Ideali in srca.
Zložil H nt. Medved.
Kam ste, lepi ideali, zbegnili v daljave sinje, ki ste mi nekoč sijali kakor čarobne svetinje?
Ali niste nepremična solnca na višavah zračnih, stanovitna, ne različna v dnevih jasnih in oblačnih?
Ali niso srca naša trudni potniki-planeti, ki jim plamenica vaša po neskončnih potih sveti?
Čas poteka, toda ura večnosti nikdar ne zdrkne, skrije se nasmeh azura, solncem samim luč ne mrkne.
Višjim bitjem vedno sveti, le na zemljo se ne zrca, ko planetom jo planeti, srcem jo temnijo — srca.
Na vrtu.
Zložil Anton Medved.
Na vrtu ž njo je stal in rožo ji odbral, pobožal jo po lici in gorko ji dejal:
„Glej, tvoje ličece, ki tak lepo cvete, podobno je vrtnici, ki hitro se ospe.
Rdečo ko rubin imej jo za spomin, da ljubim, deva zala, iz srca te globin!"
Sprejela rože ni. Povesila oči in gorko mu dejala „Ohrani jo le ti!
Vem, kmalu se ospe, ospe na veke vse, a naj se v roki tvoji, na mojih prsih ne!
Ti daj mi cvet vonjiv, odprt in bujnoživ, ki bo ljubezni moji podoben — nezvenljiv!"
K
Slovo.
Zložil Anton Medved.
Zapuščal sem svoj rojstni kraj, v deželo daljno potoval in nisem znal in nisem znal, komu desnico naj tedaj podam — morda za vekomaj.
V deželo daljno so odšle ljubeče duše pred menoj, v deželo, kjer usahne znoj, umrejo v prsih tožbe vse, odkoder ni nazaj steze.
Kam po slovo bi šel drugam? Iz mesta sem na vrt zavil, na vrt pozabljenih gomil. Roditelja sta moja tam pokoja našla varen hram.
Slovo sem vzel od groba vsaj, potožil vrbi svojo žal in nisem znal in nisem znal, kaj vleklo me je v daljni kraj, kaj me je sililo nazaj.
Kaj vleklo me je v daljni kraj, zdaj dobro vem: mogočen up jasnejših dni in slajših kup. Kaj vleče me še zdaj nazaj, sam Bog nebeški ve — vse kaj