v ">-7 . xfx xfx i xfx. xfX. X+X vfi 3222 * i ; i ' Levstikovi ani spisi uredil Frančišek Levec. II. zvezek. P O K' Z IJ K 1 1.7 Ljubljana Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1891. Z X|X' 'x^x' 'xix' 'Xj,x' ’ xj> xj.x xj,x ; m. Levstikovi zbrani spisi. Unždil Frančišek Levec. II. zvezek P O K Z IJ K II. Vsebina: Otročje igre v pesencah — Različne poezije — Zabavljice in pušice — Ježa na Parn&s. — Ljudski Glas. Ig. pl. Kleinmavr & Fed. Bamberg 1891. VI. Otročj e igre v pesencah. Levstikovi zbrani spisi. Črno kravo, molžo našo. Črno kravo, molžo našo, Gregor žčne v log na pašo, Star pastir in pogonjič, Ne boji' se vdlka nič; Leskovico je prijčl, Čadi zvonec sam pripčl. Zvonec poje prelepd, Gregor gluh je na uho, Gregor gluh je na obč, Kar najbolje sam on ve: Krivico za rep drži', Da je kam ne izgubi. Pride krava do brvice, Do brvice, do vodice, Napoji se ter napase, Tamkaj mlada trava rase. Piši, piši, kravica! Kder je mehka travica; Mleka dosti nam podili; Dve čebrici, Dve keblici, 4 Drobno kašo ž njim zabčli! Mlečna kaša, mati naša In otročja sladka pašal Voli ženem vitoroge. V&li ženem vitorčge, Vsak po štiri ima noge. V g&bov jarem jih vklenimo In brez g&že naprezlmo V stara kbla križev&ta, Razsušena, trdovrdta. Vpregli v&li smo užč, Da v gozdčk po drv se grč. Volek vleče v g6ro, P6lza drgne sv&ro, Prednja prčma, zadnja prema Cvili, vpije, sžla nčma; Potoglava so kolesa; Pregelj sili iz ojčsa! Res gospodska, dobra k&la, Bog pomozi nam iz d&la! Hej, rusfn, od sebe, b<5v! Daleč nam je še dom&v! Najdih6jca, palček naš. Najdihojca, palček naš, Ne razgrajaj samopaš! Vedno te je vrisk in smeh, Zdaj po ddrih, zdaj pri tleh; Kder te nikdar treba ni, Tj&kaj prideš prvi ti; Mečeš bratca in sestrico S k&menom in s krpezico; Blato gaziš, kakor rak, Kždar leze osmokrak, Nese lačen v žabij grad Spredaj klešče, zadaj vrat. Najdihojca, palček moj! Tiho sčdi, mirno stoj' Da ne pride pdte ržik, V dolgih brkah, osmokrak, Ne prinese krpezice, Da nabrišem ti samice. v;v Božič odpisuje Najdihojci. Najdihojca, listek tvoj Sam priletel v dvor je moj! Črke nčso prelepč, Krivousto se drže; 6 Stežka sem iz njih razbral, Kakšen dar bi tebi dal. V roči imam zdaj pero, Odgovarjam ž njim takd: Kaj se nesi bolj učil? Vsega z vrhom bi dobil: Konja z meda, nožik zlat, Krivo sabljo, pščen grad. Ker premalo si mi znal, Zatorčj sem ti poslal Pisan ništrec, ki je tak, Da ga nčma zlepa vsak: V sredi vdtel se mi zdi In ob kraji ga nič ni. Bodi priden, uči se Po peččh ne smuči se, Da ti kaj za pirhe dam, Ki jih dvesto vdz imam, Dvesto vdz in petdesčt, Kadar uzem pride spžt, Svčtli ližem, včlik dan, Ki praznuješ ga kristjan. vjv Dete jezdi na koleni. Sk6ka, skoka kčnjic Na polenci, Na kolenci - 7 - Dete naše daleč jčzdi, Pod nebesa k svetlej zvčzdi. Zvezde božje se igrdjo, In igraje lesketajo; A pred njimi je danica, Kolovodna prehodnica; Druge naglo vse za njd Sukajo se in teko. Mesec kislo se drži' Ter zabuhel govori: Bolno glavo imam, Ves obezan kimam; Kdo po nebi ropotž, Da zaspati mi ne d&? Vrana poje: korenjak! Vrana poje: korenjak! Mej pšenico je osl&k; Vdod se gldsi: up, up, up! Žito bode v dober kup; Želna kliče: piv, piv, piv! Naša dekla gre v pustiv; Kukavica: ku, ku, kri! Cesar gleda iz gradu, Svetli cesar, cesarica, Kralj zamorski in kraljica; 8 Tenki mladi gospodiči, Cesarici in kraljici; Lepe mlade gospodične, Cesarične in kraljične. Jaz mej njimi rad bi bil, Tamkaj skakal, jel in pil! (Jaz bi ž njimi rada bila, Tam plesala, jela, pila!) Kadar se otrok uči držati žlico. Dete moje, primi žlico Z desno roko, ne z levico! Desna roka — prava, Leva — potoglava; Desna roka — vgčdna, Leva je nerddna: Ali kdor občroč dela, ' Dosti ima pila, jela, Zlate kaše, kruha, vina, On i njega vsa družina. 9 ~ Ležaj, ninaj, tut ujnač! Lčžaj, ninaj, tut ujnžič! Naše dete nčma hlač. Jedne ima, pa jelove — Tudi te nčso njegove: Včeraj jih je sraka dala, Danes jih je vrana vkrala. Tut ujnžič 1 Pedenj-človek in laket-brada, kakb sta se metala. Pedenj-človek, laket-brada Izkusila bi se rada, Kdo močnejši je v rokith, Kdo trdnejši je v nogah. Sprimeta se pretesno, Gledata se pregrdd. Človek brado skube, vije, Razkodrdna milo vpije, Cvili, joka, malo živa, V kot pobegne in počiva. Kžidar tamkaj se oddahne, Na človeka zopet mahne, IO In pred njim se razkorači, V usta njemu sebe tlači, V 6či zbada prekošata, V nos ga dreza vsa kosmata Zamaši' mu hrkalo, Oslepi' mu zrkalo; Izpodnese mu nožico, Položi' ga na zemljico, Potlej skoči, smuk, na peč, Kamor hodi mačka leč; Gospodarja se boji, Ki za mizo trdno spi. Kolina. Mi smo davi muho klali In koline vam poslali, Z mesom tudi klobasic: Nekaj lepih krvavic, Tri mesene, Tri prtene. Vina v reki si kupite, Z njim kolino poplaknite! VJv' Kadar pridejo vojaki. Boben bobna: bim, brbam! Zdaj vojaki gremo k vam! Konj po cesti peketi, V<5z ropoče in drdrž. Tromba poje: tarara! «Mesto vaše smo izbrali, Da bi tukaj nočevali: Mi pešiki S telečiki; Konjeniki In topniki; Vozataji In stražaji; Zemljerovi, Konjekovi; Strelci mladi Golobradi Ropotači In piskači!» — Spredaj silni čistniki, Vojevode, vlistniki Konje gladke jihajo, Z golo sabljo mihajo. Sablja v solnci se leskiče, Konjic prha in rezgiče. 12 Boben bobna: bam brbam! Dobrih postelj dajte nam! Tromba poje: tarara ! Vina, kruha in mesa, Sčna, slame in zobi Treba nam se tudi zdi'! Boben, bobna: bhm, brbam! Jutri pojdemo drugam! Cesar plača tu in tam. Malo tacih mož. Kakor imam jaz moža, Hvala B6gu vekomh! Premetčn je, bistroglav, Vsaka stvar mu hodi prhv: Ptiče strelja z motovilom, Njivo 6rje z dolgim šilom, Travo grabi z votlim vedrom, Ovco dšre s pčstnim svedrom, Mčh oprti, nese v mlm Mej pazderjem strugotln; A privleče nam domov Bele moke pet mehov. Jaz po zglavnik zdajci tečem, Peč ukurim, cvrem in pečem, 13 - Da se bldga nablažfmo In sosede pogostimo. Kddar snčmo iz posode Pčs zagode, mačka gode: Mi okroglo zaigramo, Od veselja tla teptamo Gosli. Narodna uganka. Oj šilo bodilo Po sveti hodilo; Ni pilo ni jelo, A vender živelo, Prelčpo nam pelo. Kadar otrok lovi luno in zvezde. Moj glavtlček, Kopitl&ček Gleda v nčbo, dlan izteza, Pod oblake s prstom seza, S prstom seza in se smeje, Luno vidi, zvezde šteje. ~ ‘4 Lčpo zvezdo rad potipal, V lice rad bi luno ščipal. Skrije luna tolsto lice, Tolsto lice za meglice; Skoči zvezda na nogč, A po ndgah na stezč! Brca dete se za njd, Roko nese pred sebd: Teče zvezda in beži, Teče dete in lovi'. Tam je bela rimska cčsta, Zlita kdla, zlita pčsta, A konjiči Srebrnici, In vozniki Medeniki — Zvezda se je utrnila, Pot k zemljici obrnila; Kidar je na zemljo pila, Po stezici koračila, Dete naglo je pred njd, Da nastavi jej nogb. Zvezda bela se spotakne, Dete naglo dlan primakne, Zgrabi, prime jo za lise In potegne zvezdo niše. Dete nčma še žepbv, Nese v koši jo domov, Dene v hiši na polico, Na polico, na deščico, Da k večerji zvezda sveti Sredi zime in po leti. Cvilim6ž. Cvilimdžek, Debel mdžek, Ima hlžče Dopetžče, A trebušek ves napčt, Da ne more ž njim na lčd. Ce za trčbuh kdo ga stiska, Glasno cvili, tenko piska Skozi usta, skozi nos, Zgoraj v suknji, zdolaj bos. Se bi škornje rad imel, Da na ndge bi jih del, Ako bi mu trebuh dal Pripogniti se do tal. Psiček laje: hov, hov, hov! Psiček laje : hov, hov, hdv ! Jutri pojdem spet na lov, Na gorice po srnice In po zajce, po lisice, Po volkove in volčiče, Po medvčde, medvediče, Puške bodo pdkale, Zveri v gozdi stdkale. Psiček laje: hov, hov hdv! Jutri pojdem spet na ldv. Mačka mjavka: mrmrmjav! Miška vredna sedem kr£v! Miška teče: tek, tek, tšk! Jaz jo gonim: pčk, pek, pčk! Miška zlomi si nogd, Jaz jo primem — v usta ž njd! Dve na zdjtrek, dve v kosilo, Tri k večerji, — nč obilo. Mačka mjavka: mrmrmj&v ! Miška vredna sedem kržv! Koza vpije: mekeke ! Vse gorice zelenč; Kde sta kozel in kozica? Da ne pride volk, volčiča, - '7 — Volk, volčiča «dudekM», - Ki živita brez domu! Volk za grmom, sivi tat, Plane kozi, skok! za vrat. Koza vpije: mekekč! Volk me stisnil je v zobč. Krava v senci race: mbv! Jaz bi rada šla domdv. Čaka mene tele v hlevi, A predolgo je do drevi. Volek modro govori: Telek naj še potrpi, Da pastirček «rurird» V rog zatrobi nam glasno. Krava v senci ruče: m6v! Jaz bi rada šla domdv. Konjic vriska: ihahž! Dobro biti je dom&: Sčna dosti, ovsa dosti, Nič ne vemo, kdo se posti; Ali khdar popotujem, Popotujem in cestujem, Kdla vozim, sedlo nosim, Lačen hodim, slame prosim. Konjic vriska: ihahd! Dobro biti je domd. ko vi /brani spisi. Otrok sedi očetu na koleni. Kraška narodna. «Oček, dajte meni konček!» Kaj bi hotel končku: «Vrečico bi šival. » Kaj bi hotel vrečici? «Jabolčka bi bral.« Kaj bi hotel jabolčkom ? «Kukcu bi jih dal.» Kaj bi hotel kukcu ? «Salce bi mu vzel.» Kaj bi hotel salcu? «Vozek bi namazal.« Kaj bi hotel vozku? «Kžmenj’ce bi vozil.« Kaj bi hotel khmenj’cu? «Cčrkvico bi zidal.« Kaj bi hotel cerkvici? «V cčrkvico bi hodil, V cčrkvici bi molil.» '9 Rimska cesta. S p6stelje se detek smeje, Lune gleda, zvezde šteje. Lčpo zvezdo rad bi tipal V krepko lice luno ščipal. Skriva luna tolsto lice, Bčga zvezda za meglice. Sen otroku d£ peruti, Dvignen se pod nčbo čuti. Tam za zvezdo preletava, Zvezda krene strmoglava, Koder ide rimska cesta, Zlata k61a, zlata pesta, Konji sivi, Ognjegrivi, Goni sveti jih Ilija, A na vozi je Marija, Sveti Peter, sveta Ana, Stari Josip do Ivana, Do Ivana krstibbga, Ž njim ovčica nedordga, Sviloruno jagnje belo, Ki v nardčaj mu je selo. Zdaj Ilija z bičem trčšči, Da po zemlji se zablčšči! Kdla grbmna ropotajo, Konji plamen rezgetajo. 2 * 20 Zazibljb se vsa nebčsa, Črna zemlja se potresa, A podobo lune polne Gosta megla v se pogolne; Piš vihari, Dež udari, V hrib, dolino s curkom lije, 1 debela toča bije. Dete, bledo kakor zid, Nema iti kam vedrit. Pride angel od Bog3, Perotnici dve imd. K&dar v novo se zablisne, Plaho dete k sebi stisne, Perotnico n&nj razpnč, Govoriti mu začnč: «Stopi k meni, sinek moj, Ropotanja se ne boj 1» — Zdajci luna zopet sine, Božji angel v raj izgine! Otročiček se vzbudi, Kder odet na gorkem spi. Kak6 je v Korotani. Kždar jelša dozori, Nese g6žo i cepi Slokobčdri moj župžm Česen mlatit v Korotan. Korotan je čuden svet: Smreka ima lipov cvet; Rdste v ldzi bukov grozd, Smokve daje brezov gozd; Grah je v klasji, bob v latčh Riba drsa na smuččh; Kaže vidra sedem nog; Maček nosi kozij rog; Žolna laje v žitnej slami, Kavka pere sode v hrami; Kura bobna, vrana gdde; Rak muhdtež vozi hlbde; Z repkom zajčim je oslič; Jelen žvižge, kakor ptič; Krava rahta, gos mekčče; Medved ruče, volk rezgčče; V ognji zebe, da je led; Dan imajo v meh ujet, Da temd bi ž njim podili, Ker možjč so pozabili, Če kedaj so res umeli, Kam bi okna v hišo deli. VII. Različne poezije. Božična pesen. Betlehemsko obližje. — Ravnina. Od daleč se vidi nebeška svetloba. Pastirska družba. Kaj sveti se tam na ravnoti: Zdaj solnca nebeškega luč ne gori, I luno, čestito kraljico noči, Oblači so skrili v visoti. Jeden od družbe. Od roda do roda je velik Jehova, Dobrotna i mila je roka njegova, Ker nam iz nebeške višave Pokazal je znamenje sprave. Vsa družba. To žirek nč zore ni plamen danice; Pogled oslabeva, pokrijmo si lice! Angelska družba. (Daleč.) Adimovi sini v verigah so spili, Bil zemljo je Bog radi greha proklel; A dneve otetbe so zdaj prisijili! 26 Jeden od angelske družbe. Kar duh se napuha bil v prahu je vnel; Kar volja mu stvorčeva bila je črt: Vzdihoval on let je tisiič i tisuč — Zdaj zora je pdčila, v sponah je smrt Zatd naj vesčle se pesni glasč Ter zdrji pozdravljajo novo naj luč! Duhovi človeku le sreče želč. Vsa angelska družba. Zato naj vesčle se pesni glasč Ter zdrji pozdravljajo novo naj luč! Duhdvi človeku le sreče želč. Jeden od pastirske družbe. Boječe posluša uhd, Česdr poslušdlo še m'; Ta pesen iz nčba zveni, Povrača se zopet v nebb! Vsa pastirska družba. Ne poje mladenič, ne poje devica; Jehova je blizu, pokrijmo si lica! Angeli blizu. Jeden od njih družbe. Cuvdji pošteni vi čredi i paši, Trepčtu i strahu podajte slobd! Mesije učakali dneve so vaši, Dan sužnje je sile odšel za goro. -*• 27 ~ Ki bil je obetan na zemlji i v raji, Porddil v pastirskej nocdj se je staji; Odkupil je spet Izraelovo kri! Tja k Betlehemu hitite, Tamkaj ga v jaslih iščite; V jaslih zdaj dete nebeško leži! Angelska družba (dvigaje se na vzduh). 0 slava Gospodu v višavah, 1 mir ti, Adamova kri! Mesijo Devica rodila, Peklenska je moč izgubila Pravico do sužnjih ljudij, Zdaj mir ti Adamova kri! Jeden od pastirske družbe. Kedo mi predivne i tajne odkrije besede? Vsa družba. Nam p6sel Gospodenj povedal čuvajem je črede, Ka v hlevu Mesija porbdil se je v Betlehemu; Le jederno, bratje, zdaj jčderno k njemu! Betlehemski hlev. Pastirska družba. V p6koj vsej zemlji dete rojeno, Slavljeno bodi, bodi češčeno! 28 Jeden od družbe. Bil M<3jsij je vdjvoda Judin izbran; Tvoj svetli je videti želel obraz? Odšel je k očakom pokojnim poslan; Nč bil mu prisojen ta blaženi čas! Vsa družba. Pred tdbo smo v prahu, V ljubezni i strahu! Pastirjem najprvim si milosti svoje Pokazal svečavo, rojeno z nebčs, Prihranil, da v lice zdaj gledamo tvoje Kar koli po gori zelenej drevčs, Kar koli po brdih, po dolih je trave; Kar koli po travi cvetočih očes; Kar v jasnej je noči nebeške svečave: Da toliko mi bi jezikov imeli, Se vender nikoli česti bi i slave, Mi smrtni, z dostojnim ti glasom ne peli! A sam si odklenil zdaj milosti hram, Pastirjem najprvim nocdj se odgrnil; Ka Juda otet je, oznanil si nam, Ka mir se je zopet na zemljo povrnil Pred tdbo smo v prahu, V ljubezni i strahu! Hlev obsije nebeška svetloba. Angelska pesen od vzduha. 0 slava Gospodu v višavah, 1 mir ti, Adamova kri! 2 9 ~ Mesijo Devica rodila, Peklenska je moč izgubila Pravico do sužnjih ljudij; Zdaj mir ti, Adamova kri! Umetelnik. Ko goni te z mesta, nemirno te ziblje, Kri bije v prevozke bregove srca, Kaj širi se v tebi, kaj v prsih ti giblje, Povedati srce ni um ti ne znd. Zasveti se blisk, Udari grom! Razmakne se skale okorne tisk; Plasti razdrobč se, trga se lom. Iz hržimo v podzemskih bobni i šumi, A reka svobodna buči i grmi, V zeleno hiti. V valovih i solnce i luna igrd, Nad reko se kroži mavra z nebd; Srečuje i svoj te obraz iz vode, Trgdve i mesta, drevesa, gorč. Vodč obudč se, Plavuti svetle se, I ribice semkaj i tjakaj podč se. Po nebu se ptičev poganja oblak, S perčtijo reže ujasnjeni zrak Ter suče se v desno, v levo vzigriva Krdelo leteče Seda v valove bežeče, Tam mirno plava. Mladenič, ribič, ridosti poln, Odpenja čoln; Vesli, za veslom veselo poje Ter meče na mokro mreže svoje. Ob vodi Zeleni lovec hodi; Mej bičje se vmiče, Obrača poglede, Kam 6tva sede. Po bregu se trava iz rose dviguje, Visoko rase; Po travi se čreda jagnjet raduje, Skakaje pase. Stoji tam siv pastir, Nč v svesti si v glavi svojih očij, I nem strmi Ter vidi i vč, Kaj nekdaj budilo je šum i nemir, ■Grmeti pod zemljo prestajalo nč. Žensko lice. Davida je v greh krvavi prevabilo — žensko lice, Modro pamet Salomonu omračilo — - žensko lice; V boji nekdaj zmagoval je Samson leve srdoglave, Nikdo sil mu 116 ukrotil, ukrotilo — žensko lice; In od Korjolana, ko viharno plahi Rim je stresal, Trepetaje mir deželi izprosilo — žensko lice; Mark-Antonov glas je ukazoval polovici zemlje, N6 ga Cezar, v grob je njega položilo —- žensko lice; Cezarju, ki zemlja se mu je zibala pod nogdmi, Srce je v ljubezni sladki raztopilo — žensko lice; Holoferna glave branil mož je, meč i kopje bojno, A igraje mlado ga je prevarilu — žensko lice; Vže Addmu, dokler tamkaj v raji živel je nedolžen, Sredi raja smrt i žalost je vcepilo — žensko lice; A i mene, pevca brez modrbsti i brez duše krepke, Srečalo je toli solnčno, rajsko-milo — žensko lice, Da ga na vesoljnej zemlji nčma, kodar jo nebb pokriva Čudo li je, ka i mene je zmotilo — žensko lice ? Vjv' 15. februvarija 1860. 32 Ne b6j se! «Ako naju res kedaj usoda bi združila , Ti si jeze previharne, kot ognjena sila! Kde bi ndšla jaz tolažbe, kde zavetja? S čim bi srda tvojega besnenju se branila.?* Bridko včeraj karala tak6 si mene. Ko besede te si žalostna mi govorila. Solze grozdne tekle so po tvojem lici. — Ne tajim ti, vender me poslušaj, deva mila! Ne tajim ti strasti, niti jeze nagle; Ali vedi, kakor se je brzo porodila, Hitro zopet iznemore in ugasne, Ter ljubezen krbtka me potem je vsaka žila. Draga, k meni ljubeznivo se obrni, Svoja hvala pred teboj ne bode me slepila: Zmisli, krepka duša, v prsih plameneča, Strastno ljubi, a sovraži, kakor je ljubila; Trudno srce ne vskipi i hlad ne greje, A ljubezen pregoreča, kar je pregrešila, Sama zopet vse zaceli, vse ozdravi. Tvoja blaga bi pohlevnost vedno me krotila, Da za tdbo šel bi, jagnje s pastirico, Ako luč bi tvojih dragih me očij vodila; Svet krivični bi pozabil poleg tebe, Vse bridkosti, skrb, gorjč, a duša zopet čila, 00 Kot bršlin zelen ob jeli tenkovrhej Zeljna bi ob tebi kvišku se mi vila: I kak6 li iz mednč bi se posode Kaplja grenka kačjega otrbva kedaj pila? Na Dunaji, 24. februvarija 1872. Grm. Stal je zelen grm, Ves cvetoč; Pride k njemu kozel, Skakajdč. Milo ga objemlje, Tiho meketš,, Liste v slast obira, Dokler kaj imžL Ko se nagosti, Grm pusti. Grm za ješčim kozlom V zrak moli Gola rebra. Ljuba, to si til 'XfX' Levstikovi zbrani spisi. 3 34 ~ D i g u ž. Oj Diguž, ti svetokriški kovač! Ki imaš obraz i nos potlačen, Nemilostiv si, hudoben si inož, Ker s klldivom v babo režiš razkoračen! Vsa črna ti goni zakrpani meh, S kropilom kosmatim dgljije nčti; Zarjdvica ndnjo od jeze cvrči, 1 tvoje okd se od jeze jej svčti! Nikoli se, glupec, nesi učil, Zakaj spoštovat’ je ubogo ženico; Ti dobro premislil nčsi nikdžr, Kakovo bžbišče ima pravico. Ne veš li, da ženska je slaba stvar? Potrpi njene zbodljive zabave! Sam vidiš, koliko z mehom trpi; Ne bodi, ne bodi presvoje glave! Beddk si, ker mečeš Katro na tla; Neznane ti ženske so, Diguž, navade! Ka nčsi vedel še tega do zdaj, Da vsaka sama prehitro pade? 35 Pomlad i jesen. Leži, leži' ravno poljč, Nad poljem vinske . so gorč. Moravska pod gorami vas, 0 njej se čuje daleč glas. Na polji žita mnogo ni, A v gdrah vinski grozd zori. 1 blaženi Moravski svet, Dekleta imaš kakor cvet! Vse ljube so i vse lepe; Iz njih posebno tri slovč. Oččm so v slast izmišljene, V sreč so mi zapisane. Ko žčne bi kedaj iskal, V Moravče snubit bi poslal. A če je ne dobodem tim, Nikamor bi ne šel drugim. Takd je pel vspomlid vesel, Jeseni staro vdovo vzel. 3 36 Jež i lisica. Z belim snegom vse je krito, Kamor sezajo oči'; Vije burja silovito, A lisica v jazbi spi. Jež do jazbe pritrepeče, V mrzlo trnije zavit; Ves tenžk zobmi' klepeče: Rad bi zlezel se topllt. I lisice prosi milo, Da odpre mu svoj brlog; A ker nč je k vratom bilo, Joče kakor mlad otrdk. « Nikdar bi ne bil na poti, Ves pohleven rad žedčl Pod klopj6 v najzadnjem koti, V slast bi same ščurke jčl. » «Bodi si!» lisica reče, «A mirdven bodi, veš!» Prime ključ, odpirat teče; V kočo zdaj prileze jež. Meju črevlje popetane V klbbko se za peč je zvil; Tam ponfglavec ne gane, Kakor da bi mrtev bil. Tretji dan, četvrti mine, Predno zopet je gorak. Črevlje zdaj na stran odrine, Stegnen se oddahne vznik. Domačfca ga udari, On se jej zagrohoti: «Molči, babji kožuh stari, Zdaj sem tukaj jaz domi!» Z bbdlji vanjo zasadi' se, Dreza spredaj jo i zad; Ona brani mu zobmi' se — Poženeta se do vrat. Jež se ključa naglo prime, Resk! čvrstd ga zavrti, A lisico zredi zime Izpod strehe prepodi. Zveženj je sirota vzela. Dela si ga na glavb Ter za palico prijela, Sla v deveto deželo. - 3 » Pes in mačka. Močnik mački sta lizali Iz črepinje pred vežb, Nčsta se nikogar bali Ni za rep ni za glavd. Njima za neboditreba Od plotu sovražen ves K skledi pride ter zasreba Ddrovčev požrešni pes. Plaha mačica mladica Mjavkne, pod deske zbeži Zakrivi hrbčt Stariča, Puhne v psa in zakriči: «Vzdigni se mi na podpldte, Pasji lačni pritepuh! Ali planem s parklji ndte, Ako mi ostaneš gluh.» Dim so cucku te besede, Zavra in zamrmrd: «Nc umaknem se od sklede, Dokler imam kaj zobd!» 39 Mačka ljuta se razširi, Prašči mu takdj za vrat, Lape vzdigne vse četiri, Kožuh šiva spred in zad. Psa boli, da v kot zacvili, Ves krvav in razkodržn, Vzdiha, sebi sam se smili, Tepen, od jedi' odgnžn. Vidiš, vsako hudo delo Kes, pokoro in bridkdst Bode ino je imelo — To ti bodi uk, mladost! Mačka, miš in miška. Mačka. Miška moja, pojdi sem, S tdbo se igrati hčem! Rada bi te glhdila, Plesati navhdila. Miš. Dete ljubo, pazi mi, K mački ti ne lazi mi! —>. 4 o Mačka. Kup orehov jaz imam; Pridi k meni, vse ti dam. Miška. Poslušajte, mati vi! Kaj mi teta govori. Naj nu smuknem tja lepo, Jčderce je le sladko. Miš. Dete, mblči, vmikaj se, Mački ne dobrikaj se! Mačka. Vidiš, debeličica, Tukaj je potičica, Polna masla in medu, Grozdnih zrnec in sladu! Miška. Mati, mati, naj nu grčm; Teta dobra je ljudčm' Miš. Oj, ne hodi jej k nogam! Teta misli tebe ham. — 4 1 Miška. Mati, gleda prelepb Izpod čela nje okd! Mačka. Nič se mene ti ne boj, Teci semkaj, tam ne stoj! (Miška smukne k mački.) Miška. Mati, mati, oj gorjč! Mej zobmi drži' me vže. Miš. Kadar vbijen lonec je, Potlej kuhe konec je; K mački gluha tekla si, Gobček si opekla si. Miška. Mati, grozno me boli, Strla mi je vse kosti'! Sreče svoje podertih, Kdor je modrim ukom gluh! - 42 Vrabec in konj. Vrabec. Konjiček, v jaslih z In Bog vč, če bo kdo priščl, Ki bo toliko modrosti imel, Da bo povedal, kakor mu gre: Kakor povest pripoveduje O kmetu, ki imčl je zemlje tuje, Ki je na zemlji krivično ordl In brazdo sosedu čez mejo jemdl. (Izgine.) Koledar. Saj rekli ste vselej, da sem kristjdn, Nikakor se pogubiti ne dam, Če ste kaj vzeli, kar Vašega ni, Čigavor je, naj svoje nazaj dobi. Samo letos bom vžival veselje na svčti, Nečem na večno v peklu gorčti. (Izgine.) Hicinger. Vse me sovraži, vse črti, Usmili se me ti «.aftergeniei>! Marskoga si že pod krila vzel, Ki sam je bil svoje slave vesel, In svoje modrdsti in svdjih strun, Ki je široko raztdzal kljun Od tacih samovoljnih rečfj, Ki se mu o njih še sanjati ni. Aftergenie. Ti moj rejenec le k meni priteči, Pri mojem ognji si repo speci! Po višjem sicer ne smeš hrepeneti, Pa vender boš do smrti na sveti, Celd bedakov bo dovolj ostalo, Ki z Mvorjem bi ti bučo obdalo. Hicinger. Dovoljen sem s t£bo, hvala Bogu, Slovencem bom zmirom rogovilil, V vsako lajno nos bom silil, Doklčr ne povrnem se k blatu domu. Oba (zapojeta). V vsako lajno se bom silil, Doklčr ne povrnem se k blatu domu 95 V spomin rajnega «Napreja». Črne te zemlje pokriva odeja V grobu tihotnem, boječi «Naprej!* Vince zlat6 se v kozarcih nam smeja, V tvojo opomnjo pijčmo ga zdaj. Zbrani prijati! v spomin ga pijemo Tvojih veselih in žalostnih dmj; Zraven si take Zdravljice pojemo, Da nč nesrečen, kdor v grobu leži. Suknjiča tesna bilh ti je dana, Se menj ti danih bil6 je možgan; Dražjega lista ne pdmni Ljubljana, V petek in vtorek si lazil na dan. Tebe je Martin Jelovščak postavljal, Tebe Rubežnik s črnilom gostil, 'Levstik je tvoje pisanje popravljal, A v gospodarja ti Vilhar je bil. Kratko sijale so zvezde prijazne, V sanjah prijetnih si z upom igral; Jezo si sreče občutil sovražne, Svojega rojstva se zgodaj kesal. 9 6 ~ Ribnico videl si, videl si Vransko, Videl gorenjske visoke gorč, Videl ubogo deželo istrdnsko Videl mejč si hrvaške zemlje. Videl povsod si, ka vedno čitalci Vklžnjajo samim se dušnim moččm; Kam so pobrali se tvoji laskalci Kadar mrzeti začel si ljudčm? Pravde tiskbvne te moč je zadela, Dvakrat na tožnej si klopi sedčl; Treščila v tč paragrafov je strela, Kterih premalo si v glavi imčl. Mogla umreti nč stara Šibila, Da so prinesli jej z doma prsti'; Jedna se tebi je želja spolnila, Da se zdaj bati več treba ti ni. Veš, da trepetal si včdno preplašen, Da ne priščl bi ti pravdnik na sled, Dihati upal si nčsi ostrdšen, Bal se nasprotnikom krepkih besed. Mirno te skrila je groba odeja, Nihče za tabo nč brisal očfj; Trčimo, dokler še vince se smeja, Nikdar «Naprej* naj se spet ne zbudi! 1863. —- 97 - Čitalnica. Narodna pesen. Stojf, stoji' čitalnica, Čitalnica, zbiralnica. V čitalnici sta sobi dve, Oj sobi dve, pri tlčh obe. Dovolj je miz pripravljenih, Po sobah raspostavljenih. Okrogle so i na voglč, Ob mizah stoli se vrstč. Pa stoli vsi pleteni so, Nasloni zakrivljeni so. Sem shaja se le domač svet, Možjč i tudi ženski cvet. Za lepe mize sčdajo, Jed6, pijb, besčdVajo. Mož&ki modro govorč, Kako Slovenci se bude. Pa da minil je strašni čas, Ko so ponemčevali nas. Levstikovi zbrani spisi. II. 7 Kar slišati je besedij, Slovenski vsaka se glasi. V čitalnici sta sobi dve, Pri tlčh obe, tesniš obe. Iz prve v drugo pot drži, Iz druge v prvo poti ni. Saj v prvej le je ndrod prost, I v drugej sama visokbst. Oj visokost prvaških glav, Težkih od narodnih težav. Široko vrata se odprb, Ko se prvaki prikažd. Možjd, prvaki ndrodni, Češtl velike Mkomni. Za njimi narodni plevdl, Ki se petd je njih prijdl. Po prvej sobi se do Ul Priklanja n&rodna druhdl. To se prvakom dobro zdi, Na smeh se nekaj vsak drži. 99 Le Oče tako zvit so ptič, Da ne držč na smeh se nič. Kaj v smeh se ne držč oni, To pač vedd najbolj sami. Pa za prvakom gre prvak Iz prve sobe v drugo vsak. Tam vsi za mizo sčdajo, Na jedni list poglčdajo. Krčmar stoji molčč od zad, Posluša, kaj bi kteri rad. Potem vesel od njih zleti, Za jed, pijačo jim skrbi. Prvaki modri se gostč, O svojej slavi govorč. Ko še jedd, ko še pij<5, Krčmarja k njim nogč nesti. Iz prve sobe priskaklja, V očeh veselje mu igr&. Na mizo dene jim «Triglžv», Ta narodni nepridiprav. 7 * 100 Prijazno vsi ozrd se ndnj, Prvak je vsak zaljubljen vdnj. Kdor zdnj bori junaški se, On z6ve mož prvaški se. Zato smejd se mu sladkb, Pa spet jedd, pa spet pijo. Le Oče tako zvit so ptič, Da lic ne spremenijo nič. Zakaj se ne smejb oni, 'Po pač vedd najbolj sami. Ko se «Triglava» načestč, Krčmarja spet nesd nogč. Iz prve sobe priskaklja, Veselje spet v očeh igrd. Visoko v roči list drži, Pa ga na mizo položi. Ta list je slavno spoštovan, « Novičice » imenovan. Prvaki se priklanjajo, « Novicam* hrup zaganjajo. IOI Možje mladi' in sivih las Bogd vsi hvalijo na glas, Za dušni kruh noviških rok, Ki lačnim se deli' okrog. Le modri Oče, zviti ptič, Boga ne hvalijo prav nič. Kaj ga ne hvalijo oni, To pač najbolj vedo sami. Ko se poda « Novicam® čast, Pa spet jedo prvaki v slast. Prvaki v slast pij<5, jedč, Krčmarja k njim nesd nogč. Zdaj več iz sobe ne skakljd, Veselje več mu ne igrd. Ponižno leze ves potrt, Prinese časnik jim zaprt. Tam pred veljaki obstoji', Pohleven pravi, govori: «Oh, v prvej sobi je nekdo Ukazal, rekel mi tako: 102 «« Od kod prišla je taka zmes ? Al’ se mi sanja al' je res? Vsi časniki slavijo se, Zakaj pa še ,Slovenec 1 ne? On vrli narodni junak, Pozabljen sam je, siromak! S te mize ga poberi zdaj, Prvakom narodnim ga daj; Naj hvalo, čast mu zažend, Naj mu na zdravje napijo! » » Ker sem jaz tukaj le krčmar, Storiti moram vsako stvar. Zato ta list podajem vam, Slovenskim slavnim vojvodam, Le tega prosim i želim, Da milosti ne izgubim. Naj več ne bodem jutri živ, Če tč nesreče jaz sem kriv!» Krčmar še izgovoril nčj, Uže se vname dirindčj. Prvaki si pomigajo, V očeh jim iskre švigajo. 103 Na mizo žlice polože, Od jeze nič več ne jede. Več ne jedd, več ne pijo, «Slovenca» gledajo grdd. Se Oče, tako zviti ptič, Ne morejo več jesti nič. Zakaj «Slovenec« jih boli, To pač ved<5 najbolj sami. Žežnjalo. V čitalnici sem bil, S prvaki vince pil. V deželni zbor sem šel, S prvaki sem sedel. Govoril malokdaj, Molčččen, kakor zdaj. Priščl je drugi čas, Spremčnil sem obraz. Popustil sem deželni zbor, Čitalnični sem dvor. 104 •*- V kazini zdaj sedim, Če prav ne govorim. Voliti sem se dal, Da bom v odboru spal. Samo to vem i znam, Da gnati se ne dam. Pavliha čitateljem. Kdor je Pavliho si naročil, Naj se zato ne veseli, Iva njega, kadar kaj greši, Pavliha bi od drugih ldčil. Na kolodvoru. Tam v Mariboru Na kolodvoru Ndrodni Štajerci, vrli možje, K Tomanu v skok so pritekli, Kaj so možaki mu rekli, Krščena duša ne vč. i°5 Da v Mariboru Na kolodvoru Toman strašnč razkoračen je bil, Zvedeli v daljne smo kraje, In da je z voza gledaje Grešnik odpustke delil. Hoj, v Mariboru Na kolodvoru Toman se dal omečiti je v mir, Da po končanih volitvah Vrne se v Kostovih britvah Tomansko - Svetčev prepir! Molčimo. Pri cerkniškem jezeru tabor je bil, Molčimo! Tam stopil na oder Obreza je prvi, Molčimo 1 In R&zlagu je prvosedstvo delil, Molčimo! A nžrod zagrmel takrat je krepkb, Da Zarniku se je bliskalo okb, Ter Kosta srdit je zavihnil obrvi, Torej molčimo! — 106 — - Kar koli se dalje vršilo je tam, Molčimo! Takti je podravski prijatelj ukazal, Molčimo! Katerega zvesto je slušati nam, Molčimo! Četudi udrihal on sam je popred, Da šib je njegovih premnogi še sled, Ki zdaj bi ga z bijem rad mazal, Vender molčimo! Vse, kar se po kranjskej deželi godi, Molčimo! Ker k zmagi najprvo potreba je zloge, Molčimo! Naj v prsih nam bridko sreč krvavi, Molčimo! Če staro ošabnost in puhli ves red Z molčanjem pohlevnim utrdimo spet, Potlej kričimo! O zdanjem času. Naproti si hitita v ljuti boj Največji, najmočnejši dve državi; Ob Renu hrabrih se Francozov rdj Na pleme nemško zbira v ples krvavi. 107 -• In predno se izteče malo dnij, Od tam začujemo velike čine, Ki nam za hip obrnejo oči Od del mravljinčjih naše domovine: Od zmag v volitvah in od bolečin; Od narodne ljubezni in sovražbe; Od Svetca, Koste in od druzih glav, Ki časi domač bič po njih udriha, In tudi od sovraženih zabav, Ki jih prinaša z Dunaja «Pavliha*. Francosko-pruska vojna. Nasprdti stojita si vojski dve, Pogumni, slavni, veliki obe. Na jednej strani francoski car, Napoleon, mogočni vladar. Na drugej strani pruski kralj, Ž njim Bismarck in premnogi maršalj. Stojita nasproti nektere si dni, Do zdaj še nobena zgrabila ni. Posluša svet in pazi skrbnb, Grmč li užč topovi glasnb ? ioS — Evropa vsa, Amerika vsa — A vojska še vender v boj »6 šla. Če vidimo prav, bojazen, strah Nareja, da Prus in Francoz je plah. Zato se gledata vojski obe, Nobena boja začeti ne sme. Začeti ne sme ni teči domov, Ker spremljal po poti bi smeh jo gotov. A smeh in sramota je huda stvar, To Bismarck vč in francoski car. Torej si zabavljata, kar se dd, Ker nčma dovolj nobeden sred. Slovenska zloga. V rddosti svet poskakuje Tukaj i tamkaj povsod, Sladek razgdvor se čuje: «Konec slovenskih je zmot!» »Kar se je koli grešilo V belej Ljubljani kedaj, Kar je na Dunaji bilo, Bodi pozabljeno zdaj! » « Zloga povrni se blaga V prsi razdražene spet; Rdzkol da ves iznemaga, Ki je mej brati bil vnet! > Zlogo nebb nam povrni, Blagi mej brate daj mir, Ka o nezgodi ga črni D6mač moril je prepir! Vender je drugo vprašanje, Ali pozabiti rčs Modro je grehe nekdanje, Modro nekdanjo vso zmes Koliko bridke nezloge Z&radi zloge nas tre; Kaj li sramdt nas uboge Z jeklom razbeljenim žgč! Prva zatorej potreba Glas je zagnati grmeč: Trepet i lakota hleba Zlogi najhujši sta meč. o Konec slovenstvo mu bodi, Bodi začetek vsekdar, Kdor hče slovenskej usodi Biti, ostati krmar. Potlej se zloga povrne, V srca povrne se mir, I razkadč se nam črne Mčgle — i črni prepir! 1870. Mrtvej žabi. Solznodolska pesen. Na cesti v prahi mi ležiš Zgrbivščena mrtvil; Skakije v lužo ne hitiš, Da poiskala tam bi dna. Do smrti je zmečkal te voz, Nesč na njivo gnoj; Zakrožil milo črni kos, Ko vid ugasoval je tvoj. Kder beli te obsvetil din, Ko žabogriz je cvčl. Tja pokopavat v grob temin Pastir te kačji nč priščl. 111 Pripekal z nčba solnčni žir In scvrl te je takb, Da vse je, kakor trd suhlr, Ubogo tvoje zdaj telb. Opolzlih skrb te nč k rakci v, Ki se v trakčh držeč Po mlakah prožni tik bregčv Gnetb vž žmitek zelenčč. Kaj pretrpela si — kdo vč? Kdo vaše jade znl? In kdo boljčst na zemlji smč Soditi vašega srci? Po luži hitro pllvala V gibanji krivih n<5g, Z bregl si poskakovala, Če bližal se je kup otrbk. Pod blato si skrivala se, Ko vol je lužo pil; Konjiča si igrala se, Če je na tebi sosed bil. Iz vode vrgel časi v kraj Po sili te je kdb; Z roklma stidna si tedlj Obličaj skrila in okb. I 12 Bila je pesen tvoja: nuk! Zarote dušne hlad, Ko črno suknjo in klobuk, Trebušek si imela zlat. Premišljam v bridkih te solzah In čudim se ti vmes: Posebno si v rokah, nogah Človeku vsa podobna res, Kdo rekel bi, da nč to nič, Ka prstike imaš, In kakor priden otročič, Bogi lep6 hvaliti znaš! V naročaj k meni pojdi sem! Jaz tebi najdem grob; Na posteljo pri grmi tem Pod brazdo položim te v bob. Namesto sveček ti prižgčm Podleskov nagih cvet, A v jamici s prstjb zaprčm Pogled na solznodolski svet. Se z dveh tresdk ti naredim Na grob leseni križ Ter nad glavb ga zasadim, Kder pokopana ti mižiš. H3 Naj žabja mlaka večna si Skrivnosti kreketž; O tebi, ktera srečna si, Molči, o tebi nič ne zna. Trpela si le kratko tu, Trpim jaz dolgo vžč; Zaspala si presladko tu, Jaz gledam še svetž gorjč. Resnica. Kdor za resnico mara, uščs jej ne maši; Al’ kdor se je pa brani, zaveže še oči. Tomanu. 1. Kdor peruti z voskom h koži prišije, V mlako pade, k&dar ga solnce obsije. 2. Tvoje pisarije so ko v gnoji Job ; Duh je nčkaj vreden, truplo polno gob. Levstikovi zbrani spisi. II. 8 —- 11 4 ~ Moj brate, tvoj Pčgaz je kašelj dobil, se bojim Zato, če ga ljubiš, h gospodu Strupitu ž njim! Slovanski zlog. Besčd neznano čudnih zmes pisati, Po Rusih, Srbih i po druzih ne vpraš&ti, Pušč&ti v nčmar pisma naših starih rok, Slovenščino s hrvaščino goniti v kdzji rog: Temu zdaj pravi se «slovanski zlog*. En jezik. «En jezik mdramo Slovani vsi pisati; Toršj naj se slovenščina s hrvaščino pobrati!* ««Bog nam ga daj en jezik, ali dragi moji! ’Z hrvaščine, slovenščine se ne ustroji*». Dober svet. Ne jenjaj peti, ak’ ti mislij manjka, Besčd neznanih dosti nakopiči! Le-tč slovenskim bralcem bodo zanjka, Čeprav literaturni porekb beriči, Da gnezdo so, ki so ušli mu ptiči. Pevska prostbst. Karkoli je lastnostij pevcu trčba, Podana ti nobena nč iz neba, Le pevsko prostost, meniš, da imaš; Da nam pokazal bi, ka jo rabiti znaš, Po svoji volji logiki v očesa drčzaš, K besedam sežnje dolge rčpe vprčzaš. 8 » Svarjenje. Pisarje pusti, dokler so v životi; Ko so mrtvi, soditi se jih loti, Ker strela v grobe ne leti zelene. Odgovor. De mortuis nihil, nisi bene! Izvirnost Zorjanska. Zakaj namesti uzde rep vzčli ste v rok6 ?» «Za uzdo vsakdo grabi, za rep le malokdb Slovenska kritika. A: Ivakb bi naše pesnike sodili ? B: Prokleto bodi, veste kaj? Vadljajmo! C: Mar bi po abecedi jih vrstili! ABC: Saj res, le hitro dajmo, Vrstimo jih po abecedi Naj bo Ahdcelj prvi v redi! Homer Koseskega. “Homer! Od kod pa k nam priščl si, primaruhar* “Kaj vprašaš! Naravnost Vossu iz trebuha!»» '*K Ren. K-es daleč je Ren, pa nas vender zaliti preti; Svobddo utopil je že, zdaj še poezijo želi; Vesel ga naš pesnik v klobuk je i korec nalival, Da nas bi prekrstil, nam grbo i glavo omival. Vix' Prepisovalcu. Kakor beraška je krošnja, prijatelj, pishnije tvoje, Dosti nahaja se v njem, toda le tuje blagb 1 Beraštvo. Nabiraš si v misli črepinje i smet, I jezik ti je, ko razdrasana ščet. Slovenski Pegaz. Kar je Preščren umrl, izginil slovenski je Pegaz, Sel je na Golavec past, s travo slabd se redit; V kljuse suhd spremenjen je ter skače svobdden, Hajdi, «Beraški strah», idi tija ga lovit! Ženi slovenskim nazaj ga pesnikom, revnim beračem, Ki se brez njega potč. spbči v slovenski Parnds. Daj ga I. I. v oblast, ker Umek in J. J. ga neče, Td dva gole metlč jhhata, kakor na Klek. Mlademu pesniku. Tvoja pesen je, ko Ezopova vrana; Vsa lepota njena je drugod nabrana. Strgarju. Zvon. Ti v pesnikih bil si, dokler še Strghr, Kar v kčmikih modrih ponižen smolar. Strgdr. Da res bi v gosposke se pevce uvrstil, Zato sem se v «Libor val Burili» prekrstil. Haderlap (v svojej izbornej slovenščini). A zdaj se dozdevaš mi lačni baron, Ki vozil kokdši je v prodaj za «lon». Strgdr. Zdaj «Libor» se zovem i tudi «val Burin»! Haderlap. A vender v zverčh le zapččni si murin. Vj.v' 9. vinotoka 1876. 20 Polemiku. Sranko smolar Nikdar nč kemik, Janko svinj&r Nikdar polčmik. •' Terusu. Ne misli, Napihnjeni tenis! Po krčmah se ne hvali, Da nčsem dčl na brus, Kar drugi so kovali. Za vselej zvedi zdaj, Ti zvonec svoje reve: Dokler je zrnja kaj, Ne vejam prazne pleve. - 123 ~— Slovenska ostuda. Da jaz bi se s thko ostudo boril ? Sam svoje per6 bi premalo čestfl! Omlečeno, garjavo žabo premisli, Ki leze s trebuhom napetim pod svisli; Opdmni rujave stenice se, brate! Opdmni smradu se jej kože robate: Položi na srce pošteno rokd, Če mogel ognusiti prste bi ž njo ? Slovenci. Rod, ki sam se zaničuje In ohblo ne spoštuje Vedno sebe in svojine, R6žje v srce sam si rine; In kako hčč ta medloba, Da mu pride slavna d6ba? 124 ■- Uk. Narava nas uči ljubiti, Ljubezen krotko potrpeti; Samb ljudjč, ljudjč na sveti Učč nas kleti i vražiti. IX. Ježa na Parnas. Ježa na Parnas Pavliha. Gledalci i gledalke, Poslušalci i poslušalke! Vam mislim oznanovati, Kaj bomo igrali nocoj, Zatčrej morate mirno stati, Da vam ne bom govoril zastonj. Najprvo na oder prijezdi možiček; Pod njim korakal bo osliček, I mož bo osla drezal, suval, Po rebrih mu palicoj dajal: Pa kadar bo želel gospodar, Osliček mu ne poskoči nikdlr; Za njim pa prijaha še druzih dosti, Zgolj težkih možakov polnih modrosti Prvi bo jezdil podgano; Drugi bo jezdil vrano; Tretji sedel bo na miši, Četrti na polževej hiši; Peti brzdal bo komarja, Sesti kebra, sedmi pa raka. —~ 128 Ko bode že zbrana družba taka, Prinese koni, ko na perutih viharja, Mej dne junaškega možaka; Napbsled za njimi list papirja, Časopis imenovan, pridirja; Imel bo trobento i trobil glasnb, Da vsacega bode bolelo uh<5. I kar se potem goditi im&, To vsak gledalec videl bo sam, Kdor nč očlj pozabil domž. Oznaniv osebe nocojšnje igrd, Ki brž prilomastijo vam na deskd, Da nihče me grajal mej vami ne bi, Na znanje ob kratkem naj podam, Kaj ima ta družba čestita v sebi; Tedaj poslušajte me, vpijem na gMs: To pevci slovenski gredo na Parnds. Kričanje za odrom: Mehurji, mož in osel, čakite, hdj! Pavliha. He, h 6 ! če nčmaš povelja, stčj! (Pismonoš pride zasopel.) Kdo rekel je tebi za odrom vpiti? Pismonoš (kašlja). Oh, skoraj ne morem govoriti! — 129 ’*■ Pavliha. Kakč mu siga v prsih cvili! Ko da bi ga Krakovčanje podili! Za oder pojdi hitro z menb, Da naju gledalci ne poženč, I tam, po kaj si priščl, povedi! Pismonoš. Počakite no! Dajte prostor besedi! Pavliha. Kaj pa, če zine ta lipov bog! Pismonoš. Pa ti glasneje trobiš na rog. Pavliha. Zakdj ne poveš, kaj s sdbo imdš? Pismonoš. Kakb ? Saj mi govoriti ne ddš. Pavliha. Kaj? Dražil me boš? Grizfca prokleta! Pismonoš. Gospč i ženč, možjč i dekleta Da mi oprostite, vas prosim, Jaz nčsem igralec, le pisma nosim, st i ko vi zbrani spi«!. II. 9 — 13° ~ I ravno zdaj nekaj s sdbo imam, Naj vam pred igranjem v rdko podam, Da se na odru probere glasnč, Potem razumeti je laže igrd. Pavliha. Kdo neki je pisal? Kaj bilo bi to? Pismonoš. Berite, kakor veste i znate, List, nd.se pisan, tukaj imate! (Ide). Pavliha. To je iz Olomuca, poslušajte! Gledalci. Na glas, na glas, da bomo umeli! Pavliha. To piše naš pevec iz daljne deželč, Ki ga mogočni Slovenci črtd; Ne vem, da bi varno brati smdli ? Kar koli je svetih i nesvčtih, Njegove vse pesni so preklinjali, Ležalo v vicah knjig je štiristo vjetih, Ob vodi i kruhu so jih držali. — i 3 1 - Gledalci. To je minilo, to dobro vemo; Zdaj beri, kaj pismo v sebi imd! Pavliha. Jaz vender ne vem, če brati smemo; Zakaj vsi smo iz Ljubljane domT Ucenec (mej gledalci). Jaz pravim, da beri! Da bi te grom! Pavliha. Nikar ne grmite! Skušal bom; Samo še nekaj se mi jezika drži': Pavliha sam ob sebi ne bere; Pavliha se brani, to veste sami, Ker, če si trn Pavliha pri tem zadere, Le njega samega trn boli; Zato si Pavliha umiva rokč, I v pričo vabi ženč i možč, Da on se je vedno zakona bal, Da kar je bral, primoran je bral Gledalci. Pesmarjem se težko pride na sled; Zdaj toliko vemo, kolikor pred. Predgovor je daljši nego vse djanje; Pavliha, pozvoni! Začnite igranje: 9 Pavliha. Drži' sc lista še drugo pisanje; Pesmdr nov del je k jčži pritlačil, I prvega nekaj je tud’ predrugačil, Pa srčno želi, da njegova reč Vam bila od konca do kraja bi všeč! { *<>< 1 Parnasom. Nastopi Oslovski' na oslu, ki ima na vsako stran namesti perut mehur prišit. Oslovski (s palicoj v roči). Prijatelj, za Pegaza sem te izbral! Če denes ponosno v zrak poletiva, Da prve hvale kadilo dobiva, To pomnil bom, kadar bom jesti dajal. Osel. Ne vem če bo kaj! Za Pegaza mene! Čeravno mehurje ste mi prisili, Pa vender letati ne morem po sili. To znam, da ko huda burja žene, Otrod starega mačka dobč, Mehur na vsako stran mu dadč, Potem pa iz line spustijo ga v zrak, I sapa ga nese res pod oblak; A tacim.šalam sem .jaz pretežak! Pa mislim, da tudi nikogar ne žalim, Če svojega rbda preveč ne pohvalim: Osliček od prvega že očaka Le vedno po kamenji peš koraka, Na hrbtu malho prenaša len, Slabb večerja, še slabše kosi, I dostikrat trnja zastonj prosi; Pa bo letanje njegov namen ? In ako bi Vi tako radi zleteli, Zakaj si pa ptiča nčste ujeli ? Saj imamo orla, jastreba, vrano, Za noja Vam tudi gotovo je znano; I ker ste velik, trebušen možtna, Najboljša bi nojeva bila družina. Oslovski. Ne rečem, da nčsem vprašal za vrano, Pa videl sem druzemu že osedlano. Za jastreba pak mi dosti ni mar, Ker je trdosrčen, grozovit mesar; Al’ kar se pa noja puščavskega tiče, Nč dober, po zemlji se vedno premice. Osel. I no, jaz tudi ne znam letati. Oslovski. Vsaj pbte nč v Afriko treba veslati. —- 134 Osel. Zakaj si pa orla ne mislite vzeti? To je slaviten letalec na sveti. Oslovski. Za orlom cela tri leta sem pd.z.il, Nazadnje pa v grdo nesrečo zagdzil. Tam daleč se v Nemcih bil je porodil, I tudi k nam na Slovensko hodil; V Ljubljani sem revež ravno bil, Pa sedmo se menda šolo učil. Na gradu sem vsak dan sedčval, V oblake sinje za orlom zčval, I če sem ga videl tam gori visoko, Sreč mi igralo je v prsih globoko. Seznanim se z grajskim ponočnim čuvajem, Ko Šiška se vname, glasnim, kričajem. Ker nč imel pred mčno miru, Usmiljeno mož ozre se nhrne, Prijazno pod svojo me streho vzdme, Da k njemu sem hodil, kakor domu. Čuvaju pa vsega nčsem povedal, Za orlom vedno molčč sem gledal. I kaj se mi kmalu potem zgodi? Na stolpu je ptič počivhje sedčl, Jaz pa mu tiho za gčzo priščl, Za strašni rep sem ga hitro prijčl, Al’ on je dolge peruti razpčl, 135 ~ I šavsnil me krempljem do krvi, Pa vender ga držal, ko tat beriča, Izdrl mu peresa iz repa sem tri. A to je malo cvčlilo ptiča, Podčla se in — v oblake zleti. Osel. I kaj pa osrani počeli ste Vi? Oslovski. Ko moj dobrotni čuvaj je zaspal, Ukradel počasi njegov sem legžt, I kadar na vrhu stolpa sem stal, Kričati jel sem z gr&da v Ljubljano: Mej vami vstal je človek mlad, Ki vam pripravlja čudo neznano; Kdor noče verjeti, jutri naj pride, Ko letel bo čez ljubljanske zide. Prihodnji dan je ljudij pridrlo, Po mestu i gradu vse se je trlo. Na pleči si urno peresa prišijem, Na stolp se grajski široko ustdpim I v desno i v levo se trikrat zavijem, Zaženem se, na! — pa na zemljo Idpim Osel. O čudo, prečudo! — Menda v glavi Takrat Vi nčste bili prav zdravi! Oslovski. Kdor hoče visoke reči' doteči, Ne sme ga vsaka iskrica peči. Osel. Kako pa, da vender se nčste ubili r Oslovski. Bog tudi se časi bedaka usmili. Pod stolpom je ravno jama ležala, Globoka in jako širna je bila; Iz grada se voda je tja odcejala, I vžnjo se je nesnaga nosila; V to jamo sem bil se takd zacokill, Da komaj iž nje sem izkopitljal, I ves se je svet mi grohothl, Pa vsak je k svojemu delu bezljal. Od tistih dnij vse orle črtim; Zatorej se danes tebe držim. Osel. O da te, prečudne povesti! Ne rečem, pri meni se tega ne bati, Najrajši le droben tim po cesti; Al’ nekaj še hotel Vas bi vprašati: Vi predno ste na hrbet mi seli, Velike torbe nžme ste deli; ~ 137 - To menda je brešno za na Parnžs; Postavim, da notri je krač i klobas. Senž pa in ovsa in tacih rečij Gotovo malo v torbah tiči. Oslovski. Očitno mi kažeš, da še nikdar Nobeden bil pevec ne tvoj gospodar; To neso klobase, ne konjske serige, Ampak le pisma i stare knjige. Osel. «Serige?» Ne pravimo konjske fige? Oslovski. Slovenci so piliti jezik začeli, I vse germanizme v strah prijeli. Nam stavki so nemščinoj vsi okrp&ni, Ko malha beraška na zunanjej strani; Zatb naj pisatelj gleda i pazi, Da se mu tuja beseda ne vplazi. Osel. O joh, prejoh! Zdaj revež ne vem, Al’ še po starem rikati smem ? Pa h knjigam, če všeč je, spet se vrziva Od nekdaj me trla je želja preživa, 38 Da vedno hrepenel sem v svojej slabosti Po plesnivih listih i njih modrosti; Saj vem, da mnogo že potov ste brali, Kako so modri prednamci ravnali, Na «oslokože» svoje modrosti pisali. Oslovski. Napredovaš, brate, oslokože! To je beseda lepd zložena, Vonji, ko vijole i pitane rože, Slovenščini v ozki vrt zasajena. Osel. I zdaj pa še to mi razodenite, Če morda nčste mi v torbe zašite Vtaknili Ezopa krivoritca? Hudobna buča tega zaviica Najprvo je naredila na sveti, Da osle začeli mej bebce so šteti. Ko znal bi, da nosim njegovo čvekanje, Povzdignil bi rep in prčcej se splašil, Tako bi rikal, da vse bi ostrašil; Zastonj bi Vaše bild ustavljanje! Oslovski. Ne, ne! Tudi moje sreč ga sovraži; Kdor bližnjega prešerno draži, On vreden je, da kamen pobereš, Al’ živega da na meh odereš. 1 39 Osel. Jaz tudi pravim i vsakdo tak6! Pa vender kakbve so knjige le-td, Ki me, da komaj diham, težč ? Morda je vseh sedemištirideset, Ki so jih Slovenci podali na svet, Predolzih jednajstitristo let ? Oslovski. Nekoliko tega sem tudi naložil, Posebno slovarjev sem dosti vkožil. Osel. I kaj pa «vkožil»? Se nčsem bral, Da kdo bi mej nami takisto dejal. Oslovski. Beseda je moje lastne oblike. Potreben sem ravno bil pritike Navadnemu glagolu «naložil» I naglo sem si jo izkrožil. Osel. Zakaj ste pa ravno slovarje vkožili, I druzih potrebnejših knjig pozabili? 140 Oslovski. Slovenski jezik to prednost ima, Da nč se ga treba nikomur učiti; Če kupiš tri slovarje al’ dva, Vso znanost njegovo imaš v riti. Osel. Sreč se človeku v prsih smeja, Ko pase ga Vaša duhovna reja. Oslovski. Takisto ne sodijo vsi ljudjč; Mej nami so tšnki stradalci vstali, Ki vse bi radi sami znali; Imeli še nžso mišje bradč, Pa vender možakom so vže zabavljali. Ko slišal bi naju tistih kteri, Raztesal oba bi v drobne iveri. Osel. O, taki smehuni so vragu podobni. I zdaj se jaz tudi jako bojim! Kaj ne bi? V torbah do nosa tičim, Z mehurji počasi peš letim; Ko videli to bi kragulji hudobni, Gotovo bi kdo zabavljico spisal, Al’ pa bi naju oba narisal. 141 Oslovski. E, taka pa zdaj še vender m'! Saj imava brambo od dveh stranij. Osel. Katero brambo ? Oslovski. Duhovni možjč Pod svojim okriljem slovstvo držč, I Časopis nama podaja rokč. Osel. Aj, Časopes ! Kdo je pa vender t6 ? Al’ kak pesoglavec ? Oslovski. Ne kvasi takti! Zakaj Časopis je kaj imeniten. Osel. Imeniten ? Al’ ima več imčn ? Oslovski. Oh predno jih vse do konca prošteješ, Gotovo se trikrat, brate, ugreješ. 142 — Osel. Gospod, nik&r naj ne zdim se Vam siten, Če mi radoučnost je vnela plamčn; Kak6 se Časopisu še pravi? Oslovski. Ušesa tedaj mi zvesto nastavi: Ime mu je: kmetija, Pesništvo in obrtnija, Narodovo, slovstvo, omika, Govorstvo, napredovanje, Slovničarska oblika, Starinsko preiskovanje, Metljavih ovdc ozdravljanje, Politično bolholovje, Koristno gnojekidje, Srdito kritikodavje, Visoko prirodoslovje, Jezikooblikopridje I zgodovinsko onegavje, Zabavosmehovoljstvo, Tud’ gospodarsko hroščeoljstvo, Pa krvomočnost, vinoreja, Predivo, platno i preja. Osel. O hvala Bogu na višavi! Napbsled zaslišal sem tri besede, Zajete spet iz domače sklede; Vse dne brenčč mi neznane po glavi. —* 143 - - Oslovski. I kde pa v službi do zdaj si bil, Da nčsi novih oblik se učil ? Osel. Kod revež bom oslice lovil? Iz Skednja kruh sem prenašal v Trst. Oslovski. Jeziku slovarji so sveti krst, I druzih ščst so časopisi; Na njih proroštvo i zakon visi. Osel. Oh križani amen, čudne stvari! Kaj t&k Časopis po konci drži! Oslovski. Pa to je le nekaj bilo rečij; Al’ menim še bolj te poučiti. Kdor starec se hoče oženiti, Le Časopisa po brddi 0 pravem času naj gMdi, 1 v petih dnčh bo dobljena Bogata i nadušljiva žena; Samo če te hotla bo vzeti, Pa boš pokojno živel na sveti. — 144 Osel. Oj da te vender turška motika! Zakaj sem oženjen ? Oslovski. O vem, da te mika Poslušaj dalje: če znati želiš, Kde se bodečih ščetin iznebiš, Ko ti je brada užč prevelika; Kde čevlji so naprodaj i hlače; Kde poper stemcji dobiš, Nesmradne za noč počepdče; Kde vino je kiselo, pa dragb; Kde moka je grenka, moljhvo blagb, I kde je krpelom krepko mazilo, Ko prideš v mesto, brž teci Do Časopisa i njemu reci, Za vse on ima oznanilo. Če v pratiki nb vremena; Če drv nb pri hiši polbna, Senh v skednji, pa v hramu ne žita; Če gladen tankočevno piščeš I milo gledaje službe iščeš, Gotovo ti službo on ujame; Samb če te k sebi kdo vzame; Povprašaj za mir ga al' za vojskb, Za vse pri njem se odgovor dobb. 145 - Osel. Kaj rad bi ga videl tega Časopisa? Je star ali mlad? Kakdv je mož? Oslovski. Le čaki, videl ga kmalu boš. Keddr se kdo na Parnds odpravlja, On vselej zraven prileti, Na kacem parobku tam obsedi' I hvali morda, al’ pa zabavlja. Osel. Če tak je, pa naj le ostane, kder je; Pri nama dobil bi dovolj zabavljanja. Oslovski. Al’ nčsem že rekel poprej, da ne? Jaz nžnj se ter on se ndme naslanja. Pa tud’ za živino se rad poganja, Ker vsi smo večnega Očeta. Ne veš, kako vozijo v Trst teleta? Poprej so revam jeziki viseli, Na zvezanih so vozniki sedeli; Al’ zdaj pa naredili so jim pregrade; Prostorno stojč v njih živali mlade I jezik jim več iz gobca ne visi; To so naredili sami časopisi. tikovi zbrani spisi. II. io 146 — t Osel. 0 Bog mu daj zdravje i dolgo življenje, Ker svojemu bližnjemu lajša trpljenje! Sam6 še to ga je treba prositi, Da jame se tudi za osle glasiti. Oslovski. Ne boj se, to je že večkrat stvori!. Osel. Najprvo naj mož bo krepko govoril, Da Ezop se brati ljudem prepovč; Potem še pa tudi je strašna krivica, Ko vpehan po kamenji osel cica, Da poganjdč ga v počitek ne vstavi, Temveč še le tepe srdito ga zad, Po križu, trebuhu, plečih i glavi; Obesi mu težko suknjo za vrat, 1 potlej prokletec na sedlo spravi Mastito še svojo zadnjo opiat. Se Vi ste najprej me težkb osedlali, Potem za priklado še sebe mi dali. Oslovski. Kako? Kaj vpiral bi se mi rad? Premotil si, preljubi se brat! Le tega vam Časopisi ne učč, Temveč pokorščino cepijo v sreč. - 147 ~ Kar ti velim, radovoljno mi stvori, Visoko letaj, pa malo govori! Če ne — lesi je dovolj po sveti; Pozabil nčsem palice vzeti. Osel (sam pri sebi). Oh, moj gospod se mi čuden dozdčva Prav tak je, ko tista kmečka reva, Ki vozi s kravama gnoj na njivo, Pa mčni, da vpreglo je konjsko grivo; Ne vzame v roko brezove šibe; Le bičem švrka, poka glasno, Da se razlega čez dol i hribe. Ne goni: plavka, hej, al’ bohd! Temveč le: hot, bistohdr, tib<51 (Nastopi Podganovič na podgani.) Podganovič. Preljubezniva moja podgana! Velika ti denes oblast je dana; Svobddno ti je z men6j skaklti, Nastlv i pastij se nemaš biti! Podgana. Niklr se ne bojte! Dirjala bom rada, Al’ kodar je moja stara navada; Od zad se me trdno za rep držite, Da se mi iz sedla ne izgubite! TO* Podganovič. Saj veš, da gotovo bi rad se prijel; Al’ tega ti rčvež nčsem vesel, Da jeli so tresti se moje rokč. Pa kaj bi ne? To so velike reči, Po smrti, ko truplo v jami spl, Imeti na zemlji sloveče imč! Osel. O ta pa že vč, čemu trepetd. Oslovski. Zdaj m61či ter spoštuj možd! Podganovič. Podgana, kdo sta le dna dva? Podgana. Tam? Koli se tebi smešna zdita, Pa sta velikana pregrozovita. Podganovič. Že vem, že vem! Ti prav govoriš, Da naše sloveče prvake čestlš. Gospčdine, živeli, večna Vam slava! Da nosi venec zeleni Vam glava 1 Aj, dober dan, dober dan popolddn! (Prijaha k Oslovskemu i poljubi rob njegove suknje.) 149 Oslovski (tudi roko v poljub dajaje). Moj sin, ne vtrudi se, delaj srč&n, Mnogo ledine je še, mnogo je križema rok. Podganovic (zasukne podgano poleg osla). Tvoj uk ti zaplati slovanski Bog! (Nastopi Vranski na vrani.) Vranski. Prijatlica, pusti svoj «kra kržk!* Poskušaj, kar moreš lepd zapeti, I denes više od sicer leteti, Da naju ne videl bi vsak beddkl Vrana. Komur nč dano, on peti ne more, Naj se napenja, da grlo razporje! «Kra krak» bi pač težkd pozabila, Te pesni že v gnezdu sem se učila; Če denes mi zopet iz kljuna ujide, Lepo Vas prosim, hudi ne bodite! Osel (sam pri sebi). Učila od matere svoje vpiti, Od »Glasnika* se je prositi. - 150 Vranski. Kaj? Kdor obupa sam s sdbo, Ta je siromak, on 116 za ribo! Poskušaj! Saj čeravno šušmariš, Slovence vender lahko oslepariš. Dokler je majhno slovstvo v narodi, Ošaben marsikteri žavžar hodi, 1 vpije, da je sloveč moždk, Ki se mu pravi izvrsten prv&k, Daravno se reva beraško nosi; Drugje bi menili, da žita prosi. Ce drugi se vedejo takb, Kdo nama pač branil b6 ? Vrana. Drugjč prvak je, kdor prvi je res; Pri vas pa v tej reči velika je zmes Že meni so trije prvaki znani, Velikoj častjoj i slavoj obdani. Vranski. Ti molči! Psu ne stopaj na rep! Lej, tamkaj stojita dva prvaka, Jaz tretji na tebi sem ravno tak. Vrana. Le ona tamkaj ? Ej pasja dlaka! Nč prvi gluh i drugi slep ? *5 1 Vranski. To nič ne dč, vender je prvak. Le nesi me tjakaj, če tu ne verjameš, Da s svojim ušesom resnico ujameš. (Približavši se Oslovskemu poljubi roko.) Vranski (Oslovskemu). Prvak sloveči, pletite si vence, Ne bojte imenu se grobove sence! (Podganoviču.) I Vi, prvak, premnogo še let Naj Bog Vam da uživati svet! Oslovski. Ženi prijazno pomoč, bratu prvaku objem (Da poljubiti Vranskemu i vrani roko, potem objame oba.) Podganovič (Vranskemu). Prvak, da ti jo na ravnost povem: Objel te je sicer brez moje škode, Pa vender to mene v srce bode! Vranski. Ti molči! Jaz sem se pravde učil; Junaško izurjen pravdoslovec Gotovo je dober zlogolovec. Slovenec vrlo vesel naj bi bil, Da ima posebno dva možaka, Ki drznega se ne bojita koraka. - 152 ~ Oslovski. Prvak le-tž mi jako je všeč, Da v strahu ne nosi prihuljenih pleč; Vozalov se v verzih ne ogiba Ter slovnico do krvavega šiba; Ne plaši ga v kritiki vsaka biba. Pa hvalno mu tudi je prizadevanje, Za jezik da vnemlje gospodične, Tržanske i mestne rožice lične, Branjevke, majke županje, Šivarke, strine i tete jezične. Ko tč povzdignejo črno vojskč, Prožiti jezike mej nami začno, Slovenec, potem se nikar ne boj, »Vse drugač’ Slovencem solnce sije» veselo zapoj Vrana. Ta mož je kaj prijazen ženami Vranski. «Die Wurde der Frauen» presadil je k nam. (Vrana moža, kakor bi plesala kadriljo, nese v red.) (Nastopi Polževič na polži) Polževič. Polžč, veš kaj ? Poslušaj me zvesto! Mej družbo glasnč govoriti ne smem; Le v srci ohrani, kar ti povem: E, midva nisva za ježo i hojo, Zanesti se v naglost ne moreva svojo Bog vedi, kaj bi danes počela? Polž. Za klado gotovo ne bova sedela; Zapazil sem pripravnejše mesto. Kdor sam težave i dela ne zmore, Drugjč si ob časi poišče podpore. Na osli ovsena torba visi', Da vdnjo gre tacih sto ljudij, Ko sva oba s poslopjem vred; Zdaj menda veste, kaj bo začet’ ? Polževič. Ti si od mene umnejši mož; Potrjeno bodi, kar delal boš! (Lezeta v ovseno torbo.) Podgana. Le-td je gotovo še le začetnik. Osel. I kam pa je zginil s konjem rogatim ? Oslovski. Nevedni se k modrim ne vrstč; Berači ne hodijo v gostje k bogatim; On ima pohlevno pevsko sreč - 154 Ter nč samogolten prevzetnik; Ker vč, da pevski je posel težhk, Zatdrej ponižno, tiho začenja; Novinec grla glasito ne napenja; Iz take zalčge se dela prvhk. (Nastopi Mišič na miši.) Mišič. Zato sem pri vašej oglasil se hiši, Ker s t&bo rad šel bi k Parnaškej višini; Presneto ste zaslovčle vi miši, Po krasnej pesni o Luki i Mini. Miš. To pesen že davno sem pozabila; Imele smo miš, ki nč mogla od doma, Od starosti slepa, gluha i hroma, Ker ona je dobro o njej govorila, Zakaj bi je vedno jaz ne hvalila? Oslovski. To pesen naredil sem sicer jaz sam. Osel. Kaj nčsva šla bila je k Nemcem iskat ? Oslovski. Kak6 ? Mordh bi tepen bil rad ? Torčj to pesen naredil sem sam. Langbein (pod zemljo). N 6 res! To pesen naredil sem jaz. Oslovski. Torej to pesen naredil sem jaz. Langbein. Kdo pravi ? Ti imaš predrzen obraz. Oslovski. Če si resnico povedal ti, Gotovo jaz nbsem govoril laži, Ker vse besede za t&bo sem djal. Langbein. Ko živ bi bil, jaz bi ti dal! Zdaj mi je zvijalec dokazal, Da je resnico ljudem govoril; Torej to pesen je on stvoril, I jaz mu s salom sem jo namazal, Pa vender še zmerom jako cvili. Vsi (kmalu). Hudobnež! Da v pest bi te mi dobili, Najprvo bi drli te, potlej ubili! Podganovič. Ko prvi deželni bo zbor v Ljubljani, Skleniti očetje morajo zbrani, Da vsacemu, kdor nas pevcev ne hvali, Dežela slovenska se prepovč; Če v petih dnevih ne pojde iž nje, Naj pesniki bodo ga kamnjali. Oslovski. Ne, rajši takisto naj se stvori, Ko modri so Grči nekdanje dni Preščstnikom grdim ravnali; Retkvč so jim v gdzico zabijali! . Vsi (kmalu). Retkvč, retkvč! Mišič. Za jednega vem, Ki jo gotovo bo v goži nosil; Zastonj se bo jokal i milo prosil; Zastonj bo tožil nesrečo ljudčm. Oslovski. Potem se tudi naj bi odločilo, Da vsak mej nami pevski jun&k, Povsod imendval se bode prv£k Takd naj ga ljudstvo bo čestilo, '57 Kedžir se h a ulicah bo odkrivalo; Samo «gospod» nam je premalo. Osel. Vse to je pošteno, prav i lepd, Samo če morda pretežko ne bd? Da pevci pri zboru nčmajo sreče, To se je že letos Vam pokazalo. Oslovski. Za zobe! Ta zlodej nam vedno ščegeče! Mišič. Bog živi! Ti si nesmrten jun£k! (Poljubi Oslovskemu rob njegove suknje.) Oslovski (daje tudi roko). Kdor zaničuje se sam, nikdar ne bode prvak. (Mišič v red.) (Nastopi Keberski na kebru.) Keber. Možjč, kateri je meni jedndk ? Jaz sem češčen, spoštovan rnoždk. Tu zgoraj na vsacem drevesi I spodaj v črne zemlje telesi; Zatčrej pa svojo pot brenčim, Bedaka se vsacega ne bojim. Podgana. Kar djal si, nihčč ti ometal ne bd; Posebno pa imaš sedlo mehkd, Da vsak na tebi volka dobi, Kdor koli cele pol ure sedi. Keber. Pa vender sem mož, da jednacega ni! Vrana. Vse res, le nekaj na sebi popravi; Imaš za imč besedo tujo, Kar v našej nč veljavno državi. Oslovski. Jezik očistite peg, opilite glako mu rujo; Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj Vsi. Nazaj! Veljž, ga prekrstiti! Miš. Saj res, recimo mu rajši Brenčžij! Reberški. Daravno moj keber je silo premoder, Pa tudi jaz imam oblast govoriti, Ker sem prišel mej osebe na oder. Pod mino konja le prekrstite, Žival se imena kmalu privadi; Al’ moj priimek zmirom pustite, Ki je prirastel k sivej mi bradi, Ker modri pevec takb govori: Imč nč kakor suknja al’ plašč, Temveč se kože človeku drži; Ne moreš ga sleči na vso lašč. I nekterega sem mej vami poznal, Ki svoje imč je že star predrugačil, Zgrbavščeno kožo je novič ohlačil; Novine pa kmalu se je sramoval, I zopet je prejšnji klobuk pokrtačil, Mej prve znance je v njem hlačal. Mišič. I kaj govoriš? Al' veš, kaj praviš? Z rokami svojimi slavo si daviš. Podganovič. Kar nekdaj se rekali stari ljudjč, Ki nčso bili, ko mi, prvaki, Za tb ne maraj tvoje sreč; Mi vemo, vsi drugi so bedaki! Oslovski. Mi vsi smo prekrščeni, ti se pa braniš Kaj sebi najbolje pirhe hraniš? Rokb na srce i dobro premisli: Al’ hočeš, da narod imel bi te v čisli — i6o Keberski. To hočem, kakor gotovo živim! Oslovski. Al’ hočeš, da tvoje imč bi donelo Cestito od hriba do hriba vesčlo? Keberski. To hočem, kakor na kebru sedim. Oslovski. Al’ hočeš pravice se prijeti, Ki samim je dana pevcem na sveti ? Keberski. Pravice nikakor iz rok ne pustim! Oslovski. No, zdaj te že imam! Kar se prekrsti! Zakaj slovenski narod smo mi, Cestit, poštovan • boš v našej vrsti, Pa tudi široko im6 ti bo slulo, Ker naše ga društvo bo slavoj posulo, Potem boš tovariš izbornih ljuclij Pravice užival samolastne, Ker mi le deleži smo prednosti častne, Da smemo imena se oleviti; Ko drugi skušali to bi stvoriti, Začeli beriči bi jih loviti; —*- i6i Al’ pevec prekrsti se vselej brez skrbi, Nobeden zatb nb še držal po grbi. I kadar posebnega kaj posloveniš (Saj znam, da zMgati sam nič ne meniš), Le pevsko imb na knjigo postavi I zadaj mu pravega privrtoglavi, Naj se ti Hrošče?>iir — Keberski pravi. Vsi. Res, Hroščemir bodi, Hroščemir! Keber (gospodarju). Če dali Vam so novo ime, Pa naj je tudi meni dadb, Sicer bom delal ropot i prepir. Hroščemir. Oh, mene so čudno presukali, Pepbl so i poper mi v oči metdli, Ker sem še novinec mej njimi; Al’ ti se pa trdno za svoje primi! Oslovski. Če tvoj gospodar je Hroščemir, Ti bodi hrošč — končan je prepir! Kaj praviš, da si mej nami novdk, Pa vedeš se, kakor stari sedklk? e v s tikovi zbrani spisi. II. XI —-— 162 Prekrščen si že, al’ nekaj še trbba, Da slavno se povzdigneš do nbba. Zdaj urno moramo te oženiti I s poezijoj te rajskoj poročiti. Hroščemir. Oženjen še nbsem, pa ljubim zvestb, Deklčtce pridno, nedolžno, lepb; Planilo bi v ogenj al’ vodo z menb. Vranski. Bedak, pri starej ljubezni ostani, I poezije se vzeti ne brani. Hroščemir. Dve ženi! Obvari me večni Bog! Oslovski. To res bi preveč bilb nadlbg. Hroščemir. Saj tega nam tudi vera ne dd; V en zakon smeta samb po dva. Oslovski. Al’ tega tudi nbsmo ti djali, Mi smo ti le svetovali, Od prve da ljubice ne odskoči, Pa vender se s poezijoj poroči! - i6 3 - Hroščemir. Zastonj je, ne morem! — Pa nič ne mara, Da grda, huda je i stara. Podganovič. O stara, ko zemlja, meni verjemi' Oslovski. Pa vender veselo jo v zakon vzemi! Zakaj se je nčsmo pa mi branili? Hroščemir. Kaj vi ste jo morda že vsi ljubili? Mišič. Ljubili? Pri njej smo že tudi vsi spali. Hroščemir. Gotovo ste jej perje obrali, Da meni sami so zlizki ostali. Vranski. Al’ ona nč, kakor so druge ženske! Nje prsi ostanejo vedno mladenske, Nje usta rudeča i črne oči, Nje lice belo i dolgi lasjč, Naj sto na noč pri njej jih spi, Pa vsak naj ide dovoljen od njč. II — 164 •- Hrošcemir. O, ta je še hujša od tržaških, Požrčšnejša od malh beraških. Oslovski. Verjemi — jaz sem že star bradač — Da zvestih žčn je malo po svetu, Zdaj laže se možu, popred je očetu, I redka dovoljna jedilih je hlač; Zatorej zakaj bi pa nn' se bali, Da časi čez ojnice ne bi skakali? Vrana i miš i podgana. Vi ste nesramno jezikavi, Sinovi divjaškega narbda; Ne veste, kaj sveti Pavel prdvi, Da ženska je slaba posdda? Hrošcemir. Oh, da bi ostal bil rajši domd! Oslovski. Naj se mu nevesta brž pripelja! Hrošcemir. Obvari me tega presveta Trojica, Da bi me objemala taka devica! Vranski. Še nč Časopisa, a pride kmalo, Za sabo on deklico vodi zalo. Osel (skače). Oj Časopes, Časopes, Časopes moj' Oslovski. Počaki moj sivce, ne bodi preživ! Saj menda nčmaš pod repom kopriv ? Potrpi še nekaj, pri miru stoj! Polž (svojemu možu). Začutil je naju, mirna bodiva! Polže vič. To je da, sicer jo repom dobiva; Popravljal sem sedlo, pa sem ga dregnil, I brž je name rep iztegnil! Hroščemir. Da bi Časopisa ne bilo nikdar; Da bi me odnesel najhujši vihar! (Nastopi Komarski na Komarji.) Komarski. Mej vsemi najmanjšo sem jaz žival Denašnji dan za konja izbral. — i66 •— Komar. 0 grešnik, nikdar ne pozabi, Da jeden je velik, on k sebi te vabi; Na zemlji, na nebi on ima oblast; Le njemu zapojmo hvalo i čast! Komarski. Preljubeznivi otročiči, Ušesa odprite pri tej priči! Po naših naucih ravnajte zvestd, Da zdrava bo duša i teld, Dovoljno sreč, pokojna vest; Drugače vas pošljemo kamenje jest. Pregrešne rude nikar ne topite, Da naše jčze ne obudite! Iz svetih rečij testč zamesite, Pa vzvišanosti mu prilivajte, V zabelo mu narodnosti dodajte! Iz tega potica domača postane, Redila bo kmete i meščane, Drugačnih pridevkov se ogibajte! Do zdaj smo pri vas le mi kraljevali, 1 vi ste vedno blagšj5t uživhli; Zatorej sčzite v naše roke, Vprašajte, kakove so naše željč, Pa boste koristno i v miru pisali. Če mleko v surovo se maslo zgosti, Takrat več treba n 6 delati v pinji; I slovstvo naj v sladkem počitku sedi, Kedhr je že na narvišji stopinji. Na to stopinjo mi smo je deli, I potlej smo palico v roko vzeli, Da vedno pisatelje v strahu držimo, I zdnje, ko zvesti očetje, skrbimo. Oslovski. Ta mož je govoril besedo važno. Vranski. I tudi jej dal je obleko snažno. Komarski. O vaju že davno vrlo znam, ■I tudi že davno v čisli imam. (V red.) (Rakovski raka ritniski prijezdi.) Vrana. Preljubi rak, neumen ne bodi, I ritniski v našo družbo ne hodi! Rak. Tovarši moji, kdor kaj veljd., Brez uma besede iz ust ne ; Zatdrej se mirno hočem v kraj Brez besedovanja vmAkniti zdaj; Al’ kar se pa naše hoje tiče, Se bilo nč čuti Žale priče; 168 Pri nas je sicer vse drugače, Pri nas raki nosijo hlače, A riba pod vodoj nobena ne gane: Pri Vašej družini pa ne le glave. Ampak tudi rebra vrtijo zastave. Vrana. Vzemite perut mi, kljun i glavo, Da zdaj nam ženskim dela zabavo, Ki z moškimi hodimo na Parnhs! Vranski. Širok je njegove modrosti glas, Kar ti mu podtičeš, ne verujem rad; Grdo pa možk je ritniski nesti! Rak. Ne uči ti mene, ljubi moj brat! Kdor itna razum, sam zna se vesti; Kdor ima izvirnost, vprašal ne bb, Kaj vaša vodila mu zapovedb! (V red.) Komarski. Le temu bo treba torbe na usta, Da bode jo nosil do predpusta; Takrat, ko se bebci vsi glasijo, I njemu naj usta se odmašijo. (Prijezdi Pevec na krilatem konji.) Pevec. V višavo dvigni se vešči, Moj Pegaz, ako je mogoče; Se zdaj bi strune rad napil, Na svet želijo pesni vroče 1 Pegaz. Visoko vabi te nebd, Život je nov i noga čila, Dorasla mlada so mi krila; Skrbčm i strahu daj slobd! Osel. Odkod pa ogrozni je ta velikžtnr Vrana. Njegov pogled je, ko molnja užg&n. Miš. Kaj tacega videla nčsem nikdar; Če prskne mu konj, ko bi grmel vihar. Oslovski. Saj to nč res, to je le prikazen. Komar. Njegov obraz je nam neprijazen. Vranski. Jaz tudi pravim, da to ruš resnica; Nam pesnikom se je vnela butica, Obrazi se nam iz dima rodijo, Ki vsakej sapici urno zbežijo. Romarski. Ne vem, zakaj me groza obhaja, Pod kapo na glavi paroka mi vstaja Začetek voham zmote velike, Vstajati vidim nove malike. Oslovski. Kaj nihče ne upa se ga vprašati? Vranski. Saj res! Bojčči ne smemo sthti! Romarski. Govori 1 Kdo si, al’ duh al' kost ? Pevec. Prodajaj družim svojo modrost! (Obrne se v stran.) Oslovski. Oholo se vede i nas zaničuje. IJ1 — Komarski. Naj se prezgodaj le ne raduje! Ampak, če nosi mesp i kosti, Modrosti naj naše se boji! Vranski. E, prav gotovo je duhovin, Ker tolik n P smrtne matere sin (Kadilec i Sodilec za odrom.) Kadilec. Kaj iščeš tukaj ? Ti potepuh! Povrni se, teci! Ali si gluh ? (Prideta na oder.) Oslovski. Kaj imata? Zakaj kričita, Zakaj se jezno za lase držita? (Kadilec kadi kadilnicoj.) Oslovski. Oh, dim človeku dobro dč! Vranski. Ta mož izgubiti pravde ne sme 172 Komarski. Tud’ jaz mu hočem podporoj biti. Podganovič. Gotovo ga moramo vsi čestiti! Rakovski. A meni všeč nč graja ni hvala. Jaz zaničujem sebe sam; Zato pa za hvalo prdca ne dam, I graja me nikdar nč pokrepčala. Keberski. Vse djanje čudno le-teh ljudij Posebno hvalno se mi ne zdi. Vranski (Kadilcu). Kar imaš, položi nam na znanje, Da primemo v tenkb presojevanje. Jaz bil sem na visokej šoli, Sloveč sem pravdar daleč okoli. Kadilec. Čestiti gospodje, slavno zbrani! Jaz tisti sem letos, ki sem bil lani, Brez kterega vi nikakor na sveti Sloveči ne morete živeti; - 173 — Zakaj ko zgrinjate se na Larnds Vas mora moj spremljavah glds, Da drugi zijaki priderd, Ter vašim perutam hvalo dadd. Le-tej dolžnosti trden sem bil, Nikoli ndsem grajdje grešil, Temveč po svetu vedno sem hvalil Le - td pa, ki za mdno stoji, Nikoli se na smeh ne drži, Kadilnice noče v roči nositi, Ampak le resnico jezdariti, Na vse nepravde željno preži, Da jih ljudčm hudobno razglaša, Še svojim prijateljem ne zanaša. Vsi kmalu. Ubijmo ga! Dejmo ga! Vranski. Kde so retkvč: Osel. Kopita kvišku i vkupaj glavd! Vrana. Oči, oči, mu brž izkljuvajmo! 74 Miš. Mesb od kosti' mu s kožo glodajmo! (Od vseh stranij planejo vanj.) Sodilec (maha palicoj). Kde vas je kaj? Le pridite k meni, Da boste po vrednosti pokajeni! Kadilec. Udrite, držite se, nič se ne dajte! Sodilec (Kadilcu). Le čaki ti! Da tebe dosežem; Da, Oslu te za rep privežem! (Zažene se vdnj, pa ga priveže. Kadilnico niu na glavi razbije.) Oslovski. Oj zgubljamo, zgubljamo, pomagajte! Vrana. Oj korenjak, korenjak, vranjak! Mi bijemo tukaj boj težak! Komar (na Pevca). Le-dna prikazen grozovita Nam smeje se, pa ne gane kopita. 75 ~ Oslovski. Tovarši, dobil sem misel v glavo; Tecite, tecite! Zidajmo trdnjavo! Komarski. Vse malhe z osla na tla denimo, Iž njih si brambo urno zgradimo Vranski. Zidajte vi; jaz branil bom spred! Vojaci, junaški se stisnite v red! Osel. Za uho me vleče, branite me! Kadilec. Oh, dreza me v rebra! Rešite me! Komarski. Ves naj bo proklet, če ne jčnja. Podgana. Oh, kdaj mi konec bode trpljenja? Moj rep je okolo rokč zavil. 176 Vrana. I meni je levo oko prolil. Oj korenjak, korenjak, vranjžk! Na pomoč, mi bijemo boj tež&k! (Dosti vran prileti.) Prva vrana. Na njivi sem ravno ječmen plela. Druga vrana. I jaz sem v ograji češnje zobala. Tretja vrana. Jaz mlade na smreki v gnezdu sem grela. Četrta vrana. Jaz ravno sem na lisico vpila. Peta vrana. I srakoperja sem jaz lovila. Vse vrane. Pa kar smo zaslišale vaše kričanje, I brž priletele smo na pomaganje. Vranski. Junaške vrane! Krepka vam slava! Udrfte! V nevarnosti je država! —- «77 Oslovski. Najprvo semkaj! Otmimo Kadivca! Privezan za rep je mojega sivca. Podganovič. Zgrabimo! Rep odstrizimo oslu! Osel. Brez repa bom revež v svojem poslu. Oslovski. No, Keberski, kaj se leseno držiš? Pomagaj, pomagaj! Hroščemir. Če ti mi veliš, Naj teče predraga oslovska kri. (Odreže rep.) Osel. I-d. boli, boli, i-i. kako boli! (Osel teče z možem mej svoje.) Oslovski. Osliček i jaz, oba sva oteta. Sodilec (vleče Kadilca v drugo stran). Al’ ta prokleta zgaga je vjeta! Levstikovi zbrani spisi. II. 12 7 S ~ Vsi. Veselje, veselje! Rešen je osel, rešen je mož I tebi rešitelj venec pletimo, Na tvojo ga močno glavo sadimo Iz milih vijolic, kresnic ino rož. Osel. Oh, mene prijela je strašna bolezen, Tovarši i bratje v pomdč pritecite; Pokažite v sili mi staro ljubezen Ter z m&no: «id, id» zakričite! SodileC (vleče Kadilca za lase). Pod to smrdeliko pojdi z mendj; Privezan boš moral tukaj čakdti; Vrniti bo meni se, boj končati, Da jih še dobro otepem nocdj. Vranski. Kadilca tam za drevd privezuje, Al’ mi pa se urno trdnjave lotimo! Vrane. Orates frates! Začnimo, hitimo ! I v kljunih vodč zidarjem nosimo. (Vrane vodo nosijo.) 179 Oslovski. Dokler srditi Sodilec miruje, Slovarjev si v trden zid naložimo! Komarski. To Jordan je, tega denimo na dno! Vranski. I Linde vrh Jordana ležal naj bo! Podganovič. Vodž, vodč! Kaj delajo vrane? Vrane (priletijo). Tri vedra je nčsemo same postane. Rak. Jaz vem za vodd, kaj nčste vprašale, Da ste za nebodigatreba iskale? Podganovič. Kateri pa ta je mož obširni? Oslovski. Sem Jungmana dajte, to slaven je Ceh Hitimo, gradimo, da pojde v speh; Srdito že gleda sovražnik nemirni. 8o — Sodilec. Zdaj zid sovražniki delajo čuden, Da gotov bo, hočem počiti truden. Hroščemir. Se tukaj jeden brez črevljev stoji! Vranski. Aj, oče Marko! Naj tukaj leži! Komarski. Se tega, še tega! Oslovski. Aj, Belostčnec! Komarski. Pri njem je pokojni Delabela. Podganovič. I to je Gutsman, učeni Slovčnec. Vrana. Jaz Murka prav hitro v kljun sem prijela. i S i — Osel. Vodč, vodč! Vrane (priletijo). Vzemite jo, nlte Zasledile blizu smo velik studenec, Ki se iz duhovnih pesnij cedi'. Oslovski. Hitite, saj veste, da nam se mudi, Kde akademijo rusko imate? Vranski. Tu je, pa nemško-slovenski slovar. Komarski. Ta naj ozidje na vrhu zarobi, I našo krepbst sovražnikom trobi! Miš. I kdo je pa tukaj le-U gospodar, Ki rednikom dosti podoben ni? Oslovski. V tej suknji rajni Siler tiči', A duh njegov pa v meni živi, Pokaži ga sem, naj ščit bo moj! Slovenija, zdaj se premage ne boj! 182 -- Podganovič. Tu knjižic i knjig so razna plemena, Ki nčmajo vsaka posebej imena. Vranski. Le sem jih, i malhe po vrhi zida. Rakovski. To vaše gradišče ne bo nič prida! Oslovski. Kaj praviš? Končano je zidje poslopja, Ki ima celega pol nadstropja; Slovenci se bodo veselo čudili, Od radosti solze hvaležne lili. Ta zid na veke bo trden stal; Vihar i tresek zastonj ga majal. Le miš i podgana še sem pristopite, I novemu zidu okna naredite! Miš i podgana. Le dejva, skočiva In okna dolbiva! Kadilec. Oh, bratje preljubi, pomagajte! Sovražniku v rokah me ne puščajte! ~ 183 — Sodilec. Le kriči! Zastonj je! Moj si in boš Kadilec. Grozi' mi neusmiljeni mož! Oslovski. Rešiti je treba našega brata! Vi, osli, v trdnjavo urno za vrata, I vi zidarji brž na piano, Ea vdar na vdar i rano za rano! Sodilec. Sovražniki zopet se kličejo v boj, Že zgrinja se nžlme šumeči roj; Oslovski rep mi je vzeti s seboj! (Odveže Kadilcu rep.) Le zopet novo mahanje začnimo! Komarski. Udrimo ga, bratje! Zložno udrimo! Obupal je, več se braniti ne more, Ker nčma od nikoder podpore! Sodilec. Kaj meni je za podporo mar? Sam hočem te vreči na tla, slepar! -i8 4 - Vranski. Za glavo nam gre! Junaško bijmo! Oslovski. On zmoči ne more, od kraja udrimo! Komarski. Le perjem i kljuni ga vrane mahajte I kremplji srdito obraz mu praskajte! Oslovski. Podgana i miška, za hlače lezita, Pa grizita, v kožo zobmi se ženita! Podganovič. Osliček, razjarjen kopita dvigni, Srdito prdni, ušesom migni! Sodilec. Kaj čakate ? Skočite, skočite ndme ! Že vidim, bojite mrtvaške se j£me. (Vanje plane.) Vranski. Tako je prav, osel! V trebuh ga suni! - >85 — Podganovič. Le v 6či, pa v lice, vranji kljuni! Komarski. Komar, preblizu se priti vari! Da ndju oslovskim repom ne vdari! Prepolna sva i precveteča, Pritekla bi kmalu kri rudeča! Oslovski. Komar, za vrat ga na tihoma zbodi! Kaj tacega vragom hudobnim ne škodi Podganovič. Hoj, rak! Srdito, ko lev se zaženi I zlodeja v mečo debelo uščeni! Vranski. Umiče se, bratje, umiče se vrag! Sodilec. Počaki no, kde si predrzni jundk? Oslovskim repom te bodem švrkal I tebe, Komarski, po pleši bom trkal. Vranski. O Bog nas vari, kakb me boli! — 186 •*— Komarski. Ojej! Strašno mi po glavi buči! Sodilec. Oslovski, kde si? Aha, le čaki! (Bije ga.) Oslovski. Bežimo, Slovenci! V trdnjavo bežimo! Ce ne, vsi bomo mrtvi siromaki! Komarski. V trdnjavo, i vrata za shbo zaprimo! (Beg.) Z b o r. (Ponoči, grom i blisk. V trdnjavi okoio mize sedijo možje i živali. Osel je prvosednik.) Osel. Ne meč, premogla sreča nas je kriva! Le malo vam jedila bratje hranim; Branili smo se dolgo brez podpore; Kdor hoče se podati, več ne branim; Kdor vas čakati hoče temne zore, Neproste dni živčt’ noččm jednake, Naj si pomaga, kakor zna i more: Al’ vabim druge s sdbo vas junake, 18 7 Vas, kterih rama se kloniti noče; Temna je noč i stresa grom oblake; Sovražnik se prijčl je svoje koče; Le majhen prostor nam je do goščave, To noč nam jo doseči je mogoče. Tam biva zadnji steber naše slave, Ceste slovenski vrli ga sinovi; Če ta nam ne osvobodi trdnjave, Potem sklenili smrt so nam bogovi! Romarski. Koristno je nam govoril zarčs, Nobeden nčma suhih oččs! Podganovič. No, to so besede to, kar se pravi! Osel. Pa tudi sem dolgo promišljal jih v glav Rak. E, saj nč res! Te verze si vkral, Ne veš, da jih je Prešeren zvozlal ? Osel. Prešeren? Kdaj pa ta mož je živel? Jaz nčsem zdnj slišal, pa vže sem osivel Oslovski. Čeravno je nekam takisto govoril Prešeren, pa osel napek n€ storil, Da rdzstavko verzov surovih je vzel I novic jih na statve razpel Ter čisto prerojen obraz jim dal, Tak pevec nč tat, on je original. Opdmnite se nemškovalnih besed: «Narveč sveta otrokom sliši Slave!* Al’ osel n 6 moral ubijati glave, Da prišel je krepkej popravi na sled: «Če ta nam ne osvobodi' trdnjave?* Na priliko Siler je nemški pisal, Slovenec ga nam je slovenski prerisal, I kadar se menim za kako vrstico, Ki Silerju je ogrevala butico, Slovenske besede ponosno zatulim, Domačega pevca ime jim prištulim, I kdo poreče, da delam krivico? Sukna šivar ne žanje sam, Iz daljnih dežel ga semkaj dobiva; Pa kadar plašč mu delati dam, Ne pravim, da je grdoben tat, I tudi zatb ne lovb ga suknarji, Ker blago drugje mi kupljeno šiva. Siv&rji so pevci, pevci šiv^rji. Komarski. Ti modro pričaš; tvoj nauk je zlat. —- 189 —- Rak. Že spet ste se v pevstvo zatelebali, Pozabeljši, zakaj ste se tukaj zbrali. Hroščemir. Resnico, tovariši, rak nam očita! Vranski. Tvoj jezik nas pogačoj ne pita; Al’ ko je udariti treba bilo, I tebi i raku se je tožilo. Hroščemir. Začetnik se nčsem nikdar še pretčpal. Rak. Jaz v klešče ne tacih trdžikov še vklčpal. Podganovič. E, kar se pa tiče našega raka, Ne misli več promeniti koraka; Al’ Hroščernirja poprej oženimo, Da ga za svojo reč pridobimo. Romarski. I dejmo ga, al’ zdaj, osel, ti zini, Za kako pomoč si nam govoril, Ko vmčtalno verz na verz si tovoril ? —- igo Osel. Od kar sem v vašej častitej družini, Za Časopsa mi gospod je pravil, Da že je mnogo hromote ozdravil, I da je pred Bogom i svetom junak, Prijateljem svojim branitelj krepak, Da sta z Oslovskim prijazno živela, Slovencem že dostikrat srca ogrela; Zatorej moja misel je ta: Pošljimo jednega ali pa dva, Naj možu junaškemu poročita, Kako smo v trdnjavo nesli kopita Kako se trdnjava braniti ne more, Kako le upa od njega podpore. Vse živali. Kar prvosednik naš govori, To nam se dobro, potrebno zdi. Romarski. Gotovo je dobro, pravim jaz. Vsi. Nč dobro samb, potrebno je tudi, Če ne, sramota bo večni čas. Podganovič. Potrebno, ker lakota že nas grudi. Podgana. Se denes reva nič nesem užila. Miš. Jaz komaj sem star županec dobila, Da njim do mraka sem se motila. Vranski. Samč še promislimo, kaj i kako Govorilo se Časopisu bo. Romarski. On res je izvrsten, predrzen junak, Al’ sam je pa vender prešibak; Zatčrej zaveznike naj s&bo vzame, Da krepko nam naše podstavi rame. Hroščemir. Kdo pojde pa k njemu? Se to odločimo Vranski. Jaz menim, da urne vrane pošljimo! Peruti imajo, po zraku letijo, Sovražnika hudega se ne bojijo. Oslovski. Kak<5 pa, da vrane! Z Bogom letite, I hitro pomoči nam pripeljite! 192 Vranski. Ženč spoštovati Slovenci smo jeli, Mej s6 na Parnas jih jemhti začeli, Al’ svetujem vender, da modro ravnajmo, Pretežkega posla jim ne dajajmo; Naj mož bo modrosten ž njimi ščl, Da zanje bo skrb na poti im61, Da pred Časopisom usta odprč, Odkrije mu naše nezgode vsč, I ker je mej nami prilika taka, Da jezditi vsakdo ptiča ne more, Zatorej pogledite mene junaka, Jaz pojdem ž njimi, prinesem podpore. Hroščemir. Ne misli, da jezditi znaš ti sam; Jaz tudi hroščekonja imam; I laže je mnogo na vrani sedeti, No trdega kebra pod sedlom imeti. Podganovič. Nečimern je i sebe rad kaže, Zatorej si brado dišavami maže. Hroščemir. On je, ko tisti slovenski prvak, Ki v kmečkej vasi imel je opravek (Ne vem, ali je pobiral davek, - i 9 3 — Al’ kaj je druzega tam rogovilil), Prijezdil je, padel je s konja vznak, Pa vender se spet je na sedlo posilil. Vranski. Vzemite mu govor, prvosednik! Nesramen je, obširen besednik. Osel. Besed mu nikakor ne morem vzeti; Naj sme končati, ker smel je začeti. Hroščemir. Od hiše do hiše je moško jahal, I šibicoj konja švrkal i mahal, Da je po gnojnici kvišku skakal; Nč htel po borjačih peš hoditi, Ker človek na konji se lepši vidi. Vranski. Kaj v zboru se upaš to govoriti? I prvosednik te neče krotiti? (Osel pozvoni.) Kadilec (zunaj zavpije). Pomagaj, kdor je v sveti živ; Privezan stradam cel6 kopriv. Levstikovi zbrani spisi. IT. 13 — 19+ — Osel. Zdaj več se ne smemo dalje muditi I ne blebetaje časa gubiti: Pošljimo Vranskega, pa tri vrane; -Možaki, kdor z mino misli, naj vstane! Vsi (razven Hroščemira i Podganoviča). Pošljimo, pošljimo, naj vrne se zdrav, Naj krepko podporo nam pripelji! Da nam razjasni zopet srci, Z glavč nam odvzame nepridiprav. Osel (Vranskemu). Naš Hroščemir bo krotkejši pri babi, Torej mu tamkaj neveste ne zabil I 1 trdnjavo. (Sodil.ec i pevec.) Pevec. V resnici tvoj bor je bil junaški; Pognal za slovarje si zarod beraški. Pomagal ti nčsem le zatd, Ker znal sem, da treba pomoči ne b 6 ; Al’ da ti pokažem svojo ljubezen, Prišel sem k tebi, da ti oznanim, Kaj zbor je sklenil v trdnjavi jezen Se davi zgodaj pred jutrom ranim. — ! 9S ~ Odpravili so k Časopisu poslance, Da prosijo tamkaj njegove pomoči, Naj on podporno brž jim priskoči, Pripelje zaveznike svoje i znance. I tega si bodi brez skrbi v svesti, Pridere jih toliko semkaj po cesti, Da srce ti v prsih bo trepetalo; Zatorej časa nikar ne zamudi, Za svoje zaveznike urno se trudi, Da vas ne bode pri tebi premalo. Jaz tudi ti svojo obetam pombč, Moj duh pri tebi krepko bo stal, Prijateljem tvojim orožje dajal, Če moder si, zmagani bodo greddč. Sodilec. Če 6ni zbirajo si pomagače, Jaz tudi tolkel brez njih ne bom, Poznajem jako vrle mahače, H katerim denes še potečem na dom: Napredek je prvi prijatelj moj, Pri njem pa bode Resnica stala, Ukus i Dovtip mi bo vodil srčni roj, 1 Logika sekati bo pomagala, Pri Logiki vedno bo Zabavljica; Srčndst pa, kot orleanska devica, Plamčn bo srditega boja pihala. Pevec. Ce tč pomočnike gotove imaš, Nč treba, da skrbno trepetdš. *3 soba. Časopis. (Sedi ves pokopan v listih, da mu je videti samo glavo, naočnike brez jarma ima na nosu, pa ponočno kapo na glavi; trobenta sloni poleg njega.) Tržaški list še zmirom laja I tudi Preša vedno nagaja; Zatorej sem tenke si vitre udrl, Iz viter pa koš bom oprtni piči, Oba rad v koš bi srdito ugnel, I potlej bi urno pokrov zaprl, Naj bosta si grizla notri koleno, Ko mladi psički naj bosta cvilila I milosti noč i dan prosila, Zastonj je, nikoli je ne dobita, Ne dam je njima v nobeno ceno! Najprvo se v koši naj prav posušita, Potem bom ravnal, ko Kurent nekdaj, Ujemši hudiča si v meh kovaški, ZdihVal je i stokal hudič siromaški: «Oj Kurent, zopet svobodo mi daj!» Al’ on pa jezen meh je prijel, Na težko ga svoje naklo položil, I kladvo debelo je v roko vzel, Udarce mu krepke po rebrih je množil. Ta misel je dobra! Kde je per<3? Narodu je treba prinesti b<5. (Piše.) Tiskarjev sluga. Gospod, Vas prosim kaj rokopisa! 197 — Časopis. Počaki! Zdaj zdaj bo dokončan. Se dosti manjka za ta dan ? Sluga. Se lepoznanstva i pol strani. Časopis. Tiskarnica nikdar sita ni! (Sluga odide z rokopisom.) Za prozo se ravno dosti nč bati, Začeli Slovenci so mnogo pisati; Al’ pesni dobre lahko nč dobiti, Ker starši že pevci so lire siti, Al’ pa so v grobu zelenem poki iti; Mladiči pa nčso še dorasli, Še trave parnaške se nčso napasli. (Vranski i tri vrane k Časopisu prilete skoz okno.) Imž od kar mi široko slovi, Že mnogo ljudij me je obiskalo, Pa vse je skoz vrata k meni štorkljalo, Skoz okno še nihče prileti! ni; Samo zdaj čudni perutniki vi. Vrane. Junak, korenjak, prvak! Al’ imel si pokoj sladak? Vranski. Naj let še mnogo ti solnce sije; Naj blagoslov n Poti širil, prtil gaz? Suhodobnik. Jarebičke lepe moje! »Ljudski Glasek« vam zapoje: Pesnij dolgih, pesnij kratkih, Domovinskih, Krajncu sladkih, Ljubežarnih, nagajivih, Solznodolskih, zabavljivih. (Stojcu in Pipanu :) Stoječ, Pipan, zinita, Pod oblake vzrinita, Kar je dal na pasji dan Siljenko nam Zevojan! Stoječ in Pipan (pojeta). Domovina draga, ljuba mati mil Ta usoda tvoja brani spati mi: Tebe ljut sovražnik dolgo, dolgo tri je, In ti masla redko z jajci, moko cvrl je! (Režimer in Sodigoj se smejeta.) Oh, po tebi v tugah nčm vzdihujem sam; Svet mej tujci tujec ogledujem sam! Rad bi se v naročaj tvoj povrnil spet, V njem se z nebom zdravim zdrav ogrnil spet, Naj me v smrti vsaj bi utešila ti In kosti mi bele z grobom krila ti! Pregoreče v meni, oh, želje so to, Ki mi vnele v ogenj, oh, srce so to! 3oo Suhodobnik. Mislim, granes tacih pesni Večno zdrave bodo plesni! Prva deklica. Meni zdi se vender mrazna, Vsa ljubezni gorke prazna! Režimer. «Tebe dolgo, dolgo tri je; Maslo z jajci, moko cvrl je I» Suhodobnik (prvej deklici). V teh besedah vse gon'! Druga deklica. V stikah nov se med cedi! Sodigoj. Govor naš je blagoglasen, Al’ uporen ter opasen Stikam zdravim, čistozvončnim, Osobito strmokončnim. Pesnik, če je srednje volne, To oskodnost gneven kolne; Sten pretečih se in hriba Mehkoudnik len ogiba, 301 N 6 stezice li obične Do višave naopične, Iz pečin se nepripraven Spet nizdolu vrača v raven. Tamkaj njemu zložna mesta Gladka, bela kaže cesta, Vabi v svoje ga okljuke, Poigravat v njih brez muke V zlepkih znanih sdčenih, Vsake borbe slččenih: * V tugah nem vzdihujem sam; Tujec ogledujem sam ,d Kar se meni zdi sklejanje, Ne jeklenih stik zlivanje! Kaka celost je preklestek P Kdaj pristota nadomestek! (Gospodične se razgubljajo mej narod.) Bradonja. Stik pravilnih zdaj in scela Nam baje nihče ne dela, Ker je posel pregorak. Sodigoj. Njemu ne, kdor je junak! Žrebec divji od človeka Srepogled prhaje teka; Skokonog na bujnej paši Jaslij se in uzde plaši. 3°2 Če konjuh ga čvrst uhvati, Plane v grivo mu na vrati, Od očlj z očmi' ne trene, Nozdrvi obč zaklene, Smel čeljusti zabrzdd, Hrbet čili osedld; Sede hraber mu na pleče, Naj si cvili, pene meče, On ostrogo vdnj zabada, S togim žvalom krepko vlada. Vranec pleše na kolače, Pnč se, bije in rezgače. V ljute gonje vročem trudi Usopi ga in prinudi V službo svojo, da mu streže, Vozi, nosi, brazdo reže. Neudelan jezik vsak Dur pastuh je, srep divjak, Al’ ukroten ves možu, Kteri njemu vč glasu. Suhodobnik. Kaj se trgaš o posodi? Nje vsebine skrb te bodi! Sodigoj. To lenoba mi veleva! V svinec demant se ne vdeva, 3°3 *- Nego v zldto, drago kov, Ki vzvišuje blesk njegov. Bradonja. Zevojanček meni vgaja: Domoljubnost ga napaja! Sodigoj. Kteri peti kaj ne vč, V «domovino* se zajč, Ter pod oknom ljube svoje V tedni petkrat « ciko » poje; Siljen zeva v njej in kisel Z mačjim grlom svoj nezmisel: «Moje, oh, željč so tb; Vnele, oh, sreč so tb!» Režimer. Često «deutsches Vaterland, Sclrvvabenland und Preul3enland» Iz jednakih tudi veje, Kar Slovana malo greje. Bradonja. Očevini sveto čast, A hulivcem nje propast! 3°4 Sodigoj. Bog obdari z mnogo srečo Mater krasno in slovečo! Vender ona se ne vgrezne, Dokler v mlamol sile jezne Zemlje nam ne požerd, Da na tir jo nov dend; Ali pleme iz očine V tujo pasmo prej izgine. Zlogolk. Kakej vlasti je Slovan Bil gospod užč in pan! Do denašnjih tam je let Skop ostavil jedva sled! Sodigoj. i Narod budi, njega brani, S Da slovenstvo si ohrani! lAko blažen to stvoriš, I Domovino izbavfš; s Vnuk pošteni z večno slavo (Obžari ti častno glavo! Režimer (Suhodobniku). Pesen tvoja slab užitek! - 3°5 - Suhodobnik. Boljših imam na prebitek! Goli sin (Suhodobniku). Prej zagnani v ločje grdo Opet vzlezli smo na trdo! Suhodobnik. Zbali so se, vehe, zbali In zatbrej obmolčali! Z ljudstvom prostim za hrbtdm K61 pokažem zdaj pesbm. Sam se dvejeh ne ustrašim, Druge pahnem šibam vašim. (Stojcu in Pipanu.) Stoječ, primi in zareži! Pipan silni, roke veži! Kdor bi vil se in obračal, Naročnine vse ne plačal, Vsacega na tla vrzita, Za hrustanec ga držita, Kakor <5n dan po Ljubljani, Kder smo v slednjej krčmi znani! (Narodu maha z « Ljudskim Glasom«. ) Krajnec ljubi, semkaj tišči; V mošno sezi, novca išči! ri zbrani spisi. II. 20 - 3°6 •• «Ljudski Glas» je! Primi, čitaj, Z njega hrano dušo pitaj! NžL župan ga, kmet, kmetica, Nž krčmar in krčmarica! Na ga starec, nž ga mlad, Bodi pošten, bodi tat! Če ga plačaš, n & hudir! Dam po vrhu škapulir! A kateri ga ne kupi, Naj se koža mu olupi! (Stojcu in Pipanu.) Razglasita naš program! Jaz o njem ne trepetam. Pipan (poje). Vse za vero, domovino! Stoječ (poje). Če prinese naročnino. Pipan. Za nemčurja, bogataša! Suhodobnik. Molči, Pipan, kdo te vpraša? - 3°7 ~ Pipan. Vse za kmeta, obrtnika! Stoječ. Če prileze k nam v plačnika. Pipan. Vse za hlapce in za dekle! Stoječ. Ako bodo z nami vlekle. Pipan. Vrhu tega za kosmate Žide in za demokrate! Stoječ. Prvi nas bi z novci greli, A po krčmah ti rjoveli In ljudi pod klop metali, Da bi rajši list jemali. Suhodobnik (poje). Kar učilne mačuhajo, Književniki čebrnajo, 20 3°S S parklji zlodej prime naj, Čez planine vrže v kraj! To je vse le prazen snop, Nesoljene vode krop! V kraj katedre, njih modrost, Umotvorje, učenost! V kraj slovenskih blaznov sanje, Dlak besedilih v kraj česanje! Idealstvo v kraj sladovno ! Režimer. A na prestol smrad in govno! Suhodobnik (ne pojoč). To deželi je potrebno, Da polje nam bode hlebno! Bradonja. Naj se bedro ti izkolči! Suhodobnik. Trn osatni! Zdaj le molči! (Stojcu in Pipanu.) Pesen zadnjo zdaj zapojta, A vpijatov se ne bojta! Stoječ in Pipan (pojeta v narod obrnena). Ne žalujte v dve gubč, Če vam dovolj novcev nč! Družbo v koče povabite, Vrečč naše tam polnite! Komur je za penez tesna, Daj čebule, redkve, česna! Tudi bere «Ljudski Glas» Masla, sala in klobas; Ne odriva gnjatij, krač, Hlebček jemlje in kolač; Boba, žita, graba, leče V torbo se mu često meče; Jajc, prediva, moke, pšena Vtika razna dobra žena, Še korenja in oblic, Kadar nčma desetic. Režimer (poje sam). Serafinski je prosjaško V svet meništvo bil zaplodil, Suhodobnik nam beraško Novinarstvo zdaj porodil. Pipan (ljudem). Zlepa semkaj pristopajte! K nam se zlepa vsi pehajte! Suhodobnik. Saj ste Krajnci! Dajte, dajte XI. Kralj edvorski rokopis. Oldrih i Boljeslav. .v les se čeren, Tjakaj, kamor se sešli vladike, Sedem vladik i njih zbori hrabri. Izgonj Dob tam k njemu krepko speje Sč vso četo svojo v tarni nočnej; Ta mu četa bila sto je hlapcev: Vseh sto ima v nožnih bridke meče, K mečem vseh sto ima paže močne, K Izgonju v otrobah stojno vero. Dostopili krče sredi lesa, V krogu si podali desni roči, S tihimi slovesi govorili. Noč se prevalila je čez polnoč, Postopila v jutro sivomračno. Evo, reče Izgonj knezu Oldri: «Hoj, poslušaj, veleslavni kneze! Bog ti dal junaštvo po vseh udih Bog ti dal veglasje v bujno glavo: Ti nas vedi proti zlim Poljanom! Pojdemo za tabo v desno, v levo, I v pred i v zad na vse boje ljute. Kvišku, hrabrost bojnih src vzmnožite!» 3*4 - Knez poprime prapor z močno roko: «Z mžno, z mdno hrabro na Poljane, Na Poljane, vrage naših zemelj!» Zgrne se za njim vladik vseh osem, Z vladikami tri sto, pol sto vojnov, Vojnov hrabrih tjakaj, kder je bilo Mnoštvo Poljcev razvaljeno v spanji. Ko na vrhu stali pokraj lesa, Oj, molči vsa Praga v ranem spanji, Veltava kadi se v megli zgodnej, Vrhi se za Prago promodrujo, Sivi vshod za vrhi projasnjuje, «Z gore dolu!» —■ Tiho, tihovito. — V tihej Praži hitro so se skrili, Vse orožje s krzni zagalili. Šel pastir je ven po sivem jutru, Klical, brano si odpreti kvišku. Straž je slišal klicanje pastirju Ter odprl čez Veltavo mu brano. Gre pastir na most i glasno trobi, Vskoči knez na most i sedem vladik, Vsak priteče z množico vso svojo. Vdare zdaj udarce bobni gromne, Izrazč zvokove trombe bučne, Zasade na most prapore čete, Most potrese ves pod njih se gnečo. Strah udari na vse na Poljane. Oj Poljane grabe za orožje, ■ — 315 ~ Oj vladike sekd sečne rane, Semtertjakaj tu skač6 Poljane, Po prekopih se gnetd do brane, Dalje, dalje od junaške seči. Oj pobeda od Bogd je danal Vstane jedno solnce po vsem nebi, Vstane Jarmir nad vso zemljo zopet. Radost se raznese po vsej Praži, Okrog Prage se raznese radost, Razleti se radost po vsej zemlji, Po vsej zemlji od radostne Prage. '?Jx' Beneš Jermanov. «Oj ti solnce, solnce ljubo! Žalostivo li si ti? Čemu svetiš ti na nas, Na bednč ljudi?* «Kde je knez, kde ljud braneči? K Oti daleč je odšel. Kdo iztrga vragom nas, Osirela vlastS «V dolzem vlaku gredo Nemci, A so Nemci Sasici, Z Izgorelskih drevnih gor V naše kraje sem » 316 ~ «Dajte, siromaci, dajte Srebro, zlato, vse blažče; Če ne, žgali bodo vam Dvore, hišice.* ««Vse so nam užč požgali, Srebro, zlato zbrali so, Govedca odgnali so; K Troskam delj gred(5.»» «Kmetje, ne tožite bridko! Travička vam vstaje vžč, Toli dolgo stopana S tujim kopitdm.* « Vijte vence poljskih cvetov Svojemu prostitelju! Setva zopet zeleni; Premem' se vse.» Hitro vse se premenilo. Evo, Beneš Jermanov Tajno kliče ljudstvo v zbor Proti Sasikom. Zbrali so ljudjč se kmetski Tam pod « Grobo SkžLlo* v les, Vsak v orožje vzame cep Proti vražnikom. 3^7 - Beneš, Beneš spredaj ide, Ves dražljivi ljud za njim; «Maščevanje!» — vpije — Sasom za njih plen!» Evo, gnevi so prijeli S krutostjo obč strani, I vzburč v otrobah se Razhujenih mož. Razognjč oči' obojim Proti sebi se strašnd; Vstali kiji nad kije, Kopja nad kopji. Zgrabita obč strani se, Kot bi les valil se v les. Kot po nebi groma blisk, Tako mečev blisk. Zazvoči krik grozonosen, Poplaši vso lesno zver, Vsa nebeška letala Uor do v tretji vrh. Po dolinah se razlega Od skalovnih gor Kijev vdar tu, mečev tam, Kot pad starih otrčv. «vsem TSko stran obojna stala Proti sebi negebna, Na zasajenih petah, Na trdnih litkah. Beneš se obrne gori, Migne z mečem v desno stran Tjakaj sila zgrne se; Migne v levo stran: V levo sila je burila Na skalovni lom od zad ; Iz lomu vse kamenje Na Nemcč meč6. Ide bitka s holma v raven, Bilo Nemcem vpiti je, Bilo Nemcem prhniti, I pobitje jim! Jaroslav. Izvestujem povest veleslavno O velikih bitvah, ljutih bojih; Tu postojte, ves svoj um zbirajte, Tu postojte, divno bode sluhu. 3*9 V zemlji, tam, kder Olomoč vojvodi, Tamo gora stoji nevisoka, Nevisoka, Gostin po imeni, Mati božja čuda tamo dela. Dolgo zemlje naše v miru bile, Dolgo ljudstvu je cveld obilje; A od vshoda v zemljah burja vstane, Vstane radi hčere, Tatar-hama, Ktero so za kamenje kristjani, Za zlato, za bisere ubili. Lepa Kublajevna, kakor luna, Sliši, ka so zemlje na zahodu, A v teh zemljah mnogo ljudstva žive, Tujih nravov gledat se odpravi. Skoči deset na nogč junakov I dve devi v nje izpremljevanje, Nagrnb si, česar treba bilo, I sedb na konje brzonoge, Tja hiteči, kamor solnce speje. Kakor zora se po jutru sije, Kadar nad mrkave šume vznide, Taka hči je Kublajeva, hama, V rojenej i v strojenej krasoti, Oblečena vsa je v zlatoglavu, Grlo, nedra razgaljena ima, Venčana je s kamenjem i z bisri. Nemci se začude tej lepoti, Zavidaje vele jej bogastvo, 320 Stregli so jej poti njene ceste Ter izpadli nžinjo raeju dnevjem, Umorč jo. poberb bogastvo. Ko to sliši Kublaj, ham tatarski, Kaj se dragej zgddilo je hčeri, Zbere voje iz vseh zemelj močnih. Ide z voji, kamor solnce speje. Slišali so kralji na zahodu, ICa ham speje na zemljč njih ljudne, Drug se k druzemu združivši naglo Naberb si preveliko vojsko, Položb se na ravnini širnej, Položb se, čakajo tam hama. Kublaj reče svojim čarodejem, Kozelnikom, vedežem, zvezdarjem, Da bi oznanili mu prihodnost, Kakšen konec boj bi hotel vzeti. Zbrali so se naglo čarodeji, Kozelnici, vedeži, zvezdarje, V dve strani kolo so razstopili, Čeren trst na zemljo položili Ter na dve ga poli razcepili! Prvej poli ime Kublaj vzdeli, Drugi poli ime kralji vzdeli I zapeli starimi slovbsi. Začneta se trsta bojevati. Evo, trst je Kublajev premogel. Vzraduje se mnoštvo vsega ljudstva, Vsak zateče naglo h konjem svojim Voji brzo v vrsto se postave. Krščeniki sveta ne imeli, Drli so brez uma v red poganov, S tem napuhom, kakeršna jim sila. Tu najprvi boj je bil udarjen. Strele dežč, kakor naliv z mrakov, Lom oščepov, kakor ropot groma, Blisket mečev, kakor ogenj burje; Obe strani z jarobujno silo Druga drugej postopati brani. Vže kristjani gnali so pogane, Bi uže jim bili odoleli, Bi ne prišli čarodeji v novo, Ne prinesli trstov razcepljenih. Tatarje se vele razpalili, Na kristjane ljuto so planili, Tako kruto je pred s&bo gnali, Da kot plaho zver je razprhnili. Tu ščit ležal, tu je šlemek dragi, Tu konj vleče vojvodo v stremenih, Tukaj teče 'ta zamžn v Tatare Ter jih prosi milosti za Boga. Tako Tatare se razznojili, Danj kristjanom četno položili, Dve kraljestvi sebi porobili: Stari Kijev, Novi Grad prostrani. Skoraj v zemljah se gorjč raznese. Ljud začnd po vseh deželah brati, I postave štiri krepke voje Obnovč sovraštvo si s Tatari. Levstikovi zbrani spisi. II. 21 322 Tatarje ugno se v desno strano, Kot mrak črni, ki grozi' posuti Z ledom svojim tolstih polj rodove, Tako slišan bil je roj od daleč, Hitro Ogri se zber<5 v stotine, V hip se ž njimi srečajo orožni, A zamdn je hrabrost i junaštvo I zamžn njih drzostno vspiranje; V sredo vojske vdarili Tatarje, Razprhnili vse njih voje četne, Poplenili vse, kar v zemlji bilo. Nadeja odstopi vseh kristjanov, Bilo gorje gorja vsega večje. Bogu so se žalostno molili, Da bi spasel je Tatarov zlobnih: «Vstani, Gospodine, v gnevi svojem, Nas izprosti vragov preganjočih, Potlačiti htč nam dušo našo: Okroživši nas, kot volci ovce, Prvi boj izgubljen nam i drugi!» Tatarje se v Polskej razložili, Bliže, bliže plenili po zemljah, Doderb se ljuto k Olomoču. Bčda vstane večja po krajinah, Nič nč bilo prosto od poganov, Bitva prvi, bitva dan je drugi, Ne kloni' pobeda se nikamor. Razmnoži se množije Tatarov, Kot se množi trna večerna v jesen, 323 I v povodnji teh Tatarov ljutih Voj krščanski se kolebal v sredi Šiloma deroč se k temu holmcu, Kdere mati božja čuda dela. «Kvišku, bratje, kvišku!« Vpije Vneslav, Z mečem ob ščit sreberni udari I zasuče prapor više glave. Vse vzmnoži' se, vse v Tatare vdari. Zdaj zberb se v jedno silo silno In udare, kakor ogenj z zemlje Tjakaj k holmcu iz Tatarov mnoštva S hrbtnimi koraki gori v holmec. Na podholmji v šir se razstopili, Spodaj zložili se v ostro brado, V desno, v levo se pokrili s ščiti, Na ramč vložili bistra kopja, Druži prvim, tako drugim tretji. Mraki strel tu z gore na Tatare. V tem vso zemljo temna noč posula, Razvali se k zemlji i k oblakom, In zapre oči, ki proti sebi Krščenikom, Tatarom so vnete. Krščeniki v gostej tmi nasipe Delajo kopane okrog vrha. Ko začenja jutro se na vzhodu, Ves povzdigne se sovražni tabor. Tabor strašni ta bil okrog holma I v daljino nedozirno daleč. Tu na brzih konjih gomezeli 21 - 324 I nataknene na kopjih noše V šator hamu glave krščenikov. Zdaj se množje zbere v jedno silo, Vsi pomere proti jednej strani, Naglo gori pomičb se v holmec, Zavpijb s kričanjem vsestrašljivo, Da se gore, doli razlegali. Po nasipih so kristjani stali, Mati božja hrabrost jim dodala. Napenjali brzo toge loke, Silno z meči ostrimi mahali, Odstopiti bilo je Tatarom. Razgori se ljut tatarski narod, Ham zamesi njih se v krutem srdu. V tri se curke ves razstopi tabor, V trijeh curkih ljuto žene v holmec. Vrgli dvajset so dreves kristjani, Vseh dvadeset, kar jih tam je stalo, Privalili klade kraj nasipov. Vže, vže Tatari v nasipe gnali, V krik rjoveči do oblakov strašno, Vže nasipe jeli so razmetati; Zdaj zvalč z nasipov klade močne, Te mačkajo Tatare, kot črve, In terd je v dalji še na ravnem. Bilo bojevano dolgo kruto, Da je konec bojem noč storila. «Oj za Boga! Vržen slavni Vneslav, Slavni Vneslav s strelo je z nasipov - 325 - Kruta žalost srce tesno ruje, Trapna žeja žgč jim drob nemilo, Z grlom suhim ližb rosno travo ; Večer tih zdaj prejde na noč hladno, Noč jim v sivo premeni' se jutro, Vse tatarskem mirno je v taboru. Dan na poldne vže se razgoreva, V trapnej žeji padali kristjani; Odpirali usta zapečena, Hripavo so peli k božjej majki, K njej oči medlč so obračali, Zalostivo z rokama lomili, Od zemljč v oblake tužno zrli. «Nemožn6 je žejo delj trpeti, Nemožnb od žeje vojevati, Komur zdravje, komur drag životek, Milosti mu čakat’ je v Tatarih; Huje vmreti v žeji, neg pod mečem, V sužnosti nam bode vode dosti!» Tako reče jeden, tako drugi. « Z mdno, kdor to misli! » — Vpije Vestonj «Z mdno, z md.no, kogar žeja muči!» Zdaj Vratislav, kot tur jari, skoči, Vestonja za silni paži zgrabi, Dč: «Izdajnik, skrumba krstu večna! Vreči dobre hčeš ljudi v pogubo ? V milost božjo upati je hvalno, Ne sužnosti od Tatarov srepih; Bratje, ne hitite mi v pogubo! Pretrpeli smo najzleje vedno, 326 Bog krepil nas v razgorelo poldne; Bog pomoč nam pošlje upajočim. Sram, možje, besed vas takih bodi, Dokler hčete se junake zvati, Če umremo v žeji na tem holmci, Smrt namerjena od Boga bode; Vzdamo li se mečem vragov svojih, Sami uboj nad seboj stvorimo, Sužnjevanje mrzkost je Gospodu, Greh je samohteč vrat v sužnost dati. Za menoj, možje, kdor tako misli, Tj&, kder stolec matere je božje». Množje grč za njim h kapeli svetej: «Vstani, Gospodine, v gnevi svojem, Vzvišaj po krajinah nas nad vrage, Glase vsliši k tebi nam vpijoče. Obkrožili so nas ljuti vragi, Otmi krutih nas vezij tatarskih, I podaj otrobam našim vlage, Vzdamo tebi obet glasonosen, Botri v zemljah naših neprijatle, V vek iztrebi je i vekom veke D Evo, na vznojenem nebu mraček! Vstane veter, zabuči grom strašen, Zatemi' se oblak po vsem nebi, Bliski tresk, tresk! na tatarski tabor; Oživi' gost naliv holmski vrelec. Mine burja. Voji stekajo v redi se; Iz dežel vseh, od vseh krajev zemlje K Olomoču vejo njih prapori, Težki meči po bocčh jim vise, Polni tuli na plečih roptajo Jasni šlemi jim na bujnih glavah, Brzi konji skakajo pod njimi. Vezvočč glasovi rogov lesnih In udare zvoki bobnov glasnih, Zgrabita na let se obe vojski, Bila bitva hujša je poslednje. Vstane hrest i brenket ostrih mečev, In kaljenih strel strašnč sičanje, Lom oščepov, ropot kopij bistrih; Bilo klanje, bilo je mahanje, Žalovanje ino radovanje! Krv vali' se, ko deževnik bistri, Mrtvih leži', kakor v lesu drevja: Temu glava je razklana v dvoje, Temu obe odsekani roči, Zvrača ta čez druzega se s konja, Ta srdito svoje vrage mlati, Ko po skalah drevje huda burja, Temu v srce meč sadi do roče, In le-temu Tatar uho striže. Uh, bil rik in žalostno zdih’vanje! In začeli bežat’ so kristjani, V hudi stiski gnati je Tatarje! Jaroslav zdaj prileti, ko orel! Trdo jeklo na mogočih prsih In pod jeklom srčnost ino hrabrost, Pod čelado bistro, modro pamet, Srčnost polje iz očij užganih, Gre razkačen, kakor lev razdražen, Ako toplo krv je kde ugledal, Če ostreljen se za lovcem žene, Tak’ vsrdi se, na Tatare trči, Čehi vsi za njim ko z neba toča! Plane kruto na Kublajeviča, Bila to je sila huda bitev. Zgrabita se oba z oščepoma. Zlomita ja s prevelicim praškom. Jaroslav, ves v krvi s konjem zbročen, Mahne mečem po Kublajeviči, Od ramč do stegna ga prekolje; Tako pade brezduh meju mrtve. Zaropoče nad njim tulec z lokom. Vstraši narod se Tatarov hudih, Odmetavši kopja sežnje dolga, V beg je tekel, kdor je teči mogel, Tja, od kodar solnce jasno vstaja. Bila Hana prosta je Tatarov. 329 - Čestmir in Vlaslav. Neklan reče vstat’ na vojsko, Reče z glasom jim kneževim Proti Vlaslavu. Vstali vojni so na vojsko, Vstali so na glas kneževi Proti Vlaslavu, Ker se Vlaslav knez je hvalil, Da je zmogel Neklana, Kneza slavnega. Spuščal mu je meč in ogenj V Neklanove deželč In govoril za zgrabljivimi Svojih vojnov meči je Sramočenje Neklanu. V boj mi, Čmire, trume vedi! Lej, dražljivo kliče nas Vlaslav prevzetni! Vstane Čmir, pa se raduje, In dvozobi črni ščit Sname in sč ščitom sname Mlat, čelado nepredrtno ž njim, Pod vse drevje krog Dar bogovom položi. Vnet sklicuje Čmir vojake v boj. V red vojaci brž tekd, 33 ° ~ Dvignejo se brž pred solncem žč In za solnca in po solncu še gredd Hitro tjakaj v hrib. Lejte, dim se vali po deželah, Po deželah vzdihovanje Žalostnih je glasov. «Kdo zažgal deželo? Kdo razplakal vam je glas, kdo ? Al’ Vlaslav ? Zadnje vraštvo njega bodi to! Smrt in maščevanje Vojni moji ndnj nesb!» Vojvode pa odgovorč Čmiru: «Kruvoj, Kruvoj grdi nam Odgnal cede, on poslal v dežele Z ognjem, z mečem je gorjč. Vse koristi naše Strl je v svoji zlobi kruti, Vojvodo pa nam zajel je.» Čmir vsrdi se na Kruvoja. Iz širocih prsij Zloba se mu razevrč In po udih vseh. «Vojni — reče — jutri zjutraj Razpalimo krutost vso! Zdaj pak trudnim udom pokoj!» Gore so na desno, Gore so na levo I na njih vrhove na visoke Gleda jasno solnčece. - 33i ~ Pa od tod na gore, Pa od tam na gore Truma ide, bitvo v sebi nese. «Aj, tjh gori v grad, V grad, na sredi skal! Tam Vojmira ima v ječi Kruvoj, Ima lepo hčer njegovo, Ktero v gostem lesu tam Pod sivo je skalo vjel, Neklana pa sramotil. Kruvoj mu je bil obrekel vero In podal mu verno roko: Vender z glasom tem in roko to Na ljudi je žalost vrgel. Aj, tjh gori v višnji grad, V grad tecite, vojni, brž!» Lej, in vojni razhudž se, H gradu brž se zgrinjajo, Kamor velel Čmir je srčni, Kakor mraki ledoviti. Krijejo se prednji ščit na ščit, Opirajo zadnji se na kopja In na bruna k brunom zasajena vprek. Nad vršino lesa više Brenkajo njih meči h gradu, V meče divji se zabesnč Z grada tesajoče. V gradu Kruvoj rjove z rjutjem bika, Rjove hrabrost v svoje ljudstvo, 332 Meč njega pada na Pražane, Kakor drevo s skale, kakor po gorah Mnogo silnih dobov: Tako h gradu se nagrne Neklanovih vojnov. Čmir od zad na grad veh' udarit’, Spredaj reče preskočiti gradbo. Lejte, i drevja so visoko rast Priklonili k trdni gradbi, Da bi ponjem se valile klade, Nad glavdmi vojnom. Aj, pod njimi spredaj se postavi silnih K možu mož, da jeden druga s pleči Sirocimi se tiščč. Drva naložč si na ramč vprek, Na ramč po čez dend bruna, I sklenb po dolzem ja z ožami Ter podprejo jih se sulicami. In skočili so možjč na drva, Razložili kopja po ramenih, Sklend z vezmi, Vskoči tretjih red na druge, Četrtih na tretje, Peti red je že do vrha grada: Kder goreli meči, Kder letele strele, Kder valile se boreče klade. Roj Pražanov urno zid preteče, Sč vso silo v trdno gradbo plane. — 333 ~— «Vstopi, Vojmir, z milo svojo hčerjo Ven iz stolpa, semkaj v blago jutro, Tam na skali videl boš Kruvoja Krvaveti pod sekiro maščevalno.« Vsnide Vojmir v blagodejno jutro, Vsnide lepa ž njim njegova hčerka, Vidi vraga krvavet’ Kruvoja. Vračat Čmir ves plen ljudčm razpošlje, S plenom pa se vrača deva lepa. Vojmir pa je htel bogovom dati dar, Na tem mestu, v tem koraku solnca. «Kvišku, Vojmir! — Čestmir njemu reče — Naše v zmago nam hitč stopinje Nad Vlaslavom, bogov službo pusti, Bogi htč stepsti Vlaslava. Kadar solnce dohiti na poldne, Tjakaj nam je priti že na mesto, Kder bo vojska zmago prepevala; Vzem’ orožje vragu svomu, pojdi!« Vzveseli se Vojmir jako — jako, Vpije s skale, z glasom v les bobnečem, Z močnim grlom tako vpije k bogom, Da se vstraši drevje v širnem lesu: «Ne črtite, bogi, svoga hlapca, Da v denašnjem solnci ne žge džra!» « Dolžen dar je bogom — pravi Cestmir — Al’ hiteti nam je zdaj na vrage. Tukaj sedi ti na ročne konje, Pak poleti v les z jelenjim skokom, V dobravo, kder je pri poti skala, 334 •— Bogom jako mila, na njč vrhu Dar zaneti bogom, bogom rešnjim, Za prejeto ino za prihodnjo zmago. Preden zna se, da je prestopilo solnce Na trdnosti neba, Ti že tam na mestu boš; Preden z družim pa korakom Solnce stopi, In korakom tretjim Nad vršine lesa, Vojska tjakaj dojde, Kder poveje dar tvoj v slopih dima; In pokloni se, mimo ide vsa vojska.» In na ročne konje Vojmir sede, Poleti čez les v jelenjem skoku, Tjži v dobravo, k skali zraven pota, In na vrhu skale tam zaneti Rešnjim bogom dar Za prejeto ino za prihodnjo zmago, In daruje kravico jim čilo, Polt rudeča se po njej lesk&če, Jalovko je kupil od pastirjev, Tam v dolini mej visoko travo, Dal je zžnjo konja z uzdo. Plapolžll je ogenj, bližala se vojska, Tja k dolini, iz doline gori pa v dobravo, Shajajo se v glasnem petji Mož za možem in nes<5 orožje, Vsakdo ide okrog ognja, Bogom slavo spevajoč, Peti nihče nč okrog idč zamudil. In ko se je bližala poslčda vojnov, Skoči Vojmir na ročnega konja, Tolste kite naloži in pleča Šestim jezdcem za vojskb. Vojska grč in solnce gre s koraki vsemi Solnce je čez poldne že. Tamkaj jih pa na ravnini čaka Vojivni Vlaslav; Sila mu od lesa do lesa stoji, Petkrat več jih je od vseh Pražanov. Jek se dvigne, ko z oblakov mračnih, Lajanje psov vstane brezštevilnih. «Težek boj nam bode s temi vragi, Palico kij malokdaj zadrža!» Tako Vojmir; pravi pak mu Cestmir: «To skrivč je modro govoriti, Modro je na vse se gotovati. Al’ čemu ob skalo s čelom tleči! Močne ture prevari lesica. Tu nas videti Vlaslavu z gore: Hitro doli okrog tega vrha, Zad da bodo, kteri zdaj so spredaj, Večkrat tako pojmo z gore doli!» To je storil Vojmir, storil Cestmir. Okrog gore vojska se obrne, Obrne se vojska devet potov. Tako vragom razmnožč števila, Tako vragom razmnožč strahove. ~ 336 ~ Razgubč se po grmovji nizkem, Da orožje vragom se zabliskne. Bila je vsa gora polna bliska. Cestmir naglo vdari iz zasčde, Bile trume so v zasedi štiri, Ž njim pa Tras iz gozdnih senc udari, Tras obsede množne voje vragov, Zadaj plane strah iz vsega lesa, Razkropi se vrste semtertamkaj. Vojmir skoči ndnje z roko hrabro, Iz doline vshoda pol zastopi, V stran se vrže, Vlaslavu nasproti. Z rijovenjem riče les z doline, Ko bi gore z gorami se bile In vse drevje v sebi razlamljale. Ino skoči Vlaslav proti Čmiru, Vlaslavu pa Čmir naproti vdari, V hudo klanje, vstane vdar na vdar, Trešči Vlaslava k tlom. Vlaslav strašno se po zemlji meče, Zdaj v stran, zdaj vzad, vstati pa ne more Morena ga v črno noč zasiplje. Krv kipi iz silnega Vlaslava, Po zeleni travi v črno zemljo teče, Uide duša z ust mu rjovečih, Izleti' na drevje in po drevji Semtertja, da mrtvega sežgd. - 337 Splašijo se vsi, ki ž njim so bili, Vpijejo na stran od tukaj v goro, Skrivajo se vidu Čmira, Čmira Vlaslavomorilca. Neklanu pa zmaga čuje V radostno se uho ter se kaže plen Neklanovim radostnim očem. Ljudiša in Ljub or. Poslušajte stari, mladi, O skušanji v hudih bojih! Nekdaj bil je knez zaMbski, Knez bogati, slavni, dobri; On imel je hčer jedino, Sebi in vsem družim milo. Hči je bila čudo lepa, Vzrastla je prekrasno bila, Belo lice je imela, Rože so po njem cvetele; Nje oči, ko nebo jasno, In po njenem belem vratu Vili so se zlati vlasci, V prstence se jej kodrali. Levstikovi zbrani spisi. II. 3 8 - Nekdaj poslu knez ukaže: «Naj snidd se vsi gospodje, Sem v godi' na grad velike!* In ko pride dan odločen, Snidejo se vsi gospodje, ’Z daljnih vlastij, daljnih zčmelj Knezu v grad na godovanje. Vstane ropot tromb in kotlov. Zbero h knezu se gospodje, Pa se knezu uklonijo, Kneginji in lepi hčeri. Sedejo za dolge mize, Vsakdo njih po svojem rojstvu. Tu jedi' so bile divje, Tu je bilo pitje medno, Godovanje bilo glasno, Godovanje bilo slavno. Raztopi se moč po udih, Raztopi' se radost v mislih, Zdaj pa reče knez gospodom: « Možje, skrito vam ne bodi, S kacih zbrani ste namenov. Vrli možje, rad bi zvedel, Kdo mi ’z vas najbolj potreben? Modri v miru vojske čaka; Nemci naši so sosedje.* Reče knez in tihost jenja; Vstajejo od miz gospodje, Pa se knezu uklonijo, — 339 -— Kneginji in lepi hčeri; Spet je ropot tromb in kotlov. Vse na skušnjo se pripravlja. Tu pred gradom v širni loči, Na pavlači krasni više Sedel knez je in staroste, Kneginja in nje dvorkinje, Ljudiša in nje device. Knez gospddi svoji reče: «Kdo najprvi se poskusi, To bom sam jaz knez odločil.* Knez pokazal je Streborja, Strebor kliče Ljudislava. Posadita se na konje In vzameta drevci ostri, Zaženeta se nasproti. Dolgo sta se bojevala, Sulici sta polomila, In tako se utrudila, Da sta z drage odstopila; Vstane ropot tromb in kotlov. Knez gospodi svoji reče: «Kdo naj drugi se poskusi, Kneginja bo odločila.* 22 * —.. 340 Knežnja kaže na Srpoša, Srpoš kliče Spitiborja. Posadita se na konje In vzameta drevci ostri. Srpoš žene v Spitiborja, Izsadf ga s trda sedla, Sam se hitro s konja vrže. Brž se mečev polotita, Vdar za vdarjem v črne ščite, Svrkajo iz ščitov iskre; Spitibor zlo z mečem seka, Srpoš v hladno zemljo pade. In obd sta se vtrudila, Z drage oba odstopila. Vstane ropot tromb in kotlov. Knez gospddi svoji reče: «Kdo če tretji na poskušnjo, To odloči naj Ljudiša.» Ljudiša Ljuborja kaže, Ljubor- kliče Bolemirja. Posadita se na konja In vzameta drevci ostri, Poženeta se v ogrado; Zaženeta se nasproti, Vdarita se z oščepoma. Bolemir se s konja vrže, Ščit na deleč odleti' mu, Odneso ga hlapci z drage. Vstane ropot tromb in kotlov. — 341 Ljubor Ruboša pokliče, Ruboš koj na konja skoči, Žene hitro na Ljuborja, Ta pa kopje mu preseka, Rani krepko ga v čelado; Ruboš vznak se s konja zvrne, Odnesb ga hlapci z drage. Vstane ropot tromb in kotlov. Ljubor kliče gbspodo: «Kdor se hoče z mdno biti, Sem v ogrado mu je priti!* Vstane govor mej gospodi, Ljubor čaka pa v ogradi. Vzdigne Zdeslav dolgo drevce In na drevci turjo glavo. Na bojnega konja skoči In prevzetno odgovarja: «Moj praded je zmogel tura, Oče tepel vojske Nemcev; Skusi, Ljubor, mojo hrabrost!* Zaženeta se nasproti, Vdarita se, glej, z glavama, Aj, obd sta s konja pala. Brž se mečev polotita, Peš začneta bojevati. Bijeta se z meči krepko, Razlegajo se udarci. Ljubor v stran se mu približa, Vseka z mečem ga v čelado, — 342 ~ Ta se v kosa dva razskoči V meč stori mu z mečem rano, Odleti mu meč z ograde, Zdeslav se na zemljo vrže. Vstane ropot tromb in kotlov. Na Ljuborja gre gospčda, Ido vodi ga pred kneza, Kneginjo in pred Ljudi šo, Ljudiša mu venec daja, Venec listov iz dobovih. Vstane ropot tromb in kotlov. Zaboj, Slavoj, Ljudek. V lesu črnem se dviguje skala In na skalo stopi silni Zaboj, Na vse kraje gleda po deželi, Pa nad vsemi kraji se užžili, In zajoka s plačem golobinjim. Dolgo sedel je, žaloval dolgo, Pa je kvišku planil, kakor jelen, Ndvdol tekel v les je dolgopusti, Bistro spehal od niožd do mdža, K vsem junakom, kar jih je v deželi. Kratko reče vsem skrivaj besede, Pokloni' se bogom in drugam odide. — 343 Dan minil je prvi, dan minil je drugi, Ko za tretjim luna je sijala v noč, Snidejo se v črni les možjč, Pride Zaboj, vodi jih v dolino Tam v globocem lesu, v zniženo dolino. Vdol se Zaboj najnižeje vstopi, Vzame strune glasne: «Aj, možje, vi src bratovskih In pogledov bistrih! Pojem vam najnižji z dola pesen. Gre iz srca, iz najnižjega mi srca, Ki je tare žalost: «Oček vrne se k očetom, V domu svoje zapusti' otroke, Svoje ljubce, in nikomur on ne reče: Ti govori, brate, jim v očetnem glasu! Lej, in pride tujec šiloma v deželo, V tujem glasu jim zapoveduje, In kar šega je na tujem, Od jutra na vččer, To početi tukaj deci je, ženam; Družo nam je jedno le imeti, Po vsej poti z Vesne do Morane, Pa iz gajev gonijo kragulje; Kakeršni so bogi v tuji zemlji, Tacim vklanjat’ se je tu In dajati jim darove. Trkat’ v čelo pred bogovi se ne smč, Ne dajati v sbmraku jim jesti, - 344 - Kamor oček bogom krme je daj&l, Kamor jim je hodil glasno p6t: Posekali debla vsa, Zdrbbili so vse bogove! » ««Aj, ti Zaboj! K srcu poješ nam sred, V pesnih v sredi žalosti, ko Lumir, Ki z besedo gibal je in s pesnimi Višegrad in vse zemljd; Tak’ ti mene in vse brate! Pevce dobre bozi ljubijo, Od njih ti je dano, poj V srce proti vragom! » » Zaboj gleda v Slavojeve Razognjene oči, Dalje s petjem srca giblje: «Dva sinova, kterih glasa Ravno šla sta v moška, Zahajžla v les sta, Z mlatom sta in meči tam In oščepom vadila rokd, Bran skrivala, vračala se radostna. In ko njima so rokd dorastle In dorastli umi proti vragom, In dorastli bratovski tovarši: Aj, planili vsi so brž na vrage, Bil njih srd je, ko nebo viharno, In v deželo vrne se poprešnja blagost!* - 345 ~ Lej, vsi v dol so k Zaboju skočili In stiskali ga v naročja silna, S prsij pa na prsi pokladali roke Ino modro družili besede. Pride pa mej tem pred jutro noč, Razidejo se iz dola razno, Povsod pod vse drevje, Na strani' vse ’z lesa idejo. Dan je prvi, dan minil je drugi, In ko se po tretjem je zmračila noč, Ide Zaboj v les In za njim po lesu vojska, Ide Slavoj v les, In za njim po lesu vojska. Vsakdo vero k vojvodi ima, Vsak uporno srce kralju, Nanj orožje bistro. «Aj, ti brate, Slavoj! Tjakaj k Modru Vrhu! Ta vrh zrč po vseh krajinah. Obrnimo tja korake! Od vrha prot zgodnjem’ solncu, Les tem&n je tam, Tamkaj roke si podajmo! Idi hitro tjk v lesičjem skoku, Jaz pa todtja pojdem!» — 34 & - ««Aj, ti brate, Zaboj! Čemu srda naj orožje Z vrha šele se navsopne ? Koj od tod na kraljeve udrimo vrage «Slavoj, dragi brat! Ako gada hčeš zatreti, Najbolj gotov si na glavo, Tamkaj ima glavo.» Moštvo vse se v les razide, Razide se v pravo, v levo; Tod gredb po Zabojevem glasu, Tam po glasu hitrega Slavoja, Po globinah lesa k Modru Vrhu. In kedkr pet solne je bilo, Podasta si presilne rokč Ter ozreta z lisjima očima Se v kraljevo vojsko: «Ljudek mora nama zbrati vojsko, Vojsko vso pod jedno rano. Aj, ti Ljudek, ti si sluga Čez vse sluge kralja! Le povedi svomu trinogu, Da nam dim je njega vse povelje! Ljudek pa se razhudi, S hitrim glasom kliče si vojskb. Podnebesje polno je svečave 347 - In v svečavi solnca polno bliska Iz kraljevih vojsk. Vseh nogč so za korak gotove; In rokč v bran po ukazu Ljudeka. «Aj, ti brate, Slavoj! Pojdi v skoku tod lesičjem, Jaz pa v čelo grem naravnost!» In udari Zaboj vhnje spred, ko toče šum, In udari Slavoj vdnje v stran, ko toče šum. «Brate, aj, ti nam bogove trli so, Ti drevesa sekali nam In plašili kragulje z lesčv. Zmago daj<5 nam bogovi!« Močna truma z Ljudekom udari Z množnih vragov proti Zaboju, Ino Zaboj vdari V Ljudeka sč žarnimi očrni. Dob ogrozno se na dob nameri, Viden izmed vseh drevčs, V Ljudeka se Zaboj žene, Viden izmed vsega moštva. Ljudek dvigne svoj presilni meč. Vseka kože tri na ščitu, In udari Zaboj z mlatom, Gibčni Ljudek skoči v stran, V drevo vdari mlat. -*• 348 Drevo zvrne se na vojne, Pa jih ide trideset k očetom. Razsrdi' se, Ljudek: «Aj, ti zagovedni! Ti velika zmena gadova, Z mečem z m&no se bojevaj!» Zaboj pa meč zavihti, Vragu ščita kos odtrga. Meč potegne Ljudek, Meč mu zdrsne po koženem ščitu. In obd se raznemeta k ranam, Z ranami vse stešeta po sebi, Okropita vse okrog s krvjo, Okropijo nju s krvjd možjč, Ki okrog v prehudem klanji so povsod. Solnce prejde pol dnč, In od pol dnč k večeru že na pol, Boj trpi še vedno, Ne odstopi se ne sem, ne tjakaj, Bije tukaj, bije tam se od Slavoja. «Aj, ti vraže, bes v tč! Čemu ti nam piješ našo krv: » Zaboj zgrabi težki mlat, V stran odskoči Ljudek, Zaboj više svoj poprime mlat, Vrže ga po vragu. Mlat leti, ščit se razkoči, 349 - Razskočita se za ščitom Ljudekove prsi. Duša pa se mlata vstraši težkega, Pa izbije mlat še dušo, Sežnjev pet mej vojne jo zanese. Strah iz grla krik iztiska vragom, Radost ’z vojnov Zabojevih zadoni' In zaiskri z radostnih očij. «Bratje, aj, bogovi nam so dali zmago! V pravo jeden, v levo drugi se razidi trop. Iz dolin vseh konje pripeljite sem, Naj razgeče les od konj I» t« Zaboj, brate, aj, ti lev udati! Ne odnehaj, grmi v vrage !» » Glejte, Zaboj — ščit odvrže, V roko mlat in v drugo roko meč, Pa pretrga cesto si tako mej vrage. Bilo vragom vpiti je, Bilo vragom je bežati, Tras z bojišča jih je gnal, Krik iz grla jim iztiskal strah, Ves razgetal les od konj. «Brž na konje, s konji pa za vragi Čez dežele vse I Nes’te ročni konji Krutost našo nhnje brž v petah!» Moštvo brž na ročne konje skoči, Skok za skokom požen6 za vragi, Vdar na vdar in vsi sopejo krutost, In letijo ravni in gorti in lesi, V pravo, v levo vse beži' za njimi. Dere divja reka, Val za valom se poganja, Zašumč vsi vojni skok na skok, Zaženti se čez viharno reko, Utopijo vode mnoštvo tujih, Prenesti na drugi breg vse svoje zvesto. Lej, in v šir in v šir po vseh krajinah Ljuti jastreb svoja krila, svoja dolga je razpel, Bistro v ptiče se zagnal; Zabojevi v šir razgnali se vojaci, Po vseh zemljah so hudti podili vrage In povsod jih trli in teptali s konji. V noči z luno vse za njimi ljuto, V dnevi s solncem vse za njimi ljuto. Ino zopet v noči temni, Za nočjti po sivem jutru. Dere divja reka, Val za valom se poganja, Zašumti vsi vojni skok na skok, Zaženti se čez viharno reko. Utopijo vode mnoštvo tujih, Prinesti na drugi breg vse svoje zvesto. 35i «Tjekaj, k sivim goram! Tam dokipi maščevanje!» ««Aj, ti brate Zaboj! Že gorč so blizu, Tam je tropič vragov, Ali prosi žalostivo.»» «Ti v krajine se povrni tod, Jaz pa tod, vse pogubit kraljevo!« Veter buči v dežele, Vojske buče v dežele, V deželč na pravo, levo, Vojska silna širje sega, Glas radostni ž njo. «Brate, aj, tam sivi vrh! Tam bogovi zmago so darili nam. Duš obilo tamkaj teka Po drevesih semtertja, Ptiči se in zvčr jih boji plaha, Same sove ne bojč se. Mrtve pojmo v vrh pokopat, Dat bogovom krme, Rešiteljem svojim tam Dat obilo darov, Pa jim mile pesni pčt, Dat orožje vragov jim pobitih!« Vjx’ 352 Zbigonj. Poletava golob Z drevja pa na drevje In premilo toži Gorjč vsemu lesu: «Aj, ti les, ti širni! Letal sem po tebi Z golobico drago, Z ljubeznivo, z milo; Ah, al’ hudi Zbigonj Golobico vjel je, Pa odnesel v grad jo, Ah, u grad u trdi!» Aj, mladenič hodi Krog trdnega grada, Žalostivo vzdiše Po premili svoji. Od gradu na skalo — Sčdel je na skalo, Žalostno je sedel, Molčal z nemim lesom. Prileti pa golob, Žalostivo gruli, In mladenič dvigne K njemu glavo, pravi: ~ 353 - «Ti, golobče vbogi! Dolg čas ti je samem’ ? Al’ lcraguljec ti je Vlbvil tvojo družo.L k « Oni Zbigonj tamkaj, Na tem trdem gradu, On ujel je mojo Ljubeznivo drago In odnesel v grad jo, Ah, u grad u trdi! * » «Ti, golobče, bi se S kraguljem bil skušal, Ko bi tebi dano Hrabro srce bilo; Ti bi svojo drago Kraguljcu bil rešil, Ko bi tebi dani Ostri nohti bili, Ti bi bil umoril Kraguljca si zlobna, Ko bi imel trdni Mesojedni kljunek.» ^« A j, mladenič, kvišku, Na Zbigonja teci! Ti junaško imaš Srce proti vragu, In orožje nhdenj Silno ostro imaš, Levstikovi zlitimi spisi. II. 23 - 354 •* Imaš njemu v glavo Mlat železni, težki! » » Brž v doline plane, Tja po temnem lesu, Pa orožje vzame, Težki mlat na rame, Teče v temnem lesu H gradu, k trdnem’ gradu. Pride tja do grada, Noč je — vse je temno — Tolče s pestjo silno. «Kdo je?» z grada vpije. — « «Jaz sem, lovec zmoten !»» In odprti se vrata. Tolče s pestjo silno, In odprti se druga. «Kje vladika Zbigonj ?» — ««Za veliko sobo.» » Tam je Zbigonj hotni, Tamkaj plaka dtiva. «Aj, odpri mi lovcu!* Ne odpre mu Zbigonj. Pa razbije z mlatom Silni junak duri, Pa razbije z mlatom Zbigonjevo glavo. Po vsem gradu teka, - 355 Vse pobije v gradu, Z dčvo svojo krasno Leže on do svita. Pride rano solnce V vrh dreves pri gradu, Pride nova radost V mladenčevo srce, Kder device lepe V silnih rokah varje. «Golobica čija ?» — ««Vjel jo bil je Zbigonj, Jččil, kakor mene, V trdem jo je gradu.»» — «V les pojdi iz grada!* Odletela v lčs je In letala semkaj In letala tjakaj, Z drevja pa na drevje Z golobičem svojim, Z golobičem spala Je na jedni veji. Vzvesell se dčva, In z mladenčem svojim Hodi semtertjakaj, Kamor se jej zljubi, Z milim svojim spava Na postelji jedni. 23 35 & - Kitica. Vetriček veje ’Z knezovih lesov, Deklica teče V potok po vodo. Vode zajema V vedra kovana. K dekli po vodi Kitica plava, Kita dišeča ’Z rož in vijolic. «Ko bi jaz znala, Kitica krasna! Kdo te je vsadil V rahlo zemljico, Temu bi dala Prstenek zlati. Ko bi jaz znala, Kitica krasna! Kdo te je z voljnim Ličjem povezal, Temu podala, ’Z las bi iglico. Ko bi jaz znala, Kitica krasna! Kdo te po hladni Vodi je spustil, 357 Temu bi dala Venec svoj z glave. Začne devica Kito loviti; Pade, ah, pade, V hladno vodico ! Jagode. Ide mila po jagode Tja v zeleni borek, Ostro trnje si zadere U nozfco belo. Pa ne more mi predraga Na nožlco stopiti. «Aj, ti trnje, ostro trnje, Kaj ji rano delaš! Zato bodeš, ostro trnje, Pometano ’z gozda!» «Čaki, mila, tu v pohladci, Tu v zelenem borku; Jaz pa pojdem tja na loge, Tam je konjec beli.» Moj konjiček se na loki V gosti travi pase, Moja mila pa v pohladci Milega si čaka. Začne mila žalovati Prav na tiho v borci: «Kaj poreče moja mati? Vedno mi je djala mati: Mladenčev se vari! Čemu pač se varovati jih, Ker ljudje so dobri?« In prijezdim na konjičku Kakor snežec belem, Skočim s konja, spnem ga k veji Za sreberno uzdo. Vzamem devče, prižmem k srcu In poljubim usta; In pozabi krasna dčva Bolni trnek v nogi. Ljubiva se, milujeva, Da zahaja solnce. « Pojdi, mili, hitro k domu, Solnčece se skriva!« Skočim ročno na konjička, Ki je bel ko snežec, In v naročje vzamem drago, Ž njo odidem k domu. ~ 359 ~ Jelen. Po gordh je tčkal jelen, V svoji lasti poskakval, Po dolinah, po gorah ; Krasne nosil je rogč, S krasnimi pa on rogmi V gosti les je on vdiral, Skakal je po lesu Na nožicah urnih. Glej, in hodil je mladenič po gorah, On je hodil po dolinah v ljuti boj, Nosil je na sebi trdno bran, Ž njo prediral je sovražnikom vrstč. Zdaj mladenča nč več v gorah! Tu poskočil n&nj skrivaj je ljuti vrag, Spaljene od zlobe si raznel oči, Ino vrgel mu je v prsi težki mlat — Zaječali so lesovi žalostno, Ah, mladenču vzel je dušo, dušico! Zletela skoz lepo tenko grlo, ’Z grla je skoz lepa usta. Aj, tu leži, topla kri, Za dušico odletelo teče; Črna zemlja vrčlo kr v pijč In za njim je v dčvi vsaki srce žalostno. 36 ° ' — V zemlji hladni mladenič leži, Na mladenču raste dobec, dob, Razklada se v veje šir in šir. Hodil jelen je z rogoma krasnima, Po nožicah urnih skakal, V zori v liste spenjal tenko grlo. Tolpe bistrih se kraguljcev zgrinjajo Iz vseh lesov semkaj na ta dob In na dobu vsi zakrpkajo: «V zlobi vraga je mladenič pal, Žalovale so ga dčve vse!> Roža. Ah, ti roža, krasna roža! Kaj si zgodaj razcvela? Razcvetena zmrznila ? Zmrzla pa si zvenilar I zvenela se osula? Zvečer sčdem, sedim dolgo, Da petelin je zapčl, Al’ pričakat’ nič ne morem; Treske, luči vse požgšm. In zaspim in sanja se mi v spanji, Kakor da ubpžici 3&i S prsta desne mi roke Snel te zlati prstenček, Zdrl bi dragi kdmenček. Našla nčsem kamenčka, Včakala ne ljubega! Kukavica. V širnem polji stoji' dobec, Kukavica na dobci; Zakukala, zaplakala, Da pomladi zmirom ne. Kak’ bi žitce nam zorelo, Ko bi pomlad bila zmirom? Kak’ zorela jablan v sadu, Ko bi leto bilo zmirom? Kak’ zmrz’valo klasje v kopi, Ko bi jesen bila zmirom? Kak’ bi devi težko bilo, Ko bi sama bila zmirom ! Zapuščena. Ah, vi lesi, temni lesi, Miletinski lesi! Ah, čemu vi zelenite V zimi kakor v letu ? Rada jaz bi ne jokala, Ne žalila srca: Al' povejte, ljudjč dobri, Kdo bi se ne jokal? Kde moj oček, oček mili? Zagreben je v jami. Kde je mati, dobra mati ? Trav’ca na njej raste. Nčmam brata, nčmam sestre, Ljubega so vzeli. Skorjanec. Pleve deva konoplje Na gosposkem vrtu, Pa skorjanček vpraša je, Kaj žaluje vedno. «Kak’ se morem veseliti? Aj, skorjanče mali! Vzeli so mi ljubega, Tja v kamniti gradek. Ko bi perce imela, Pisala bi listek; Ti, skorjanče majčkini, Ti bi ž njim tja letel. NT peresca, nčmam listka, Da mu pismo pišem; S petjem mi ga vsaj pozdravljaj, Da žalujem ponjem.» Zakrokoče v gradu vr(ran) — - VJV Zbor. Vsaki naj bo vladal v svojem rodu, Možjč pasd, žena hale dela. In umrč li glava rodovine, Vse blagd se dene v jedno vlado, Vladika se ’z rodovine zbere, Ki v korist bo v slavne zbore hodil, Hodil s kmeti, z lehi in vladikami. Vstali kmetje, lehi in vladike, Pohvalili pravdo po zakonu. ~ 364 - Ljubušina sodba. Aj, Veltava, kaj kališ si vodo, Kaj kališ si vodo srebropčno? Al’ te huda je razrila burja, Suvši točo iz nebes širocih, Oplaknivši glave gor zelenih, Izplaknivši zlatopesko glino? «Kak’ bi si jaz vode ne kalila? Ker v razprtji sta rojena brata, Brata zavolj dčdine ocetne. Prepirata kruto se mej sabo, Ljuti Hrudoš na Otavi krivi, Na Otavi krivi zlatonosni, Staglav hrabri na Radbuzi hladni, Oba brata, oba Klenoviča, Stare krvi Tetva-Pepelove, Ki prišel je s Čehovimi polki V te dežele blage čez tri reke.» Priletela družna vlastovica, Priletela od Otave krive, Na okence sela je odprto, V Ljubušini zlati dvor očetni, Dvor očetni, v svetem Višegradu, Žalovala in tožila milo. Ko to sliši nju rojena sestra, Sestra njuna, v Ljubušinem dvoru, " 365 •* Sprosi knežnjo notri v Višegradu, Na razsodbo postaviti pravdo, Oba njena brata poklicati In soditi jima po zakonu. Reče knežnja razposlati posle: K Svetoslavu od Ljubice bele, Tamo, kder so dobrovine mlade, K Ljutoboru s Dobroslavskih holmov, Tamo Laba kder Orlico pije, K Ratiboru od gor Krkonošov, Kder pogubil Trut je kačo hudo, K Radovanu od Kamena mosta, K Jarožiru, kder so rččna brda, K Streziboru od Sazave lepe, K Samorodu z Meže srebronosne, Po vse kmete, lehe in vladike, Po Hrudoša, po Staglava brata, Ki sta v vraštvu za dedino očno. Ko zberd se kmetje, lehi in vladike, V Višegradu, v Ljubušinem dvoru, Vsakdo vstopi se po svojem rojstvu; Vstopi knežnja se v obleci beli Na očetni stol v slovečem zboru. Pristopita dve devici modri, Poučeni v viteških besedah. Jedna ima deske pravdodatne, Druga meč, vso krivdo karajoči. Proti njima plamen pravoskazen In pod njima svetočudna voda. Začne knežnja v očnem, zlatem stolu: 366 — «Moji kmetje, lehi in vladike! Bratoma zdaj razrešite pravdo, Ki razprla sta se za dedino, Za ocetno dedino mej sdbo. Bo zakonu večnoživih bogov, Bosta naj al’ vkup oba vladžla, Al’ pa v ravni se delila meri. Moji kmetje, lehi in vladike! Presodite moje si izreke, Ako bodo po razumu vašem; Če ne bodo po razumu vašem, Vstanovite njima novo sodbo, Ki bi huda umirila brata. Vklonijo se lehi in vladike In počnejo tiho govoriti, Govoriti tiho meju s£bo In hvaliti zlo izreke njene. Ljutobor od Dobroslavskih holmov Vstane, začne tako govoriti: «Slavna knežnja, v očnem zlatem stolu Premislili smo izreke tvoje, Zberi glase po narodu svojem! » Brali dčvi sodni sta glasove, Zbirali sta jih v posode svete, Pa jih dali razglasiti lehom. Vstal Radovan je s Kamena mosta In začel je preštevati glase, In večino razglašati v narod, V narod, v zbor na razsojenje sklican: «Oba rodna brata Klenoviča, - 367 Stare krvi Tetva - Pepelove, Ki prišel je s Čehovimi polki V te dežele blage čez tri reke, Naj mej s£bo se tako vgodita, Da oba vkup bodeta vladala!* Vstane Hrudoš od Otave krive, Žolč razlije mu po vsem se drobu, Tresb se od jeze mu vsi udje, Z roko mahne, ko mlad tur, zarjove: «Gorjč ptencem, ko k njim kača zajde, Gorjč možem, ko jim žena vlada, Možem vladat’ možu je spodobno, Grč po pravdi dedina prvencu!* Vstane v stolu Ljubuša očetnem, Reče: «Kmetje, lehi in vladike! Slišali ste sramotenje moje, Le sodite sami' svoje pravde, Jaz ne morem sodit’ vam prepirov. Zvolite si jednacega moža, Ki bo s krutim vam železom vladal, Ženska roka je za vas preslaba!* Vstal Ratibor je z gor Krkonošov In začčl je tako govoriti: «Iskat’ pravde v Nemcih je sramotno, Pravdo v svetem imamo zakonu, Ki prinesli so jo nam očetje V te dežele blage čez tri reke.» Pesen pod Višegradom. Ha, ti naše solnce, Trdni Višegrad! Trdno in predrzno V strmem ti stojiš, Ti stojiš na skali Tujcem velik strah 1 Reka pod tabo Bistra vali se, Reka vali se, Veitava močna, Ob kraji reke Veltave čiste Stoji grmov dosti, Daje mili hlad. Tu slavček mali Poje veselo, Žalostno poje, Kakor mu srce Radost al’ žalost Cuje. —- 3&9 — Ko bil bi jaz slavec V logu zelenem, Zletel ročno tjakaj bi, Kder draga hodi Pozno v večeru, Pozno v večeru. Kder ljubezen čuti, kar ima življenje, S hrepenenjem močnim je želi, Jaz ubošček tožim, Lepa, za tdbo! Vsmili se mene, V smili se mene ! Levstikovi zbrani spisi. II. 24 jpri«ta vek. Biio je 16. septembra 1S17, ko je V. ITanka, bibliotekar Češkega museja, šel obiskat nekega prijatla v mestu Kraljedvoru. Slišal je, da se nahajajo v cerkvi pod zvonikom nektere pušice iz časov husitskih vojsk, o katerih je Žižka to mesto Kraljedvor razdjal. Sel jih je gledat in te starine premetaje zadene na neke liste papirja, ki so bili z latinskimi črkami napisani. Ko jih malo bolj ostro pogleda, se kaj razveseli, ko zapazi, da ima češki rokopis v rokah. Dobil je rokopis v dar za njegove za¬ sluge, pozneje ga je Češkemu museju podaril. Veselje je bilo veliko po vsem Češkem; povsodi so z navdušenjem brali novo- najdeni rokopis, zakaj cena njegova je velika. Pesni v njem zapopadene so tolike vrednosti, kakor najizvrstniša dela vseh časov. Zato so bile tudi kmalu prestavljene v druga narečja slovanska in tudi skoro v vse evropejske jezike. Rokopis je po mnenji zvedenih mož pisan mej leti 1290. in 1310. Pesni so pa, kar se po njih zapopadku soditi zamore, mnogo, mnogo starejše, nektere še iz poganskih časov. Kralje- dvorski rokopis se mora tedaj šteti mej najstarejše spomenike slovanskega slovstva in kraljedvorski rokopis je tudi priča, da je slovanska narodna poezija bila že v davnovekosti tako iz¬ vrstna in dovršena in še bolj, kakor danes. 1854. r o 1 m a č. VI. Otročje igre v pesencah. Izmed devetnajst »Otročjih iger v pesencah* je bilo pri- občenih osemnajst v « Vrtci*: četrta (« 13 ožič odpisuje Najdihojci») leta 1881.; osemnajsta (« Rimska cesta») leta 1882.; devetnajsta («Kako je v Korotani») leta 1886.; vse ostale, razven igre «Le- žaj, nfnaj, tut ujndč», ki je vzeta iz Levčeve «Pravde o slo¬ venskem šestomeru» (v Ljubljani 1878, str. 43.), pa leta 1880. Igra «Kak6 je v Korotani» je sploh poslednja pesen, katero je (leta 1886.) zložil Levstik, takrat že hudo bolan. V «Vrtci» jim je pesnik dodal te opazke: «Da bi se te pesence laže razumele do konca, zato se jim dodaje tolmač tacih besed, o katerih je misliti, da ne bodo obče znane. «Crno kravo, molžo n£šo» (na 3. str.), Pogonjič, kdor pomaga pastirju čredo «poganjati», in sploh, kdor kaj «po- ganja» . — Čada, črna krava. — Keblica , neka lesena posoda (der Kiibel). «Voli ženem vitoroge» (na 4. str.). Vitorog je vol « za¬ vitih rogov«. — Mola (srednjega spola mnoštvenega števila), to je voz (der Wagen); krizevata kdla, neokovana, vsa lesena k< 51 a; krizevato kolo, neokovano, vse leseno kolo, katero ima samo štiri peresa ali špice, ki gred <5 po dve in dve vzp< 5 red (parallel) ob pestu (Nabe) gori do platišča (Radfelge), ter se ob pestu na «križ» prereza vaj o. — Prednja, zadnja pr ima, prednji, zadnji konec voza. — Polža (Reibescheit) je v prednjej prčmi taka deščica, po katerej se drgne in «polzf» svora (Langwiede). — 372 Potoglavo je kolo tedaj, kadar je toli vegasto, da se zvrača zdaj na vnenjo, zdaj na notranjo stran, a ko teče. — Pregelj je lesen klin, ki se skozi jarmovo gož a!i trto (jarmovko) vtakne v pre¬ vrtano oje, da se «vpreže» oje k jarmu. — Rusin, zamolklo-rujav ter ob jednem tudi mordgast vol. — Od sebe , bovl tako kmet poganja vola, kadar mu veli, da bi šel «od sebe» ali na levo. «Najdihojca» (na 5. str.). Nekega poletnega dne leta 1878. smo se peljali Levstik, dr. Zarnik z gospo, Jurčič, dr. H. Dolenec z gospo in otroki in jaz v Repnje, da bi si ogledali Kopitarjev rojstveni dom ter določili, kam naj bi se « velikemu gromovniku* ob stoletnici njegovega rojstva vzidala spominska plošča. Med sinovi dr. Dolenca je bil njegov petletni Miro (Sčitomir), jako živ in razposajen deček. Ko nad Gameljni v nekem klanci stopimo z voza, steče Miro na travnik, pobere smrekovo vejo ter začne kričati: «H6jco sem našel, hojco sem našel !* Levstik ga zatorej pri tej priči krsti za «Najdihojco». — Samopdsa je žival, katera se hoče vedno strani od črede «sama pasti*, in tudi preširen otrok se imenuje samopžiš. — Krpezica ali krepelec (der Kniittel). — Rak se imenuje osmokr&k zato, ker ima «osem krakov* ali nog. — Samice so jerhaste hlače od jedne «same» kože stvorjene, a ne od dveh. «Božič odpisuje Najdih6jci» (na 5 - str.). Ko je «Najdi- hojca» začel hoditi v šolo, pošlje o Božiči pismo v nebesa Jezušku ter mu naroči, kaj naj mu prinese na sveti večer. Tisto pismo je dobil v roke Levstik, ki je «Najdihojci» po pošti odgovoril s to pesenco, katero je potem leta 1881. natisnil še v «Vrtci». — Uzem je Velika noč. «Dete jezdi na kolčni* (na 5. str.). Kolovoden je, kdor «kolo vodi», in sploh, kdor kako stvar «vodi» (der Anflihrer). Srb ima svoj poseben ples, ki ga imenuje «kolo» (der Ringel- reihen). — Prehodnica (namesto: predhodnica), tako se imenuje danica, kakor da bi vedno «hodila pred* vsemi drugimi zvezdami. «Vrana poje: korenjak!* (na 7. str.). Ošlak je nekak plevel (die Ackenvinde). — Vdčd ali vdčb (der Wiedehopf). — V pustiv iti Dolenjcu znači: iti po svetu in se potem nikoli ne povrniti domov ter nikoli ne dati glasu o sebi. — Zamdrsk je, kdor prebiva «za morjem* ali na onej strani morja; «mur» ali « ni urin » je črn človek (der Neger), a ne «zamorec» ali «zamurec». Cesaric (na 8. str.) je cesarjev sin, a kraljic kraljev sin, cesaric na cesarjeva hči itd. »Kbdar se otrok uči držati žlic o» (na 8. str.). Oberoc je, kdor z «obema rokama* jednako lehkb dela: z levico, kakor z desnico. — Gredoč ali hitro opraviti. «Pedenj- človek in ldket-brada* (na 9. str.). Pedenj- človek ali pedanj - Človek , možiček, velik samb jedno «ped» ali en «pedanj*. — Laket-brada ali lakdt-brada, to je brada, dolga en «laket» ali en «lakdt» (en vatal). Te dve imeni: «pčdenj- človek» in «laket-brada* čitamo res v Valjavčevih pripovedkah na 180. in 184. strani. — Hrkalo je šalivo rečeno, namesto dušnik ali grlo, ker ž njim «hrkamo». — Zrkalo ali ok< 5 . «Kolina* (na 10. str.). Jetrne klobase Gorenjec imenuje prtene klobase. Pravimo tudi koline, kolin v mnoštvenera številu. «Kždar pridejo vojdki* (na 11. str.). Tromba ali tro¬ benta. — Pesdk ali pešec. — Telečdk ali tornister, ker ima na sebi «telečo* kožo. — Topnik ali kanonir. — Vozataj ali vojaški voznik: ein Mann vom Fuhrwesen. — Strazaj ali stražnik (der Wachter). — Zemlje rov, kdor zemljo koplje ali «ruje» (der Pion- nier, Schanzgraber). — Konjekov je vojaški kovač, ker « konje kuje». — Častnik ali oficir. — Vldstnik ali oblastnik. — Zob zobi (ženskega spola), žito, katero konj «zoblje», posebno oves. «Malo tbcih mož» (na 12. str.). Premeten ali umen (ge- schickt). — Strugotine ali «< 5 blanje» (die Plobelspane). — Zglavnik, debel p^nj, kateri se dene v peč, da bolje gori. «Kadar otrok lovi luno in zvezde» (na 13. str.). Kopitldček se majhen otrok imenuje zat< 5 , ker z nogama «kopitld» ali brca. «Cvilimož» (na 15. str.) je otročja igrača od kavčuka, po¬ dobna trebušatemu možičku, kateri zapiska in »zacvili*, če mu kdo trebuh stisne. Beseda je narejena tako, kakor Najdihojea ali Poskočižabica. «Psiček ldje: hov, hov, hov!» (na 16. str.). Volčič mladi volk. — Medvedič, mladi medved. — ZAjtrek, das Friih- stiick. — Dudeldd, tako nekako volk zavija (tuli). — Kukati ali mukati, kakor znd, vol ali krava, kadar se glasi. 374 «Otrok sedi očetu na koleni » (na 18. str.). Kukec ali prašiček; tak<5 po nekaterih krajih govore Primorci. «Rimska cesta* (na 19. str.). Nedoroga ovčica je ona, katera še nč prišla do rogov, rekše, katerej še neso rogovi vzrastli. «Kak6 je v Korotdni» (na 21. str.). Giza, e, ženskega spola, tudi gdz i, je ženskega spola, to je: dobro debelo, usni- jeno, a na sredi votlo kolesce mej ročnikom in cepcem na mla- tilnih cepčh, das lederne Radchen (Rolle) zwischen dem Stiele und dem Dreschflegel. — Slokobider, dra , o, adj., sloka ali kriva bedra (stegna) imejdč. — Loža, e , ženskega spola; notranjska in belokranjska beseda, ki znači isto, kar gozd, der Wald. — Smuči, Čij, ženskega spola, navadno le v množini. Ta beseda po Krasi znači der Schlitten, kar se po drugod imenuje: sani ali šeni, tudi: sanke ali sinke; a okrog Loža, Oblok in Lašč ljudjč smuči ime¬ nujejo nekako naredbo v hojo po snegi. V take smuči se pod vsak podplat priveže lehka in dolga deska, ter se s to napravo potem zel<5 naglo teče po debelem in prhkem snegi. V tej pesenci so smuči isto, kar Nemcu slove: Schlittschuh. — Samotez vozi človek, če sam poteza ali vleče, a muhotez, ako se z muho ali z muhami poteza ali vozi. Beseda muhotez, je nova, narodu neznana, — Žvižgati, zvižgem ali žvižgam, glagol, pfeifen ; staroslovenski: zviždati, zvižda, zviždeši. — Rahta kokoš, kadar najglasneje ko- kočej kar Gorenjec imenuje kokodaskati ali kokodakati. — VIT. l^a^lične poezije. Izmed triindvajset poezij tega poglavja je bilo pet na¬ tisnjenih v «Vrtci» (leta 1874., 1875., 1 877., 1880.,^1882. in 1883.), dve v «Mladiki» leta 1868; po jedna v «Pesnih», (ozi¬ roma Bleiweisovem koledarčku za leto 1854.), v «Glasniku», v ^Vodnikovem spomeniku*, v «Novicah», v «Pavlihi», v ^Ljub¬ ljanskem Zvonu» in v Stritarjemu « Zvonu*; štiri so izšle na posamičnih listih, ostale so zajete iz pesnikovih rokopisov. Pod¬ robne podatke beri v «Kazalu»! «Božična pesen» (na 25. str.) močno spominja na Plat- novo popevko «Die Christnacht*, o kateri bi mislil vsakdo, da je brez dvojbe provzročila to lepo slovensko pesen iz dijaške dobe pesnikove; a pesnik sam to oporeka. Levstik namreč v svoji doslej ne še natisnjeni kritiki Cegnarjevega « Pegama in Lambergarja» piše tako: « Očitali so mu (namreč Levstiku), da je njegova «božična» po mislih enake nemške poezije, ktero je zložil Platen, in da je tudi v zunanji obliki podobna ji, kar se gotovo ne da tajiti; pa vender pred očitanjem od Platnove pesmi še slišal ni.» «Ne boj se!» (na 32. str.). Ta gazela je posvečena Franji. «Diguž» (na 34. str.) je imel svojo kovačnico v sedanji Jeričevi hiši v Gabrovki pod Sv. Križem, ob vodi tik pota, ki drži iz Gabrovke na Pretržje. Tako mi poroča g. J. Jeglič, nadučitelj pri Sv. Križi poleg Turna. — Levstik je vedno trdil, da je bil kovač Diguž takšen, kakor ga je opisal v tej pesni in da je s svojo ženo ravnal tako, kakor on pripoveduje. «Pomlad i jesen» (na 35. str.). Moravče so vas pri Sv. Križi poleg Turna. Basni «Pes in mačka» (na 38. str.) in «Vrabec in konj» (na 42. str.) je Levstik vedno štel za svoje, dasi staji « Vrtcu* poslala dva druga pesnika; a Levstik je obe basni korenito prenaredil. — Zob , zobi (reci zub, zobi, na 42. str.) ženskega spola, znači vse ono, kar se zoblje; med konjsko krmo je to posebno oves. Levstik, «Vrtec» 1883, 40. str. Basen «Mačka, miš in miška» (na 39. str.) je bila prvič natisnjena brez podpisa v Einspielerjevem «Solskem Prijatlji», (leta 1852, na 199. str.) z opazko «po nemški*. Levstik jo je po svoje prenaredil, v « Vrtci* (1882, na 72. str.) natisnil ter tudi v rokopisu uvrstil med svoje pesni. «Novemu županu dr. E. H. Costi» (na 43. str.). Dne 8. junija 1864. je bil dr. E. H. Costa izvoljen za župana ljub¬ ljanskega. Narodna društva so mu dne 16. julija 1864. napravila bakljado s petjem. Pevci so ob tej priliki peli to «veliko pesem novemu županu posvečeno*, katero je zložil Levstik. — Raz¬ sodni žreb » v devetem verzu je umeti tak6: Pri županovi vo- litvi sta imela kandidat nasprotne stranke in dr. E. H. Costa, - ~ 376 - - kandidat narodne stranke, jednoliko glasov. Žreb je odločil za dr. Costo. «Novoletno voščilo mestnega bobnarja« (na 44. str.). Ves naslov na posamičen listek natisnjene pesni je tak: « Voščilo za novo leto 1866. častitemu občinstvu ljubljanskega mesta spoštljivo poklanja Anton Žan, mestni uradni služabnik in mestni bobnar.« Pesni «Zivio novo leto 1865!» (na 45. str.), «Voščilo za novo leto 1870.» (na 46. str.) in «V slobo gospodi čital¬ ničnim družabnikom« (na 47. str.) je zložil pesnik na prošnjo Janeza Tomažiča, tedanjega sluge ljubljanske čitalnice. Vse tri pesni so tiskane na posamičnih listkih. «Nadgrobni kamen« (na 50. str.). Ves dotični napis pri Sv. Krištofu slove: «Tukaj počiva Marija Gorograjšek, v Ljub¬ ljanici utonila 29. junija 1876. v 22. letu svoje dobe. Ta gomila Mlad pod s&bo skriva cvet; Utonila Sredi sem najslajših let; Mati mila Za menoj se bridko joka, Ki edinega otroka V jamo to je položila. Verz « Njemu srce poka« je tedaj poznejši rokopisni do- datek, katerega je Levstik zapisal dnč 14. vinotoka 1876. Ta «.Njewu» je pesnik sam, ki je to deklico rad videl. Marija Gorograjšek se je na sv. Petra in Pavla dan 1876. peljala v veseli družbi po Ljubljanici na barjč. Ko se družba vrne v Ljubljano, preobrne se čoln pri sv. Jakopa mostu, da so utonile tri osebe. «Nadgrobni napisi« (na 51. str.). Komu veljajo prvi trije napisi, ni mi znano. Četrti napis je narejen Ferku Kozjaku , mesarskemu mojstru, hišniku in ljubljanskemu meščanu, ki je v svojem 35. letu umrl v Ljubljani dnč ip julija 1869. leta. — Peti in šesti napis je zložen Jarneju Hočevarju iz Velikih Lašč, —377 —• ki je v 71. letu svoje dobe umrl 4. novembra 1875. leta, m njegovi ženi Mariji Podbojevi, ki je umrla 6. oktobra 1865. v 58. letu svoje dobe. Glej «Ljubljanski Zvon», 1889, na 380. str. « Uganke» (na 52. str.). Prva uganka je črka l, druga aL\rljioe in pušice. Iz rokopisov pesnikovih je vzetih štiriindvajset zabavljic; iz njegovih »Pesmij* devet; iz « Pavlihe* tudi devet; iz «Slo- venskega Naroda» dve. — Natančnejše podatke glej v «Kazalu»! «Ob smrti slovenskih časnikov* (na 79. str.). Tistim, katerim je menj znana žalostna zgodovina slovenskega časni¬ karstva, se morebiti ne bodo nepotrebni zdeli nastopni podatki: « Slovenija* je bila prvi večji politični list slovenski, ki je izhajala po dvakrat na teden v Ljubljani od dne 4. julija 1848. do 29. marcija 1850. Prvi urednik ji je bil M. Cigale, drugi K. Dežman in zadnji Fr. Cegnar. Namesto nje je dne 2. aprila 1850. začel izhajati uradni « Ljubljanski Časnik », katero je ure- doval BI. Potočnik in pozneje s Cegnarjevo pomočjo prof. Dra¬ gotin Melcer. Po dvakrat na teden je hodil na dan do konca leta 1851. «Pravi Slovenec » je bilo ime časniku («za podučenje na¬ roda*), ki je v zalogi Janeza Giontinija izhajal ob ponedeljkih v Ljubljani. Urednik mu je bil vrli pisatelj Fr. Malavašič (1818 do 1863), ki gotovo ni zaslužil Levstikove graje. Cf. Marn, Je- zičnik, XIX. 20 — 23 str. « Vedež» (na 79.). Ta »časopis za šolsko mladost* je izhajal v Egerjevi tiskarni od dnč 6. julija 1848. do konca leta 1850. «Njega oča», g. Ivan Navratil, je bil leta 1851. poklican za oficijala pri c. kr. najvišjem sodišči na Dunaji. Glej Marn, Uči¬ teljski Tovariš, 1891, list 1, na 6. in 7. str. «Roman* (na 80. str.). »Svetin* se ob kratkem imenuje znani Zieglerjev roman «Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov*, ki je bil prvič natisnjen leta 1839, drugič pa ga je dal na svetlo Ivan Tomšič leta 1882. Levstikovi zbrani spisi. II. 25 «Slovensko slovstvo » (na 82. str.). Izmed pisateljev, ka¬ tere navaja Levstik v tej satiri, utegnil bi mlajšemu rodu naj- menj znan biti Mihovec (na 85. str.). Ferdinand Bretislav Mi¬ hovec, porojen 1826. v Sloupi, umrl 1861. v Pragi, bilje znamenit pisatelj in arheolog češki, ki je svoje spise priobčeval v češkem in nemškem jeziku. Rajnega narodnega pesnika Kancnika (na 85. str.) se Levstik često spominja v svojih spisih. V «Vrtci» je dal tiskat leta 1882, na 175. strani nastopno pesen Kančnikovo: Kako na Krki zvoni. Stara pesen Kanonikova. Bdm, bom, b< 5 m Bdm še ddl Po sih mdl Z’ en bokal! Bdmo pili, Vin’ točili, In hvalili Vsi Boga: On ga da En kozdrček Ali dva. Vse stvari hvalite gd Mqž, ženica, Brdt, sestrica, Golobica, Prepelica, Jarebica, Kukavica, Volk, lisica In kozica! Tudi vran In podgan Boga hvali Noč in dan ; Vsi fantiči In dekliči, Vsi črviči Ribe, ptiči — Vsaka stvdr Za ta ddr Hlapec ino Gospoddr! Vsi molimo In častimo, Zahvalimo, Stvdrnikd, Ker od njega Vin’ dobimo ! — Jtiz teg;\ Ddbregd Očeta nebčškegd Bom častil, Dokler živ Bom, bom, bom Ziv bom — bdm! Levstik je tej pesenci dodal nastopno opazko: 379 «To so verzi*, —tako je Kančnik rekal pesnim, katere neso bile odmenjene petju, kakeršna je tudi ta. — Upotrebljam tukaj brez nobenega pomiselka zdanji pravopis, in sam ne vem, zakaj bi ga ne smel. «Ta pe.sen je skovana ino v dežel dana od enega pesmij- skladalca , ki ne imel levega palca, » — tako se je časi v šali podpisal pokojni Kančnik. Levi palec si je bil odstrelil na lovu. — Kančnik je bil učitelj na Dolenjskem, ter,, ako se ne motim, najprvo v Velikih Laščah, mej Turjakom in Ribnico, potem na Krki (Obergurk), ter poslednjič v Dobrepoljah (Gu- tenfeld), mej Krko in Velikimi Laščami. V Dobrepoljah je umrl nekako 1841. ali 1842. leta. Zgornjo pesen je bil stvoril na Krki brez nobene dvojbe, ker so Laščani vedno pripovedovali, kar sem često slišal tudi jaz, da se je imenovala: «kako na Krki zvoni.» — Naš pesnik Andrej Kančnik je imel sina Jo¬ žefa, pravega desetega brata, ki je bil tudi narodni pesnik ter je leta 1876. v Beljaku v Dravi utonil. Glej v tržaški «Edinosti» (1889, list 59, 60) Ivana Zupanca spis, «Konec neznanega pesnika». «Skrilovska modrost* (na 86. str.). To zabavljico na slovenske župane je zložil Levstik dijak v petdesetih letih našega veka ter jo izročil prosjaku Pikinemu Jožku, ki jo je potem za denar in pijačo popeva 1 .. Pozneje jo je «Srobočan», t. j. Levstik, natisni! v «Slovenskem Narodu* (1879, 87. in 88. št.) ter ji dodal nastopni komentar: Skrilovska modrost in v. Pikin Jože K, Gospoda slavna! jaz ne verjamem, da bi se kdo izmej vas bil nadejal, tukaj poslušati denes razpravo, kakeršno sem se vam namenil podati. Vajeni ste živih in osoljenih šal, a te bi meni zdaj ne bile prelahko delo, ker imam na glavi obilo druzega, trudljivega posla. Zatorej vas prosim uljudno, da se zadovoljite s tem, kar vam podajem samo zato, ker ne morem boljšega. Moj denašnji razgovor se ima ozirati v leta, katera so uže minila. Stvar se je vršila v petem desetletji zdanjega veka, To je bilo tedaj, kadar so pr.vič kmetom postavljali župane, kateri še zdaj oblastujejo po deželi — čast in slava jim bodi! Pred županom so kmetom vladali možjč, katere je svet nemški imenoval «oberrihtarje». 380 •"— Zdanji Sloveti je uže davno vajen županov, a ti oblastniki so tudi res taki, da umejo do konca, kakšno moč in koliko je imajo. Zato naj bi nihče ne mislil, da sem se nakanil stvoriti zabavo zdanjim županom ali občinski svetnikom. Tak6 ne bodi! Govoriti hočem le o županstvu v prvih časih, in samo te čase udriha tudi pesen, katero imamo slišati na konci. Neki velikaši od selskih županov so namreč bili dna leta napahneni, ker jim je bila nova čast obrodila nov greben. Po konci so nosili glaro, kakor da jim je nebo in zemlja po¬ korna, in dstili so se, kako bodo kleščili kmeta, davno vajenega pokorščine. Čudo nd, ako se je kmet siromak bal in plašil, kadar mu je od vseh stranij letelo na uho, kolikšna je žu¬ panska oblast, in kaj si je rekel onegov župan ter kakb je pretil kakšen svetnik ali mož, kakor so jih tedaj imenovali. Res je tacih županov bilo samo nekaj, po deželi razkrop¬ ljenih mej velikim številom razbornih čestitakov; res je tudi to, da so objestni ljudje šalivo kmeta dražili mnogo bolj, nego li je bilo treba; a vrhu tega vender ne pozabiti neke glavne stvari , in ta je, da se je kmetič uže od starine vajen bil ukla¬ njati j edinemu gospodu. Kaj se ne bi? Tako so delali njega dedi in tako je tudi Bog zapovedal. A da bi se zdaj pripogibal tudi kmetu? Baš ne! Tu in tam se je kak starec obregnil; «ne bodite neumni! To se mi zdi narobe svet. Kmetu, ki je kost naše kosti, meso našega mesa? Ali ne robota, kakor mi? Ali ne plačuje davkov, kakor mi? Ali ga ne pridejo rubit, kakor vsacega nas? Kaj bi to govoril !» — Posebno zaradi tega so na tedanje župane časi padle zbodljive in robate zabavljice, kakor drenove gorjače. — Tako se je bila v onih dnevih na Dolenjskem porodila nova pesen, ki je na smeh devala vse, kar se je pripovedovalo o županih. Dolžili so zdaj tega, zdaj onega, ^la jo je stvoril, mej njimi tudi Dobrepoljskega učitelja dlanč¬ nika, da-si je tedaj uže davno pokojen ležal pod gomilo. A ljudje so dejali, da samo on je bil otovre, ka bi znal takd zapeti. Mnogo pesnij tega moža je bilo namreč slavno znanih in prepevanih mej narodom. A da bi mrtvi Kančnik živim ušesom krožil iz groba, o tem se v zdanjem razsvečenem časi menda uže n 6 prepirati, kar so polagama razumeli tudi sami - 3« i - kmetje, začenši pritikati necega učenca (to je Levstika. Opazka urednikova), na katerem je potlej sumnja ostala do denašnjega dne, če tudi je njega učilnic uže davno konec. O tej pesni si je narod šepetal na tihem, predno se je pokazala v dčžel, a znala je vender še nč živa duša. Ali zgodi se skoraj potem, da jo na ves glas Pikin Jožek javno zazvengne po starej, zel<5 žalostnej melodiji, katerih je imel vedno obilo na strežbo, kajti petje mu je bilo namesto kose in motike. Naglo so jo nekateri kmetje od njega začeli prepisovati, in po mnozih krajih dolenjske zemlje jo še zdaj hranijo. A Pikinega Jožka je bilo pogladiti z novci, predno jo je dal iz rok. Cesto je rekal: «Te pesni jaz ne zapojem izpod obile pol merice žganja ali izpod merice dobrega vina, a kako bi jo dajal prepisavat komur si bodi! Debel teden dnij je bilo treba sedeti za grmom, predno sem si jo vsadil v glavo, a zdaj me greje, kakor nov kožuh po zimi.» Kdo je bil ta Pikin Jožek? — Vem, gospoda, vi to ime slišite denes prvič, a.meni je vrli pevec-prosjak še dobro na umi, Rojen je bil iz Ribnice in v mladosti vzet na vojsko, kder se je bil po mnozih letih doplezal desetniške oblasti. A na starost ga je tepla nezgoda, kakor obilo družili: po sveti je hodil prosjačit ali v Boga ime prosit. Možiček srednje rasti je uže bil prestopil šestdeseto leto, kadar je prepeval omenjeno pesen, a zdaj je zdavna mrtev. To ti je bil prosjak svoje vrste. Nikdar ne molil, kadar je iskal darov, nego vedno pel ter obiral samo najboljše domačine, siromaka se ogibaje, rekoč: «Sleči nazega, če moreš!» Zel6 rad se je držal gostilnic, kamor so zahajali gospoda, ker taki vedo, kaj so šale. Ako se je kdaj ob jednacih prilikah pokazal kak drug prosjak, brž mu je v dlan stisnil črno petico ter ga potem jezno zapodil, a gospode je tolažil: «Jaz sem kralj vseh prosjakov in zat<5 ne bodi tega, da bi moji hlapci ljudem silo delali tam, kder najdejo mene.* Pikin Jožek je rad prepeval tudi znano ribniško pesen «o konji*., ki ima te besede: Potlej pride Micina Pika Ino vsega konja prežmika. - 3*2 Ko je odpel «Micina Pika*, vselej se je zarežal ter naglo, kakor skokoma, z ribniškim glasom povedal: «tu je bila moja mati in jaz sem nje ljubi sin; zatii se imenujem Pikin ». Ta človek je imel nekoliko slavice po svojej okolini, da-si je bil krvavih očij in krmežljav ter zamazan, časi tudi malo raztrgan, kakor vsak prosjak. Izpod čela so se n&nj ozirali samo žandarji, katerih je tedaj mnogo hodilo po deželi. Zato se mu je tudi jednoč nahodoma pripetilo, da so ga v Ribnico na odgon dali z odkazanim potem. Do Ribnice od. tam (t. j. od Velikih Lašč. Opazka urednikova) je samo tri ure hoda, a on je potreboval tri tedne: za vsako uro po teden dnij. Obral je v tem časi Obloke, meniševslco zemljo, Cirknico in Bog si vedi, kod je še drugod lazil! Kadar napbsled vender pride v Ribnico domov — kaj so mu hoteli? Smijali so se go¬ spoda po pisarnah, ker so vedeli, koga imajo pred seboj. Tak mož je bil po deželi razsejal našo pesen, katera se je imenovala cSkrilovska modrost«, kakor bi vse zabavljanje letelo na samo Skrilovico, kar ne more biti, kajti Skrilo vica je selišče, ki na holmi čepi nad < Dvorsko Vasjo*, ter ima zeld malo hiš, a biriča in žandarja nobenega ne. Vidimo, da je pesen te vasi ime nalašč podteknila, namesto drugih pravih imen. Tudi je na konci treba povedati, da pesen zdaj uže ne vsa taka, kakeršna je bila prvič; nje oča jo je nekaj po¬ pravil, kakor se kaže. To opominam, da bi me kdo ne iz¬ kušal na laži staviti, akc mu je morebiti znana v svojem po¬ prejšnjem lici. » «Hicingerjeva novoletna noč 1860» (na 89. str.). Na¬ sprotje med Levstikom in Ilicingerjem je nastalo zaradi Lev¬ stikovega spisa «Napake slovenskega pisanja« («Novice», 1858, 1—28. list), soper katerega sta se oglasila Hicinger in dr. Blei- vveis («Novice», 1858, 37., 45. in 46. list). Več o tem glej v «Glasniku» (1859), v Marnovem «Jezičniku* (XII. leto na 62 str.) in v četrtem zvezku «Levstikovih zbranih spisov«. — Hicinger je leta 1858. pri J. Giontiniji v Ljubljani dal na svetlo 15 stranij v osmerki obsezajočo knjižico «Močni baron Ravbar z dolgo brado«. Povest iz slovenske zgodovine. V tej knjižici Plicinger tudi po Valvasorji (XI, 631 — 635) pripoveduje, kako je Ravbar —- 3§3 -— Spanijola spravil v vrečo. Levstik je v svoji protikritiki to knji¬ žico močno grajal. Sploh Hicinger s svojim Ravbarjem ni imel sreče. Najprej si ga je privoščil Levstik, a pozneje (leta 1886) si je Hieingerjevo knjižico brezvestno — prisvojil g. D . . ., ki jo je v drugem natisku dal na svetlo, pa je na naslovnem listu to modro zamolčal, pač pa širokoustno zapisal, da jo je on.— « sestavil«. Habent sua fata libelli! — Slovnica, katere omenja Levstik v tej zabavljici je «Praktična nemško-slovenska grama- tika» iz c. kr. zaloge šolskih knjig na Dunaji (leta 1856), a te knjige ni spisal Hicinger, kakor je zmotno mislil Levstik, ampak po navodilu g. c. kr. deželnega šolskega svetnika dr. Fr. Močnika je to prvo slovensko - nemško učno knjigo za višje razrede ljudskih šol sestavil BI. Potočnik. Poprej so bile vse učne knjige od drugega razreda dalje samo nemške. — Kole¬ dar, katerega v misel jemlje Levstik, je Ilicingerjev «Domač koledar slovenski za navadno leto 1859». V tem koledarji je natisnjena Hicingerjeva pesen «Pravi gospodar«, katero pa je Hicinger, kakor mu je Levstik dokazal v doslej ne še tiskani protikritiki, vzel iz nekega nemškega abcednika. Sploh pa te zabavljice ni umeti tistemu, kdor ne pozna zgorej navedenih spisov Levstikovih, Hicingerjevih in Bleiweisovih. Zlasti pa bralca opozarjam na Levstikov odgovor « Gospodoma nasprot¬ nikoma«. — Spisana je ta zabavljica v naglici s svinčnikom; pozneje je Levstik ni popravljal, kakor je imel sploh navado popravljati svoje spise. «V spomin rajnega ,Napreja‘» (na 95. str.). «Naprej» je izhajal vsak vtorek in petek v Ljubljani od 2. januvarija do 22. septembra leta 1863. Tiskala ga je Egerjeva tiskarnica; odgovorni urednik, lastnik in založnik mu je bil Miroslav Vihar, dejanski urednik in najpridnejši sotrudnik pa Fr. Levstik. Ubile so ga tiskovne pravde in nekoliko tudi bojazljivost Viharjeva, kateremu je Levstik preostro pisal. Obe pravdi, kateri je bilo prebiti Viharju in tiskarju Kleinu, in v katerih jedno je bil zapleten tudi Levstik, sta opisani v «Novicah», 1863, list 52 ; 1864, list 4 in 23, nekoliko tudi v «Ljubljanskem Zvonu», 1881, na 636. str. — To parodijo je dal Levstik leta 1863. za svoje prijatelje tiskat na poseben listič. ■—** 3^4 -— «Čitalnica» (na 97. str.). Rokopis te pesni mi je izročil g. Edvard Hohn, kateri je zabavljico prejel od pesnika samega. Časopis « Slovenec* niso zdanje novine tega imena, ampak tako je bilo imč listu, katerega je na svetlo dajal Andrej Einspieler v Celovci od 14. januvarija 1865. do 25. aprila 1867. Levstik je v tem časopisu priobčeval jako pereče dopise soper ljub¬ ljanske prvake. — « Triglav » je bil časopis, katerega so izdavali ljubljanski rodoljubi po dvakrat na teden od leta 1865. do leta 1870. in to v nemškem jeziku. « Kadar so , Triglav 1 na noge spravljali, ni temu početju bilo hujšega nasprotnika v Ljubljani, nego li je bas Levstik bil zat< 5 , ker se mu je zdelo, da bi se z nemškim ,Triglavom 1 pot zagradil'političnemu dnevniku sloven¬ skemu . . Levstik, v -»Ljubljanskem Zvonu», 1881, na 636. str. «Pavliha čitateljem* (na 104. str.). Levstik je leta 1870. na Dunaji dajal na svetlo zabavljivo-šaljivi list «Pavliha», ka¬ terega je izšlo samo sedem številk, prva dne 30. aprila, po¬ slednja dne 31. julija 1870. V tem časopisu je Levstik od sile ostro pisal soper svoje politične nasprotnike in osobne sovraž¬ nike, a niti svojim prijateljem ni prizanašal. Iz «Pavlihe» so zajete zabavljice na straneh 103, 104, 105, 106, 107, 108, 110, dalje «Zbornica dr. Tomanu» (na 121. str.) in -»Slovenska ostuda» (na 123. str.). Povod so jim dali prežalostni domači prepir med napredno in konservativno narodno stranko («Slo- venski Narod» contra «Novice»), francosko-nemška vojska in drugi javni politični in domači dogodki tistega časa. V to knjigo sem iz «Pavlihe» uvrstil iz večine samb tiste zabavljice, katere je Levstik leta 1876. sam priredil‘za natisek. «Na kolodvoru» (na 104. str.). Ko se je dr. L. Toman meseca maja leta 1870. peljal na Dunaj v državni zbor, sešel se je bil na mariborskem kolodvoru z urednikom « Slovenskemu Narodu», Antonom Tomšičem, in drugimi veljavnimi rodoljubi mariborskimi, da bi se sporazumeli in konec naredili nesrečnemu domačemu prepiru. — Glej -»Slovenski Narod», 1870, list 58, pod nadpisom «Sloga». Tomansko- Svclčev prepir (na 105. str.). Levstik je tista leta hudo prijemal po časopisih dr. Tomana, kateremu je očital, da je za gorenjsko železnico in za obilno svoto novcev, katero mu 3^5 je dala koncesija te železnica, v državnem zboru ministru Beustu prodal svoje politično prepričanje. G. L. Svetcu, ki je bil takrat državni poslanec, Levstik ni mogel odpustiti, da je leta 1867. glasoval za dualizem in za decemberske osnovne zakone. Dan¬ danes je vsak razumnik preverjen, da je Levstik g. Svetcu delal očitno krivico; zatorej se nadejem, da mi g. Svetec, ki je osivel v boji za svetinje našega naroda, gotovo oprosti, če sem nekoliko soper njega naperjenih verzov iz «Pavlihe» uvrstil v to knjigo. »»Molčimo!« (na 105. str.). Ta zabavljica je v ozki do¬ tiki s prejšnjo. Snovala se je zloga med obema spornima stran¬ kama, in «Slovenski Narod* je zato pomirljiveje pisal. Zaradi tega ta list tudi ni opisal cirkniškega tabora in stvarij, ki so se godile na tem taboru. — Podravski prijatelj je »(Slovenski Narod«, ki je takrat izhajal v Mariboru ob Dravi. «Mrtvej Ž^bi» (na no. str.). To zabavljico je pesnik na¬ peril soper sentimentalne mlade pesnike slovenske. Rokopisni dodatek Levstikov pravi, da mu je misel tej zabavljici rodila elegija »(Mrtvemu hrošču« v dunajskem «Zvonu», 1878, na 273. strani. — Suhar, -harja (na III. str.), der Zvvieback. — Izpustil sem zadnjo kitico, ker je preosobna in prepoprovita. »Tomanu* (na 113. in 114. str.). Dr. Simon Strupi je bil v petdesetih letih sloveč živinozdravnik in voditelj živino- zdravne šole na ljubljanskih Poljanah, pozneje profesor v Pragi. »Slovanski zlog« in «En jezik« (na 114. str.). Te dve pušici sta naperjeni soper tiste pisatelje (Majer, dr. Toman, dr. Razlag), ki so hoteli,v pričetku petdesetih let iz slovenščine in iz srbsko-hrvaškega jetika ustvariti nov književni jezik. (Dober svet« in »»Pevska prostost« (na 115. str.) merita na Koseskega in njegove posnemovalce. »(Izvirnost Zorjanska« (na 116. str.) se obrača soper dr. J. K- Razlaga, ki je leta 1832. in 1853. izdal jugoslavenski zabavnik «Zora», pisan v slovensko - hrvaški mešanici. Zabavljice na str. 118. in 119. imajo v pesnikovem roko¬ pisu konkrete nadpise, katere sem tukaj, da ne bode zamere, zamenjal s splošnimi. (Slovenski Pegaz* (na r 18. str.). Beraški strah: Za Am¬ broževega županovanja (1861 —1865) so mestni očetje ljub- Levstikovi zbrani spisi. II. 26 --*- 3®6 ljanski postavili posebnega redarja, da bi v strah prijemal ljub¬ ljanske berače. Imenovali so ga «Bettelvogt», a narod mu je vzdčl priimek «Beraški strah*. To vam je bil star in suh mo- žiček v dolgi črni suknji, z visokim ogoljenim črnim cilindrom na glavi in debelo palico v roči; čez prsi je imel privezan širok belo-zelen trak in na njem pripet mestni grb. «Beraški strah» je bil v veliko zabavo mladim porednežem, ki so se zadirali vdnj, kakor vrane v sovo, a bal se ga ni nihče, najmenj pa be¬ rači; zatorej so ga kmalu odpravili. «Strgarju » (na 1 19. str.). Predmet tej pušici je knjižica «Pesmi. Zložil Labor val Buren. Na Dunaji 1876., 16, 32. str. Založil M. Strgdr, tisk 00. Mechitaristov. — Glej «Zvon», 1876, na 304. str. «Zbornica dr. Tomanu * (na 121. str.). Meseca junija je nameravala trgovinska in obrtna zbornica v Ljubljani dr. To¬ mana izvoliti v deželni zbor, a dr. Toman, takrat že bolehen, je volitev odklonil. Izpustil sem iz te knjige precejšnje število zabavljic in pušic ter jih prihranil poznejšim rodovom, in to zategadelj, ker so nekatere očitno preostre, druge se obračajo soper živoče pisatelje in politike, in ji naposled tudi zato, ker sem knjigo sestavil za občinstvo, a ne za državnega pravdnika. Tako, mislim, izpolnil sem vsaj nekoliko željo g. prof. Marnu, katero je, opisu¬ joč Levstika (Jezičnik, XXVIII, na 38. str.), izrekel tako: «Naj bi z ostalino ravnalo se pač razborito, narodu v slast, ranjkemu v čast!» Popolnoma mu je nisem mogel izpolniti; vender sem preverjen, da s tem. kar sem poezij vzprejel v to poglavje, nikjer nisem žalil pesnikove česti. IX. Ježa na Parnas. Levstik je to satiro na naše književne razmere sam naj¬ bolje pojasnil s svojo dodatno pesnijo *List iz Olomuca> (na 250. str.). Nekatere osebe, nastopajoče v tej satiri, lehko pogodi vsak, kdor pozna naše razmere; tistim, ki v vsakem pesniku, jez¬ dečem na Parnds, iščejo določnega moža, pa pesnik sam odgovarja : — 3«7 - «To Slovencem v ježi pevec je razkladal, K znanim glavam splošna lica je vrstil.» Veliki Groga (na 207. str.). To ni tist Veliki Groga, ki sta ga opisala Jurčič in Kersnik v svojem zgodovinskem romanu «Rokovnjači», kar Kersnik izrecno poudarja (Jurčičevi zbrani spisi, X., na 238. str.), ampak poznejši rokovnjač tega imena. Levstikovega Velikega Groga opisujejo «Novice» (1855, na 83. str.) tako: «.Iz Gorenjskega. A. Št. Se pred desetimi leti je bilo veliko slišati od rokovnjačev. To so bili prava nadloga deželi, ki so po malem berače vali, po malem pa tudi kradli in s silo jemali. Marsikteri pošteni ženici, ki ni bila pri volji jim dati masla, Špeha, jajc, plečeta ali mesenih klobas, ker druzega niso brali, je priletela kaka gorka s šteklačo po grbi. Imenitniših med rokovnjači je bilo dvanajst, ki so pravico imeli, križem mavhe nositi; če bi se bil kak manjši predrznil, mavho na križem djati, so ga dobro opokali in mu naberačeno blago vzeli. Pa nekdanji krajnski komisar g. Janez Pajk , sedanji po¬ glavar loške okrajne, je temu počenjanju kmalu v o ko m prišel; nekaj jih je spravil k vojakom, nekaj v jetnišnico in delavnišnico, drugi so pomrli ali se dela lotili. Poglavar vseh rokovnjačev je pa bil Gregor Hrastnar, po domače Veliki Groga. Bil je visoke, čedne postave, enmalo podolzega obraza, snego-belih dolzih las in zmiraj po vojaško oblečen. Zdaj že do malega slep, je prihuljen hodil in se na dolgo palico opiral, da ga je bilo čudno gledati, Bil je razgovoren, dobrovoljin in srčen, ako je dovolj smrduhe pod kapo dobil. Drugo svoje življenje je sam tako-le popisal: «Moja mati so bili v kamniški fari doma, jaz sem nezakonsk soldašk otrok, rojen leta 1761. v Ljubljani. Okoli dvajset let star pridem k vojakom, bil sem 8 let tambor pri grenadirjih, 12 let sem še kito nosil. Moji vikši so me sprvega radi imeli. Ko sem pa neki večer v Šiški predolgo ostal, sem jo napak zastavil; ko jo pa človek v mladosti napak zastavi, mu je rada zmiraj na poti. Taka se je godila tudi meni. Drugi dan sem bil kaznovan, in potem sem začel vojakom vhajati, pa vender nisem bil nikdar dolgo časa zaprt; palic in šib sem pa brez števila dobil, toda vse -388 - je bilo zastonj. Dvakrat sem bil v batalii, in sicer pri Veroni in Basani. Potem sem bil v vojski vjet in na Francosko peljan. Leta 1812. sem šel z Napoleonom nad Ruse, pa sem na Poljskem ostal. Vsega vkup sem cesarja 29 let služil. » — Ljudje pripo¬ vedujejo, da je rokovnjaški poglavar, Veliki Groga, svoje pod¬ ložne v Udnem borštu nad Kranjem pod neko krivo jelko poročal, rekoč: fcln nomine patre, Vzem’ jo na kvatre. Ce goršo dobiš, Pa to zapustiš !» Sesti dan tega meseca (t. j. meseca marca 1855.) je v 94. letu svoje starosti na Trsteniku umrl.» Kranjski Pajk (na 224. str.). G. Janez Pajk je bil tist čas, ko so rokovnjači najbolj presedali kmetom (1845 — 1850), okrajni komisar v Kranji in je brezozirno zasledoval in pre¬ ganjal rokovnjače, za kar mu je bil narod zeld hvaležen. Verzi, katere na 199. in 200. str. govori Vranski, so vzeti iz Cegnarjevega «Pegama in Lambergerja*'. Fr. Cegnar, Pesmi, na 93. in 94. str. X. Ljudski Glas. Tako se je imenoval časopis, ki je po dvakrat na mesec izhajal v Ljubljani v letih 1882., 1883. in 1884. Namera mu je bila zabavljati narodnim «kadetom» (t. j. doktorjem, profe¬ sorjem, odvetnikom i. t. d.) ter osnovati neko srednjo obrtno- demokratsko stranko, zlasti pa njegovemu izdavatelju in pozneje tudi uredniku, upokojenemu davčnemu uradniku Ferd. Suhodob- niku, pomagati do kurulskega stola. Levstik in Suhodobnik sta bila dobra znanca; shajala sta se do malega vsak večer v krčmi, kjer mu je gostobesedni Suhodobnik razlagal svoje ideje, kako bi bilo osrečiti slovenski narod, Levstik je pa ob Suho- dobnikovih troških norce bril. 3^9 R ec el j, Pipan, Kokolj, Stoječ, Lapec, Rogal so bili sotrudniki pri « Ljudskem Glasu«, in tistemu, kdor pozna tedanje razmere, je njih prava imena Jehk <5 pogoditi. Pldvez (na 258. str.). « Verjetne priče nam trdijo, da pravo ime Bleivveisovo je slovenski Pldvez, a nemški uradniki in drugi nevedni ljudje so je izkvarili v nemški Pleivveis in Blei\veis.» Tako sem pisal v životopisu «Dr. Janez Bleiweis», ki je na¬ tisnjen v »Slovenskih Večernicah*, XXXV, 1880. Omenjam, da sem to zvedel iz ust samega dr. Bleiweisa, ki mi je nekoč po¬ jasnjeval, zakaj se on drugače piše, nego sta se pisala njegova dva brata. «Kmetslci prijatelj* (Der Bauernfreund, na 271. str.) seje imenoval časopis, ki je izhajal v Celji od 16. julija 1882. do konca leta 1885. Uredoval ga je dr. Eduard Glantschnigg, tiskal Janez Rakusch. « Obrtnik* (na 285. str.) je bil strokovnjaški list, ki je v slovenskem in nemškem jeziku hodil na dan v letih 1883., 1884. (in pozneje iznova v letih 1887. in 18S9.). Urednik mu je bil Matija Kunc, tiskala sta ga Klein in Kovač v Ljubljani. Tudi v tej pereči satiri na naše časnikarje in pesnike je Levstik k «znanim glavam* dodal nekoliko »splošnih lic*. XI. Kraljedvorski rokopis. Levstik je bogoslovec leta 1853. in 1854. kraljedvorski rokopis preložil na slovenski jezik ter ga dal na svetlo pri Janezu Leonu v Celovci 1856, 12, 54 str. V to knjižico pa je vzprejel tudi pesni »Zbor* (na 363. str. tega zvezka), «Ljubušina sodba* (na 364. str.) ali tako zvani aZelenogorski rokopis », kije bil »najden* leta 1818., in naposled «Pesen pod Višegradom* (na 368. str.), katero je Jožef Linda «našel» uže leta 1816. A kmalu po najdbi zadnjih treh pesnij se je pokazalo, da so pod- vržek in literarno sleparstvo. — Toda tudi kraljedvorski rokopis se je takoj iz početka nekaterim učenjakom zdel sumniv (tako n - pr. Dobrovskemu, Pertzu, Kopitarju), ali ko so nemški - 39 ° *<— pisatelji (Feifalik, prof. M. Budinger, Wattenbach, dr. Th. Slekel in svojim molčanjem tudi Miklošič) začeli napadati rokopis in pobijati njegovo pristnost, branili so ga dokaj srečno Cehi (prve čase Palack/ in Safarik, pozneje Josip in Ilermenegild Jireček). Posebno oster je bil boj za rokopis in soper njega pristnost proti koncu petdesetih let, vender v tem literarnem boji ni bila popolnoma pobita nobena stranka. Zatorej se je po kratkem premirji proti koncu sedemdesetih let ta znamenita znanstvena vojna vnela iznova, in zdaj med Čehi samimi: rokopis sta zlasti napadala prof. A. V. Sembera in A. Vašek, branila pa poleg drugih V. Brandl in J. Mašek. Vender je rastlo število roko- pisovih nasprotnikov, katerim so se pridružili Rusin Petrusze- icz, Rusa Makušev in Lamanskij in Hrvat Jagič, za rokopis pa se je v tej drugi vojinski dobi oglasil Sreznevskii in deloma tudi Krek, ki je Semberovo knjigo «Kdo sepsal kraljedvorsky roko¬ pis roku 1817?» ocenil v «I€resu» I. 360—363. Na kratko, a pregledno opisuje ta boj do leta 1880. knjiga «Geschichte der slavischen Literaturen von A. N. Pypin und V. D. Spasovič, Leipzig, 1884, II. 2», zlasti na straneh 27—5 1. Ravno tako Jagič, Archiv f. slav. Philologie, IX! 336 et seqq. Iznova je viharni literarni boj izzval 1 . 1886. prof. dr. T. G. Masaryk v praškem časopisu «Athenaeum». V tem znanst¬ venem časopisu in nekoliko tudi v Jagičevem «Archivu» sta prof. Masaryk in prof. J. Gebauer, katerima so se pridružili še češki učenjaki prof. dr. Jaroslav Goli, prof. dr. Jos. Kral, prof. dr. Avg. Seydler, prof. dr. O. Hostinsk^, skriptor Jos. Truhldr, prof. Jindr. Vančura, Jaroslav Vlček, dr. J. Polivka, M. Opa- trn^ in dr. v letih 1886— 1889 neovržljivo dokazala, da je kraljedvorski rokopis HanJzov podvrzek. Za to mnenje govore tehtni paleografski, jezikovni in zgodovinski razlogi, katerih niso mogli podreti prof. dr. Kalousek, prof. Ilattala, prof. Tomek, dr. J. Gregr in drugi zagovorniki kraljedvorskega rokopisa zlasti, ker so rokopisovi nasprotniki na dan spravili tudi vire, po katerih je Ilanka rokopis ponaredil. Kemična analiza, ktero je naredil prof. Belohoubek in od katere so se toliko nadejali zagovorniki pristnosti kraljedvorskega rokopisa, ni dokazala ničesa, zakaj soper tega praškega kemika se je oglasil prof. Wislicenus v Lipsiji, ki popol- — 39 1 noma pritrjuje-Gebauerju ter pravi, da se niti 35 let stara pisava kemičnim potem ne da ločiti od 200 let stare, še menj pa od pisave iz 14. veka! (Athenaeum, 1887, na 74. — 76. str. cf. Oblak, ^Ljubljanski Zvon», 1888, na 447. in 448. str.) Kdor se za¬ nima za to vprašanje, najde si ogromnega znanstvenega gra¬ diva, katero so nakopičili zgoraj navedeni češki učenjaki v časo¬ pisu « Athenaeum* (leta 1886 —1889) pod naslovom «Materialy k vedeckemu posouzenf Rkho z RZho», kakor tudi v dotičnih letnikih Jagičevega «Archiva» rokopisov! zagovorniki pa zlasti v «Osveti». Posebno pa je priporočila vredna knjiga « Poučeni o padelan/ch rukopisich Krdlovčdvorskem a Zelenohorskem. Pro širši kruhy intelligence českč napsal J. Gebauer, v Praze, 1888, 8, 78 str.». Levstikov prevod sem uvrstil v to knjigo, ker se mi zdi. da sta Kraljedvorski in Zelenogorski rokopis brez ozira na njiju pristnost že zaradi svoje literarne zgodovine zanimiva in da bode marsikdo oba rad bral že iz tega razloga. Ne smem pa zamolčati, da Levstik leta 1853., ko je prelagal rokopis, staročeškega jezika ni bil popolnoma zmožen in da je zatorej marsikatero besedo napčno poslg,venil. Pozneje (leta 1876.) je prve tri pesni (na 3 13—327. str.) iznova preložil, pri drugih pa samo tu in tam kakšno besedo popravil. Zatorej so prve tri tukaj natisnjene po Levstikovem rokopisu, vse ostale so pa vzete iz zgoraj navedene celovške knjižice. V Ljubljani, na sv. Nikolaja dan 1891. Fr. Levec. Kazalo. Z zvezdico * zaznamenovane poezije doslej še niso bile tiskane. — Vsem poprej že natisnjenim poezijam je pridejan vir, kje so izšle na dan. — - Ležeče tiskana letnica v oklepih pomeni, kedaj je dotično pesen Levstik sam priredil za natisek; letnica pod tekstom pa kaže, kedaj je pesnik dotično pesen zložil. VI. Otročje igre v pesencah. Stran Črno kravo, molžo našo. — Vrtec, 1880. ■— ( 1883 ) . 3 Voli ženem vitoroge. — Vrtec, 1880. — ( 1883 ) . 4 Najdihojca, palček naš. — Vrtec, 1880 . 5 Božič odpisuje Najdihojci. — Vrtec, 1881 . 5 Dete jezdi na koleni. — Vrtec, 1880 . 6 Vrana poje : korenjak ! — Vrtec, 1880 .7 Kadar se otrok uči držati žlico. — Vrtec, 1880. — ( 1883 ) .... 8 Ležaj, ninaj, tut ujnač. — Pravda o slovenskem šestomeru, 1878 . . 9 Pedenj - človek in laket -brada, kako sta se metala. —Vrtec, 1880. — ( 1883 ) 9 Kolina. — Vrtec, 1880. — ( 1883 ) . 10 Kadar pridejo vojaki. — Vrtec, 1880. — ( 1883 ) . ir Malo tacih mož. — Vrtec, 1880 . 12 Gosli. — Vrtec, 1880 . 13 Kadar otrok lovi luno in zvezde. — Vrtec, 1880. — ( 1883 ) .... 13 Cvilimož. — Vrtec, 1880. — ( 1883 ) . 15 Psiček laje: hov, hov, hov! — Vrtec, 1880. — ( 1883 ) . 16 Otrok sedi očetu na koleni. — Vrtec, 1880 . 18 Rimska cesta. — Vrtec, 1882. — ( 1883 ) . 19 Kako je v Korotani. — Vrtec, 1886. — ( 1886 ) . 2T VII. Različne poezije. Božična pesen..— Pesmi, 1854. — ( 7 . olct. 1876 ) . 25 Umetelnik. — Glasnik, 1858, I. —- ( 28 . sept. 1876 ) . 25 Žensko lice. — Mladika, 1868. — ( 20 . sept. 1876 ) . 3 1 *Nc boj se! . 3 2 *Grm . 33 Diguž. — Mladika 1868. — ( 1876 ) . 34 Stran Pomlad i jesen. — Vodnikov spomenik, 1859. — sept. 1S76 ) . . 35 Jež in lisica. — Vrtec, 1874. — (22. okt. 1876) . 36 Pes in mačka. — Vrtec, 1877. 38 Mačka, miš in miška. — Šolski Prijatelj, 1852, Vrtec, 1882 .... 39 Vrabec in konj. — Vrtec, 1883.42 Novemu županu. — Novice, 1864. 43 Novoletno voščilo mestnega bobnarja. 44 Živio novo leto 1^65!. 45 - Voščilo z a novo leto 1870.46 V slobo gospodi čitalničnim družabnikom.47 *V slavni god gospodu dr. Valentinu Zarniku.49 Ljubljanski Sokol. — Pavliha, 1870. 50 *Nadgrobni kamen. — (14. okt. 1876) . 5 ° *Nadgrobni nadpisi.51 Uganke. I., II.. III. — Vrtec, 1875, 1880 . 5 2 * Vremenski prerok Pogodnik. 55 • Lesnike. —Zvon, 1870. — (lO.febr. 1876) \ .61 VIII. Zabavljice in pušice. *Ob smrti slovenskih časnikov. 79 * Roman.80 * Svetemu Eliji. 82 * Slovensko slovstvo. 82 Skrilovska modrost. — Slovenski Narod, 1879. — (1879) . 86 * Hicingerjeva novoletna noč 1860 89 V spomin rajnega «Napreja». 95 * Čitalnica. Narodna pesen. 97 Žežnjalo. — Pavliha, 1870. — (1876) .103 Pavliha čitateljem. — Pavliha, 1870. — (1. okt. 1876) .104 Na kolodvoru. — Pavliha, 1870 .104 Molčimo! — Pavliha, 1870.105 O zdanjem času. — Pavliha, 1870.106 Francosko-pruska vojska. — Pavliha, 1870.107 Slovenska zloga. — Pavliha, 1870. — (1. okt. 1876) . 108 *Mrtvej žabi. Solznodolska pesen ... . no Resnica. — Pesmi, 1854.113 Tomanu 1, 2, 3. — Pesmi, 1854.113 Slovanski zlog. — Pesmi, 1854.114 En jezik. — Pesmi, 1854.. . 114 Dober svet. — Pesmi 1854 115 Pevska prostost. — Pesmi, 1854.115 Svarjenje. — Pesmi, 1854 116 Izvirnost Zorjanska. — Pesmi, 1854 (1861) .116 Slovenska kritika. — Pesmi, 1854.116 Stran * Homer Koseskega. 11 7 * Ren .1 17 ♦Prepisovalcu . i:[ 8 ♦Beraštvo. ♦Slovenski Pegaz. ♦Mlademu pesniku. Strgarju. — Slovenski Narod, 1876 . — (9. okt. 1876) . JI 9 ♦Polemiku (1878) . 120 ♦Zgodovina iz Kopra (1881) . 120 ♦Domišljavemu prvaku . . 120 * w Ecp7j au x6<; . * • ■ 121 Zbornica dr. Tomanu. — Pavliha, 1870 . 121 ♦Bona opera. 121 ♦Gnus. 122 ♦Kdo je srečen.. 122 ♦Terusu. 122 Slovenska ostuda. — Pavliha, 1870 . — (1. okt. 1876) . 123 ♦Slovenci. I2 3 ♦Uk — (19. sept. 1876) .* 2 4 IX. Ježa na Parnas. Ježa na Parnas. — Pesmi, 1854 I2 7 ♦List iz Olomuca. 2 5° X. Ljudski Glas. ♦Ljudski Glas (1884) . 2 5 7 XI. Kraljedvorski rokopis. Kraljedvorski rokopis. 313 Tolmač.37 1 Tiskovni popraviti: Na 46 . str. v zadnji vrsti od spodaj beri slovenski namesto slevenski » 152 . » » 12 . vrsti od zgoraj beri povzdignejo namesto povzdigneje » 166 . » » 8 . » » spodaj » blagost namesto blagsot. Založila Ig. pl. Kleinmayr k M Bamberg STRITAR JOS., ZBRANI SPISI. 6 zvezkov v 8" mehko vezanih stane 15 gold., v platno vezanih 18 gold. 60 kr., v francoski vezbi 20 gold. 70 kr. GREGORČIČ S., POEZIJE. 8°, 160 stranij. Druga , pomnožena izdava. Elegantno vezana knjižica se zlatim obrezkom stane 2 gold., nevezana 1 gold. 20 kr. FUNTEK A., GODEC. 8°, 100 stranij. Po ljudski pravljici o Vrbskem jezeru spisana. Cena 1 gold. 20 kr., elegantno vezana knjižica stane 1 gold. 80 kr. FUNTEK A., ZLATOROG. 8°, 95 stranij. Po Baumbachovem izvirniku z dovoljenjem pisate¬ ljevim in založnikovim poslovenjena planinska pravljica iz gorenjskih planin. Cena vkusno vezani knjižici 2 gold. AŠKERC ANTON, BALADE IN ROMANCE. 8°, 155 stranij. Cena broširani knjigi 1 gold. 30 kr., v izvirne platnice elegantno vezani 2 gold. SCHEINIGG J., NARODNE PESNI KOROŠKIH SLOVENCEV. 8°, 462 stranij. Cena mehko vezani knjigi 1 gold. 70 kr., elegantno vezana stane 2 gold. 45 kr. BEDENEK JAKOB, OD PLUGA DO KRONE. Obširni zgodovinski roman, zajčt iz kranjske po- vestnice. Mehko vezan stane 1 gold. 50 kr., v platno vezan 2 gold. COBISS 00000375456