147   —
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jar osla v.
78.
Na Laponskem.
(Dalje.)
Laponci imajo še mnogo prazne vere, to pa zato, ker so zelo dolgo tičali v poganstvu. Slednjič so vendar srčni in usmiljeni misijonarji se spomnili tudi zapuščenih Laponcev, ter so jim šli nažgat luč sv. evangelija. Kako težavno delo so imeli apostoli laponski! Hoditi so morali po mrzlih krajih,   po šumah in gorah, od šotora do
šotora, brez ugodnosti vsakdanjega življenja. Stanovati so morali po slabih, nečednih šotorih, in dosti potov prenočiti pod milim nebesom na snegu. Ali trdna volja in gorečnost je premagala vse. Dandanes imajo tudi Laponci svoje cerkvice, ki so, kaj pak, daleč narazen, pa tudi šole za silo.
Laponec je miruljuben, ter iskreno ljubi domovino svojo. Več potov se je uže prigodilo, da so prepeljali Laponce v tuje kraje, ter jim stregli na yso moč. Toda eni so ubežali domov, ako jim je bilo mogoče, eni pa so kmalu pomrli zbog žalosti in otožnosti po rodnej zemlji. Puste so gore laponske, ali Laponcu so najljubše in najdraže na svetu, za vso tujo lepoto ne bi jih za-menil. Doma ima vse, česar potrebuje. Ima pa tudi v izubilju prirodne krasote; skalnate gore, odete z večnim snegom; šumeče slapove brzo deročih rek, in krasna jezera. Ondi mu veje domači duh, oodi posluša domače glasove, in to mu je dražje od vsega tujega nagizdja.
Veseli smo bili, da smo prišli pod streho, kakor sem omenil uže s početka, da si nas niso prijazno sprejeli. Ker smo vedeli, kake čudi je Laponec, nismo se dosti brigali za čemerne obraze. Vihar je zelo divjal, in dež je ropotal po strehi, kakor da pesek leti po njej* Čudili smo se, da ni raztrgalo in odneslo slabega šotora" Šotor si Laponec brzo postavi, kedar ga je potreba, in brzo tudi razdre, kedar je treba naprej iti. V zemljo zabije štiri drogove, štiri pa položi počez. Ovije jih z jelenovimi kožami, ali z navadnimi plahtami, napravi mal vhod, in zgoraj lino, da dim odhaja. Navadno razobesi ob tistej strani, od katere veter puha, še eno plahto, da se šotor prehudo ne zmrazi. Po tleh pogrne jelenovih kož, in belih volnatih plaht. V takem šotoru stanuje Laponec z vso mnogobrojno družino po več mesecev. Dobro je, da niso vsi vedno pri domu. Nekaj družine mora biti vedno pri čredah, in to tudi po noči, naj si vihar še tako besni in dež lije. V tem poslu se družina vrsti po dvakrat ali trikrat na dan, in to možaki kakor ženske. Vsak ima svoje pse, katere pokliče, kadar gre k čredi. Poprejni čuvaji se potem povrnejo domov, in ž njimi vred lačni psi, po osem, deset, tudi po dvanajst. Ti psi niso hudi, mirno zlezejo ali po-skačejo čez speče, ter si poiščejo prostorčka, da ležejo in se zvijejo v svitek. Počitka so potrebni. Ves čas, dokler so zunaj, morajo obletavati čredo in lajati, da jo vkup drže. Še več imajo dela, kedar čredo na nove pašnike spremljajo. Vzlasti veliko preglavico pa jim delajo volkovi, ki so najhujši sovražniki in kvarljivci Lapončevih čred. Kedar se volk plazi k čredi, tedaj začne begati uplašena čreda, psi zaženo strašno lajanje, letajo sem in tje, ter zaganjajo čredo vkup. Volk se potem pote-peno pobere, in le tedaj, kadar je zelo lačen, ne dade se odgnati, zakadi se v čredo in odnese, kar pograbi. Kar je navadnemu kmetu njiva in plug, tisto sta Laponcu severni jelen in pes. Zato pa ima rad pse, in naj si je še tako utrujen prišel domov, psov ne pozabi, prepusti jim svojo jed, če ni drugače.
(Dalje prihodnjič.)
148