Lukolela na ekvatorju v belgijsikem Kongu, 20. XII. 1933. Pofovante v Afriho. Anton Kramberger, misijonar. Konec. Ko sem opravil <ta nadležni posel, sem se podal ik oo. redemptoristom, ki imajo v tem mestu veliko misijonsiko postajo, prosit prenočišča, Tu me je pričakovalo pismo našega misijonskega predstojnika, v ikaterem mi sporoča, da me je odločil za misijonsko postajo Lukolela, kjer naj u&tanovim misijonsko obrtno šolo za zamorce. Pravi, da ni tam še ničesar in da bom moral vse od kraja začeti. Hvala Bogu, torej me delo še čaka in ga ne bo trebalo še le iskati. Treba bo sicer pošteno orati ledino, toda dela in truda me ni strah, saj zato sem prišel sem. Kako se mi bo godilo, vam bom, cenjeni čitatelji, že od časa do časa poročal. Po ilotfro prespani noči sem šel na postajo iskat takozvani beli vlak, fcakor mu tukaj pravijo. Je z-a afriške razmere precej modern. Res je vse belo pobarvano razen lokomotive, in vozovi so dokaj udobni. Med mestoma Matadi in Leopoldville je namreč reka Kongo neplovna radi zelo nevarnih brzic ali slapov. Do mesta Matadi lahko plovejo tudi največje prekooceanski ladje, ker je reka tu zelo globoka, pravijo d.a do 150 metrov, kar je verjetno; proti mestu Boma je namreč ikomaj ikakih 900 metrov široka in tudi pri Matadi ni dosti širša. Pri mestu Leopoldville se pa razširi na 20 km, še višje je pa še širša in doseže širokost 50 km pri mestu Goquilhatville (izgovori Kokijatvil, to je K<Jki-jevo mesto, po nekem belg. kapitanu, ki ga je ustanovil; to mesto leži ravno na ekvatorju). Točno ob osmih zjutraj je zapiskal naš železni konjiček in šlo je, odkraja zelo počasi, ker se proga vzpenja precej navkreber. Ko smo pa prišli na vrh hribov, oikoli 350 m visoko, je še malo zavriskal in odhitel s hitrostjo 70 km na uro naprej proti mestu Leopoldville, ikamor je dospel ob osmih zvečer. Hribovje, ki se razprostira med mestoma Matadi in Leopoldville, se imenuje kristalno pogorje zavoljo obilnega (kristalnega kamna, iki se tu dobiva. Tu je tudi več petrolejskih vrelcev, ki so zelo rentabilni. Podnebje in iklimatične razmere v tem pogorju so najugodnejše v celem Kongu. Vročina ni prehuda in ne presega 30 stop. C; ponoči pade na 15—16 stop. Na planoti je veliko nasadov sladkornega trsa, ikokosovih palm, poskušajo celo s setvijo pšenice. Prvi poskusi so se obnesli jako ugodno. Tu je tudi precej slonov, ki delajo včasih ogromno škodo po nasadih. Ko so gradili to železnico, &o bile tu razmere tako slabe, da je med gradnjo pomrlo od bolezni in radi napadov od strani zveri toliko delavcev, da pride na vsak prag, ki je pod tračnicami, po 1 mrlič. Preračunite torej: če je proga dolga 390 km in na vsak meter približno dva praga, kolike so morale biti človeške žrtve. Domačini pravijo tej progi, da je ikrvava železnica in to po vsej pravici. Sedaj so zverjad deloma pobili, deloma je sama izumrla, vsled česar v tem delu razen par slonov in kake hijene, fci se pritepe iz notranjosti, pravzaprav ni zverine. Pač pa živi v notranjosti še obilno levov, leopardov, hijen, nosorogov, divjih prašičev, bivolov in raznih opic, med katerimi so najnevarnejše gorile, pa tudi šimpanzi niso ni5 kaj domaCi. Mesto Leopoldvillo (tu rečcjo teo) je precej razvito in moderno. Ceste sO deloma asfaltirane, deloma tlakane z granitnimi ikockami (pravzaprav nefce vrste kristalni kamen, ki se blišči kakor steklo, Ce nanj solnce sije). Seveda tudi elektrike ne manjka in plina. Hi— še so večinoma visokopritlične in obdane z najrazličnejšimi nasadi palm ter drugega tropičnega drevja. Tudi vodovoda ne manjka, samo voda ni nič kaj prida; drugače se je ne more piti, če ni filtrirana ali pa prekuhana. Vj tem mestu je središče kolonijalne uprave ter sedež apostolskega nuncija ter raznih zastopnikov cvropskih in drugih držav. Tudi čehoslovaški konzul je tu. Dne 9. decembva sem se zopet vkrcal" na ladjo, ki plove po reki Kongo med mestoma Leo in Stanleyville. Te rečne ladje so čisto svojevrstne ikonstrukcije* Podobne so velikim širokim škatljam kolinske cikorije. V vodi so komaj dobrega pol metra. Namesto običajnega ladijskega vijaka jih žene veliko kolo z lopatami, ki je podobno mlinskim kolesom na Dravi in Muri. Kurijo z drvami; ko jih zmanjka, se ladja ikratkomalo ustavi4n kapitan pošlje črnce, ki jih ima nalašč za to na ladji, da poskrbijo za novo zalogo. Ima pa ta vrsta ladij tudi dobro stran, da se namreč tako salamensiko ne zibljejo, kakor pomorske ladje, ki so mi radi tega v zelo slabem spominu. Vožnja po reki je bila zelo zanimiva vsled krasne okolice; tu je svet mestoma hribovit, večinoma pa je ravnina. Razprostira se pragozd, ki nudi zavetje najrazličnejšim vrstam zverine. Popisati je to zelo težko, najlažje bi človek filmal ter vam na platnu pokazal lepote, ki se tukaj vidijo. Mogoče bo kedaj kateri izmed cenjeniH bralcev sam občudoval te pokrajine, in takrat se bo lahko sam prepričal o tem vsem. Na svetu ni namreč nič nemogočega. Saj tudi jaz prej nisem nikdar mislil, da bom kedaj hodil tod po črni Afriki in občudoval njene krasote. Ko sem včasih bral misijonski list »Odmev iz Afrifce«, sem si želel, da bi fcdaj gledal to v resnici, kar sem si takrat predstavljal v duhu. No, sedaj sem pa sam tu! Vas pa, ki boste to brali, prosim: spomnite se včasili na kak način svojega rojaka, iki deluje med zamorci kot misijonski brat; saj ljubezen je zelo iznajdljiva; jaz pa vam bom včasiti poročal, kako se mi godi in kaj delam. Za sedaj vam morem to sporočiti, da sem se takoj po prihodu v ta kraj (12. decembra 1933, ob 11. uri ponoči, sem izstopil iz ladje, ko je le-ta priplula v. pristanišče mesta Lukolela) začel s potrebnimi pripravami za ustanovitev. misijonske obrtne šole, v kateri bom učil zamorce, kako se mora oblič držati in žaga in razne druge umetnosti, ki so potrebne v mizarski obrti. Za tokrat končam. Prav prisrčno še pozdravljam vse čitatelje dragega mi »Slovenskega gospodarja«, posebno še znance in prijatelje po Slovenskih goricah, v Mariboru in v Celju. Marsikatero prijetno uro sem preživel med vami; ohranil vas bom v najlepšem spominu! Kramfierger Anton, Mission 'Cattiolic, poste: Lukolela. Kongo Belge, Afrika«