—»¦< 154 >¦•— Na počitnicah Dragutin je bil vrlo priden učenee. Pridno se je učil v mestnih šolah in vselej je razveselil svoje stariše z dobrim spričevalom. Ko so prišle počit- ^'nice zložil ,je svoje knjige in vso obleko v kovčeg,. poslovil se pri go-spodinji in tovariših ter veselega srca šel domov. Oj, s kolikim veseljem so ga vzprejeli doma stariši! Pripovedovanja in popraševanja ni bilo kmalu konec. Bratec Mirko je stal pred njim in ni se mogel načuditi njegovej ličnej ovratnici, prijemal je za srebrno verižico ter poslušal hitre ndarce Dragutinove ure. Sestra Pavla splezala mu je na koleni in mu giadila plave, dolge lase, ki so mu padali po til-fliku. Minka, starejša sestra, hitela je v kuhinjo pripravljat bratn večerjo, kajti vedela je, da je od dolgega pota truden in — lačen. Oee ia raati pa sta gledala spričevalo in letno poročilo ter hvalila sinovo pridnost. Po veeerji ga je mati pe-Ijala v sobico na podstrešji. Tu je bival Dragutin vedno na počitnicab. V sobici je bila miza, stol, knjižna omara in postelj. Dragutin takoj zloži v oraaro svoje knjige, šolske in zabavne, koveeg z obleko postavi v kot, razopravi se, in ko odinoli večerno molitev, leže k počitku. Drugo jutro vstaue zgodaj, moli jutranjo raolitev ter zajuterkuje. Po zajutreku vzame v roke šolsko knjigo in se v sobici pridno uči. Potem pokrije slamnik na glavo, prirae za palieo, pokliče bratca Mirkca, ter jo raahne z njim na sprehod. Kaj je prijetnejšega kot v krasnej naravi iskati si zabave! Ali ni narava od-prta knjiga, iz katere se človek lahko vedno uči? Tu ugledaš pisano eretico, ondii pevajočega ptička, zopet ondii hiti mala mravlja, otovorjena z velikim bnmorn črez cesto in beži pred tvojim korakom. nIdiva v ono goščo," pravi Dragutin, Mkač se nama tu ni bati. Mirko, ali vidiš ondu gori v vrhu smreke skočno veverico? Kako lahko se poganja od veje do veje in zdaj — ,,zapazila je naju —hop! vže je na sosedncj jelki." ,,Kaj je tu poleg mene zašumelo? Dragutin, morda kača!" vikae mali Mirko. ,,H;i, ba! Glej urni martinček solnčil se je ob potu na kamenu, zbudila sva ga; bliskoma je švignil mimo tebe v grmovje," potolaži ga modrejši brat. Molče zreta, kako pisana žolna pleza po starej bnkvi, potrkuje z dolgim kljunom po Ijubji in si išče žuželk. Zdaj zapazita črnega krokarja, ki je prinesel nekaj v kljunu na vrh košatega hrasta in neusmiljeno kljuje svoj rop. nAli se ti ne zdi," izpregovori Mirko, ,,da slišiš čivkanje?" ,,Imaš pravo!" re6e Dragutin, Bujedna ptiea je zopet odnesla skrbnej koklji drobno pišče. Hoj, kamenje v roke, da mu izbijeva siroto!" Kamenje leti kakor dež v hrastov vrh; krokar izpusti svoj pl§n. Žal, da je bilo pišče vže rartvo in razmesarjeno. Huš! — zajec je tekel mimo. Hov, hov! začuje se pasje lajanje v bližini. ,,Vstaniva," refie Dragutin, ^lovec Bupert lovi; glej ga ondu, nagovoriva ga!" — nDober dan, gospod Iovec, ali greste na zajce?" MNe, danes na prepfiliee doli na polje. Ali gresta z menoj?" Eada se pridružita brata staremu lovcu, ki jima je vedel zmiraj kaj lepega pripovedovati. Kako krasno je tii na polji! Zlato žito ziblje se v Iahnem vetru kakor morski valovi. Tu zapoje prepelica svoj ,,pet-pedi." — ,,Jedno vže irnamo," raeni lovec Eupert, ,,morda še kaj vež. Halo, Hektor išči!" Urno se smuka pes mej klasovjem, skoro da se ne vidi, kje da je. Zdaj se ustavi; postavi se m zadnji nogi, na lahko z;alaja iri s&oči naprej. Prepelica se vzdigae — pok! — revica pade zadeta v žito. Hektor jo nese varno v gobci svojemu gospodarju. Lovec priveže živalieo na svojo torbo, Hektor je zopet v žitu. nPustiva krvavo delo," pravi Mirko, ,,idiva raje k ribnjaku, ondii se lahko kopljeva." Dra-gutin je takoj pri volji. Par sto korakov okolo onega griča, pa vže vidita, kako se sveti voda v solnci. V sredi se dviga hišica, iz katere streljajo divje race, tik uje je prislonen čolnič. Urno pomečeta obleko raz života ter plavata k čolnu. Dragutin, ki je prvi ondu, zakliče bratcu malo žalostno: nNe bode nie, vesla ni!" MTam plava deska," zaupije Mirko še v vodi, ,,čakaj, plavam po njo!" Zdaj imata veslo. Hitro drči čoln po gladkej površini vode; ribice švigajo mej bičevjem, tu poskoči šeuka iz vode in hlastne po muhi, tam se podite dve mreni za košček kruha, ki ga je vrgel Mirko v vodo. Tam plava divja raca in se krije pod vodo, da pride zopet kje dragej na površje. Tu dvigajo bele povodne rože svoje cvetove iz vode in velika peresa delajo zeleno grivo. Valčki šumljajo ob robu čolna in za-peljivo vabijo v vodo. Krog iu krog širnega ribnjaka strme pečine v zrak, na ka-terih se grejejo gadje in belouske; le ob jednej strani se kaže zelen, gostoporaščen vrh. Obveslala sta vže ves ribnjak, nazaj se vraeata preko srede. ,,Oaj," pravi Dragutin, ,,tu se nstaviva, pa zapojva: ,,Po jezeru".......Kako lepo od- mevajo glasovi mej pečinami! Pastireek pase vrhu hriba čredo krav, ki zvonkljajo z zvonei, privezanirai pod vratom. Krepko zauka in zatrobi v pozdrav veselima pevceraa v svoj rog. Blagor mu, ki nima drugih skrbij, nego da pazi na svoje kravice! Kos črnega kruha v malhi, kriva palica v roel, ob boku rog, to je rse, kar iraa. Za čredo popeva sladke pesenee in z njirni glasno razodeva dolincem, kar mu polni sretno srce. ,,Bliža se poludne," reče Dragutin, ,,iti morava domov.1' Mahneta jo preko travnikov, da ne bi vzdigovala po eesti prahu. Sosedovi nakladajo seno. Sosed meče z vilami seao na voz, sin stoji na visokem vozu in ,,ravna na ogle." Sitae muhe nagajajo konjem, da nestrpljivo mahajo z repom in mirno bijo s kopiti ob tla. Ko je voz naložen, reče jima sosed na voz. V hipu sta na hiši podobnera vozu. Kosci s kosami na ramah stopajo veselo pojoč proti doniu, dekleta pa hite naprej pripravljat kosilo. Pastirji ženo domov s pašnikov, krave mukajo in kmalu so vsi doma. Po kosilu gre Dragutin v hladnico na vrtu, da čita par listov v zabavnej knjigi, katero mu je podaril gosp. učitelj. Potem hiti na polje, kjer kopljejo oče in hlapci krompir, ter pridno pomaga pobirati materi v vrečo. Vže se dela mrak, ko se vraeajo doraov . . . Solnce se je skrilo za gozdom, večerna zarija rudeči nebo na zahodu, luna se prikaže aa jasnetn nebesu ia zvezde se užigajo. Iz dim-nikov se dviga dim, kar znači, da se kuha večerja. Psi lajajo in dirjajo z verigo po žici drdraje od jednega konea poslopja do druzega. Doma sino. Tako je minul Dragutinu prvi dan počitnic. Kakor je minul ta, minul je drugi, tretji . . . minula sta meseca dva. Zopet je moral zapustiti domač kraj in svojce ter vrniti se v šolo mej soparno mestno zidovje. A vračal se je vedno: z zdravo dušo v zdravem telesu. F. G. Podkrimski