Silvin Sardenko: Vigilije vstajenja. 245 barve je kupila pri Marijanici in jo nabrala papir, ki je bil kakor nebo na gosto po- lepo v kolobarju okroginokrog Marijine so-hice. Bel venec, spleten iz smarnic, je obesila na tanko nit, da je visel Mariji tik nad glavo. V ozadje je postavila modro barvan sejan s srebrnimi zvezdicami. Krog podnožja pa je ovila svilen trak z zlatim napisom: ,,Marija, majnikova kraljica, prosi za nas!" Tilki bi ne mogla ustreči bolj, kakor ji je. Vigilije vstajenja. I ti si tisti dan iz duše vdane poljubov vlila pet v Njegove rane: I. Na ustnih molil skrivnosten je smehljaj, raz nedrij e ti spolznel je cvet skrivaj. Nekdo ti ga je prej poklonil v strahu in zdaj so ga ljudje zatrli v prahu . . A v svetih ranah poljubov tvojih cvet so druge ustne ogrele spet in spet. , Dekletce, rad bi znal, kaj ti je dražje: li cvetko, li poljub pozabiš laže? — — II. Zvonika je akord glasan oznanjeval: vstajenja dan. Na grobu tam izmed kropiv . metuljček bel kot biser živ vzletel je v zrak, tja v prosti zrak; pred njim se je razgrinjal mrak. - Z zvonika je akord glasan oznanjeval: vstajenja dan Kraj razcvetele jablane stoji mi križ napol strohnel; nad razcvetelo jablano zavel je dih kot božji sel. III. In s cvetjem krono trnjevo prepletel v venec je cvetoč; in rahlo vel in mehko pel: Velika noč! Velika noč! Ah! Evino je jabolko izvilo trnje v venec Zanj . . . nocoj se jablano v je cvet v zahvalen venec strnil Nanj. Moj presladki mir! V sen sem te zakopal komaj vzdramen in nad grobom prosil: Amen! Amen! . . . Z mislimi sem vsemi te zastražil, da bi dušo mojo vedno blažil. In zvonovi in sijaji in cvetovi in smehljaji v harmoniji dražestni vsi so vstali z božjim Sinom: tam pod dvojnim baldahinom „Alelujo" spremljajo. — Ali ona — ona sama v praznem grobu,, v ladji hrama poje Mu vigilije. Lilije, ciprese, palme pijejo nje hvalne psalme, kvišku jih dehte kot vonj . . . IV. Žalibog! priklil je čas zelenja; pa ti je prinesel dan vstajenja. Čudna moč k drugim v svate žene; ljubi jih zvesteje, kot si mene. Moj presladki mir, ti prekratki mir! V. Včasih . . . včasih z roko gibko Tvoje jasli — Tvojo zibko zibala je v rajski san. — Nekdaj v zadnjih Tvojih dihih sklanjala je v spevih tihih glavo svojo s Tabo vred. — Nekdaj v zadnjih solnčnih sevih lica so se v tožnih spevih ji zmračila s solncem vred. — Pa ob grobu naj odprtem, ob kraljestvu črnem strtem, naj ne raja — Poezija?! Silvin Sardenko.