OCENE - POROČILA - GRADIVO
JEZIKOVNA ANALIZA LITERARNEGA DELA VILIAMA POKORNEGA
Članek predstavlja zastopanost novoselskega čakavskega idioma v delih
Viliama Pokornega, gradiščanskohrvaškega čakavskega pisatelja iz Novega sela
na Slovaškem, ter vpliv slovaščine na jezik v teh delih.
Znano je, da se je v 16. stoletju na območje današnje Slovaške naselila zelo
številna skupina Hrvatov, ki se je v glavnem zelo hitro asimilirala, hrvaščino pa so
do danes ohranili samo potomci teh priseljencev v Čunovu, Hrvatskem Jandrofu,
Novem selu in Hrvatskem Grobu v bližini Bratislave. Vse do konca 2. svetovne
vojne so se ti Hrvatje zbirali v različnih društvih, da bi ohranili hrvaški jezik in
narodno zavest. Po tem so v glavnem sledila desetletja prisilne nacionalne
pritajenosti med vladavino komunizma. Marca 1990 pa so Hrvatje v Novem selu
ustanovili Hrvaško kulturno društvo. Njihovemu zgledu so takoj sledili tudi
Hrvatje v preostalih treh vaseh na Slovaškem in tako so že maja istega leta
ustanovili Hrvaško kulturno zvezo na Slovaškem s sedežem v Novem selu. Kmalu
so organizirali založniško dejavnost v hrvaškem jeziku, pri čemer so bili spet
glavni Novoselci. Pohvalijo se lahko s številnimi izdajami. Prva je slovar
novoselskega govora Hrvatski dialekt u Devinskom Nuovom. Selu (1991) avtorja
JoškaBalažain sodelavcev. Richard Ružovič in Martin Čorej staleta 1993 objavila
zbirko novoselskih svatovskih pesmi Jdčimo s pirani (Pjevajmo sa svatovima). V
izdaji Hrvaške kulturne zveze na Slovaškem je izšel tudi katalog Festival
chorvatskej kultury 1989-1998 v slovaščini. 55 strani obsegajoč katalog so objavili
leta 1998 ob proslavi desete obletnice rednega vsakoletnega festivala hrvaške
kulture v Novem selu, na katerem sodelujejo Hrvatje iz različnih držav.
Ko govorimo o založniški dejavnosti, pa tudi o literarni produkciji, zavzema
med novoselskimi Hrvati nedvomno posebno mesto dr. Viliam Pokorny. Ta
pomembni kulturni delavec med slovaškimi Hrvati ni znan le zaradi svojih besedil,
objavljenih v številnih publikacijah, ampak tudi kot etnograf in rezbar, danes pa je
tudi predsednik Hrvaškega kulturnega društva v Novem selu. Z založništvom seje
začel ukvarjati takoj, ko so bili za tako dejavnost izpolnjeni objektivni pogoji, in je
že leta 1991 objavil zbirko novoselskih pregovorov in izrekov Rič tr drivo, leta
1992 pa monografijo Hrvati u Devinskom Novom Selu. Svojevrstno nadaljevanje te
monografije je zbornik Hrvatsko etnikum v Devinskom Nuovom Seli (1993), ki ga
je pod vodstvom Augustina Dvorskega izdelala etnografska skupina Hrvaškega
kulturnega društva v Novem selu, uredil pa Viliam Pokorny. Pokorny je tudi
urednik časopisa Novosielski glas, in sicer že od prve številke, ki je izšla julija
1994. Njegov naj večji uredniški podvig pa je vsekakor monografija Devinska
Nova Ves (1995), edino delo, ki ga ni izdala Hrvaška kulturna zveza na Slovaškem,
ampak mestni urad v Novem selu, zato je objavljena v slovaščini. V monografiji se
s članki predstavljajo mnogi ugledni slovaški znanstveniki in raziskovalci. Zadnja
leta seje dr. Pokorny ukvarjal tudi s pesništvom in hrvaško skupnost na Slovaškem
razveselil z zbirko pesmi Ča dan donesie (1997). Leta 1999 so ob njegovi
196 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
sedemdesetletnici objavili knjigo Novosielski kipci. Predvsem o jeziku teh dveh
del, ki ju je izdala Hrvaška kulturna zveza na Slovaškem, bo tekla beseda v
pričujočem zapisu.
Obe knjigi sta objavljeni v hrvaščini in slovaščini. Hrvaško besedilo ni
napisano v hrvaškem knjižnem jeziku, ampak v posebni novoselski čakavščini.
Novoselski čakavski krajevni govor, v okviru gradiščanskohrvaške dialektologije
in hrvaške dialektologije na sploh, pripada robnemu podnarečju srednječakav-
skega narečja čakavske narečne skupine, za katero je značilen ikavsko-ekavski
refleks jata. Zbirka Ča dan donesie prinaša petdeset pesmi, razdeljenih v štiri
tematske skupine. Pesmi so različno dolge, nekatere sestavljata samo dva verza,
nekatere trije, nekatere štirje, spet druge pa štiri stance. Zanimivi so predvsem
distihi, ki se po navadi nanašajo na nekatere splošne življenjske resnice ali pa so
poučni, kot na primer naslednji:
SUDAC (21)>
Za lakomiju drugih rad sudi,
ze svojega ti ništ ne ponudi.
NEBUD NEZAHVALAN (22)
Kad ti je ča v krilo palo
nekaj retj daje ti malo.
POKUŠIENJE (22)
Svakoga z nas pritieže
čaje z pakliene vieže.
V zbirki najdemo tudi slovar (46-51) oziroma razlago besed s približno 130
gesli, ki niso zapisana v osnovni obliki, ampak v obliki, v kakršni so zapisana v
pesmih. Gesla niso razvrščena po abecedi, ampak po zaporedju pesmi, zato sta
pred geslom vedno navedena naslov pesmi, v kateri nastopa, in stran. Pri tem je
avtorju na žalost ponagajal tiskarski škrat - navedene strani se za dve strani
razlikujejo od dejanskega stanja. Ob geselskih novoselskočakavskih besedah
najdemo tudi ustreznice v hrvaškem knjižnem jeziku.
Druga knjiga, Novosielski kipci, prinaša dve scenski besedili, globoko vpeti v
novoselsko tradicijo. Prvo, Lučenje regrutov (9-29) prikazuje slovo novoselskih
rekrutov pred odhodom v vojsko, in sicer v skladu z običaji, ki so jih negovali v
Novem selu na začetku 20. stoletja. Drugo besedilo, Novosielski pir (31-89),
prikazuje nekdanji tradicionalni novoselski dogovor o poroki in svatbi. Zato bo ta
knjiga zanimiva tudi za etnologe in muzikologe, saj sta dodana spremna beseda
Jana Botika (91-95) in notni zapis vseh pesmi (99-116), navedenih v scenskih
delih. Obe knjigi sta nedvomno velik prispevek k čakavski književnosti, predvsem
tisti v diaspori, še posebej zanimivi pa sta zaradi jezika oziroma krajevnega
idioma, v katerem sta napisani. Gre seveda za novoselsko čakavščino, ki je v
besedilih Viliama Pokornega prepoznavna na vseh jezikovnih ravninah. Najprej je
opazna v ikavsko-ekavskem refleksu jata, pri čemer je prvi ali drugi refleks
1 Številka v oklepajih se nanaša na stran v pesniški zbirki.
Sanja Vulič, Jezikovna analiza literarnega dela Viliama Pokornega 197
pogojen s fonemi, ki sledijo jatu, pri Pokornem na primer dičica (2, 51)2 , rič (2,
51), svit (1, 35), sidit (1, 44), vendar dielo (2, 45), vierovat (2, 13), cielo (1, 28),
zdiela (1, 32) itn. Realizacije z dvoglasnikom ie namesto fonema e so rezultat
podaljševanja in zaprtejšega izgovora tega samoglasnika. Seveda se vsak dolgi e
realizira kot dvoglasnik, ne samo tisti, ki izvira iz jata, na primer rodilniška oblika
daljinie (1, 9), sedanjiška oblika nietješ (1, 25), samostalnik ziet (1, 23) itn. Ravno
tako se vsak dolgi samoglasnik o zaradi zaprtejšega izgovora realizira kot
dvoglasnik uo, na primer duobar (1, 9), puominak (1, 9), tvuoj (2, 9), muoram (1,
23) itn. Vprašalni zaimek ča(1, 14; 2, 15)3 je pri Pokornem reden in prepoznaven
tudi v predložnih zvezah, na primer zač (1,14) v pomenu zašto, nač (2, 19) v
pomenu našto, voljča (1, 31; 2, 13) v pomenu nešto ipd.: Zač sakuč grmi to ča je
lažno (1, 14); nač si dosal (2, 19), voljča retj (2, 13) itn. Namesto štokavskega
predloga u nastopa tipično čakavski va ali tudi v, na primer va tri lonci (1, 38), v
deveti (1, 38), v grabi (1, 39), v dibokoj kupici (1, 39), va svetačnom (2,13), ravno
tako tudi pri predponski rabi, na primer važgni (2, 25) itn. V pomenu gdje se
uporablja čakavska oblika kade, na primer Kade su ti grmi? (1, 39), Kade goril? (2,
61). Izostajata tudi zlitnika c in d - namesto d je realiziran dj z nezlitniškim
izgovorom, ki ga Pokorny tako tudi zapisuje, na primer andjel (2, 49), sprovadja
(2,49), namesto čpa v skladu z novoselsko izgovorjavo nezlitniškega t zapisuje tj,
na primer svitjica (2, 25), budutje (2, 31) itn. Končni / je v teh besedilih ohranjen
brez izjeme, na primer misal (1, 9) v pomenu misao, zabil (2, 15), spaval (2, 19)
ipd. Značilen je tudi izpad sibilarizacije, na primer junaki (2, 25). Redno nastopata
obliki kuliko (2, 65) in tuliko (2, 51) - z začetnim fonemom z a, ne pa z o -, za
kateri sicer velja, da sta kajkavizma, na primer Neg se ti ur tuliko ne buoj. (2, 51),
Kuliko je rekal, tuliko sam zaplatil. (2, 65). Ker pa so tovrstne oblike nekaj
običajnega v gradiščanskohrvaških čakavskih krajevnih govorih srednječakav-
skega narečja in celo v najstarejšem znanem gradiščanskohrvaškem slovarju
najdemo obliki tuliko (2,192)4 in vuliko (2, 196) ter v slovarjih H. Koschat (3,224,
282, 291), E. Palkovits (9, 92, 216, 235) in I. Nyomarkaya, skupaj z zloženkami,
katerih sestavni del sta (8, 113, 329), se na te oblike včasih gleda kot na tipično
čakavske (2, 19).
Na oblikoslovni ravnini lahko med drugim izločimo refleks praslovanskega
pridevniškega kazalnega zaimka ts>ta za imenovalniško obliko ednine moškega
spola, ki se v hrvaškem knjižnem jeziku glasi taj, na primer Negda ta Briest si
kanimo os zostavit. (2, 49). Sicer je taka oblika značilna za severozahodne
čakavske krajevne govore. Nasprotno pa je novoselski vprašalni zaimek gduo (tko)
sicer živ v zahodnočakavskih krajevnih govorih ter, v sklopu slednjih, tudi v
gradiščanskohrvaških krajevnih govorih. Zato Pokorny, čigar jezik spada v
2 Prva številka v oklepajih se nanaša na zaporedno številko vira, iz katerega je beseda prevzeta,
druga številka pa na stran v knjigi.
3 Če se navajata oba vira, sta ločena s podpičjem in prva številka za tem ločilom označuje zaporedno
številko vira, druge številke pa stran v knjigi.
4 Prva številka v oklepajih se nanaša na zaporedno številko citirane literature, druge številke pa na
strani v knjigi.
198 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
gradiščanskohrvaški jezikovni korpus, poleg zaimka gduo uporablja tudi zvezo
voljdo (netko), na primer gduo si? (1, 19), naljat nima gduo (2, 15), Človik bi
štimal, da kad voljdo k njiemu s ovakovu duojde, da tje ga to veselit. (2, 37).
Nedoločniška oblika je redno brez končnega i, na primer Sidit na zidi tr tiče brojit.
(1,44), Ovako se nam nietjeju jeziki rozviezat. (2,45), Ta tje me potpirat kod dobra
zena, kad me nuoge prestanu poslušat. (2, 45). Tu se novoselska čakavščina
Pokornega vklaplja v večinski tok čakavskih, pa tudi štokavskih krajevnih
govorov, v katerih se namenilniška in nedoločniška oblika izenačujeta. Velelniške
oblike za drugo osebo ednine so redno izpeljane brez končnega i, ne glede na to, v
katero glagolsko skupino spada glagol, na primer Sad muč! (2,45), Buolje si privez
kamen na vrat. (2, 53), Tako sad mi rec. (2, 65). Moška lastna imena, ki se
končujejo na -ko, se sklanjajo kot samostalniki ženskega spola, ki se končujejo na
-a, na primer Tonko, Tonke, Tonki, Tonku itn. (2, 65).
V jeziku Pokornega so med tvorjenkami nekatere izpeljanke (če fonološke
posebnosti pustimo ob strani) značilne tudi za hrvaški knjižni jezik, na primer
kraljievstvo (1,7), kuhar (2, 69), po drugi strani pa uporablja vrsto izpeljank, ki jih
knjižni jezik ne pozna, številne so predvsem tvorjenke s priponami -(jjak, -(j)ik in
-n(j)ik, na primer puominak (1,9) v pomenu razgovor (samostalnik je izpeljan iz
glagola pominati), tužnjak (2, 11) v pomenu tužan čovjek, zviždjak (2, 61) v
pomenu čovjek koji rado zviždi, stuolnjik (2, 69) v pomenu ravnatelj stola itn.
Zaradi vpliva nemščine na nekdanjem avstro-ogrskem območju se ob tretji osebi
ednine, kot izraz spoštovanja, rabi tudi glagolska oblika za tretjo osebo množine
(onikanje). V dialogih Pokornega lahko spremljamo zanimive variacije
naslavljanja iste osebe z obema načinoma, odvisno od govorca, na primer:
Ivko: Zač si misliš, da se mu tako nazdivlja? Nomor uon je z Dubrave, neg v
Nuovom Seli ur dužičke lieta biva.
Prva divuojka: Pak zač se na to jadaju?
Ivko: Zač se jada? Ca b’ se ne jadal? (2, 31)
Prvi stavek je tudi primer običajnega besednega reda v tem krajevnem govoru,
v katerem oblika povratnega osebnega zaimka se stoji pred obliko osebnega
zaimka. Sledi nekdanjega skupnega življenja v Avstro-Ogrski pa so vidne tudi v
značilni zvezi sad vidim ča je to za dielo (2, 45) v pomenu sad vidim kakvo je to
djelo, kar je dobesedni prevod nemške skladenjske strukture Was ist das ftir
Arbeiten v pomenu kakvo je to djelo, kajti \vasfiir ein pomeni kakav. To zvezo so
iz nemščine prevzeli tudi Slovaki: teraz vidim, čo to da prače (2, 44). Podobnih
primerov je še več, pri Pokornem na primer Ča si ti za puotvoru!? (2, 59) in v
slovaškem besedilu Čo si ty za potvoru!? (2, 58) v pomenu kakav si ti ružan čovjek.
V omenjenih čakavskih besedilih srečamo tudi številne stare hrvaške besede, ki
se danes uporabljajo le še v gradiščanskohrvaških krajevnih govorih, na primer
prislov ur (več): Ja ur davno guovorim, da ti si bosorak. (2, 13), Ale kad si ur začel
o tuoj šienki ... (2,19), Nomor uonje z Dubrave, neg v Nuovom Seli ur dužičke lieta
biva. (2, 31). Značilna sta tudi hrvaški in gradiščanskohrvaški izraz Buog plati (2,
79) v pomenu hvala ter fraza imati dobro špičaste uši (2, 79) v pomenu dobro čuti.
Sanja Vulic, Jezikovna analiza literarnega dela Viliama Pokornega 199
Večstoletno skupno življenje z Avstrijci je seveda pustilo sledi tudi v besedju.
Tako se za krumpir uporablja germanizem ertefljin (2, 21) po avstrijskonemškem
poimenovanju Erdapfel.
Navedene jezikovne značilnosti in izločeni primeri se nanašajo na obe knjigi
Viliama Pokornega, zato lahko sklenemo, da je jezik v obeh enak. Ta trditev je v
precejšnji meri točna. V nečem se namreč jezik obeh knjig bistveno razlikuje - po
razponu vplivov slovaščine. V pesniški zbirki, ki jo je ustvaril Pokorny sam, je ta
vpliv neznaten, najdemo lahko le nekaj primerov, predvsem v izpeljankah s
predpono roz-. Zaradi vpliva slovaščine je namreč prišlo do spremembe raz>roz,
na primer rostrzcit (1, 39). Se redkejša pa je zamenjava fonema g s slovaškim
zvočnim h, na primer hruom (1, 8).
Scenska besedila v drugi knjigi so oblikovana po ljudskem izročilu. Za razliko
od Pokornega, ki je zavestno izbiral hrvaško pesniško izreko, so se v scenska
besedila ljudskega izročila neovirano prikradli številni slovaški vplivi na vseh
jezikovnih ravninah in tako jih je Pokorny tudi obdržal.
Na fonološki ravnini se slovaški vplivi kažejo na primer v rabi pridevnika
sedljackomu (2,9) - slovaško sedliackemu - s pomenom seljačkomu. V slovaščini
se je namreč ohranil praslovanski koren sedi-, v hrvaški inačici pa se je fonem d v
tem pomenu reduciral iz sklopa dl. Do depalatalizacije, tj. do zamenjave fonema č
s fonemom c v pridevniku sedljacki, je ravno tako prišlo pod slovaškim vplivom.
Ta vpliv je izražen predvsem na besedotvorni ravnini in se kaže v zamenjavi
hrvaških predpon in pripon s slovaškimi. Pogosta je predvsem redna zamenjava
hrvaške predpone raz- s slovaško roz-, na primer rozkvasit (2, 13), rozumit (2, 13),
rozcvast (2, 43), rozviezat (2, 45), rozmislit (2, 81) itn. Sprejeta je tudi raba
predpone za- ob glagolu platiti brez spremembe pomena, na primer 'Velim, kako tju
ti sad zaplatit, kadpinezi imam doma? (2, 63) - slovaško Vravim, ako ti tu teraz
zaplatim, ked’ peniaze mam doma? (2, 62). Pri samostalnikih ženskega spola je
pogosta zamenjava hrvaške pomanjševalne pripone -ica s slovaško -ka, na primer
košuljka (2, 25) - slovaško košielka (2, 24) v pomenu košuljica. Pri samostalnikih
srednjega spola se je ustalila raba slovaške pomanjševalne pripone -čko namesto
hrvaške -ašce, na primer mličko (2, 51) - slovaško mliečko (2, 50). Pri samo¬
stalnikih moškega spola se je tudi hrvaška pripona -ik poslovačila, na primer
žienjih (2, 75) namesto ž.enik - slovaško ženich (2, 74).
Na skladenjski ravnini je zanimiva raba tožilnika s predlogom pro, na primer
Ertefljine sam imala nakuhane - pro svinje. (2, 21) - slovaško Zemiaky som mala
uvarene — pre svine. (2, 22), Lušiju zostavljamo pro vas. (2, 23) — slovaško Luh
nechavame pre vas. (2, 22), Ki je pro nagovornjika zimislil sulicu kod znak
dostojanstva. (2, 45) - slovaško Kto pre pytača vymyslel sulicu ako znak
dostojnosti. (2, 44), Va ‘vi pruo mene uod Boga velik dan. (2, 47) - slovaško V
tento pre mna od Boha vel’ky den. (2,46), Ovo je na plenice pro drugo dite. (2,81)
- slovaško Tu maju na plienky pre druhe diet'a. (2, 80). Predlog pro se v
novoselskem besedilu uporablja kot samostojna beseda v pomenu za. Iz navedenih
slovaških primerov je razvidno, da se v slovaščini uporablja predlog pre. Uporaba
200 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 2, april-junij
predloga pro v novoselskem besedilu je rezultat vplivov slovaškega zagorskega
(zahorskega) narečja, saj Novo selo leži na območju jugozahodne slovaške narečne
skupine, točneje na območju zagorskega narečja v sklopu te skupine, zato
novoselski Hrvatje dobro poznajo to narečje.
Slovaški vplivi so zelo pogosti na besedoslovni ravnini, na primer bosorak (2,
23) - slovaško bosorak (2, 12) v pomenu vještac, hlap (2, 15) - slovaško chlap (2,
14) v pomenu mladič, oglaška (2, 53) - slovaško ohlaška (2, 52) v pomenu
napovijed crkvenoga vjenčanja, kmin (3, 73) - slovaško kmm (2, 72) v pomenu
kradljivac, rano (2, 77) - slovaško rano (2,76) v pomenu ujutro, rozlučiti (2, 11)-
slovaško rozlučiti (2, 10) v pomenu rastaviti, alebo (2, 39) - slovaško alebo (2, 38)
in lebo - slovaško lebo (2, 36) v pomenu ili itn. Poleg avtosemantičnih srečamo
med slovakizmi tudi nekatere sinsemantične besede. Tako se na primer v funkciji
vezalnega veznika i včasih rabi slovaška ustreznica a, na primer teta a tietac (2,79)
- slovaško dar od tety a stryca (2, 78), Lipa hvala od naše snahie a od žienjiha. (2,
81) - slovaško Srdečna vd'aka od nevesty a žemcha. (2, 80). Najdemo seveda tudi
primere, v katerih veznik a ni slovakizem, ampak nastopa v vlogi protivnega
veznika, kot je to v navadi v hrvaškem jeziku, na primer Krpa na krpi a ošje mu z
njih rit svitjkala. (2, 79). Moramo pa poudariti, da je veznik a tudi v slovaščini
lahko protiven, na primer Zaplata na zaplate a medzi nimi mu presvital zadok. (2,
78). V delih Pokornega pa ob slovakizmu a najdemo tudi stari hrvaški veznik tr v
funkciji vezalnega veznika, na primer krug stola siditi trBuoga moliti (2, 85).
Poleg tipičnih hrvaških frazemov srečamo v scenskih besedilih tudi frazeme,
prevzete iz slovaščine, na primer imam v riti vuši (2, 63) - slovaško mam ‘v rici vsi
(2, 62) v pomenu siromašan sam. Med slovakizmi so tudi dvodelni besednozvezni
izrazi, na primer buhavi pas (2, 17) - slovaško blchavy pes (2, 16) v pomenu
olinjao pas pun buha.
Vsi navedeni slovakizmi so prepoznavni na prvi pogled. Najdemo pa tudi
slovakizme, kijih brez poznavanja širšega konteksta ne moremo takoj prepoznati.
Tak je na primer prislov tisutjekrat (2, 81) v pomenu tisuču puta. Na prvi pogled se
zdi, da gre za navadno zloženko, vendar je v gradiščanskohrvaških krajevnih
govorih v navadi istopomenka jezerokrat s hungarizmom v prvem delu zloženke
(madžarsko ezer v pomenu tisuča), tako da je prislov tisutjekrat pravzaprav
izposojenka iz slovaščine (slovaško tisickrdt, 2, 80).
Različni vplivi so opazni predvsem v priložnostnih pesmih, ki jih je Viham
Pokorny uvrstil v svoja scenska besedila. Največje tipičnih gradiščanskohrvaških
pesmi, na primer Kad pogliedam guori (2, 41). Nekatere pesmi so prevzete od
Slovakov v izvirni obliki, na primer Lučeni, lučeni, sak je to čaška vjec (2, 25),
nekatere pa seveda tudi od matičnega naroda. Taka je na primer pesem Kopa cura
vinograd (2, 15) z vrsto besed, ki jih novoselščina in gradiščanska hrvaščina ne
poznata, na primer cura, momak, kafanica\ zelo opazni pa so balkanski turcizmi
(na primer drum), ki jih gradiščanskohrvaški krajevni govori sploh ne poznajo.
Sanja Vulič, Jezikovna analiza literarnega dela Viliama Pokornega 201
Kljub vsem tem vplivom je v literarnih besedilih Viliama Pokornega predvsem
prepoznavna in prevladujoča novoselska čakavščina, ki na tem območju obstaja,
vztraja in prestaja vse preizkušnje že več kot pet stoletij.
VIRI
Viliam Pokorny-Tica, 1997: Ča dan donesie, Hrvatski kulturni savez u Slovačkoj,
Bratislava-Nuovo Selo.
— 1999: Novosielski kipci, Hrvatski kulturni savez u Slovačkoj, Bratislava-Nuovo Selo.
LITERATURA
Emil HorAk, 1987: Slovensko-srbochorvdtsky/Srbochorvdtsko-slovensky turisticky slovnik.
Bratislava: Slovenske pedagogicke nakladatelstvo.
Šandor Horvath, 1998: Rani gradiščanskohrvatsko-ugarski rječnik. Željezno: Znanstveni
institut Gradiščanskih Hrvatov.
Helene Koschat, 1978: Die čakavische Mundart von Baumgarten im Burgenland. Wien:
Verlag der Osterreichischen Akademie der Wissenschaften.
Kratki slovnik slovenskeho jazyka, 1989. Bratislava: Veda vydavatelstvo Slovenskej
akademie vied.
Iva Lukežič, 1990: Čakavski ikavsko-ekavski dijalekt. Rijeka: Izdavački centar Rijeka.
Milan MoguŠ, 1977: Čakavsko narječje. Zagreb: Školska knjiga.
Gerhard Neweklowsky, 1978: Die kroatischen Dialekte des Burgenlandes und der
angrenzenden Gebiete. Wien: Verlag der Osterreichischen Akademie der Wissen-
schaften.
Istvan Nyomarkay, 1996: Sprachhistorisch.es Worterbuch des Burgenlandkroatischen.
Szombathely.
Elisabeth Palkovits, 1987: Wortschatz des Burgenldndischkroatischen. Wien: Verlag der
Osterreichischen Akademie der Wissenschaften.
Petar Skok, 1973: Edmologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. 3. knjiga. Zagreb.
Marko Snoj, 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana.
Jožef Štolc, 1994: Slovenska dialektologia. Bratislava: Veda vydavatelstvo Slovenskej
akademie vied.
Sanja Vulič, 1993: Renesansa čakavštine u Slovačkoj. Čakavska rič 2. 111-118.
— 1994: Nova izdanja čakavaca u dijaspori. Čakavska rič 2. 153-156.
— 1997: Monografija o Novome Selu u Slovačkoj. Pannonisches Jahrbuch. 326-328.
SanjaVulič, Bernardina Petrovič, 1998: Slovački elementi u čakavskim govorima Hrvata
u Slovačkoj. Riječ 4/1.
— 1999: Govor Hrvatskoga Groba u Slovačkoj. Korabljica 5. Zagreb.
Iz hrvaščine prevedla
Durda Strsoglavec.
Sanja Vulič
Zagreb