresh), kar poveže z vplivom pisave ­s (nas, vas). Primera skerbán pa Toporišič ne razloži glede na glasovno okolje (gre za zapis sklopa sk nasploh), temveč položajno na začetku besede. Končna Kopitarjeva sodba je, da je »skoraj tako k o r e k t e n kakor Bohorič« (Toporišič 1989: 240 po Kopitar 1808/9, 73–74). 17 To je po Schönlebnu (1672) in po Bratovskih bukvicah povzel tudi v Opažanjih (Ahačič 2012: 179), vendar je, kot je razvidno iz zgledov, pravilo dopolnil z opuščanjem ſ in ſh v izglasju. — 154 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel (bósh, lubish,  ne moresh), ž pa zaznamuje dosledno s sh: shganimu, shivot, shlahtn, Boshym, reshalil. Mlajša izdaja ima dvojnični zapis za š: sledi predlogi, večkrat pa uvede sh: shlahtnejſhe,  naſheh, ſhtrafanjam,  saſhonal, ſhlushi;  poſhlushei:  namoresh, nebeshko, poshkropi,  vekshi,  draſhishega (toda tik pred tem  lubſhega), nar  manshi, dobrutliveshe, sledi lepſhi, lubesniveſhi, kar kaže na nedoslednost pri uredniškem delu. Tudi v izglasju se v večji meri vzpostavlja zapis fonema š z grafemom ſh: lubish – lubeſh, oſtanesh – oſtaneſh, bosh – boſh/bosh, ranish – raneſh, delash – delaſh/delash, moresh – moresh, napolnish – napounesh, na začetku besedila je doslednejše sledenje predlogi.18 Fonem ž je v MBL zapisan večinoma enako z dvočrkjem sh: perloshi,  dershi,  almoshna,  shivot,  blishni- mu, ponisha, shelnu, shivil – shiviu, Boshje), mestoma pa je nadomeščen s ſh: podverſhemmo, sluſhesh, uſhge/ushge, ushgati. Pri zapisu drugih pripornikov ni posebnosti, razen pri zlitniku c, ki ga Kastelec včasih zapisuje s c namesto z z ( ſház  : célu, celiga,  ſicer), kar je v MBL popravljeno v z (zelu, zelega,  ſizer).19 Zlitnik č nima posebnosti, zapis zh se dosledno uporablja, razen pri glagolu hoteti, hočem, kjer v sedanjiku v priredbi najdemo tudi tričrkje tsh, verjetno pod vplivom nedoločniške osnove hot-, ali po NC s zh: hozhe – otshe, n’ hozhe20 – notshe (87) : hozheſh – ozhesh. Sklop šč Kastelec zapisuje s tričrkjem szh:21 pokorszhino,  yszhi, ozhiszheni, plaszh, v MBL pa je skupina asimilirana po tedanji normi: pokorſheno, ishe, ozhiſheni, plajſh. Neenotnost zapisa izkazujeta še samoglasniško­soglasniška para i in j ter u  in v. Kastelec fonema i in j zapisuje z več grafemi. Soglasnik j zlasti v izglasju zaznamuje z grafemom i (sdai, sdaizi, tamkai, satorai, kai, vſelei; kuriavi, ie/je), kar je v mlajši izdaji prevladujoče zapisano z ­j, pa tudi dvojnično ­i v prvem delu ( ſdej, kaj/kai (3), tamkej/tamkei (1), satorej/satorei (4); vſelej/vſelei, kurjavi, je). Drugačen zapis v izdajah se izkazuje tudi pri glagolih znajti in predvsem imeti: snaide – snajde (1)/snaide (1); večinsko z j­ in manj pogosto z i­ pa je samo pri Kastelcu zapisan i- v glagolu imeti (ima, imash, imamo, imajo, imel, imejte; jma, jmash, jméti, jmel): npr. jma – ima, ne jmel – naimel, iméli – imeli/ imelli, jméli –  imeli,  jméti –  imeti.22 Kazalni zaimek taiſti  (NC (3)) ima tudi 18 Redki primeri brez h pri Zavadlalu niso navedeni kot tiskarske pomote (1891: 4), kar bi večinsko lahko bile. 19 Na napačen zapis s c (tacega namesto tazega) opozarja tudi Pohlin (1768a: 158) v slovnici pri obravnavi črke K. 20 Bežek (1892: 39) varianto hoſte ob hozhte pojmuje kot tiskarsko napako, n’hozhem, n’hozh, n’hoté, ne hoté pa kot Kastelčeve pravopisne muhe. 21 Tako se zapis šč ne ujema s pogostim štiričrkjem ſhzh ali tričrkjem ſzh ob nekaj zgledih s szh in enem s ſz v Bratovskih bukvicah (Zavadlal 1891: 4–5). 22 Kljub zgledu ima za samoglasnik i v Opažanjih na koncu NC (1684: 437). Zavadlal (1891: 5) za Bratovske bukvice ugotavlja zamenjavo i in j brez pravila in razlikovanja in navaja jmamo, jma, jskal, celo dnevjh idr. — 155 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … pisno različico z j: tajſti (1), ki kaže na dvozložnost, medtem ko se v MBL tajſte pojavlja le enkrat v Imn, sicer ima taiſte. Kot je znano, pa je Kastelčev posebni grafem î, tj. i s strešico, zaznamoval izgovor nj (ali jn) palatalnega ń,23 ki se pojavlja večinoma za in redko pred n (nîega, nîe, dihanîe, djanîe, jenîati; tulikaînkrat), nad i označuje tudi ji ( ſlednîmu (426), sadnî (370). Pri ogenj ima zapis ogîn (3), v sklonu pa glasovno dvojnico nj/n: ognî (1)/ogni (2). Na začetku v naslovu tudi pri Kastelcu strešica umanjka in se ujema s kasnejšim zapisom niza nj (premiſhlovanie – premishluvanie). Druga izdaja znaka ne ohranja, ampak ga nadomesti z j ali i večinoma za n oz. pred njim (njega/niega, nje, dihanje, dijanje/dianie,  ſlednjemu; jejnati,  tu- likajnkrat), pri ogenj pa palatalnost ni zaznamovana: ogn/ogin, v’ ogni/ognu. Kastelec soglasnik j pred samoglasnikom zapisuje tudi z y, kar je v drugi izdaji v glavnem odpravljeno: npr. Boshyo – Boshjo, Boshye – Boshje, stoyezha –  stojezha. Pač pa je v obeh izdajah y tradicionalen knjižni zapis za dolgonagla- šeni i, zlasti v izglasju, tudi nalikovno po drugih oblikah z naglašenim i (npr. Syn, Synù,  ſtojy, dary, rizhy – rezhy, toda my – mi, Zyl – zil,  ſturysh –ſturiſh, ſturymo – ſturimo). Z i je pri Kastelcu zapisan tudi del dvoglasnika za naglašeni jat: reizh, she- leiti, dvojnično z j tudi v drugi izdaji: peiti : ſvejtluſt. Soglasnik j kot palatalni del ĺ Kastelec po Dalmatinu zapisuje z i in j le pri podstavi kralj­, v MBL pa je skladno s Pohlinom zapisan tudi z y: krail/krajl – Krayl, krailiza – Kraliza, krailizo – Kraylizo. Kastelec -ji- zapisuje večinoma z i (npr. moim, tvoim; lubio), pri pridevniku božji z -ji (Boshji), le trikrat z ­y (Boshy) in enkrat z zamenjanima znakoma ij kot pri Krelju (Boshij), medtem ko je v priredbi pisan vedno z ji (Boshym – Boshjim, ſtoysh – ſtojiſh). Skupino -iji zaznamuje z -ij in -ii, drugi zapis je značilen tudi za priredbo: v’ Arabij – v’ Arabii, oba Thereſii. Kastelec dosledno piše soglasnik v na začetku besede, sredi besede med samoglasnikoma in pred samoglasnikom (volo, vſelei, vſe, vlyemo,  lubesnivu, podvershemo, tvoimu), ter celo pred soglasnikom (povſód, tudi v predponi vz: vsdigni). Za dvoustnični izgovor ob soglasniku ali v izglasju pa je značilna pisava z u: prou, shiu, vudou. V priredbi je v le obsamoglasniški: voli, veliku, prave, ſpovdjo, pred soglasnikom je u: pouſod, v vzglasju v in u: vreden, vredna, urednoſt, ulyemo, uſſe, v izglasju pa so dvojnice: grehov/grehou, prov/prou, shiu  (1)/shiv (1). Predlog v pa ima enak zapis pri obeh kot v’ (npr. V’ tem maihinim  zhaſſu – V’ temu majhenemu zhaſſu), le izjemoma u’ (npr. NC: u’ lubésni (388), MBL: U’ temu zhaſu (71).24 23 Enako znamenje, vendar tudi ob drugih soglasnikih, pozna tudi slovar Krajnsko be- sedishe pisano neznanega gorenjskega pisca iz druge polovice 17. stoletja na podlagi Megiserjevega slovarja Thesaurus polyglottus iz leta 1603, ki so ga tudi zato ob koncu 18. stoletja pripisali Kastelcu, vsebuje ga tudi Vorenčev prepis in oba anonimna prepisa Kastelčevega slovarja ter Hipolitov slovar, kjer je izpisoval iz Kastelčevih virov. 24 To je tudi različica v Bratovskih bukvicah (Zavadlal 1891: 5). — 156 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel Delno se razlikuje zapis končnega ł v deležnikih, ki ga Kastelec piše po tradiciji 16. stoletja z ­l, v mlajši izdaji pa nastopa zlasti na začetnih straneh fonetični zapis in se nato dvojnično izmenjuje z etimološkim (tudi s prilikova- njem): pogovarjal – pogovariou, goriſhel – gori shou, shivil – shiviu, lubil – lubil  (15)/lubiu  (1), hvalil  (1) – hvaliu  (1), govuril – govoril/govoriu, mogl – mogl/ mogou, toda hvallil, lubil, mirkal, naimel, nadihal, vidl, objemal, molil, goridal, ſhl, nejſhl idr. V drugi izdaji Pohlinova črkopisna reforma z zamenjavo grafemov boho- ričice ſ in s za s in z ter ſh in sh za š in ž, tj. da je ſ znamenje za fonem z oz. v kombinaciji s h za ž, ni izkazana, razen če niso dvojnični zapisi, neujemalni s Kastelcem, morebiti posledica vpeljave te spremembe. Pač pa je v manjši meri uvedeno Pohlinovo označevanje dolgega ozkega e z ę, ki je pogostejši ob koncu besedila (sapovę (str. 26), plemęn ‘plamen’ (34), odgovorę, rezhęh (83), jędla (89), v ręzheh, perloshę (90), obſtojęzho (92) in v dodatku po njem: npr. imęnuvati (105), potęm (106), vę, ſpovę (108). Pohlinova neuspešna novost je uvedba grafema w za b pri enakoglasnih besedah, ki jo ima tudi MBL:25 npr. ubogimu – uwogemu (45), (s’ almoshno  dajanîam) – s’ uwgejme[!] dajanjam (43), beishi – Wejſhè (49), s’ Benetku – s’  Wenedek (24), bogati – wogati (57). Zapis ch za k v leksemih Kristus in kristijan izkazuje kontinuiteto v obeh izdajah: Chriſtuſa, Chriſtuſovi. Pri Kastelcu je v vzglasju v redkih prevzetih besedah c zapis za fonem k: Cloſhter – Kloſhter, podobno tudi Capitan(a) v obeh izdajah. Podvajanje samoglasnika o ima Kastelec pri samostalniku pot: poot,  po  pooti; podvajanje e je značilno za drugo izdajo v dodanem besedilu, ki ga v NC ni: sapoveèm (51), ée zasledimo večkrat tudi v Pohlinovem Malem katekizmu. Zapis podvojenih soglasnikov ff, ll, tt v nekaterih besedah zasledimo v obeh izdajah, vendar ne vedno na istih mestih (npr. ff v prevzeti besedi: offer/ofer  (1) – offer (2)/vofer (5), offrash – vofraſh; offraimo – voframo; tt v Brigita –  Brigitta, ll v NC: telleſſa – teleſa, tellu – telu, pri obeh: délla – della; pogosto je uvedeno v MBL: celiga – zellega/zelega, veſſele – veſelle, pomagale – poma- galle, dershala – dershalla, sheléti – shelleti; shelimo – ſhellemo, shele – shelle. Zapis th je pri obeh značilen za glagol hoteti v deležniku: othl – othl. Pisa- nje qv za kv se omejuje na samostalnik bukve in cerkev: pri bukve ga zapisuje pogosteje Kastelec: (is) buqui – bukou, Buquizah – bukvuzah, buque – buqve, ø – buquah; pri cerkev pa ima besedo le priredba: Cirqve (93). Lastna imena so različno zapisana glede na stopnjo pisnega in oblikovnega podomačenja, razlikuje se celo ime avtorja: Mathia – Mattia, S. Mehtilda – S.  Mehtildis, S.  Ioan. – S. Janneſu, S. Magdaleno de Pazzis – S. Majdaleno de  25 V slovnici (Pohlin 1768a: 165) pod črko Wodi, W, w razloži, da se uporablja samo za razločevanje enakoglasnih besed: »Wird nur zum Unterſchied der gleichthönenden Worten angewendet. Wòdem ich ſteche, bodem ich werde. Sem wila ich hab geſchlagen, sem bila ich ware geweſen.« — 157 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … Pazzis, na drugem mestu oba Magdaleni; (362; 3), S. Ignatia – S. Ignaciuſa, S.  Thomas – S. Thomash; pri zemljepisnem imenu morda zaradi neupoštevanja izreke romanskega sklopa gn: iz Bologne (357) – iz Bolognie (10). 3.1.2 Pravopisne razlike Pisava velike začetnice se znotraj povedi v obeh izdajah poleg lastnih imen omejuje na tiste občnoimenske lekseme, ki poimenujejo: religiozne entitete (božje osebe in njihova občnoimenska poimenovanja, svetnike, druge verske izraze): Búg – Buh, Bogá Ozheta – Boga Ozheta (53), Gospuda Boga – G. Boga, Svetiga Duhá – S. Duha, Apoſtole – Apoſtelne (53), Angelou – Angelov, Angelze  Boshye – Angelze Boshje, Sveti Troyzi – Sveti Trojizi, Syn Boshji – Syn Boshji, Svetnikou – Svetnikov, Divize Marie – Divize MArie, Boshya Mati – Boshja  Mate;  v’ Nebeſſih/nebeſih  –  v’ Nebu/Nebeſeh, Nebeſſa  –  nebeſſa, Cloſhter  –  Kloſhter,  Templi/tempil  –  tempelnu; poimenovanja najvišjih predstavnikov oblasti (kralj,  kraljica) le v priredbi: David krail  – David Krayl; krailiza  –  Krayliza; tudi sorodstvena in poimenovanja po funkciji: Taſta, Ozheta; oba Ama – Ama ‘dojilja’, Capitana, Dohto(a)r  – Dohtar; Maſhnika  – Maſhneka, ø – Uzhenik, Firſt; v NC mitološko bitje: Lintvorn – lintvern, in drugi pojmi: Zyl,  inu konz – zil,  inu konz; sapuvidi – Sapovede (1)/sapovde (2),  sapuvid –  Sapovd (1), sapovd (3) idr. V naslovu razdelkov je v obeh izdajah pisan z veliko začetnico samostalnik mesec (Mesza – Meſza), medtem ko samostalnik dan ne. Ne ujemata se povsem pri zapisu pridevnikov, izpeljanih iz zgornjih izrazov: pri pridevniku božji se velika začetnica večinoma ohranja tudi v mlajši izdaji, deloma pa ne, kar se vidi v najpogostejši zvezi božja ljubezen: Boshya lubésn – Boshja lubesn (10)/boshja lubesn (3), is Boshye lubésni – is boshje lubesne, Synù  Boshîga – Boshjega Synù; oblizhje Boshye – oblizhje Boshje; Angelski Dohto(a) r – Angelske Dohtar; Nebeshka lubésn – nebeshka lubesn; pa tudi izpeljanih iz zemljepisnih lastnih imen (vogarska krailiza – Ogerska Krayliza). Nekatere ustaljene okrajšane oblike v drugi izdaji (za gospod,  sveti) so v prvi izpisane: Goſpudi Bogú – G. Bogu, Svetiga Duhá – S. Duha. Pisava skupaj in narazen se poleg nekaterih prislovnih, vezniških in člen- kovnih zvez (npr. aku lih – akulih/aku lih, sa reis – sares) razlikuje v zapisu nikalnega členka ob glagolski obliki, ki ga Kastelec dosledno piše ločeno, v MBL pa je vedno pisan skupaj z njo in premenjen: npr. ne lubesh – nalubeſh, posebnost pri Kastelcu je nikalnica ob sedanjiku glagola hoteti, ločena z opuščajem, v drugi izdaji pa se n po onemitvi h- zlije s sedanjiško obliko: n’  hozhe – nozhe/notshe. Pri presežni členici nar je pisava skupaj posplošena pri Kastelcu, v priredbi pa je dvojnična: narvezhe, narſhlahtnejſhe,  nar  bulſhe/ narbulſhe/narbulshe, nar prejetnejſhe[!], nar  lubesniveſhi. Nezložni predlogi k, v, z/s so v obeh izdajah pisani z opuščajem nestično od naslednje besede (opuščaj je samo v NC navzgor obrnjena nadpisana vejica (npr. k،), verjetno — 158 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel po tiskarski razpoložljivosti). Večinsko stično so zapisani smerni prislovi ob glagolih po nemškem zgledu: gorisbudy – gorisbudy/gori sbudy, gorivſtanesh – goriuſtaneſh, v nedoločniku v MBL tudi nestično: gorisbuditi – gori sbuditi, doliſprati – doli prati, v obeh dolisbriſſati : doli sbriſhe. Molitev očenaš je pri Kastelcu zapisana narazen in z malo začetnico, v priredbi pa skupaj in z veliko: ozha nash – Ozhenaſh. Ločila, pisana zvečine nestično razen pike, se v obeh izdajah vedno ne ujemajo: npr. sestavine sestavljenih števnikov se pri Kastelcu ne ločujejo z vejico, v novi izdaji pa se: npr. Na tri inu dvaiſſeti dan Mesza – Na tri, inu dvejseti dan Meſza.  Členjenost z vejicami se ne ujema povsod in tudi delitev na povedi je v drugi izdaji večkrat spremenjena. Dvopičje kot starejše ločilo, ki razločuje miselne enote, je v novi izdaji zamenjano s podpičjem ali pa ostaja, pri premem govo- ru pa uvaja dobesedni navedek. Klicaj ima le priredba in zaključuje vzklične povedi, kot nekončno ločilo pa loči zvalniške pastavke: npr. MB, 84–85: Kolkerkrat ſe ſam ſebe premojſtreſh, tolku vofrov ti Bogu vofraſh : inu aku ſe premojſtriſh sa boshje lubesne volo, toku poslatiſh ti tu tvoje dijanje is zhiſtem slatam pred Bogam ; proſi Boga de nej on tebe premojſtry, inu v’ tebi zhes tebe oblada, inu goſpoduje. V’ majheneh , inu uſakdaneh perpadnoſtah , koker tudi v’tvoji utraglivoſti, inu lenobi rezi : O lubesnive JEsus ! jeſt otshem ſam ſebe premojſtrite sa tvoje lubesne volo. O Goſpud  jeſt shellim is grunta mojega ſerza tebe vekumej lubiti. Reſproſti[!] moje ſerze , de bode  tebe popolnema lubilu !26 3.2 Glasoslovne spremembe 3.2.1 Naglašeni samoglasniki Tudi v drugi izdaji so ohranjeni prevladujoči dolenjski odrazi za zgodaj po- daljšani cirkumflektirani o: Bug – Buh, toda v Oed večkrat o: s’ Bugom – s’  Bogam, Goſpud  – Goſpud,  nadlug  –  nadlug,  dobrute  –  dobrute, modruſti  –  modruſte,  taku  –  toku;  bilú – blu, tudi nalikovno iz naglašenega položaja: dobrutlive, odpravljena pa je tiskarska napaka: h’ pumozhi (355) – k’ pomuzhi  (8). V nekaterih primerih je dolenjski odraz u opuščen: vduva – udova, Spu- mni – Spomni, govuril – govoril, tulikaîn– tolkajn : tulikaînkrat – tulikajnkrat, kulikar – kolker, sapuvidi – Sapovdi, sapuvid – sapovd, sapuvidi – sapovede, vrédnúſt – urednoſt, kjer gre za naglasno dvojnost; pri obliki kazalnega zaimka za srednji spol to v pridevniški in samostalniški vlogi, ki je značilen tudi za nekatera druga besedila tega časa: v’  tú  veliku,  ſhiroku  inu glokoku[!] morjè (428) – v’ to veliku shroku murje (92), mi to  lubemo, kar […] (65); drugod se 26 Prvo okrepljeno pisano dvopičje nadomešča vejico iz NC, prva pika zamenjuje dvopičje, druga pika vejico, tretja pa podpičje, prvi klicaj vejico, drugi pa podpičje, ker se poved v NC še nadaljuje in obsega še drugo poved iz MBL. — 159 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … ohranja tu; nasprotno pa uvaja celo po naglašenih oblikah povzet u v medponi -ova-: varoval – varuvau, premiſhlovanîe – premiſhluvanje. M. Orožen (1989: 256) ugotavlja pri Kastelcu v prevodu Svetega pisma glede na Dalmatinov prevod Biblije »spremembe v razvrstitvi e : ei« za dolgonagla- šeni jat v prid dvoglasnika. V NC je že prevladujoče zapisan kot pri Dalmatinu po Krelju z é: npr. mléku, gréh, snéh, révah, céliga,  délash,  vrédn,  vézhnu, zhlovékom, sheléla, pa tudi neustrezno pri lubésn; nekajkrat tudi z ê: vlêzhe, poshrêzhiga; včasih ga zapiše z dvoglasnikom, medtem ko je v priredbi eno- glasnik: vleizheni – vlezheni, lein – len, reizh – rezh, jeish – jęſh, sheleiti, ſveiti (glagol svetiti), ſveita ‘nasvet’. Dvoglasnik ima tudi mlajša izdaja: v naslovu oba lejtu, peila – pejla, ſvejta (NC: ſvitá), pred poſvejtnem (NC: pred poſvitnimi), ſvejtluſt (NC: ſvitluſt), ſvejt, ſveita (mundus), ſvejtiti, resdejlil, resdejliti, resdejlen (NC: resdiliti, resdilen). Zanikana oblika glagola biti v sedanjiku 3. osebe je v NC dolenjsko­notranjski nei (355), v MBL pa gorenjski ni (9). NC naglašeni e ob r ohranja, v drugi izdaji pa se zoži v i, razen izjemoma: verni – virni,  vera – vira,  verovati – viruvati,  kateri – katire  : nekateri, ø – Cirqve, mera – mira, gmera – gmira idr. Pri vzročnem vezniku ker je tudi v NC oblika kir, ki pa ima v MBL že mlajšo govorjeno varianto ke ob kir. Za  v NC je značilen starejši zapis ol, ki prevladuje tudi v MBL ob redkej- šem fonetičnem zapisu z ou: poln – poln, polna – pouna, napolni – napolni, dopolnil – dapolnil, dopolnenîe – dopolnenje, dopolniti – dopouniti, napol nish –  napounesh, popolnoma (16)/popolnama (4) – popolnema (15)/popounema (1)/ popounama (1). Za zlogotvorni r ima Kastelec večinoma er in redko ar, priredba mu sledi oz. ar popravi v er: npr. terpy – terpy, v’ tarplenî (430) – v’ terplenju (94). 3.2.2 Kratkonaglašeni in nenaglašeni samoglasniki Kratkonaglašeni u iz prevzetih besed je v priredbi delno reduciran v polglasnik: luft – left, kunſt – kenſt, nuz – nez, enako i: nyzh – nezh, kir – ke/kir ‘ki, ker’. V nenaglašenem samoglasniškem sestavu se dosledno ohranja dolenjski odraz za izglasni -o: v obeh izdajah npr. pohlevnu, malu, gvishnu, potrebnu. Hkrati pa priredba uvede mlajše pojave delne slabitve ali popolne krnitve samoglasnikov: zapis nenaglašenega i z e za polglasnik, npr. bi – be. Zajame tudi samostalniške in zaimensko­pridevniške končnice ­iga,  -imu  (gorenjska različica ­imo je opažena nekajkrat v Med oziralnega zaimka (v’ katerimo)): npr. v Ied, Red, Ded in Med, Oed m. in s.: nebeshke (Ozha), unega, enemu takemu, is enem sgrevanem (ſerzam), ne pa v Imn m., Ded in Med ž.: npr. majheni grehi, v’eni Maſhi; za končnice ženske i­sklanjatve so značilne dvojnice: Red lube- sne, Oed lubesnejo, Red, Imn, Rmn  zhednoſte/zhednoſti, Omn: zhednoſtame; sanezhuj, pri samostalnikih v priponah -(n)ik, -ina (greshneka,  ſlushabnek, pokorsheni), pri glagolih s pripono -iti, -im: povsdigneli, ſliſhe, perklone, sape- zhate, reſvejte, ſlushejo ipd., izjemoma v nedoločniku (premojſtrite), ker pride — 160 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel do sovpada z obliko 2. osebe množine sedanjika. Nenaglašeni i (pa tudi u, o in ǝ) tudi popolnoma onemijo: npr. kolker, mladenzha, shroku, velke, tolkajn, blu, kaderkol, dans, imenvaneh. Za Kastelca in priredbo je značilna popolna krnitev nenaglašenega samoglasnika ob zvočnikih: npr. konz, mogl, vidl, vedl, hotl–othl.27 Kljub redukciji i v predlogu in predponi pri- ponekod v NC pri- ostaja: priatelou – perjatlov, prietniſhe – perjetnejſhe, priasnoſt – perjasnoſt. V NC je nenaglašeni polglasnik enkratno zapisan z a: lubesanjo ob lubésnjo. Nenaglašeni jat ima pri Kastelcu narečni in starejšeknjižni odraz i, le pred j se zlije z njim (djanîe), pred zvočnikom pa se lahko reducira. V mlajši izdaji je sistemsko odpravljen: zhlovik – zhlovek, lipu – lepu, hotil – hotl, vidil – vidl, ſhtil – ſhtel, resdiliti – resdejliti, ſvitá – ſvejta, odriſheniku – odreſheniku, ri- zhy – rezhy, toda djanîe – dijanje/dianie, tako tudi v zaimensko­pridevniških končnicah z drugotnim jatom, ki v priredbi (dvojnično) prehaja v e oz. v ǝ: nîegoviga – njegovega, lubliſhiga – lubſhega. Ejevsko akanje je vpeljano v mlajšo izdajo le v nikalnem členku in predponi ne- (naſmem, navarnoſti), prednaglasno akanje, prehod nenaglašenega o v a, se omejuje na predlog do in predpono do-: npr. dopade – dapade, dopernaſhati –  dapernaſhati,  doſeshemo –  daſeshemo, Dopuſti  – Dapuſti. Zanjo je značilna vokalna harmonija, ki je pri Kastelcu izjema: kaku – koku,  taku/toku (414) –  toku,  lahku  –  lohku/lohka,  kakòr/kakór  –  koker; toda  Adama  – Odama(?); prilikovanje pa za obe: molitov – molituv, prou – prov ‘prav’, pri prislovu pa zlitje enkratno le za prvo: vſelei/vſeli (401) – vſſellej. Dolenjsko­notranjski narečni preglas pri Kastelcu je lahko vpliv narečne rabe in ga MBL opusti: plazhen – plazhan. Preglas ob r,  j in mehkih sogla- snikih v NC nastopa izjemoma (razen v osebnem zaimku jest in v shelushei  (392) – sloshej (89) ‘zalogaj’, kjer je izpričan notranjski prehod za- >  ze- in prekozložna asimilacija); uvede pa ga druga izdaja, pri kaj dvojnično tudi pr- va: kadar – kader, nikar – nekar, sdai – sdej,  tukai – tukej,  tamkai – tamkej, nai – nej, kai/kei – kej idr. 3.2.3 Soglasniški sestav Enoten odraz ima mehki ĺ, kjer mehkost v obeh izdajah ni zaznamovana: lubesn – lubesen, volo  –  volo, razen pri krajl  – Krail, kjer Kastelec sledi Dalmatinu, priredba pa predlogi. Več variant izkazuje ń, ki je označen na različne načine: pri Kastelcu z omenjenim posebnim znakom nî, pred i tudi z ny, obsamoglasniško z in, redko otrdi v n, v priredbi pa obsamoglasniško z nj, predsoglasniško jn: Terplenîe – Terplenje, dajanîem – dajanjam, nîega – njega/ niega, nyh – njeh, razen v izglasju, kjer otrdi v n: ogin/ogn (NC tudi ogîn, v’  ognî), pa tudi drugod: ſtopinah (NC sa ſtopenîami); tulikaînkrat – tulikajnkrat. 27 Prim. Orožen (1989: 258–259). — 161 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … Protetični v- je v obeh izdajah neenotno zastopan: pred u  je značilen za Kastelca in mu priredba sledi ali ga odpravlja: vudi – udji,  s’ vupanîam – v’  upanju : vupanje,  savupati,  savupanje; vuzhy  –  uzhy/vuzhy,  vushge/vshge  –  ushge,  navuk – nauk, toda  vuki –  vuku  :  nauzhena – nauzhena; ali ga uvaja celo priredba: nauzhy – navuzhy. Pred o­ pa je v MBL variantno značilen za prevzeto podstavo ofer-: of(f)er – of(f)er/vofer, ofrala – vofrala. Predponsko rabljeni sedanjik glagola iti  ima v priredbi za predpono dodan protetični j-: isidi – isjidi; obyszhi – objishi. Prekozložno prilikovanje soglasnikov je pogosteje izkazano v priredbi ( ſpoſhtuj – ſhpoſhtuj, ſluſhal – ſhlushal, ſlushbi – ſhlusbi/ſlushbi, ſlushabnike – ſhlushabnike/ſlushabnek, medtem ko je v NC redko (shelushei). Prilikovanje sklopa šč, ki se v NC ohranja, dosledno uvaja priredba: pokorszhino – pokor- sheno.28 Prilikovanje po zvenečnosti je pogostejše v NC, a ga opazimo tudi v priredbi: ſlatka – ſladka/ſlatkemu, preſlatke – preſladke : ſladkuſti, v MBL tudi britkuſt. Zapornik -g se onezveneči v -h,29 v NC le izjemoma ( ſnéh), kar ohrani tudi priredba, kjer pa je večinska dvojnica v Bog: Bug – Buh/Bug. Prehodni j je opažen v MBL dvakrat ob š: plaszh (391) – plajſh (48), preſhle – prejshle. V NC je pri drugi v Red le palatalizirana oblika drusiga, v Ded pa le drugimu, v MBL pa je enkrat posneta po NC oblika drusiga, trikrat pa uporabi drugega, v Ded drugemu. V MBL je onemel tudi vzglasni h- pri glagolu hoteti: hozhem –  ozhem. V predponi rez- -z na morfemski meji ob pripornikih s, š, z, ž onemi: zž > ž: oba reshalil, zš > š: ſe reſhéri – reſhiri, zs > s: reſvejti – reſvejte, zz >  z: reseleniti. 3.3 Razlike na oblikoslovni ravnini Glasovne spremembe pod vplivom govorjenega jezika v 18. stoletju, kot npr. slabljenje nenaglašenih samoglasnikov v drugi izdaji, so povzročile spremembe v končniških morfemih vseh pregibnih besednih vrst po določenem sistemu, ki delno onemogoča oblikotvorno homonimijo in dopušča oblikovno razločevanje (is  lubesni –  lubesne, eniga dobriga – enega dobrega, lubi –  lube  (sedanjik, povedni naklon), velelni naklon pa -i ohrani (proſi inu moli), ravno tako tudi nedoločniška končnica (lubiti zaradi sovpada z 2. osebo množine sedanjika lubite). Obstoj dvojnic pri večini oblik pa potrjuje jezikovno neenotnost in neustaljenost tako v izvirniku kot v priredbi, v kateri se povečuje še zaradi nedoslednega sledenja predlogi. 28 Več primerov je navedenih pri črkopisu. 29 To je sočasna notranjska značilnost (Orožen 1989: 259). — 162 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel 3.3.1 Samostalniška beseda Pri samostalnikih urednik nove izdaje zavestno odpravlja nekatere arhaične pregibalne morfeme, ki jih Kastelec dvojnično ohranja: pri moškem spolu npr. ostanke ijevske končnice pri samostalniku gospod (Red, Ted Goſpuda/ Goſpudi – Goſpuda), Ded Goſpudi – Goſpudi, ob samostalniku Bog je v priredbi tudi nesklonljiv: pruti Goſpud Bogu, Goſpud Boga (NC obakrat Goſpudi), v NC pa ni sklonljiv samostalnik grunt ‘temelj’: Red is grunt mojga ſerzá – is  grunta. Red in Ted samostalnika sin ohranja v obeh izdajah prvotno končnico -u (Synù – Synu). Samostalnik oče ima v obeh izdajah Ied ozha, Red ozheta, z izjemo v MBL pri poimenovanju molitve Ozhenaſh. V Med soobstajajo pri samostalnikih moškega in srednjega spola pri Kastelcu skladno z jezikom 16. stoletja končnici -i in -u z večjo frekvenco prve, slabo stoletje kasneje je pre- vladujoča -u (npr. na telleſſi – na telleſſu, v’ tem zhloveku – v’ temu zhloveku, per Bugi – per Bogu, per Boshym Templi – v’ Boshjemu tempelnu,30 v’ ogni –  ognu/ogni. Za Kastelca je v Oed in Dmn moškega in srednjega spola značilna prvotna in starejša knjižna dvojnica ­om/-em (praslovanski preglas -om > -em v NC večkrat ni uresničen: npr. ſerzom) ob manj pogosti mlajši različici -am, ki se pojavlja zlasti v srednjem spolu ( ſhtritanîam, s’ vupanîam : pomorjenîem), v MBL pa je vedno zamenjana z -am: npr. s’ Bugom – s’Bogam, ſerzom – ſerzam, ſhtrafanîem – ſhtrafanjam, Maſhnikom – Maſhnekam. V mlajši izdaji se v Imn moškega spola nekaterim samostalnikom, končujočim osnovo na ­d, pritika hibridna končnica ­ji, značilna za Hipolita in Pohlina, nastala s križanjem -i in -je: udji, v dodatku Judji (NC: vudi). V Rmn je ­ov pri Kastelcu samo enkrat priličen v -u: kamenu31 (402) – kamenov (61), sicer ostaja: npr. grehou – grehov, vudou – udov. V Tmn se pri samostalniku dar pri obeh ohranja oblika dary; v Mmn in Omn se poleg končnic -ih in -i pojavljata tudi -ah, -am: v’ uſtih – u’  uſtah, v’ Nebeſſih – nebeſſah/Nebeſ(ſ)eh, s’ perpognenimi koleni – s’ perpognen- mi kolenam, v Omn še končnica -mi oz. -me: pred luſhti – luſhtme.32 Zvalnik se po latinščini v obeh izdajah navezuje na ime Jezusa Kristusa: O Chriſte Jesu. Samostalnik pot je v NC moškega spola, v MBL pa je obeh spolov (2 : 3): en  poot – en pot, ta narpraviſhi poot – prava pot. Srednji spol se ohranja tudi v mlajši izdaji: enu majhenu dobru delu (45), v množini pa je uvedena femini- zacija, vidna po obliki določila (I/Tmn dobra della – dobre della). 30 Pri prevzetih samostalnikih na -l (-elj) ima mlajše besedilo razširitev z -n­, tako tudi Apoſtelne. 31 Pogostejša je v svetopisemskem prevodu Matejevega evangelija (Orožen 1989: 259). 32 Pohlin (1768a: 23–26) v slovnici za Omn v paradigmi navaja končnico -ami (S’  temi  Krayl-ami, s’ fant-ami, s’ Tem rogami – rogovami, enako pri srednjem spolu (is Serzami, s’ Oblizhjami (Pohlin 1768a: 32–33). V opombi pa razlaga tudi orodniški končnici -i, -mi iz -ami po krnjenju »črk« v govoru (Pohlin 1768a: 24). Ugotovimo lahko povezavo z edninsko -am in dvojinsko -ama. Od ženske oblike Omn se razlikuje po -e namesto -i: s’ teme Krayliz-ame, s’ Zhednoſt-ame, toda s’ Skerbmy (Pohlin 1768a: 28–30). — 163 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … Zamenjavo končniškega samoglasnika ­i z -e v mlajši izdaji pri samostal- nikih ženskega spola i­sklanjatve lahko razložimo glasovno in ne nalikovno kot vpliv končnice a­sklanjatve, saj je zapis e lahko rezultat delne redukcije nenaglašenega i: Ied Mati – Mate, Red lubésni– lubesne, Ded lubésni – lubesni/ lubesne, Med lubésni – lubesni, na perſi – na perſe. Oed samostalnika molitev  ima glasovni različici molitovjo – molituvjo, ljubezen pa lubesnjo – lubesnejo, enkrat lubesenjo (30), oba s’ kryvjó. Dvojinske oblike I/T so ohranjene samo v NC, pri glagolu pa je prevladala v obeh množina: dvei lubésni, ſo dvei hiſhi szimprale (378) – dve lubesne ſo dve hiſhe szimprale (33–34). Imn in Tmn ima pri pogosto pojavljajočem se samostalniku i-sklanjatve (čednost) v NC končnico -i, v MBL pa poleg -i dvojnico z razlikovalno končnico -e, ki je pogostejša: npr. Imn zhednoſti – zhednoſte/zhednoſti, v Rmn pa variantno -i in -ø: zhednoſti – zhednoſti/zhednoſt. Rmn shelei samostalnika želja, značilen za Kastelca, je v MBL enkrat ohranjen (pouna dobrih shelei (19)) ali nadomeščen z shellá. V tem sklonu se pod vplivom i-jevske sklanjatve pri množinskem samostalniku bukve pojavlja samo v NC tudi naglašena končnica -í: Rmn buqui – bukuv, poſtavi – poſtav. V Dmn se pri obeh pojavlja samo končnica ­am (zhednoſtam), v Mmn v drugi posamično dvojnici -ih/-ah: zhednoſtih – zhednoſtih/zhednoſtah, v Omn pa v NC -ami in v MBL -ame: v’ mei temi drugimi zhednoſtami – mejd  drugeme zhednoſtame. V Omn v MBL onemi končni -i v končnici pridevnika (-imi) in samostalnika (-ami): pred poſvitnimi ſlushbami (392) – pred poſvejtnem  sluſhbam (49). Pri samostalniških zaimkih je nepričakovana oblika Mmn osebnega zaimka za 1. osebo, nalikovna z orodniško: v’ nami ‘v nas’ v obeh izdajah. Oblike za 3. osebo svojilnega zaimka so v ednini dvojne: uporabljajo se oblike osebnega zaimka v Red in Ted, ki prevladujejo, in tvorjene iz njih, ki so po- gostejše v MBL, ne obstajajo pa še za ženski spol in množino (le nyh – njeh): nîega/nîegov – njega/njegov, nîe – nje. V MBL je namesto njo, ki se pojavi šestkrat, v Ted dvakrat zapisana oblika noj. Za Ded in Med ženskega spola ima NC obliko nîei, MBL pa nje < nji, ki je tudi oblika Red in Ted osebnega in svojilnega ‘njeni’. Navezna oblika v’ vanio v NC (416) ima podvojen predlog, sa nîo pa ni navezna oblika, MBL pa naveznih oblik nima: v’ njo. V Rmn, Tmn in Mmn se izmenjujejo oblike nyh – njeh, v Tmn ž. pa nîe – njeh. Samo v NC je v Red, Ted pogosta tudi naslonska oblika ga, v MBL jo zamenjuje njega, le enkrat ga, samo v NC je Ded mu, v Rmn in Tmn yh, pri osebnem zaimku za 1. in 2. osebo pa je v tem delu v obeh le naglasna oblika mene, meni, tebe, tebi. Kazalni zaimek ta, tega (v MBL le enkrat tiga) ima v obeh izdajah tudi obliko z dodano členico le-: letá,  letú – leta,  letu,  letega  idr. Zaimek tisti je oblikovno zelo raznolik: v obeh izdajah ima še ohranjen samoglasnik kazalne- ga zaimka ta, sklanjata se dvojnično ali oba dela ali le končnica, pišeta pa se večinoma skupaj: Ied m. taiſti – taiſte ‘tisti’, Ied ž. taiſta, Ied s. tuiſtu/taiſtu –  taiſtu ‘tisto, to’; Red, Ted m., s. tegaiſtiga – tegaiſtèga/tegajſtiga/taiſtega, Ded h’  timu –  temuiſtemu, Oed s’  tajſtim – s’  taiſtem, Ted ž.  tajſto –  tajſto/taiſto, — 164 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel Imn ž., Tmn m., ž. oba taiſte/tajſte; Rmn taiſtih – taiſteh, Dmn tajſtim – ø. Le nekajkrat se pojavi v obeh izdajah kazalni zaimek uni, una: npr. una hudobia. Vprašalni zaimek, ki ima obliko tvorjeno z oziralno členico (v’ kakerſhni  (419) ‘v kakšni’) je zapisan le v NC, MBL pa ima vprašalni merni prislov kol- kajn (tudi NC ima na drugem mestu vzporedni prislov kulikaîn). Poljubnostni oz. nedoločni zaimek, enakoglasen z vprašalnim, je po Dalmatinu prilikovana oblika po zvenečnosti gdu in edn v NC, v MBL pa neprilikovan kdu in namesto edn Pohlinov kedu. Glasovno je v obeh nenaglašenih samoglasnikih v mlajši izdaji dosledno premenjen oziralni zaimek: kateri – katire, kir – kir/ke. Starejša oblika se kaže v nikalnem zaimku za človeškost, v kateri pri Kastelcu še ni pristopil dodani nikalni n-: obenimu (355) – nobenimu (8), obliko oben v pri- redbi zamenja ustreznejša daljša oblika nobeden. Daljša različica pri celostnem zaimku vsak, ki ima v starejših obdobjih določno obliko, je v MBL: vſaki – vſaki/ vſak/uſſakatire. Ves ima v NC glasovno prilikovano različico vus: vus – ves. 3.3.2 Pridevniška beseda Zaimensko­pridevniška sklanjatev je dvojnično preoblikovana zaradi glasovnih sprememb, tj. predvsem zaradi slabljenja nenaglašenega i v končniških morfe- mih v drugi izdaji -i- pogosto zamenja -e­, tj. polglasniški izgovor, vendar je sprememba omejena in podvržena jezikovnim zakonitostim, da ne bi prišlo do oblikovne homonimije, in se razločevanje ohranja: variantne ali spremenjene so naslednje končnice moškega in srednjega spola, v dvojini in množini tudi sovpadajoče v ženskem spolu: Red -iga (npr. blishnîga – blishniga, Boshyga/ Boshîga – Boshjega  (1)/Boshjiga (1)), Ded -imu  (Boshymu – Boshjemu), Med -im  (v’ Boshym –  v’  boshjemu), Oed -im  (pred Boshym –  boshjem,  s’  letem  predragim ſhazom – s’letem predragem ſhazam), D/Odv -ima (ø), Rmn, Mmn -ih  (Boshyh  –  boshjih,  v  teh  nevideozheh  rizheh – v’  teh  navidiozheh  rez- heh – -eh ima tudi Kastelec, morda pod vplivom samostalniške končnice, ki pa je naglašena), Dmn -im (Boshym – boshjim), Omn -imi (pred shlahtnimi –  ſhlahtnemi). Pri pridevniku so v mestniku ednine moške in srednje sklanjatve uvedene tedaj v gorenjščini že močno razširjene nalikovne oblike (po dajalniku ali pa istosklonski obliki samostalnika), ki jo občasno uporablja tudi Kastelec: npr. v’ tem – v’ temu, v’ tem zhloveku – V’ temu zhloveku, na tem ſve(i)tu – na  temu ſvejtu, v’ enim preſvitlim oblaku – v’ enemu preſvitlemu oblaku, v’ letem  ſvetim ſpomini – v’letem ſvetimu ſpominu; v’ tem Nebeshkim isvelizhanîu – v’  tem Nebeshkimu isvelizhaniu (pri osebnem zaimku jo zasledimo pri obeh: per  nîemu – per niemu). Posplošena feminizirana oblika pridevnika srednjega spola je uvedena v mlajšo izdajo: ena maihina dobra délla (388) – te majhene dobre della (45). Stopnjevane oblike so slogovno utemeljene in oblikovno poenotene. Pri stopnjevanju Kastelec večinoma še ločuje oblike po spolu, kar je bilo značilno tudi za Dalmatina, MBL pa v skladu s tedanjo normo posploši moško obliko, — 165 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … je pa zaradi delnega upada ­i > ­e pri moškem in srednjem spolu zabrisana, prepoznavna le pri ženskem spolu ali ob ohranitvi -i: tá narvekſhi dar – ta  narvezhe  dar, tá  narmanſha  lubesn  –  ta  nar manshi  lubesen, Tá narbulſha ſlushba – Ta nar bulſhe sluſhba, tú nar bulſhe blagú – tu nar bulſhe blagu, Tú nargviſhniſhe  snaminîe–  tu nargviſhnejſhe  snamene. V NC ima primer- nik pridevnika velik obrazilo -ši z razlikovanjem č v k: vekſhi, v MBL pa -ji z zlitim j: vezhe ob eni pojavitvi narvekſhe  (sapovd). Kjer se je obrazilo -ji  zlilo v  -i, se v MBL podvoji s ­ši: dragiſhi – draſhishe, viſhiſhi  in prislov: blishe – blishishe. S kopičenjem presežnikov in dodajanjem primerjalnih frazemov s primerni- ki je izraženo čaščenje stvarnika; v priredbi ­i zamenjuje -e, -i- v nenaglašenem položaju iz ­e(j)­ onemi ali ga dvakrat (zaradi naglašenosti?) nadomesti -ej-, obrazilno se stopnjuje tudi pridevnik bel, beleši zamenja belše: O  ti  narſlaiſhi,  narmiloſtiviſhi,  narlubesniviſhi,  narpriasniviſhi,  narmogozhniſhi,  narzartaniſhi, narlepſhi, nardobrutliviſhi ſtvarnik Nebès inu semlè, Ti ſi ſlaiſhi kakór  mèd; beleſhi  kakór  ſnéh  inu mléku:  dragiſhi  kakòr  perlini  (416)  – O  ti  narſhlajſhe,  narmiloſtivſhe,  narlubesnivſhe,  narperjasnejſhe,  narmogozhnejſhe,  narzartanſhe,  narlepſhe,  nardobrutlivſhe  Stvarnek  nebes  inu  semle!  ti  ſlaiſhe  koker med  : belſhe koker ſneh, inu mleku: draſhiſhe koker pirèlni (78). Svojilni zaimek moj  je enkrat zapisan v NC s Trubarjevo narečno glasovno različico mui, sicer imata obe izdaji obliko moj: moi – moj,  tvoi  –  tvoj, Red moiga – mojega (1),  tvoiga –  tvojega (10)/tvojga (4)/tvoiga (2), Ded ſvoimu – ſvojemu ipd. Števniki od 1 do 31 se pojavljajo v podnaslovih v obliki vrstilnih števnikov. Od 21 dalje so zapisani na različen način: enote, sestavljene iz enice in desetice, še niso sklopljene, MBL jih loči še dosledno z vejico, v MBL pri dvajseti pride do preglasa aj > ej, ­i oslabi v -e, pri štiri popolnoma onemi, enica ena ima v NC variantno obliko moškega spola edn, ki je pri 31. izpričana tudi v MB: Na edn inu dvaiſſeti dán – Na ena , inu dvejſſete dan; Na edn inu trideſſeti dán – Na edn , inu trideſſete dan; Na ſhtiri inu dvaiſeti dán – Na ſhtir, inu dvejſſete dan. 3.3.3 Glagol Pri glagolu prav tako vpliva delna moderna vokalna redukcija na glasovne spremembe glagolskih pripon in končajev: -i se zamenjuje z -e po določenem sistemu, ki omogoča oblikovno razločevanje: v povednem naklonu sedanjika glagolov na -im: lube ‘ljubi’, v opisnem deležniku (lubel), toda v isti povedi tudi hvallil; v velelnem naklonu pa se -i ohrani: proſi, moli, ravno tako v nedoloč- niški končnici (lubiti), ker bi se sicer prekrivala z 2. osebo množine sedanjika (lubite). Kastelcu se občasno nezavedno zapiše notranjska nalikovna oblika (snaſte (428)), ki je v MBL zamenjana z snate. Krajše oblike 3. osebe množine — 166 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel sedanjika se nahajajo v obeh izdajah: gorijemlo, dersheè, pojó, shellè. Velelnik v NC vsami  ima v MBL obliko vsemi, brez nalike po sedanjiku. 9­krat je v priredbi opažena daljša oblika pomožnika prihodnjika bode (v NC le enkrat) ob večinski kratki: npr. bo  vuzhila  –  bode  uzhila. Predpreteklik in pretekli pogojnik se ohranjata tudi v priredbi. Tvornosedanje deležnike, ki jih je Kastelec rad uporabljal, ohranja tudi pri- redba, večkrat v nekoliko spremenjeni glasovni podobi, čeprav je vidna tvorba iz 3. osebe množine sedanjika: klezheózh – klezhjozh, videozhe – vidiozhiga, nevideozhe – navidiozhe, zhujezha – zhujejozha, dopadajezhe – dapadejozhe/ dapadezhe, dopadeozhim – dapadejozhiga. Enkrat je pri Kastelcu tvornosedanji deležnik poprislovljen: videozhe Boga  ſposnamo –  vidiozhiga Boga. Deležje rekoč je v priredbi dvakrat v vlogi deležnika: kir  govorè  rekózh (380) – kir  govoreta rekozha (36) – pri osebni obliki sedanjika je dvojina pri glagolu upo- števana le v priredbi in ima gorenjsko narečno glagolsko pripono -e- namesto -í- (enako še na isti strani uzheta). Namenilnik v enem zgledu ohranjata obe izdaji: gres lezh – gresh lezh, prav tako nedoločnik ohranja končniški -i, v MBL je enkrat v citatu tudi izpuščen ali zapisan s -te: perpraviti – perpravet, premozhi – premojſtrite/premojſtriti. 3.3.4 Prislov Prislovi v NC pogosto izkazujejo starejšo izrazno podobo: npr. obpuldnè – opol- dne, doſihmal – doſihmau ‘doslej’, doſehmál – da dusehmalu (s podvojitvijo s predlogom do, premenjenim po akanju, in predpono do­, premenjeno po ukanju, ki drugje ni zastopano), od todai – od tod, tadai – tedei, v’ jutro – sjutrej, gori  k’ Nebeſſam – gori naqviſhku, tamkai – tamkej, vekoma – vekoma (6)/vekumej  (6), ali pa se ujemajo: npr. ondi, potler, narpoprej  itd. Tvorjeni iz predložnih zvez s pridevnikom niso vedno poenobesedeni: npr. po goſtim – po goſtim/po  goſtu/pogoſtem/po goſtem. Primerniška in presežniška stopnja sta večkrat med izdajama neujemalni: dolgu,  dalej,  nardalej  –  dolgu,  dle,  nardle;33  narbolè  –  narbel. Stopnjevane oblike imajo v mlajši izdaji dvojnično namesto končnice srednjega spola -e tudi -i po pridevniških oblikah moškega spola: ta nar bulſhe, inu ta nar lepſhi, rajshi idr. Prislov popolnoma ima različne izrazne podobe, njegova oblika v starejših obdobjih vpliva tudi na pridevniško obliko, s katero sovpade in je nesklonljiva (popolnoma/popolnema – popolnema/ popounema/popounama (lubesen), fone- tično zapisani dvojnici v priredbi imata le po eno pojavitev. 33 Kar je značilno za kilovški govor (Vičič 1998: 71). — 167 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … 3.3.5 Predlog Glasovno se razlikujejo nekateri pravi predlogi: pres ‘brez’ ohranja le Kastelec, v drugi izdaji je zamenjan z mlajšo varianto brez, med ima v novejši izdaji že dodano obliko z -d: v’ mej – mejd,34 v’ mej temi drugimi zhednoſtami – mejd  drugeme zhednoſtame; predlog z/s pridobi v mlajšem besedilu dvojnico is, ki je značilna tudi za Pohlina (s’ nym – is njim, s’ Boshyo lubesenjo – is Boshjo  lubesnejo (trikrat), s’ katerim – s’ katirem). Fonološka različica h pri predlogu k ob nekaterih nezvočnikih je značilna le za NC (npr. h’ skodi – k’ shkodi, h’  tem – k’ tem, h’ kuriavi – k’ kurjavi). Vzročni pomen izraža v obeh predlog iz  (lubesni – lubesne), v NC pa je posplošeno sa volo, dvakrat savolo, v MBL sa volo le enkrat, ob različicah savle (5), savolo (4), savol (1): is lubésni Boshye –  savle lubesne Boshje (51). 3.3.6 Vezniki Večjih razlik pri veznikih ni razen pri obliki kir, ki ima v MBL tudi mlajšo fonetično dvojnico ke in nastopa tako v funkciji oziralnega veznika (ki) kot vzročnega (ker): ta je kir Boga lube: ta pak katire Boga lube, ta bo od Ozheta  Nebeshkiga  lublen (17);  kir  pravi  –  kir  prave/ke  prave;  ne  sa  tú  kir  je  ena  hvaleshna zhednoſt, ampák sa tega volo kir Bogú dopade. (394) – Ne satu, ke je ena hvalle uredna zhednoft, ampak sategavolo, ke Bogu dapade (52). Skle- palni priredni veznik  zato  ima v NC različico zategavolo, v MBL je pisana nesklopljeno (za tega volo (3)). Dopustna vezniška zveza s prevzeto členkovno sestavino ima v MBL samo pisno dvojnico: aku  lih – akulih/aku  lih. Izrazno se razlikuje protivni veznik vener – vonder. Protivni veznik iz NC ampak (de bó) zamenjuje v MBL enkrat ſvunej (de bo), čeprav se na drugem mestu ampak pojavi tudi v priredbi. 3.3.7 Členek Poudarjalni členek ima v MBL obliko, ki jo ima tudi Pohlin: rajmno (toku) ‘prav’, ki je v NC izražena z ravnu takú. 3.4 Razlike na skladenjski ravni Nedoločni ali določni člen, ki ju Kastelec še vedno navaja, pretežno ohrani tudi druga izdaja: npr. te Svete Apoſtole – te SS. Apoſtelne; oba tega zhloveka; en poot teh ludy – en pot teh ludy). Vendar ga na določenih mestih tudi opušča, 34 Pohlin (1768a: 85) navaja v slovnici različice med, mej ali mejd. — 168 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel npr. v naslovih razdelkov po dnevih je določni člen zapisan pred števnikom v NC le še dvakrat (Na tá oſmi dán Mésza; Na tá trideſſeti dán Mésza), v MBL pa nikoli; en duh  te molitve – duha  te molitve – nedoločni člen je izpuščen, določni pa ostaja. Odvečna raba osebnozaimenske oblike v vlogi osebka je bila včasih v drugi izdaji prepoznana in neupoštevana: npr. de on  tebe nauzhy – de on  tebe na- vuzhy; de on nam naſhe ſerzè vshge – de nam naſhe ſerze uſhge; De on Bogá  lubi – de Boga lubè. Sprememba desne vezljivosti pri glagolu s prevzeto podstavo je redka: npr. zašonati se česa– zašonati se na čem: de bi ti ſe saſhonal tvoiga shivota (390) – de bi ti ſe saſhonal na tvojemu ſhivotu (48),35 je ležeče na čem – nad čim: narvezh je leshezhe na tem (411) – nad tem (72), samo pri Kastelcu premisliti  na kaj: premiſli na tvoje tellu s popravkom v drugi izdaji v pomisli na […]. Spremembe so opazne predvsem v besednem redu, mestoma v samostal- niških zvezah, kjer je ista zveza tudi v isti povedi dvojnična predvsem ob prilastku božji: npr. z odpravo ali uvedbo inverzije prilastka že v isti izdaji: npr. NC: Boshya lubésn : k’ lubesni Boshij (351–352), ali med izdajama, ko se razvrstitev ujema (npr. v’ Boshy lubésni – v’ Boshji lubesni; is lubésni Boshye – is lubesne Boshje) ali ne ujema: mezh Boshye lubésni – mezh lubesne Boshje, Boshya lubésn – Lubesen Boshja) (419, 81–82). Kot je ugotovila M. Orožen, ima Kastelec bolj naraven besedni red pod vplivom latinščine,36 kar se tipološko kaže tudi v slovanski stavi povedka na nekončnem mestu v stavku, pred predmetno dopolnilo, povedkovo ali prislovno določilo, kar je razvidno tudi iz navedenega besedila v NC, v priredbi pa je popravljen, saj je sedanjiška oblika oz. neosebna glagolska oblika povedka spet postavljena po ustaljeni rabi na konec stavka, kar priča o tem, da je bila takšna stava utrjena in normativna: de ſe ne more isrezhi, dokler tá roſſa tamkai mu  dá tá zartani duh (388) – de ni mozh isrezhi, dokler njemu ta rosa tamkej take  zartane duh da (46); ampák tudi tukai gmèra tó Boshjo lubésn (388) – ampak  tudi tukej Boshjo lubesen gmira (45); aku lih bi bily niegovi ſovrasniki (424) –  akulih be njegovi ſovraſhneki bli (87); Letú tadai ſturi en ſleherni, kateri lubi ſvoje isvelizhanîe (430) – S. O. Augushtin je tu pogoſtu fturil,37 toku ſturè tudi en  ſleherne, katire Boga, inu ſvoje duſhe isvelizhanje lube (95). Vendar pa obstajajo primeri, ko je taka stava izkazana samo v priredbi: Satorai narbolè taiſti zhas  obernesh (412) – Satorej narbel oberneſh ti taiſte zhas (73); de sadobysh pravo  Boshyo lubésn: letó is ſerza sheli (386) – de pravo Boshjo lubesen sadobiſh: letu shelè is ſerza (43). 35 Enak ostaja tudi naslonski niz: bi ti se. 36 Orožen (1989: 257). 37 Podčrtane so besedilne razširitve. — 169 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … 3.6 Razlike na leksikalni ravni V besedilu prevladujejo v obeh izdajah številni germanizmi (npr. ama, andoht, faler, flis, fruht, gnada, grevenga, nuc, (v)ofrati, štrafenga), izpeljanke iz njih (poflisati se), glagolski kalki (dopasti, doprinesti, naprej vzeti komu, goridržati, gorizbuditi, dolizbrisati; MBL še am iti koga, noter vzeti (NC: gori vzeti) ipd. Poleg zamenjave nekaterih prevzetih besed in tudi drugih s sopomenskimi iz- razi (npr. almoshno – uwgejme, leidih – ſamaſvojna, inu proſta, kjer je dodana še sopomenka, s pomensko razliko: ta nardobrutliviſhi – ta nar lubesniveſhi, kalkirani pomen vlézhe ‘gre’ zamenja hiti;  poshár  –  ogn,  shely  (po Boshij  lubésni) – hlepy (po Boshji lubesne), ſe bosh mudyl – goriderſhal, premozhi – premojſtriti ‘premagati’), je ponekod beseda izpuščena (npr. pridevnik: is dobre vole Bogú dopaſti – is  vole Bogu dapaſti; poslatysh,  inu polipotysh (422) – poslatysh (84); Boga Ozheta moli inu proſſi – Proſi Boga Ozheta (53). Dvojne formule ostajajo, v naslednjem primeru pa sta sopomenki iz dvojne formule razdruženi, da se ne ponovi isti glagol: ſe je vſelei is lubésni Boshye jokal, inu  plakal  (425)  –  ſe  je  ta  boshje  ſlushabnek plakal,  inu  is  lubesne boshje  jokal  (88)), ali pa je dodano lastnoimensko določilo: S. Thomas (420) – S. Thomash  Aquin (83); domača sopomenska ustreznica: Lintvorna – premoga, ali lintverna (80), ali pa je prevzeta sopomenka zamenjana z novejšo domačo: v’ ſvoim pildu,  ali podobi (394) – v’ ſvojemu obrasku, inu podobi (52). Zamenjava leksema je lahko pogojena tudi vsebinsko interpretativno (lubesni Boshji – ſlushbi Boshji (53), čeprav se sintagma ljubezni  božji ponavlja pri obeh v celem odlomku). V glasovnih dvojnicah prevzetih glagolov pegerovati  in volgati  lahko prepo- znamo časovno in tudi narečno pokrajinsko oddaljenost: pegeruje  –  pojirje, volgati – wugati ‘ubogati’. Več sprememb je izvedenih na besedotvorni ravni: zamenjava nekaterih besedotvornih morfemov (predpone, priponskega obrazila), dodajanje predpone in sprememba glagolskega vida idr. je individualni (uredniški) poseg v besedilo (v’ enim gorezhim germu (390) – v’ enimu gorezhimu germuju,38 dopadajezhe –  dapadlivu, kjer deležniško obliko iz glagola dopadati zamenjuje izpridevniška tvorjenka na -ljiv; poshrêzhiga (ognîa) – preshrezhniga (ogna) ‘požrešnega’, pres  nehanîa – bres prenehanja, premiſli (na tvoje tellu) – ſpomisli, ſproſſi – proſſi, ſe podati (božji volji) – ſe udati, premerkai – predmirkaj; jenîati – sprejejnati; moliti – omoliti, Praſhaj – Popraſhaj, braniti – ubraniti, shivenîe – shivlenje ob shivot pri obeh, kaplizo – kaplo). Raba samostalniške izpeljanke iz pridevnika je redek primer besedotvornega napredka: tega bolniga (356) – tega bounika (9)). Glasovna sprememba bi bila morda utemeljena zaradi zastarelosti ali manj običajne izrazne strani leksema, ki se metaforično uporablja za ječo: v’  eni  turski vosi (390) – v’ eni turshki vèſi (47). 38 Priponi ov-je s prilikovanjem in zlitjem v grmuje za skupno ime namesto podstavnega samostalnika grm. — 170 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel 3.7 Razlike na besedilni ravni Spremembe so na določenih mestih izvedene tudi na ravni besedila s posegom prireditelja vanj. Nastajajo bodisi zaradi izpuščenega ali dodanega besedila, besede, besedne zveze, stavka ali cele povedi. Nastopajo zlasti v citatih: npr. na koncu 20. dneva v mesecu (NC 393, MBL 51) je navedek iz pete Mojzesove knjige, ki se razlikuje v številki poglavja (NC: v’ Buquah Deuteronami na 12 – MBL: v’peteh Moyſeſoveh buquah39 na 10. Poſt.), razširjen z dodatno povedjo: »Inu  de  obranesh  povella  tega Goſpuda,  inu  njegove  shege,  katire  jeſt  dans  tebi  sapoveèm,  de  bode  tebi  dobru?«, oba pa zaključita s časovno prislovno zvezo »vſe tvoje shivézhe dny – uſſe tvoje ſhivezhe dny«; prejšnja poved pa je razširjena v NC za predložno zvezo is vſe  tvoje miſli. Krajša besednozvezna ali levoprilastkovna razširitev je npr. v navedku: »Chriſtus,  kateri  je  tudi on  Bug« (427) – »Chriſtus, Syn Boshje, katire je is Ozhetam en enake Buh« (91). Zaključek 31. dneva ima dodatek, ki ga zahteva nadaljnje besedilo, molitve svetega Avguština, ki jih Kastelec nima: »satorai bi dobru bilú, de bi ti ſe teh  iſteh s’ vunai navuzhil. Letú tadai ſturi en ſleherni […]« (430) – MBL: »sato- rej be tudi dobru bilu, aku be ſe ti nekaj od taiſteh sa ſtrelſke molituvze, ali sdihvanja pruti G. Bogu od ſvunej navuzhil. S. O. Augushtin je tu pogoſtu ſturil, toku ſturè tudi en ſleherne […]« (95). Tudi zaključek 29. dneva je v priredbi razširjen še z dodatnim dobesednim navedkom S. Bernarda, ki sledi navedku S. Tomaža (423–424): »Na take shlak  piſhe S. Bernard: katire mene lube, lube tudi mojega pſa, koker ſe v’ gmajn pregovoru prave. Hom. de S. Michael. (87)«. Neujemalnost besedila z manjšimi spremembami je zlasti v zadnjem delu vedno pogostejša: npr. pri navajanju izreka S. Tomaža je en stavek nekoliko preoblikovan z dodanim zaimkom in pridevnikom, spremenjenim besednim redom in predpono pri glagolu: obenu ſovrashtvu mu ne more braniti (423) – Tu namore njemu nobenu hudu ſovraſhtvu ubraniti (87). 4 Sklep Primerjava obeh izdaj izpričuje, da je prireditelj nove izdaje Kastelčev skoraj sto let oddaljeni knjižni jezik, močneje naslonjen na knjižnojezikovno izročilo 16. stoletja in v stoletni rabi nekoliko modificiran glede na manjše spremembe, ki jih je negorenjski pisec uvidevno uvedel v svoja besedila, skušal jezikovno posodobiti in ga približati sočasni Pohlinovi jezikovni normi na začetni stopnji pisanja – morda ga je prilagodil tudi svojemu pisnemu načinu, v kolikor ni ure- dil besedila kar Pohlin sam oz. kdo od njegovih somišljenikov, saj izkazujejo molitve v Abezediki (1765) podobne značilnosti na vseh jezikovnih ravneh, Ta  Male Katechismus (1768) pa upošteva že Pohlinovo reformo bohoričice, ki je v 39 Podčrtana je zamenjava s sopomenskim poimenovanjem za peto Mojzesovo knjigo. — 171 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … obravnavanem besedilu ni. V rabi bohoričice so vidni večji posegi urednika, ki potrjujejo odmik od Kastelca, zlasti z opustitvijo naglasnih in drugih nadvrstič- nih znamenj ter še večjo neenotnostjo črkopisa pri grafemih za s, š in z, ž, pa tudi postopno prilagajanje Pohlinovi normi z uvajanjem drugačnih črkopisnih posebnosti: kljub uvedbi Pohlinovega zapisa w za b za razločevanje homonimov (bogati – wogati) in občasno označevanje ę za ozkost dolgega naglašenega e (rezhęh) ne sprejme Pohlinove pisne zamenjave med priporniki s (s), š (sh) in z (ſ), ž (ſh). Pisno razločevanje med samoglasniško­soglasniškima paroma i in j, u in v je izboljšano, ne pa izpopolnjeno. Kastelec zapisuje j z grafemi j, i in y, slednjega mlajša izdaja za soglasnik j nima, razen za odraz ĺ v krayl­, ki pa ga nima NC (krail-), saj je po tradiciji omejen za označevanje dolgega i (Syn), ob n pa je v NC označen s posebnim Kastelčevim znakom î, ki ga priredba nikoli ne uporabi. Tudi v je v določenih položajih zapisan fonetično, kar priredba deloma popravi s pisavo v, nasprotno pa v prvem delu redko uvede fonetični zapis za  in -ł v opisnih deležnikih (lubiu, mogou). Na glasoslovni ravni je pri naglašenih samoglasnikih opazna izločitev Kastelčeve vpeljave označevanja izvorno različnih ozkih e in o, odpravljanje Kastelčevih dolenjskih glasovnih značilnosti: deloma (variantno) odraza u za cirkumflektirani o, dvoglasnika za naglašeni jat pa ne, saj ga ima celo v nena- glašenem položaju namesto odraza i, ki ga opušča (vedil – vedl, lipota – lepota, ſvitá – ſvejta), za razliko od NC ga ima dvojnično ob j (djanîe – dijanje/dianje), ostajajo pa posamični zgledi po NC:  ſvitlobo,  preſvitlemu; uvede dosledno zoženje e ob r v i (vera – vira), delno onemitev kratkih in nenaglašenih i, u (nuz – nez, nyzh – nezh), kar se izrazi tudi v sistemu pregibalnih končniških morfemov in priponskih obrazil z nenaglašenim i (naſhiga  –  naſhega, Bo- shymu – Boshjemu; ſlushabnik – ſlushabnek, z enkratnim zapisom ſlushabnik), kjer gre za narečne odraze, ne za etimologiziranje. Vpeljane so mlajše premene nenaglašenih samoglasnikov: ejevsko akanje samo v nikalnici ne (ne govorish –  nagovorish), vokalna harmonija (npr. taku – toku, kakor – koker), prednaglasno ojevsko akanje samo v predlogu in dvojnično v predponi do- (do Nebès– da  nebes, dopolni – dapouni). V soglasniškem sestavu posploši prilikovanje sklopa šč v š (yszhi – ishe (velelnik)), delno uvede prekozložno asimilacijo ( ſlushbi –  ſhlushbi), protetični v­ pa je v izdajah različno zastopan (uſta, nauzhena; na- vuk – nauk, vuki – vuku, nauzhy – navuzhy, of(f)er – of(f)er/vofer, vudi – udji), delno odpravlja prilikovanje po zvenečnosti ( ſlatka – ſladka/ſlatkemu). Prireditelj je uvajal številne spremembe tudi na oblikoslovni ravni: zame- njeval nekatere arhaične pregibalne morfeme (npr. ijevske končnice pri samo- stalniku gospod (Red Goſpudi – Goſpuda/Goſpuda), jih (variantno) prilagajal Pohlinovi glasovni podobi, približani fonetičnemu izgovoru po govorjeni rabi Ljubljane in njegovi jezikovni spekulaciji (lubésni – lubesne, lubesenjo –  lubes nejo, opustil je variantnost končnic ­om/-em/-am v prid -am za Oed in Dmn moškega in srednjega spola (s’  Bugom  –  s’  Bogam,  s’  tvoim  dobrim  duhom – is  tvojem dobrem duham), uvedel dvojnice ali glasovne spremembe v nekaterih sklonih in oblikah (Imn zhednoſti – zhednoſte/zhednoſti, Rmn — 172 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel zhednoſti – zhednoſti/zhednoſt, Dmn pri obeh zhednoſtam, Mmn zhednoſtih – zhednoſtih/zhednoſtah, Omn zhednoſtami  –  zhednoſtame); pravizhnih  – pra- vizhneh, taiſtih/teh iſteh – taiſteh, kateri – katire, lubim – lubem, lubil – lubel, hvalimo – hvalemo, tamkai – tamkej). V mestniku ednine moškega in srednjega spola je pri zaimku in pridevniku v priredbi pogosta dajalniška nalikovna obli- ka (v’ enim preſvitlim oblaku – v’ enemu preſvitlemu oblaku, v’  letem  ſvetim  ſpomini – v’letem ſvetimu ſpominu). Vidnejša skladenjska sprememba je zamenjava besednega reda stavčnih členov: kot je ugotovila M. Orožen, Kastelec ne sledi več ustaljeni stavi (dela) povedka na konec stavka, ampak ga postavlja pred desni delovalnik ali oko- liščinsko določilo (predmet, povedkovo, prislovno določilo), v priredbi pa je prestavljen na končno mesto, včasih pa je tudi obratno in je Kastelčeva ume- stitev glagolske oblike na konec v priredbi odpravljena. Na leksikalni ravni poleg odprave nekaterih prevzetih besed ali zamenjave s sopomenkami ali blizupomenkami (almoshno  –  uwgejme; poshar  –  ogn) prihaja tudi do dodajanja ali izpuščanja leksemov ali razlikovanja v besedo- tvornih morfemih ( jenîati – sprejejnati, braniti –ubraniti). Tudi na besedilni ravni priredba mestoma ne sledi predlogi, ampak svojevoljno izpušča, dodaja ali prireja dele besedila in prilagaja predvsem citate. V priredbi splošno izkazana jezikovna variantnost in neenotnost po eni strani potrjuje, da se je kranjski jezik v dobrih 80 letih zelo spremenil in je bilo treba besedilo za tedanjo rabo posodobiti, a je prilagajanje potekalo prehitro, da bi bile lahko vse spremembe sistematično vnesene, čeprav je v nekaterih primerih kljub številčnosti zgledov to uspelo (npr. odprava nadvr- stičnih znamenj razen izjem, katire za starejše kateri, Oed, Dmn samo -am), in je glede na Kastelčev jezik neenotnost oz. dvojničnost še bolj izrazita. Po drugi strani je morda soobstajanje več različnih možnosti oz. variantnost kot jezikovna stalnica ali pravilo omogočala različnim uporabnikom večje poisto- vetenje z jezikom besedila, ker je lahko vsak našel v njem kaj svojega. Ali pa je zanemarjanje skrbi za jezikovno enotnost posledica takratnega posvečanja predvsem vsebini in ne toliko izrazu in obenem skrbi za hitrejši dostop del v svojem jeziku do bralcev? Priredba z variantnostjo dokazuje delno spoštovanje tradicije oz. odstira razvojne spremembe, vezane na čas, na deželno omeje- nost, spremembo slovnične norme, sočasne pisne zglede, potrjuje zahtevnost in neustaljenost takratnega jezikovnega oblikovanja, ki ga je naša jubilantka zaslužna profesorica Martina Orožen s svojim neutrudnim raziskovanjem uspela na svoji bogati jezikoslovni poti jezikovnozgodovinsko, tipološko, slogovno, kulturološko razvojno predstaviti, razložiti in utemeljiti. VIRI IN LITERATURA Kozma AHAČIČ, 2012: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600– 1758). (Zbirka Linguistica et philologica, 28). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. — 173 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … Viktor BEŽEK, 1891: O slovenskih gimnazijah in njih letošnjih izvestjih. Dom in svet  4/12, 570–572. – –, 1892: Še nekoliko o gimnazijskih izvestjih za leto 1891. Dom in svet 5/1, 38–42. Anton BREZNIK, 1926: Slovenski slovarji. Razprave Društva za humanistične vede  III. Ljubljana. 116–121. Fran, slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2014–, različica 8.0. Dostop 20. 7. 2021 na www.fran.si. Joža GLONAR, 1928, 2013: Kastelec, Matija (1620–1688). Slovenska biografija. Slo- venska akademija znanosti in umetnosti, ZRC SAZU. Dostop 20. 7. 2021 na http:// www.slovenska­biografija.si/oseba/sbi267300/#slovenski­biografski­leksikon. Izvirna objava v: Slovenski bijografski  leksikon: 3. zv. Hintner – Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1928. Martin JEVNIKAR, 1982, 2013: Kastelec, Matija (1620–1688). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ZRC SAZU. Dostop 20. 7. 2021 na http:// www.slovenska­biografija.si/oseba/sbi267300/#primorski­slovenski­biografski­leksi- kon. Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin – Križ- nar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982. Mateja KAMBIČ, 2020: KASTELEC, Matija (1620–1688). Obrazi slovenskih pokrajin.  Mestna knjižnica Kranj. Dostop 20. 9. 2021 na https://www.obrazislovenskihpokrajin. si/oseba/Kastelec-Matija/. Matija KASTELEC, 1684: NEBESHKI ZYL, tú je, TEH SVETIH OZHAKOV SVEISTV  PREMISHLOVANIE V’ katerim ſe sapopade visha te zhednoſti lubiti, inu pred hudim  djanîam béshati, na  tú vézhnu  ſpumniti,  inu Bogá prou  lubiti. Vkupai sloshenu skusi  MATTIA CASTELZA Canonica inu Beneficiata S. Roshenkranza v’ Novim Méſtu. Sti- skanu v’Lublani skusi IOSHEPHA TADEA MAYERIA, Deshelskiga Buquih ſtiskauza, v’ tem leitû. 1684. Dostop 15. 9. 2021 na http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC- ­U0VV9HMW. – –, 1768: MESEZ BOSHJE LUBESNI,  V’ KATERIMU SE  SAPOPADE VISHA TE  LUBESNI BOGA PROU LUBITI. VKUPEI  SLOSHEN SKUSI MATHIA CASTELZA,  CANONICA,  INU BENEFICIATA  S.  ROSHENKRANZA V’NOVIM MESTU. SDEI DRUGEZH NA SVETLOBA DAN Skusi Proſhnio veliku od nyh is Goreinske Stra- ni, s’enaiſt Fruhtou od S. Maſhe pogmiranu. U’ LUBLANI, Se naide per Aloyſio Raab, Landſhftſkimo[!] Bukueveszo, 1768. Dostop 3. 6. 2021 na http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC­QCVGIC1A. Francè KIDRIČ, 2013: Pohlin, Marko (1735–1801). Slovenska  biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Dostop 16. 8. 2021 na http://www.slovenska­biografija.si/oseba/sbi443704/#slovenski­biografski- -leksikon. Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949. Ljubomir Andrej LISAC, 2013: Zavadlal, Mihael (1856–1916). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Dostop 26. 8. 2021 na http://www.slovenska­biografija.si/oseba/sbi858578/#slovenski- -biografski-leksikon. Izvirna objava v: Slovenski  biografski  leksikon:  14.  zv.  Vode  -  Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986. — 174 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel Neznani rokopisi slovenskega slovstva NRSS. Ur. Matija Ogrin. Dostop 26. 8. 2021 na NRSS/ Seznam omemb slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja v strokovni literaturi (ijs.si). NUK, Katalog rokopisov. Dostop 26. 8. 2021 na https://www.nuk.uni­lj.si/sites/default/ files/dokumenti/2020/ Katalog_rokopisov.pdf Vatroslav OBLAK, 1891: Književna poročila: M. Zavadlal, Die Sprache in Kastelec’ »Bratovske Bvqvice S. Roshenkranza« (Seperatabdruck aus dem Programme des k. k. Staats – Gymnasiums in Cilli vom Jahre 1891). Ljubljanski zvon XI/11, 618–626. Irena OREL, 2006: Krajnsko besedishe pisano. Diahronija in sinhronija v dialektoloških  raziskavah. Ur. Mihaela Koletnik in Vera Smole. Maribor: Slavistično društvo. 501–507. – –, 2016: Petinosemdeset let profesorice dr. Martine Orožen. Slavia Centralis 9/2, 99–102. Martina OROŽEN, 1971: Pohlinovo jezikoslovno delo. Jezik in slovstvo 16/8, 250–254. Dostop 26. 8. 2021 na http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC­97342MCQ. – –, 1989: Značilnosti jezikovne zgradbe pri Matiji Kastelcu. Obdobje baroka v  slo- venskem jeziku, književnosti in kulturi. Ur. Aleksander Skaza in Ada Vidovič Muha s sodelovanjem Jožeta Severja. (Obdobja, 9). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 253–266. – –, 1996: Poglavja  iz  zgodovine  slovenskega knjižnega  jezika. Ljubljana: Filozofska fakulteta. – –, 2010: Slovenski jezikovni razvoj v luči sistemskih inovacij in jezikovne kreativnosti. Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika, Od sistema k besedilu. (Zo- ra, 74). Bielsko­Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. 25–40. Marko POHLIN, 1768a: Kraynska  grammatika.  das  ist: Die  crainerische Gram- matik,  oder Kunst  die  crainerische  Sprach  regelrichtig  zu  reden,  und  zu  schrei- ben. Laybach: gedruckt bey Joh. Friedr. Eger, Landſchaftl. Buchdr. Im Verlag bey Lorenz Bernbacher, Burgerl. Buchbinder. Dostop 26. 8. 2021 na http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC­CWHKCVY6. – –, 1768b: TA MALE KATECHISMUS. TU JE: BUKUVZE Tega sprashuvanja s’ pet poglavitneh shtukov kristianskega nauka, VISOKU ZHASTITEGA P. PETRA KANI- SIA, s’ Jeſusovega tovarshtva […]. Na DUNEJU v’ lejtu 1768. – –, 2003: KRAYNSKA GRAMMATIKA. BIBLIOTHECA CARNIOLIAE. Znanstvenokri- tična izdaja. Prevedla Jože Stabej in Luka Vidmar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Mirko RUPEL, 1949: Vpliv protestantskega literarnega dela v Kastelčevih Bratovskih bukvicah. Slavistična revija II/1–2, 111–125. Marko SNOJ, 2020: Slovar Pohlinovega jezika (na osnovi njegovih jezikoslovnih del). Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. Dostop 20. 8. 2021 na https://omp.zrc­sazu.si/ zalozba/catalog/view/1934/8012/1354­2. Jože STABEJ, 1997: Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec – Gregor Vorenc,  Dictionarium Latino-Carniolicum (1680–1710). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC. Janko ŠLEBINGER, 1932, 2013: Lenček, Jernej (1827–1861). Slovenska  biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. — 175 — Jezikovne spremembe besedila Mesec božje ljubezni iz Nebeškega cilja (1684) … Dostop 23. 8. 2021 na http://www.slovenska­biografija.si/oseba/sbi323635/#slovenski- -biografski-leksikon. Izvirna objava v: Slovenski  biografski  leksikon: 4.  zv. Kocen – Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1932. Karel ŠTREKELJ, 1899–1901, 2012: Zgodovina slovenskega slovstva I–II. Ur. Matija Ogrin. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Jože TOPORIŠIČ, 1989: Bohoričica 17. in prve polovice 18. stoletja. Obdobje baroka v  slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ur. Aleksander Skaza in Ada Vidovič Muha s sodelovanjem Jožeta Severja. (Obdobja, 9). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 233–252. Janez Vajkard VALVASOR, 1689: Die Ehre  des Hertzogthums Crain, II. Ljubljana, Nürnberg: Wolfgang Moritz Endter. Dostop 24. 8. 2021 na Valvasor_­_Die_Ehre_des_ Hertzogthums_Crain_­_book_2.pdf (wikimedia.org). Patricija VIČIČ, 1998: Oblikoslovna analiza jezika v Kastelčevih Bratovskih bukvicah  z ozirom na kilovški govor. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Mihael ZAVADLAL, 1891: Die Sprache  in Kastelec  »Bratovske Bvqvice  S. Roshen- kranza«:  Separatabdruck  aus  dem Programme des  k.  k.  Staats-Gimnasiums  in Cilli  vom Jahre 1891. Celje: Johann Rakusch. 19–34. LINGUISTIC CHANGES IN THE 1768 SECOND EDITION OF MATIJA KASTELEC’S MESEC BOžJE LJUBEZNI [THE MONTH OF GOD’S LOVE] FROM THE COLLECTION NEBEšKI CILJ [HEAVENLY GOAL] (1684) Mesec božje ljubezni [The Month of God’s Love] was originally an anonymously pub- lished chapter in Nebeški cilj [Heavenly Goal] (1684), a literary work of meditative prose by Matija Kastelec that was rooted in the literary language of Jurij Dalmatin’s Slovene translation of the Bible. The reprinted version from 1768 contains linguistic changes alongside older features from the original 1684 version. The changes correspond to unique linguistic innovations of the Ljubljana-born philologist Marko Pohlin in Kraynska  grammatika [Carniolan Grammar] (1768), and partially to linguistic features in Marko Pohlin’s previous printed work Abezedika (1765) and his translation of Petrus Canisius’s Ta male Catechismus  [Small Catechism] (1768). The present comparison between the versions has shown that the second edition was not a reprint proper but that the original text had been linguistically updated and that changes had been made to the content of the text itself. In the second edition, language adjustments had been made at all levels of linguistic analysis, including changes to the orthographic characters and spelling, where Marko Pohlin’s influence can be felt in the introduction of special graphemes, whose usage however was not yet generalized, as Pohlin’s reform of the Bohorič alphabet was not yet realised at the time. The phonological changes are the most prominent. The second edition no longer contains Kastelec’s own labels for the originally distinct narrow e and o but consistently contains the following innovations: the narrowing of e into i next to r (1. vera – 2. vira), the akanye of e in the negator (ne govorish – nagovorish), vowel harmony (kaku – koku), using a letter corresponding to the Yat sound instead of i in unstressed positions (vedil – vedl, lipota – lepota, ſvitá – ſvejta, except djanîe – di- janje), partial reduction of short stressed i and u (nyzh – nezh, luft – left), the akanye of o in preposition and the prefix do- (dopade – dapade), the assimilation of the cluster šč into š. Partial or variant changes include: the insertion of reflex o for circumflexed o in certain examples instead of Dolenjska u (vduva – udova, govuril – govoril), the partial — 176 — Slavia Centralis 2/2021 Irena Orel reduction of unstressed i  into ǝ, which also manifests morphologically in the case of inflectional and derivational suffixes (Gsg lubésni – lubesne, Dsg lubésni – lubesni/ lubesne, Lsg lubésni, Gsg (Asg) m., n. moiga – mojega, Nsg (Npl) m. kateri – katire, Dsg (Lsg) Boshymu – Boshjemu, lubim – lubem/lubim, lubil – lubil/lubiu/lubel); writing ol as ou (rarely) for  (polna – pouna : poln), in participles the use of -u for -ł initially (rarely); cross­syllabic assimilation ( ſlushbi – ſlushbi/ſhlushba); many cases of -g > -h by Bug – Buh/Bug), voicing assimilation ( ſlatka – ſladka); rare cases of reversing Kastelec’s omission of the character for ǝ next to a sonorant (vrédn – vreden : konz, hotl – othl). Other changes and pairs at the level of morphology include the following: replacement of certain archaic case endings (Gsg Goſpudi – Goſpuda/Goſpudi), (variant) adjustments to Pohlin’s norm (per Boshym Templi – v’ Boshjemu tempelnu; s’ tvoim dobrim duhom – is  tvojem dobrem duham), unification of variant endings in Isg and Dpl om/-em/-am – am (s’ Bugom – s’ Bogam), etc. Syntactically, what is important is the change to Kastelec’s natural word order. In Kaste- lec’s original text, (a part of) the predicator is placed in the non­final clause position, whereas in the second edition the predicator has a fixed clause­final position following German syntax, despite some Slovene examples to the contrary. Lexically, there are re- placements of rare loanwords and certain other words with synonyms or near­synonyms (almoshno – uwgejme; poshar – ogn), insertions and omissions of lexemes, and changes in word formation ( jenîati  –  sprejejnati,  braniti  –  ubraniti). At the textual level, the adapter of the second edition did not wholly follow the original text, but omitted, added or adjusted parts of the text, mainly citations. The general linguistic variation and lack of unity confirms the fact that the Carniolan language changed substantially in less than a century and that the modernization in the second edition was necessary. However, the process of editing the second edition was too fast to unify all the changes, which is why the lack of unity stands out, or rather, as part of the language norm it contributed to a greater degree of openness to different target audiences.