Leto XI. 1913. Št. 10. Oktober. nnnnnnnnnnnaanDDDacaaanannDnnriauLJDaaauLJDnDa D S D □ D 230 □□□aULinnnnn^"^""1'''""""'"''"""""""""""""""' « inf—it—in naše gospodinje!!! STATUS s Kolinsko Kovino primes v korist obmejnih Slovencev. a m Najboljša in najsigutfnejša prilika za štedenjel LJUDSKA POSOJILNICA I registrovana zadruga z neomejeno zavezo Ljubljana, Miklošičeva cesta št. 6, pritličje, v lastni hiši, nasproti hotela Jnion" za frančiškansko cerkvijo j| sprejema hranilne vloge in vloge v tekočem računu, za katere jamčijo ne samo njeni zadruž- M niki temveč tudi cela dežela Kranjsfca, in jih obrestuje po iEU brez kakega odbitka, tako da prejme vložnik od vsakih vloženih 100 kron čistih obresti 4-75 K na leto. Stanje vlog je bilo koncem marca 1913 čez 22 milijonov K. Zanalaganjepo pošti so poštno-hranilnične položnice brezpl. na razpolago. Načelstvo. ^MJjUlSSI Hnjueija češka turdka■cenej a posteljnega perja! 1 kg novega, sivega, skubljenega, dobrega gosjega perja 2 K; 1 kg boljšega 2'40 K, polbelega 2-80 K, belega 4' K, belega skubljenega 510 K, 1 kg izredno finega snežnobelega, skubljenega č*40 K in 8'K; 1 kg sivega puha 6 K in 7 K; 1 kg belega puha 10 K; najfinejši prsni puh 12 K. — Pri 5 kg se pošlje franko. — Dovršene postelje bogato napolnjene, iz zelo gostega, jako trpežnega, rdečega, modrega, belega ali rumenega nankinblaga, 1 pernica 180 cm dolga, 116 cm široka, z dvema blazinama, vsaka 80 cm dolga in 58 cm široka, napolnjena z lepim, mehkimrafcjim perjem 16 K, z izredno finim polpuhom 20 K, z najfinejšim sivim puhom 24 K; posamezne pernice po 10 K, 12 K, 14 K, 16 K; blazine 3 K, 3-50 K, 4 K. — Pošilja proti povzetju od 12 K više franko. 8. BENISCH v Dešenici 766 Sumava, Češko. — Zamenjava in frankovrnitev dopuščena, 3557 za neugajajoče se vrne denar. — Ceniki na zahtevo zastonj in franko. Svoji k svojim! Svoje cenjene odjemalce opozarjani tem potom, naj se nikar ne dajo prevariti po bahati reklami tuje konkurence, ki večkrat ne izpolni svojih obljub. Naj se torej vsakdo pri nakupu ur, verižic in druge zlatnine zaupno obrne na podpisanega in gotovo bo zadovoljen. 231 Liubliana. Kopitarjeva ulica 4. L. lfilhar, lirar. Na vse prijatelje dobre kave! Ste pokusili kavo z kavinim pridatkom :Franck:? Dobite na mizo čvr-stejši ter barvovitejši zvretek. — : Franck: iz zagrebške tovarne je le pravi z kavinim mlinčkom. E9fl emp 186/25.643 226 « Bogata zaloga šiualnih strojev, Koles, pisalnih strojev Ljubljana, Dunajska cesta 17. « 31 - sredi je poti ustavil korak. Kam naj se v nočni temi obrne, kdo mu razkrije skalnati sklad, kdo mu temote zastor odgrne, da ne zaide v temni prepad? Kdo mu razkrije daljno širino, kdo mu pomaga k cilju navzgor, kdo ga popelje tja v domovino, kjer ga objame večni odmor? Lahni vetriček rahlo zaveje, potnik si rosno čelo otre; jasno nebo se ljubko nasmeje, zvezdo žarečo v dalji zazre. Več se v bolesti plaho ne zvija, črna ga tema več ne straši, saj raz neba mu sveti Marija, zvezda vodilna temnih noči. Limbarski. -- -on Vnebovzetje blažene Device Marije. (Konec.) Marijino vnebovzetje ni morda kaka lepa legenda, ki se je izcimila iz človeške domišljije, ne, ampak zgodovinsko dejstvo, resnica, ki je utemeljena na apostolskem izročilu. Če je pa kak nauk od apostolov, potem je tudi od Boga razodet; tako je načelo katoliškega bogoslovja. Če sloni torej nauk o vnebovzetju Marijinem na apostolskem izročilu, potem je ta nauk tudi od Boga razodet, potem je mogoče, da postane ta nauk tudi verska resnica, dogma. Tako so sklepali že omenjeni škofje na vatikanskem zboru, tako je bilo prepričanje na zadnjem Marijinem kongresu v Solno-gradu, kjer se je sklenilo, da bodo v imenu vseh udeležencev — zastopnikov vseh katoličanov — prosili sv. očeta, da proglase Marijino vznebovzetje za versko resnico. Akoravno ta nauk dosedaj še ni verska resnica, bi bilo vendar skrajno predrzno tajiti to izredno nežno in za Marijo tako primerno trditev. To ustno izročilo, ki prihaja od apostolov, je bilo v začetku bolj prikrito, pa je buknilo na dan v 6. stoletju, ko se je v cerkvi začel obhajati praznik Marijinega vnebovzetja, Temu ustnemu izročilu ni sv. Cerkev nikdar nasprotovala, ampak je je vedno in povsod pospeševala, tako da lahko rečemo:. Nauk o Marijinem vnebovzetju je nauk svete Cerkve. V bogoslovju velja med drugim tudi tole načelo: Lex supplicandi statuit legem cre-dendi. Molitev sv, Cerkve je izraz njene vere; kakor sv. Cerkev moli, tako tudi veruje, Nad 1400 let se pa že obhaja v Cerkvi praznik vnebovzetja Marijinega — torej cerkev to tudi veruje. Dokaz za to nam je cerkvena zgodovina. V zahodni Cerkvi je uvedel po poročilu cerkvenih pisateljev ta praznik papež Damaz (f 384); da, v naših krajih se je vnebovzetje prej obhajalo kakor brezmadežno Spočetje. V vzhodni Cerkvi pa se je začelo praznovati vnebovzetje po efeškem cerkvenem zboru (431). Kakor spričuje sv. škof Gregor (f 596), se je v 6. stoletju obhajal ta Marijin praznik skoraj že splošno po vsej Cerkvi, Vnebovzetje se pa ni praznovalo kakor sedaj 15. avgusta, ampak 18. januarja. Šele proti koncu 6. stoletja — kakor poroča zgodovinopisec Nicefor — se je po prizadevanju cesarja Mavricija preložil praznik na 15. avgust. Že prej se je obhajal praznik slovesno, papež Leon IV. pa je ukazal, naj se praznuje tudi z osmino. Iz tega je razvidno, da je praznik vnebovzetja zares starodaven. Popolnoma izključeno pa je, da bi sv. Cerkev skozi stoletja obhajala praznik, ki bi ne imel resnične podlage,-tu bi bila zmota, to je pa nemogoče, kajti sv. Cerkev je nezmotljiva. Molitev sv. Cerkve je izraz njene vere. Tu veljajo besede Tertulija-nove: »Kar se od vseh kristjanov vedno veruje, to ni zmota, to je izročilo.« Kako je sv. Cerkev prepričana o Marijinem vnebovzetju, spoznamo tudi iz tega, ker je potrdila češčenje in praznik prečistega Srca Marijinega. Ta praznik je utemeljen, sloni na vnebovzetju blažene Device Marije; kajti predmet češčenja je tisto prečisto Srce, ki je bilo obvarovano trohnobe, ki je bilo s telesom v nebo vzeto, Kakor nam dokazuje resnico vnebovzetja sam praznik, tako nam to potrjujejo izreki cerkvenih očetov. Prvi med njimi je bil sv. Epifanij, škof na otoku Cipru (f 403). O Marijinem vnebovzetju je bil tako prepričan, da je celo dvomil, ali je Marija umrla. Menil je namreč, da jo je Bog naravnost, ne da bi bila umrla, vzel v nebesa. Eno najstarejših poročil imamo od svetega škofa Gregorija: »Gospod je vzel sveto telo k sebi in je je dal v oblaku prenesti v raj, kjer uživa sedaj z izvoljenimi neminljivo veselje.« — Sv. Modest, jeruzalemski patri-jarh (f 632) pravi, da je Kristus Marijo vzbudil iz groba in jo vzel v nebesa. — Sv. Andrej, nadškof na otoku Kreti (f 720) piše takole: »Kakor ni rojstvo Jezusovo škodovalo njenemu devištvu, tako tudi smrt ni škodovala njenemu telesu.« — Sv. German, carigrajski patrijarh (f 733) piše: »Ti si vsa lepa; tvoje deviško telo je vse sveto, čisto, nedolžno, tako, da ne bo razpadlo v prah. Nemogoče je, da bi grob spremenil v prah in pepel tisto posodo, ki je Boga sprejela, ki je bila živ tempelj božanstva.« Med vsemi drugimi očeti je pa to resnico najbolj razložil in branil sv. Janez Damaščan. Vso svojo moč in spretnost je porabil v to, da je ustno izročilo razširjal in zagovarjal. Le nekaj njegovih lepih besed: »O prelepa smrt! Kolik razloček je med služabniki božjimi in med Materjo božjo! Kako naj imenujem to skrivnost? Ali smrt? Toda, četudi se je tvoja duša ločila od deviškega telesa, četudi je bilo telo položeno v grob, vendar ni ostalo v smrti, ni strohnelo v grobu . . . Kako naj bi uničila trohnoba tisto telo, ki nam je dalo življenje?!« Potem našteva še več razlogov za to resnico. Kakor je v Mariji prebival sam Sin božji z dušo in telesom, tako mora tudi Marija že sedaj prebivati pri Jezusu z dušo in telesom itd. Navedlo bi se lahko še nešteto izrekov cerkvenih očetov in slavnih učenjakov, ki vsi enoglasno pričajo, da je bila trditev o Marijinem vnebovzetju že od nekdaj resnica in nauk sv. Cerkve, kakor bi. Alberta, ki našteva 12 razlogov za dokaz Marijinega vnebovzetja; sv. Tomaža Akvinskega, ki piše: »Verujemo, da je bila Marija po smrti vzbujena in v nebo vzeta.« Navedli bi lahko vnete častilce Marijine, ki so v vznesenih besedah slavili to Marijino čast in prednost, kakor sv. Bernarda in dr. Ali že iz navedenih prič spoznamo dovolj jasno, da ta, po vsej cerkvi razširjena vera v vnebovzetje Marijino ni človeško delo, ampak božje delo, da je po apostolih Bog razodel to resnico in jo izročil svoji sv. Cerkvi, da čast Marijino vedno bolj razširja in si tako zasluži njeno priprošnjo. Zato vsi dobri katoličani, otroci Marijini, željno želijo, da bi sv. Cerkev kmalu proglasila vnebovzetje Marijino za dogmo ali versko resnico, kakor je proglasila nje brezmadežno spočetje. Po naši mili domovini se dviga nešteto lepih cerkvic in cerkva po vaseh in po mestih, zdaj na prijaznem gričku, zdaj v sredi doline, posvečenih blaženi Devici Mariji ter pričajo, da slovensko ljudstvo časti svojo nebeško mater, da jo otroško ljubi in da ji je srčno vdano. Med temi cerkvami je okoli 50 župnijskih cerkva, ki so posvečene vnebovzetju Marijinemu, samo na Kranjskem jih je okoli 25; znamenje, kako zelo je prepričano naše verno ljudstvo o tej resnici. Znamenje pa tudi, kako si žele verni pridobiti naklonjenost nebeške Kraljice, kako žele obhajati enkrat tudi svoje vnebovzetje. Dal Bog po priprošnji blažene Device Marije! A--r. Hiša V večnih žarkih v blaženem sijaju se leskeče na sijonski gori hiša, z rajskimi obdana dvori, lepa kakor vrt kraljevi v maju. Njen neskončni kras odseva v raju, Ave žarko se blesti nad vrati; in pri njej na biserni se trati angeli igrajo v bajnem gaju. Hiša zlata, o da skoraj ožje v svoje me prostore boš zaprla, tam osrečen bom vrh zvezdne trate. Sladko me navdaja domofožje; kdaj bo vendar tamkaj duša zrla tebe mater, zarjo hiše zlate! Limbarski. Nekaj krajših »komadov« na struno ljubezni. (Šola krščanske popolnosti. — Drugi tečaj.) Dosedaj smo obračali svojo pozornost le bolj na eno pesem, ki jo ljudje na struno ljubezni kaj radi igrajo, namreč na ljubezen do oseb drugega spola, imenovano zato spolna ljubezen. In danes bi začeli takoj z nekaterimi drugimi pesmicami, pa smo imeli zadnjič za tisti »recept za bolno srce« tako majhen kos papirja, da nismo mogli nanj napisati še par zdravil, ki so tako dobra in tako pomagajo, da moramo zanja povedati. Ne beri, dragi bogoljub, brez posebnega in pametnega vzroka zaljubljenih povesti in pesmi in ne hodi brez takega vzroka k gledališkim igram, kjer se predstavljajo zaljubljeni prizori. Vem, da se bc zdelo tole marsikomu strašno zarobljeno, hribovsko, ozkosrčno, nazadnjaško in sam ne vem, kakšno še, ali povem ti, dragi bogoljub, prvič, da se je n. pr. sv. Terezija in da so se še nekateri drugi svetniki v poznejših letih zelo kesali, da so se »v letih nerodnih« vdajali takemu branju. In če trdi sv, Terezija, ta duhovita, milo in trezno misleča svetnica, da tako branje zelo škoduje teženju po popolnosti, to gotovo ne bo brez nič. Drugič pa je pretežna večina teh reči tako sestavljena, da prepoje srce z nagnjenjem do svetnega uživanja, z nagnjenjem, da bi tudi sami kaj takega prijetnega doživeli, kakor smo brali v povesti ali gledali v igri, sploh: srce se bolj in bolj navzema ljubezni do čutnih dobrin in v isti meri pojema in slabi v srcu ljubezen do nadzemeljskih idealov, ljubezen do čednosti in do Boga. Čednostno življenje takih duš, ki rade berejo take reči, je ponavadi zelo medlo in je nemalokrat v veliki nevarnosti, da ob dani priliki naenkrat ne umrje, oziroma se ne pogrezne v močvaro — nečistega greha. Istotako ne zahajaj prerad, prerada na veselice, kjer v moški in ženski druščini »sladko pojo« in posebno tudi »sladko pijo«. Prav je, da se včasih razveseliš, ali pazi, pazi! Odkar sta nam Adam in Eva zapravila raj, se ravno pod cvetjem življenja kaj rada skriva — kača. Torej pamet in previdnost! Pravijo, da po veseli družbi rada glava boli. Gotovo, in ne samo od vina, tudi od premalo previdnega razveseljevanja. Iz istega vzroka se varuj še bolj plesa! Kakor se ožge vešča, ki pleše okoli luči, istotako zaplameni srce rado v prepovedani ljubezni ravno na plesu. Posebno vi, primorski fantje in dekleta, ki berete »Bogoljuba«, bodite goreči apostoli, da odvrnete od te po- gubonosne zabave tiste svoje tovariše in vrstnice, ki jim »Bogoljub« ravno zato ne diši, ker jim gre preveč v slast ples. In to bodi konec naše pesmi o spolni ljubezni. Zdaj pa pridejo na vrsto krajši »komadi«. Srce se nam more namreč zavzemati še za marsikatero drugačno ljubezen, še za druge stvari. Tudi v vseh drugih stvareh mora biti to naše čuvstvo dobro uravnano po pameti in po najsvetejši božji volji. Kaj torej smemo in moramo ljubiti? Odgovor: Vse, kar je božja volja, in vse to zopet v toliko, v kolikor je božja volja. Ljubiti moraš predvsem Boga, Kdo je bolj vreden vse ljubezni kot on? Prav lepo pravi enkrat sv. Vincencij Pavlanski: »Bog je vse stvari zato tako minljive in nestalne ustvaril, da bi ljudje ne navezovali svojega srca nanje, marveč le na njega, ki je neskončno popoln,« In sv, Avguštin je zapisal znane besede: »Ustvaril si nas zase, in naše srce je nemirno, dokler ne najde pokoja v tebi, o Bog.« Zavoljo Boga moraš ljubiti tudi svojega bližnjega, torej svetnike, angele, posebno pa kraljico angelov in svetnikov, Marijo, potem vse druge ljudi zavoljo Boga, zlasti še najbolj zapuščene, uboge in bolnike, verne duše v vicah — vse te si moramo misliti pod besedo: naš bližnji. Ljubiti morajo starši svoje otroke, otroci starše; ljubiti se morajo drug drugega bratje in sestre, bližnji sorodniki. Prav in po pameti je, da ljubimo domače bolj kot tujce. Prav in po božji volji je, če ljubimo domovino in svoje rojake bolj kot druge deželane, ljudi svojega naroda in jezika bolj kot drugorodne ljudi tujega jezika. Ljubiti moramo vse, a svojce bolj kot druge. Že srce nas vleče bolj k svojim kot k tujim, in to ni od izvirnega greha, marveč od stvarnika naše narave in našega srca, od Boga. Seveda tudi te moramo ljubiti p o pameti in zavoljo Boga in ne samo ali edino zuto, ker nas srce k njim vleče. In tu moramo izpregovoriti par besedi o nemškutarstvu, lahonstvu in mažaronstvu! Kaj pa pomenjajo te tri pregrešne besede? Najprej bodi povedano, da nemškutar —i kar povemo o njem, velja razmerno tudi o lahonu in mažaronu — ni Nemec, marveč slovenski človek, ki se za Nemca štuli. Tudi Nemce, Italijane in Madjare moramo kot svoje ■ bližnje ljubiti, in pisatelj teh vrst — da me kdo ne ume napačno! — ima svoje osebne prijatelje tudi med Nemci, Italijani in Madjari. So pa nekateri naši ljudje, ki se sramujejo svojega slovenskega jezika in naroda, sramujejo, da so se rodili pod pošteno slovensko streho, od preprostih slovenskih staršev. In ker bi radi za nekaj več veljali, pa govore raje po tuje kot v domačem jeziku in vihajo svoj ošabni nos nad našo lepo slovensko govorico. Sicer govore včasih tako grdo in spa-kedrano nemščino, da nemščine veščega človeka ušesa bole, če jih mora poslušati, in včasih človek res ne ve, ali naj bi se nad takimi bebci jezil ali se jim smejal. Pa če znajo tudi popolno dobro nemški, laški in madjar-ski; da se sramujejo svojega pokoljenja in jezika —, ne, to ni in ne more biti prav. Včasih se tupatam kdo čudi, češ, zakaj so duhovniki tako proti nemškutarstvu. P r -v i č zato, ker je nekaj protinarav-nega, nekaj, kar je proti božji volji, če človek odpade od ljubezni do svojega rodu in jezika. Drugič zato, ker nam vsiljujejo svoj nemški jezik ne dobri, pošteni, pravični in katoliško misleči Nemci, marveč najslabši med Nemci, gnili nemški liberalci, brezverski nemški odpadniki od katoliške Cerkve in pa nemški luteranci. Tretjič pa zato, ker so potem taki po-nemčeni Slovenci prav tako brezverni kakor tisti Nemci, katerim so si pustili iztrgati svoj pošteni slovenski jezik iz ust, Nemšku-tarstvo je pri nas isto kot liberalizem — ali zdaj razumeš boj naših duhovnikov proti prodirajočemu nemštvu? Ali ni to njih dolžnost? O vi, ki držite s tistimi Nemci, ki hočejo ponemčiti naše kraje, s tistimi Nemci, ki nam hočejo vzeti našo slovensko govorico, s tistimi Nemci, ki hočejo zastrupiti naše ljudstvo, potem ko so mu vzeli domačo govorico, z liberalizmom in celo z luteranstvom — Šentiljčani na Štajerskem naj povedo, koliko luteranstva imajo že v svoji občini, odkar so vanjo pridrli Nemci! — roko na srce! Ali morete to zagovarjati pred Bogom in svojo vestjo? Skušnja uči, da je odpadli Slovenec, da je nemškutar ponavadi tudi slab kristjan. Ni čuda: prav isti napuh, ki ga napihuje, da zaničuje vero in duhovnike, ga tudi napihuje, da zaničuje svoje preproste rojake in da se štuli med nemško govorečo gospodo. Torej pač ljubezen do drugorodcev, ali ne tako, da bi jim pustili jemati od Boga nam ustvarjeno domačo govorico. Ponavadi so le nravno in versko nagniti Nemci, ki stegujejo svoje roke po nas; če jih stegujejo tupatam tudi dobri, jim pa mirno povejmo, da hočemo svojo narodnost ravnotako ohraniti, kakor naj tudi sami svojo ljubijo in ohranijo, in gotovo se bomo tako z njimi lahko pobotali. Še nekaj! Ne vem, koliko' je že tega, ko je bilo enkrat v »Bogoljubu«, da se včasih malo preveč nemškutari tudi po nekaterih ženskih samostanih — le mimogrede pripomnim, da podpisani ni imel s tistim člankom takrat prav nič opraviti! (Imaš prav, ljubi gospod Anton, tisto pa le name zvrni, tisto imam jaz na vesti, tako da bova lepo vsak nekaj nosila. Ur,) Ena stvar bi bila tu prav gotovo napačna: če bi bilo namreč razširjeno mnenje, da je po božji volji in popolno, če človek zatira v sebi čut za svoj rod in jezik, torej čut, ki ga imamo y ,srcu od samega Stvarnika, Ne, tako naziranje bi bila zmota, tako prizadevanje proti pameti in božji volji in proti popolnosti. Bogokletno je, če vpije narodno-na-predni plitvomislec: »Najprej narodnost, potem šele vera in Bog!« Proti 1 j u b e z rl i je, če ljubimo svoj narod in jezik tako, da druge narode preziramo in jih sovražimo. Pametno je, če se govori v tujem jeziku zato, da se ga človek lažje in hitreje navadi, ali kadar to zahteva pameten ozir na druge, ki res ne umejo našega jezika in se ga naučiti ne morejo; so pa tudi taki, ki se ga naučiti nočejo. Ali čisto gotovo ni prav in ni popolno in izvira iz napuha, in je kolikortoliko krivično proti lastnemu narodu, če človek slovenske krvi prezira jezik svojega naroda, se ga ne mara učiti, da bi ga znal lepo govoriti, in klepeče najraje v tujem jeziku, se sramuje svojega jezika v javnosti, v gosposki družbi, če vzgojitelji in vzgojiteljice podirajo v srcu gojencev, gojenk ljubezen do lastnega rodu in jezika in vse tuje v zvezde kujejo, sploh: če se človek ne pokaže poštenega otroka svojega rodu. Ljubite torej vse narode, ali po božji volji svojega bolj kot druge! Učite se vseh mogočih jezikov, ali ne kratite pravic in časti svojemu maternemu jeziku! Tudi v ljubezni mora biti lep red, in red, pravijo, vodi k Bogu. Ljubi sploh vse reči po pameti, in nikdar tako, da bi celo takrat nase vlekle in vezale, ko nas božja volja kliče kam drugam. Dobra je ljubezen do staršev, bratov in sester, do domovine; ali če kliče Bog človeka n, pr. v samostan, bi bilo napačno, ustavljati se temu božjemu klicu zavoljo prevelike in zato neredne ljubezni do domačih in do domovine- Nagnjenje do branja, do te ali one zabavne igre, do tega ali onega pametnega razvedrila more biti dobro. Ali če s tem branjem, s to igro, s tem razvedrilom zanemarjam svoje dolžnosti, potem je ljubezen do teh reči neredna in zato proti božji volji. Ali zdaj vidiš, kakšno lepo soglasje vlada v popolni duši? Ne samo, da ljubi to, kar Bog hoče, marveč tudi vsako stvar le toliko, kolikor Bog hoče, kolikor je po božji modro- sti in naredbi naše ljubezni vredna! Taka je bila in je ljubezen presv. Jezusovega, preč. Marijinega Srca, tako bi naj bilo tudi tvoje srce. Zato pa prihodnjič o tem — »Veste kaj, o prijateljstvu nam še niste nič povedali! Saj je to tudi neka vrsta ljubezni, ne?« Pa bodi po vašem! Torej prihodnjič o prijateljstvu. Dr. Ant. Zdešar. Vojakom - Ljubi tovariši! Le še malo dni imate odločenih za bivanje doma pri ljubih starših, prijateljih in znancih. Zatorej vas prosim, sprejmite par navodil, ki vam jih kot vaš tovariš želim podati. Ne pozabite Boga! Pri vojakih bodete videli in slišali marsikaj, kar vam žuga vzeti najdražje, kar imate: sveto vero. Ne mislite, da se pri vojakih ne da krščansko živeti! Zagotovim vas kot vojak, da ste pri vojakih ravno tako lahko pošteni kot doma. Vem sicer, da vas bodo nekateri hudobni tovariši vsaj izpočetka zasmehovali, če bodete novincem! živeli kot kristjani. Ali to vas naj ne straši; s stanovitnostjo se premaga vse. Žalostno je, da ravno slovenski vojaki tako zelo preklinjajo, da je človeka kar strah, če jih posluša. Ne pozabite pa tudi, da ste Slovenci in ne sramujte se svojega materinega jezika! Potem bo lahko domovina ponosna na take sinove, ki jih lahko pošlje, če treba, tudi v boj, kjer so pripravljeni dati svojo kri za Boga, cesarja in domovino. Mladenič-vojak. Vzgoja otrok v krščanski družini. (Priobčuje. župnik Jožef Vole.) (Dalje.) Uvod. Krona zemeljskega stvarjenja je človek. Sveta in pravična je postavil Bog prva človeka na svet; le malo pod angele ju je ponižal; s slavo in častjo ju je ovenčal in postavil čez dela svojih rok. Združil ju je v neločljivo zakonsko zvezo. Prelep vrt — raj ali paradiž imenovan — jima je pripravil za bivališče. Vsega dobrega je bilo v tem vrtu v obilici; ničesar nista pogrešala prva človeka. Delala sta le za kratek čas, sebi in Bogu v veselje. Vse stvari in tudi vse naravne moči so jima bile pokorne in prijazne. Imela sta Adam in Eva telo zdravo in krepko. Ni poznalo to telo nobene slabosti, nobene bolečine, nobene bolezni. Tudi staranju ni bilo podvrženo; saj je bilo neumrjoče. — S telesnimi odličnostmi so se pa lepo družile v prvem človeku tudi izborne duševne zmožnosti. Imela sta Adam in Eva tako bister u m , da sta vedela vse, kar jima je bilo treba vedeti. Njuna volja je bila pa tako blaga, da je živo hrepenela po vsem dobrem. Nobena strast ni gospodovala v nji; grešna po- željivost ji je bila pa celo neznana. Zato nista poznala prva človeka nobene notranje izkuš-njave, nobenega dvoma, nobenega duševnega boja. Najdragocenejši božji dar je bil pa nadnaravni dar, ki sta ga prejeli njuni duši. Kako sta žareli v bogastvu posvečujoče milosti! Bog sam se ju je radoval. V neskončni ljubezni ju je izvolil za svoja ljuba otroka in jima je dal celo pravico do svetih nebes. S tem ju je povzdignil do časti nebeških knezov. Višek božjih dobrot je bil pa ta: Vseh omenjenih naravnih in nadnaravnih darov nista prejela prva človeka samo zase, ampak za vse svoje potomce. Vsi Evini otroci in otrok potomci bi bili enako blaženo živeli na tem svetu; vsi bi bili v enaki časti pred Bogom; vsi enako bistrega duha in blage volje; vsi otroci božji, neumrjoči po duši in telesu — kakor prva roditelja. Vsem bi bila tudi nebesa odprta; peklo pa zažgano samo za hudobne angele. Toda človek, ki je bil v časti, pa ni pre- •mislil in ni prav cenil svojega dostojanstva. Prišla je izkušnjava od zunaj. Grešila sta prva človeka oba. Znano je, kako. Grešila sta celo smrtno, Bog jima je dal le eno samo zapoved, in še to lahko. Pa se je nista držala. Zažugal jima je s smrtjo, če je ne držita. Pa tudi to ju ni oplašilo. Poznala sta dodobra božjo voljo in njegovo veliko ljubezen, pa tudi to ju ni genilo. Grešila sta z nepokorščino, z nevero, z napuhom, z nehvaležnostjo. Kazen pa tudi ni izostala. Izgubila sta v hipu vse bogastvo posvečujoče milosti; z njo pa tudi svojo pravičnost in svetost. Užaljeni Stvarnik ju ni več maral za svoja otroka; nista mu bila več nadnaravno podobna. Satan si je prisvojil svoj plen , . . Nebesa so se zaprla njima, ki sta bila božja otroka, odprlo pa peklo. Vse sta izgubila nesrečnika, in po lastni krivdi, kar sta bila prejela nadnaravnih darov od Boga; pa tudi v naravnih sta bila oškodovana. Njuna pamet je oslabela, otem-nela. Toliko sta postala nerazsodna že prvi hip, da sta se menila skriti Bogu med drevjem raja. — Še bolj je pa oslabela njuna volja. Izgubila je veselje do dobrega in se je obrnila na hudo. V srcu se je vnelo takoj prvima človekoma strastno poželjenje po vsem posvetnem — in to poželjenje je zapričelo silovit boj z oslabelo pametjo in voljo. Hotelo je vladati in voditi celega človeka. — Nič bolje pa se ni izteklo telesu. Prej neumrjoče, je bilo zdaj obsojeno na smrt. Slabosti, bolečine, bolezni — vse gorje se je naselilo v njem. V trdem delu si je imelo iskati poslej vsakdanjega kruha. Z vsemi sovražnimi naravnimi močmi na zemlji se je imelo boriti. Zaprl se je božjima otrokoma raj; prostrla pa pred Adamom in Evo zemlja, od Boga prekleta zaradi greha, s trnjem posajena in osatom. Zdaj sta okušala prva zemeljska trpina grenki sad greha. — Toda vse to gorje ni prišlo samo nadnja, ampak na ves človeški rod — vsi smo namreč grešili v prvem človeku. To je tisti težki jarem, ki leži na Adamovih otrocih od dne njih rojstva, pa do dne njih pokopa v mater vseh ljudi. Večna hvala vendar božjemu usmiljenju, ki je odvrnilo od človeškega rodu najhujšo kazen, namreč večno smrt, večno pogubljenje! A za tem je storil dobrotni Stvarnik še več. Ker je ljubil svoje, ki so bili v svetu, jih je hotel ljubiti do konca. V nerazumljivi ljubezni se je usmilil človeškega rodu in mu je obljubil Odrešenika. Ta je imel oprostiti vse človeštvo nasledkov izvirnega greha. Toda tudi tu ni poznala Stvarnikova ljubezen nobenih mej. Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, ampak ima večno življenje. Pač je preteklo dolgih štiritisoč let, preden je prišel na svet ta usmiljeni Sama-rijan, ki je prinesel človeštvu zdravil zoper izvirni greh in je obvezal človeštva razboljene rane. S svojim svetim naukom je človeštvu zopet razjasnil um; s svojimi sv. zakramenti mu je okrepil voljo in obrnil k dobremu. S svojo odrešilno smrtjo je dal razžaljenemu Stvarniku preobilo zadoščenje za storjeni greh. Človeštvu je pa pridobil nazaj izgubljeno posvečujočo milost, otroštvo božje in pravico do nebes. Tako nas je božji Odre* šenik zopet spravil in sprijaznil z Bogom. Dušna in telesna slabost sta pač še ostali tudi odrešenemu človeku; saj ostane slabost po vsaki hudi bolezni. Ostalo je v človeku še hudo poželjenje, slabo nanjenje. Ostalo je še tudi trpljenje, ostala je smrt. A hudo poželjenje samonasebi ni greh in se da zmagati z milostjo božjo, ki jo Bog človeštvu obilo ponuja. Pa tudi trpljenje ni več človeštvu.v škodo; voljno prenašano očiščuje duše in mu povečuje blaženost v večnosti. Smrt je pa seveda še zmiraj najhujša časna kazen za greh; a tudi njeno žezlo bo zdrobljeno. Vemo namreč, da naš Odrešenik živi in da je s svojim vstajenjem zmogel smrt in da bomo poslednji dan vstali iz zemlje in da bomo z"opet obdani s svojo kožo in v svojem mesu bomo gledali svojega Boga. Tedaj bo tudi smrt poražena in odrešeno človeštvo bo oveseljeno klicalo: »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« Važne resnice so to, temeljne resnice naše svete vere, vzgojitelju pa vodnice pri vsem vzgojnem delu. Vzgojitelj mora pred vsem drugim poznati človeško naturo in njeno zgodovino. Vedeti mora, da je v vsakem otroku dosti slabih kali (hudih nagnjenj); da je pa v otroku tudi dosti dobrih zmožnosti. Kar je hudega, je iz greha; kar je pa dobrega, je iz Boga. Dobre zmožnosti treba v otroku negovati, uriti, krepiti in izpopolnjevati, da pridejo do veljave in do moči, kakor so bile nekdaj pred grehom. Slabe otrokove lastnosti pa treba krotiti in zatirati brez usmiljenja in predsodkov. To je, kar se pravi: vzgajati. Kdor vzgaja, mora iz popačene človeške nature izdelati — rekli bi: izdletati, izbrusiti, vzgojiti — novega, popolnega, kar-moč prvotnega človeka. Tak dobrovzgojen človek je potem vsaj nekoliko zopet podoben otrokoma božjima, Adamu in Evi, kakršna sta bila pred grehom in kakršna je ustvaril Bog. Iz tega je razvidno, da je vzgoja pravzaprav le boj proti grehu in njegovim nasledkom. Greh je izpridil človeku dušo in izkvaril telo; vzgoja in pravilna izreja imata pa nalogo, da oboje popravita, kolikor je mogoče. Iz tega pa sledi dvoje, troje prevažnih resnic: Kdor ne priznava izvirnega greha, ne pozna prav človeške nature. Kdor ne priznava božjega odrešenja, ne pozna najboljših pomočkov zoper rane, ki jih je vsekal človeku greh. Kdor nima človeka za bitje, ki je ustvarjeno od Boga in za Boga, ta ne more otroka prav voditi, da doseže svoj časni in večni cilj. Kdor torej nekrščansko vzgaja, vzgaja polovičarsko ali pa celo zmotno, napačno. Prava, temeljita, uspešna in osrečevalna je torej le tista vzgoja, ki je krščanska, t, j, prešinjena z duhom božjega razodetja, O taki vzgoji, ki naj bi kraljevala v vseslednji krščanski družini, razpravlja ta spis. Vir in vodilo so mu vzgojni nauki svete katoliške Cerkve, ki je steber in temelj resnice — skozi dolga stoletja ponekod edina, povsod pa najboljša vzgojiteljica narodov. Prezirali pa seveda tudi nismo zanesljivih izkušenj in nasvetov priznanih mladinoljubov in vzgojiteljev, domačih in tujih, četudi morda pravi veri odtujenih. Saj smo poleg nadnaravnih vzgojnih pomočkov dolžni vpoštevati tudi naravne, Da smo poudarili važnejše nauke ponekod večkrat, naj nikogar ne moti. Želeli smo, naj bo vsak razdelek karmoč popoln, da se more — brez namigavanja na prejšnje in slejšnje — s pridom brati tudi sam zase. Saj knjiga ni namenjena šoli, ampak domači hiši. V domači hiši pa važen nauk ni kmalu prevečkrat povedan, (Dalje.) Govor sv. očeta Pija X. romarjem, ki so prišli v Rim o priliki Konštantinskega jubileja. Ko smo bili romarji v avdijenci v Vatikanu, je dobil vsak list z latinskim besedilom. Tu prinašamo v slovenščini, kar je bilo tam latinsko pisano. Govor govori zlasti o svobodi Cerkve, ki jo je Konštantin dal, sedanji vladarji jo pa kratijo. Govor se glasi: Vaša navzočnost, preljubi sinovi, nas napolnjuje z velikim veseljem. Ko se namreč po vseh krajih sveta obhaja šestnajststolet-nica spoznanja in varstva tiste prostosti, ki jo je dal Jezus Kristus svoji Cerkvi, je bilo pravično, da najprej dejansko pokažejo svoje veselje in svojo zvestobo Stolu sv, Petra (Cerkvi) pravi sinovi onih, ki so prvi okusili sadove zveličavnega proglašenja. Mi se torej z vami veselimo, ker ste na ta način pokazali, kakšen duh da vas navdaja in kako želite, da se skoraj povrne čas, v katerem je Cerkev mogla uživati potrebno prostost, katere potrebuje, da sadonosno izvršuje svoj delokrog za blagor duš in človeške družbe. Zakaj pre-žalostno je, da ko zahvaljujemo božjo Previdnost, ki je poklicala Konstantina iz teme poganstva, da zida cerkve in oltarje tisti veri, katero so njegovi predniki v teku tristo let skušali uničiti: da povrne kristjanom jim oropano lastnino in povrne krščanstvu popolno versko prostost: — mi v tolikem napredku hvalisane prosvete, pri toliki svetlobi učenosti, moramo zastonj celo od krščanskih držav zahtevati za Cerkev tisto prostost, katera ji je potrebna, kakor že sami spoznajo, ali bi morali spoznati, da razvija svoj nadnaravni poklic na zemlji. Cerkev, ta velika verska družba ljudi, ki žive v edini veri in enaki ljubezni pod najvišjim vodstvom rimskega papeža, ima višji in jako drugačen namen kakor svetne družbe, ki delujejo za to, da bi dosegle časni blagor, medtem ko ona namerava spopolniti duše za večnost. Cerkev je kraljestvo, ki ne pozna drugega gospodarja razen Boga in ima tako vzvišeno nalogo, da presega vse meje in združuje vsa ljudstva vsakterega jezika in narodnosti v eno samo družino: torej ni mogoče niti misliti, da bi bilo duhovno kraljestvo podložno telesnemu, da bi večnost postala orodje časa, da bi postal Bog suženj človeka. Jezus Kristus, namreč večni Sin Očeta, kateremu je bila dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, je dal prvim namestnikom Cerkve, apostolom to-le nalogo: Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas. Pojdite torej: učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha: učite jih spolnjevati vse, kar sem vam zapovedal! In glejte, jaz sem z vami do konca sveta. Torej Cerkev ima od samega Boga nalogo, da uči, in njena beseda mora priti do ušes vseh brez ovir, da bi jo zadrževale, in brez nadvlade, da bi jo zabranjevala. Kristus namreč ni rekel: Vaša beseda naj velja revežem, nevednim, ljudstvu, ampak vsem brez razlike, ker v duhovnem oziru ste vi višji kot vse svetne oblasti. Cerkev ima nalogo voditi duše in deliti zakramente: in zato, kakor nima nihče pravice, da bi iz kateregakoli vzroka vstopil v svetišče, ima ona oblast tudi ustaviti se vsakteremu, ki se z neopravičenim vmešavanjem ali krivičnim osvojevanjem predrzne omejiti njen delokrog. Cerkev ima nalogo učiti izpolnjevati zapovedi in evangeljske svete ohraniti, in gorje mu, ki bi drugače učil ter nered in zmešnjave v človeško družbo vpeljaval! Cerkev ima pravico posestva, ker je človeška, ne angelska družba, ter potrebuje časnega premoženja, ki ga je dobila od pobožnih vernikov in ga postavno poseduje, da izvršuje svoj delokrog, da opravlja zunanje bogočastje, da zida cerkve, da vzdržuje dobrodelne zavode, ustanove, ki so ji izročene, da živi in se ohrani do konca dni. In te pravice so tako svete, da je Cerkev vedno smatrala kot svojo dolžnost, jih ohraniti ter braniti, vedoč, da ako se za pičico vda zahtevam svojih sovražnikov, izda od neba prejeto nalogo in pade v bogotajstvo. Zato nam zgodovina prinaša celo vrsto protestov napram vsem, ki so jo hoteli vsužnjiti. Prvo besedo, ki so jo izrekli Peter in drugi apostoli judovstvu; »Boga je treba bolj poslušati kot ljudi«, to vzvišeno besedo so vedno ponavljali njihovi nasledniki in se bode vedno ponavljala, akoravno bi je bilo treba s krvnim krstom potrditi, O tem pa so tako prepričani celo naši nasprotniki, da medtem ko z besedo trdijo, da je pod njihovo zastavo vsestranska prostost, (dejansko pa je prostost ali bolje rečeno razuzdanost vsem na razpolago) prostosti za Cerkev ni. Vsakdo je prost, da vrši svoje bogočastje, da izraža svoje nazore: samo za katoličana kot takega je ni, ker je preganjan in zaničevan, ne dobi ali je odstavljen od služb, do katerih ima svete pravice. Prostost poduče-vati, — toda podvržena je monopolu vlad, ki dopuščajo, da se v šolah razširjajo in zagovarjajo vsa naziranja in vse zmote in prepovedujejo celo deci pouk krščanskega nauka. Prostost tiska, — torej prostost najbolj zagrizenemu časopisju, da zahteva druge načine vlade, da ljudstvo draži k vstajam, da hujska k jezi in sovraštvu, da zabranjuje s stavkami srečo delavstva in mir državljanov, da za-sramuje najsvetejše stvari in najbolj častitljive osebe. Ni je pa prostosti za katoliško časopisje, ki brani cerkvene pravice in se poteguje za nazore resnice in pravice, in zato se mora (po sodbi nasprotnikov) proglasiti kot nasprotujoče prostim ureditvam in sovražno domovini. Vsa društva, še tako razdirajoča, imajo vso prostost, da se javno shajajo in kričeče shode obhajajo: katoliške procesije pa ne smejo praga cerkve prestopiti, češ, da izzivajo nasprotne stranke, javni red kršijo in motijo mirne državljane, Prostost bogoslužja za vse, razkolnike in nasprotnike, — za katoličane pa samo tedaj, ko cerkveni namestniki nimajo v svojem kraju, kamor so poslani, niti enega pripomočka, da bi mogli zabraniti vladi, ki ovira prihod in delavnost katol, namest. Vsi imajo pravico do posestva, -— samo Cerkev in redovi ne, katerih premoženje s samovoljno silo poškodujejo, spreminjajo in ga dajejo svetnim napravam. Tako prostost, kakor je vam dobro znano, dandanes Cerkev uživa tudi v katoliških državah. Torej imamo poseben vzrok veseliti se z vami, ki se zanjo potegujete. Le pogumno, preljubi sinovi: kolikor bolj je Cerkev sovražena od vseh strani, kolikor bolj krivi nauki zmot in nravne propalosti kužijo zrak s svojimi strupenimi duhovi, toliko več zasluženja si lahko pridobite pri Bogu, če se na vso moč trudite, da uidete zapeljivosti in se ne daste premakniti od svojega prepričanja: da ostanete zvesti Cerkvi. S svojo trdnostjo bodete kot apostoli sadonosno delovali in prepričali nasprotnike in razkolnike, da prostost Cerkve pospešuje čudovito rešitev in mir narodov: ker izvrševaje nalogo, ji od Boga podeljeno, bo ohranjevala nedotaknjene in delavne nazore resnice in pravice, na katerih sloni ves red in iz katerih klije mir, pravičnost in ves svetni napredek. V tem boju vam gotovo ne bo manjkalo težav, sitnosti, truda: pazite, da ne zgubite poguma, ker vas bode v boju podpiral Bog, ki vam bode podelil preobilno pomoč nebeških milosti, Naj vam pa bode zato znak apostolski blagoslov, katerega iz dna srca podelimo vam in vsem, ki so vam dragi. Blagoslovimo pa z vsemi odpustki stvari, ki jih imate pri sebi in podelimo župnikom, prednikom zavodov in spovednikom redovnih hiš oblast, da podele enkrat apostolski blagoslov s popolnimi odpustki vsem, ki so spovedani in obhajani. Blagoslov Boga Očeta itd. Nesrečna moda, kaj delaš! Bogoljubo so jo klicali povsod, a ko je odšla v mesto, zamenjali so jo z drugim imenom, ki ga nečem tukaj imenovati. — Pridna Marijina hčerka je bila, dokler se je zatekala še lahko k materi. Vsa župnija jo je čislala radi bogoljub-nosti in ponižnosti. — Umrla ji je dobra mamica in ostala je sama na svetu. V cvetu mladosti, stara 18 let, ostane prepuščena sama sebi. Kam se obrniti — zaslužek pičel — lakota trka na vrata. S tužnim srcem pobere cunjice in hajdi v mesto iskat si službe! Dobila jo je. Dobro se ji je godilo, dela ni imela veliko. Kmalu se privadi mestu in v prostih uricah je šla kaj rada na sprehod, da se nasrka svežega zraka in okrepi telo. Med potjo skoči še v cerkev pomolit pred podobo Matere božje za ljubo mamo. — V mestu je bila — nevarnost blizu. Bogoljuba tega, žal, ni o pravem času opazila. Začele so jo zanimati ne samo cerkev in sprehodi, marveč tudi kinematografi, koncerti, vsakovrstna gledališča itd. — Bolj in bolj se ji je dopadlo mestno življenje. Prišedša večkrat v »boljše« kroge, začela se je gospode v svoji priprosti kmetiški obleki sramovati. »Ne, to ni več zame,« si misli, »V mestu se moram moderno oblačiti, sicer se mi ljudje po-smehujejo.« — Rečeno — storjeno! Nova obleka, moderno urejena, krasno pristoja mlademu telesu. Odslej je iskala priložnosti, da se v moderni obleki pokaže svetu. Pozabila pa je na prejšnje sprehode in cerkev. »V mestu molitev ni več v modi,« so ji govorile tovarišice. Verjela jim je. Mesci so potekali, Bogoljuba je zabredla po svoji zaljubljenosti v »modo« daleč, daleč! Bi se še poboljšala, pa — krog nje zapeljivo prijateljstvo, a srce dobre mamice je počivalo daleč doma v črnem grobu. Udeleževala se je veselic in plesov in nekoč se je tako prehladila, da je morala službo pustiti. Kam naj gre? V bolnišnico? Ne, domov v rojstni kraj! — Šla je, a ne sama, šla je ž njo bolezen. Zdravnik, h kateremu se je med potjo podala, ji je odgovoril na vprašanje, če bo ozdravela, samo to-le: »Nesrečna moda, kaj delaš!« — Bogoljuba ga je razumela, kaj misli s tem reči. Bridko je obžalovala »moderno« življenje. Spoznala je, kam je zašla. Črez dva mesca je umrla zapeljana sirota, — a ob njeni smrti, ko je ležala na mrtvaškem odru, so si šepetale Marijine družabnice: »Umrla je radi nesrečne mode, a hvala Bogu, Marija jo je še v zadnjem trenutku pripeljala nazaj, da umrje vendar kot — Bogu ljuba. Pepica S. Tretji red in boj proti pijančevanju. (Govoril na sestanku voditeljev III. reda župnik A, Mrkun.) V različnih časih so bile za krščanska ljudstva različne nevarnosti. Tako so tudi v začetku 13, stoletja vladale žalostne verske in moralne razmere, V premnogih krajih je tedaj versko življenje skoro popolnoma zamrlo, krščanska ljudstva so otrpnila za zapovedi božje, njih srca omrznila za ljubezen do Boga in bližnjega. Divjale so tedaj pogubne vojske, krvavi boji, razsajali so prepiri in sovraštva med ljudmi, pohlepnost, nasilnost in pohotnost so vladale med višjimi sloji, do-čim je priprosto ljudstvo trlo uboštvo, nevednost in surovost. V tistih žalostnih časih je pa Bog obudil velikega moža, ki je nastopil goreč kot sv. Pavel, poln ljubezni do Boga in do bližnjega, da zopet vzbudi med ljudstvom tlečo iskro prave vere in krščanske ljubezni. Ta veliki mož božji je bil sv. Frančišek Asiški, Kakor nekdaj v 13. stoletju, tako je tudi dandanes prihrul na krščanske narode grozovit sovražnik, ki zahteva več žrtev kakor kuga in vojska, sovražnik, ki napolnjuje bolnišnice, norišnice, sirotiščnice, jetnišnice, ki uničuje mir in srečo brezštevilnih družin, ki zastruplja nežne otroke in slabi vedno bolj-inbolj naš rod, sovražnik, ki silno izpodku-puje zdravje, blagostanje in nravnost našega naroda. Razen te ogromne in nepopisne škode, ki jo napravlja leto za letom, trga iz src še sv. vero in dela ljudstvo surovo in nedostopno za vse dobro in vzvišeno. Ali poznate tega sovražnika? »L' alcool c' est 1' en-nemi.« Ta sovražnik je alkohol. Nemogoče je našteti vse opustošenje, ki ga dela ta sovražnik. Koliko stotin in stotin Slovencev si z uživanjem alkoholnih pijač krajša življenje! Koliko se jih ponesreči, koliko znori! Koliko jih pride pred sodišče! Koliko je umorov vsled pijanosti! Koliko ljudi spravi alkohol v ječo, koliko v sirotišnice in poboljševalnice! Koliko je idiotov! Koliko naših ljudi umrje direktno ali indirektno vsled alkoholizma! Koliko dragocenega časa se za- pravi! Koliko jih zboli vsled pijače ali postanejo nezmožni za delo! Koliko malih otrok pomrje! Razen vsega tega opustošenja mora naše ljudstvo plačevati molohu alkoholu še okrog 100 milijonov kron letno. Vsa škoda, ki jo napravlja alkohol vsako leto našemu narodu, znaša gotovo do 300 milijonov kron. Škof Egger pravi: »Noben še tako krut osvoji-telj ne more hujše ravnati z ljudstvi kakor alkoholizem. Vsako leto pustoši ta sovražnik in požiga po deželi, pomori na tisoče in tisoče mož, nalaga ogromne davke, širi nalezljive bolezni, izpodkopuje blagostanje, nravnost in vero. Kako bi tožili, ako bi morali leto za letom prenašati tako uboštvo! In vendar nas v resnici tare tak sovražnik, ki nam neprestano napravlja tako gorje, in to ni kak zunanji sovražnik, ampak ljudstva so ga na svojem lastnem naročju vzredila.« L. 1880. je rekel Gladstone v angleški zbornici: »Alkohol napravlja dandanes več opustošenja kakor zgodovinske nadloge; kuga, lakota in vojska.« In dr. Lannelougne je vzkliknil v francoski zbornici: »Alkohol ogro-žuje sedanji rod. Ne le da spravi več bolnikov v bolnišnice kakor vse druge bolezni, ampak napolnjuje tudi ječe in norišnice, kvari ves sedanji in prihodnji rod.« Brez boja proti alkoholizmu je socialna reforma nemogoča. Alkoholnega vprašanja v tem obsegu, kakor je dandanes, ga ni bilo, kar svet stoji. Najhujše je seveda žganjepitje, ki je silno razširjeno. Komaj dobrih 100 let je, odkar je žganje postalo ljudska pijača in koliko gorja je že napravilo! V zadnjih 20 letih se je pa zelo razširilo pitje piva, ki tudi napravlja ogromno škodo. Ne abstinenca, ampak žganje in pivo bosta ugonobila naše vinogradnike. Vse naše življenje stoji pod vplivom kralja alkohola. Ves svet se klanja temu tiranu, noben kralj sveta si ni nikdar znal pridobiti večjega vpliva kakor ta. Bogati in revni, zdravi in bolni, učeni in neučeni, duhovni in neduhovni, vsi mu prostovoljno in radi prinašajo davek. In koliko množico solza, greha in drugega gorja povzročuje! O, saj to lahko vsaki dan opazujemo. Škof Keppler toži: »Da ta pregreha onesveti in oskruni svetost družine in umori družinski mir in srečo, tega mi pač ni treba dokazovati, to priča jokaje in srce pretresujoče brez števila nesrečnih mater in otrok, ki trpe doma lakoto, medtem ko oče v gostilni zapravlja,« — Poglejmo uboge otroke v nekaterih krajih, kako so v šoli topi, kako so vsled alkoholizma staršev telesno in duševno zaostali in kako se širi nenravnost! Ničesar bolj ne podžiga nečistosti kakor alkoholizem, Zato pa, kdor se bori proti nenrav-nosti, se mora boriti tudi proti alkoholizmu, A ne samo za sedanjost, tudi za večnost napravlja alkohol nepopisno gorja! Saj ni nobene božje zapovedi, ki je ne bi pijanec prelamljal. Kaj torej? Ko je Kristus gledal ubogo zapuščeno ljudstvo, je vzkliknil: »Ljudstvo se mi smili,« Ko vidimo dandanes, kako ljudstvo duševno, telesno in gmotno propada, ko vidimo, kolika nečast se dela Bogu, ali bomo to mirno gledali? Caritas Christi urget! Toda kako? Sv, Frančišek, naš vzornik, je kar gorel iskrene ljubezni do Boga in do bližnjega. Ljubezen do Boga je prva in najvišja zapoved, je zvezda vodnica. Človek, v čigar srcu gori čista ljubezen do Boga, obvladuje svojo lastno voljo, dela le to, kar je Bogu všeč. Toda eden največjih zadržkov ljubezni božje je gotovo nerednost v jedi in pijači. Duša, ki jo obvladuje ta poželjivost, je kakor orel, ki so mu zlomljene peruti, da ne more poleteti v sinje višave ljubezni božje, Zdrž-nost je pa tisti pripomoček, ki človeka vodi k zatajevanju. Zato se je tudi sv, Frančišek v tem oziru zatajeval. On ni užival nobene opojne pijače, drugih jedi pa le toliko, v kolikor je bilo potrebno, da si ohrani življenje Hotel je biti prost vsega zemelj' s k e g a , da bi toliko lažje ljubil Boga iz celega srca. Zato je popolnoma v duhu sv. Frančiška, ako se udje III, reda iz ljubezni do Boga odpovedo opojnim pijačam, da morejo tem popolneje Bogu služiti. Toda ljubezen do Boga ne more biti brez ljubezni do bližnjega. Abstinenca je tudi čin krščanske ljubezni do bližnjega. Sv, Frančišek, poln goreče ljubezni do Boga, je hotel pomagati tudi strastem in nasladnostim vdanemu človeštvu. Tudi dandanes se ljudje vedno boljinbolj vdajajo strastem, uživanju, pijači. Zdržnost je pa najbolje sredstvo, da se reši ljudstvo iz pogube, v katero ga peha alkoholizem. Neki nemški pisatelj piše: »Ko je nekoč podobno velika nevarnost pretila človeštvu, ko ni demon alkohol, a nič manj nevarna hudoba mamon v srednjem veku ogroževal krščansko vero in krščansko nravnost, tedaj je bil lajik, ki je našel providencijelno čarobno sredstvo: ubožec asiški je bil, sv, Frančišek, ki je uboštvo oznanjujoč potoval od mesta do mseta, Ako bi danes živel sv, Frančišek, veliki zdržnik, bi še tudi dandanes hodil od kraja do kraja, oznanjujoč zdržnost, njegov tretji red bi bila katoliška križarska zveza,« Ali po naše: tretji red bi bil sveta vojska za streznjenje našega naroda. V srcu sv. Frančiška je v resnici gorel ogenj ljubezni do bližnjega. Ako tretjeredniki ljubijo svojega bližnjega in ga hočejo rešiti iz nesreče, v katero ga peha alkoholizem, tedaj je zdržnost najgloblje sredstvo v ta namen. Caritas Christi urget! Da, ljubezen do Krista nas sili: »Ignis numquam, dicit: sufficit!« (Pr. 30, 16.) Toda kakih sredstev naj se udje III. reda poslužujejo v boju proti alkoholizmu? Mislim, da je predvsem potrebno, da so voditelji prepričani o važnosti tega boja. To prepričanje se pa dobi po študiju protialkoholne literature. Ako kdo nasprotuje protialkohol-nemu boju, ali je do tega vprašanja vsaj hladen, pride odtod, ker se ni nikdar s tem vprašanjem pečal. Mnogi, ki so bili temu gibanju nasprotni, so postali navdušeni protialkoholni boritelji potem, ko so to vprašanje dobro preštudirali. Rezultate svojih študij pa nesimo med tretjerednike. Škof Egger pravi: »Prvo delo je poduk, poduk in zopet poduk.« Eden glavnih vzrokov, zakaj se ljudje vdajajo alkoholizmu je, ker niso o njega bistvu in posledicah poučeni. Tretji red je dolžan boriti se proti alkoholizmu. Prejšnji papež Leon XIII. so rekli: »Tretji red je moja socialna reforma.« Treba je sedanjo človeško družbo reformirati, V to je pa po izreku sv. očeta poklican zlasti tretji red. Reforme pa potrebuje človeška družba zlasti v tem, da se ne vdaja poželjivosti, nezmernosti. Sv. oče Pij X. so lani 8. septembra pisali generalnim ministrom treh družin prvega reda sv. Frančiška: »Tretjeredniki morajo predvsem na to misliti, da so tega imena manj vredni, ako se ne vnemajo v ljubezni do Boga in do bližnjega in ako ne smatrajo te čednosti kot poseben znak svojega reda, kakor se je naš se-rafski oče sv. Frančišek ravno v tem oziru čudovito odlikoval. Ker pa je dokaz ljubezni izvrševanje dobrih del, zato naj se trudijo, da izvršujejo vsa takoimenovana karitativna dela.« Vprašam, ali je kako večje karitativno delo, kakor reševati uboge nesrečnike, ki so padli v roke trinogu alkoholu? Ali je kako večje dobro delo, kakor ljudi obvarovati pred tem zlom? Da, treznostno gibanje je največje karitativno delo našega časa. Toda, kaj je cilj vsega abstinent-nega gibanja? Cilj abstinentnega gibanja je, doseči vsesplošno treznost. Program »Svete vojske« je: »Po zdržnosti mnogih, prav mnogih — k treznosti vseh.« Toda k tem »mnogim« morajo pripadati zlasti tretjeredniki. Kot taki naj bi pristopili v »Sveto vojsko«. To je ravno po želji papeža Pija X., ki v istem pismu pišejo: »Toda tretjeredniki bodo zelo zaslužni za krščanski občni blagor, ako pristopijo h katoliškim društvom in teže za tem, kar skušajo doseči ta društva.« Tako sv, oče. Kjer še ni »Svete vojske«, naj bi pa udje III, reda delali na to, da se ustanovi in kolikor mogoče razširi. Znano je, da so udje tega društva: 1. Abstinentje, ki ne pijejo nobenih opojnih pijač; 2. zmerniki, ki so prijatelji in podporniki abstinentov in ki ne pijejo nobenega žganja, druge pijače pa vselej le zmerno. Komur bi bilo morda pretežavno vstopiti v prvo stopnjo, naj bi stopil v drugo. Da bodo udje III. reda poučeni v alkoholnem vprašanju, zato naj jim voditelji o tej vaŽTki stvari pri shodih večkrat govore. Še eno stvar bi zelo priporočal, in to je molitev za rešitev pijancev. »Hoc genus dae-moniorum non eiicitur, nisi per orationem et ieiunium.« Ta demon je dandanes zlasti alkoholizem, Izgnal se bo po molitvi. Treba je moliti, da bi se pijanci rešili svojega gorja in da bi zdržniki stanovitni ostali. Izgnal se bo ta. demon po postu, ki naj bo, kakor je bil v prvih časih krščanstva, od jedi in pijače. Brez težav, brez žrtev se nič velikega ne doseže. Naj bi tretji red, ki je po svojem poklicu to dolžan, pripomogel k rešitvi alkoholnega vprašanja. Meso prve vrste. (Šaljivo-žalostna zgodba.) Aleško, mesarski pomočnik, je velik šalji-vec, zelo premeten ier zna povedati vsakemu, kar mu gre. Nekega lepega dne pride v mesnico poštena, stara gospa po meso, a baš ta čas se pred mesnico zaustavi Zorka in se razgovarja s prijateljico, ki jo je klicala z okna prvega nadstropja. »Čuj, Aleško,« reče gospa, »je mar nemogoče spametovati to gizdavo Zorko in ji preprečiti to nedostojno modo? Vidiš, da vedno hodi z golim vratom in odkritih prsi?« »Zares,« odgovori pomočnik, »to je vendar preveč. Gola pleča, gol vrat in prsi! To je škandal! Tega ne smemo trpeti,« »Torej ? . . .« »Temu se lahko pomore: moja skrb!« Izgovorivši to, vzame velik mesarski pečat, s katerim se označuje volovsko, telečje in svinjsko meso, ter gre k njej na ulico. Nekaj časa se razgovarja, nato veseljak udari Zorko po golih plečih in ji šaljivo ter ljubeznivo reče: »Z Bogom, Zorkica! Pozdravi mi vaše domače!« Gizdava devojka gre svojo pot, ne slutivši, da nosi na hrbtu obsodbo svoje nedostojne nošnje ter se izpostavlja posmehu. In zares vsi, ki gredo mimo nje, stojijo in jo gledajo ... ter se na glas smejejo. Otroci okoli nje pa delajo pravcate pustne šale. Nekdo pa ji opetovano reče: »Prosim, gospodična, dajte mi kilo in pol; ali dobrega!« »Je li to volovsko meso?« — vpraša drugi. »Ne, ne, to je meso od telička« — dostavi tretji. »Ali kakšnega telička? To vam je švicarska krava« — reče četrti itd. Na te zbadljive besede Zorka najprej pobledi od sramu, nato pozeleni od jeze. »Pa kaj je to?! Mar me imate za meso iz mesnice?« ... Sreča zanjo, da bi tega ne bila izrekla! Kakor bi izlil olje v ogenj! Krik in smeh se je podvojil. »Seveda« — orilo je iz sto grl — »meso za mesnico in to meso izvrstno!« Krik je bil nepopisen, tako da so morali posredovati redarji ter spremljati nesrečnico domov. Pa kaj se je dogodilo, da so se ji tako smejali? Nekaj čisto priprostega: Pomočnik Aleško — nebodigatreba — ji je pritisnil na pleča mesarski pečat, da je vsak lahko čital jasne, velike črke v lepi vijolični barvi: »Meso prve vrste!« Urno je drugi dan mimo mesnice šla Zorka, pokrita z dolgim šalom, a prefriganemu Alešku se je opažal porogljiv smeh na ustnih. Slovenski misijonar Opustošenje misijonov v Traciji. Opustošenje katoliških misijonov v odrinski škofiji. V novi bratomorni vojski na Balkanu so morali Bolgari vse svoje čete poslati proti 3rkom in Srbom ter umakniti svoje posadke pri Čataldži in v Odrinu, To priliko so Turki porabili, da so udrli nazaj v Trakijo, zasedli Odrin in vse ozemlje do stare turško-bolgar-ske meje. Turki so se strašno maščevali nad Bolgari ter v Traciji vse opustošili in poklali. Pri tem so bili tudi katoliški bolgarski misijoni strašno opustošeni. Ravnatelj bolgarskega katoliškega misijonskega semenišča v Kara-Agaču pri Odrinu nam je poslal naslednje poročilo o strašnem razdejanju katoliških misijonov. Poročilo je pisano dne 1. avgusta, poslano po nekem redovniku v Carigrad in tam oddano na avstrijsko pošto. Poslušajte žalostne novice! Strašno razdejanje in klanje. Gotovo ste v velikih skrbeh zaradi bolgarskih katoliških misijonov v Trakiji, s katerimi so Slovenci po »Apostolstvu sv. Cirila in Metoda* v tako prisrčni zvezi. S solzami v očeh in vdan v voljo božjo vam sporočam, da so katoliški misijoni odrin-ske škofije skoraj popolnoma uničeni. Prodiranje turške vojske v Trakiji je bilo združeno s požiganjem, razdejanjem in klanjem vsega bolgarskega. Od naših katoliških bolgarskih misijonov so ostale samo razvaline in pepel. Ljudstvo in misijonarji so po večini zbežali pred preganjalci; toda njihove vasi in cerkve so popolnoma opustošene in požgane. Ravno tako so opustošene tudi vse raz-kolniške bolgarske vasi. V celi Trakiji, od Galipolija in Čataldže pa do stare bolgarske meje ni ostala niti ena bolgarska vas, niti en bolgarski prebivalec. Turškim vojakom je ukazano, naj povsod ropajo, morijo in poži-gajo. Neki katoliški vojak turške vojske, doma iz Betlehema v Palestini, nam je odkrito pripovedoval, da je bilo tudi krščanskim vojakom turške vojske zapovedano, da morajo svoje krščanske brate moriti, sicer bodo obdolženi izdajstva in ustreljeni. Nekaj posebnega je, da Turki morijo samo Bolgare, Grkom pa prizanašajo; Grki pa zato Turkom pomagajo klati in ropati. Videti je, da se je spet obnovila stara zveza med razkolnimi Grki in med Turki. Ob novi bolgarsko-turški meji. Ob novi bolgarsko-turški meji (Midia— Enos) se nahajata dva katoliška misijona, namreč Lisgar in Ela-Gene; to sta dve vasi med mestoma Malgara in Kešan. Dne 15. julija se je v Lisgarju raznesla strašna novica, da se bližajo Turki, ki morijo, žene in dekleta pa odvajajo v turško sužnost. Turški konjeniki so prebivalcem prigovarjali, naj nikar ne bežijo. Za konjeniki so pa prišli drugi vojaki, ki so se drugače obnašali. Prebivalci so po večini zbežali v staro Bolgarijo; rešili so le golo življenje. Njihov misijonar župnik Kri-štofor Kondov je pribežal k nam v Kara-Agač, Katoliška vas Ela-Gene je bila oropana in sežgana dne 16. julija. Prebivalci so v naglici bežali. Misijonar Atanazij Mintov je dva dneva in dve noči bežal pred preganjalci ter pribežal k nam v Kara-Agač. Iz cerkve ni mogel ničesar rešiti, niti mašne obleke, niti svetih posod; še svoje obleke ni mogel vzeti s seboj, rešil je samo to, kar je imel slučajno na sebi. Odrinska okolica. Dne 22. julija so Turki zasedli Odrin. Prihod turških čet je v odrinski okolici povzročil isto kakor drugod. Dne 23. julija smo izvedeli, da je oropana in zažgana katoliška vas in cerkev v Ak-Bunarju. Prebivalci so zbežali v staro Bolgarijo, njih junaški župnik Ivan Bonev je pa ostal, da bi rešil svojo novo cerkev, Že en teden ni nobenega glasu o tem tako gorečem misijonarju in zelo se bojimo, da je bil umorjen od Turkov. Dne 23. julija je prišel na vrsto katoliški misijon Mostratli (ustanovljen od pobožnega bolgarskega meniha Pantelejmona, mučenika pogostnega sv. obhajila). Turški vojaki, podpirani od grških in turških kmetov, so vas oropali in zažgali. Prebivalci so dva dneva prej zbežali v Bolgarijo, En redovnik in dve redovnici so ostali, da bi pod varstvom francoskega protektorata rešili veliki moški samostan s cerkvijo in hišo redovnic. Nič ni pomagalo. Dne 25, julija so Turki samostan oropali in zažgali. Cerkev so Turki strašansko oskrunili in potem zažgali. Dne 27. julija sem pod varstvom močne straže odpotoval v Mostratli, da bi rešil vsaj samostan in cerkev. A bilo je prepozno; vse je bilo že opustošeno in požgano. Ko sem se vrnil v Kara-Agač, sem izvedel, da je opustošena in požgana katoliška vas K a j a d ž i k ; cerkev, šola in vas je razdejana. Misijonar Kosta Genčev je iz Kaja-džika zbežal s svojo 75 let staro materjo, a doslej še ni nobenega glasu o njem; najbrže so ga Turki ujeli in umorili. Dne 30, julija je prišel k nam Bazilij Gešev, župnik iz Derviške Mogile; spremljal je dve redovnici, ki sta iz Mostratlija pri-bežali v Derviško Mogilo, Pripovedoval nam je, da je Derviška Mogila za enkrat še ohranjena, a v sosednji vasi Sudžak je strašno razdejanje; vsa poslopja, med njimi tudi katoliška cerkev, so oropana, več hiš je zažganih, V tej vasi so Turki na najsramotnejši način divjali proti ženam in deklicam. Misijonar Nikolaj Dimitrov se je moral šest dni skrivati v gorskih gozdovih. Ko se je vrnil, je našel vse opustošeno; cerkvica je popolnoma oropana, cerkvena obleka in svete posode so uničene. Misijonarjevo stanovanje je oropano in misijonarju je ostala samo obleka, ki jo je imel na sebi, Posebno strašno so Turki divjali v razkolnem ženskem samostanu v Sud-žaku; samostan so oropali, z redovnicami pa strašno grdo ravnali. Okoli misijonskega semenišča in katoliških šol v Kara-Agaču se je zbralo okoli dva tisoč revnega ljudstva, po večini žene in otroci. Koliko strašnih stvari moramo gledati in poslušati! Begunci so v največjem pomanjkanju; rešili so komaj golo življenje. Matere obupno tožijo, da so izgubile svoje otročiče, ki so omagali na poti in ki jih niso mogle celo pot nositi. Beguncem smo dali na razpolago vse šolske in druge prostore in sobe. A vse to je še premalo, mnogi morajo prenočevati na dvorišču in na vrtu. Veliko si moramo prizadevati, da rešimo vse te množice. V teku enega tedna se nam je posrečilo, da smo poskrbeli za varnost beguncev. Nekateri so se pod našim varstvom že lahko vrnili v svoje hiše. Sedaj se Turki v Odrinu utrjujejo. Živimo v popolni negotovosti in ne vemo, kaj nam prinese prihodnjost. Zaupamo v božjo previdnost, ki vse ureja po svoji neskončni modrosti. Prosimo Boga, da bi naši misijoni iznova vstali iz razvalin in pepela ter se pomnožili z novimi uspehi. Tako se glasi žalostno poročilo iz naših misijonov. Lahko rečemo, da balkanskih mi-sijonov še nikoli ni zadela tako strašna nesreča, Doslej so Turki misijonom in misijonskim poslopjem vedno prizanašali, ker so se bali krščanskih držav. Pri svojem zadnjem divjanju so pa pokončali najlepše misijone, ki so jih misijonarji ustanovili z velikim tru- dom in velikimi stroški. Misijonarji upajo, da se bo v nekoliko mescih v Trakiji vse pomirilo; verniki se bodo začeli vračati v opu-stošene vasi in misijonarji bodo morali začeti zopet zidati cerkve in šole. Pri tem seveda zaupajo posebno v požrtvovalnost jugo- slovanskih, torej tudi slovenskih dobrotnikov. Začnimo takoj zbirati prispevke, kamenčke in kamne za obnovitev katoliških misijonov v strašno opustošenih balkanskih deželah! Darovi naj se pošiljajo na naslov: Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, semenišče. Za Bosno. a) Naši misijon! v Bosni. Tako je naslovljeno drugo letno poročilo, ki ga je izdal bosenski odbor po preteku dveh let. Mnogim našim prijateljem smo izročili to knjižico, ko so se ob katoliškem shodu mudili v Ljubljani. Kdor pa je ni dobil in si je želi, naj piše dopisnico z naslovom: »Bosenski odbor, Ljubljana, Alojzišče«; pošljemo mu jo zastonj. Razposlali smo pa poročilo tudi zadnje dni vsem čč. voditeljem Marijinih družb in vsem našim dobrotnikom, kolikor so nam bili naslovi na razpolago. Vljudno prosimo, naj jo izroče takim, ki se najbolj zanimajo za naše katoliške brate in sestre v Bosni. Morebiti uvrste poročilo v družbeno ali mladeniško knjižnico. Naj bi mnogo, da, vsak bralec »Bogoljuba« prečital to knjižico! Prosimo tudi, naj bralce ne motijo tiste vrstice, ki se nanašajo na že minuli katoliški shod. Vsem dobrotnikom bcsenskega misijona moramo sporočiti še posebne pozdrave in zahvalo milostnega škofa dr. Ivana Šariča in dobrega očeta Puntigama; oba sta se mudila na katoliškem shodu. Iz Ljubljane dobivamo največ duševne in materijelne podpore, zato pa so tudi simpatije našega ljudstva do Slovencev tako iskrene in globoke, kakor do nikogar tako. Tako sta nam zatrjevala. b) Predavanje očeta Puntigama za časa katoliškega shoda ostane vsem, ki so ga slišali, v najljubezni-vejšem spominu. Ker pa niso mogli vsi naši prijatelji biti navzoči, naj sledi tu obširnejše poročilo. V torek, 26. avgusta zvečer je bila dvorana Ljudskega doma nabito polna. Sam mil. knez in škof ljubljanski, potem mostarski škof Misič in pomožni škof Šarič iz Sarajeva so počastili bosenske prijatelje s svojo navzočnostjo. Med Slovenci so bili tudi mnogi Hrvatje, Dalmatinci, Hercegovci in Bošnjaki. Več obiskovalk je dospelo nalašč z vlakom, zlasti iz Škofje Loke in Tržiča. Hvala jim! Oče Puntigam nam je razkazoval krog 100 krasnih skioptičnih slik v dveh velikih skupinah. Prva skupina nam je predočila Hcrceg-Bosno pred okupacijo, druga pa slike krščanskega kulturnega dela v teh deželah po okupaciji. Videli smo verno bosensko ljudstvo, kako moli na razvalinah svojih cerkva, kako vztraja v svojih bornih cerkvicah; gledali smo redovnike in redovnice sredi bosenske mladine, ki nas je prišla pozdravljat raz slik, ker sama ni mogla pripotovati na katoliški shod. Izredno je navzoče zanimala rojstna hišica apostolskega nadbiskupa Stadlerja, nadalje skromno poslopje, v katerem je stanoval za časa okupacije kot vojaški kurat sedanji mariborski knez in škof dr. M. Napotnik, pa tudi cerkev, v kateri je pastiroval naš vladika dr. A. B. Jeglič. — Spoznali smo, kako dolgo in kako prisrčno smo v zvezi Slovenci z njimi, ki jih nazivamo brate v Herceg-Bcsni. Pokazal nam je predavatelj tudi kraj, kjer so v gozdu delali mnogo let slovenski delavci. Povedal nam je to-le: Ker so bili v taki samoti, so si delavci sami stesali lesen križ. Ko zagledajo Turki to krščansko znamenje, ukažejo, da ga morajo delavci kar odstraniti. A Slovenci so odgovorili, da za-puste delo takoj ter gredo drugam, ako jim Turek ne pusti križa. Tako je ostal križ na svojem mestu. V svoji zahvali je rekel dobri oče Puntigam sledeče besede: Visok je vaš Triglav, globoko je blejsko jezero in čista je Savica, a višja od Triglava, globlja od blejskega jezera in čistejša od Savice je duša slovenska. — Ali res zaslužimo toliko pohvale?! — K sklepu predavanja je povabil o. Puntigam Slovence, naj se raje nasele v Bosni, nego v Ameriki. V Bosni bi ostali takorekoč v domovini in dobro bi jim bilo. c) Bosenska kavarna. Tudi o tej prireditvi moramo poročati. V zadnji številki »Bogoljuba« smo vas vabili, da obiščete za časa katoliškega shoda bosensko kavarno, tudi »Slovenec« je opozoril že prvi dan katoliškega shoda svoje čitatelje, naj se otešajo v bosenski kavarni, in mnogi izmed vas ste se odzvali temu pozivu. Hvala vam prisrčna in iskrena! Kdor pa ni bil tam, pa mu poročamo, da je bilo prav veselo. Požrtvovalne gospe, zlasti naša dobra »bo-senska mama« (njenega imena ne smem povedati, drugače bi se njen mož kregal) so kuhale od 4. ure zarana do pozne noči, da je bilo ljubeznivim Bošnjakinjam mogoče pravočasno postreči došlim gostom. Marijine hčerke, ki se rade sučete v kuhinji, boste znale preračunati trud, ako vam ovadim, da smo porabili blizu 200 litrov mleka. Ali vam naj povem, da so tudi vso posodo pomivale, lačnim stregle, sladoled izdelovale Marijine hčerke? In to vse zastonj, samo za »Bog plati!« Bosenski dijaki, ki so bili prišli z o. Puntigamom, so tudi udarjali na tamburice in igrali »Kolo« na dvorišču. Tudi Poljaki so počastili bosensko kavarno, si nabavili več bosenskih spominkov, potem pa se odpočili s petjem in z igro v svežem zraku pred kavarno. Četudi se bosenskemu odboru ni vse tako posrečilo, kakor bi rad, so nam pa ljubeznivi gostje Slovenci, Hrvatje, Čehi in Poljaki ljubeznivo odpustili in se zadovoljili z našo dobro voljo. Hvala vsem, ki so sodelovale, hvala prisrčna vsem obiskovalcem in obiskovalkam! Čisti dobiček bosenske kavarne je za bosenski misijon. Hvala torej posebna vsem, ki so tako obilno plačali skromno malico. Bosenski odbor se pa h koncu še posebno zahvali tistim, ki so z materinsko ljubeznijo sprejeli bosenske dijake pod streho in k mizi. Bog je vse žrtve videl in oreštel, On bo tudi vse bogato nagradil M. Nevidni uspehi misijonske pridige. P. Marija, misijonar v Horošimu (škofija O s a k a) odgovarja v nekem pismu na vtiske, ki jih je pač marsikdo imel, kakor da bi bili uspehi misijonov na Japonskem neznansko majhni. V razvedrilo onim, ki se nad tem pritožujejo, in v tolažbo onim, ki so izgubili pogum, ako lahko na prste seštejejo število naših krstov, naj sledi tu nekaj zgodbic. Čestokrat srečamo tu na ulicah člane družine, katere gospodar ali gospodinja sta bila nekdaj goreča kristjana, potem pa — no, kakor pri nas. Nekoč srečam tako gospodinjo, ki je nesla zdravila iz lekarne. »Kdo pa je bolan pri vas?« vprašam. »Naša mati leži na smrtni postelji,« odgovori. »Tako, in vi jo hočete pustiti umreti, ne da bi ji kaj povedali o svetem krstu?« »To nič ne pomaga. Ona je trdovratna budistinja in noče o krščanstvu nič slišati.« Res je bilo tako. Kolikorkrat sem prej prišel v hišo, da bi poučeval moža in ženo, se je starka skrila, da bi si ne »onesnažila svojih ušes«. Kljub temu sem silil in prigovarjal ženi, naj vendar poskusi spreobrniti mater ali vsaj pripraviti jo na spreobrnitev. »Ne, ne,« je bil edini odgovor, »je vse zastonj. Saj umrje v svoji veri čisto mirno.« Posrečilo se je spraviti našo katehistinjo1 k njeni postelji. Našla je starko obdano od njenih otrok, med katerimi sta bila dva slaba kristjana, dva pa čistokrvna pagana. Starka 1 Ženska, ki ima pravico poučevati krščanski nauk. je bila čez in čez pokrita z amuleti in drugimi vražarijami. Poleg nje pa so izdelovali one rmene ogrinjače, ki jih nosijo člani družine pri vsakem budističnem pogrebu. Pri prvih besedah, ki jih je izgovorila katehistinja o krščanski veri, jo je nekdo pocuknil za rokav, naj molči o tem. Toda glej, starka je izrekla željo še več o tem slišati. Uro pozneje je bila spreobrnjena. Sama je zapovedala pospraviti amulete in druge poganske reči in zahtevala, naj jo pokopljejo krščansko. Dva dneva — toliko časa je še živela — je zahvaljevala Boga, ki ji je dodelil to milost, da sme biti deležna sadov njegovega Sina, in opominjala svoje otroke: »Vidva, ki sta že krščena, spolnjujta svoje dolžnosti, drugi pa, ki še niste krščeni, spreobrnite se! O kako želim, da bi vas mogla peljati v kapelo!« Otroci so vse obljubili. Bil je ganljiv pogled, kako so možje s svojimi ženami molili sv. rožni venec pri smrtni postelji in potem na grobu. In sedaj počiva starka v svojem grobu, ki prekaša po svoji krasni legi celo polje budističnih grobov in en tempelj. Že od daleč se vidi križ, ki je vsekan v spomenik. To je zgodbica. Poznal sem zelo dobro misijonarja, ki je podelil prva dva krsta v tej hiši. Veselil sem se z njim nad uspehom in žaloval nad poznejšim propadom. Danes je pater mrtev. Šele sedaj je izvedel, česar prej ni vedel, da je namreč ona starka, kolikorkrat je bežala, da bi si »svojih ušes ne onesnažila«, v stranski sobi na skrivnem poslušala njegov nauk. Jaz žanjem, kar je on sejal. Druga zgodbica. Nekega večera stopim v prodajalno, da bi si kupil dežnik. Zakaj se mi smeje trgovec tako sumljivo prijazno, dasi ga ne poznam? In kako se šele začudim, ko slišim hčerko reči svojemu očetu: »Daj mu bolj poceni, oče!« To se je tudi zgodilo in začeli smo se pogovarjati, Zvedel sem vse. Imel sem pred leti pridigo, navidez brez uspeha. Trgovec je bil med poslušalci. Vse si je dobro zapomnil in še danes ve, kaj sem govoril, »Glejte, častiti pater, nisem pozabil. Sedaj nas sicer še starši vežejo na malike, a po srcu smo čisto vaši. In potem , . .« »Da, da,« pristavi hčerka, »iz celega srca želimo biti krščeni.« Tu sem jaz sejal, drugi bo žel. To so posamezne zgodbice iz mnogih podobnih, Kaj pričajo? Pričajo, da ne smemo soditi uspehov misijonskih pridig samo po takojšnjih uspehih. Pridiga evangelija ima tih, neviden učinek, ki ga ne moremo zaznamenovati takoj v krstni knjigi. Če je tu na Japonskem število onih, ki so resnico sprejeli, še majhno, potem je število onih, ki resnice iščejo, milijon. Kvas vzhaja počasi, a vzhaja, in kri mučencev pokaže svojo moč ob svoji uri. erkueni Po svetu. Obletnica evharističnega kongresa na Dunaju. Dne 14. septembra so praznovali na Dunaju obletnico evharističnega kongresa na ta način, da so priredili procesijo sv. Rešnjega Telesa od župnijske cerkve »Allerheiligen« do tistega prostora v XX. okraju, kjer bodo zgradili cerkev v spomin na lanski svetovni kongres. Blagoslov-Ijenje stavbišča je izvršil nadškof Piffl, Stavbni prostor je bil okrašen z zastavami, ki so jih rabili ob lanski svečanosti. Sv. maša je bila na tistem oltarju, ki je bil napravljen lani nad vhodom na cesarski dvor. Svobodomiselci v Rimu so o priliki obiska katoliških telovadnih društev dne 8. septembra nastopili s takim nasiljem in s takim obnašanjem osobito proti katol. telovadcem iz Avstrije, da se mora vsakemu poštenemu človeku studiti. Katoliški tujci naj bi sploh bojkotirali in izstradali to revolucionarno sodrgo ter pokazali, da je uprav tujec tisti dobrotnik, ki donaša denar v Rim. Če bi ne bilo tujcev, bi se moral velik del rimskega prebivalstva izseliti. Rim. Dne 11. julija je bila v Vatikanu kino-predstava, pri kateri so se kazali sprevodi ob priliki evharističnih kongresov v Londonu, na Dunaju in na Malti. Navzoči so bili sv. oče Pij X, in papežev dvor. — Papeževa škofija (Rim in okolica) šteje 37 župnij, 365 cerkva, 550 svetnih duhovnikov, 890 redovnikov, 22 inozemskih redovnih hiš ter mnogo zavodov za vzgojo mladine. Češki katoliški shod v Kolinu, ki je bil 7. in 8. septembra, je bil vreden naslednik slovensko-hrvatskega v Ljubljani. Slavnostni sprevod je bil zelo sijajen, vreme je bilo krasno. Vseh dru- štev je bilo v sprevodu okoli 400; plapolalo je nešteto zastav. Tudi zborovanja so se dobro obnesla. Mesto Kolin je sicer na glasu kot liberalna trdnjava, a je bilo okusno okrašeno s slavoloki in zastavami. Malo hiš je delalo nečastno izjemo. Posvetovanja avstrijskih škofov se bodo pričela početkom novembra na Dunaju. Predsedoval bo starosta kardinal Kačtaler. 21. romanje v Marijino Celje. Dunajski možje so letos zopet poromali v Marijino Celje; spremljal jih je nadškof dr. Piffl; tudi dunajski župan dr. Weiskirchner, P, Abel in P. Kolb so bili zraven. Prihodnji »Marijanski kongres« bo v Turinu, in sicer šele 1. 1915., ker bo prihodnje leto sklican evharistični kongres v Lurd. — V ta namen so določeni dnevi od 9. do 13, septembra. Dunajskega nadškofa dr. Piffla je imenoval cesar za svojega tajnega svetnika. S tem imenovanjem je združen naslov ekscelenca (slovenski; prevzvišeni). V Vatikanu je bilo zadnji čas sprejetih prav veliko tujih romarjev; med njimi so bili tudi Mo-ravani pod vodstvom škofa grofa Huyna. Kardinal Rampolla, ki uživa kardinalsko čast že 26 let, je praznoval 17. avgusta še čvrst in zdrav 70 letnico rojstva. Nove katakombe (podzemeljsko grobišče in pokopališče) so zasledili in odkrili pri Paliano, južno od Preneste v Italiji. Ondi se nahaja grič S. Kvirino, kjer so našli že večkrat pomenljive plošče in napise. Jeli so kopati; na koncu 50 m dolgega rova so prišli do znamenitega pokopališča, ki zanimlje predvsem učenjake, starino-slovce, pa tudi sploh vse katoličane zlasti radi napisov, ki so v zvezi z nekaterimi svetniškimi osebami iz tretjega stoletja, f Kardinal Vives y Tuto. Nagloma je umrl vsled operacije kardinal Vives y Tuto, spovednik sv. očeta Pija X. Pokojni je pripadal kapucinskemu redu. Rojen je bil v bližini Barcelone. Kot mlad duhovnik je šel v misijone v Guatemalo; pozneje je deloval v republiki Ekvador, Kardi-nalski klobuk mu je bil vsled velikih zaslug in vsled temeljite bogoslovne izobrazbe podeljen 1, 1899. Votivno cerkev na Dunaju bodo prenovili in popravili. Stroški bodo znašali okroglo 1 milijon kron. Poprave bodo trajale čez 10 let. Katoliška vojaščina v Avstriji in na Ogrskem ima 121 vojnih duhovnikov (kuratov), med temi je 15 superiorjev (višjih duhovnikov), 27 profesorjev, en apostolski vikar in še nekaj višjih dostojanstvenikov. Za narodnostni mir. Na Dunaju se je osnoval odbor vseučiliških profesorjev, pisateljev, in-dustrijcev, trgovcev raznih narodnosti, ki hoče ustanoviti »Društvo za pospeševanje narodnostnega miru med avstrijskimi državljani«. — Dobro. Toda dati morajo društvu krščansko podlago, ker le krščanstvo vsebuje postavo o ljubezni do bližnjega, in ta postava je božjega izvora; in le življenje v zmislu Kristusove vere daje zagotovilo in poroštvo za pravo ljubezen in za narodnostni mir. Konkordat. Verstvena pogodba ali konkor-dat med Vatikanom in Srbijo bo — kakor se sodi — v kratkem sklenjena. Komisija, ki je bila za to postavljena, je dokončala pripravljalna dela in se kmalu poda v Rim, da se začno pogajanja. V Belgradu se bo ustanovila nadškofija; prvi katoliški nadškof bo imenovan že proti koncu tekočega leta. Katoliški shcdi so danes živa potreba, ne samo veličastna obramba zoper napade združenih sovražnikov katoliške Cerkve in katoliškega življenja, ampak javno izražanje živo-delujočega krščansko-svetovnega življenja. Nemški avstrijski katoličani so imeli letos svoj prvi n e m -ško-avstrijski katoliški shod. Podrobneje te veličastne manifestacije vernih avstrijskih Nemcev ne bomo opisovali, ker živimo pod vtisom nadvse uspelega našega slovensko-hrvat-skega katoliškega shoda. Poudarjamo pa, kar so nemški listi sploh naglašali, da so se nemškega katoliškega shoda s hvalevredno vnemo udeleževale tudi politične oblasti in pokazale, da je le na podlagi, ki jo stavijo katoliški shodi — zasi-guran obstoj močne, Bogu vdane, cesarju zveste Avstrije. Splošno se je odobravalo, da je ofi-cielno pozdravil udeležence tudi cesarski namestnik, ki je izražal isto, kar smo ravnokar povedali. — Katoliški Čehi so imeli svoj kongres v K o 1 i n u dne 7. in 8, septembra. P r us ki katoličani se zbirajo pa vsako leto. Njih 60. zborovanje je bilo zopet veličastno. Letošnjega glavnega zbora, ki je bil v mestu Metz, se je udeležilo 30.000 mož in mladeničev. V sprevodu je bilo 400 različnih zastav. 38 let po nedolžnem v zaporu je bil italijanski poljski delavec Erazem Vassalo. Pred sodnijo je zatrjeval, da ni izvršil umora, ki so ga mu po krivici naprtili, toda niso mu verjeli. Šele zdaj se je posrečilo sorodnikom dokazati njegovo nedolžnost, Kot starček se je vrnil na svoj dom. Italijanska država mu ni dala nobene podpore ali odškodnine. Ko je bil odpuščen iz kaznilnice, je rekel, da radevolje odpušča vsem, ki so zakri-vili njegovo obsodbo. Skrb za vojaštvo. Kar se je pri nas na katoliškem shodu v prid v vojake poklicanim mladeničem predlagalo, to se v Nemčiji že pridno izvršuje: udomačile so se namreč ondi toli potrebne duhovne vaje za rekrute. Sklep glede duhovnih vaj je bil sprejet predlanskim na glavnem zborovanju nemških katoličanov. Letos so na enakem zborovanju v Metzu z veseljem naznanili udeležencem, da se je lani oglasilo za duhovne vaje 7970 mladeničev, ki so bili potrjeni za vojake. Vsi ti mladeniči so imeli duhovne vaje na 51 krajih. Posnemajmo! Amerika. Bivši tajnik mornarice Long se prizadeva, da bi se postavil ogromen kip, ki bi predstavljal Kristusa in ki bi se postavil na gori ob panamskem prekopu tako, da bi bil viden na vse strani. Kip naj bi bil nekako svarilo vsem narodom, naj ohranijo medsebojni mir. Ni čuda, če se naši ljudje v Ameriki ver-stveno zanemarijo, saj beremo, da je v Združenih državah Severne Amerike nič manj kot 214 različnih (po imenu) krščanskih veroizpovedanj in verstvenih družb. Poleg tega pa cvete poganski budizem, ki ima 62 kineških in 12 japonskih templjev. Če naši ljudje na vse te zmede in na vso mešanico niso dovolj pripravljeni, ni čuda, če pridejo ob vero in čednost. Škofija Tripolis. Italijanska vlada se je odločila, da bo ustanovila za osvojeno severo-afriško ozemlje novo škofijo. V ta namen se v kratkem sezida nova katedrala in nova škofova rezidenca v mestu Tripolis. Stroški bodo znašali poldrugi milijon lir. Prvi škof bo frančiškan P. Antonelli. Po domovini. Duhovske izpremembe v ljubljanski škofiji: Radi bolehnosti se je odpovedal župniji č. g. Juri Karlin; na njegovo mesto v Sorici je prišel kot župni upravitelj č. g. Jan, Mikuž, kaplan v Škofji Loki. Premeščeni so čč. gg.: J. Klavžar iz Ško-cijana pri Mokronogu kot kaplan v Škofjo Loko; Josip Markič, kaplan pri Sv. Trojici na Dol., v Preddvor; Fr. Zega, župni upravitelj na Gori pri Idriji, je nastavljen kot ekspozit v Trnju; M. Da-garin, kaplan v Ribnici, kot župni upravitelj na Ledinah pri Žireh; Iv. Žerjav, novomašnik, kot kaplan v Črmošnjicah; Iv. Lomšek kot kaplan pri Sv. Trojici na Dol. ČČ. gg. J. Mrak, župni upravitelj v Spodnji Idriji, in Ivan Noč, kaplan v Trebnjem, ostaneta na svojem dosedanjem mestu. Duhovne vaje za duhovnike ljubljanske škofije je vodil v kn. šk. zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu č. g. pater V. Kolb iz dr. J., znani apostol katol. časopisja, ki je obhajal dne 26. julija 30 letnico mašništva. Duhovnih vaj se je udeleževalo 116 duhovnikov, med njimi mil. gosp. škof Stariha. — V istem zavodu so imeli duhovne vaje tudi gg. učitelji. Udeležba je bila povoljna. Gdčne učiteljice imajo enako duhovno prenovljenje vsako leto v uršulinskem samostanu v Ljubljani. Izpremembe pri oo. kapucinih. P. Edvard Bervar, provincijal, se preseli iz Schwanberga v Celje. P. Hilarij Perpar gre iz Celja v Sv. Križ na Vipavskem; iz Sv. Križa P, Jožef Lapuh v Celje. Iz Škofje Loke pojde P. Vilibald Rupar v Gorico in P. Valerijan Sartori v Celovec. V Škofjo Loko pride P. Efrem Majcen iz Knittelfelda in P. Kamil Požar iz Krškega. V Krško pride P. Joa-him Ferk iz Gorice. — P. Janez Ažbe je prestavljen iz Gorice v Gradec za superiora; na njegovo mesto pride P. Otokar Cejan iz Celovca. Pokopali so dne 22. avgusta v Kranju bivšega dekana starološkega č, g. Frančiška Kum-mer, L. 1910. se je naselil v svojem rojstnem kraju v Kranju, ko mu je bil dovoljen stalni pokoj. Kaplanoval je v Višnji gori in v Št. Vidu pri Zatičini. Kot župnik je deloval v Mošnjah, na Vrhniki in v Stari Loki. Mnogo truda in skrbi je imel svojčas z zidanjem sedanje romarske cerkve na Brezjah. Bil je odlikovan s Franc Jožefovim ■edom. Posebno ga je zanimala šola in mladina; ivojčas je slovel kot izboren veroučitelj. Kot inož miroljubnega značaja ni imel nikjer nasprotnikov. N. p. v m.I Shod rekrutov pri Sv. Joštu. Resolucije katoliškega shoda so se jele izvrševati tudi s tem, da se bo bolj skrbelo za mladeniče, potrjene v vojake. V nedeljo, dne 14. septembra, je bil prvi shod za vojaške novince kranjskega dekanata pri Sv. Joštu. Vabljeni so bili vsi fantje, ki so »tauglih«. (Kdo bi znal nasvetovati kako primerno slovensko besedo, ki bi se dala krepko s poudarkom zaklicati in bi obenem isto pomenila kot »tauglih«?) Reči moramo, da je bil shod naših novih vojakov iz kranjske dekanije prav lep in zadovoljiv. Čez sto čvrstih korenjakov —• to je nekaj! Še večjega pomena pa je, da je 80 teh junakov prejelo sv. zakramente! Bog jih ihrani stanovitne in pogumne v dobrem! Beseda od srca. Liberalci in drugi krivoverci so vendar enkrat slišali resnico, če so jo hoteli. Znani izborni sodnik dr. Lavrenčič je imel o pri- liki slov.-hrv. katoliškega shoda v Ljubljani slavnostni govor, v katerem je obsodil vsako ljubim-kovanje s svobodomiselci, vsako polovičarstvo ter zahteval, naj vsakdo, ki hoče biti vreden član S. L. S., izpolnjuje tudi svoje verske dolžnosti. Najbolj so nam pa med drugimi dopadle sledeče besede: »Poudarjam, da nikogar ne sovražimo razen zmote! Zapeljane pomilujemo in jih hočemo rešiti. Zato pa ne govorimo, da spoštujemo vsako prepričanje, ker zmote ne moremo spoštovati, S tem povzročimo le, da zapeljani (liberalci) često ostanejo v zmoti in se v nji še utrdijo , . .« — To so besede, ki naj jih naglašajo vsi naši govorniki in zastopniki, kadar javno nastopajo. Kolikokrat pa slišimo uprav nasprotno poudarjati, češ, mi spoštujemo prepričanje vsakega! Kako bomo zmote liberalcev spoštovali! — Poduči liberalca, če se da, če ne, pa proč od njega, kolikor daleč moreš. Zakrknjeni grešniki so slovenski svobodomiselci in liberalci. Zaprlo jim je sicer kar sapo, ko so se na lastne oči prepričali o veličju katoliškega shoda dne 24. avgusta v Ljubljani; toda ali naj to priznajo? Iz pisanja liberalnih listov »Naroda« in strupenega »Dana« je bilo spoznati, da so sovragi katoliškega imena sicer bili v zadregi, kajti kar v nič dejati to veličastno slavlje in vse utajiti, jim ni kazalo, ker bi se pred svetom in osobito pred ljubljanskimi naročniki, ki so še zmerom tako zaslepljeni, da to kramo podpirajo in bero, le preveč blamirali. Kaj početi? Priznajo sicer, da je bil sprevod lep; mikalo in vleklo jih je -—• tako so se izjavili —, da bi pozdravljali , . . toda, to so klerikalci! Teh ne marajo. Zvestih katoličanov, četudi so slovenskega ali slovanskega jezika, teh liberalci ne pozdravljajo, pač pa bi to storili, če bi prišli v Ljubljano protestantski Nemci ali pa poganski hotentoti! ., » Veličastvo slovensko-hrvatskega katoliškega shoda so hoteli liberalni dopisuni zgoraj imenovanih listov kratiti in zmanjšati s tem, da so našteli (!) samo sedem tisoč udeležencev, dočim je uradno potrjeno, da jih je bilo trikrat toliko v sprevodu, v Ljubljani pa šestkrat toliko. Naše vrle Orle in kmečke zastopnike so sramotili v svojem papirju in jim podtikali razne nečednosti. Toda za take laži se naši pridni in pošteni fantje ne zmenijo. Vsi pa bomo šli preko vseh sumničenj in preko vseh liberalnih laži pogumno naprej na delo za Kristusa, za Cerkev in domovino. Sovražnikov sv. Cerkve sicer ne bo zmanjkalo nikdar, a tudi mi bomo skrbeli, da bo Cerkev imela vedno dosti zvestih sinov in neupogljivih brani-teljev. Na Barbani pri Gradežu so se vršile letos krasne slovesnosti v proslavo petdesetletnice kronanja čudodelne podobe Matere božje. Za Slovence je bil namenjen ponedeljek pred praznikom (15. avg.), a žal, da se ni priredilo posebno slovensko romanje. Veličastna udeležba Slovencev pa je bila na Marijin praznik sam, ko so priveslali, prijadrali ali pa s parnikom pripluli v večjih gručah naši ljudje, lepo pojoč slovenske pesmi v tonu »barkajol«. Slovensko pridigo je imel č, g. dr, Ivan Tul iz Trsta, Zanimivo je, da sta se dva laška duhovnika tako navdušila za slovensko petje, da sta hodila od gruče do gruče in učila Slovence peti poseben slavospev v čast Devici barbanski v slovenskem jeziku, in sicer po napevu laške himne, (Besedilo je po laškem izvirniku oskrbel č, g. Bevk, Naroča se po 10 vin. v frančiškanskem samostanu na Barbani.) — Ker se letos cerkev popravlja in je še ogromno dela, se priporoča, da se tudi Slovenci kaj potrudijo in prispevke pošljejo v Barbano v frančiškanski samostan. Ker je dalmatinska provincija, znajo naši bratje tudi slovensko. Rečica ob Savinji. V nedeljo, dne 24. avgusta smo imeli pri nas ob velikanski udeležbi Kon-štantinsko slavnost. Že predpoldne so domači č. g. kaplan Fr. Hohnjec imeli pridigo o Konstantinu in njegovih zaslugah za krščansko vero. Popoldne po večernicah pa se je pričela slavnost sama, katero so otvorili tudi č. g, kaplan s slavnostnim govorom ter poudarjali pomen zmage krščanstva nad paganstvom, slavili križ kot naše zmagovito znamenje v boju proti sovražnikom ter končno pozvali vse navzoče, naj se oklenejo z vso ljubeznijo križa. Nato sta sledili dve igri: »Marijin otrok sem« in pa »Pri gospodi«. Igrale so domače mladenke iz Marijine družbe in iz izobraževalnega društva, svoje vloge so vse lepo izvršile, kljub temu, da so šele prvič nastopile. Nato sta bili dve deklamaciji: »Zmaga slavnemu križu« in »V katakombah«. Med odmorom je neumorno svirala domača godba, — Nemila smrt nam je ugrabila iz naše srede v najlepšem cvetu mladosti 19 let staro ugledno družbenko Marijo Bastl. Dolgo trajajočo bolezen je prenašala z veliko potrpežljivostjo in vdanostjo, zaželela si je tudi Marijine svetinjice ter postati Marijina hči, nakar so ji č. g. voditelj radi dovolili. Micika se je zavedala, da Marija svojih otrok ne zapusti, z Marijino svetinjo na prsih pa z Marijinim imenom na ustnicah je pač sladko umreti. Pogreb raj-nice se je vršil 26. avgusta. Ganljivi govor, katerega so imeli č. g. voditelj pri odprtem grobu, je ganil vse navzoče do solz. Prihova. Konštantinski jubilej smo obhajali s slovesno tridnevnico dne 6., 7. in 8. septembra pod vodstvom preč. g, superiorja iz Celja. Večina faranov in veliko število tujcev je prejelo v tem času sv. zakramente. V nedeljo je bilo sprejetih 12 deklic v Marijino družbo. Število fantov Marijine družbe je naraslo letos za 7 udov. Svoj vzor in zgled, sv. Alojzija namreč, imajo zdaj vedno lahko pred očmi, ker je neka dobrotnica kupila za cerkev prav lepo podobo sv. Alojzija, ki je bila zadnji dan tridnevnice blagoslovljena. Z veličastno procesijo, ki jo je vodil mil. g. arhidiakon iz Konjic, smo končali te lepe dneve duševnega veselja in prerojenja. Sv. Dj v Slovenskih goricah. Konštantinsko slavnost smo v preteklem mescu obhajali v našem Slovenskem domu. Udeležba je bila od strani domačinov kakor tudi sosedov res lepa. Članice naše Marijine družbe so Silvin Sardenkovo krasno igro »Skrivnostna zaroka« izborno predstavljale. Tudi deklamacija »V znamenju križa« je bila prav dobra. Slavnostni govornik domači č. g. Ev. Vračko nam je izvajal pomen letošnje jubilejne slavnosti, naglašal je osobito, da ravno za nas šentiljske Slovence je to slavlje velike važnosti. Saj se ima tukajšnje slovenstvo dan za dnevom boriti ne samo z narodnimi, ampak tudi z nasprotniki katoličanov. Če se bo naš obmejni slovenski rod zvesto oklepal sv. križa, bo ostal še stoletja lastnik lepe tukajšnje slovenske zemlje. Tako smo Šentiljčani slavili Konštantinski jubilej. — Marijina družba prireja zasebne shode. V tej izobraževalni organizaciji bo zajemala naša mladina potrebno stanovsko izobrazbo; ti shodi bodo pa tudi vzgojevališče krščanske nravnosti in zvestobe svojim materam: Mariji in domovini. Iz Metlike, Prelepega katoliškega shoda v Ljubljani se je udeležila tudi naša dekliška Marijina družba s svojo zastavo. Ni nam za to žal, a žal, da nas je šlo le peščica od nas v narodni noši. Nebeško veselje je vladalo takrat v Ljubljani. Tudi me smo bile zelo, zelo vesele in zadovoljne. Obenem smo pohitele tudi še na Brezje k Mariji, materi vse milosti in naši Materi pomočnici. Tam smo se ji še iznova posvetile in izročile za ves čas življenja. Žetale. Dnevi od 12. do 19. avgusta bili so za nas srečni dnevi. Obhajali smo sv. misijon, katerega so vodili čč. gg. misijonarji iz Celja. Upati je, da so njih besede padle na rodovitna tla in ko drugič k nam pridejo, bodo videli, da se je mnogo zboljšalo. — Na Veliko gospojnico smo imeli zopet sprejem v Marijino družbo. Pristopilo jih je 16, tako da šteje sedaj naša dekliška Marijina družba 140 družbenic, kar je za našo faro seveda še vse premalo. Upati je, da se bode število družbenic zvišalo; pa le z dobrimi hčerami Marijinimi, kajti Marijina družba tudi ni pribežališče za skesane grešnice. — Imamo tudi dva odseka pri Marijini družbi, in sicer časnikarski in pa abstinenčni, katera se kaj lepo razvijata. Drage sosestre, hčerke Marijine, d e -lujmo za abstinenco! Ženskemu spolu je Bog dal trojno orožje: mile besede, prošnje in pa solze. Zavedajmo se svojih dolžnosti in skrbno rabimo to trojno od Vsegamogočnega nam podeljeno orožje. Prizadevajmo si, da bode za nami došli rod lahko rekel: V tistih dnevih sile je porodila in vzgojila Slovenija svoje hčere, ki so zatajile same sebe, ki so si odtrgale od svojih ust, da so rešile njo, domovino svojo, ljudstvo slovensko. Kolika nesreča je za dekle, če se vda strasti pijančevanja; kolika pa je sreča za mladenko, če pristopi k abstinenci, to sem se jaz prepričala iz lastne izkušnje. Prosim vas, predraga dekleta, mile mi sosestre, pristopimo k abstinenci, in sicer kar v prvo stopnjo! Prepričane bodite, da ravno to vam bo pomagalo k čednostnemu življenju. Na delo, dokler smo mlade, na delo za abstinenco, da nam ne bo treba enkrat govoriti besed: O žganje, gnusna ta pijača, nam cvet človeštva pomeri; ta strup za nas najhujša je nesreča; telo in dušo nam gubi, Trboje. Tudi pri nas nismo kar tako! Dne 2. julija, na praznik Marijinega obiskanja, smo napravile izlet k Sv, Joštu. Tam smo imele shod in sv. mašo in med sv. mašo skupno sv. obhajilo. Ko se je duša napasla, so se pa še naše oči pasle po gorenjskih gorah in ravninah, ki se tako lepo vidijo od Sv. Jošta, Vmes pa se je vrstila pesem za pesmijo, — Popoldne smo še imele pete lita-nije Matere božje, potem pa smo se vsule z gore zopet na dom v ravno polje. Bil je lep dan in srca vsa vesela. — Na Veliki Šmaren pa smo obhajale glavni družbeni praznik in obenem obletnico naše družbe. Popoldne ob pol treh smo šle z zastavo v procesiji v cerkev, kjer se je vršil slovesen shod in sprejem novih članic. Sprejem je izvršil preč, g, profesor Gašper Porenta iz zavoda sv, Stanislava v Št, Vidu nad Ljubljano. Po cerkveni slavnosti pa smo za obletnico priredile v izobraževalnem društvu skromno slavnost z deklamacijami, petjem in igro: »Ljubezen Marijinega otroka«. Vso slavnost, ki se je — hvala Bogu — lepo izvršila, smo naslednjo nedeljo, dne 17, avgusta, ponovile. — Na koncu bo pa še vodnik eno rekel: »Glejte, da bo vsaka dobro igrala svojo vlogo kot Marijin otrok, da vas bosta vesela Marija in Bog!« Marijine družbe. Iz Šmartna pri Celju, Obetajo se nam boljši časi. Mladina vstaja in se združuje pod zastavo Marijino. Posebno dekleta so v tem oziru pridna, ker malo je že župnij, v katerih bi še ne bile združene v prelepi družbi Marijini. Tudi pri nas v Rožni dolini se je veliko zboljšalo, od kar obstoji Marijina družba, dekleta so si prijazna ter se spodbujajo z lepim zgledom, posebno pri prejemanju svetih zakramentov. Svečina. Naša dekliška Marijina družba bo obstajala kmalu štiri leta. Veliko dobrega se je že doseglo tekom teh let, Dosedaj šteje družba blizu sto članic. K nam tudi prihaja lepo število časnikov, kakor »Naš Dom«, »Bogoljub«, »Cvetje«, Hvaležne moramo biti našemu vlč. družbenemu voditelju Titu Janžekoviču, ki nas z veliko skrbljivostjo in marljivostjo ter z gorečim prizadevanjem za naš blagor vodijo. Bog jim bodi obilen plačnik! — Dne 3. avgusta je umrla zvesta zgledna članica Marijine družbe Helena Paulič v 17, letu starosti. Sv. Jurij ob Ščavnici. Pri nas se je vpeljala mesca januarja glasna molitev vsako prvo nedeljo pred Najsvetejšim. Dne 1. maja smo imele mesečni sestanek v čast majniški Kraljici, pred večernicami družbeni nauk v cerkvi o pogostnem prejemanju sv. zakramentov, po večernicah na društvenem prostoru zanimivo poročilo č. gosp, voditelja M. Rateja o božji poti v Rim. — Ustanovile smo si evharistični odsek, v 3 stopnji je cela dekliška zveza in družba, v 2 stopnji 18 in v 1. stopnji 27 članic, nekatere izmed teh pristopijo večkrat na teden k sv. obhajilu. — 6. julija je priredila naša dekliška zveza velik dekanijski shod Marijinih družb in zvez v čast Brezmadežni in v proslavo Konštantinskega jubileja. Ob 9. uri je bila slavnostna pridiga domačega č, g, voditelja. Slovesno sv, mašo za članice so darovali domači vlč, g, župnik duh. svetnik, med katero so domača in tuja dekleta v obilnem številu prejele sv, obhajilo. Po sv. maši smo šle v procesiji s križem, prepevaje Marijine pesmi, na društveni prostor. Slavnostni govor so imeli č. g. Franc Štuhec, podali so nam mnogo naukov in opominov za neustrašeno, edino, nesebično in požrtvor valno delovanje za sveto vero in domovino. Govorile so še vrle članice iz Ljutomera, Gornje Radgone, Sv. Križa, iz Kamnice pri Mariboru in domače. Pismeno nas je pozdravila pisateljica gdčna. Pepica Senica iz Šmarja pri Sevnici, Dekleta so prišle tudi iz župnij: Mala nedelja, Sv. Lovrenc, Sv, Andraž, Negova, Slovesnost so nam povečale pevke gornjeradgonske dekliške zveze in domači pevski zbor. Popoldne so bile pete litanije in pridiga o Srcu Jezusovem. Po večernicah so družbenice predstavljale igro »Dve sestri«. Nad odrom je bil napis: »Bog živi zna-čajne mladenke, odločne, delavne Slovenke!« Za slavnostni dan je bila cerkev prav čedno okinčana. Pred cerkvijo je stal slavolok z napisom od zunaj: »Pozdravljena dekliška četa, za vero, čednost, narod vneta!« — Od znotraj: »Proslavljamo Marija te, mladenke iz srca, — in tebi posvetimo se, o ljubljena Gospa!« S Homca, Dne 15, avgusta t, 1, sta naši Marijini družbi, mladeniška in dekliška, obhajali lepo slovesnost, namreč desetletnico svojega obstoja. Ta dan zjutraj sta obe družbi pristopili k sv. obhajilu; ob 9. uri pa je bila slovesna sveta maša s primernim govorom. Popoldne ob 2, pa je v ozaljšani cerkvi preč. gosp. dr. Alojzij Merhar krasno govoril o pomenu Marijinih družb, nato je sprejel 12 mladeničev in 10 deklic v Marijino družbo. Naposled so bile pete litanije Matere božje z zahvalno pesmijo in blagoslovom. Nato se je vršila slovesnost izven cerkve v Šmarci v Društvenem domu, kjer so pevci in pevke zapele par lepih pesmic, bogoslovec Jager pa je govoril o desetletnici družb. Nato so igrali mladeniči: »Slovo apostolov«, dekleta pa: »Skrivnostna zaroka«, Čist dobiček igre se je porabil za posli-kanje cerkve. Iz Tržiča. Marijina družba za žene si je omislila novo zastavo, katero so presvitli gospod knezoškof slovesno blagoslovili dne 15, avgusta t. 1, Bila je to res lepa slovesnost, katero so s svojo udeležbo počastile poleg domače dekliške Marijine družbe one iz Loma in Križev, Zastava je delo g. Ane Hofbauer, sliko pa je izvršil neki dunajski umetnik. Po splošni sodbi je zastava, ki je stala okrog 900 kron, krasno delo, ki ustreza vsem zahtevam umetnosti. Dne 8. septembra se je družba udeležila z zastavo blagoslova nove zastave Marijine družbe v Križah. Reteče pri Škofji Loki. Na Malega Šmarna dan je obhajala dekliška Marijina družba izvan-redno slavnost. Slovesno se je namreč poslovila od svoje prve prednice Marijane Šubic, ki je bila skozi 13 let skrbna, dobra, previdna in požrtvovalna prednica. Odločila pa se je stopiti v samostan. Po minuli pobožnosti v cerkvi smo šle v slavnostnem sprevodu novinke, družbenice in žene, ki so iz Marijine družbe stopile v zakon, v župnišče, kjer se je vršila prav ginljiva »valeta«. Menjavalo se je petje in deklamacije, vse poslovilnega značaja. V ganljivem nagovoru se je poslovila prednica od svojih ljubih sosester in njena namestnica ji je v imenu Marijine družbe podarila kip presv. Srca Jezusovega v hvaležen spomin od družbenic. Posebno primeren je pa bil za to slavnost Silvin Sardenkov dialog »Samostanska lilija«. Solzna očesa in polglasno ihtenje, kar smo opazovali pri mnogih točkah naše valete, pa je pričalo, kako je bila prednici Marijina družba pri srcu in kako so družbenice ljubile svojo prednico. V spomin je dala vsem družbenicam podobico presv. Srca Jezusovega z napisom: »Marijine smo v Jezusu neločljivo združene.« Razšle smo se s prisrčno željo, da bi si za prihodnji družbeni praznik izvolile drugo prednico, ki bi bila vredna naslednica Marijane. Marenberg. V nedeljo Srca Marijinega, dne 24. avgusta, sta obhajali tukajšnji Marijini družbi, mladeniška in dekliška, triletnico ustanovitve. Pristopili so vsi udje z družbenimi znaki na pirsih k skupnemu svetemu obhajilu. Veselo je gledati družabnike in družabnice, ki se z veliko vnemo oklepajo prapora Marijinega. Saj je ravno pri nas Marijina družba zavetišče onim, ki so sklenili hoditi po potu čednosti. Sovražnik preži na mladino pri nas bolj kakor kje drugod. Ogroženi smo v verskem in narodnem oziru. Naši nemški purgarji se očitno norčujejo iz krščanstva, zato je pa tudi njihovo življenje takšno, da se mora poštenemu človeku studiti. Smrad se širi tudi v okolico in zastruplja naše slovensko ljudstvo ter se tako pripravljajo tla nemškutariji in protestan-tizmu. Marija, varuj svoje otroke! Iz Bohinjske Bistrice. Naša družba se je nanovo poživila. Nekake tri mesce imamo vpeljan odsek Svete vojske. 17 deklet je vpisanih v I. stopnjo, več v drugo. — Pomnožila se je tudi: 15. avgusta je bilo slovesno sprejetih 24 kandi-datinj. Lansko leto 15. avgusta pa 23. Skoraj vsa dekleta so že sprejeta v družbo. Redno imamo skupna sv. obhajila drugo nedeljo vsakega mesca, tretjo nedeljo pa družbene shode in uro molitve sv. Rešnjega Telesa. — Dobi se tudi med nami nekaj plevam podobnega, gotovo je pa za družbo najbolje, da se odstrani. Naj gre med svet, po katerem tako hrepeni! Iz Štjaka. Pri nas obstoji družba eno leto in prav dobro napreduje. Imamo tudi vrtec in so skoro vse male deklice vanj vpisane in prav vestno izpolnjujejo svoje dolžnosti. Napravile smo si že novo zastavo, a žal, da je prišla zastava ravno na dan, ko so imele solze med nami glavno vlogo in ni zbudila v nas nobenega veselja. Ta dan so se ravno poslavljali od nas č. g. kurat Ivan Franke. Veliko dobrega so storili med nami; najlepši red je vladal v naši cerkvi, v družbi in po celi duhovniji. Me družabnice smo zgubile svojega prvega voditelja. Upale smo, da se bode naša družba še dolgo časa razvijala in množila pod modrim vodstvom tega preblagega voditelja, ali sedaj ga pri nas ni več in srečna bo duhovnija, ki ga dobi. Dolžni smo vlč. gospodu vso čast in hvalo za njih trud in delo, katerega so med nami storili, in želimo, da bi še veliko let delovali v vinogradu Gospodovem! Škale. Po prizadevanju dobrih skrbnih vrtnarjev, naših dušnih pastirjev, naš Marijin vrtec dobro napreduje. Otrok je bilo zapisanih 150; nekaj deklet iz Marijinega vrtca je stopilo že v Marijino družbo, fantov pa v Mladeniško zvezo. Pa so se v vrtec zapisali zopet drugi, da se število ne manjša. Čč. gg. dekan in kaplan sta pa tudi naredila otrokom veselje, da sta jih povabila na izlet k podružnični cerkvi sv, Jakoba, Tam so imeli č. g. kaplan sv. mašo, pri kateri so peli otroci Marijinega vrtca. Potem so na prostem deklamovali in zapeli dve pesmici. Nato so se še nekoliko zabavali in se prav od srca veselili, nato veselo skupno odšli domov. Misij oni. Opustošenje bolgarskih misijonov, V sedanji številki smo prinesli članek o turških grozovito-stih v odrinski škofiji. Na podoben način so opu- stošili Grki večino bolgarskih misijonov v solunski škofiji v Makedoniji. Tukaj navajamo še nekatere podrobnosti iz odrinske okolice in iz Makedonije. Misijonar Ivan Bonev je rešen. Pribežal je v Jambol v stari Bolgariji in od tam v Plovdiv, kjer stanuje v zavodu asumpcionistov. Mostratli. V prihodnji številki prinesemo sliko sirot iz katoliške vasi Mostratli pri Odrinu; te sirote je fotografiral P. Hristov še pred sedanjim opustošenjem. Dne 23. julija so turški kmetje iz sosednjih vasi pridrli v Mostratli ter najprej povpraševali, kje je Kara Papas (črni oče) Hristov: če bi ga bili dobili, bi ga razsekali v kose. P. Hristov je namreč pred par leti krščanskim kmetom rešil gozd, ki so si ga hoteli turški kmetje prilastiti. P. Hristova ni bilo v Mostratliju, ampak bil je v stari Bolgariji, kjer je po naročilu odrin-skega škofa obiskal nekatere katoliške vasi. P. Hristov je sedaj v Plovdivu, kjer zbira razkropljene katoličane, ki so zbežali pred Turki. Prosi nas pomoči. P. Metod Ustičkov nam sporoča, da je v mestu Jambol polno bolgarskih beguncev iz Makedonije, med njimi tudi mnogo katoličanov. Najbolj se mu smilijo katoličani, ki so pribežali iz makedonskega mesta Kukuš, ki so strašno trpeli pred Grki. P. Metod nas milo prosi, naj mu pomagamo lajšati velikansko revščino strada-jočih katoličanov; posebno se obrača do Ljubljančanov, ki so ga leta 1911. tako prijazno sprejeli. Makedonija. Pri Kukušu, kjer deluje več slovenskih usmiljenk, je bila bitka med Bolgari in Grki. Grki so mesto osvojili, ga zažgali in razdejali; vse prebivalce, ki niso zbežali, so poklali. Rešili sta se samo dve hiši usmiljenk, in sicer na posebno prizadevanje francoskega konzula. K usmiljenkam se je zateklo več sto Bolgarov. Grki pa niso nikomur dovolili, da bi stopil iz hiše; vsakega bi zaklali. V natlačeno polnih hišah je začela razsajati nalezljiva bolezen; vsak dan je umrlo do 7 ljudi. Okoli Kukuša so Grki požgali skoraj vse katoliške vasi; prebivalci so zbežali v staro Bolgarijo, posebno v Plovdiv in Jambol. Zelo hudo se je godilo misijonskim sestram sv. Rešnjega Telesa ali evharistinkam; njih prednica je sestra Evrozija, glavna junakinja lepe igre »Skrivnostna zaroka«. Glavni samostan evharistink v Paliorcih pri Gevgeliju so grški vojaki popolnoma oropali; duhovnega voditelja evharistink so Grki večkrat ranili in smrtnonevarno pretepli. Sestra Evrozija in njej izročene sirote so v veliki stiski. Revščina beguncev. Bolgarski časopisi obširno opisujejo grozno revščino beguncev, ki so iz Macedonije in iz odrinske okolice pribežali v Bolgarijo. Med begunci je tri četrtine otrok in žena; mnogo mož je bilo poklanih, drugi so bili v vojski. Begunci so vsi razcapani, mnogi napol goli, ker so mogli s seboj vzeti samo to, kar so slučajno imeli na sebi; manjka jim perila, da bi se mogli preobleči. Živeža niso mogli vzeti s seboj; vsi izstradani so pribežali v Bolgarijo in tam živijo od miloščine bolgarskega ljudstva, ki je po dveh vojskah že samo v precejšnji revščini. Vlada jim daje po en hleb kruha na dan. Vseh beguncev je nad sto tisoč, med njimi več tisoč katoličanov. Misijonarji nas nujno prosijo pomoči. Od naše podpore je odvisna prihodnost katoliške vere na Balkanu. Vsi darovi naj se pošiljajo »Apostolstvu« v Ljubljani, Semeniška ulica. Katoliško gibanje med Bolgari. Strašna nesreča, ki je zadela Bolgarijo, je globoko pretresla vse bolgarsko ljudstvo. Pravoslavna Rusija je Bolgare zapustila in izdala; Grki so strašno divjali proti bolgarskemu ljudstvu in grška duhovščina je hujskala Grke, naj morijo in koljejo bolgarsko ljudstvo. Bolgari so uvideli, da grška in ruska vera ni prava. Med bolgarskim ljudstvom se je začelo širiti gibanje za združenje s katoliško Cerkvijo. Bolgari so spoznali, da so katoliški misijonarji usmiljeni in pravični; zato upajo, da se bo moglo bolgarsko ljudstvo rešiti in napredovati, če se združi s katoliško Cerkvijo. Gotovo je, da bo to gibanje katoliški veri veliko koristilo. Sedaj je najugodnejša priložnost za misijonsko delo med Bolgari. A uspeh tega dela je odvisen od našega zanimanja in naše podpore. Ne pozabimo torej nesrečnih bolgarskih katoličanov. Misijonske razglednice. »Apostolstvo sv. Cirila in Metoda« je založilo več vrst novih misijonskih razglednic z Balkana; prodajajo se v korist sirotam in stradajočim katoličanom na Balkanu. Dobivajo se v prodajalni Katol. tisk. društva (Ničman); v večjih množinah naj se naročajo naravnost pri Apostolstvu. Reški Slovenci in Slovenke! Dolgo časa smo si želeli slovenskega duhovnika in konečno smo ga dobili v osebi vojaškega superiora vlč. gosp. Kokolja. Cerkev za slovensko službo božjo so nam odstopili drage volje vlč. oo. kapucini. Torej duhovnika imamo, cerkev imamo, vendar nam pa še nekaj manjka. Treba nam je podpisov vseh katoliških reških Slovencev in Slovenk, da moremo od senjskega škofijskega ordinariata zahtevati, da nam službo božjo in gospoda duhovnika potrdi, Z našimi podpisi pa tudi dokažemo, kako krvavo potreben je slovenski duhovnik in slovenska služba božja. Treba nam je navdušenih poverjenikov in poverjenic, ki bodo šli od hiše do hiše, od Slovenca do Slovenca in nabirali podpise. Obenem pa bo vsakdo povedal, kdaj si zjutraj želi slovensko pridigo. Le na ta način bomo mogli kolikor mogoče vse zadovoljiti. Prosimo tedaj vse članice Marijine družbe in tretjega reda, da se priglase takoj kot poverjeniki, da jim moremo poslati nabiralne pole. Prosimo pa tudi požrtvovalne in za katoliško organizacijo navdušene oo. kapucine, da nas tudi nadalje podpirajo in nam gredo na roko. Reški Slovenci in Slovenke! Vsakdo naj bode poverjenik ter se žrtvuje. Oglasite se takoj na naslov: Uredništvo »Domoljuba«, Ljubljana, Katoliška tiskarna. Potrebna navodila se bodo poslala z nabiralnimi polarni, katere moramo imeti do 20. oktobra v naših rokah. Prva slovenska služba božja bo prvo nedeljo mesca novembra. V soboto bo pa lahko vsak opravil sv. spoved v slovenskem jeziku. Torej na delo, čim več bo podpisov, večji uspeh bomo dosegli. Dobre knjige. Vsaka slovenska dekle in žena bi morala imeti prekrasno in prekoristno Humkovo knjigo: Sadje v gospodinjstvu. Kratko navodilo o ravnanju s sadjem in o domači sadni uporabi z odstavkom o konserviranju zelenjadi. Knjigi so pridejane lepe podobe. Dobiva se v »Katoliški Bukvami« in velja v platno vezan izvod s poštnino vred 1 K 90 vin., mehko vezan 1 K 30 vin. »Skrivnostna zaroka« je zelo lepa, živahna in spodbudna igra s samoženskimi vlogami. Glavna junakinja te igre Evrozija še živi in deluje kot prednica misijonskih sester sv. Rešnjega Telesa ali evharistink blizu mesta Gevgeli v Makedoniji. Vsi samostani in sirotiščnice evharistink so bile v zadnji vojski hudo prizadete. Povsod, kjer bodo to lepo igro predstavljali, naj bi se spomnili Evrozije in njenih sirot, ki so v veliki stiski. Sv. Frančiška Šaleškega Filoteja (ali navod k bogoljubnemu življenju). Cena z rdečo obrezo 1 K 80 vin., z zlato obrezo 2 K 40 vin., fina izdaja, vatirane platnice 3 K 60 vin. Molitvenik obsega nad 500 strani; svetnik je položil vanj za med svetom živeče ljudi najkrasnejše nauke, kako lahko v kateremkoli stanu in poklicu služijo Bogu in vztrajajo na potu resnice. Dodejan ji je tudi molitvenik. St, Premrl: Hvalite Gospoda v njegovih svetnikih. 20 pesmi v čast svetnikom. — V tej zbirki se nahajajo tudi pesmi v čast sv. Alojziju, sv. Janezu Krstniku, sv. Cirilu in Metodu, sv. Mohorju in Fortunatu, sv. Jakobu, sv. Ani in sv. Lavren-ciju, ki se bodo vse lahko kmalu rabile. — Cena part. 2 K 40 vin., glasovom a 60 vin. — Dobi se v »K atoliški Bukvami« v Ljubljani. V MOLITEV SE PRIPOROČAJO: Marija Wigele v Zahomcu za ljubo zdravje. — Marijina hči za izpolnitev neke želje, za svoje brate in sestre, rajno mamico, za izpreobrnjenje svojega očeta ter božji blagoslov. — Marijina hči za službo, v kateri bi ji bilo mogoče neovirano opravljati verske dolžnosti. — Neki hudo bolan mladenič. — Neka umobolna oseba v Novem mestu. — Marijina hči v neki posebno važni zadevi. — Neka družina za vredno prejemanje svetih zakramentov, zdravje, blagoslov božji in mir. — Neki mladenič Materi božji za dobro spoved, moč premagovanja in blagoslov božji. — Neki mladenič za zvesto izpolnjevanje vojaških dolžnosti. — Umobolna oseba z Gorenjskega. — 11 let že bolna Marijina hči. — Marijina hči za dobro dolgo spoved. ZAHVALE. M. Kraševic Mariji pomagaj na Brezjah za milost vrnjenega zdravja po hudi in dolgi bolezni. — Marija Trauner v zahvalo in čast najsvetejšemu Srcu Jezusovemu za ozdravitev nevarne vratne bolezni. — Ivan Černe iz Zavoglja presvetemu Srcu Jezusovemu in Marijinemu za srečen izid pravde. Škof A. M. Slomšek, naš priprošnjik v nebesih. V naši župniji so bile zelo žalostne razmere. Šlo se je za splošno korist ali škodo. Bralo pa se je v »Bogoljubu«: »Poskusi, obrni se tudi ti v svojih zadevah z zaupanjem na svetega apostolskega moža Slomška, in če bo božja volja, ne boš prosil zastonj!« — In molilo je več oseb skozi štiri mesce vsak dan v čast škofu Slomšku na dober namen, da bi se zamotana reč enkrat rešila in stvar dobro obnesla, v čast božjo in blagor naroda. Opravljale so se devetdnevnice na čast Svetemu Duhu in Mariji devici. — In res, milostljivi Bog je uslišal molitev vernih. Hvala Bogu, pravica je obveljala! Anton Martin Slomšek, prosi za nas! DAROVI. Za »Dejanje sv, Detinstva« so poslali čč. gg.: A. Mrkun, župnik na Homcu, 10 K; Val. Rem-škar, župnik v Dol. Logatcu, 22 K; Ign. Omahen, kaplan v Semiču, 25 K; dr. J. M. Kržišnik, dekan v Trnovem, 33 K; Ant. Pfajfar, župnik v Dražgo-šah, 5 K 60 vin.; župni urad Krka 23 K 70 vin.; Iv. Noč, kaplan v Trebnjem, 22 K; Jurij Karlin, župnik iz Sorice (II. zbirka) 8 K 40 vin.; župnijski urad Trnovo v Ljubljani 38 K; kuracijski urad v Ročinju na Goriškem 35 K 16 vin.; župnik Val. Kajdiž iz Mengša 100 K; Iv. Molj, župnik v Sostrem, 14 K; Val. Zupančič, spiritual v Ljubljani (zbirka v notr. uršulinskih šolah), 120 K. Urejuje: Janez Ev, Kalan. 6. Ponedeljek. SvefaMarijaFran« č i š k a. Tretjerednikom popolni odpustek v redovni cerkvi, kjer te ni, pa v farni cerkvi. 12, Nedelja. Materinstvo preč. Device Marije. Popolni odpustek udom bratovščine naše ljube Gospe presv. Srca v bratovski cerkvi. 13. Ponedeljek. Sv. Danijel in tovariši. Popolni odpustek tretjerednikom kakor 6. dan. 15. Sreda. Sv. Terezija. Popolni odpustek: a) vsem vernikom v karmelitskih cerkvah, udom škapulirske bratovščine karmelske Matere božje tudi v farnih cerkvah, če ne morejo obiskati redovne cerkve; b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; c) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa. 19. Nedelja. Sv. Peter Al kan tar-s k i. Popolni odpustek tretjerednikom kakor 6. dan. 23. Četrtek. Sv. Janez Kapistran. Popolni odpustek tretjerednikom kakor 6. dan. 24. P e t e k. S v. R a f a e 1. Popolni odpustek udom družbe sv. Rafaela danes ali prihodnjo nedeljo pod navadnimi pogoji. 26. Nedelja, zadnja v mescu. Popolni odpustek vsem, ki trikrat na teden skupno z drugimi molijo sv. rožni venec. Darovi. Za cerkev sv. Jožefa: Marija Perko 40 K; Jera Demšar 30 K; duhovniki sošolci v Mehovem 50 K; po čč. oo. frančiškanih 23 K; Neža Dimnik 20 K; Janko Dolžan, Marija Kaplan, rodbina Omers po 10 K; več neimenovanih skupaj 160 K. Za »Dejanje sv. Detinstva«; čč. gg.: Valentin Remškar, župnik v Dol. Logatcu, 22 K (zložila mladina štirirazredne ljudske šole); Ignacij Oma-hen, kaplan v Semiču, 25 K; dr. J. M. Kržišnik, dekan v Trnovem (Notranjsko), 33 K; župnijski urad v Dražgošah 5 K 60 vin.; župnijski urad Krka 23 K 70 vin,; zbirka slovenskih šolskih deklic v Trstu 28 K. Za kruh sv. Antona: Iz Rečice, Štajarsko, 30 kron. Za sirote v Bosni: Neim. iz Kamnika 5 K. Za bratovščino sv. Rešnjega Telesa: Župnija Lučine 47 K 54 vin. Za odkup zamorčka; Anton Ferjančič, Gradišče, 20 K; Franca Štrukelj, Gorica, 20 K. Za odkup poganske deklice: f Antonija Brelih, Suha pri Loki, 20 K. Za Marijin dom ▼ Bosni; Polonija Goršič 5 K; Alojzij Jurkovič 3 K. Za stradajoče v Afriki: Frančiška Nadlišek, Vrhnika, 44 K. Za homško Marijino cerkev: Alojzij Jurkovič 7 K. Za balkanske misijone: Ob predavanju v Železnikih 50 K; Marijina družba v Čemšeniku 14 K 20 vin. Za usmiljenke v Odrinu: Ivana Benkovič 5 K; M. Kaplan nabrala 23 K; iz Amerike po č. P. Hermanu, O. S. B„ 191 K; Simon Brodnik 2 K; Terezija Nemec, Miren pri Gorici, 34 K; Gregor Jerolič 6 K. Za apostolstvo sv. Cirila in Metoda: Neime-novana 1 K; Sv. Križ pri Kostanjevici 12 K. Za bosenske novomašnike: Kate Berce 10 K, Za Derviško Mogilo: K. Berce 5 K, Za afrikanski misijon: A. Godeša 1 K. Za najpotrebnejše misijone: Župnik Meško 2 kroni. Za bolgarski vsakdanji kruh: Martin Cesar 20 kron. Za balkanski misijon: Marijina družba v Čemšeniku mesečno zbirko za avgust 14 K 20 vin., za september 12 K 70 vin.; Marija Dobraj 1 zaboj platna. Za opustošene misijone v odrinski okolici; Frančiška Šegatin 12 K. Družinska pratika :: za leto 1914 :: ravnokar izšla! Steckenpferd-lilillno mlečno milo ie slejkopre) neobhodno potrebno za racljonalno negovanje kože in lepote. - Vsaki dan pohvalnice. Dobi se povsod a 80 vinarjev. Poizkus prepriča, da je praško domače zdravilo Pristno le s to varstv. znamko! iz lekarne B. FBflGNER-ja, Praga III., bol lajšajoče, vnetje omilujoCe. hladilno, zdravljenje pospešujoče antiseptiško mazilo v vsakem gospodinjstvu neobhodno potrebno. -Skatlje le po 70 v. v vsaki lekarni. Tovarniški dimniki zazidavanja kotlov^ Alphons Custodis Dunaj xui/2 u> J* > „ E S w .82, 2 g o = p .— S > o v J* m m n tn N > Velik del brnskih, libersklh in bielskih suknenih ostankov za suknje, hlače in cele obleke primernih, se odda, dokler je kaj zaloge, po čudovito nizki ceni. Na željo pošljem vzorce franko na vpogled. Razpošiljali sulma Koral Feifig, Olomiic 120. Ceno fPcbteUno 1 kg sivega skubljenega K 2 — boljšega K 2-40, pol belega prima K 2-80, belega K 4—, finega mehkega puha K 6 —, prvovrstnega K 7'-, 8 —in 9 eo. Sivega puha K 6 —, 7-—, belega finega K 10, prsnega puha K 12, od 5 kg naprej franko. Do ršene, napolnene postele iz gostega, trpežnega, rdečega, modrega, rumenega ali belega inlet (nanking) blaga, 1 pernica 180 cm dolga, 120 cm Široka, z dvema vzglavmcama, vsaka ca. 80 cm dolga, 60 cm Široka, zadostno napolnjena z novim sivim, puhastim in trpežnim posteljnim perjem, K 16, s polpuhom K 20, s puh perjem K 24. Posamezne pernice K 10, 12, 14, 16. Posamezne vzglavnice K 3, 3-50, 4. Pernice 200X140 cm velike K 13, 15, 18, 20. Vzglavnice 90X70 cm velike K 450, 5, 5-50. Spod. pernice iz najboljšega gradla za postelje 180X116 cm velike K 13 in 15 razpošilja od 10 K dalje franko proti povzetju ali npprej vplačilu MAKS BERGER, Dešenica št. 198/4, Češki les. Nikak riziko, ker se zamenjava dovoli ali denar vrne. 2400 Bogati ilustrovani ceniki vsega posteljnega blaga zastonj. Najnovejše blago za moške obleke, suknje, raglane po najnižjih cenah pošilja FRANT. MAREK, tovarna sukna Liberec, Češko. Vzorci na zahtevo. Krojačem krasne vzorčne knjige. Grlčar & Mejni LJubljana, Prešernova ulica 9 priporočata svojo največjo zalogo zgotovljenih oblek za gospode, dečke in otroke in novosti v konfekciji za :: :: dame. :: :: 500 kron Vam plačam, ako vaših kurjih očes, bradavic in Irde kože tekom 3 dni brez bolečin ne odpravi moj uničevalec korenin Ria-mazilo. Cena lončku z jamstvenim pismom 1 krono. 2216 Kemeny, (Kaschau) I. Poštni predal 12/162, Ogrsko. Srajco zastonj dobi vsak, ki naroči 3 metre modnega sukna za moške za popolno obleko za samo K 12-60, ali boljše vrste za K 14-—. 40 m ostankov za obleke, bluze in perilo za K 20 20 m „ „ „ „ „ „ za K10 1 kos planinske tkanine 23 m za K 12-—. Ostanki sukna za hlače 1-25 m za K 3-50. Tkalnica AL. KRIZEK, Sitova pri Slarkenbaciiu, CcSko, KrkonoiSi. Grozno visoke cene se plačujejo pogosto za moška in ženska sukna, česar se pa vsak zasebnik na popolnoma lahek način ubrani in sicer če direktno naroča sukna, kakor tudi vse platneno blago izključno le iz šlezijskega tvorniškega trga. Zahtevajte torej, da se vam brezplačno do-pošlje moja jesenska in zimska zbirka vzorcev. Trgujem samo s prvovrstnim blagom. Razpošiljalnica sukna FRANC ŠMID Jagerndorf Nr. 211 avstr. Šlezija. 2486 Mnogokrat odlikovana. Mnogokrat odlikovana. Največja in najstarejši) tovarna lončenih noči in raznih lončenih izdelkov priporoča se slav. občinstvu in prečastiti duhovščini v naročila na sledilna ognjišča in peči preproste in najfinejše, izvršene v poljubnih modernih barvah in vzorcih kar najbolj strokovnjaško, zanesljivo in trpežno po najnižjih cenah. Župniščem, samostanom in šolam dovoljujem znaten popust. Ilustrovani ceniki so na razpolago. Getzemani in Golgata. Šola ponižnosti, pokorščine in ljubezni do smrti. Premišljevanja in molitve v čast bridkega trpljenja in smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa. — Po nemški izdaji priredil Fr. Ks. Steržaj. Cena platno, rdeča obreza K 2 60; šagrin, zlata obreza K 3-60. Kdor bo pridno prebiral ta pretresujoča premišljevanja o Gospodovem trpljenju, bo deležen velike duhovne milosti. Ob resnih dnevih sv. postnega časa, posebno pa ob urah preizkušnje, ko občutimo najbolj bridkost in resnobo človeškega življenja, bomo vzeli v roko to knjigo z neko sladko tolažbo v srcu in črpali bomo iz nje uteho, katero bi med svetom zastonj iskali. Premišljevanja so tako lepa in koristna, da bomo našli v njih vedno nove misli; čim večkrat jih bomo brali, tem ljubša nam bodo. Knjiga ima pri vsej svoji obširnosti priročno žepno obliko in ob koncu popoln molitvenik. Tolažba dušam v vicah. Molitvenik s premišljevanji o vicah. Priredil župnik Fr. Bleiweis. Cena : rdeča obreza K 1'20, zlata obreza K 2-—, šagrin zlata obreza K 260. Bog hoče, da pomagamo ubogim dušam v vicah, do katerih nas veže krščanska ljubezen do bližnjega, ki niti s smrtjo ne neha. Bog bo stoteren plačnik'za vsako delo krščanskega usmiljenja. Zato sezimo po tem molit-veniku, ki ima tako vzvišen in blag namen pomagati trpečim bratom v vicah Marija, kraljica src. Nauk blaženega Grinjona Montfortskega o pravi pobožnosti do Matere božje. Rdeča obreza K 1*60, fina šagrin zlata obreza K 2'40. To zlato knjigo naj si nabavi vsak, komur je na tem, da Marijo prav časti in se obvaruje napačne pobožnosti, ki je pogubila že mnogo duš. Molitvenik ima prekrasno vsebino in bo navdal bralca s posebnim sladkim in tolažbe polnim otroškim zaupanjem do Marije. Za člane Marijinih družb ni lepšega berila, kakor je ta zlata knjiga. Pot k Bogu. Molitvenik za odrasle. Cena za vezan izvod z rdečo obrezo K l-20, z zlato obrezo K 160, fina vezava upogljive platnice K 2'80, fino vatirane platnice K 3 —. Med molitveniki, namenjenimi za splošno porabo, je ta najpriporoč-ljivejši in najpopolnejši. Ker se naslanja skozi in skozi na „cerkveni molitvenik" in „večno življenje'-, se ta molitvenik najbolj strinja z molitvami, ki jih predpisuje za najrazličnejše prilike sveta cerkev. Odlikuje se tudi glede na zunanjo obliko in krasne vezave. Molite, bratje! Molitvenik, povzet deloma iz spisov arskega župnika blaženega Janeza M. Vianeja. Cena za vezan izvod z rdečo obrezo K 1-20, z zlato obrezo K 1-80, fin šagrin zlata obreza K 2-40. Ta molitvenik se odlikuje z velikim tiskom in je namenjen posebno slabovidnim. Pri vsem tem ima pa zelo lepo zunanjo opremo, priročno obliko in je tako tenak, da ga spraviš v vsak žep, ne da bi te količkaj oviral. Katoliška Bukvama v Ljubljani.