931 Spoštovani tovariš urednik! Povabili ste me, naj napišem tudi primerno razmišljanje. Oporna vprašanja so verjetno marsikomu zbudila polemičen tek, meni pa bi bilo ljubše, če bi bile moje pesmi objavljene tudi brez tega razmišljanja. Če je treba, se da povedati na kratko, kar je lahko jasno vsakomur, ki prebere mojo pesem. Snov mojih pesmi je ena sama, drob-Ijiva, spremenljiva, pa vendar ena: ljubezen, erotika. Kdaj kasneje bom verjetno ugledala kaj drugega, življenje določujočega, zdaj hočem s pesmijo obvladati, kar mi je dano čutiti. Lepo vas pozdravljam! Ljubljana, 23. Vili. 1982 Maja Vidmar Moj bog, kaj bi storila Z rojstno uro zamujeno, nikoli dohiteno: meni v rokah zaščemeno. Nedosegljivo: meni v trebuhu slutljivo. Me je sram, me je tako sram me je ščemetov zapuščenih, me ne bi bilo potešenih. Mi je greh, me je strah, me je tako strah 932 Maja Vidmar trebuhov razcvetenih, z rojstno uro dodeljenih. Odlagam si, da bo odloženo, odrekam si, da bo oproščeno, spod mojih našobljenih kril, od mojih naškrobljenih šob odneseno. In že odletam, v težkem vrnitvenem loku, v toplem povratnem drgetu priletam domov. * Hočem te za nazaj, hočem vse od začetka. Boste prihajali po vrsti, s palcem na duši in bosi. Ne bom te spregledala, imehko pohojena pod tvojimi prsti. Razlezla se ti bom gorko med dlake, otrpnil boš sladko od moške zadrege in tako bo ostalo. * 33 Moj bog, kaj bi storila Ob času bodo pognale divje plašnice. Ne bo razvidno, kdo ti črni pred očmi. Šele v zadnjem sunku me boš zaobljubljal za svoje sokove, šele v zadnjem strahu me boš pogledal. In kamen se ti bo odvali od izliva. x Skoraj sem že pozabila, da brez tebe ne morem živeti. Skoraj bi omahnila v potoke brezbarvnega leska, v spoznanje polzeeega peska, vse bolj preko tvojih v tuje roke. Mojbog, kaj bi storila, če te ne bi dobila doma? Še sd tu. Se lahko obnorim ti telo, mehko te ovijem v lesketu 934 MaJa Vidmar voda, toda ne rešim se več tega strahu.