^>VA >&£/£ s m ': llf jHMJR * ^-J< »Mpr VE@, Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat Ljubljana, 13. aprila 1990 številka 16, letnik 49, cena 6 dinarjev (Ne) računajte na nas S sedanjimi volitvami v parlament Republike vrsto družbenih in ekonomskih vprašanj, ki zade-Slovenije se je politična geografija Slovenije in vajo današnjo in jutrišnjo podobo Slovenije. Nekaj Jugoslavije spremenila. Ne glede na to, da še ni presenečenj volilni rezultati vendarle kažejo, saj bi dokončnih izidov volitev, ostaja dejstvo, da imamo pričakovali, glede na udarne nastope zlasti prva-prvič v povojni zgodovini izvoljene poslance na kov Socialnodemokratske stranke, ki nekako silijo svobodnih in demokratičnih volitvah in na način v ospredje tudi v Demosu, da bo ta stranka dobila »igre«, ki velja za Zahodne demokracije. Obilica večjo podporo slovenskih volilcev. Pa ni bilo tako, strank, ki se je tokrat potegovala za naklonjenost kajti po moči se je na prvo mesto prebila stranka državljanove Republike Slovenije in za pravico, da družbene prenove, sledijo liberalci, tem pa naj-jih zastopajo v parlamentu in po njihovi bolj ali močnejša stranka v koaliciji Demosa Slovenski manj neizraziti strankarski platformi vodijo sloven- krščanski demokrati. Razmerje sil v parlamentu bo sko državo v prihodnje, kajpak ni »posnetek« volil- zategadelj nestalno, opozicija pa po podatkih z vo-nih akterjev z Zahoda, ampak bolj ali manj speci- litev, ki so na voljo, močna, fična podoba slovenskih političnih hotenj, ki jo je Ne glede na to, da smo bili v predvolilni^ bitki spodbudila slovenska politična pomlad. med strankami in njihovimi prvaki priče tudi stevil- Za volitve, ki so za nami, je značilno še, da so nim nekorektnostim in packarijam, pa vendarle zanemarjale - mislimo na protagoniste v volilni lahko mimo zapišemo, da je predvolilni boj v glav-bitki - tako imenovane delavske probleme, saj se nem tekel na dostojni, kulturni in civilizacijški ravni, je bolj ali manj vse lomilo na statusu Republike brez izgredov, kar bi bržkone kdo želel, če pri tem v Jugoslaviji, kar je lahko poceni demagogija seveda odmislimo tvegane nastope Veljka Kadije-v-predvolilni kampanji, saj bo vsakršno mehko ali vica, sekretarja za narodno obrambo Jugoslavije, trdo odločanje o poti za dejansko suverenost Slo- ter njegovega aparata. venije težko in tvegano dejanje, ki mu niso naklo- Nekako v zatišju, a prav nič mirno, je v tem času njgnj niti na Zahodu. minil tudi prvi kongres Svobodnih sindikatov Slo- Da bo oblikovala vlado koalicija Demos, kajpak venije. Na njem se niso ubadali z delitvijo ministr-na osnovi parlamentarne večine, danes, čeprav skih sedežev, pač pa s pravimi problemi stoven-volitve še niso končane, ni treba posebej poudar- skega delavstva, zlati z njihovimi gmotnimi m soci-jati. Bržkone glede na predvolilne prepire in neka- alnimi stiskami, ter oblikovali svoj odnos, odnos tera dejanska razhajanja med ZKS - stranko de- Svobodnih sindikatov Slovenije do sedanje in ju-mokratične prenove, ZSMS - liberalno stranko in trišnje podobe Slovenije. Gre za takšne program-socialisti na eni strani in Demosom na drugi ni ske in akcijske cilje sindikatov, mimo katerih no-mogoče pričakovati, da bi v Sloveniji zmogli obli- bena, ne zmagovita in ne poražena stranka ozi-kovati nekakšno vlado narodne rešitve. Če ne bo roma koalicija ne bo mogla. Z bianco podporo ne tako - vendar kaže, da res ne bo - potlej se lahko more računati nobena stranka in ne kohcija. Vsi pa pripravimo na prihodnje kaj pogoste vladne krize, bodo morali računati na to, kar svobodni sindikati saj je koalicija strank, združenih v Demosu, dokaj zahtevajo in hočejo! _ ■ u rahla tvorba, z neenotno profiliranim pogledom na Marjan Horvat Miha Ravnik, predsednik sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Delo in delavci morajo biti zavarovani - to si bomo izborili zlepa ali zgrda ________________________________________stran Čakamo na skupščino Drhal pa veselo krade naprej stran Jože Stegne, zadnji sindikalni delegat v DPZ Ne bomo čakali na stranke stran Samovolja direktorja Stanovanjskega podjetja Ljubljana Kdo bo stopil na prste Mitju Kuharju stran 9 Komentiramo: Volitve, Slovenci in Jugoslavija Odmevi stran 8 Ptuj ima spet žrtveno jagnje na oltarju neumnosti stran /ŽOX FK 5 33 X ALFA RONEO 3 3 Nuova + J milijonov din 35.0qfep»0 din I. ŽREBANJE IS. t. KONČNO ŽREBANJE 13. 5. OO Kompasov »liberalni« korak Ne le med nastopi za govorniškimi odri, tudi med pogovori po številnih kuloarjih Cankarjevega doma je bilo na 1. kongresu Svobodnih sindikatov Slovenije večkrat slišati, da so diredktorji marsikje vzeli v svoje roke vse škarje in vsa platna, torej tudi tista, ki jih je že od nekdaj imel organizirani delavec. Tako je na primer v ljubljanskem Kompasu Turizmu tik pred začetkom kongresa zakrožila tale okrožnica: "Skladno s sklepom kolegija direktorjev se sindikalna članarina za vse delavce podjetja Kompas Turizem s 1. marcem preneha obračunavati." Kaj naj bi to pomenilo? Najmanj to, da so delavci Kompasa Turizma po vsiljenem sklepu -od zgoraj« ostali zunaj svoje stanovske organizacije in tako seveda tudi brez marsikatere pravice ki jim pripada , in varstva, ki bi ga bili deležni, če bi ga potrebovali. Zato je izvršni odbor sindikalne organizacije Kompas Turizma takoj po prejemu tega obvestila ustrezno ukrepal: na seji je takšno dejanje zavrnil, saj je menil, da takšno odločitev lahko sprejemajo samo člani sindikata, ne pa kdo drug v njegovem imenu. Vendar so naleteli na gluha ušesa, ker je bil izplačilni dan že naslednjega dne. Zakaj neki se je direktor Kompasa Turizma odločil za tak -liberalen korak brez primere?« Po direktorjevih besedah zato, ker naj bi bila zveza sindikatov -avtomatičnega« članstva razpuščena, svobodnih pa tedaj še ni bilo. Ko pa bodo, naj se zainteresirani s pristopnimi izjavami le včlanjujejo vanje. In njihovo članarino bodo seveda takoj začeli odvajati na pravi naslov. Gre samo za sprenevedanje ali je za tem v resnici še kaj drugega? To vedo le vodilni in vodstveni delavci Kompasa Turizma, ki so se pač tako odločili. Eno je pa gotovo: česa takega si ne bi privoščili niti na Zahodu, kamor Kompas tako rad vabi naše ljudi. Dostikrat tudi z geslom: izjemna priložnost za sindikalne izlete... D. K. Številka 12___________Ljubljana, petek 6. aprila 1990 573. Na podlagi 271. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list SRS, št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87, 18/88) ter na podlagi prvega odstavka 15. člena zakona o zajamčenem osebnem dohodku in izplačevanju osebnih dohodkov v Organizacijah združenega dela, ki poslujejo z izgubo (Uradni list SRS, št. 7/82, 15/84, 46/86, 42/87 in 8/90) je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije na 226. seji dne 5. aprila 1990 sprejel ODLOK o določitvi najnižjega zneska, ki zagotavlja materialno In socialno varnost delavcev I Najnižji znesek, ki zagotavlja materialno in socialno varnost delavca znaša 1.870,00 din. II Znesek se uporablja pri izplačilih osebnih dohod- ' kov za čas od 1. marca 1990 dalje. St. 113-01/90-1/1-8 Ljubljana, dne 5. aprila 1990. Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije Predsednik Dušan Šinigoj 1. r. Helsinška komisija se s Kosova vrača nezadovoljna Člani helsinške komisije ameriškega kongresa so ob koncu obiska v Jugoslaviji pripravili tiskovno konferenco, na kateri so seznanili novinarje s sadovi njihove poti po Jugoslaviji. Zelo pohvalno so se izrazili o prvih svobodnih povojnih volitvah v Sloveniji in o pogovoru s predsednikom zvezne vlade Antejem Markovičem. Predvsem slednji je dobil mnogo pohval za uspehe v boju proti inflaciji. Komisija pa nikakor ni mogla skriti nezadovoljstva in tudi razočaranja nad pogovori z vodilnimi ljudmi v Srbiji in na Kosovu. Tako Rahman Morina kot Slobodan Miloševič sta Albance na Kosovu opisovala kot separatiste, agresorje, tihotapce mamil in teroriste. Nikakor pa nista hotela sprejeti predloga, da bi začela pogovor s predstavniki kosovske alternative o izboljšanju položaja v tej pokrajini. Razočarani so tudi zaradi tega, ker še vedno niso izpustili Azema Vllasija in drugih političnih zapornikov, in da se je njihovo število v zadnjih dneh še povečalo. Zato ne preseneča ugotovitev komisije, da so človekove pravice na Kosovu zelo ogrožene. Vendar pa tudi oni priznavajo, da je nacionalno vprašanje v Jugoslaviji zelo kompleksna zadeva in da bo njegovo reševanje trajalo še dolgo časa. R. P. Najnižji osebni dohodek delavcev pri obrtnikih (po določilih kolektivne pogodbe marca 1990) Izvršni svet republike Slovenije je 5. aprila določil, da znaša najnižji znesek, ki zagotavlja materialno in socialno varnost delavcev, tako imenovani zajamčeni osebni dohodek od 1. marca 1990 1.870,00 dinarjev. Zato so po 51. členu kolektivne pogodbe od 1. maja 1990 naprej najnižji osebni dohodki delavcev, zaposlenih pri samostojnih obrtnikih: Skupina Od 1. : L. do 28. 2. od 1. 3. naprej 140% 145 % 140 % 145 % I. - 100 2.240,00 2.320,00 2.618,00 2.711,50 din II. - 110 2.464,00 2.552,00 2.879,80 2.982,70 din III. - 130 2.912,00 3.016,00 3.403,40 3.525,00 din IV. - 170 3.808,00 3.944,00 4.450,60 4.609,60 din V. -200 4.480,00 4.640,00 5.236,00 5.423,00 din VI. - 230 5.152,00 5.336,00 6.021,40 6.236,50 din VIL -270 6.048,00 6.264,00 7.068,00 7.321,10 din To so najnižji zneski osebnih dohodkov glede na plačilno skupino, kar mora biti določeno s pogodbo o delovnem razmerju, ki pripadajo delavcem pri obrtnikih, pri doseganju normalnih poslovnih rezultatov obratovalnice za poln delovni čas in pri doseganju normalnega delovnega uspeha. Cene obroka med delom za marec 1990 Po modelu za računanje iz strokovnih podlag (Knjižnica sindikati št. 58/83) je veljal nominirani obrok med delom, po povprečnih cenah marca letos v Sloveniji: Vrsta obroka glede Cena v din, vključno z režijo za pripravo na težavnost dela materialni stroški 60% 80% 100% I. lahko (2100KJ) na dan 8.74 13.99 15.74 17.49 II. srednje (3140KJ) 10.50 16.79 18.89 20.99 III. težko (3780KJ) 12.57 20.12 22.63 25.14 IV. zelo težko (4620KJ) 14.31 22.89 25.75 28.61 I. na mesec ,192.38 307.80 346.28 384.75 II. 230.89 369.43 415.61 461.79 III. 276.59 442.55 497.87 553.18 IV. 314.73 503.57 566.52 629.46 V skladu s sindikalno listo je bil marčevski regres za prehrano 711,60 din. Primerjava kaže, da je regres zadoščal za ekonomsko ceno normiranega obroka za vse vrste obrokov, tudi ko se hrana pripravlja s 100'X. režijskim pribitkom. Strokovna služba Kdor dmgemu jamo koplje^. Odkar je Srbija enotna država, smo se nekako že kar navadili, da od tam dobivamo iz dneva v dan »zanimivejše« vesti. Eno zadnjih takšnih nam je Tanjug posredoval v sredo, v redigiranem prevodu pa se glasi takole: Izvršni svet skupščine socialistične republike Srbije je danes zahteval od zvezne vlade, naj iz proračuna federacije zagotovi denar za vnovično zaposlitev in zagotovitev drugih pravic delavcem, ki bodo letos kot tako imenovani tehnološki presežek ostali brez dela. Po napovedih naj bi bilo zaradi prestrukturiranja gospodarstva v Srbiji ob delo 26.000 do 28.000 delavcev; za tof da bi jim zagotovili novo zaposlitev, pa bodo potrebovali 2 milijardi in 447 milijonov dinarjev. Na podlagi programa socialne politike naj bi republika iz svojih sredstev zagotovila okrog 295 milijonov dinarjev, podjetja, ki imajo presežek delovne sile, pa dobrih 90 milijonov; torej skupno 385 milijonov dinarjev. To pa dejansko pomeni, da je treba za vnovično zaposlitev delavcev, ki so izgubili delo, zbrati še skoraj 2 milijardi in 62 milijonov dinarjev. Škoda, da je vest »malce« pomanjkljiva za nas Slovence, ki že lep čas priznavamo, da imamo na cesti 30.000 ljudi, utegnemo pa jih imeti še skoraj enkrat toliko. Ne pove namreč, kako v Srbiji vnovčujejo zbrani denar iz toliko opevanega posojila za razcvet svojega nacionalnega gospodarstva, zakaj imajo skoraj tretjino delovnih organizacij v temno rdečih številkah, koliko so zapravili za najrazličnejše »mitinge resnice« in podobna brezplodna (politična) dejanja, med katerega se najbrž da uvrstiti tudi blokado slovenskega gospodarstva. Srbski izvršni svet zdaj torej piha na dušo zvezne vlade in prosi vse Jugoslovane za dodatno »miloščino«. Kot da ni poznal stare modrosti: »sve se vrača, sve se plača«, ali po slovensko: »kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«. Zal vanjo »padajo« delavci... D. K. Vojska zna tudi zabavati Še tako bistremu in podučenemu razčlenjevalcu tega, kar se kuha pod šapkami, ne morejo biti jasna vsa ozadja in nameni armadnih veleumov. Osnovni cilj je kajpak jasen - čimveč moči, vpliva in denarja še naprej. Toda kdo bi dojel vsa vijuganja na tej poti? Kdo lahko odkrije vsa gnila jajca, ki jih olivno-siva koklja podtika v že tako zmešan krog? Vrsta njenih provokacij je res prozorna, recimo lovski pogon na slovenskih mejah. Logika pa odpove, ko se zamisliš nad odnosom armade do slovenskega gospodarstva, ki jo vendar tako obilno krmi. Tudi v zadnjem prispevku k obči blaznosti, v ovadbi Jožeta Pučnika, težko prideš do jasnega namena. Če zdaj borce za glasove volilcev poenostavljeno razdelimo v dva tabora, je namreč obema dala več kot dovolj propagandnega gradiva. Pučnikovi pripadniki bi lahko zagnali halo, češ, stopimo v bran našega, slovenskega človeka. Izvolimo ga, če zaradi drugega ne že zato, da ga obvarujemo pred vojaškim terorjem-Spomnimo se četverice... Kučanovci lahko seveda zgodbo obrnejo - ali vidite, kaj vas čaka?! Zmeda, stalno pričkanje z armado ali celo kaj hujšega-Mi pa zagotavljamo miren, stabilen... Vojska je na igrišče vrgla žogo in le od obeh moštev je odvisno, kako se bosta znali z njo poigrati. Kaže, da je bil na štartu bolj spreten Kučan, saj že dva dni poigrava le njegova ekipa. No, to bo pač stvar predvolilne spretnosti. Še vedno pa ostane vprašanje, kaj ima od tega armada. Za koga pravzaprav navija, ali so morda to le ogrevalne vaje za Hrvate, ali se jim je res odtrgalo... Sicer pa, če bi vsi poznali odgovor na to, bi bile tudi volitve že vnaprej odločene in vse skupaj bi bilo dolgočasno. Naj torej sklenemo, da nas hoče vojska zabavati? Ciril Brajer Spoštovani Ciril Zlobec, Matjaž Kmecl, Ivan Oman, Dušan Plut, člani pretlseilstva Republike Slovenije V trenutku, ko so vam volilci naše republike na svobodnih in demokratičnih volitvah naklonili svoje zaupanje in vas izvolili za člane predsedstva Republike Slovenije, vam iz vsega srca v svojem imenu in v imenu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije najiskreneje čestitava. Zavedamo se, da bo vaše delo v tem organu naše slovenske države izredno odgovorno, občutljivo in tudi težko. Prepričani pa smo, da boste s svojo modrostjo, znanjem in prizadevanjem to naporno, pa vendar častno dolžnost opravili v splošno zadovoljstvo najširšega kroga volilcev, ki so vam zaupali in vidijo v vas upanje in zagotovilo za blaginjo naše domovine. Pričakujemo, in pri tem vas bomo tudi podpirali, da boste na tej častni dolžnosti z znano poštenostjo, odkritostjo in prizadevnostjo prebrodili vse težave. V teh težkih političnih in gospodarskih razmerah so se naši volilci zagotovo premišljeno odločili za najboljše može, v katere verujejo in jim zaupajo. Prepričani smo, da je bila vaša izvolitev v tem smislu podprta, zato vam bomo pri opravljanju vaše naporne dolžnosti v prihodnje po svojih močeh pomagali, v interesu vseh ljudi, ki živijo in delajo v Republiki Sloveniji. Z izrazi globokega spoštovanja vas iskreno pozdravljamo in vam hkrati želimo vse najboljše Predsednik: Miha Ravnik Sekretar: Rajko Lesjak —Delavska enotnost— List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1957, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. • Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • Začasni poslovodni organ in glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956 • Odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311- 956 • Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev), Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311- 956, h.c. 310-033 • Naročnina 321-255 • Posamezna številka Delavske enotnosti 6 dinarjev • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plčana v gotovini • Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2 • Žiro račun: 50101-603-46834 • Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik Miha Ravnik, predsednik sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Delo in delavci morajo biti zavarovani - to si bomo izborili zlepa ali zgrda Delavska enotnost: - Prvi kongres Svobodnih sindikatov Slovenije je naložil vsem vodstvom sindikatov zahtevne naloge. Programske listine so bile sprejete brez bistvenih dopolnil, sprejeti so tudi posebni sklepi kongresa, aktualni za današnji trenutek. Katere so prve poteze, ki se jih boste lotili? Miha Ravnik: »Na kongresu smo sprejeli vrsto obveznosti (program, temeljne naloge, posebne sklepe in resolucije), ki zavezujejo vsa vodstva, da se lotijo udejanjanja takoj. Časa za široke razprave več ni, besedovanja je bilo dovolj. Odslej štejejo le dejanja. Najprej moramo uveljaviti sklep, to delo že teče, da sindikati dejavnosti in druge oblike organiziranja ponudijo vsem dosedanjim članom ZSS in drugim zaposlenim pristopne izjave za prostovoljno vključitev v sindikat dejavnosti in s tem v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Kot sem rekel, akcija na terenu že teče, zanimanje pa je takšno, da naše strokovne službe komaj sproti dostavljajo za to potrebno dokumentacijo. Druga naloga, ki smo se je tudi že lotili, je dokončno oblikovanje kolektivnih pogodb. V kongresni resoluciji o kolektivnih pogodbah so sprejeta jasna izhodišča za to delo in opredelitve, o čemer se ni mogoče pogajati. Jasno je tudi, kaj zahtevamo od partnerjev. Danes imamo že sprejeto delovnopravno zakonodajo, oblikovan je predlog generalne kolektivne pogodbe, teče tudi konkretno delo pri oblikovanju kolektivnih po- godb po dejavnostih. Pripravljamo se tako, da bomo podpisali splošno kolektivno pogodbo za zaposlene v gospodarstvu z Gospodarsko zbornico Slovenije, za zaposlene v organizacijah s področja družbenih dejavnosti pa z izvršnim svetom skupščine Slovenije. V sindikatih smo svoje o kolektivni pogodbi in o vsem, kar je povezano z njo, povedali pred kongresom in na njem, zdaj pa se je treba dogovoriti z drugimi partnerji, zlasti o kvantifikacijah za posamezne pravice. Pogodbe morajo biti podpisane v predvidenem zakonskem roku, saj sta od njih in od njihovega uveljavljanja usodno odvisna položaj in varstvo delavca. Vem, da bo marsikje težko usklajevati interese med delom in kapitalom, tu in tam se bomo srečevali tudi s povsem nasprotujočimi si interesi, vendar od načela za pošteno delo, za poštene plače, ne odstopamo. To velja tudi za vse druge cilje, ki spadajo v varstvo pravic delavcev. Vse varovalke za zaščito dela in delavcev morajo biti v kolektivnih pogodbah. To si bomo izborili zlepa ali zgrda. Tretja naloga pa je povezana z realizacijo tistih nalog, ki so zapisane na drugi strani članske izkaznice. Gre za ureditev varstva pravic iz kolektivne pogodbe, za brezplačno pravno pomoč in varstvo članov, za organiziranje oblik dodatnega izobraževanja in usposabljanja, za organiziranje posredovalnic dela, sindikalnih hranilnic in posojilnic, za oblikovanje solidarnostnih skladov za članstvo, stavkovnega sklada, različnih oblik sindikalnega turizma in oga-niziranja ugodne nabave v trgovinah in sindikalnih zadrugah za članstvo. Na terenu so marsikje že daleč na nekaterih področjih. Združiti je treba moči, izmenjati izkušnje in interese med seboj v organizaciji in z drugimi ter narediti vse, da te oblike pomoči delavcem čim-prej zaživijo.« Delavska enotnost: - Na kongresu so bile opazne razlike med predstavniki nekaterih sindikatov dejavnosti iz družbenih dejavnosti in drugimi glede statutarnih določb. Že dan po kongresu ste imeli pogovor s sekretarji ROS. Kaj ste se dogovorili? Miha Ravnik: »Poenotiti moramo stališča do vseh nalog, ki so pred nami. Dogovorili smo se, kako čimprej učinkovito izpeljati akcijo podpisovanja pristopnih izjav v sindikate dejavnosti. Ti so po statutarnih določbah nosilci dela in akcij, vsi pa se moramo organizirati tako, da bomo skupno kos vsem nalogam, ki so pred nami. Na kongresu, čeprav so bili zastopani dokaj različni interesi in pogledi iz nekaterih sindikatov dejavnosti, smo vendarle uskladili mnenja o glavnih vprašanjih, tako da lahko delo mirno steče. Na sindikalni konferenci bomo dorekli tudi vse v zvezi s statutom. Sicer pa se moramo navaditi na različne interese in poglede, pa tudi na to, da sindikalni sestanki, konfe- rence in kongresi ne bodo več potekali po starem, torej tako, da bi bilo vse sprejeto z aklamacijami. Živimo v času sindikalnega pluralizma in demokratizacije odnosov v družbi nasploh, kar se nujno izraža tudi v Svobodnih sindikatih Slovenije.« Delavska enotnost: - Strankarski parlament je dejstvo. Prav tako so dejstvo tudi sindikati, ki niso vključeni v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Miha Ravnik: »Da, to so dejstva, na katera smo v sindikatih že prej računali. Tako smo bili pravzaprav mi z zahtevami po spremembi ustave pobudniki tega procesa. Na kongresu smo rekli, da v tej stvarnosti smo in želimo biti - vendar ne tako, da se kaj dogaja mimo ali zunaj nas, temveč kot politični subjekt s svojo fiziognomijo in identiteto, nevezani na katero koli politično stranko in interes - s sindikalnim članstvom, s programom in konkretnim delom. Za nas je vsebinsko sodelovanje z vsemi in vsako posamezno stranko in družbeno skupino mogoče, ne glede na njeno politično usmerjenost, če najdemo skupno osnovo pri udejanjanju programskih zahtev in ciljev našega članstva. Pripravljeni pa bomo morali biti pogovarjati se pravzaprav na dveh frontah: ena so organi oblasti in vsi nosilci odločanja v družbi, druga pa so stranke, vendar nikjer in z nikomur na račun naše nadstrankarske usmeritve. O sodelovanju z drugimi sindikalnimi organizacijami smo sprejeli posebno kongresno izjavo. Smo za sodelovanje, ki pa ne sme ogroziti samostojnosti in neodvisnosti organizacij sindikata, krepi pa naj posamično in skupno učinkovitost pri konkretnih akcijah. Stičnih točk za sodelovanje je lahko mnogo, vendar pa se z nikomer ne mislimo pogovarjati, če bi morebiti hotel zaradi takšnih ali drugačnih strateških in taktičnih ciljev ali nenačelnih povezav okrniti interese našega članstva.« Marjan Horvat Jože Stegne: Zadnji sindikalni bojevnik v DRZ skupščine Slovenije Ne bomo čakali na stranke Jože Stegne je v minulem 4-letnem obdobju usklajeval delo in nastopanje petnajstih sindikalnih delegatov v družbenopolitičnem zboru (DPZ) republiške skupščine. V pogovoru za Delavsko enotnost je ocenil, da so zadnji sindikalni delegati v tem zboru opravili pomembno delo in tudi orisal možnosti za nastopanje sindikatov v skupščini in političnem življenju po volitvah. Delavska enotnost:-Mandat v DPZ ste dobili leta 1986. V štirih letih so se bistveno spremenili položaj sindikata in verjetno tudi način in uspešnost vašega dela. Jože Stegne: »Prav imate. Vse družbenopolitične organizacije so se morale po ustavi, zakonih in političnih listinah že pred sejami družbenopolitičnega zbora usklajevati v frontni SZDL. Tudi najožje vodstvo skupščine je sprva hotelo čimbolj enotna stališča vseh delegatov v DPZ. Slišali smo, da bi v nasprotnem primeru vznemirjali nosilce politike. Takšen občutek pa smo dobili ob poročilih izvršnega sveta, ob majskih analizah gospodarjenja in tudi ob programih Mikuličeve in Markovičeve vlade. Takšnemu usklajevanju oziroma enotenju smo se upirali' od vsega začetka. Imeli smo namreč svoje poglede in svoja stališča, s pristajanjem na enotenje v SZDL pa smo prevzeli tudi del odgovornosti za skupščinske sklepe in stališča, ki niso upoštevala sindikalne politike. Do temeljitega preobrata v DPZ je prišlo leta 1988, ko je ta zbor postal pluralističen. Takšen preobrat je povzročila zlasti ZSMS, ki je prva skočila iz usklajevalnih okvirov SZDL. Kljub temu, da so to od nas naprej zahtevali, pa niti ZSMS niti sindikati nismo več pristajali na usklajevanje v SZDL. Spoznali smo namreč, da z našimi stališči v SZDL ne moremo prodreti, preprosto zato ne, ker je ta oblikovala svoja in z njimi nastopala v DPZ in skupščini Slovenije. Začeli smo se izogibati tudi sejam drugih organov SZDL in si tako ustvarili avtonomen položaj za nastopanje v skupščini.« Delavska enotnost:—Sindi-lana delegacija je bila sestavljena po merilih za delegatske volitve, kar pomeni, da je morala imeti pravo sestavo. Ste imeli zaradi tega veliko težav? Jože Stegne: »Levji delež našega dela je opravilo pet oziroma šest delegatov. Drugi se na sejah praviloma niso oglašali ali nanje sploh niso prišli. Nekaj neprofesionalnih delegatov ni imelo dovolj časa za opravljanje delegatskih na- Svobodni Sindikati W Slovenije log v DPZ. V skupščinskih delovnih telesih nismo imeli dovolj sindikalnih profesionalcev in smo zato na seje pošiljali tudi strokovne delavce iz naše delovne skupnosti.« Delavska enotnost:—V javnost so prišle posamične kritične ocene, češ da ste sindikalisti ovirali sprejem nekaterih naprednih odločitev. Jože Stegne: »Sindikalna delegacija ni nikoli razpravljala in glasovala na podlagi obveznih sindikalnih stališč. Vsak delegat, je bil samostojen tako pri nastopanju kot tudi pri oblikovanju in sprejemanju odločitev. Nekaj delegatov ni bilo dovolj vpetih v delo slovenskih sindikatov in ni poznalo vseh razsežnosti politike Zveze sindikatov Slovenije. Kritična ocena na naš račun pa izvira iz dogajanj v vsem DPZ. Ta zbor je bil, ne samo zaradi nas, na vsaki seji na robu sklepčnosti in včasih so lahko trije navzoči ali odsotni sindikalni delegati onemogočili sprejem zakona ali drugega akta. Moram vam povedati, da smo sindikalni delegati različno glasovali o predlogu za ustanovitev razvojnega sklada pa tudi o poročilu skupščinske komisije, ki je raziskovala proces Janša-Boršt-ner-Tasič-Zavrl. Delavska enotnost: — Tri mandate od leta 1974 do 1986 so bili sindikalisti anonimni v DPZ. V tem mandatu pa ste dobili nekaj točk, tako v tem zboru kot v vsej skupščini. Jože Stegne: »V našem zboru smo delegati sindikatov prevladovali z vprašanjem urejanja družbenih dejavnosti, takrat so iz naših stališč nastali tudi skupščinski sklepi. Velik vpliv smo imeli na delovno zakonodajo in spreminjanje stanovanjskih predpisov. Pripravili smo besedilo ustavnih dopolnil o sindikatu in o nekaterih spremembah družbenoekonomskih odnosov. Naše predloge smo predhodno uveljavili v skupščinskih telesih, kjer je prišlo do. strokovnega usklajevanja, medtem ko so v DPZ prevečkrat negativno politizirali o naših predlogih in stališčih.« Delavska enotnost:—Sindikatu so vseskozi očitali, da je bolj kot z bazo povezan z izvršnim svetom. V tem mandatu tega očitka ne zaslužijo niti delegati niti vodstvo RS ZSS. Jože Stegne: Imate prav. Vodstvo sindikata ni izgubljalo čas za posedanje z izvršnim svetom in njegovimi organi. Vsako usklajevanje zunaj skupščine bi nam zvezalo roke za samostojnost in ustvarjalnost pri oblikovanju zakonov in politike, ki zadeva položaj zaposlenih. Z izvrš- nim svetom smo imeli največje konflikte, ko smo zahtevali razbremenitev gospodarstva (leta 1988) in pri vztrajnih predlogih za povečevanje višine najnižjih osebnih dohodkov. Pri teh smo vsaj deloma uspevali, pri razbremenjevanju gospodarstva pa je izvršni svet šele letos v svojem imenu predlagal in uveljavil dve leti stare predloge RS ZSS. Očitke, da zaviramo sprejemanje naprednih skupščinskih odločitev smo verjetno dobivali tudi zato, ker smo se ne glede na večinsko razpoloženje v skupščini vedno postavljali kot zagovorniki urejanja in izboljševanja položaja delavcev. Vztrajali smo pri naši opredelitvi, da morajo vse politične organizacije oziroma stranke oditi iz podjetij. Bili smo proti ekološkemu davku na elektriko, zahtevali smo izboljšanje položaja delavcev v družbenih dejavnostih. Bili smo osamljeni, ko smo opozarjali na slabšanje položaja delavcev ob sprejemanju zakona o podjetjih. Pri vseh teh predlogih in nasprotovanjih so nam pogosto očitali, da delujemo kvazi zaščitno in da varujemo nede-lavce.« Delavska enotnost: - Ali je v primerih, ki jih navajate, šlo bolj za nerazumevanje ali za odkrito nasprotovanje sindikalnim zahtevam? Jože Stegne: »Bilo je oboje. Naš položaj pa se je izboljšal, potem ko so se začele priprave na skupščinske volitve. Ne samo vlada, tudi stare in nove stranke so spremenile odnos do naših predlogov in zahtev. To velja za ZKS - SDP, ZSMS Nadaljevanje na naslednji strani Nadaljevanje s prejšnje strani - liberalo stranko, zelene in še koga. Mogoče so tako popravljale vtis, ki je nastal zaradi odsotnosti delavsko-sindika-listične politike v njihovih programih. Moram pa tudi dodati, da so nam tudi oni očitali, da v zadnjem trenutku iščemo pozitivne točke za uspeh na našem sindikalnem kongresu.« Delavska enotnost:-Iz vaših odgovorov vidimo, da ste še kar zadovoljni z opravljenim delom. Katere izkušnje in metode dela bi morali prenesti v novo skupščino, v kateri sindikat ne bo imel več svojih delegatov. Jože Stegne: »Moram povedati, da je bil položaj sindikatov v skupščini po sprejemu ustavnih dopolnil nejasen in tudi skupščinski poslovnik ni rešil tega vprašanja Skupaj pa smo ugotovili, da je bila naša navzočnost v DPZ izjemno pomembna in koristna za članstvo. Naš vpliv na skupščinske odločitve brez delegatov v DPZ bi bil bistveno manjši. V skupščini smo namreč spoznali, in to ni naključje, da imajo največji vpliv na delegate v zboru združenega dela tisti, ki nasprotujejo sindikalni politiki. Tudi za zbor občin smo ugotovili, da ga politično obvladujejo poslovodni sestavi in lokalne oblastne strukture. Nova ustava nam daje možnosti, da v skupščini postavljamo zahteve, predloge in tudi predlagamo zakone, ki zadevajo socialnoekonomski položaj delavcev. Te načelne možnosti bo treba utemeljiti in razviti v skupščinskih po- slovnikih. Glede na izkušnje s tem je težko reči, da bomo lahko vplivali na novoizvoljene delegate zbora združenega dela. Zato bomo morali svoje zahteve in predloge s pomočjo stroke in znanosti uveljavljati zlasti v skupščinskih telesih in to nam poslovnik parlamenta mora omogočiti.« Delavska enotnost: - Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je nadstranskarska organizacija. Vsi sindikati v svetu pa se bolj ali manj povezujejo s strankami. Boste vi izjema? Jože Stegne: »Zaradi programov strank, o katerih sem že govoril, se danes ne moremo vezati na nobeno. Vodstvom strank, ki bodo v parlamentu dobila večino, bomo morali čimprej predstaviti našo politiko in poglede na parlament ter načine našega delovanja v njem. Poznamo številne kandidate za poslance; nekateri so tudi člani sindikata in imajo odnos do -sindikalnega gibanja. Poskušali se bomo povezati s tistimi, ki bodo zainteresirani za medsebojno sodelovanje. Na kandidatnih listah skorajda ni sindikalnih funkcionarjev, niti jih nismo kandidirali. Zato ne moremo pričakovati, da bomo sindikalisti dobili pomembne funkcije oziroma položaje ne v parlamentu ne v vladi. Svoj vpliv pa bomo uveljavljali pri funkcionarjih, ki vodijo delo na področju dela, zaposlovanja, socialne varnosti in zdravstva. Če ne bomo mogli predlagati ministra, bomo vsaj javno povedali, kdo za sindikat ni sprejemljiv.« Delavska enotnost: - Glede strank bi verjetno lahko še kaj dodali? Jože Stegne: Res je, da v Zahodni Evropi sindikati sodelujejo z eno ali več strankami. Takšne možnosti tudi mi ne moremo izključiti. Treba bo razmisliti o povezavi s stranko, ki bo najbližja sindi- kalnemu programu. Mogoče bomo zaradi odsotnosti delavske politike razmišljali tudi o ustanovitvi lastne delavske stranke, ki se bo razvila iz ene od političnih struj v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije. Franček Kavčič Nazadnje Kaj nam bo prinesla pa še razbremenitev o urah nosnodarstva Poklical nas je Jože Marn, predsednik sindikata v podjetju za vzdrževanje železniških vozil iz Maribora. Povedal je, da so pri prebiranju govora Mihe Ravnika ugotovili, da je pri pravici sindikalnega zaupnika, da ima najmanj eno plačano uro na zaposlenega delavca letno, napaka; menijo namreč, da bi tolikšno število ur morali imeti sindikalni zaupniki na mesec. Svojo ugotovitev je utemeljil s kolektivnimi pogodbami v sosednjih deželah, kjer je menda tako zapisano. Jože Marn je tudi želel, da pogajalci s strani sindikata v kolektivni pogodbi ne pristanejo na tako malo ur, kot piše v dokumentih. Na zadnjem zasedanju slovenske skupščine so razpravljali tudi o tem, za koliko je treba zmanjšati različne izdatke, predvsem za skupne družbene potrebe. Delegati so sprejeli zakon, s katerimi bi omogočili razbremenitev gospodarstva določenega dela sredstev za skupne družbene potrebe v letu 1990 kot tudi zakon o poračunu določenih obveznosti iz dohodka za skupne in družbene potrebe za lansko leto. Od vlade so tudi zahtevali, da jim pripravi podatke, koliko bo od te razbremenitve deležno gospodarstvo. Vlada je tokrat pohitela in zahtevane podatke tudi že objavila. Tako naj bi bili učinki predlaganega zmanjšanja stopenj 1.232 milijonov dinarjev, od tega bi prihranili zaradi znižanja stopenj prispevkov iz OD za družbene dejavnosti kar 1.100 milijonov din. Z likvidnostno razbremenitvijo bi gospodarstvo pridobilo 1.965 milijonov din, in to z odlogom vplačila akontacij obveznosti iz dobička in z zadržanjem vplačila v sklad federacije za lani ter za prve tri mesece letošnjega leta. Republika naj bi del sredstev pridobila tudi z izdajo obveznic v vrednosti 200 milijonov DEM ali 1.400 milijonov din in pa z oblikovanjem javnega dolga v vrednosti 1.400 milijonov din, s katerim naj bi poskusili delno rešiti težave v infrastrukturi. Robert Peklaj Beograd brez denarja Blagajničarka v svetu Zveze sindikatov Jugoslavije že dalj časa obupno vije svoje roke: januarja je bila le »polovično« zaposlena, februarja in marca pa na »njen« račun iz nobene republike (in pokrajine) ni kanila niti kaplja članarine.) Naj to pomeni, da je Zveza sindikatov Jugoslavije brez članstva? Slovenski sindikati so že dalj časa opozarjali, da v svetu ZSJ pri odmeri članarine ne smejo upoštevati števila zaposlenih, temveč število članov sindikalne organizacije v posameznih okoljih. Zato ni bilo seje - kadar je beseda seveda nanesla na financiranje -, na kateri ne bi zahtevali zaostritev pogojev za plačevanje članarine, pri čemer so venomer terjali enakopraven položaj z drugimi republiškimi in pokrajinskimi sindikalnimi organizacijami. Zastopniki ZSSS bodo s takšno »popt-nico« seveda krenili tudi na bližnjo sejo sveta ZSJ, na kateri bo govor o pripravah na kongres Zveze neodvisnih sindikatov Jugoslavije, in kjer bodo obrovnavali vprašanje nekaterih sindikatov dejavnosti, ali naj sodelujejo s sindikati na zvezni ravni ali ne. Zdi se jim namreč škoda časa in denarja za »zvezne« seje, ki ne rojevajo pravih sadov. Ce pa se že bodo odločili za sodelovanje, bodo najbrž predlagali tudi dogovor o načinu financiranja skupne dejavnosti, avtomatično plačevanje pa odpravili. Pravi plaz krhanja sindikalnega mehanizma pa bodo nedvomno povzročili sklepi slovenskih sindikatov o povezanosti z jugoslovanskimi v smislu zveze zvez. Če ne bo vitalnih stičnih točk, bodo »za« samo tiste pristojnosti in funkcije, za katere se bodo dogovorili njeni sestavni deli. A kakorkoli že: članarina je temelj samostojnosti in pogoj za uresničevanje programa sindikalne organizacije. In ker ZSJ v svoji blagajni razen pajčevine nima nič, bo najbrž kar držalo, da je brez »jugoslovanskega« članstva. D. K. Svobodni Sindikati Slovenije PREJELI SMO Dvojna morala podjetnikov Očitno gre pri ustanavljanju zasebnih podjetij, pri liberalizaciji predpisov, za veliko več kot za poslovno moralo - pa še ta je, kot kaže, že na psu, ko pridejo v ospredje interesi posameznikov in nenormalno visoki zaslužki zasebnikov, ki so se čez noč prelevili v uspešne poslovneže. Tukaj so tudi izdaja poslovnih skrivnosti in tajne matičnih podjetij. Dovolj zgovorno to ponazori pojasnilo gospodov iz Marlesa, ki je šel v stečaj - poslovneži, ki so to že predvidevali, pa so se lepo znašli in zelo dobro sedaj krmarijo svojo uspešno zasebno poslovno banko. Kako je sploh mogoče opravljati tem »iznajditeljem dva posla - svojega v matičnem podjetju in še zasebno...« To pomeni, da izkoristijo svoje znanje v delovni organizaciji samo toliko, kolikor sami mislijo, da je nujno, ker so v ospredju zasebni interesi, dobro vedo, kaj je zanje najboljše v po-, slovnosti in to izkoristijo za sebe. Večletne izkušnje in navezave stikov s tujimi partnerji jim to uspešno omogočajo. Skrajni čas je, da se ti zasebni epidemiji stopi na prste in onemogoči njihovo dejavnost. Malo jim je mar, kako posluje matično podjetje, kar zadnje čase dokazujejo številni stečaji podjetij v Sloveniji. Brez skrbi. Če bi dobro opravljali delo in naloge v podjetju, jim ne bi toliko dišalo ustanoviti svoje podjetje za 2.000 din... Dobro bi bilo slišati, kaj o tem menijo delavci iz neposredne proizvodnje, delavski sveti in sindikat, ki se zaman trudijo izboljšati življenjske razmere, plače delavcev, ko pa je že vnaprej vse določeno, pa še OD so na ledu do junija... Jože Kaučič, Lomanoče 6, Gornja Radgona na kratko In vendar se premika... Na skupščini sindikata družbenih in državnih organov Ljubljana so izrekli nezaupnico dosedanjemu predsedniku republiškega odbora njihove dejavnosti, zato ga seveda tudi niso podprli pri nadaljnjem kandidiranju. Menili so, da njegovo delovno mesto ni združljivo s funkcijo predsednika ROS, očitali pa so mu tudi, da za predsednika ROS ni primeren zaradi nesramnega odnosa do sogovornikov in zavoljo nespoštovanja pravil demokratičnega dialoga; ponavadi pa obme hrbet tudi pobudam in stališčem mestnega odbora sindikata dejavnosti. Skupščina tudi ni podprla kandidature dosedanje sekretarke za ponovno opravljanje te funkcije. Najprej je ocenila, da izpolnjuje vse pogoje za upokojitev, nato pa (raz)sodila, naj bi se sama pravočasno odpovedala kandidaturi v korist mlajših in sposobnejših kadrov, saj je tudi to eno od načel kadrovske politike v ZSSS. Tudi v sindikatu družbenih in državnih organov se premika nekaj »večjega«... Doklej še po polževo Člani občinskega odbora sindikata delavcev energetike Maribor so od komisije za delovne in življenjske razmere pri ROS svoje dejavnosti zahtevali dokončen odgovor, ali je možna beneficirana delovna doba za nekatere profile delavcev v elektrogospodarstvu. To so zahtevali že na skupščini sindikata dejavnosti Slovenije in tudi uvrstili v program dela. Mariborski »odborniki« so opozorili na nezadovoljstvo njihovih delavcev zaradi tako dolgega reševanja zadeve, ki utegne botrovati številnim izstopom iz sindikata. Republiški energetiki, prestaviti bo torej treba v četrto, sicer... Vprašanja še brez odgovorov Delavcem montažno-industrijskega podjetja KIP iz Grosupljega je prejšnji petek prekipelo: stavkati sicer niso hoteli (zaradi 1. kongresa ZSSS?), zato pa so na sestanku po »šihtu« odločno zahtevali odgovore na vprašanja, ki so jih že pred časom naslovili na vodstvo podjetja. Poglejmo, kaj jih mori: Zakaj je direktor z bilanco za lansko leto zgolj »mahal po zraku« in trdil, da je »vse v redu«, ni je pa dal na ogled? Zakaj še sedaj (oziroma že tri leta!) v delovni organizaciji nimajo redno zaposlenega računovodja? Zakaj ima DO blokiran žiro račun in niti toliko denarja, da bi v Ivančni gorici lahko dobili bencinske bone za tovornjak? Koliko denarja in komu je KIP dolžan? Kdo je odgovoren za nekakovostno proizvodnjo in pokrivanje stroškov za prevažanje slabega blaga do kupcev in nazaj, ker ga zavrnejo? Kdaj in kdo je sprejel odločitev, da se bo proizvodnja preselila v Kupres? Kolikšni so stroški za najem že prodanih prostorov na Opekarski cesti v Ljubljani? Koliko ljudi je potovalo v Belgijo in kakšen je poslovni rezultat tega izleta? Kot povzemamo po Delu, sta se sestanka udeležila le vodja proizvodnje in novi tehnični vodja, vendar nobeden od njiju ni znal odgovoriti niti na eno vprašanje. Je pa direktor Jože Ašič s pismom, napisanim 4. aprila (!), obvestil kolektiv, da bodo člani delavskega sveta še ta teden seznanjeni z odgovori, drugi pa jih bodo dobili na zboru delavcev, ki naj bi bil 26. aprila. Medtem pa bosta grosupeljski izvršni svet in sindikat poskrbela, da bosta v KIP prišla služba družbenega knjigovodstva in družbeni pravobranilec samoupravljanja. Bo potlej manj vprašanj? Bog ve... Kjer se prepirata dva... Novi predsednik sindikata in novi član ROS delavcev trgovine iz Mercatorja - Grosist Nanos Postojna je v svojem podjetju organiziral zbiranje pristopnih izjav za Neodvisne sindikate, kamor se je po njegovi izjavi včlanilo okrog 60 odstotkov delavcev. V tem obratu so že nekajkrat stavkali in dosegli boljše plače, zato uživa njihov predsednik vso podporo. »Uradnim« sindikatom očitajo, da so koristili sistemu, le delavcem ne, in da za Svobodne sindikate kandidirajo (t)isti ljudje, ki jih ne podpirajo. Vodstveni delavci pa menda niso navdušeni nad nobenim sindikatom, še manj pa nad dvema. Na sestanku se je tudi izkazalo, da ljudje niso dobro obveščeni, kaj je bilo z dosedanjim sindikalnim bojem doseženo. Poudarjajo namreč, da imajo dovolj obljub a la »kaj bomo napravili«, pri čemer pa ne vedo, kje je bil sindikat doslej že uspešen in kje še bo. Pa smo spet v začaranem krogu - slabega informiranja. - Tudi Hnrati se prenavljajo Kot je sporočil Tanjug, izhodiščna cena najpreprostejšega dela na Hrvaškem v letošnjem letu - četudi upoštevamo predvideno 13-odstotno inflacijo - ne more biti pod dinarsko protivrednostjo 400 zahodnonemških mark; hkrati bi morala letos povprečna plača doseči najmanj dinarsko protivrednost 700 DEM. Takšne zahteve je bilo slišati na zadnji seji RS ZSH, ki so sicer izražene tudi v predlogu temeljnih nalog za prihajajoče obdobje. Svet je obravnaval predloge »samostoj' nega sindikalnega programa« in »sindikalne ponudbe«, lotil pa se je tudi paragrafov bodočega statuta. Vse te dokumente nameravajo sprejeti na 1. kongresu Zveze samostojnih sindikatov Hrvaške, ki bo od 11. do 13. maja v Zagrebu. S predlaganimi dokumenti je predvidena korenita preobrazba sindikatov v samostojno interesno organizacijo, katere poglavitna skrb bodo gospodarski in socialni interesi njihovega članstva. Hrvati nam torej sledijo. Da le ne bi ostali pri praznih obljubah... Čisti računi, dobri prijatelji V tem našem razgibanem vsakdanjiku, v senci predsedniških in skupščinskih volitev, smo doživeli tudi prvo povojno stavko v zdravstvu, ki jo je organiziral panožni sindikat. Z njo naj bi pospešili krpanje finančnih lukenj na področju zdravstva, hitreje poskrbeli za sistemsko in sodobnejšo ureditev tega, za zdravje ljudi tako pomembnega področja. Obljube republiškega izvršnega sveta, da bo ukrepal tako, da bo trajno izboljšal materialno-likvidnostni položaj teh dejavnosti, se niso uresničile. V sindikatih posebej poudarjajo, da ne zahtevajo povečanja prispevne stopnje, temveč le namenska sredstva, ki se zberejo na podlagi določene prispevne stopnje, ki jo vsi plačujemo za zdravstvo. Na podlagi zdajšnjih podatkov, bi višina teh sredstev morala zadoščati za izvajanje programov zdravstvenega varstva, kot tudi za boljši družbenoekonomski položaj te dejavnosti. Skratka, hočejo zdravstveni dinar samo za zdravstvo in njegove potrebe. Hočejo čiste račune, ustanovitev posebnega žiro računa za zbiranje sredstev, saj bi bilo tako moč bolje nadzorovati priliv in porabo tega denarja po tistem znanem reku: čisti računi, dobri prijatelji. To pomeni, da ne zahtevajo dodatnih obremenitev gospodarstva, ampak le tisto, kar je bilo dogovorjeno, da jim pripada, a zdaj žal ni dokazano, da se v celoti steka za potrebe zdravstva. Zahtevajo drugačen položaj v družbi, pošteno plačilo za delo in trajno ureditev razmer, pa tudi odgovornost za nastali položaj. Neprimerna ureditev nacionalnega zdravstvenega varstva namreč nenehno povzroča krizo zdravstvenega si- publiškega zdravstvenega vrha pa bo zahtevalo več tak-tičnosti in organizacijskih sposobnosti. Že pred leti je bilo izrečenih veliko besed o posebnem nadzoru nad izvajanjem programa zdravstvenega varstva in opravljanjem zdravstvenih storitev, učinki pa so pičli. Vsebina takšnega nadzora bi morala biti predvsem obvladovanje zdravstvene porabe. Žal se v zdravstvu novi pogledi in novi družbenoekonomski odnosi le počasi uveljavljajo, na kar kažejo tudi zapleti pri pripravljanju zdravstvene zakonodaje. To področje je še vedno preobremenjeno s starimi rešitvami, čeprav o prenovi zdravstva Stavkovni odbor v Zdravstvenem domu Šiška IZJAVA STAVKOVNEGA ODBORA SINDIKATA ZDRAVSTVA IN SOCIALNEGA SKRBSTVA SLOVENIJE SVOJIM ČLANOM IN SLOVENSKI JAVNOSTI V četrtek, 5. aprila 1990, je sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije do 9. do 10. ure izpeljal splošno enourno protestno stavko, ki jo je 28. marca 1990 razglasil republiški odbor. Za stavko v zdravstvu in socialnem skrbstvu Slovenije smo se odločili zaradi skrbi za zdravje in varnost prebivalstva, potem ko smo pridobili pisna soglasja naših članov iz vse Slovenije, za uveljavitev jasno opredeljenih zahtev. Splošna protestna stavka je bila razglašena šele potem, ko smo interese članov poskušali zastopati in uveljaviti v devetih mesecih pogajanj. Vlada, s katero smo se pogajali, je pokazala nizko raven politične kulture in svojo nesposobnost za korenito prenovo in odpravo vzrokov za krizo v zdravstvu in socialnem skrbstvu. To so zakrivali z ukrepi, ki so le za mesec ali dva pokrili najbolj akutne probleme in potem vedno znova prelomili dane obljube. Prav zato naš sindikat vztraja, naj se ugotovi odgovornost tistih funkcionarjev, ki v preteklih letih niso’ storili nič za zdravstveno reformo, kljub našim opozorilom. V prihodnje je treba preprečiti, da ti in takšni funkcionarji s svojo nepripravljenostjo in nesposobnostjo onemogočajo odpravo pravih vzrokov krize v naših dejavnostih in s tem tudi izpolnitev naših zahtev. Sindikat danes s svojo stavko zahteva nov sodobnejši sistem zdravstvenega in socialnega skrbstva in možnosti za stabilno delovanje, ki mora zagotavljati uporabnikom zgledno organizirano varstvo. V prihodnje pa bo sindikat predvsem zahteval takšno kolektivno pogodbo, ki bo našim članom zagotovila osebne dohodke in druge pravice iz dela in bo naše delavce izenačila z zaposlenimi v gospodarstvu. Prva povojna splošna stavka zaposlenih v’zdravstvu in socialnem skrbstvu Slovenije je uspela. To nam dokazujejo sporočila pomurske, podravske, koroške, celjske, posavske, zasavske, gorenjske, ljubljanske, dolenjske, notranjske, severno-primorske in obalno-kraške regije. Med stavko smo hkrati doživljali tudi podporo in razumevanje uporabnikov. Stavka je potekala v skladu s stavkovnimi pravili našega sindikata in so bila tako upoštevana etična in moralna načela naše stroke. Člani sindikata zdravstva in socialnega skrbstva so tako znova potrdili, da zaupajo svoji sindikalni organizaciji in na tem zaupanju bomo gradili tudi v prihodnje. Prav ta podpora naših članov naj bo opomin vsem tistim, ki mislijo, da bodo lahko oblikovali zdravstveno politiko brez tistih, ki jo izvajajo in da smo odslej še močnejša in učinkovitejša organizacija za uveljavljanje interesov svojih članov. Predsednik stavkovnega odbora prim. dr. Jože Arzenšek Popravki Magnetogram in tiskarski škrat sta v kongresni številki Delavske enotnosti povzročila nekaj napak, za katere se opravičujemo. Stran 18 »Zakon premalo ščiti delavce,« je dejal Jože Šketa, ne pa Jože Kitar. Stran 14-15 »Statut deklarativno pluralističen,« je dejal Slavko Bern iz Ljubljanske banke, ne pa Adriano Devetak iz Nove Gorice. »Ne pozabite ljudskih modrosti,« ni dejal Slavko Bern, kot piše v magnetogramu, temveč za zdaj neznan delegat. Stran 9 »Zaupajmo vase« Vilija Sušnika je deloma prevzeto iz razprave Nika Raka (stran 15) »Naj se ve, kateri stranki pripadaš,« je treba pripisati Josipu Vuku iz Tovila Ljubljana, ne pa Dušanu Vuku iz Poligalanta. stema, ki se je še posebej izostrila v zadnjih dveh letih, ko nenehno primanjkuje denarja za to dejavnost. Vladni organi dušijo požar le z začasnimi ukrepi, ki vzrokov zanj ne odpravljajo. Z uveljavitvijo ustavnega zakona in nekaterih drugih predpisov je sicer prišlo ob novem letu do sprememb v financiranju in upravljanju zdravstva, predvsem do razmejitve pristojnosti med republiko in občinami ter drugih začasnih rešitev. Takšne rešitve nosijo s seboj pozitivne in negativne posledice. Vsekakor so pozitivni učinki združitev sredstev za zdravstvo na enem računu ob koncu lanskega leta, enotna prispevna stopnja in razrešitev problemov solidarnosti. Še vedno pa ostaja vprašanje likvidnosti in neporavnanih obveznosti do zdravstvenih organizacij. Vprašanja financiranja se nadaljujejo tudi v letošnjem letu. Cas pa neusmiljeno prehiteva urejanje družbenih dejavnosti, še posebej zdravstva. Novi družbeni odnosi zahtevajo sodobne in gospodarne rešitve z obsegom pravic, ki bodo v skladu z dejanskimi ekonomskimi možnostmi. Predvsem bo potrebno poskrbeti za smotrnejšo organiziranost, financiranje in upravljanje sistema zdravstvenega varstva, za smotrno delitev nalog, pristojnosti in odgovornosti med zdravstvenimi organizacijami, upravljalci zdravstvenih sredstev in državo. To bo nemalokrat prineslo veliko hude krvi med zdravstvenimi delavci, od re- razpravljamo v Sloveniji že najmanj dve leti. Zdajšnjemu republiškemu zdravstvenemu vrhu je bila s stavko izrečena nezaupnica. Stavka je uspela, a se za zdaj še nič ni spremenilo, kot da stavke sploh ni bilo. Skupščina in izvršni svet enostavno molčita. Ali je zdajšnja vlada popustila vajeti in to področje kot mnoga druga enostavno pustila za popotnico novi vladi? Molk lahko turi pomeni, da so dosedanje zahteve sindikatov naletele na gluha ušesa, na podcenjevanje sindikata kot pogajalca. Molk si lahko privošči le nekdo, ki se počuti monopolista na drugi strani pogajalske mize in igra zdaj užaljenost, saj smo dosedaj vlogo sindikata omalovaževali. Takšnega odnosa pa si v novih družbenih razmerah zdravstveni vrh ne bi smel več privoščiti, saj je strategija pogajanja preveč občutljiva zadeva. Sindikat ima za sabo 43.000 delavcev v zdravstvu in socialnem skrbstvu in vprašanje njegove organiziranosti je, kako dolgo se bo še pustil vleči za nos. Marija Frančeškin PRILOŽNOST Občinski svet Svobodnih sindikatov Slovenije Maribor, Prešernova 17 ime v Seči 131 pri Portorožu počitniški dom. Podjetja, organizacije in posameznike vabimo, naj se podrobneje seznanijo z možnostmi za bivanje v njem. Informacije dajemo po telefonu (062) 211-545. MORJE-SONCE-DOPUST Zaupniku sindikata podjetja Predsedniku sindikata dejavnosti Slovenije Predsedniku občinskega sveta Predsedniku mestnega in medobčinskega sveta Članom Sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije POTRJEVANJE ČLANSTVA OZIROMA VČLANJEVANJE V SINDIKATE DEJAVNOSTI SLOVENIJE IN V ZVEZO SVOBODNIH SINDIKATOV SLOVENIJE Prvi kongres Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ki je bil 6. in 7. aprila 1990 v Ljubljani, je po sprejemu programskih dokumentov in statuta sprejel poseben sklep, da sindikati dejavnosti in druge oblike organiziranja vsem dosedanjim članom ZSS in drugim zaposlenim takoj ponudijo pristopne izjave za prostovoljno vključitev v sindikat dejavnosti in s tem v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. S to akcijo začenjamo takoj. Republiški odbori sindikatov dejavnosti Slovenije so koordinatorji akcije. Njihov sedež je v Domu sindikatov, Dalmatinova 4, Ljubljana. Republiški odbori dejavnosti naj se z občinskimi sveti dogovorijo zlasti glede pridobivanja članov v večjih podjetjih, ki imajo svoje dele v več občinah. Prav tako je poseben dogovor potreben v družbenih dejavnostih. Priporočamo, da akcijo v posameznih okoljih izpeljejo predstavniki tistih sindikalnih organizacij, ki imajo z delavci najtesnejše stike. Občinski sveti skupaj z odbori dejavnosti (občinskimi, medobčinskimi, mestnimi) neposredno organizirajo včlanjevanje, zbirajo naročila o potrebnem številu pristopnih izjav iz podjetij, neposredno vročajo sindikatom v podjetjih potrebno število izjav in izpolnjene izjave prevzamejo. Vse zbrane podpisane pristopne izjave dnevno pošiljajo na naslov: Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Pristopne izjave, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4. Občinski sveti neposredno vodijo aktivnosti v zvezi z včlanjevanjem v sindikat med delavci samostojnih poklicev, upokojenci in med nezaposlenimi - zlasti med odpuščenimi v stečajih. V ta namen organizirajo stalna, vpisna mesta, kjer se zainteresirani lahko včlanijo in pridobijo potrebne informacije. Stalno vpisno mesto bo organizirano tudi v Domu sindikatov v Ljubljani. Občinski sveti skupaj z odbori sindikatov dejavnosti naj vse svoje moči usmerijo v pomoč sindikatom v podjetjih (vsebinsko, organizacijsko, tehnično), še posebej pa v tistih okoljih, kjer pričakujejo odpore tej akciji. V teh primerih morajo občinski sveti prej uskladiti akcijo z republiškimi odbori sindikatov dejavnosti, zlasti o tem, kako si zamišljajo vsebino postopka. Sindikat v podjetju oziroma v organizaciji neposredno izvaja vse postopke v zvezi z včlanjevanjem. Član sindikata je lahko vsakdo, ki je zaposlen - tudi direktor, ki pa skladno s statutom ne more biti izvoljen v sindikalne organe. Za uspeh pri pridobivanju članov je odločilnega pomena oseben stik z vsakim posameznim delavcem. To naj opravijo sindikalni zaupniki oziroma člani organov sindikata v podjetju in drugi sindikalni aktivisti. Način vročanja pristopnih izjav naj bo izbran glede na posebnosti delovnega procesa in dela sindikata. Ob tej priložnosti je treba, kjer je mogoče in najbolj potrebno, zagotoviti prisotnost predstavnika občinskih ali medobčinskih svetov ali odborov dejavnosti, ki naj delavce seznanijo z vlogo in nalogami Svobodnih sindikatov Slovenije ter s pravicami in ugodnostmi člana. Sindikat v podjetju oziroma organizaciji naj delavce opozori na akcijo tudi z razobešenjem lepaka, ki bo objavljen v naslednji številki Delavske enotnosti. Sindikati podjetij naj se pri izpeljavi te akcije obračajo po pomoč predvsem na občinske svete in odbore sindikatov dejavnosti. Zbrane pristopne izjave je treba sproti oddajati občinskim svetom. Na podlagi podpisanih pristopnih izjav bodo v nekaj dneh izdelane članske izkaznice, s katerimi bodo člani uveljavljali svoje pravice in ugodnosti. Članske izkaznice naj bodo izročene na slovesen način, pri čemer je mogoče izročitev izkaznice, pa tudi akcijo zbiranja pristopnih izjav, povezati s praznovanjem 100-letnice praznika dela - 1. maja. Vse pristopne izjave, članske izkaznice in sezname članov po podjetjih bo zagotovil Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Seznami članov po podjetjih bodo posredovani sindikatom v podjetjih, odborom sindikatov dejavnosti in občinskim svetom. Akcija včlanjevanja v sindikate dejavnosti in s tem hkrati v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije časovno sicer ni omejena, vendar je v našem skupnem interesu, da včlanjevanje izvedemo že aprila letos. Borimo se za vsakega člana! Sindikalni pozdrav! Predsednik Sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Miha Ravnik Odmevi na 1. kongres Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Vtisi udeležencev prvega kongresa Svobodnih sindikatov Slovenije so še zelo sveži. Morda celo preveč, da bi v tej anketi, ki smo jo naredili po telefonu v glavnem med člani občinskih svetov in republiških odborov dejavnosti, dali jasno sliko uspeha minulega kongresa. So pa bolj ali manj enotni, da so program in temeljne naloge zelo dobre, da pa je povsem od vodstev odvisno, kako uspešno jih bodo uresničevali. Vsi pa negodujejo nad sredstvi javnega obveščanja, ki so kongresu posvetili res minimalno pozornost, čeprav gre za vse zaposlene. Ne glede na strinjanje ali nestrinjanje naj bi vsem povedali objektivno resnico. Milica Dobanovič, sekretarka občinskega sindikalnega sveta Slovenske Konjice »Izredno prizadeta sem bila, ker so šle prvi dan razprave v smer, ki naj bi razbila enotnost zveze sindikatov. Še posebej, ker smo na našem občinskem svetu pred kongresom veliko naredili za preoblikovanje osnovnih organizacij v sindikat podjetij in za povečano vlogo sindikatov dejavnosti. Sicer pa menim, da so bili dokumenti in naloge vsebinsko dobre in zelo pogumno zastavljene. Prav je tako. Uspeh pa bo odvisen od vodstev na vseh ravneh organiziranosti. Kljub panožni usmeritvi, pa mislim, da brez občinskega sveta še nekaj časa ne bo šlo. No, sedaj bo treba delati premišljeno in hitro.« Drago Štunf, sekretar občinskega sindikalnega sveta Ilirska Bitrica »Moja pričakovanja so se v glavnem uresničila. Tudi razprave o nejasnosti med teritorialno in panožno organzi-ranostjo so bile dobrodošle. Marsikaj se je razčistilo, predvsem pa pokazalo, da se čez noč ne da vsega spremeniti. Organiziranost bo treba še dopolnjevati. Delegati iz podjetij pa, ki ne poznajo teh razprtij, so bili razočrani. Na kongresu se je jasno videlo, da so bili med delegati tudi padalci Demosa, ki naj bi razbili kongres. Dobro, da se je to hitro pokazalo in da jih nismo jemali resno. Prepričan pa sem, da smo premalo govorili o odnosu slovenskih sindikatov do Zveze sindikatov Jugoslavije.« Vera Umek, predsednica ob-činskea sindikalnega sveta Tržič »To je moj drugi kongres, na katerem sem sodelovala in moram reči, da pomeni velik premik. Malo slabo luči je prvi dan metala razprava o volitvah in statutu. Sicer pa so bile razprave bistveno dru-ganče. V vsaki so bili predlogi za prenovo; to je novost glede na prejšnji kongres, ko so bila le poročila s terena. Prava prelomnica zame ta kongres ni bil, razen imena in dokumentov. S prenovo smo namreč že začeli pred skoraj dvema letoma, vsaj pri nas v Tržiču. Še vedno pa mislimo, da bo vsaj določen čas občinski svet še potreben. Tudi panožnim sindikatom, dokler se ne usposobijo dovolj. Posebno vlogo občinskega sveta pa vidim sedaj v akciji včlanjevanja, s katero pa bomo morali zelo pohiteti. Sicer bo vskočil nekdo drug. Se že pojavljajo.« Roman Obere, predsednik občinskega sindikalnega sveta Trbovlje »Nisem razočaran, ker več tudi nisem pričakoval. Imam občutek, da je kljub željam nekaterih po radikalnih, revolucionarnih spremembah, prevladal razum. Zveza mora ostati močna, oblikovana pa mora biti po interesu vseh. Živahna razprava o statutu je razumljiva. Noben predlog v tem času ne more biti opti- Ignac Temlin, sekretar občinskega sindikalnega sveta Lendava »Kongres je dal iztočnico Svobodnim sindikatom Slovenije. ob tem pa mislim, da staro vodstvo ni znalo povsem prisluhniti članstvu. Razprava o programu in temeljnih nalogah pa je po mojem mnenju pokazala, da ljudje prenovo res želijo. Že pred kongresom bi morali uskladiti teritorialno in panožno organiziranost. Jernej Jeršan, predsednik republiškega odbora sindiakta delavcev gradbenih dejavnosti »Res je, da bi se marsikaj morali bolje dogovoriti pred kongresom. Posebej o statutu in financah, o teh bi morala stroka dati več variant. Pa je le prevladal zdrav razum, da smo se drugi dan konstruktivno dogovorili za sklepe, ki so v interesu članstva. Čeprav so ostale nektere stvari nerešene, jih bomo do jeseni lahko uredili. malen. Prav je, da ga nismo zabetonirali in da ga bomo lahko do konference čez šest mesecev še dopolnjevali po željah članov. In to ga bomo morali, če bomo hoteli imeti članstvo. Sicer vsi nikoli ne bomo zadovoljni, razen seveda, če bo ta zelo ohlapen. To pa tudi ne bi bilo prav. Iskati zglede v organzira-noti zunaj je težko, saj je tam po številu članov samo en sindikat trikrat večji, kot je nas vseh skupaj. Najboljši barometer uspešnosti kongresa pa bo vpis članov v naslednjem mesecu.« Uspeh kongresa bomo zelo hitro zaznali in to, ko bomo začeli na novo zbirati člane. Pojavljajo se namreč že drugi sindiakti. Ti sicer prepisujejo naše programe, ponujajo pa nove ljudi. Pri nas, v Lendavi sicer ne. Opažamo pa, da skušajo stranke vriniti svoj interes v osnovne organizacije.« V gradbeništvu že poteka podpisovanje pristopnih izjav. Kot kaže, ne bo večjega osipa. Marsikje pa bo nastala nevarna zamuda in s tem protor za opozicijo. Sami bomo krivi. Pa še to mislim, da sindikat potrebuje predvsem strokovno, ne pa toliko politično vodstvo. Le stroka je lahko usposobljena za konfrontacijo s poslovodno struturo.« Nevenka Lekše, sekretarka republiškega odbora sindikata delavcev v zdravstvu in socialnem varstvu »Kongres smo vzeli zelo resno in smo v pripravah tudi aktivno sodelovali, tudi s predlogi za spremembo statuta. Čeprav vsi naši prdlogi niso bili sprejeti, smo pred članstvom, tako mislim, upravičili naše poslanstvo. Občutek imam, da smo na kongresu vsi spoznali, da se marsikaj ne da spremeniti čez noč in da bo precej stvari treba spreminjati dalj časa. Zato je pav, da smo pustili vrata odprta. Čutim, da tudi drugi sindikati novačijo članstvo v zdravstvu. Naša opozorilna stavka pred tednom pa je dokazala, da imamo podporo članstva, ker delamo v njegovem interesu. Dokaz so številne brzojavke in zapisniki s protestnih zborovanj med stavko.« Igor Knap, predsednik republiškega odbora sindikata delavcev cestnega, javnega in tovornega prometa »Pričakoval sem malo več. Sem pa še kar zadovoljen z rezultati razprav. Čeprav sem iz panoge, sem prepričan, da občinski svet še nekaj časa potrebujemo. Sprememba organiziranosti mora biti daljša. Tudi z razpletom volitev sem še kar zadovoljen, čeprav so bili v vodstvu zveze izvoljeni v glavnem stari funkcionarji. Zaupati jim moramo. Delavci doslej skorajda nismo potrebovali sndikata in stari funkcionarji seveda niso mogli pokazati kaj več, kot so. Odslej bo drugače. Naloge so drugačne in težje. Lahko bodo dokazali, da znajo narediti, kar so obljubili.« A. A. Rudi Kyovsky NOVO iz naše založbe Pripravljamo brošuro GENERALNA KOLEKTIVNA POGODBA V njej bo poleg naj novejšega besedila generalne kolektivne pogodbe objavljeno tudi Brane Mišič: Kolektivne pogodbe pri nas Stane Uhan: Kolektivne pogodbe Odgovori na vsebinska vprašanja pri oblikovanju okvirne (generalne) kolektivne pogodbe in panožnih kolektivnih pogodb v normativnem delu, ki zadeva osebne dohodke in druga plačila UJa Jurančič: Komentar o osebnih dohodkih in nadomestilih, ki pripadajo delavcu po kolektivni pogodbi Martin L. Weitzman: Makroekonomski vidiki participacije pri dobičku Brošura bo izšla v prvi polovici maja. Občinske svete, sindikate dejavnosti, organizatorje izobraževanja in vse druge pozivamo, naj jo čimprej naročijo! Naš naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: (061) 321-255. Sindikati in politični pluralizem v Sloveniji Pomembnost ureditve razmerja med politično in sindikalno organiziranostjo v razvitem svetu V danes že dolgem pa tudi uspešnem boju delavcev za izboljšanje njihovega gospodar-sko-družbenega položaja so delavci uporabljali številne organizacijske oblike združevanja, različne metode in sredstva, med keterimi je bilo najuspešnejše povezovanje delavcev v sindikate in kasneje ponekod tudi povezovanje v posebne delavske stranke. Med tema organizacijskima oblikama so takoj na začetku uveljavljanja politične demokracije nastale močne povezave, pa tudi razlike, ki še danes obstajajo. Nekdanja absolutna trojna oblast delodajalca v podjetju se je postopno omejevala z uveljavljanjem demokratičnejšega načina urejevanja delovnih razmerij s kolektivnimi pogodbami in pomembno intervencijsko vlogo države. V tem okviru se danes urejajo številna vprašanja delovnih institutov in institucij - pri katerih obstoječe politične stranke zastopajo ali interese kapitala ali interese dela. Nujno je torej večje ali manjše sodelovanje sindikatov z določenimi političnimi strankami. Pri tem sodelovanju je prišlo v zgodovinskem razvoju včasih do dveh skrajnosti: do popolne podreditve delavske stranke sindikatu, ali pa nasprotno (komunistični model), do »transmi-sijske vloge« t. j. popolne podrejenosti sindikata edini vladajoči partiji. Delavske organizacije so iskale nujno kompromisno rešitev. Angleški sindikati, matica sindikalnega gibanja, ustanovitelji še danes delujoče delavske stranke so dolgo časa imeli vodilno vlogo tudi v delavski stranki. V Franciji se je po kongresu v Menterpellieru 1902, zlasti pa po kongresu v Aminesu leta 1906, uveljavilo stališče o popolni ločitvi sindikata, ki se kot strokovna organizacija bojuje le za izboljšanje delavskih delovnih in gospodarskih razmer, od političnih strank. Takšno stališče, za katero so se ogrevale delodajalske organizacije in država, ni moglo obveljati v delavskih vrstah. Povsod je prišlo do bolj ali manj tesnega sodelovanja strank, zlasti delavskih, s sindikati. Mednarodna organizacija dela (MOD) se je s svojima »elitnima« konvencijama, št. 87, s katero je uredila pedvsem razmerje države do sindikatov, in konv. 98, s katero je uredila razmerje med delodajalci in sindikati, začasno izognila reševanju pomembnega, vendar spornega razmerja med sindikati in strankami. To je storila šele leta 1952 v skromnejši obliki s sprejetjem sklepa (resolucije) »o neodvisnosti sindikalnega gibanja«. Ta določa med drugim, da lahko sindikati v skladu z zakonodajo in običaji ter voljo njenih članov vzpostavijo razmerja s političnimi strankami ali pa se tudi sami lotijo političnih akcij v skladu z ustavo, zaradi uresničevanja svojih gospodarskih in družbenih ciljev. Pri tem takšni politični odnosi oziroma dejavnosti ne sme]o ogroziti (compromettre) kontinuitete sindikalnega gibanja ali njegovih družbenih in gospodarskih dejavnosti, ne glede na politične spremembe, do katerih bi lahko v državi prišlo. Evropski sindikati sodelujejo praviloma s političnimi, predvsem delavskimi strankami, v okviru navedene kompromisne resolucije Svobodni Sindikati W Slovenije Generalni pokrovitelj 1. kongresa Celuloza, papir in papirni izdelki Krško MOD iz leta 1952. Drugače je bilo v deželah »socialističnega tabora«, v katerih so v enostrankarski, partijski vladavini sindikati bili »transmisija«, vladajoče partije. Poljska Solidarnost je prva začela rušiti takšno medsebojno razmerje - vendar so šele zadnji politični dogodki v »taboru« omogočili in pospešili uresničevanje novih »svobodnih« sindikatov. Mednarodno in narodno urejena povezava med temeljnimi in sindikalnimi svoboščinami Vloga OZN V številnih univerzalnih listinah OZN in njenih institucijah se je uresničila povezava med temeljnimi in posebnimi človeškimi pravicami na področju delovnih razmerij. Od številnih univerzitetnih norm omenjamo le pravno neobvezno »Deklaracijo o pravicah človeka« in njena pravno obvezna pakta: - o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah in o »političnih pravicah« - ki sta začela veljati 1976. Vloga Mednarodne organizcije dela (MOD) in medsebojna povezanost temeljnih pravic s posebnimi človeškimi pravicami na področju delovnih razmerij Od svoje ustanovitve, sprejetja ustave in njene dopolnitve (Filadelfijska deklaracija) je sprejela MOD vrsto konvencij, priporočil in drugih splošnih aktov v zvezi z varstvom človekovih pravic na področju delovnih razmerij. Od sprejetja svoje ustave MOD nenehno poudarja stališče do nujne organske povezanoti temeljnih pravic s posebnimi človekovimi pravicami, da je svoboda združevanja v sindikate le eden izmed vidikov uresničevanja temeljne svobode združevanja, da so vse temeljne in posebne sindikalne svoboščine medsebojno povezane, kar velja zlasti za svobodo združevanja, sklicevanja shodov in zborovanj, spoštovanje načel svobode govora, mišljenja, tiska in drugih svoboščin. Nespoštovanje, kršenje temeljnih človekovih pravic se nujno izraža tudi v kršenju sindikalnih svoboščin. Takšno stališče ponavlja leta 1970 sprejeta resolucija o nujni povezavi med »sindikalnimi in civilnimi svoboščinami« in leta 1978 sprejeta konvencija št. 51 o javnih službah. MOD se ni omejila samo na normativno urejanje vprašanj sndikalnih pravic, povezanih s temeljnimi svoboščinami, temveč je ustano- vila posebne nadzorne organe, t. j. »Komisijo izvedencev za aplikacijo konvencij in priporočil« in »Komite za sindikalno svobodo« kot organa v okviru MOD, vpeljana pa je tudi povezava z OZN prek njenega Ekonomsko-izvrš-nega seta. Zadnje poročilo »Komisije« zajema oris stanja na obeh področjih - zlasti opozarja na kršitve fizične integritete, na aretacije, de-tencije, izgon, izginotje posameznikov, kršenje svobode združevanja in svobodnega izažanja mnenj. Za današnje razmere pri nas je zlasti pomemben tisti del, ki opisuje kršenje temeljnih in z njimi povezanih sindikalnih svoboščin - v času »izrednega stanja«. Poročilo našteva več zvrsti izrednih stanj, med njimi: stanje nujnosti (etat d’urgence), obsedno stanje (etat de siege), naglo sodiče (loi mertiale). Pri tem komisija opozarja, da se v primeru raznih izrednih stanj omejitve človekovih pravic ne smejo uporabljati na področju osebnih sindikalnih pravic, npr. prepoved zborovanj, zbiranja na ulicah ne velja za sestanke sindikatov v zaprtih protorih, zagotovljena mora biti varnost sndikalnih funkcionarjev, sindikalnega premoženja ipd. Ko je te pavice kršil grši »polkovniški režim«, je pristojni organ MOD zavrnil obrambo takratne vlade, ki je kršenje sindikalnih svoboščin opravičevala z »zakonito obrambo« in nujnostjo »izrednega stanja«, kakor tudi stališče, po katerem je vlada edini razsodnik, »le seul juge en la matiere«. Ne zadostuje samo normativna ureditev svoboščin, temveč njihovo uresničevanje; nujen je pravno urejen nadzor (narodni in mednarodni). Dosedanja pravna ureditev na območju Slovenije V dosedanji centralistični ureditvi z enostranskim, z državo povezanim sistemom je takšna ureditev veljala tudi na območju Slovenije in to na političnem kakor tudi na sindikalnem področju. Slovenija je prva, ki je z zahtevo po večstrankarskem sistemu tudi na pravnem področju (od sprejema ustavnih dopolnil naprej) odprla možnosti za ustanavljanje novih strank in s tem svobodnih volitev. Uveljavljanje političnega pluralizma sproža avtomatično tudi zahtevo po sindikalnem pluralizmu, ki ima svojo pravno podlago v ratificirani konvenciji št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic - 1948. Sindikati v Jugoslaviji so zlasti v času hude gospodarske krize neučinkoviti - eden od glav- nih razlogov na področju organiziranosti pa je še veljavna centralistična, od partije in države odvisna transmisijska zveza sindikatov Jugoslavije (ZSJ) Zveza sindikatov Slovenije je še vedno članica ZSJ in so se doslej v njej še vedno izražale negativne posledice takšne organiziranosti, od katerih omenjamo zlasti: - Dosedanja kršenja načela sindikalne svobode. Delavci se doslej niso prostovoljno odločali za včlanjevanje v ZSS - sklenitev delovnega razmerja je avtomatično pomenila včlanjevanje v sindikat in tudi avtomatično odtegovanje »članarine« od zaslužka. Dokaz za takšno trditev je podatek, da presega število v sindikate »včlanjenih« delavcev 90 %. Samo v sindikalno najbolj organizirani državi, edini, v kateri v času splošne krize sindikatov ni prišlo do upada sindikalno organiziranih delavcev, dosega organiziranost takšen odstotek. Posamičnemu članstvu sledi tudi avtomatično članstvo vseh sindikalnih organizacij, od podjetja prek občine do zveze po vertikalni in horizontalni liniji. Takšno stanje sproža vprašanje »legitimnosti« vseh sedanjih sicer izvoljenih sindikalnih predstavnikov. - Dosedanja dosledno izvedena federativna povezava sindikatov po sovjetskem vzorcu. Zahodni sindikati so po vodoravni liniji narodno in mednarodno povezani v konfederativni obliki. Takšna oblika povezave je ne samo iz strokovnih, temveč tudi iz nacionalnih razlogov nujna pri nas, ne samo vodoravno, temveč tudi navpično. Kočna instanca vseh odločitev bi morala biti po vertikalni liniji republiški odbor, po vodoravni pa republiški svet, na zvezni liniji pa je tiste skupne zadeve, za katere se z »dogovorom - konsenzom« dogovorijo sindikati oziroma republiške konfederacije sindikatov. - Podrejenosti vertikale horizontali, ki praviloma velja za sovjetski vzorec; tudi pri nas se izraža v okviru še obstoječe ZSS. - Mednarodna izolacija ZSJ. Dejstvo, da so bili naši sindikati včlanjeni v moskovski internacionali - iz katere so 'bili izključeni, da se niso vključili v konfederacijo svobodnih sindikatov, je imelo za posledico izoliranost, ki je zlasti v času evropskih integracijskih tokov škodljiva. Nujno bo vključevanje novih svobodnih sindikatov tako v svetovno kakor tudi evropsko konfederacijo svobodnih sindikatov. Ustanavljanje novih sindikatov (sindikalni pluralizem) in večstrankarski sistem (politični pluralizem) Dosedanja edina, z ZSJ še vedno povezana ZSS, je začela pot »prenove« - želi spremeniti tudi svoje dosedanje ime (Zveza svobodnih sindikatov Slovenije) - in objavlja tudi dvoje osnutkov: »Statut zveze Slovenije« in »Temeljne naloge sindikatov za obdobje 1990 - 1994.« Iz osnutka statuta opozarjamo zlasti na 4. odstavek Temeljnih načel, v katerem novi sindikat priznava »pluralizem sindikalnih interesov«. Skromni poskusi ustanavljanja novih sindikatov zunaj dosedanje ZSS še isto dali večjih učinkov in bo v času uresničevanja strankarskega pluralizma verjetno nujna strokovna in politična pomoč strank pri ustanavljanju enega ali več alternativnih sindikatov. Uresničevanje sindikalnega pluralizma na območju Slovenije bo terjalo tudi temeljite pravne spremembe, predvsem: - Uvrstitev sindikalnih svoboščin, ki v okviru »sindikalne svobode« zajemajo tudi sindikalni pluralizem, v novo slovensko ustavo in zakon o delovnih razmerjih. - Pri ustanavljanju novih sindikatov z odcepitvijo ali delitvijo (division) od sedanje ZSS - pravila za delitev dosedanjega skupnega premoženja. - Ureditev »pravne osebe«, od strani države, ki naj bo verjetno fakultativna, ne pa obvezna (zaradi možnih negativnih posledic materialne odgovornosti sindikatov, npr. v stavkah) - Ureditev pomembne klavzule »najrepre-zentativnejšega sindikata« vprašanja, kateri sindikat predstavlja delavske interese različnih področjih in ravneh odločanja pred državnimi organi (državnimi institucijami), nedržavnimi avtonomnimi institucijami (npr. socialno zavarovanje, služba zaposlovanja, različni skladi, ipd.), v razmerju s posameznimi delodajalci in njihovimi predstavništvi, pri sklepanju kolektivnih pogodb, predstavništvu v raznih univerzalnih in regionalnih organizacijah na področju dela (npr. MOD) ipd. Predpis bi moral urediti merila, organe, postopek in varstvo pri določanju »reprezentativnosti«. Pri dosedanjih izkušnjah Slovenije bo uresničevanje sindikalnega, s političnim pluralizmom povezanega razmerja naletelo marsikje na hude odpore, med drugim tudi v vrhovih sedanje ZSJ, zato bo verjetno v primeru uresničevanja sindikalnega pluralizma na območju Slovenije nujen dogovor vseh prenovljenih in nanovo ustanovljenih sindikatov, da v razmerju do ZSJ nastopajo z enotno dogovorjenim programom in taktiko. /z Naših razgledov Volitve. Slovenci in Jugoslavija V predvolilni strankarski igri na Slovenskem so tri različice razmerja Slovenije z Jugoslavijo. To smo lepo videli tudi na soočenju (predstavnikov) strank na televiziji. Vse tri variante, federacija, konfederacija in odcepitev, so imele kakšnega zagovornika. Dodati moram, da po mojem to niso samo predvolilne taktične poteze. Gre za življenjsko pomembne odločitve. Prav zato se da z njimi (različicami) močno vplivati na čustva volilcev, zlasti volilcev, ki so razočarani nad svojim življenjem in družbenimi razmerami. Toda kako razumsko pridobiti (prepričati) volilca za eno ali drugo varianto, ko pa zagovorniki vsake izpričujejo tako hudo zmedo, kadar bi morali posamično razložiti? Federacijo, ki jo iskustvrno poznamo, razen Marojeviča in morda še koga, praktično vsi zavračamo. Nad njo smo preveč razočarani, saj v resnici nikoli ni prav zaživela (tako, da bi v celoti izhajala iz svobodne volje in enakopravnosti vanjo vključenih narodnih skupnosti). Ker več kot to, da v takšni federaciji ne moremo več živeti, o njej nihče ne pove, jo torej lahko v tem zapisu zanemarimo. Čeprav bi bilo zanimivo slišati koga, kako bi morala biti federacija zgrajena in urejena, da bi se v njej dalo živeti! Osredotočimo se zatorej na vprašanje konfederacije oziroma odcepitve, ki opazno ločujeta poglavitne volilne tabore. Priznati moramo, da v tem ni takšne terminološke in pomenske zmede, ki smo ji sicer priča v Jugoslaviji. Opazili ste, na primer, kako nesmiselno in protislovno so sprte strani uporabljale izraz protirevolucija. Srbi sedaj namesto protirevolucionarji za kosovske Albance uporabljajo oznako teroristi. To je zgolj zelo prozoren demagoško politični »štos«. Za Albance s Kosova velja tudi oznaka iredentisti, isti izraz je predstavnik njihove zveze v Sloveniji uporabil za Srbe, Srbi so Slovence zmerjali s separatisti. Po njihovi gospodarski blokadi ste v Sloveniji slišali, da je takšno srbsko ravnanje separatistično. Očitali so nam, da smo z ustavnimi amandmaji Slovenci že uveljavili svoj konfederalni položaj. Eni pri nas jim vračajo, da ima edino Srbija v Jugoslaviji že dolgo konfederalen status. Povejte mi, kaj je res in kdo ima prav! In kje je, za božjo voljo, vsa naša znanstvena in teoretska inteligenca? Ostane nam le ugotovitev, da je vse skoraj neznosna politikantska kolobocija. Politiki in novinarji se prerekajo, izobraženci jim pri tem ceneno asistirajo in se ponižujoče prodajajo za domala Judežev denar in za nestanovitno naklonjenost trenutno vladajočih politikov. Nesrečni narod pa vse to prenaša in plačuje, plačuje... Zelo podobno je, kadar gre (recimo tokrat zgolj v Sloveniji) za navijanje za konfederacijo oziroma za odcepitev. Pomensko je med tema odloči- tvama velika razlika. Prav tako tudi v samem praktičnem življenju. Vendar tako, kot smo videli na omenjenem televizijskem nastopu, kaj hitro opazimo, da nihče nima jasne predstave, o čem govori. Ce jih vprašate, kako priti do konfederacije, eni vpijejo: »Naravnost iz federacije!«, drugi pa: »Samo prek odcepitve!« Povejte mi, vnovič prosim!, kako naj vem jaz, ki seveda nisem tako brihten, kakor vsi naši stari in novi voditelji, kaj je res bolj zanesljivo in učinkovito! Kaj bo zame, anonimnega državljana, boljše? Koliko s čim pridobim in koliko izgubim? Kakšna so tveganja? Pa ne samo zastran poti, ampak tudi tempa teh sprememb. Ko na koncu povprašate vse strankarje, za kaj se res zavzemajo, se pokaže, da je to v resnici konfederacija. Toda večina tudi pravi, da če Jugoslavija tega ne bo sprejela, ostane samo še odcepitev. Nato jih vprašaš, ja, kaj pa je to konfe- deracija? In spet ugotoviš, da nobeden nima jasno izoblikovanega koncepta konfederacije. V glavnem filozofirajo in česnajo, da je to od marsičesa odvisno, da pa je drugače kakor sedaj in da je zgrajeno na nekakšni suverenosti narodov. Nekaj jasnosti se je po-svetlikalo samo tam, ko je Janša govoril, da kar zadeva pot v konfederacijo, »oni« zagovarjajo najprej izdelavo ustave suverene Slovenije, ki se nato pogaja z Jugoslavijo. Če pa ne bi bilo časa, bi to naredili kar z deklaracijo. Eni (tudi stranka demokratične prenove!) pravijo, da bi tudi začasna odcepitev, kot prehod v kasnejšo konfederacijo, lahko prinesla hude gospodarske posledice, mogoče celo vojaški poseg in verjetno tudi negodovanje Evrope, ki »gradi« na Jugoslaviji. Nasprotniki trdijo, da gospodarsko ne more biti slabše kot je, da vojska zagotovo ne bi posegla in da bi se Evropa z odcepitvijo sprijaznila. Vsi ti »argumenti« so po mojem mnenju zgolj trditve. Ne eden in ne drug ni položil na mizo dejstev, ki bi nas prepričala. Sam bi si predstavljal stvar nekako takole: vsak narod, tudi slovenski, ima nepreklicno pravico, da suvereno odloča o svojem življenju. V Sloveniji danes, po dolgoletnih izkušnjah, ugotavljamo, da naš sedanji način življenja v skupni državi ne izhaja iz naše svobodne volje in hotenj. Do Jugoslavije kot skupne države jasno izražamo svoje stališče: Jugoslavija nas zanima samo toliko, kolikor bomo v njej bolje in varneje uveljavljali svoje določene interese, kakor bi jih uveljavljali sami ali v kakšni tretji državi. Ker ocenjujemo, da je del naših suverenih pravic lažje zagotoviti v okviru Jugoslavije, se svobodno odločamo, da (p)ostanemo njen del. V njej želimo skupaj z drugimi suverenimi sestavnimi deli uresničevati te in te zadeve (npr. obrambo, zunanjo politiko, temelje denarne in finančne politike ali podobno). Sestavni del teh skupnih zadev je lahko tudi zelo jasno določena solidarnost do manj razvitih enot konfedera-tivne države. Pri skupnih zadevah hočemo igrati takšno in takšno vlogo, za njih bomo po enakopravnih merilih z drugimi prispevali jasno določen delež sredstev. Za delovanje takšne skupne države pa zahtevamo takšna in takšna jamstva. Na podlagi takšnega projekta bi se šel pogajat z drugimi sestavnimi deli države. Ce bi našel »skupni jezik«, ki še zadosti upošteva naše interese, da smo skupaj, bi se konfederacija postavila. Če to ne bi bilo mogoče, ne bomo (p)o-stali del skupne države. V tem primeru bomo svojo suverenost zavarovali na ta in ta način. Za vse bi določil tudi razumne roke. Zdi se, da imajo stranke še preveč opraviti z medsebojnimi podtikanji in plakatnimi nekulturnostmi in premalo sposobnosti in znanja, da bi volilcem ponudile izoblikovan projekt konfederacije. Zgolj obljube pred volitvami in negotovi poskus po njih niso dovolj. Slovenskim volilcem in Jugoslaviji je treba vnaprej povedati, kaj te obljube pomenijo. Samo to je poštena politika. Tudi do Jugoslavije, če že hočete! Ima pravico vedeti, kaj nameravamo. Pa naj pravočasno pove, kako se bo vedla. To je pomembno za nas, da bomo hodili po trdnih tleh. Martin Ivanič Zadnja poročila z jugoslovanskega političnega prizorišča potrjujejo slutnje, da se je razkroj države že začel. Republike se vedejo tako, kot jim ustreza, ne glede na skupni jugoslovanski interes. Srbija je ob proslavljanju svojega državnega praznika dokončno prevzela oblast nad Kosovom, s katerim je doslej izsiljevala vso državo. S spretno vodeno politično propagando, v katero sodijo tudi ideje o novih državnih simbolih, se očitno pripravlja na uresničevanje Solovičeve strategije pretvarjanja obeh pokrajin v svoje vojaške gubernije. V javnosti je posredovala novomemoran-dumski načrt spremembe zvezne ustave, njen državni voditelj pregleduje častne enote jugoslovanske armade in ob tem pozablja na Jugoslavijo, srbski državni aparat pa si vse bolj jemlje pravico razsojati o tem, kaj je Jugoslavija in kakšna naj bi bila. Na drugi strani pa Slovenija (in Hrvaška) opravljata prve svobodne volitve v senci vse manj prikritih in ostrih groženj iz »Miloševičeve Srbije«. V teh dveh republikah se pojavljajo ideje od konfedera-lizma do popolne samostojnosti, obe pa iščeta izhod iz krize in zadnje možnosti za rešitev Jugoslavije ali pa vsaj za svojo rešitev. Druge republike vzdržujejo sedanje stanje in pasivno čakajo, kaj se bo zgo- JLA krepi moč Srbije dilo, kdaj se bosta končno spopadla oba nasprotujoča si koncepta razvoja Jugoslavije. Pri tem pa se ti pasivni opazovalci niti ne zavedajo, da lahko tudi njihovo ozemlje kaj hitro postane prizorišče političnih spopadov. Očitno se zanašajo na politične sposobnosti in modrost državnega predsedstva, predsednika vlade in vojaškega vrha. Markovič in Kadijevič sta pred »litvanskim sindromom«. Slovenija in Hrvaška seveda razmišljata tudi o notranjih in zunanjih posledicah svoje strategije samostojnosti, posebno zdaj, ko je Zahod s primerom Litve jasno pokazal, da mu je več do evropske stabilnosti kot svobode evropskega Vzhoda. Toda v času, ko je Miloševič javno predstavil svoj projekt vizije Srbije, projekt torej, ki z vsemi svojimi značilnostmi in metodami sramoti Jugoslavijo pred svetom, se pred nas zastavlja le vprašanje, ali je smiselno, da Slovenija in Hrvaška sami sebe postavljata v položaj litvanske negotovosti. Vprašanje je tudi, ali je sploh potrebno Markoviča in Kadije-viča postavljati pred odločitev o rešitvi domačega »litvan- skega sindroma«. Sovjetski primer nas namreč uči, da se s silo ne da urediti tistega, kar ni znala politika. Podobno izkušnjo imamo tudi na Kosovu; zato bi bilo prehudo, da bi jo ponavljali tudi v drugih delih države. Vendar to spoznanje ne spreminja dejstva, da najvišji predstavniki naših oboroženih sil mislijo o gospodarski reformi, o prenovi družbenega in političnega sistema ter o nujnosti spremembe zvezne ustave tako kot srbsko vodstvo. Naša vojska soglaša z vsem, kar misli Slobodan Miloševič - torej tudi z njegovo namero o rekonstrukciji Jugoslavije po svoji meri in po meri tistih sil, ki stojijo za njim. Ob tem ni zanemarljivo, da so na prvo mesto postavili ekonomsko vprašanje, saj je jasno, da je usoda političnega vodstva Srbije odvisna od tega, ali mu bo uspelo iz enega centra nadzorovati delitev denarnega državnega kolača ali ne. Potem ko je srbska politika izgubila podporo na jugoslovanski ravni, na katero je očitno računala, in ko te podpore nima niti v tujini, je jasno, da za uresničitev svojih ciljev potrebuje podporo voj- ske, ki ima jugoslovanski značaj. Ob tem bi zato veljalo nekatere, ki tega očitno še vedno ne razumejo, spomniti, da je jugoslovanska federacija tisto, kar se dogovorijo vse njene republike in vsi njeni narodi, ne pa tisto, kar hoče politika ene republike, v tem primeru Slobodan Miloševič. Z odklanjanjem dialoga, z nadaljevanjem vojno-huj-skaških provokacij, s premišljenim delovanjem proti mirnemu pogovoru o kosovskih problemih m s praktično uresničitvijo dolgo pripravljenega projekta nove neosrbske države na Balkanu, je sedanja ekipa, ki je na oblasti v Srbiji, dokončno odpravila federacijo in »konfederalizirala« Jugoslavijo. Slovenski-srbski spor, z Markovičem v sredini, je predvsem spor med konceptom konfederativne ureditve in konceptom iskanja »novega federalizma«. Ko po eni strani Ljubljana z našo celotno (slovensko) politiko dokazuje, da z Miloševičem ni mogoče biti skupaj v bratsko enotni Jugoslaviji, in kot na podoben način razmišlja velik del jugoslovanske javnosti - od Skopja do Sarajeva in Za- greba - tako je danes že povsem jasno, da tudi Beograd (povsem nasprotno od javnih izjav srbskih voditeljev) s konkretnim političnim in ekonomskim delovanjem ustvarja podlago za oblikovanje Srbije v novih pogojih konfederalne Jugoslavije ali celo - brez Jugoslavije. Najdlje v pripravi možnosti za samostojno državno življenje je šla prav tista republika, ki je navzven izkazala tako »veliko skrb za Jugolavijo«. Tako lahko danes celo rečemo, da Srbija kot država s svojo zaokroženo politično, gospodarsko, ozemeljsko-geografsko, zunanjepolitično in ostalo strategijo, dejansko že obstaja. Edino vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je, kolikšna (naj) bo velikost te države. Ponovoletni pogovori med Radmilovičem in Šinigojem so jasno pokazali, da srbskim oblastem sploh ni do dialoga, ker oblikovalci nove srbske države sleherno svojo potezo vrednotijo z vidika post-Jugo-slavije, ki pa jim je potrebna samo takrat, kadar jim lahko koristi pri doseganju njihovih ciljev. O tem priča teza, da bi bil »prvi znak dobre volje Slovenije, če bi na Kosovo spet poslala svoje miličnike«, kar potrjuje njihov način razmišljanja: pošljite miličnike, mi pa bomo kupovali vaše štedilnike! Čeprav so kritike in obtožbe na račun Slovenije v beograjskem tisku še vedno pojavljajo ob vsakem novem predlogu, ki pride iz Slovenije, pa vendarle lahko opazimo, da tisto, kar so pred časom kritizirali, polagoma uvajajo tudi sami. Sicer počasi in v rokavicah, pa vendar tudi v Srbiji govorijo o večstrankarskem sistemu, o volitvah, o novi vlogi partije, konsenzu itd. Zato je prav, da so se prav zaradi Jugoslavije slovenski predstavniki končno odrekli starega strahu pred tem, »kaj bodo pa drugi rekli« in govorice o reformah zamenjali z dejanji. Iz svoje ustave od-< Stranj amo ideološko navlako, 'z ustavnimi spremembami smo utrdili politični in ekonomski pluralizem, z nedavno skupščinsko odločitvijo pa razglasili ekonomsko samostojnost. S tem se Slovenija ni odločila za zapiranje, kar bi bil nesmisel marveč za utrditev suverenega odločanja, pa čeprav gre pri takšnih odločitvah tudi za dajanje ali celo darovanje. Tudi odločitev vseh slovenskih političnih subjektov za konfederacijo ni naključna, marveč preprosto pomeni, da se federacija ni izkazala na nobeni ravni odločanja. Vinko Blatnik Čakamo na skupščino Drtial pa veselo krade naprej to pomeni več kot delo v prahu, trušču... Sanacije bi gotovo ne zmogli, tako pa smo še iztržili.« Kliko? »Dobili smo 5.000.000 dinarjev in cenitev je bila poštena, Uradno potrjena. Tudi družbeni sektor se je zanimal Začelo se je (vsaj na glas) pravzprav z Iskro, ki je veselo kradla denar svoje bivše članice Tele in jo skoraj pokopala. Zarobantili so tudi drugi Iskrini kolektivi, da se je moral sindikat obrniti na tožilstvo. V Iskri Delti so tako in tako ropali, da se je kar kadilo. Potem se je sprožil plaz, ki mu pravimo kraja, razprodaja družbene lastnine. Vsi tarnajo, se prijemajo za glavo - drhal pa veselo krade naprej. Tudi Delavska enotnost si je lomila zobe na tem orehu. Najprej na Iskri in potem na drugih primerih »Marija k sebi consultinga«, na katere so nas opozarjali oropani, če ne celo razprodani delavci. Poskusili smo tudi z anketo med »pristojnimi družbenimi dejavniki«, ki so le nemočno vili roke. Trudili smo se razčleniti verigo, da bi pomagali razkriti, kje se začne in konča, oziroma kje naj bi se končal postopek »Marija k sebi...«. Zdaj priznamo, da smo vrgli puško v koruzo - ali jo vsaj za nekaj časa postavili v kot. Ne da bi zmanjkalo primerov ali morda volje, poguma. Enostavno se je pokazalo, da orehu ni kos ne sindikat, ne policija, ne pravobranilstvo, tožilstvo... Vse se začne in konča v skupščini in treba bo pač počakati, da bo skupščina res skupščina. Dotlej pa kot doslej - anarhija! V naših doslej šnj ih poskusih pod že serijskim naslovom »Drhal krade naprej« sta (verjeli ali ne) v redakcijo prišla le dva odmeva. Svoj pogled na razprodajo družbenega premoženja z delavci vred so pojasnili iz IMF, oglasili pa so se še iz Mobilie, o kateri smo pisali v 13. številki. Objavili smo pismo delavcev Mobilie, enote Medvode, ki so ga poslali občinskemu sindikatu. Skomentiral ga je Vladimir Greblo, predsednik šišenskega komiteja za plan in gospodarstvo. Vodstvu Mobilie je poočital, da je enoto Medvode skorajda čez noč prodalo zasebniku, s stroji, prostori, zemljiščem in z delavci vred. Dodal je, da bi imela enota vse možnoti obstanka in celo razvoja, če bi ji pustili samostojno pot. Naštel je poskuse občine, da bi to preprečili, in ko smo ga povprašali po smislu tega bre- zumja, je bil kratek - edini smisel prodaje je, da so potrebovali denar za plače. V Mobilii so bili najprej ogorčeni in direktor Janko Šolmajer je povedal, da so napisali oster odmev. Očitno pa jim ni do prepira z občino in odločili so se za blažjo obliko. Dogovorili smo se za pogovor, in pojasnilo Mobilie je takšno: »Podjetje Mobilia, ki ima sedež na Tacenski, je že vrto let znano kot velik in kakovosten izdelovalec pohištva po naročilu. Upamo si trditi, da smo največji v državi in verjetno tudi v Srednji Evropi. Zabredli pa smo v velikanske težave in zgodovina, ki nas je pripeljala vanje, je dolga. Do osamosvojitve pred dobrim letom je podjetje poslovalo ali pod okriljem ali v sestavi različnih gradbenih organizacij. Z njimi je pač doživljalo usode, značilne za preteklo obdobje. Najprej tozd in potem podjetje so teple neprestane spe-membe v vodstvu. Samo v letih 1988 in 1989 so se zamenjali štirje direktorji. Organizacijsko in kadrovsko razsulo je povzročilo slabo poslovanje, vse hujši finančni položaj in na koncu lanskega leta veliko nelikvidnost.« Janko Šolmarjer nam je povedal, da Mobilie ne vodi dolgo. Ko je prišel, so bile zmogljivosti zasedene, posli obetavni, delavci pa pripravljeni na vse napore in odrekanja, da bi le rešili podjetje. »Vse to pa je kajpak premalo za finančno konsolidacijo. Bili smo pred odločitvijo, ali naj peljemo celo Mobilio v stečaj ali pa naj jo rešimo s prodajo njenega dela. Tako hudo je že bilo, da nam je grozil odklop elektrike.« Res ni šlo drugače? »Nikakor! Tudi mi čutimo, da družbeno premoženje odteka po različnih kanalih in da uhaja skozi ventile, ki pač puščajo. Toda za nas druge poti ni bilo. Sklicali smo zbor delavcev in ta ni našel druge rešitve, kot da prodamo obrat v Medvodah. Pri tem se je opiral na dejstva: - Mobilia je leta 1977 zgradila nov obrat na Brodu, ki je še kar sodobno opremljen in ima največ možnoti za razvoj. - Konec obrata v Medvodah in prihod delavcev od tam na Brod bi zmanjšal stroške poslovanja in povečal skupno storilnost. - Za povrh je obrat v Medvodah celo po zahtevah sanitarnih in tehničnih inšpektorjev neprimeren za proizvodnjo, vlaganja v takšno sanacijo pa bi bila za Mobilio prevelik zalogaj. - Prodaja bi poleg tega denarno rešila Mobilio, nihče ne bi ostal na cesti in delavci iz Medvod bi delali v normalnih delovnih razmerah na sodobnih strojih.« Toda ti delavci, ki ste jim želeli tako dobro, so bili z vsemi štirimi proti? »Bili so res, a na zboru so bili preglasovani. Drži pa tudi, da nam pisma, ki ste ga objavili, niso poslali. Glejte, tam so doma, nekateri delajo v obratu 20 in več let, pa jim za nakup, a najboljša ponudba je bila za poldrugi milijon nižja od zasebnikove. Morda licitacija res ni bila najbolj posrečena in tudi z razpisom se je zatikalo, toda stvar smo speljali, kot smo najbolje vedeli in znali.« Ko smo povprašali, če potemtakem niso vsega prodali za nekaj plač, nam je odgovoril predsednik sindikata Miro Štrukelj: »Gotovo je šlo nekaj tudi za plače, saj smo bili čisto na psu. Toda poravnali smo še zelo visoke finančne obveznosti in investirali v posodobi j a-nje strojev.« Potem sta nam z Janezom Šmelcerjem, predesdnikom delavskega sveta, pojasnjevala, da so skušali ogorčenim Svobodni Sindikati W Slovenije delavcem ustreči, kolikor so le mogli. Vztrajali so, da ima prednost kupec, ki bo zaposlil delavce, in res je v Medvodah ostalo 6 najboljših mizarjev, ki bi jih bili na Brodu že kako veseli. Prej so zaslužili 400 mark, zdaj pa še enkrat toliko. Skratka, trudili so se, da bi bil volk sit in koza cela. Pozanimali smo se še, kako je z žago, ki menda niti ni v njihovi lasti, pa jo kanijo prodati ozirma so jo že. Odgovoril je Janko Šolmajer: »Mobilia ima res tudi žago v Seničici. Nismo je prodali in tudi vodstvo ni sklenilo česa podobnega. Res pa smo se na kolegiju pogovarjali, kaj bi kazalo s to žago storiti. Takšna kot je, nam je bolj v breme kot ne, posodobiti pa je nima smisla, saj leži na bodoči trasi gorenjske železnice. To je vse, kar lahko rečemo o žagi. Naš edini cilj je poslovati kar se le da gospodarno in učinkovito. Biti moramo v višjem cenovnem in kakovostnem razredu, prodirati na zahtevna tuja tržišča. Torej je jasno, da smo prisiljeni v hitrejšo zamenjavo tehnologije. To govorim tudi zaradi očitane razprodaje starih strojev. Dandanašnji prodaja strjev z letnico 1960 pač ne more biti negospodarna poteza. Prodati staro, iztrošeno tehnologijo je velik napor in iztržiti kaj več, kot je vredno staro železo, velik uspeh. Že ponudba starih strojev v naših specializianih trgovskih hišah je ogromna, če niti ne omenjam poplave rabljenih strojev v sosednji Italiji. Toliko!« Vsi trije sogovorniki so pohvalili prizadevanje Delavske enotnosti, »ki išče in raziskuje danes zelo razširjen pojav kraje družbene lastnine«. Pribili pa so, da smo pri njih iskali po krivici: »Najblažje rečeno smo presenečeni nad očitki. Novo podjetje v Medvodah, mešano podjetje, vse to so gotovo teoretične možnosti. Mi pa smo potrebovali denar in to hitro, saj smo bili tik pred tem, da se nam ustavi vsa prizvodnja in gremo v stečaj. Občina ima kar dovolj težav z Litostrjem, Iskro in še kakšno veliko organizacijo. Tako smo si pač pomagali sami - trdimo, da od direktorja do vsakega delavca s popolnim zavedanjem skupne odgovornosti za gospodmo upravljanje družbenih sredstev!« Ciril Brajer Samovolja direktorja Stanovanjskega podjetja Ljubljana Kdo bo stopil na prste Mitiu Kuharju V Stanovanjskem podjetju Ljubljana delavci čedalje glasneje izražajo nezadovoljstvo z delom svojega direktorja Mitja Kuharja. O tem nam je pripovedoval Ljubo Perko, predsednik njihovega sindikata. In kaj delavci očitajo svojemu direktorju? Najprej je povzročil razburjenje zaradi svoje dokaj čudne kadrovske politike. Z odpustom izvedencev, ki so na teh delovnih mestih delali že po več let, in zaposlitvijo svojih ljudi, ki niti niso vsi izpolnjevali razpisnim pogojem, si je ustvaril svojo skupino. Tej pa poleg neprimerne izobrazbe očitajo še nestrokovnost in nesposobnost opravljati pomembna vodstvena dela. Naslednji očitek je veliko bolj konkreten, saj gre za sklenitev pogodbe z zasebnikom, ki naj bi pripravil predlog za optimizacijo poslovanja podjetja. Čeprav delavski svet te pogodbe do- končno ni potrdil in tudi ni pristal na njeno sklenitev, so omenjenemu zasebniku po nalogu direktorja Mitje Kuharja izplačali 20.000 DEM v dinarski protivrednosti. Poleg tega ta optimizacija ne ustreza povsem, saj so imeli pripombe nanjo vsi vodje posameznih občinskih enot. Teh pripomb niso upoštevali in jo je direktor skušal prek statuta vsiliti delavcem. Statut sam pa naj bi bil pisan dobesedno njemu na kožo, saj so pogoji za opravljanje direktorskega mesta prav takšni, kot jih on izpolnjuje. Prav tako je v statutu zapisan tudi člen, ki mu omogoča avtomatično podaljšanje mandata, kar pa je v nasprotju z zakonom. Veliko vroče krvi je povzročila sklenitev pogodbe s podjetjem PRIS v vrednosti 30.000 DEM, na podlagi katere naj bi PRIS izdelal računalniški program za obdelavo knjigovodskih podatkov. Ta program je bil izdelan in prodan, vendar Še danes knjižijo na roko, saj je le-ta neuporaben. Tudi to pogodbo je direktor sklenil brez vednosti delavskega sveta in samovoljno ukazal plačilo računa. Zanimivo je tudi to, da so o teh pogodbah delavci izvedeli šele iz računov, ki so prišli na podjetje. Na zahteve sindikata, naj te pogodbe pokaže in ugotovi, kdo je podpisnik, odgovora s strani vodstvenih delavcev ni bilo. Naslednji očitek z dolge liste grehov, s katerimi bremenijo direktorja podjetja, je prodaja poslovnih prostorov enot Ljubljana-Šiška in Vič-Rudnik, in sicer spet brez soglasja delavskega sveta. To je sicer ena izmed točk optimizacije poslovanja, vendar pa jo je začel izvajati, še preden so jo delavci sprejeli. Ker tudi te pogodbe nihče drug ni vi- del, delavci ne vedo, ali so bili ti prostori prodani ali ne. Verjetno pa je do sklenitve pogodb prišlo, saj je z občine Ljubljana-Vič že prišel odlok o izselitvi poslovnih prostorov. Svoja pooblastila je direktor Mitja Kuhar prekoračil tudi, ko so brez internega razpisa dodelili stanovanjsko posojilo njegovi pomočnici. Zaradi tega bo podana tudi kazenska ovadba, ker je prišlo do kaznivega dejanja odtujevanja denarnih sredstev podjetja. Poleg vseh teh očitnih kršitev delovne obveznosti delavci direktorju očitajo zapravljanje njihovega denarja v reprezentančne namene. Tako so se sredstva za reprezentanco povečala kar za 500-krat. Delavci so tudi zahtevali, da naj v sredstvih javnega obveščanja zanika kakršnokoli možnost povezave njihovega podjetja z afero o rušitvi njegove črne gradnje. Preklica ni bilo. Čeprav s tem še ni konec seznama očitkov, naj naštejem le še nekaj najbolj očitnih. Tako naj bi zahteval plačilo šolnine za njegov magisterij sociologije, ki pa ga podjetje ne potrebuje, prepovedal je sklic delovnega sveta in zbora delavcev, na katerem bi obravnavali njegovo početje in zavrnil zahtevo, da bi se, tako kot vsem drugim delavcem, beležila njegovo prisotnost na delovnem mestu. Delavce še najbolj boli njegov ciničen in tudi podcenjevalni odnos do njih. Na zboru delavcev, ki ga je sindikat le uspel sklicati, je kar 99 delavcev od 136 navzočih izrazilo nezaupnico direktorju, 87 od njih pa je celo zahtevalo takojšnji suspenz. Na vse te obtožbe, pripombe in pozive pa je direktor odgovoril z molkom in prekinitvijo stikov tako s sindikatom kot z mnogimi delavci. Tako so sedaj medčloveški odnosi na zelo nizki ravni, delavci pa se bojijo njegovega maščevanja, saj ne vedo kako naj se zavarujejo pred njegovo samovoljo. Kako rešiti nastali položaj? Pozivanje delavcev na obljube, ki jih je dal direktor ob nastopu službe, da bo takoj odstopil, če njegov program ne bo izveden (in tudi ni), je naletelo na gluha ušea. Sindikat se boji, da bo tako nastali položaj še bolj omajal ugled njihovega podjetja in še poslabšal notranje odnose. Zaradi tega tudi ne želijo uporabiti skrajnega načina, to je stavke, da bi opozorili na direktorjevo samovoljo. Upajo, da bodo preiskave delavske kontrole in SDK dovolj, da se proti njihovemu direktorju poda tudi kazenska ovadba. Žalostno je, da množica delavcev (skupaj je v podjetju zaposlenih 186 ljudi), živi v strahu pred maščevanjem in početjem enega človeka, ki pa mu zakon omogoča takšno vlogo. Ali bodo vsa ta opozorila, nešteto tehnoloških presežkov in veliko število podjetij v stečajih dovolj, da se začne razmišljati tudi o bolj človeški strani zakona? Ali ne bi morali začeti razmišljati tudi o tem, da ni dovolj le sprejeti zakona in si nato kot Poncij Pilat umiti roke nad posledicami, ki jih ta zakon prinese? In ne nazadnje, koliko časa bo še potrebno, da bo sindikat dovolj močan in vpliven, da bo v takih primerih, kot je omenjeni, uspel ubraniti interese delavcev? Naj se to zgodi čimprej! Robert Pekljaj P. S.: Za mnenje o vseh teh očitkih smo hoteli povprašati tudi direktorja Mitjo Kuharja, vendar ga tako v torek kot v sredo ni bilo na delovnem mestu, ker je imel oba dneva nepretrgoma sestanke zunaj podjetja. Morda nam bo uspelo dobiti njegov komentar do naslednje številke. Gospodarski položaj v ljubljanski regiji je obupen Prihodnosti ni več? Poleg vseh lepih besed o svobodi in demokraciji je nekako neopazno šel mimo nas in tudi mimo ušes kandidatov očitek, da še vedno ne vemo, kako ustaviti propadanje slovenskega gospodarstva. Nihče od kandidatov ali strank ni hotel premočno ugrizniti v to kislo jabolko. Kot kažejo statistični podatki, ki jih je objavila medobčinska gospodarska zbornica v Ljubljani pri Gospodarski zbornici Slovenije za ljubljansko regijo in Služba družbenega knjigovodstva Slovenije, pa je to jabolko resnično kislo. Tudi veliko sladkih obljub njegovega okusa ni popravilo. Proizvodnja nezadržno pada Že od leta 1986 se obseg industrijske proizvodnje v ljubljanski regiji vztrajno in nenehno zmanjšuje. Največji padec pa je dosegel prav v lanskem letu, ko je bila proizvodnja za 4,3 odstotka manjša kot leto prej. Pri tem je najbolj zaskrbljujoče, da se je najbolj zmanjšala proizvodnja sredstev za delo in reprodukcijskega materiala (za 6,8 in 4,7 odstotka). Poleg tega so se v tej proizvodnji izjemno povečale tudi zaloge (za 25 odstotkov), kar položaj še dodatno otežuje. To najbolj občutijo v strojni industriji, predelavi kemičnih izdelkov, papirni, živilski in tobačni industriji ter v podjetjih, kjer se, ukvarjajo s predelavo kavčuka. Povečala pa se je proizvodnja potrošnega blaga, hkrati pa so se zmanjšale tudi zaloge. To tudi preseneča glede na lanske inflacijske razmere, ki so spodbudile nakupovalno mrzlico in nakupovanje velikokrat nepotrebnih stvari na zalogo. Drugače pa so proizvodni rekord dosegli v občini Ljub-Ijana-Bežigrad, kjer se je obsg proizvodnje povečal za 26,4 odstotka. V sosednji občini Ljubljana-Šiška pa so stroji izdelali doslej najmanj in sicer za 15,4 odstotka manj kot v letu 1988. Preskrba s surovinami je boljša V preteklem letu je bila preskrbljenost s surovinami in reprodukcijskim materialom edina stvr, ki je zadovoljila podjetje. Predvsem se je izboljšala preskrbljenost z uvoženimi surovinami po maju 1989, ko se je sprostil uvoz. Tudi z nabavo domačih surovin vse do novembra ni bilo težav, medtem ko se je položaj decembra zelo zaostril zaradi gospodarske blokade s strani Srbije. Posledice so bile vidne še v začetku tega leta. Še najbolj zaskrbljujoča posledica srbskega bojkota je padanje naročil za prodajo in zaostajanje plačil z juga države. Tako so se naročila za domači trg izredno zmanjšala v predelavi kavčuka, v tobačni, tekstilni, kemični, kovinski in strojni industriji. Največ težav zaradi neplačanih računov iz Srbije, Makedonije in Črne gore pa so imeli in jih imajo še sedaj v tobačni industriji, v predelavi kavčuka in nekovinskih rudnin, v bazični kemiji in v proizvodnji električnih strojev in naprav. Zaradi neugodnih kreditnih pogojev se je zmanjšalo tudi število posojil za obratna sredstva. Zato so v lanskem letu ugotovili največ potreb po njih v tobačni in papirni industriji, v strojegradnji in proizvodnji prometnih sredstev. Izvoz pada, uvoz narašča Ljubljanska regija zaostaja za izvoznimi dosežki Slovenije že od leta 1986. še najbolj se je to pokazalo lani, ko je še posebej zaostal izvoz na klirinško področje. Tako so podjetja izvozila za 18 odstotkov manj. Je pa na drugi strani Svobodni Sindikati wJ Slovenije večji izvoz na konvertibilni trg, saj je bil večji za 16 odstotkov, kar je celo več kot v vsej republiki. Med največjimi izvozniki na ta trg so bili Mercator, Zunanja trgovina Slovenije Sadje, Lek tozd Farmacija in IUV, tozd Usnjarna Vrhnika. Na klirinški trg pa so lani največ izvozili Riko Ri-kostroj, Lek, tozd Farmacija in Litostroj. Uvoz blaga s konvertibilnega tržišča je v regiji večji za četrtino, s klirinškega pa se je zmanjšal za 9 odstotkov. In zakaj se izvoz zmanjšuje? Naj-pomebnejši vzroki so, da je splošno družbenopolitično ozračje v Jugoslaviji veliko bolj škodovalo našemu ugledu, kot smo predvidevali. Zaradi negotovosti naložbe v našo državo in skorajda vojnih razmer na jugu, je število odpovedanih pogodb izredno naraslo. Nadalje je motiviranost za izvoz padla predvsem zaradi pasivne tečajne politike. To je bilo najbolj očitno septembra in oktobra, ko je bil indeks cen na drobno v SFRJ 2765, medtem kot je v>-«i -i-v-,/-iT-o mrivr Do težav s plačili je prišlo tudi na klirinškem področju, kjer se je izplačilo dolga vzhodnoevropskih držav zelo zavleklo. Temu je sledil nagel padec izvoza, še posebej podjetij iz ljubljanske regije. K vsemu temu pa se je konec leta pridružil še zamrznjen tečaj dinarja, ki nikakor ne deluje spodbudno za izvoznike. Še naprej pa ostaja stara napaka v preveliki državni Ce ie korito prazno... V predvolilnih in volilnih časih vsevprek govorimo o krivicah, ki so jih po vojni doživeli razlaščeni kmetje in obrtniki, pozabljajno pa na ljudi, ki so vso delovno dobo plačevali za stanovanja, pa denarja nikoli niso dobili vrnjenega. Gre namreč za to, da je vsak zaposleni kupil stanovanje ali pa vsaj en del. Vendar pa najpogosteje ne sebi, marveč svojemu direktorju, poslovodji ali kolegu za sosednjo mizo. Nobena redkost ni, da gre marsikateri delavec v zasluženi pokoj kot podnajemnik, čeprav je vso delovno dobo po zakonu namenjal sredstva za stanovanjsko zidavo. Več kot 40 let so vsi zaposleni plačevali za stanovanja po 3 odstotke od dohodka; vsega skupaj pa je bilo dodeljenih, ne pa tudi zgrajenih, 440.000 družbenih stanovanj. Sedaj, ko postaja aktualna prodaja teh stanovanj, pa je vse pogosteje slišati zahteve po vrnitvi tako zbranega denarja. Tistim, ki živijo v družbenih stanovanjih, naj bi ta znesek odbili od cene stanovanja, tisti, ki pa niso imeli sreče, da bi stanovanje kdaj dobili, pa naj bi dobili nazaj ves svoj denar. Toda, če so ti predlogi videti moralno še tako čisti, se seveda takoj postavi povsem logično vprašanje: kje dobiti denar, saj gre za milijarde dolarjev? Konvertibilnih dinarjev za tako veliko izplačilo najbrž še dolgo ne bo od nikoder, je pa mogoče »stanovanjski dinar« delavcem vrniti tudi kako drugače. Zvezni sekretariat za energetiko in industrijo v svojih »Temeljih reforme stanovanjske politike« predlaga, da bi morali vsi, ki so iz dohodka vplačevali denar za stanovanjsko zidavo, dobiti primerno nadomestilo v obliki lastništva v sedanjem stanovanjskem skladu. To bi lahko naredili tudi z izdajanjem ustreznih vrednostnih papirjev v višini celotnega zneska »stanovanjskih dinarjev«. Toda tudi v tem predlogu ni nobene besede o tem, kje naj bi dobili denar za ta »javni dolg federacije«, od kod kritje za to goro papirjev, zlasti za tisti del odtoka denarja, ki se nanaša na družbena stanovanja, ki je v obliki podarjenih posojil v razmerah inflacije odtekal v zasebne Dmžbene lastnine ne bo več Zvezni izvršni svet je na tiskovni konferenci predstavil svoj program prestrukturiranja jugoslovanskega gospodarstva. Po besedah njegovega člana Veselina Vukotiča lahko namreč sedanja gospodarska struktura doseže le 2,5 do 3-odstotno letno rast družbenega proizvoda, kar pa bo ob enoodstotni rasti prebivalstva premalo. Zato naj bi večji razvoj dosegli tudi z odpravo družbene lastnine. Tako naj bi del družbene lastnine spremenili v javno oziroma v državno, vse to pa po merilih, ki bodo kmalu pripravljena. Podržavljanje naj bi zajelo predvsem infrastrukturo, čeprav ne izključujejo možnosti, da bi del te dejavnosti prešlo tudi v zasebne roke. Za vso družbeno lastnino bi uveljavili vse modele zasebništva, od prodaje do lastniških delnic, prvi pa bi bil na vrsti stanovanjski kompleks. Seveda pa bo ta postopek prenosa lastništva zelo dolgotrajen, saj cenijo vrednost vse družbene lastnine (z osnovnimi in obratnimi sredstvi vred) na 300 milijard dolarjev. ZIS je tudi predlagal, da bi kot začasno rešitev v družbenih podjetjih ustanovili upravne odbore, v katerih bi sodelovali predstavniki družbenopolitičnih skupnosti, bank, upnikov in delavcev. Ti odbori naj bi zastopali lastnika kapitala in naj bi odločali o prodaji dela ali pa celega podjetja. S tem naj bi tudi preprečili razprodajo družbene lastnine. Glede na čedalje večje število gospodarskih izgubarjev, med katerimi so tudi velika podjetja, pa ZIS pripravlja njihovo reorganizacijo. Se prej pa bo potrebno v sodelovanju z ekonomskimi inštituti in izvedenci Mednarodne banke pripraviti ustrezno metodologijo, da bo akcija imela želen učinek. Celje: sejem Ideja 90 Bolj Evropa k nam, kot mi vanjo______________________ V celjskem ŠRC Golovec je mag. Emil Pinter, namestnik republiškega komiteja za znanost v torek odprl četrti sejem inovativnega podjetništva Idrija 90. Prireditelja - Zavod ŠRC Golovec in Center za sejemsko dejavnost pri Zvezi obrtnih združenj Slovenije - sta tokrat pritegnila 124 razstavljalcev iz Jugoslavije, Italije, ZDA in Avstrije, prek različnih predstavništev pa še iz ZR Nemčije, Švice, Danske in Madžarske. V našem zdaj že nekoliko nevrotičnem iskanju idej, kako iz zaostalosti v tehnološko in drugače sodobnejši svet, se tudi pričujoči sejem v Celju ni izognil sejemski vročici. Že bežen pregled domačih udeležencev kaže, da je organizatorju šlo bolj za razprodajo sejemskega prostora kot za vsebino. Težko je verjeti, da bomo stopili v korak z Evropo s kramanjo, ki jo v glavnem ponuja ta sejem. Prevladuje ponudba poslovnih daril. Da je siromaštvo še banalnejše, razstavljale! večinoma ponujajo proizvode, ki so jih pokupili po najcenejših kioskih v Avstriji in Italiji. Svetla izjema so redki razstavljale!, ki ponujajo sprejemljive rešitve za zmanjšanje vrzeli med domačo in tujo industrijo, in predvsem dob^r ducat razstavljalcev računalniške opreme in računalniških programov. Sejem Ideja 90 spremlja vrsta prireditev in novost - borza inovacij. Krivično bi bilo reči, da nimamo idej, je pa vsebina sejma najsiromaš-nejša prav z idejami. administraciji, saj so izvozni in uvozni postopki še vedno prezahtevni in zamudni. Izredna inflacijska rast osebnih dohodkov Ogromna hiperinflacija in kaotične razmere v gospodarstvu so pripomogle k temu, da je bil osebni dohodek na tem območju večji kar za 28,4-krat. Še največ so si razdelili v občini Ljubljana Center, kjer je povprečni osebni dohodek znašal 1.444,50 konvertibilnih dinarjev. Najmanj pa so vsak mesec dobili v Kočevju, saj je bil povprečni osebni dohodek 989,30 din. Po posameznih panogah je bila največja rast v prometu in zvezah (indeks 1837), v zdravstvu in socialnem skrbstvu in v DPS, SIS in DPO, kjer so indeksi prek 1700. Osebni dohodki so najbolj zaostali v stanovanj-sko-komunalni dejavnosti (indeks 1365) in v gostinstvu ter turizmu (1474). Število zaposlenih se manjša Lani se je število brezposelnih v ljubljanski regiji povečalo za 2.203, tako da je bilo na koncu leta brez službe 6.871 ljudi. Prvič se je lani tudi zmanjšalo število zaposlenih v negospodarstvu, ne samo v gospodarstvu. Svetla točka v regiji vsaj glede zaposlovanja v gospodarstvu, je Ribnica, ki je edina povečala število zaposlenih. V negospodarstvu pa so več zaposlili v Kamniku in v ljubljanskih občinah Bežigrad, Moste Polje ter Vič Rudnik. Kot kaže, se bo zaradi protiinflacijskega programa in denarnih omejitev zmanjševanje zaposlovanja nadaljevalo. Leto 1990 -razmere še slabše Čeprav se je preteko leto končalo izredno slabo in so ponekod izjavljali, da slabše ne more biti, so prvi trije meseci pokazali še slabšo sliko. Tako je konec februarja bilo na seznamu SDK zaradi blokiranih žiro računov 32 podjetij, med njim kar 24 iz industrije. In kako iz tega? Odgovor na to bo morala poiskati nova vlada, ker se stara očitno s tem ne ukvarja več. Vendar bo to potrebno čimprej, če ne želimo, da ne bi od slovenske gospodarske neodvisnosti ostale le obljube, od katerih pa ne bo mogel nihče živeti. Kako resen je položaj, pa vprašajte množico brezposelnih, ki brezupnost gospodarstva še povečujejo. Robert Peklaj ODMEVI Ptui ima spet žrtveno jagnje na oltariu neumnosti Odgovor na članek »Ptuj ima spet žrtveno jagnje na oltarju neumnosti«, objavljenem v št. 13 Delavske enotnosti, 30. 3. 1990 Da bo stvar jasnejša, bomo Janezu Severju in širši javnosti pisno, če .že ni imel volje stopiti nekaj korakov do moje pisarne, osvetlil dogodke v podjetju Biro-matika. Ob velikih obetih in z obljubami o možnosti specializacij, internega izobraževanja ter dobrih OD me je sprejel takratni direktor Grgič. Delati sem začel v razvoju Birotehnike. V razvoju smo imeli veliko dela z osvajanjem programa ohišij (kabinetov) za računalniške sisteme z vsemi pripadajočimi sklopi. Medtem ko smo v Ptuju v primerjavi z drugimi v Delti kar intenzivno delali, so se v Delti menjavali vodilni delavci kot po tekočem traku. Slutile so se že prve slabosti velikega sistema in proizvodnje računalnikov po sistemu od »A do Ž«. Ob občutkih te slabosti se je Iskra Delta še enkrat pokazala v svetli luči ob svoji 10-letnici v Cankarjevem domu, nato je sledil še uspešen nstop na sejmu In-terbiro v Zagrebu, še nekaj obljub in pobranih avansov od kupcev. V nadaljevanju se je iz meseca v mesec čutilo, da se stanje v Delti slabša, vendar se nismo dali in konec lanskega maja se je vsa Delta zbrala ob Ohridskem jezeru, kjer je takratni direktor Janez Škrubej še enkrat in poslednjič v tej firmi dvignil glas in nas prepričeval, da Delta ne propada, ampak z reorganizacijo nastaja nova in prva holdinška družba v Jugoslaviji. Že pred tem shodom se je v ptujskem Deltinem obratu dala pobuda za ustanovitev samostojnega podjetja, ki naj bi zajemalo kovinski del proizvodne hale, 110 delavcev in program bi-roopreme ter ohišij za računalniške sisteme. Pobuda je nastala kot posledica vse slabšega stanja v Iskri Delti. V tem času je Janeza Škrubeja zamenjal Gorazd Žmavc kot v. d. direktorja, sočasno pa je bil še predsednik SO Ptuj. Tovarišu Žmavcu smo Ptujčani zelo zaupali. Po zatišju čez poletje se je 20. avgusta 1989 sestal DS in na svoji redni seji sprejel akt o ustanovitvi podjetja Biromatika v Ptuju. Na mojo nesrečo me je vodstvo Iskre Delte prepričalo, da prevzamem odgovornost v. d. direktorja podjetja v ustanavljanju (samo za tri mesece do novega leta, je bilo rečeno). To odločitev so utemeljili s tem, da sem v kolektivu nov in neobremenjen s preteklostjo ter bi na ta način lahko lažje speljal registracijo podjetja. Ves oktober in november smo v Ptuju pripravljali podatke za delitev premoženja, ki je zajemalo objekte, zemljišče in zaloge. Ker smo v tem času v Ptuju dobili občutek, da Iskra Delta ne želi prenesti osnovnih sredstev, predvsem nepremičnin kot vložek v Biromatiko, sva se s takratnim v. d. direktorjem drugega dela tovarne (obrata Terminalov) konec oktobra obrnila na IS SO Ptuj, na predsednika Toneta Čeha, ter mu predstavila nastale razmere. Tone Ceh se je nato pogovoril z Žmavcem in nam zagotovil, da ima Žmavc zadevo v svojih rokah in da stvari tečejo normalno. Predsednik IS SO Ptuj se kasneje ni več vključeval, dokler ni bila decembra v Biromatiki stavka. Takrat je imenoval 3-članskp komisijo za spremljanje dogajanj v fazi ustanavljanja podjetja. Obenem so v Delti pripravljali akte o ustanovitvi podjetja Delta Gorenje, Delta Computers, Izobraževalni center Nova Gorica ter Delta Inženiringov v Zagrebu, Beogradu, Sarajevu in Skopju, kasneje pa se jim je pridružil še Maribor. Po mnogih zapletih sem na sodišču v Mariboru dobil dokumente za registracijo podjetja. Četrtega decembra je bilo naše podjetje registrirano, 28. decembra pa smo odprli žiro račun. Od ustanoviteljice Iskre Delte nam je bila obljubljena proizvodna hala z zemljiščem in opremo, zaloge ter obratna sredstva in najmanj tri mesece zagotovljeni OD. Dobili smo dva tisočaka in del opreme v vrednosti 156.000,00 din. Ker je bil finančni položaj Iskre Delte takrat katastrofalen, tem obljubam nismo kaj dosti verjeli in se sami dobro pripravljali na start po novem letu. Toda deset dni pred koncem leta in štirinajst dni po registraciji podjetja Biromatika je v Ptuj prišel Žmavc in dejal, da se je vodstvo Iskre Delte odločilo, da se pravkar registrirani Biromatiki priključi še drugi del proizvodne hale s proizvodnjo terminalov in 200 delavci. Ta del je bil prej vključen v nastajajoče podjetje Delta Computers Ljubljana in nihče v Ptuju ni bil na to pripravljen, saj je bilo samo deset dni do začetka poslovanja novega podjetja Biromatike, v Ptuju pa ni- PREJELI SMO Naš nerazumljiv vsakdanjik Vsak dan smo vpeti med hote-nji, potrebami in željami, vendar Pa od vsega na koncu ostanejo zgolj želje, pa še te se potem za-radi naše neodločnosti razblinijo v nič. To obdobje ali čas, v kate-rem živimo, že potrjuje domneve, da se bo človeštvo prevesilo iz nekega kulturnega razvoja na raven zavračanja humanizma in homogenosti, kar pomeni resno nevarnost za izbruh vsesplošnega nezadovoljstva in krvavih spopadov. Nasilna osamosvojitev in enostranske proglasitve neodvisnosti Pomeni ločevanje ali razdruževa-nje narodov in človeštva. S tem ne želim zanikati pomena in zahtev Po suverenosti vseh teh narodov, vendar v sistemih večnacionalnih narodov so v tem zajeta osnovna vprašanja o kršenju človekovih pravic. Če so ta hotenja postavljena zgolj na osnovi pridobivanja ekonomskih dobrin, manj pa na vseh drugih resorjih celovitega družbenega razvoja, to direktno vodi v konflikt. Časi ne dopuščajo drugačnega razmišljanja. S strahovitim razvojem svetovne tehnologije in s pravico do samostojne odločitve o izbiri življenjskega cilja, se to dejstvo potrjuje. S tem se zavestno vključimo v ta začaran krog življenja, ki pa bo še naprej, tako kot doslej, ločeval dva svetova. To sta razlika med staro in mlado generacijo, med konzervativnostjo in naprednim, med zadrževanjem oblastniškega položaja in željami po spremembah. Vojaška sila, ki jo ima vsaka oblast, pa je tista prežeča nevarnost, ki je že vsemu svetu pokazala, kakšna grozodejstva in tragedije pušča za seboj. Od tod pa izhajajo vprašanja razumnosti, humanosti in kulture. Žal ne moremo izluščiti iz tega posameznih ljudi, določenih krogov, ki zagovarjajo drugačen svet, drugačen razvoj. To je dejansko sla po izkoriščanju človeka po človeku, izkoriščanje njegovih slabosti, ustvarjanju in krepitvi potenciala, ki omogoča uveljavljanje metod sadističnega izživljanja in omalovaževanja vrednosti človeškega življenja. Le ta ekonomski potencial pa je tisti vir, ki omogoča in dovoljuje uspešno skrivanje takšnih oblik manipulacij s človekom. Koliko je danes resnično vredno človeško življenje? Za odgovor ne potrebujem laži. Prava in čista resnica je ta, da se dejansko norčujemo iz delavca in časa. V večini primerov se nam ni zdelo vredno, da bi inve- stirali v naše bogastvo, v človeka. Naš delovni človek dela na skrajnem robu ekonomskih možnosti in preživetja. Življenje je marsikomu omogočilo in dovolilo lagodnosti brez odgovornosti. Zato imamo še dovolj potenciala, kadrov, ki so neizkoriščeni, perspektiv oziroma možnosti in seveda tudi obilo notranjih rezerv, ki se kažejo v slabi organizaciji naših tehnoloških procesov in v neurejenih medsebojnih odnosih. Ob vseh dosedanjih in prihodnjih stečajih ostajamo še vedno ravnodušni in očitno čakamo, da nam bo vsemogočni bog rešil vse probleme in zagate tega časa in sveta. Medtem pa se neusmiljeno odstranjuje tehnološki presežek, kot da to ni človek, temveč stroj ali robot. Povečuje se brezposelnost, ravno tako politično špekulativne igrice za novo, pravičnejšo demokracijo, pa tudi sindikati imajo, kot trdijo, železo v ognju. Vendar agonija se nadaljuje, rešitev še ni. Politična nestabilnost v Jugoslaviji pa jih tudi ne dopušča. Je mar mogoče še verjeti v pravičnost nas vseh? Nihče drug ne more spremeniti notranjosti človeka. In to je to. Nič bolj človeški nismo v primerjavi s preteklo zgodovino in to je dokaz, da se zgodovina res ponavlja. Marjan Pečan Kotna pot 10, Dragomer Sindikat ni zanovomik delavca, deluje po direktivah vodstva__________________ To se dogaja v Merxu, Mlinsko-predelovalnem podjetju Celje, kjer sem že 17 let zaposlena v poslovni enoti Industrijska pekama, na delovnem mestu v kavami in slaščičarni. Prodajam kruh, pecivo, slaščice in pijačo. Februarja 1990 pa sem dobila po pošti priporočeno pošiljko, v kateri je bil sklep, da sem premeščena s tega delovnega mesta v pralnico za pranje in likanje perila, v isti delovni enoti, češ, da sem edina postala kot tehnološki presežek, čeravno sem bila sprejeta na to delovno mesto med prvimi delavci (vse, razen ene prodajalke, so bile sprejete pozneje). S to premestitvijo se nisem strinjala (premestitev je odredil s sklepom direktor podjetja MPP) in sem dala zahtevo za varstvo pravic delavcev na komisijo za varstvo pravic pri MPP. En izvod zahteve pa sem naslovila na sindikalno organizacijo z vso mojo prepričljivostjo, da me bo sindikat varoval pred napadom birokracije, vendar ni bilo tako. Sindikat je vse prej kot zaščitnik delavca, vamje birokracijo in je po direktivi birokracije dal mnenje, ki ni bilo prav nič podobno varovanju delavca. Na obravnavo zahteve pri drugo stopenjskem organu sva bila povabljena tudi jaz in predstavnik sindikata s pismenim mnenjem, katerega fotokopijo vam pošiljam v prilogi. Na obravnavi in sklepanju o moji zahtevi se je drugo stopenjski organ strogo držal mnenja sindikata in na tej podlagi odločil, da se sklep direktorja o moji premestitvi potrdi in se zavrne moja zahteva po varstvu pravic za neutemeljeno. Če bi bil sindikat varuh pravic delavcev, ne bi dajal pisnih poročil, ki niso v prid delavca, ne bi dajal pisnih poročil, ki niso v bran delavca in so v prid birokracije. Torej se v tem podjetju še dolgo ne moremo pogovarjati o Svobodnem sindikatu Slovenije, ki naj bi bil postavljen za to, da varuje delavca pred raznimi mahinacijami birokracije. Ko boste prebrali stališče »Svobodnega sindikata Slovenije« Menca Celje, MPP Celje o moji dobronamerni vlogi, da me zavaruje, ker sem le dolgoletna delavka, usposobljena za delo, s katerega so me odstranili brez vsakega vzroka, boste takoj presodili, da ta ne deluje v korist delavca. Verjetno ne bi bilo odveč, da bi moje pismo objavili v Delavski enotnosti, naj tudi drugi sindikalisti vedo, kako Mencov sindikat deluje. Etelka Jerič, Rogaška Slatina Srno imeli niti računovodstva ne Prodaje za terminale, ne kadrov-ske službe in še marsičesa. Pri finančnih poslih sta si prizadevala in nam pomagala zunanja sodelavca, Berden in Dragica Verbega. Glede na te dogodke nisem videl več možnosti za uspešen start novega podjetja, sem pisno dal odstop vodstvu Iskra Delte, ki je ^noj odstop zavrnilo, češ da zdaj ni čas za odstope in da se moramo skupaj boriti za obstoj Iskre Delte. Na zadnjem zasedanju DS v veliki sejni dvorani stegenske tovarne, konec decembra, sem predstavil program podjetja Biroma-tika, ki je izkazoval uspešno poslovanje s 180 zaposlenimi ter Programom biroopreme in terminalov, katerih ime je takrat že bilo nniazano. V Ptuju je bilo takrat zaposlenih 320 delavcev z najrazličnejšo izobrazbo. To je pomenilo, da je 140 delavcev preveč, Seveda ob žalostni ugotovitvi, da stno s propadanjem Iskre Delte iz-fnbljali tudi program ohišij za ra-chnalniške sisteme in program terminalov, ki bi moral doživeti revitalizacijo in dobiti drugo ime. Na tem DS sem zahteval, naj nstanovitelj poskrbi za uspešen start novih podjetij, naj prevzame ekonomske presežke, novim podjetjem pa zagotovi obratni kapitel za zagon proizvodnje. Delavski svet na prepričevanje vodstva, da to pomeni razpad sistema Iskre Delte, ni sledil moji Zahtevi in sprejel sklep, da vse delavce na posameznih lokacijah Prevzamejo nova podjetja. To je nil seveda začetek konca našega ln novoustanovljenega podjetja, Zato sem od Gorazda Žmavca v Novi Gorici, po posvetu v. d. direktorjev novih podjetij, pisno Zahteval, da me razrešijo v. d. direktorja z utemeljitvijo, da so bili kršeni vsi prejšnji dogovori in da P°d takšnimi okoliščinami ni mo-8°če niti začeti, kaj šele normalno Poslovati. Razrešnice zopet nisem dobil, češ, naj še počakam, saj bo kmalu razpis in bi razrešnica samo negativno vplivala na potek dogajanj. S 1. januarjem 1990 se je hradno začelo poslovanje podjetja mjomatika. Edino, kar smo lahko težili in za kar smo bili usposobljeni, je bil program biroopreme, ki je bil že vseskozi, poleg televizorjev, osnovni program nekdanjega in sedanjega podjetja. Žal srno dobro vedeli, da od tega pro-Sfama lahko v prvih šestih mesecih živi le okrog 75 ljudi, na tem Programu pa jih je delalo 110. V tem delu smo začeli iskati delo in dodatne programe, da bi Zapolnili nezasedene kapacitete. V proizvodnji terminalov smo Za začetek proizvodnje PAKA 5000 nabavili potreben material ltl začeli proizvodnjo, obenem Smo v tem delu izdelovali platine Za Gorenje Titovo Velenje. Tako je ^ tem času imelo delo okoli 110 Ondi, torej na Ptuju samo 185, od 320 zaposlenih. Ker v tako krat- kem času ni bilo moč najti nadomestnega programa in dela, smo lahko le navezali stike z DAMP-SOM iz Avstrije glede dela, ki bi se začelo jeseni 1990, ter prek Gorenja Nazarje z Boschem. V Biromatiki nas je bilo le pet oziroma šest delavcev, ki so bili skupaj z mano pripravljeni reševati, kar bi se še rešiti dalo. Prav tako ni bilo problemov v operativi in proizvodnji. Zaradi pomanjkanja dela smo delavce, ki so bili brez dela, poslali domov na čakanje na delo z 80 odstotnimi OD, v skladu s pravilnikom in v smislu ekonomičnosti poslovanja. Tiste delavce, ki so delali, smo poskušali nagrajevati po njihovi uspešnosti, vendar nam omenjena masa za OD v januarju tega ni dovoljevala v pravi meri. Delavci konec januarja še vedno niso prejeli OD za december od Iskre Delte, zato smo izplačali akontacijo za januar iz našega žiro računa v višini 1.000,00 din na delavca. Čez teden dni je sledila plača Iskre Delte za december, 23. februrja, ko smo na žiro računu zbrali dovolj sredstev pa smo izplačali neto OD. Zaradi neporavnanih obveznosti naših kupcev (predvsem Gorenja) ni bilo prilivov in sledila je blokada ŽR. Da bi bila mera polna, je bil 5. februarja uveden stečajni postopek Iskre Delte, s tem pa ogrožene tudi nepremičnine, dane kot vložek v Biromatiko. Že januarja smo od KB Maribor, PE Ptuj zahtevali 3.000.000,00 din posojila za nakup reprodukcijskega materiala. Posojila nismo dobili, saj banka glede na višino našega premoženja (150.000,00 din), in dejstva, da Iskra Delta v stečaju ni imela jamstva, da bo posojilo kdaj povrnjeno. Po večkratnih pogovorih z IS SO Ptuj, ki se je v tem času že aktivno vključeval v problematiko našega podjetja, vendar brez konkretnih rešitev, smo v drugi polovici marca od občine dobili posojilo za nakup reprodukcijskega materiala iz uvoza, od banke pa jamstvo. Ta zadostuje za proizvodnjo 200 terminalov, za uspešno poslovanje pa bi jih morali izdelati in prodati najmanj 500 na mesec. Tekli so tudi pogovori o posojilu iz republiških rezerv, konec maja, s predsednikom komiteja za industrijo Slavincem. Prvič ni bilo sredstev, po enem tednu pa so nam obljubili 2.000.000,00 dinarjev kredita. Medtem so na upravnem odboru sprejeli statut podjetja, v katerem je kot vodstvo predviden poslovodni odbor, ki šteje 6 članov. V dnevnem časopisu Večer je za vse člane poslovodnega odbora izšel tudi razpis.. Pobuda za takšno vodstvo je prišla s strani vodilnih delavcev linije terminalov z obrazložitvijo, da sta v podjetju dva zelo različna programa in naj bi bilo v vodstvu zastopanih enako število delav- cev, od katerih pa bi vsak pokrival določeno področje (razvoj, marketing, proizvodnja). Jaz sem upravnemu odboru predlagal, naj podjetje vodi individualni poslovodni organ (direktor), ki pa naj ima dva pomočnika oziroma vodja programa terminalov in vodja programa birotehnike. Upravni odbor je sprejel predlog za poslovodni odbor in skladno s tem spremenil akt o ustanovitvi in statut. Sprejet je bil tudi sklep, da delavci, ki čakajo na delo doma, marca prejmejo 70-odstotni OD, vendar ne manj kot 1.600,00 din. Moram povedati, da kot vršilec dolžnosti nisem član upravnega odbora ter da je upravni odbor sestavljen iz treh članov ustanovitelja in dveh članov podjetja. Na tej seji sem od upravnega odbora ponovno zahteval, da me razreši funkcije in v.d. direktorja, vendar moj odstop ponovno ni bil sprejet. Zaradi neizplačanih OD, kajti 15. marec kot izplačilni dan je že bil za nami, je v podjetju završalo in na zboru delavcev, 27. 3. 1990, so glasovali o moji nezaupnici, obenem pa sem že četrtič zahteval, da me razrešijo. Po triurni razpravi in prepričevanju so končno zadolžili upravni odbor, da me razreši, kot vodstvo pa predlagali začasni poslovodni odbor v sestavi istih delavcev, ki so že do sedaj sodelovali pri vodenju podjetja. Naslednji dan, 28. 3. 1990, je bil sklican upravni odbor, na katerem so me tudi razrešili v.d. direktorja in imenovali začasni poslovodni odbor, ki naj vodi podjetje do sprejetja vodilnih delavcev po objavi v časopisu. Ves čas od ustanovitve sem osebno, z nekaj sodelavci, iskal delo za delavce tudi v drugih DO v Ptuju. Tako smo našli delo za 10 delavcev v Opekami Ptuj (delo je sprejelo samo 8 delavcev) in za 6 delavk v Perutnini Ptuj. V DO Olga Meglič je imelo možnost zaposlitve 10 delavcev, sprejeli so tri in še od teh nihče ni sprejel dela varilca, čeprav so kvalificirani ključavničarji (imeli so plačan tečaj za varilce). Za posamezne delavce smo našli delo v različnih DO in privatnikih, nekateri pa so delo našli sami. Prezaposlili smo tako skupaj 30 delavcev. Povezali smo se tudi z zavodom za zaposlovanje za skupno reševanje položaja in zavodoma za socialno skrbstvo, ki nam je takoj priskočil na pomoč, predvsem za socialno ogrožene delavce. Delavce za računovodstvo in druge službe bomo pridobili s prekvalifikacijo naših delavcev. Trenutno je na Temeljnem sodišču v Mariboru vloga za povečanje ustanovne vloge, s katero bi nepremičnine prešle kot vložek v upravljanje Biromatike. Usoda tega še ni znana. O tem bo odločal registrski sodnik in stečajni upravitelj Iskre Delte. Akontacija OD za februar v višini 1.000,00 din na delavca je bila izplačana 30. 3. 90, kdaj pa bo izplačan preostali del OD, še nihče ne ve, saj na žiro računu ni dovolj sredstev. Dali smo tudi zahtevo na IS SO Ptuj, da nam zagotovi sredstva za izplačilo zajamčenih OD. Za zdaj sredstev iz Ptuja še ni. Da bi se ogenj v ptujski Biromatiki še bolj razplamtel, je poskrbel novinar Delavske enotnosti Janez Sever, ki se je nenapovedan, v zaprti sobi pogovarjal s predsednikom sindikata Hentakom in delavcem (inž. Srečkom Pevcem) v navzočnosti predsednika občinskega sindikata Ivartnika in predstavnika sindikata iz Maribora Haasa. Seveda se mu ni zdelo potrebno, da bi o stanju in razpletih, ki jih pričakujemo, povprašal tudi vodstvo podjetja, ki bi mu lahko ponudilo točne in realne podatke. Ne bi rad komentiral bitke za stolčke, o katerih piše Janez Sever, ker so ti hudičevo majavi. O debelih kuvertah pa samo tale, ni ga denarja, s katerim bi me plačali, da bi zoper prevzel takšno delo. Moj OD v 4 mesecih, ko sem dobival plačo v.d. direktorja, je bil skupaj 24.600,00, din, to je 6.160,00 din na mesec. Presodite sami o debeli kuverti. Novinar Delavske enotnosti je s svojim pisanjem v 13. številki Delavske enotnosti grobo žalil mene in uničil še tisto malo ugleda, ki smo si ga kot podjetje pridobili pri naših dobaviteljih z rednim plačevanjem ter kupcih ob takojšnjih dobavah (govorim za čas od 1. 1. 1990 dalje). Uničil je voljo še nekaj tistih zanesenjakov, ki smo ostajali popoldan in ob sobotah, ki marsikatero noč nismo prespali - vsaj jaz - ob razmišljanju o nakopičenih problemih, ki so nas spremljali. So že časi, ko takšne »norce« iščejo podnevi z lučjo, in upam, da bodo tudi tisti, ki takšne izjave dajejo in tisti, ki jih nepreverjene sprejemajo in dajejo v javnost, spoznali svoje grehe in napake. Anton Horvat »Zaloigra za zdiavnika in pacientko« V 14. številki Delavske enotnosti je vaš član za posebne naloge Janez Sever spisal članek »Žaloi-gra za zdravnika in pacientko«. Ob prebiranju sestavkov o vsemogočih krivicah in šikanah delavcev, nekorekten odnos do prato-gonistov ali povzročiteljev ni redkost. Malevolenca, ki izhaja iz objavljenega sestavka pa očitno zasleduje več kot to, da bi bralcem predstavili podobo po krivem preganjanega zdravnika. Zato želim, da v naslednji številki Delavske enotnosti objavite tale prispevek, ki bo imel glede na črne-belo ob- javljeno »sestavljanko« tudi več delov: V svojih internih aktih ima vsaka delovna organizacija pravico uvesti nadzor nad bolniškim staležem. Lečeči zdravnik se je prav zaradi varstva pacienta moral na zahtevo pooblaščenega kontrolorja ali pa pristojne službe v podjetju jasno in nedvoumno izjasniti o tem, ali je delavcu v sta-ležu dovoljen izhod ali gibanje, ali pa terapija tega ne dovoljuje. V primerih, ko delavca ni na delo tudi po več dni, vzroka odsotnosti zaradi bolezni pa svoji delovni organizaciji ni sporočil, mora lečeči zdravnik dati delovni organizaciji, če to zahteva, informacijo o tem, da je delavec v staležu, vključno s prognozo trajanja sta-leža. Predpis, ki ureja uresničevanja pravic s področja zdravstva, določa tudi postopek ugotavljanja začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zakaj tale uvod? V tozdu Zdravstveni dom Slovenske Konj-kice je na področju splošnega zdravstva zaposlenih 13 zdravnikov. V osmih letih mojega dela v tem okolju so se formalne pritožbe delovnih organizacij, pa tudi zasebnih delodajalcev v zvezi s kršitvijo prej opisanih postopkov, tudi retrogradno danega sta-leža, nanašale pretežno le na dr. Pahljino, zdravnika v ZP Loče. In zdaj k zadevi, ki je tako zelo razburila zdravnika in tako motivirala vašega sodelavca za posebne zadeve. Zame to ni zgodba, ampak vsega obsojanja vredno ravnanje v škodo bolnice. Zdravnik v Ločah je - tako povzemam iz spisa Janeza Severja, dodobra poznal pacientkine razmere in status njene bolezni. Ko se je zatekla k njemu po potrdilo, ki bi jo obvarovalo disciplinskega postopka v podjetju, naj bi ravnal tako, kot veleva etika. Pa ni ravnal tako. Zdravstveni dom je prejel 16. 3. 1990 pisni protest delovne organizacije Comet Zreče s fotokopijo »obvestila lečečega zdravnika«, ki ima značaj uradnega dokumenta. V obvestilu ni govora o tem, da pacientka po odpustu iz bolnice okreva v domačem okolju, da ji ni predpisano ležanje, in podobno. Glede na skrajno žaljivi ton, podkrepljen z grožnjami »po pravnem pregonu«, sem dala pobudo za uvedbo disciplinskega postopka. Namreč naš pravilnik, ki ureja obveznosti in odgovornosti delavcev, govori med drugim tudi o tem, da ne smemo žaliti pacientov in strank, s katerimi poslujemo. Pri tem ne moram mimo laži, ki se je zapisala vašemu sodelavcu: Namreč, da se prizadeta delovna organizacija ni odzvala, temveč sem le jaz začutila potrebo predlagati disciplinski postopek. Le zakaj se je pisec pri tako zavzetem opisovanju bolniškega kontrolorja hipokritsko izognil navedbi firme, za katero ta »kavboj« dela? Zdravnikova patetika, ki preveva njegovo izjavo oziroma vprašanje, če bo res zadnji, ki bo v Slo- veniji kaznovan po 133. členu, je milo rečeno smešna. Če je res »politično svojeglav« (tako je zapisal Janez Sever), je to njegova zasebna zadeva. Z razvpitim 133. členom KZ se nisem nikoli ukvarjala. Težko, da bi si loški zdravnik zaradi posledic žaljivega sporočila delovni organizaciji lahko nataknil avreolo mučenca ali celo političnega preganjanca. Pa še nekaj v zvezi z ukrepanjem zaradi neudeležbe na letni konferenci sindikata, bilo je leta 1987. Če ne bi bil Janez Sever tako nagnjen k čmo-beli slikarji, bi lahko v arhivu sindikata ZD našel dokaz, celo zahtevo tistih, ki so se takrat konference udeležili, da se mora ugotoviti, kaj so tedaj počenjali tisti, ki niso bili prisotni. No, ugotovitve so pokazale, da so nekateri odšli lepo domov. Dr. Pahljina pa je priredil ob času malice pogostitev delavcev v zdravstveni postaji (praznoval je rojstni dan), ki se je zavlekla menda do konca delovnega časa. In kako se je izteklo sankcioniranje: ker velja za obračun OD v našem ZD 8-umi delavnik, je bila tistim, ki so predčasno odšli z delovnega mesta, odtegnjena ena ura. Tudi tistim, ki so praznovali. Tožena stranka (direktorica) pa na sodišču združenega dela ni mogla potrditi, da je sama ugotovila, kaj se je dogajalo v loški ZP (takrat je pač bila na konferenci sindikata). Zato je zdravnik tožbo za odtegnjeno uro nedela dobil. Pravilno, ali ne?! In ob koncu še tole: varstvo nemočnih, posebno še mater z nedo-letnimi otroki, je dolžnost nas vseh, ne le zdravnika. Pa v življenju ni vedno tako. Leta 1988 sta stanovanjska komisija in delavski svet zdravstvenega doma dodelila naši delavki čistilki, materi treh otrok, trisobno stanovanje v Zdravstveni postaji Loče. Prejšnja stanovalka je izpraznila stanovanje avgusta 1989. Pred prevzemom stanovanja si je dr. Pahljina nasilno prisvojil eno sobo. Takoj po uradni predaji preostalega dela stanovanja novi stanovalki si je skušal prisvojiti še ta del, zamenjal je vhodno ključavnico. S pravočasnim ukrepanjem smo naši delavki le uspeli zagotoviti vselitev v dodeljeno stanovanje. Njegova utemeljitev, da ga je k temu navedla stiska lastne družine, ki je utesnjena v trisobnem stanovanju, zbledi ob dejstvu, da v bližini Zagreba mimo stoji njegova novozgrajena menda dvonadstropna stanovanjska hiša. Pri vseh teh zoprnih zadevah je najmanj pomembno to, da je direktorica res v preteklosti volontersko opravljala politično funkcijo. Kot je videti, se v Zdravstvenem domu politike ne bodo znebili. Eni odhajajo, drugi so že tu. Tale Widlerjeva misel me je prevevala ob branju »žaloigre«: »Škoda, da tisti, ki bi radi izboljšali svet, ne začnejo pri sebi.« Marija Poličar, Cesta pod goro 10, Slovenske Konjice Neurejen status delavcev strokovnih služb sisov ob priključitvi k državni upravi Če se dneva ne diži svojih predpisov S sprejemom ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev k ustavi SR Slovenije (Ur. 1. SRS, št. 32/89) in zakona o določitvi nalog, ki jih od 1. 1. 1990 začasno opravljajo organi SIS, in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Ur. 1. SRS, št. 42/89), so bili delavci strokovnih služb SIS in kmetijskih zemljiških skupnosti priključeni k državnim upravnim organom na različnih nivojih (občinski, republiški). Pri tem opažamo vrsto pomanjkljivosti, zaradi katerih so ti delavci ostali brez direktnega pravnega varstva delovnih razmerij in pravic iz tega razmerja. Zato se ti delavci z vlogami obračajo na pristojne varstvene organe in ROS državnih in družbenih organov Slovenije. Iz njihovih pisnih vlog in ustnih poročil, ki so jih podali predstavniki nekdanjih strokovnih služb SIS na sestanku, 29. 3. 1990 v Radovljici, izhajajo zlasti naslednje nepravilnosti, ki so potisnile te delavce v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi delavci v državni upravi in samostojnih organizacij družbenih dejavnosti: • Sprejem delavcev ni bil takšen, kot ga določa delovnopravna zakonodaja, saj v večini primerov delavcem niso bili vročeni akti (statuti, pravilniki o OD, sistemizaciji itd.), ki urejajo njihove pravice iz delovnega razmerja. Delavci so dobivali odločbe o razporeditvi na delovna mesta brez upoštevanja nalog, ki so jih opravljali doslej in dogovora s pristojnimi organi državne uprave, ki so skrbeli za nemoten prenos nalog in zadev na državne organe. Sistemizacija delovnih mest ni bila dopolnjena, prav tako niso bile izdelane analitične ocene delovnih mest, ki so podlaga za razporejanje delavcev in določitev njihovih osebnih dohodkov. Zato so odločbe o razporejanju delavcev spreminjali in izdajali večkrat, vse pa je bilo v izključni pristojnosti predstojnika upravnega organa. # Kooptiranost delavcev in njihova vključitev v obstoječe samoupravne organe upravnih organov ni bila opravljena, kljub temu da so delavci postali s 1. 1. 1990 enakopravni z delavci, h katerim so bili priključeni, in da so v nekaterih primerih priključeni delavci predstavljali tudi do četrtino vseh delavcev. Priključeni delavci niso bili imenovani v noben samoupravni organ in se je o njihovih pravicah iz delovnega raz- merja odločalo brez njih. Tudi zakon o državni upravi pozna načela zastopanosti delovnih enot v posameznem organu, .zato bi morale biti izvedene nadomestne volitve v organe delovne skupnosti upravnega organa. • Zajamčenost delovnega razmerja v upravnem organu za delavce strokovnih služb SIS marsikje ni bila upoštevana. So primeri, ko so delavci dobili odločbe o prenehanju delovnega razmerja zaradi »tehnološkega presežka« kot posledice odprave del in nalog, ki so se prenesle na druge ravni ali so bile odpravljene. To se dogaja kljub zagotovilom pristojnih organov in funkcionarjev ob prenosih opravil, da bodo postopki za prenehanje delovnih razmerij zaradi presežkov opravljeni po sprejemu novega zakona o državni upravi, tako da bodo enakopravno obravnavani vsi delavci državne uprave. • Poseben problem predstavljajo osebni dohodki delavcev, ki so prešli v državno upravo. Po odloku IS skupščine SR Slovenije o prevzemu delavcev SIS in kmetijskih zemljiških skupnosti v državno upravo (Ur. 1. SRS, št. 48/89) in odlokih izvršnih svetov Skupščin občin se za te delavce določi osebni dohodek na osnovi izplačanega oseb- nega dohodka avgusta 1989, povečanega za odstotek uskladitve v državnih organih do konca leta 1989 (za republiko 197, v občinah različno). V tej uskladitvi pa ni upoštevano povečanje še za 20%, kar je bilo priznano delavcem državne uprave januarja za mesec december na osnovi intervencijskega zakona o omejitvi razpolaganja sredstev za osebne dohodke za tiste delavce oz. strokovne službe, ki so bili pod ravnijo republiške uprave. Ta zakon je namreč kot večina intervencijskih zakonov v preteklih letih na področju osebnih dohodkov strožje omejil porabo v panogi 14, t.j. SIS, kamor so spadale strokovne službe družbenih dejavnosti. Zaradi neenakopravnega obravnavanja delavcev ob priključitvi so delavci strokovnih služb SIS ostali pri januarskih izplačilih prikrajšani za omenjen odstotek uskladitve osebnih dohodkov. Omenjen odlok tudi določa, da obdržijo delavci strokovnih služb SIS prinešeni osebni dohodek, če je le-ta višji od enakih ali podobnih del v državni upravi vse do izenačitve z usklajevanji. Večinoma se tega določila niso držali, temveč so takšnim delavcem takoj določili novo osnovo osebnega dohodka za primerljivo delovno mesto v državni upravi. To velja zlasti za nekdanje tajnike ali vodje služb, ki so prejeli osebni dohodek enak podobnemu rangu referenta v upravnem organu, ki je na precej nižji ravni. Še večji problem predstavlja dejstvo, da podobnih primerljivih delovnih mest v državni upravi ni, ker je specifika dela za družbene dejavnosti popolnoma drugačna in je bolj blizu tipičnim izvajalskim opravilom, ki zahtevajo ustvarjalne prijeme. • Pri osebnih dohodkih je prihajalo do največjih razlikovanj kljub temu, da bi po odloku moral veljati enoten sistem, vse dokler so na podlagi intervencijske zakonodaje osebni dohodki »zamrznjeni«. Večinoma je predstojnik upravnega organa opravil takojšnjo vrednotenje glede na podobna delovna mesta v upravnem organu, neupo-števaje vrednotenja prineše-nih del in nalog ter prilagoditve oziroma uskladitve enotne sistemizacije z upoštevanjem specifičnosti del, ki so jih ti delavci opravljali in jih bodo še za družbene dejavnosti, vendar v sistemu državne uprave. Predvsem v občinah niso bili upoštevani nobeni predpisi in merila niti ni bilo upoštevano zakonsko zagotovilo o izplačilih zajamčenih osebnih dohodkov. • V neenakopraven položaj so bili postavljeni tudi delavci strokovnih služb, ki so bili priključeni republiški državni upravi, npr. Republi- škemu komiteju za delo dejavnost zaposlovanja (457 delavcev) Republiškemu komiteju za zdravstvo in socialno varstvo dejavnost zdravstva in socialnega varstva idr. Ti delavci so vključeni v organizacijsko obliko organa oziroma uprave v sestavi komiteja, za katera veljajo drugačna merila sistemizacije in vrednotenje kot za delavce komiteja. Najvišja vrednotenja delavcev organa v sestavi oziroma uprave se začnejo na precej nižji ravni od višjih funkcij v komiteju. Poleg tega so delavci prikrajšani še za druga merila vrednotenja, kot so izjemna uspešnost, posebni dodatki (npr. za inšpekcijske službe), možnost za napredovanje na višje range (npr. posebne svetovalce IS, podsekretarje) in drugo. Z dopolnitvijo sistemizacij komitejev se je uredil najnujnejši prenos delovnih mest (seveda na nivoju) v državne organe, za vse druge pravice iz delovnih razmerij in vključitve v sistem samoupravne delovne skup- nosti upravnega organa pa velja že povedano. Upoštevaje vso to problematiko in da bi čimbolj učinkovito zavarovali delavčev ekonomski in socialni položaj, zahtevamo: - ob bodoči uveljavitvi in izvajanju zakona o delovnih razmerjih in zakona o delavcih v državni upravi je nujno enakopravno obravnavanje vseh zaposlenih v državni upravi. Enakopravno jih je potrebno vključevati v oblikovane akte o sistemizaciji in analitični oceni delovnih mest ter pri razporejanju oziroma zaposlovanju. Na to še posebej opozarjamo predstojnike in sindikalne poverjenike v upravnih organih; - ob opredeljevanju kadrovskih presežkov (predvsem pri izpolnjevanju formalnih pogojev za sklenitev delovnega razmerja) zahtevamo sodelovanje sindikata, da bo spremljal dosledno upoštevanje vseh zakonskih opredelitev in meril za določanje kadrovskih presežkov. Ocenjujemo, da je mogoče le z usklajenim delom uspešno opraviti vse naloge, katerih cilj je strokovna in profesionalna javna uprava. Za kar najučinkovitejše varstvo delavcev opozarjamo na premajhno, premalo opazno in učinkovito sindikalno delo, predvsem pri vključevanju OOS in občinskih odborov sindikata dejavnosti na vsa poblematična področja. Ob taki pasivnosti tudi novooblikovani samostojni sindikat dejavnosti delavcev družbenih in državnih organov Slovenije ne bo mogel uresničiti svoje - v zakonih in programih - novoopredeljene vloge. To pa je nujno in prepotrebno za varstvo delavcev v novih oziroma spremenjenih ekonomskih razmerah. Zato tudi ugotavljamo, da bi bilo dolgoročno veliko bolj smiselno od aktualnega »izstopanja« iz sindikata, delovanje v smeri nove vsebine dela sindikata, od osnovnega do republiškega, ki jo sindikatom določajo nova zakonodaja, uvajanje tržnega gospodarjenja in spremenjene družbene razmere. Sekretarka ROS Milena Mirkovič Predsednica Komisije Mirjam Šegula Tržni prijemi za članstvo v svetu V sindikat zaradi kreditne kartice Kreditne kartice in tečaji angleščine morda ne zbujajo toliko pozornosti kot jezni stavkajoči, ki protestirajo na nekaterih letališčih in avtobusnih postajah, toda v devetdesetih letih bi lahko postali pomemben pripomoček ameriškemu sindikalnemu gibanju, da bi si pridobilo nekaj nekdanje slave in ustavilo desetletja trajajoče usihanje članstva. »Če hočemo ostati glavna gospodarska, politična in družbena sila v ameriškem življenju,« pravi sekretar ameriške federacije dela in kongresa industrijskih organizacij, AFL-CIO Thomas R. Donahue, »se moramo začeti širiti in se približati moči, ki smo jo imeli nekoč.« V sedemdesetih letih so ameriški sindikati doživeli vrsto uničujočih udarcev in leta 1981 je predsednik Reagan odpustil 11.400 stavkajočih kontrolorjev letenja. Delno so bili za svoje težave krivi sami: Veliki poviški plač v naj večjih industrijah so močno dvignili proizvodne stroške in tako so mnogi ameriški izdelki postali v primerjavi z izdelki iz dežel z nižjimi stroški delovne sile (Japonska in Južna Koreja), nekonkurenčni. V osemdesetih letih so se bili sindikati prisiljeni odreči večini pridobljenih poviškov plač in različnih ugodnosti, da bi sploh obdržali delovna mesta v industriji, ki jo je prizadela tuja konkurenca. Kljub temu je število delovnih mest v mnogih sindikalno organiziranih vejah industrije močno upadlo; v manj kot dveh desetletjih se je število članov v jeklarskem sindikatu zmanjšalo od 1,3 milijona na 650.000. Delež sindikalnega članstva v skupni delovni sili pa je upadel s 23 odstotkov (leta 1980) na današnjih 16,4. Da bi ustavili te težnje, so začeli sindikati ponujati svojim bodočim članom vrsto ugodnosti, od poceni kreditnih kartic in življenjskega zavarovanja pa do naročanja zdravil po pošti. Prizadevajo si organizirati delavce v državnih službah in hitro rastočih storitvenih sektorjih kot tudi nove imigrante. Namesto da bi skušali iz delodajalcev iztisniti visoke poviške, se zdaj sindikalni pogajalci osredotočajo na to, da bi zavarovali tiste ugodnosti, ki jih delavci že uživajo, kot na primer zdravstveno zavarovanje. »Šli smo skozi obdobje ognja, ki nas je okrepilo,« zaključuje predsednica največje ameriške sindikalne zveze, AFL-CIO Lane Kirkland. Večina strokovnjakov meni, da bodo ravno te gospodarske in demografske spremembe, ki se jim organizirano delavstvo prilagaja, onemogočile sindikatom, da bi znova pridobili tolikšno članstvo kot pred desetimi leti. Toda, videti je tudi nekaj optimističnih znamenj. AFL-CIO je večji in bolj združen kot kdajkoli v osemdesetih letih. Tudi javno mnenje o sindikatih se spreminja. Gallupov inštitut je pred kratkim sporočil, da 61 odstotkov Američanov odobrava sindikate, kar je velikanski napredek od le 14 odstotkov leta 1981. Anketa, ki jo je pripravila organizacija Roper, je pokazala, da ima polovica Američanov najmanj precej dobro mnenje o sindikalnih voditeljih (leta 1982 le 37 odstotkov). In kar je najpomembnejše: ugled sindikatov se je naj- bolj povečal ravno pri skupinah, ki so najpomembnejše za njihovo prihodnost, pri delavcih z visoko izobrazbo in uslužbencih. »Očitno se pridružujejo industrijskim delavcem, ker spoznavajo, da so le zobci v velikem kolesju in da kot posamezniki nimajo nadzora, kakršnega bi hoteli nad svojim stilom življenja,« pravi Edward B. Keller, podpredsednik organizacije Roper. . Eden od razlogov za čedalje večje nezadovoljstvo delavcev na vseh ravneh so rastoči stroški za zdravstveno zavarovanje in to vprašanje lahko dobro izkoristijo sindikalisti v svojih akcijah. Ker se prispevki za zdravstvo bližajo že 45 odstotkov v tistih podjetjih, ki delajo z dobičkom, delodajalci prelagajo vse več teh stroškov na delavce. Zato ni čudno, da stroški za zdravstvo zavzemajo vse pomembnejše mesto v delovnih sporih. Predlagano zmanjšanje zdravstvenih ugodnosti in ne plače je bil glavni razlog za 11-mesečno stavko proti podjetju Pittston, ki se je končala februarja, ko je vodstvo obljubilo, da ne bo zmanjšalo zdravstvenih ugodnosti za upokojene rudarje. Lanska stavka v sedmih regionalnih telefonskih družbah Baby Bell je bila prav tako »zdravstvena akcija«; v letalski družbi NYNEX se je spor vlekel več kot štiri mesece, dokler zaposleni niso pristali na to, da v zameno za to, da podjetje ne zmanjša svojega prispevka za zdravstveno zavarovanje, dobijo manjšo povišico. Čeprav so izgubili nekaj pomembnih bitk, kot je bil lanski poraz v tovarni Nissan, so dosegli nekaj pomembnih uspehov. Na harvardski univerzi je 3.500 delavcev v uradih, laboratorijih in knjižnicah po 17 letih bojev z nadzornim odborom podpisalo svojo prvo delovno pogodbo. S posebnim projektom si AFL-CIO prizadeva pridobiti veliko množico nekvalificiranih imigrantskih delavcev. V Los Angelesu organizira seminarje za iskanje zaposlitve, tečaje angleščine in svetovanje; upajo, da bodo njihove stranke, ko dobijo delo, postale dobri člani sindikata. Teresa Sanchez, direktorica projekta, pravi, da so po letu 1987 pomagali okrog 20.000 prišlekom, večinoma iz Latinske Amerike. Taki programi so bistveni za rast sindikata, meni, saj raziskave predvidevajo, da bodo manjšine in ženske, mnoge iz vrst emigrantov, v naslednjih desetih letih predstavljali kar 85 odstotkov nanovo zaposlenih na trgu delovne sile. Da bi okrepil privrženost svojih članov, je AFL-CIO razvil tudi program »sindikalnih privilegijev«. Med ugodnosti spadajo možnosti vlaganja na trg denarja, pravne storitve, življenjsko zavarovanje, naročanje zdravil na recept po pošti in kreditne kartice, s katerimi lahko stavkajoči delavci odložijo plačilo. Skeptiki pa pravijo, da so ti tržni prijemi sindikatov in lovljenje novih članov »na dnu« trga delovne sile znak obupa. »Nihče se ne včlani v sindikat zaradi kreditne kartice,« trdi Leo Troy, profesor ekonomije na univerzi Rut-gers. Drugi opozarjajo, da včla-njenje izdelovalca hamburgerjev ne nadomesti izgube visoko plačanega jeklarskega delavca. To ni res, odgovarja Lynn Williams, predsednik jeklarskega sindikata. »Nekoč je bilo delo v jeklarni nevarno, slabo plačano, vse dokler niso prišli sindikati, ki so izbolj- šali plače in delovne razmere,« pravi. »Sindikati lahko naredijo isto za delavce v slabo plačanih storitvenih dejavnostih.« Podjetniki imajo proti sindikalnim prizadevanjem svojo taktiko. Kot se je pokazalo med stavkami pri letalski družbi Eastem Airlines in avtobusnem prevozniku Grayhound, so nadomestni delavci več kot zadovoljni, če imajo plače in ugodnosti, ki jih stavkajoči odklanjajo. Naslednji veliki test prihaja, ko se bodo sindikati lotili New York Daily Timesa, največjega dnevnika v metropoli. Potem ko je leta 1987 dobil za 30 milijonov dolarjev koncesij pri plačah in bonitetah, časopis spet zahteva »varčevanje« pri plačah, novem zaposlovanju, dopustih in prispevkih za pokojnine. Dolgoročne gospodarske in demografske težnje bodo verjetno precej oslabile novo sindikalno bojevitost. Težišče ameriškega gospodarstva se iz težke industrije, glavne sindikalne baze, vztrajno premika proti uslužbencem in tehničnemu kadru storitvenih industrij. Hkrati se zaradi pomanj-kaja nekvalificiranih delavcev dvigujejo plače mnogim zaposlenim, zato se ne zanimajo za pozive sindikatov. Vsekakor pa sindikati ne bodo popolnoma izginili. »Sindikati bodo preživeli« trdi Harley Sha-iken, profesor na kalifornijski univerzi San Diego. »Toda, če se bodo v devetdesetih ponovila osemdeseta leta, bodo delavci vstopili v enaindvajseto stoletje le kot stranski igralci v političnem in gospodarskem življenju ZDA.« Ravno to pa želijo sindikati z novimi prijemi preprečiti. U. S. News and World Report, R.D.Š. V založbi Enotnosti je pred kratkim izšla knjiga Inovacijska praksa Oceno je pripravil dr. Gabrijel Devetak Spomladi je izšla pri založbi Enotnost Ljubljana knjiga z naslovom Inovacijska Praksa. Obsega 94 strani, napisali pa so jo priznani domači avtorji. V predgovoru je Jože Jan orisal uspehe in težave, ki jih srečujemo z inovacijsko Prakso pri nas. Navedel je dosedanje delo, zlasti na semi-barjih, da bi pospešili razvoj Ustvarjalnosti. V življenju srečujemo tudi take primere, da ravno komisije za inovacije v mnogih primerih to dejavnost bolj ovirajo kot pa pospešujejo. To lahko potrdim tudi kot sodni izvedenec za inova-eije in marketing, ko analiziram določene sporne zadeve. Žalostno je, da morajo iskati inovatorji pomoč na sodišču Združenega dela, namesto da bi bili pravočasno moralno in materialno nagrajeni za konkretne rezultate v delovnih °rganizacijah. Jože Jan je poleg krajšega predgovora obdelal tudi razvojno-inovacijsko dejavnost in pri tem že v naslovu podčrtal, naj jo vodijo Poslovodni organi. Pri tem se je kratko in jedrnato dotaknil Problematike: tehnologije, trženja, organizacije, izobraževanja in takoj za tem poskušal Podati organizacijo inovacijske dejavnosti v ozdih ali podjetjih. Zelo na kratko je orisal pomen inovacijske dejav- nosti za uspešnost podjetja mag. Ivan Grebenc z Gospodarske zbornice Slovenije. Nekoliko bolj obsežno se je dotaknil profesor dr. Matjaž Mulej teme inovativnosti in podjetništva. Že v letu 1985 sva z dr. Mulejem skupaj napisala obsežno knjigo z naslovom »Ustvarjalno sodelovanje od zamisli do uspešne prodaje izdelka«, zato na tem mestu ne bi ponavljal že znanih ugotovitev. Praktičen prispevek za priročnik, ki je pred nami, je napisal Marjan Ferš z naslovom »Inoviranje upravljanja, poslovanja in tehnologije v svobodnem, tržno usmerjenem podjetju«. Pri tem je osvetlil stanje, vzroke in potrebne ukrepe za pospeševanje inovacij pri nas. Ni pozabil problematike vrednotenja in nagrajevanja ustvarjalnih rezultatov, kar je eden od osnovnih nerešenih problemov v naši vsakdanji praksi. Ko bomo dojeli, kdaj in kje so ustvarjalni učinki največji in ko jih bomo znali ovrednotiti, avtorju pa pravočasno izplačati objektivno nagrado (posebno nadomestilo), bomo lahko govorili, da smo to problematiko dali na pravi tir. Po moji oceni je v knjigi ali priročniku »Inovacijska praksa« osrednje poglavje o evidentiranju in financira- nju inovacij, ki sta ga pripravila ekonomista Janez Kovačič in Marjan Odar. Sistematično sta prikazala veljavne predpise, zakon o podjetjih, zakon o varstvu izumov, družbene dogovore in samoupravne splošne akte, ki se nanašajo na inovacije. Zatem sta prikazala knjigovodsko izkazovanje inovacij, stroške za raziskave in razvoj, vprašanja in stroške osvajanja nove proizvodnje, znanstveno raziskovalnega dela, avtorskih honorarjev in drugih podrobnosti za plačevanje ustvarjalcev. .Izredno podrobno sta omenjena avtorja obdelala obveznosti podjetij v zvezi izplačil za dosežene rezultate, kakor tudi davčne obveznosti, plačevanje samoprispevkov in druge podrobnosti, vključno vprašanja knjiženja določenih stroškov na posamezne konte, žiro in tekoče račune. Zato lahko rečemo, da je knjiga, ki je pred nami, tudi priročnik za določena vsakodnevna opravila, zlasti tista, ki jih srečujemo pri obračunavanju stroškov, avtorskih honorarjev in kalkuliranih bruto osebnih dohodkov. Nadomestila za inovacije pripadajo le tistim delavcem, ki so udeleženi ali so sodelovali pri ustvarjalnosti, racionalizaciji in drugih tehničnih izboljšavah. Za nas je zelo pomembno, da določena nadomestila niso obdavčena, česar mnogi ne vedo. Zanimiva so tudi vprašanja poslovnih inovacij, na primer v računovodstvu, knjigovodstvu, organizaciji poslovanja, financiranju in celo pri vodenju podjetja. Take inovacije je težko opredeliti in razmejiti, ker imajo številni delavci ponavadi za delovno dolžnost tudi racionalizacijska in inovacijska dela. V sklepnem delu je profesor dr. Krešo Puharič orisal pravno ureditev pravic indu- strijske lastnine, napovedal najnovejši osnutek zakona o dopolnitvah in spremembah Zakona o varstvu izumov in tehničnih izboljšav iz leta 1981 (Ur. list št. 34). Med tem časom, ko je knjižica »Inovacijska praksa« izšla, je tudi že izšel zakon o spremembah Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja in bil objavljen 19. 1. 1990 v Ur. listu SFRJ št. 3/ 90. Zato priporočamo bral- cem, da se seznanijo tudi z omenjenimi spremembami. V zaključnem poglavju »Inovacijske prakse« je Marijan Stele, dipl. inž. orisal vprašanja informacij za inovacije in se posebej dotaknil pomena tehnoloških in poslovnih informacij v gospodarstvu, informacijskega sistema o inovacijah in za tem je v kratkem naštel inovacijske centre, podjetniške inkubatorje - valilnice, tehnološke, znanstvene ter industrijske parke. ITEO, kjer je Marijan Stele v službi, ima razmeroma dobro vpeljan informacijski sistem o inovacijskih dejavnostih. Upamo, da bo založba Enotnost še naprej aktivna pri založniški dejavnosti takšne in podobne literature, s čimer bo konkretno in praktično pripomogla k razvoju in pospeševanju inovatorstva pri nas. Še četrta premiera v Šentjakobskem gledališču V četrtek so igralci Šentjakobskega gledališča pripravili še četrto premiero v letošnji sezoni. Uprizorili so komedijo že hišnega avtorja (to je že osmo delo tega avtorja v gledališču) Fadila Hadžič »Gospodje ih tovariši«. Gre za tipično hadžičevsko komedijo, postavljeno v naš čas, ki v okviru družine prikazuje značilno kameleonstvo našega časa, preoblačenje v nove obleke, pa ohranjanje starih odnosov. Delo je prevedel Lojze Gerden, predstavo pa je režiral Marjan Bevk. S to predstavo v Šentjakobskem gledališču zaključujejo svoje uprizoritve letošnje sezone. Za zadnjo abonmajsko predstavo bodo imeli v gosteh Gledališče »Tone Čufar« z Jesenic z delom Branka Kaleziča »Haldol Depo«. V okviru njihovega odpiranja za spoznavanje dosežkov drugih ljubiteljskih gledališč pa bodo gostovali tudi škofjeloški gledališčniki in Slovensko prosvetno društvo iz Dobrle vasi. Sicer pa so Šentjakobčani že sredi priprav na prihodnjo - jubilejno sedemdeseto gledališko sezono. Slika: T. Pinter, na sliki so: Srečo Erjavec, Zoran Močnik in Zdenka Bevc. j g NAIBLIŽJI EVROPI 92 PRIMEa Mednarodna trgovina, p.o. Nova Gorica 65000 Nova Gorica — Vipavska cesta 13 - telefon: (065) 22-412, 26-411 - telex: 34324 prex yu - telefax: (065) 26-265 - p. p. 6 KOMPLETNE IZVOZNE IN UVOZNE STORITVE ZASTOPANJE TUJIH FIRM IN KONSIGNACIJA: kmetijske mehanizacije, ogrevalne tehnike, bele tehnike, industrijske opreme, elektronike in računalništva, široke potrošnje, športnih artiklov in opreme za turizem, audio in video tehnike SODELOVANJE Z DROBNIM GOSPODARSTVOM MEDNARODNA ŠPEDICIJA______________ MEDNARODNI TRANSPORTI_____________ SKLADIŠČNO - MANIPULATIVNA DEJAVNOST PRODAJA V DUTY FREE SHOPIH________ CARINSKA CONA NOVA GORICA_________ POSLOVNA SKUPNOST PRIMEX - PROJEKT PREDSTAVNIŠTVA! Beograd* Ljubljana »Maribor •Tolmin »Zagreb •Sarajevo »Skopje • Leskovac • Novi Sad • Sharjah (Združeni arabski emirati)_______ LASTNA FIRMA! Primex Emiliana, S.R.L., Bologna MEŠANE FIRME - Europaper S.p.A. Gorizia, Italija - Hobles, S.p.A. San Pietro al Natisone (Udine), Italija - Primi, S.R.L. Gorizia, Italija - Media 7, S.R.L. Gorizia, Italija V prikolicah imamo kar polovico počitniških zmogljivosti Regresi niso spodbuda za letovanje Da bi vedeli kolikšne so pravzaprav počitniške zmogljivosti naših podjetij in najrazličnejših ustanov, kako z njimi upravljamo in koliko dohodka namenjamo za vzdrževanje in obnavljanje te imo-vine, so slovenski sindikati opravili obsežno raziskavo. Ta je zajela 2273 delovnih kolektivov in skupnosti, to je 90 odstotkov vseh, ki so registrirani v Sloveniji. Od omenjenih 2273 delovnih kolektivov je nekaj nad 40 odstotkov takih, ki nimajo svojih počitniških zmogljivosti. Med njimi je največ delovnih skupnosti v družbenih dejavnostih. Sodeč po opravljeni raziskavi imajo slovenski delovni kolektivi v svojih počitniških domovih in podobnih takih objektih 52.854 ležišč. Skoraj polovico postelj - natančno 25.147 - imajo v počitniških prikolicah, 12.032 v počitniških domovih, 6.999 v počitniških stanovanjih in 8.676 v bungalovih in počitniških hišicah. Veliko večino teh zmogljivosti imajo slovenski delavci v sosednji republiki Hrvaški, v Sloveniji pa le 10.259 oziroma dobro petino. Poleg tega so slovenski delovni kolektivi zakupili v hotelih še 3.343 in v zasebnih turističnih sobah 2.421 turističnih postelj. Vedno (skoraj) vse nezasedeno Raziskava slovenskih sindikatov je pokazala, da imajo nekateri svoje počitniške zmogljivosti tudi v gorskem svetu. Takih primerov je sicer bolj malo, za vse skupaj pa velja, da so naši počitniški domovi in podobne zmogljivosti razmeroma zelo slabo izkoriščene. Od 80 do 116 dni na leto. In nad tem bi se gotovo veljalo pošteno zamisliti. Pogosto namreč tarnamo, da nimamo kam na dopust ker je »vedno vse« zasedeno. V resnici velja ta »vedno« le za dve poletna Lipa je program po meri današnjega človeka Ugodne prve ocene Zamisel za športni klub Lipa oziroma poskusni program prenove Partizana se je porodila v Kopru. Kljub nekaterim pomislekom, brez teh pač nikoli ne gre, pri Partizanu poudarjajo, da v prenovitvenih procesih preprosto ne želijo zaostajati. Za prenovo in večjo odprtost so se odločili zato, da bi popestrili telesno-kulturno ponudbo, jo napravili bolj privlačno in tako pripomogli k večji množičnosti na tem področju. Odločitev Partizana je nedvomno dobrodošla, saj so društva brez zanimivih programov, takih ki ne gredo v korak s časom in nimajo posluha za želje ljudi, obsojena na počasno umirjanje. Ali je program Lipa naletel na razumevanje? Je muha enodnevnica ali ga bodo ljudje sprejeli za svojega in mu ostali zvesti tudi v prihodnje? Na seji predsedstva Partizana meseca, to je za julij in avgust. Z analizo so sindikati tudi ugotavljali od kod delovnim kolektivom sredstva za naložbe v počitniške zmogljivosti in njihovo vzdrževanje. V najštevilnejših primerih si podjetja pomagajo s skladom skupne porabe in precej manj s poslovnimi sredstvi. Za novogradnje, obnovo in tekoče vzdrževanje so namenjala od 20 do 25 odstotkov svojih sredstev za skupno porabo, ki so jih oddvojila za regresiranje počitnic. Ponekod je ta odstotek večji, medtem ko so številne delovne organizacije v celoti razdelila sredstva za regresiranje dopusta na roko. V vseh teh primerih se je pokazalo, da regresi niso dosegli svojega namena, saj niso predstavljali spodbude za počitnikovanje. Z organizacijo letnega oddiha se v naših podjetjih ukvarjata v glavnem kadrovska služba in sindikat, posebej usposobljenih ljudi za to področje pa je zelo malo. Sicer pa se omenjene službe ukvarjajo predvsem s formalnostmi in razporejanjem ljudi, ki si žele na dopust, bolj malo pa z vsebinskimi vprašanji počitnikovanja, zdravstvene preventive, socialnega položaja in kakovosti življenja. Za operativne naloge v zvezi z gradnjo, nakupi, zakupi, gospodarjenjem in združevanjem počitniških objektov skrbijo v nekaterih okoljih počitniške skupnosti. Teh imamo v Sloveniji 18, med njimi nekaj takih, ki so zelo veliko napravile za razvoj domačega sindikalnega turizma. V zvezi s tem nekateri predlagajo, da bi ustanovili Zvezo počitniških skupnosti Slovenije, ki naj bi skrbela za izmenjavo zmogljivosti, za organizacijo hranilno-posojilne službe, za strokovno svetovanje, sposojanje športne opreme, za usposabljanje organizatorjev oddiha, za mednarodno menjavo počitniških zmogljivosti in podobne stvari. Zamisel o takšni organizaciji, ki bi povezovala počitniške skupnosti, je seveda zelo na mestu, saj sta prav nepovezanost in huda razdrobljenost največja hiba našega sindikalnega turizma. Povezani bi bili bistveno uspešnejši Pri upravljanju s počitniškimi objekti se podjetja in Slovenije - organizacija bo to ime obdržala tudi v prihodnje - so med drugim govorili tudi o programu Lipa, ki so ga začeli uresničevati v več društvih. Najbolje so vsekakor zastavili v Kopru, kjer je v pester program vključeno staro in mlado. S tržno usmerjenim programom so pokrili celo vse stroške, kar je nedvomno velika spodbuda. V štirih drugih društvih so program zastavili pilotsko, delo pa bo steklo jeseni. Sodeč po sedanjih izkušnjah se bo program Lipa sčasoma trdno zasidral v naša partizanska društva. S svojimi sodobnimi prijemi in atraktivno ponudbo namreč uspešno privablja na športne terene številne prijatelje aktivne rekreacije, ki z dosedanjo športno ponudbo niso bili kdo ve kako zadovoljni. Lipa torej uspešno privablja, čeprav - ni zastonj. ^ jj Koledar športnorekreathrnih priredite* od 14. do 26. Itf. Datum Športna panoga Kraj/občina Ime prireditve Tež. stop. Razdalja, čas Informacije posreduje 14. tek Kros Dnevnika 1-4 1km-5km 14. tek Škofja Loka 9. tek ob spomenikih 3-4 15 km, 380 m v. raz 14. orientacija Ljublj.-okolica Pos. orient. tekmovanje 2-4 5-12km, 5-6 ur Odred Beli bober 14. šport invalidov Nova Gorica Rep. prvenstvo invalidov 2 Zv. društ. in Sl. 14. hoja Rašica Trimski pohod Rašica 1-4 PD Mengeš 14. hoja Borovnica, Pohod Štampetov most- 1-4 PD Železničar Vrhnika Borovnica Ljubljana 14. gorsko kolesarstvo Janče Srečanje gorskih 2-4 Zveza tabornikov kolesarjev na Jančah Slovenije 17. tek Tržič 5. tek po ul. Tržiča; 5. 3-4 1,5km, 3km, 5km TKS Tržič-Odbor Memorial B. Berganta 10km za šport. rek. 20. tek Postojna Tek po ulicah Postojne 2-4 2-4 km Atlet, klub Postoj. 20-22. kegljanje Ljubljana Tradicionalni Turnir OF 2-4 KK Iskra- v kegljanju Elektrozveze 21. orientacija Godovič, Idrija Pokal Idrije 1-4 2-10 km Pl. društ. Idija 21. tek Radenci Maraton treh src 2-4 0,5, 1, 10, 21,42 km ZTKO G. Rad., DTV Part. Rad 21. judo Kodeljevo, Lj. Trad. 6. Pokal Golovec 3-4 Pl, MLM, ML Judo klub za dan OF Golovec 21-22. tek Muta, Radlje Spominski tek NOB, •2-3 Taborniški od. ob Dravi 28. Taborniški tek Samorastniki 22. tek Brestnica Maraton D. Bakoviča 2-4 20 km MK ZSMS in N. Hečimoviča Maribor 26. hoja Ljubljana Pion. pohod Po poteh 1-2 Org. odbor tov. in spominov 26. hoja Podpeč-Preser. Kresovanje na Sv. Ani 1-4 PD Podpeč-Pres. delovne skupnosti srečujejo s številnimi težavami, ki jim same kar pogosto niso kos. Precejšnje število organizacij še vedno nima pravno-for-malno urejenega lastništva počitniških objektov. Mnogi nikakor ne morejo priti do dovoljenja za adaptacijo ali širjenje svojih zmogljivosti. Številni lastniki domov plačujejo nerazumno visoke prispevke za svoje imetje, zato je marsikje premalo denarja celo za nujno potrebno vzdrževanje objektov. Povezani v zvezo ali podjetje bi lastniki počitniških zmogljivosti bistveno lažje premagovali ovire, s katerimi se srečujejo pri svojem delu. Ob vse večjem pomanjkanju prostora in načrtih komercialnega turizma je seveda vse manj razumevanja za sindikalne počitniške domove. Zato bodo morali njihovi lastniki združiti vse svoje sile in sposobnosti, da jih sčasoma zares ne bodo zrinili nekam na obrobje, kjer bo še precej manj možnosti za dostojno počitnikovanje. Andrej Ulaga V Švici si resno prizadevajo, da bi tudi seniorje pridobili za športno rekreacijo Pro Senectute ima 90508 članov Za šport razvitih deželah je značilno, da se tudi stari ljudje vse bolj zanimajo za gibalno dejavnost, kakršna je zdravju v prid. Zanimivi in za naše razmere poučni so podatki iz Švice, kjer so že pred 26 leti začeli s posebnimi tečaji za izobraževanje vodnikov, specializiranih za gimnastiko in športno aktivnost oseb, starih od 60 do 100 let. Švicarska zvezna organizacija, imenovana Pro Senectute, skuša starim ljudem pomagati, da bi upočasnili telesno, umsko in duševno pešanje. Pri tem posvečajo pomembna pozornost tudi redni športni vadbi. Pro Senectute vključuje dans 90508 članov in članic - seniorjev in seniork, kakor imenujejo v Švici in Nemčiji stare ljudi. Športne aktivnosti si lahko sami izbirajo, razdeljeni pa so glede na zdravstveno stanje in fizično kondicijo na tri kategorije. V prvi so tisti z naj slabšo fizično kondicijo, gibalno prizadeti in bolni, ki vadijo v domovih za starostnike. V drugi kategoriji so starostniki, ki so v glavnem zdravi, vendar gibalno zanemarjeni. V tretji kategoriji so tisti, ki so se od mladosti naprej redno ukvarjali s športom in imajo dobro kondicijo. Vadbo vodijo strokovno izobraženi vodniki, ki se morajo vsako leto udeležiti tečaja za izpopolnjevanje. Da je delo zares močno razvejano ih prilagojeno posebnim potrebam seniorjev in seniork, sklepamo med drugim pa tem, da je kar 4839 takih skupin. Zanimiv je odgovor na vprašanje, kakšno vadbo imajo Švicarski starostniki najraje. Največ se jih je odločilo za oddelke, katerih program je vsestranska telovadba - področje imenujejo Turnen/ Gymnastik (po naše telovadba/ gimnastika). Veliko zanimanja je tudi za plavanje in gimnstiko v vodi. Na voljo pa so še tele športne zvrsti: jogging, drsanje, odbojka, travniški hokej, mini-te-nis, kolesarjenje, alpsko smučanje, smuški tek, popotništvo, namizni tenis in ples. Seniorski šport je najbolj razvit med prebivalci starejših od 60 let, pri organizirani športni vadbi pod vodstvom strokovno izobraženih vodnikov jih sodeluje 32.000. K ozaveščanju starostnikov je očitno pripomogla lična brošura z naslovom »Gibanje in šport za seniorje Zuricha«, ki jo je izdal mestni športni urad skupaj z organizacijo za starostnike, v drugem pa vse informacije o krajih in urnikih športne vadbe. Še to naj povemo, da je mestna občina podarila brošuro vsem seniorjem in seniorkam Zuricha, vsem 91579, ki so starejši od 60 let. Drago Ulaga - Pl\0QP)F)M 'ft.Vp-FILIŽflCljE. - £HONOhSKlM HtSEfltoJ HOMom pisuni »VijETi, M MfjU) 'MDOKMUO (n Alt NR-J Pr MO >*n nam* tMiur T«0i v?mNo tfi Umu ttlrrzi ~ 'ftwf,i4Wk umiua- Wno) ■jBidaftp st 30 iWTOMO «3ti£Sn)W^ f owistiu-. »uue umuTrt (mjtit) lou) mi tKoffin Mtsrf Pdotr.«),« mttrev *cžj o>nsnu>-. on tetino MSEmrt^o lo]0 j)/(' Dorrtit/je ,^Me£o li t*i>o8/jo n %vnc »(pnjstSV) me,ml ti ^2 Humoreska Važno je voliti (svobodno, seveda) Radostno zardelih lic in prešerno ukajoč je po cesti priskakljal povprečni Slovenec. Komaj smo ga uspeli ustaviti in povprašati: - Čemu veselo poskakujete? »Zmagal sem, zmagal! Na volitvah!« — Ste tudi vi kandidirali? »Ne, ampak lahko sem volil, prvič po petdesetih letih svobodno, juhej! To je zmaga!« - Toda saj se po volitvah ne bo nič spremenilo. Predsednik Slovenije bo komunist, v predsedstvu bodo imeli večino komunisti in vse kaže, da bo komunistična partija Slovenije najmočnejša stranka na Slovenskem. »Ja, kaj pa bi vi hoteli?« - Povsod po svetu so na prvih svobodnih volitvah zavrgli komuniste in izvolili nasprot- nike komunizma. Celo na Češkem imajo Havla. »Veste kaj! Zakaj pa mislite, da bi se moralo po volitvah kaj spremeniti. Ali ne vidite, da Slovencem ni nič do tega, da bi bilo kaj drugače...« - Ja, zakaj pa ste potem hoteli imeti svobodne volitve? Pustili bi tiste komunistične enokandidatske volitve... »Ja, in kje bi bila potem naša svoboda? A?« - Torej boste poslej zadovoljni s komunisti? »Seveda, saj smo jih izvolili.« - Prej pa niste bili zadovoljni z njimi? »Seveda ne, ko pa jih nismo svobodno izvolili.« - In če se bo izkazalo, da bodo komunisti slabi tako, kot so bili prej? »To je nemogoče, saj smo jih vendarle izvolili.« - Ja, ali mislite, da se komunisti ne morejo pokvariti? »Ti so še najmanj pokvarljivi! Saj ste videli, da so po petinštiridesetih letih taki kot novi. Le malo prenovili so se. In ljudje jih imajo še vedno najraje!« - Hočete reči, Slovenci... »Slovenci, ja, ali Slovenci niso ljudje?« - Recimo? Ampak mene zanima, kaj če bi se vseeno pokvarili? »Mislim, da to ni mogoče, ker so komunisti vsi prenovljeni, a če bi se to vseeno zgodilo, bi jih na prihodnjih voli-tva zamenjali.« - S kom? »S kakšnimi drugimi komunisti, s takšnimi še bolj prenovljenimi.« - Že, ampak do prihodnjih volitev bo treba čakati štiri leta. Kaj pa boste storili medtem? »Medtem nas bo varoval naš novi sindikat.« - Ampak, ali v tem novem sindikatu niso ista imena kot v starem? »Že mogoče, da so ista, so pa ljudje prenovljeni.« - Ja, in zakaj ste potem sploh spreminjali sindikat? »Stari je bil zanič...« In je odskakljal vrli povprečni Slovenec naprej, tako da mu ob slovesu nismo utegnil niti zaželeti čim več svobodnih volitev, kajti nemara bi ga ob pogostih volitvah kdaj v prihodnjem tisočletju le srečala pamet. Bogo Sajovic Gospodje, tovariši, kolegi. Poglejte, pa je beseda meso postala. Seveda tega ne smete razumeti dobesedno. Če kaj poznate sveto pismo, potem veste, da se je nekoč pred davnimi časi na kongresu v Kani Galilejski zgodil čudež in je tedanji predsednik spremenil vodo v vino in z eno ribo nasitil pet tisoč delegatov. Takih čudežev, hvala bogu, ni več. Predstavljajte si, da bi se na sedanjih kongresih besede spreminjale v meso. Imeli bi ga, da bi nam iz ušes gledalo, polne vse zamrzovalnice, pa še za izvoz bi ga bilo. Torej, prijatelji, zgodil se je kongres sindikata s tremi S - Svobodnega sindikata Slovenije. Torej imamo nov sindikat, ali bolj natančno, sindikat z novim imenom. Upati je, ta sprememba ni takšna kot pri Jožetu Klincu. Saj veste, kako je bilo z njim. Tarnal je, da ga zafrkavajo in da se bo preimenoval. Ko so ga vprašali, ali je kaj premišljeval, kako, je rekel, da v Janeza Klinca. Jaz, prijatelji, ki sem v sindikatu že toliko časa, sem šel malo pogledat, kakšen je videti Cankarjev dom v Ljubljani. Sprehodil sem se skozi dvorane in sobane in marsikaj videl in slišal. Zdaj še ne vem natančno, kaj. Vam bom kdaj drugič več povedal o tem. Vem, da sem slišal, naj otroške dodatke dobi vsak otrok in to čim višje, najmanjša plača naj bo 600 mark, pa manj naj se dela, takole 40 ur na teden, pa najmanj dvajset dni dopusta na leto, pa odpravi naj se zakon o stečaju, pa nobenega delavca več na cesto, pa menežerjem je treba požugati, da ne bodo delavcev zafrkavali, pa z nobeno stranko se ne sme spajdašiti, pa v vladi je treba zahtevati le take zakone, ki so za delavce dobri, pa neomajno je treba vztrajati pri zahtevah kolektivnih pogodb, pa panožni sindikati morajo imeti več besede, ne panožni, ampak občinski, so trdili drugi. Pa, če verjamete ali ne, policijski sindikat naj bi ustanovili, pa vsepovsod je bilo polno novinarjev, pa dva bifeja sta bila, pa ena je rekla, da je ona za Demos in njegovega predsednika Kučana, druga pa je rekla, da je prava koza, ker ji hodi po glavi samo seks in da je njena pamet taka kot Krambergerjevi lasje, ki so vsak dan volilne kampanje krajši, in da bodo, hvala bogu, kmalu volitve, drugače bi se ostrigel na balin in bi potem njegova opica Ančka.od groze ponorela, ker bi mislila, da je Pučnik... Ja, a se vam ne zdi, da sem nekaj zamešal? Veste, saj to ne bi bilo nič čudnega. Iz Cankarjevega doma smo šli v bife Maksimarketa, kjer smo predelali programsko zasnovo novega sindikata, potem smo šli v Rio, kjer smo diskutirali o predsedstvu, potem smo šli h Keršiču, kjer smo premleli kandidate za predsednika - ne vem več natančno, ali za sindikat ali za predsedstvo republike, potem smo šli k Špancu, kjer smo se zmenili, koga bomo volili, potem smo šli k Majolki, kjer smo obdelali kolektivne pogodbe, potem smo za slovo pred hišo zapeli »... kjer se nogi stikata, tam prostor je za dva...«, potem sem doma odprl vrata ...In, tedaj, prijatelji, je bilo za mene dokončno konec KON-gresa, začel se je KON-cert. Bratje moji, takšen koncert, da je v primerjavi z njim tisto kar, počne Josipa Lisac, le nežno šepetanje. Po koncertu sem šel na volitve. Jaz, kolegi moji, tako kot vi, komaj čakam, da bo nov teden, ko bom lahko v časopisu prebral, kaj so sklenili na 1. kongresu sindikata s tremi S. In koga so izvolili, da ga bo vodil. Marjan Zupan Humoreska Presenečenje Čevlji so se mi lepili za prvo spomladansko blato, ki ga je mestnim ulicam podarilo prebujajoče se sonce. Dolgčas sem preganjal s pohajkovanjem po mestu, od izložbe do izložbe in preklinjal visoke cene, ki so mi vse privlačne stvari delale nedosegljive. To pohajkovanje me je privedlo na obrobje mesta, pred veliko belo hišo z visoko ograjo. Tu sem bil že večkrat po naključju in vedno me je premagala radovednost, da sem vsaj za kakšno minuto poškilil skozi luknje v ograji in se nasmejal ljudem, ki so živeli v svetu zunaj realnosti. Njih niso mučile inflacija, stabilizacija in druge pridobitve sodobne Jugoslavije. So lepo mimo, v senci stoletnih kostanjev in lip preživljali svoj vsakdanjik. Napoleoni, Jezusi, Aleksandri Veliki in druge velike osebnosti pretekle in polpretekle zgodovine so bili varno shranjeni pod nadzorstvom skrbnih ljudi v belih haljah. Njihovi medsebojni pogovori niso imeli nobenega skupnega imenovalca, vendar so se očitno dobro razumeli. Natančneje se spominjam samo pogovora med Stalinom in Lukrecijo Borgio. Stalin je dami zaupal svoje raziskave o vplivu spolnega življenja zajcev angora na francosko in oktobrsko revolucijo, ona pa mu je venomer skakala v besedo in mu priporočala strupe domače proizvodnje. Popolno sožitje, ni kaj? Danes pa sem prvič srečal dva prav čudna tipa, zunaj ograje in brez spremstva bolničark. Tudi tokrat mi radovednost ni dala miru in sem jima pazljivo prisluhnil. Govorila sta tiho in raztrgano, vendar se je nekako dalo razbrati, da nista čisto zgodovinski osebnosti. »Reforme, reforme, reforme...« je gonil svoje mlajši. Njegov dve številki prevelik površnik mu je opletal okoli telesa, ko je med govorjenjem impulzivno krilil z rokami. Rdeči, ščetinasti lasje so bili postriženi na minimum in so se dobro skladali z njegovim rdečim, z žilicami prepletenim obrazom. Starejši, za spoznanje bolj urejen, z že sivimi lasmi, je bil bolj umirjen od svojega sogovornika. Med hojo je mahal sem ter tja s staro, zguljeno šolsko aktovko in zamišljeno gledal predse. »Pomiri se Gorby... pomiri... ne prehitro... samouptavljanje, prava doktrina...« je miril mlajšega. »Edo, trg, trg... tržišče...« je zahteval mlajši. »Samoupravljanje, samoupravljanje, samoupravljanje...« se ni dal starejši in še močneje krilil s staro, zguljeno aktovko. »Delo... odgovornost... zaslužek...« »Socializem, tozde, samoupravljanje...!« se je že ponavljal starejši. No, še dva, ki nista na skupni liniji, pomislim. To pa je bilo tudi vse, kar mi je uspelo slišati. Vendar dovolj, da sem si o teh dveh lahko naredil vsaj približno predstavo. Zazvonil je zvonec in sestre so prijazno pohitele prepričevati velike osebnosti, da je čas, da se odpravijo proti veliki beli hiši. Zvonec je zmotil tudi naša dva junaka, ki sta do tedaj bolj cepetala na mestu kakor hodila in mlajši je privlekel veliko žepno uro, pogledal nanjo in se prijel za glavo: »Edo, hitro... čakajo... čas je že...« Odšla sta in jaz za njima. Presenetilo me je, ker nista zavila skozi vrata v ograji proti veliki beli hiši, ampak sta po pločniku ob ograji šla po ulici naprej, proti centru. No, danes bodo imeli ljudje v belem zopet dodatno delo, ko ju bodo s policijo iskali po mestu, sem pomislil, zabil roke do komolcev v žepe, si zavihal ovratnik površnika, kajti mraz se še ni predal, in jima iz čiste radovednosti sledil. Nista opazila, da hodim za njima, zatopljena v razmišljanje sta skoraj tekla. Komaj sem ju dohajal. Verjetno se jima je res mudilo, saj se nista izogibala niti lužam, ki so znova počasi zmrzovale. Malo pred centrom sta zavila levo, jaz za njima. Še kakih sto metrov in bili smo pred veliko hišo, prav tako belo, s prav takimi rešetkami v pritličju, kakor je bila ta, od koder smo prišli. Le visoke ograje ni imela. Zavila sta skozi vhodna vrata po stopnicah. Zaloputnilo je za njima in ostal sem sam. Radovednost pa mi še vedno ni dala miru. Stopil sem proti tabli, ki je bila ob vratih, da bi prebral, kaj je ta velika, bela hiša. Usta mi je potegnilo v nasmeh. Skomignil sem z rameni in odšel. Na vratih je bil napis: INSTITUT ZA DELO IN POLITIKO! Tu preprost človek kot jaz res ni imel kaj iskati. Š. Š. 4 -» * Svobodni Sindikati Slovenije Zveza Svobodnih Sindikatov Slovenije Življenje, za kakršnega se odločamo, bo bogatejše in svobodnejše, toda tudi bolj kruto, če... Narava trga in kapitala je neizprosna in vedno ogroža delavce, če... Bliže smo revščini kot blaginji in bomo tukaj tudi ostali, če... se ne bomo organizirali v trdno, močno in svobodno sindikalno organizacijo. Samo močan sindikat nam lahko zagotovi pravice, ki nam jih vsi drugi odrekajo. ZAME GRE, PROTI DRŽAVI IN KAPITALU, KO OGROŽATA MILE DELO, POŠTENO PLAČILO IN DOSTOJNO ŽNUENJE Smo sindikati vseh dejavnosti in poklicev, nepolitični in nestrankarski. Smo interesna zveza stanovskih sindikalnih organizacij. Smo in bomo le tisto, kar želijo in bodo želeli naši člani. Zato vas vabimo, da se nam pridružite in (p)ostanete član svojega stanovskega sindikata. Storite to prostovoljno s podpisom pristopne izjave pri svojem sindikalnem zaupniku ali na vpisnih mestih. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije Zveza Svobodnih Sindikatov Slovenije vam s člansko izkaznico zagotavlja: • varstvo pravic iz kolektivne pogodbe • brezplačno pravno pomoč in varstvo • dodatno izobraževanje in usposabljanje • posredovanje in pomoč v posredovalnicah dela • pomoč v sindikalnih hranilnicah in posojilnicah • solidarno pomoč iz solidarnostnih skladov • pomoč iz stavkovnega sklada • počitnice v objektih sindikalnega turizma in podporo za preventivno zdravljenje, okrevanje in oddih • organizirano ugodno nabavo v trgovinskih organizacijah ali sindikalnih zadrugah & #