Vojislav Likar (NE)MOŽNOST UTEMELJITVE EPISTEMOLOG1JE Vprašanje o teoretskem statusu epistemologije nikakor ni novo, nasprotno, eksplicitno ali implicitno se pojavlja tako rekoč v vsaki resnejši študiji o epi- stemologiji ali zgodovini znanosti, naj bo ta splošne, pregledne narave ali osredotočena na kak specifičen epistemološki problem. Nemara velja bolj po- udariti besedico implicitno, kajti razprave, ki bi postavljale to vprašanje ekspli- citno v ospredje, so vendarle silno redke, čeprav, kot smo dejali, ni malo tistih, ki vprašanje načenjajo mimogrede. Zakaj je tako, je na hitro težko ugotoviti ali odgovoriti. Kakor je na eni strani namreč res, da se primarna in sekundarna literatura s področja epistemologije širi in množi in je malone postala (vsaj v Franciji) že skoraj nova moda in kakor besedo epistemologija zasledimo zdaj že v najbolj nenavadnih povezavah, tako je tudi res, da so teoretske refleksije o epistemologiji še vedno redke. Gotovo je treba takoj nekoliko omejiti naše področje, če nočemo sami zapasti nekakšnemu vsesplošnemu navdušenju nad epistemologijo, ki pa pogosto nima z njo prav nobene zveze in ki se, kot je videti, spreminja v nekakšno epistemolatrijo, kot je to ironično poimenoval D. Lecourt. Tu nam gre torej za epistemologijo strictu sensu, še več, za tisto epistemološko problematiko, katere začetek je mogoče zgodovinsko locirati v opus G. Bachelarda, ki ga štejejo za utemeljitelja, recimo temu »nove« episte- mologije. Tu smo seveda naredili krog, saj nismo še nič rekli o tem, kaj episte- mologija je, oziroma, če že predpostavljamo neko občo idejo in predstavo o epistemologiji, katera je differentia specifica te »nove« epistemologije. Še več, ali nismo pravzaprav zašli v protislovje, če smo rekli, da nas zanima vprašanje o teoretskem statusu epistemologije, hkrati pa omenili, da nas zanima tista epistemološka linija, katere utemeljitelj je bil Gastón Bachelard. Če je episte- mologija bila utemeljena, od kod potem vprašanje njenega teoretskega statusa, saj nekaj, kar je utemeljeno, kar ima svoj temelj, torej stoji na določenem mestu, ima svoj status. Vprašanje pa bi lahko postavili še drugače: ali je mogoče, da je nekaj utemeljeno, hkrati pa nima svojega teoretskega statusa? In navsezadnje, če smo postavili vprašanje po teoretskem statusu, ali je episte- mologija potemtakem neka dejavnost, ki v bistvu ni ali še ni teoretska? In če ni teoretska, kakšna potlej ? Očitno je, da bi z vprašanji, retoričnimi in neretoričnimi, lahko nadaljevali v nedogled, ne da bi se primaknili k bistvu zastavljenega vprašanja, ki se glasi: 2 Vestnik IMS 18 Vestnik IMS 1984/1—2 kako je opredeljen ali kako je mogoče opredeliti status epistemologije v polju teorije. Da ne bomo spet zašli v krožno vprašanje, takoj povejmo, da s teorijo pač mislimo tu diskurzivno organizirano in regulirano polje vednosti, ki za- obsega tako znanosti kot filozofijo, se pravi, da jo tu jemljemo v širšem pomenu besede. Brž ko je vprašanje tako zastavljeno, pa pravzaprav že predpostavlja episte- mologijo kot že konstituirano posebno disciplino ali stroko, morda celo posebno vedo, katere status naj bi opredelili, se pravi predvsem določili njeno mesto in njen topos v prostoru teorije, tako v razmerju do znanosti kot v razmerju do filozofije. Enega od poskusov jasno artikulirati vprašanje statusa epistemologije naj- demo tudi v drobni, vendar zgoščeno pisani knjigi Epistemologija1 francoskega filozofa in zgodovinarja logike Roberta Blanchéja, ki je poskusil dati pregled glavnih teoretskih usmeritev, problemov in področij obravnavane epistemolo- gije. V sklepnem poglavju je uvodoma zapisal: »Epistemološki status episte- mologije je nedoločen, razdvojen, ker se epistemologija nahaja med svojimi filozofskimi izvori in svojimi neposrednimi stiki z znanostjo.«2 Ta ugotovitev seveda ni nova in tudi ne poveč nič novega, poleg tega pa se v podobnih oblikah pojavlja vedno znova včasih kot izraz obžalovanja (epistemologije kot samostojne discipline ni mogoče konstituirati), drugič kot izraz zmagoslavja (epistemologija je zgolj drugo ime za odvečno filozofsko ukvarjanje in razla- ganje znanosti). Naposled pa se iz nje izpelje spoznanje, da obstajata dva pri- stopa k epistemologiji, oziroma, da je epistemologija pravzaprav razcepljena ali razdeljena, kar je tudi Blanchéjeva teza. Ta razcep, dihotomija na t. i. znanst- veno epistemologijo in filozofsko epistemologijo pa problem epistemologije prej zakrije kot pa pomaga razjasniti in razrešiti. Blanche sicer poskuša to raz- dvojitev omiliti in piše, da bi bilo bolje »kot razločevati med znanstveno episte- mologijo in filozofsko epistemologijo . . . razločevati med znanstvenim in filo- zofskim pristopom k epistemologiji, glede na to, ali se slog, ki je privzet, približuje bolj slogu znanstvenikov ali bolj slogu filozofov.« In nadaljuje: »Brez dvoma pa bi bilo še bolje razločevati med tem, kar bi lahko imenovali interna in obvezna (obligée) epistemologija in eksterna in fakultativna epistemologija.«3 Pod interno ali obvezno epistemologijo Blanché razume tisto epistemologijo, ki se poraja takorekoč sproti, v teku znanstvenikovega dela in ki jo sprožajo in zahtevajo problemi, ki se postavljajo prav znotraj njegove znanosti. Je priložnostnega značaja s tendenco, da se integrira v znanstveno delo. Druga vrsta epistemologije, eksterna in fakultativna, pa je po Blanchéjevih besedah bolj odmaknjena (detachée), izvaja pa se namerno in po prostovoljni odločitvi. Zanjo je torej mogoče reči, da je v večji meri filozofska in da jo spodbuja in vodi bolj spekulativni interes kot pa notranji problemi znanstvenega dela. Po teh splošnih karakterizacijah in oznakah bi seveda pričakovali podrobnejšo razlago teoretskih instrumentov, s katerimi naj bi operirali obe epistemologiji ali vsaj podrobnejšo interpretacijo funkcij in ciljev obeh epistemologij, na podlagi česar bi lahko presojali tako pozitivnost take opredelitve kot njeno smotrnost, vendar Blanché svoje delitve niti ne razvije niti ne kako drugače utemelji. Se več, zdi se nam, da je taka delitev v osnovi problematična, če že ne protislovna, zlasti zato, ker njegova t. i. interna epistemologija, ki se z njo v svojem delu znanstvenik obvezno srečuje, s katero pa se po Blanchéju ukvarja 1 R. Blanché: L'éplstemologie, P.U.F., Pariš 1972. ! Op. cit., str. 119. » Ibid., str. 33. Vojislav Likar: (Ne)možnost utemeljitve epistemologije 19 »ne da bi želel in skorajda ne da bi vedel«, po teh oznakah prej spominja na Bachelardovo slabo filozofijo znanstvenikov ali na Althusserjevo spontano filo- zofijo znanstvenikov, ki pa ji ravno ne bi mogli dati epistemološkega predznaka. Gre predvsem za t. i. filozofsko ali kvazifilozofsko samorefleksijo znanstvene dejavnosti, za poskus filozofsko reflektirati znanosti notranje, v sami znanstveni teoretsko-eksperimentalni praksi vznikle probleme, kar pa povleče za sabo vrsto implikacij, ki izhajajo iz preddanih pozicij filozofije, na katero se znan- stvenik sklicuje in opira v svojih prizadevanjih razrešiti znanstvene probleme. Z Blanchejem se je torej mogoče strinjati, da gre tu za refleksijo o znanosti, v katero znanstvenika sili in zavezuje njegova lastna znanstvena praksa, celo brez njegove volje in morda brez njegove zavesti oz. vednosti, ni pa mogoče te in take refleksije označiti za epistemologijo, če je ena osnovnih nalog episte- mologije, kot jo je mogoče povzeti iz Bachelardovega dela, obvarovati znanstve- nika pred vdorom heterogenih, zunajznanstvenih pojmov v konceptualno mrežo njegove znanstvene prakse. Kar zadeva drugi filozofski pristop k epistemologiji je Blanchejev tekst še bolj nedoločen; s tem, da tej zvrsti epistemologije nadene ime eksterna in fakultativna, sploh ne pove nič drugega kot to, da je po svojem bistvu nezavezujoča, znanost od zunaj motreča spekulativna dejavnost. In če je njen interes bolj čisto spekulativen, kot pravi Blanche, tudi v tem ne mo- remo prepoznati epistemologije, marveč prav filozofijo znanosti v tradicio- nalnem pomenu besede, ki pa ji znanosti ali znanost grobo rečeno služijo kot material in model (zlasti matematika) za konstrukcijo lastnega spekulativnega sistema. Delitev na znanstveno in filozofsko epistemologijo torej problema nje- nega statusa nikakor ne razreši, ampak ga celo zaplete, ali natančneje rečeno premesti na neko, za sodobno epistemologijo, nepertinentno raven. Toda navzlic temu, da je Blanche v svojem kratkem in zgoščenem pregledu težil k objektiv- nemu in nepristranskemu prikazu epistemologije, njene zgodovine, glavnih usmeritev in problemov, se na koncu le ni mogel izogniti zaključku, ki je razkril njegovo lastno filozofsko prepričanje in pozicijo. Problem je namreč že v samem Blanchejevem pojmovanju epistemologije, saj kljub temu, da je na začetku, ko je podal terminološko zgodovinsko razlago izraza epistemologija, opozoril na bistvene distinkcije med njegovo rabo v anglosaški filozofski termi- nologiji (kjer je epistemology sinonim za spoznavno teorijo — theory of knowledge) in na njegove daljne zgodovinske povezave z nemškim izrazom Wissenschaftslehre (ki sicer dobesedno, ne pa smiselno prevede francosko epi- stemologie), kot tudi na razlike v teoretski in metodološki zasnovi med filozo- fijo znanosti in epistemologijo, na te razločke v nadaljnjem besedilu »pozabil« ali jih zabrisal, s tem pa zabrisal in reduciral predvsem intencijo francoske epistemološke tradicije od Bachelarda naprej, pa tudi v tej epistemološki tra- diciji sami navzoča teoretska razhajanja. Zato nas navsezadnje ne preseneti, ko zapiše dva sklepna stavka, da 1. »dokler bodo znanstveniki sami ostali raz- dvojeni glede problemov filozofske narave, v katera jih zapletajo njihove lastne raziskave, sploh ni mogoče upati, da bi se epistemolog uspel sam iztrgati vsaki filozofski kontaminaciji«. In 2. »da zato še ni treba manj ceniti njegovih na- porov, da bi svojo problematiko prenesel z ravni filozofske diskusije na raven znanstvene objektivnosti in kolikor je v tem uspel oceniti, da je dejansko obogatil naše znanje«.4 Blanche je pač prisiljen, četudi s težko prikritim resen- timentom, dopustiti navzočnost filozofije v epistemologiji, čeprav teži episte- mologija po njegovih besedah k temu, da bi se vzpostavila kot samostojna disci- 4 Ibid., str. 124. 2* 20 Vestnik IMS 1984/1—2 plina, se znebila filozofije in njenih kontroverz, si zadala za cilj objektivno preverljiva in splošno veljavna dognanja in tako dobila značaj prave znanosti. V teh izjavah seveda povsem neprikrito razpoznamo nič drugega kot poziti- vistično in scientistično gledišče in prepričanje, da je mogoča redukcija filozo- fije in konstitucija epistemologije kot znanstvenega diskurza o znanosti. Kar pa nas vendarle preseneti je to, da Blanché skoraj v isti sapi, nekaj strani naprej zapiše, da »ne smemo pozabiti, da je znanost sama daleč od tega, da bi bila v celoti znanstvena, v smislu, v katerem ta beseda označuje neko popol- noma objektivno vedenje, ki ne pušča nobenega prostora več za ugovor.«5 Pri tem pa ne misli na mnoštvo še nerazrešenih problemov, ki ravno tvo- rijo vedno odprto področje raziskovanja. Nasprotno, prav znotraj znanstvene teoretske dejavnosti, prav v samem načinu postavljanja in obravnavanja ne- katerih problemov se znanstvenik »znajde pogosto zapleten, čeprav nerad in celo nevede, v vprašanja, katerih narava je očitno filozofska«, in to celo v znanostih, ki so dosegle najvišjo stopnjo znanstvenosti (Blanché navaja primer mate- matike in kontroverze med empiristi in intuicionisti). Tako Blanché navsezadnje ugotavlja, da ni nobene docela »pozitivne« znanosti, iz katere bi bilo dokončno izključeno sleherno filozofsko sporno vprašanje. To spoznanje pa seveda po- vleče za sabo analogno ugotovitev tudi za samo epistemologijo, kot jo pojmuje in opredeljuje Blanché, se pravi za epistemologijo, ki je v razmerju do diskur- zivne prakse znanosti dojeta kot metadiskurz, kot meta-znanost, ki si zadaje iste znanstvene zahteve kot znanost sama, na katero se nanaša. Za tako dojeto epistemologijo potem seveda velja, da od nje ne moremo terjati višje stopnje pozitivnosti, kot jo je dosegla sama znanost, na katero se ta epistemologija objektno nanaša. Protislovja, nedoslednosti in zagate, v katere se zapleta Blan- chéjev poskus objektivno predočiti in opredeliti epistemološki status same epi- stemologije, so na eni strani rezultat poskusa oživiti — čeprav na omiljen in modificiran način — pozitivistično redukcijo filozofije (pojmovane kot čisto spekulativne) in njeno razmejitev od znanosti, na drugi strani pa v ta Blan- chéjev poskus vdira in ga od znotraj, v njegovem bistvu načenja tisto, kar bi lahko freudovsko imenovali »vrnitev potlačenega«, namreč temeljna spo- znanja bachelardovske epistemologije, ki mu vsekakor niso neznana.6 Za Ba- chelarda je namreč obstoj filozofskih razsežnosti in izvorov epistemologije ireduktibilno dejstvo in ena od nalog epistemologije je, da te, večinoma skrite in nemišljene filozofske predpostavke teoretsko reflektira in analizira njihove učinke. Taka epistemološka (auto)refleksija in analiza pa tudi v samem Blan- chéjevem projektu znanstvene, obče veljavne in objektivno preverljive episte- mologije razkrije nič drugega kot iz specifične filozofske (pozitivistične) pozicije izhajajoče predrazumevanje in pojmovanje znanstvenosti, tj. pozitivnosti te znanstvene epistemologije. Tako se izkaže, da je za vsak poskus natančnejše opredelitve teoretskega statusa epistemologije, s tem pa seveda tudi njene notranje konstitucije in njenega teoretskega dometa, potrebno najprej preiskati in razčleniti odnose filozofije do znanosti, saj prav narava teh odnosov opredeljuje in določa filo- s Ibid., str. 119. ' V svoji knjigi Bachelarda večkrat omeni in tudi opozori na nekatere njegove koncepte (npr. na koncept epistemološke ovire in rekurence), simptomatifino pa docela prezre druge, npr. koncept epistemološkega preloma, ki je eden temeljnih konceptov Bachelardove epistemologije in s katerim destruirá tako idealistično kot empiristično pojmovanje narave znanstvenega spoznavanja. Vsekakor pa tako Bachelard sam kot tudi tisto, kar lahko imenujemo bache- helardovska linija ali tendenca v francoski epistemologiji, po Blanchéjevem prepričanju v nje- govi knjigi očitno ne zasluži samostojnega prikaza, vsaj takšnega, kot ga je npr. deležna Piagetova genetična epistemologija. Vojislav Likar: (Ne)možnost utemeljitve epistemologije 21 zofsko predrazumevanje znanosti, ki vzvratno učinkuje na vsako epistemološko podvzetje. To je tudi pot, ki si jo je v svoji knjigi Tiha filozofija ali kritika filozofij znanosti7 izbral J. T. Desanti. Desanti izhaja iz spoznanja in prepri- čanja, da je čas filozofije kot nekega primarnega in utemeljevalnega diskurza, ki je sposoben z istim gibom razviti in zapopasti celoto vedenja, njegovo vse- bino in temelj obenem, potekel, minil in da diskurz filozofije ni več sposoben enciklopedično povzeti in v filozofski pojmovni sistem integrirati razčlenjeno in disperzno množico posameznih znanstvenih vednosti. To pa seveda ne po- meni, da se je filozofija enkrat za vselej odtegnila razčlenjevanju svojih raz- merij do znanosti, saj je vprašanje, ali je to načeloma sploh mogoče, če predpostavljamo, da so tako znanosti kot filozofija vmeščene v širši prostor teorije. Gre le za to, da svoja razmerja oz. odnose z znanostmi dosledno reflek- tira, premisli, kar pa za filozofijo hkrati pomeni, da mora razčleniti tudi in predvsem forme teh odnosov. Toda ne glede na zgodovinske razlike modusov teh odnosov, je Desanti njihovo osnovno, v vseh preteklih zgodovinskih ob- dobjih razpoznavno, karakteristiko označil z izrazom interiorizacija, ponotra- njenje. V vseh zgodovinskih obdobjih je bil prevladujoč odnos filozofije do znanosti odnos interiorizacije. Znanost je s svojimi notranje razčlenjenimi pod- ročji v filozofiji nastopala in se v njej prikazovala kot interiorizirani moment, ki je zgolj regionalno izražal (tj. na svojih specifičnih znanstvenih področjih in v posameznih panogah) univerzalnost in resnico dejansko temeljnega in ce- loto vedenja zaobsegajočega diskurza — filozofije. V svojem prikazu tradicio- nalnega odnosa znanosti in filozofije Desanti analizira pet »tipičnih« historičnih oblik te interiorizacije. Najprej navaja Platona, pri katerem je »znanost« inte- riorizirana v eidos in kjer je znanost postavljena na četrto mesto na lestvici, po kateri se človekova duša vzpenja do spoznanja resnično bivajočega. Naslednja zgodovinska forma je interiorizacija v razum (intellectus). Tu nastopa odprti univerzum klasičnega razuma kot izvorišče, v katerem se artikulira in kjer najde svoj prvotni temelj in s tem jamstvo svoje objektivnosti in resničnosti diskurz post-galilejske znanosti. S Kantovo kritično filozofijo se spremeni sam način razmerja filozofije do znanosti. V primerjavi z racionalisti (Descartes, Leibniz) Kant do znanosti ni več v notranji, substancialni relaciji, filozof ne nastopa več hkrati v vlogi producenta znanstvenih spoznanj. Do znanosti je v zunanji relaciji, znanost se mu kaže v okvirih že konstituiranih, notranje urejenih sistemov izjav, ki jih je treba razgraditi in raziskati, da bi odkrili notranjo logiko njihove konstitucije, logiko, ki utemeljuje in opredeljuje pro- duktivne norme znanstvenega diskurza. Kantova kritična filozofija se zato najprej usmeri v analizo spoznanja, spoznavnega procesa, da bi odkrila tisti temelj, ki je v znanostih samih nereflektiran, na katerem pa vendarle leži objektivna nujnost in resničnost znanstvenih spoznanj in ki spoznavanje kot tako sploh šele omogoča. Ta konstitutivni temelj znanstvenega spoznavanja in spoznavanja kot takega na sploh odkrije v strukturi transcendentalnega sub- jekta in tu se prvič diskurz znanosti z vso ostrino odcepi od diskurza filozofije, ki pa si zato s toliko večjo prizadevnostjo usvoji specifičen način naziranja, ki ga Desanti imenuje »transcendentalni slog«, in kjer si filozofija poslej pri- zadeva s stališča subjekta razkriti pogoje možnosti (znanstvenega) vedenja, za katero sicer že dolgo ve, da samo producira svoje lastne norme validacije in verifikacije. Tej historični obliki »interiorizacije v subjekt«, sledi Heglov projekt ' J. T. Desanti: La philosophle silencieuse ou critique des philosophies de la science, Seuil, Paris 1975. 22 Vestnik IMS 1984/1—2 »interiorizacije v pojem«. Filozofija je zdaj v službi pojma, spoznava in razvija imanentno gibanje pojma. »Razmerje eksteriornosti (razmerje subjekta do ob- jekta) je odpravljeno. Filozofija pomeni umestitev v vsebino vedenja in z istim gibom umestitev v formo pojma«.8 Spekulativna filozofija poraja v svojem avtonomnem gibanju pojmovna določila, v katera je znanstvenik s svojim konceptualnim delom že zajet, ne da bi jih prepoznal. Zato predstavlja v tem smislu »heglovska epistemologija«, »ki išče v pozitivnih znanostih sledi živ- ljenja pojma, excursus, neko ekscentrično gibanje, ki znova zbira, sredi tistega, kar je kultivirano mišljenje v svojem delu že proizvedlo, lastno vsebino spe- kulativnega mišljenja«.9 Zadnja tipična zgodovinska oblika interiorizacije, ki jo navaja Desanti, je »interiorizacija v zavest«, ki jo poskuša izvesti Husserl v svoji transcendentalni fenomenologi j i in ki predstavlja v osnovi radikalizacijo kantovskega projekta. Ne gre več zgolj za to, da se v transcendentalnem subjektu odkrije spoznavne forme, ki strukturirajo same pogoje možnosti izkustva, temveč se tu polje transcendentalne zavesti s svojo noetično-noematično strukturo pokaže za tisto izvorno polje, v katerem je sploh mogoče doseči absolutnost, to je objektivnost in resničnost spoznanj. Posebne vede tu nastopajo kot znanosti, ki so ujete v naivno ali naravno pozitivnost, ki jo je treba najprej fenomenološko reduci- rati in lahko veljajo le kot pripravljalna stopnja za edino pravo, strogo znanost, ki je filozofija. V Husserlovi fenomenologiji doseže reduktivni postopek filo- zofije svojo skrajno razvojno fazo. Tu je poskus interiorizacije speljan do kraja in radikalno, tako da je s fenomenološko metodo najprej nevtralizirana naivna, mundana artikulacija znanstvenih teorij, nato pa njihova vsebina, njihov eidetski preostanek, očiščen vseh predpostavk izročen v polje transcendentalne zavesti. Avtonomija znanosti je odpravljena, konstituirano je izvorno tematsko polje, znotraj katerega je možno na novo zarisati načine konstituiranja posa- meznih znanosti z njihovimi lastnimi kriteriji racionalnosti vred. Desantijev izbor tipičnih zgledov filozofskih diskurzov, ki se vzpostavljajo kot samoutemeljevalni in totalizirajoči projekti, kot diskurzi, ki sami produ- cirajo svoje lastne norme, ni naključen. V svojem tekstu izrecno pravi, da to nikakor ne pomeni, da so bili vsi filozofski diskurzi o znanosti reduktivni. De- santijev namen je, da na izbranih primerih pokaže repetitivno, podvojevalno in v svojem bistvu globoko neproduktivno logiko teh diskurzov. Tu zdaj nastopi vprašanje, ali in na kakšen način filozofija sploh še lahko govori o znanostih, če je že enkrat postalo očitno, da ne more ničesar povedati namesto njih, prav tako pa tudi ne brez njih, sama. Kakšno vlogo lahko filozofija še opravlja? Edini možni odgovor na to vprašanje je že vsebovan v zgodovinski analizi odnosov filozofije do znanosti. Filozofiji ostane naloga kritike, ki sestoji v tem, da prepreči in izniči interiorizirajoče in reproduktivne diskurze in ta naloga od filozofije zahteva umestitev v vsebino znanstvenih izjav. Ta naloga terja »sistematično destrukcijo procesov importacije, ki v filozofskem diskurzu arti- kulirajo forme izjav, ki so lastne neki znanosti«.10 Desantijeva rešitev — in tega ne skriva — je v bistvu bachelardovska. Od te kritiške funkcije filozofije zahteva najprej filozofsko avtorefleksijo, katere namen je, da v diskurzu o zna- nosti, to je v epistemologiji, reducira oz. sploh onemogoči učinke filozofskega podvajanja in filozofske derivacije konceptualne vsebine znanosti, da torej » Op. cit., str. 23. » Ibid., str. 24. " Ibid., str. 108. Vojislav Likar: (Ne)možnost utemeljitve epistemologije 23 prepreči in onemogoči vsak poskus totalizirajoče reprodukcije korpusa znanst- venih izjav in njihovo uveriženje v samoutemeljujoč diskurz filozofije. Episte- mología mora torej v svoj teoretski diskurz, če se hoče izogniti pasti samo- utemeljitve in spekulativne reprodukcije, vračunati temeljno in ireduktibilno distanco do teoretske prakse znanosti, mora skratka vzdržati v tej zanjo konsti- tutivni, nezvedljivi razliki, hkrati pa teoretsko posegati v prostor znanstvenih praks. Diskurz epistemologije je tako od početka ujet v dvojno gibanje, ki ga z isto silo poganja z že konstituirane pozicije filozofije v polje znanstvenega diskurza in obenem iz polja znanstvenega diskurza nazaj v teoretsko polje filozofije. Epistemologija je tako ujeta v neki krožni, ali bolje, oscilacijski proces, v katerem pa sta zanjo konstitutivni obe mirujoči točki, na eni strani episte- mološko polje filozofije in, na drugi, epistemično polje znanosti. Epistemološki diskurz torej lahko dobi in ohrani minimum potrebne konsistence in koherence le, če se ne zaustavi v nobeni od obeh skrajnih točk tega epistemološkega ni- hanja. Zahteva, ki jo je Bachelard postavil pred epistemologije, je torej »nemo- goča« zahteva, brž ko jo motrimo samo z ene ali druge skrajne točke. Toda preden epistemologija sploh pride do konstitutivnega spoznanja o »nemožnosti« stabilne, enkrat za vselej dane trdne pozicije, mora najprej opraviti avtode- konstruktivni postopek, ki razklene in transformira njeno filozofsko pojmovno optiko, tako da sploh zmore v svoje žarišče ujeti konceptualno vsebino znanst- venih praks v njihovi nezamegljeni »nasebnosti«. Filozofija, ki se hoče vzpo- staviti kot epistemološka, mora torej z istim gibom prepoznati svojo konsti- tutivno distanco do prakse znanosti in hkrati reducirati to svojo distanco na najmanjšo možno mero. Se pravi, mora biti v limiti sposobna prepoznati in pripoznati znanstveni praksi lastno konceptualno polnost. Vprašanje, ki se tu postavi, je zato najprej vprašanje o naravi in značaju te filozofije. Je torej vprašanje o filozofiji, ki v svoji avtorefleksiji spozna, da je vsak reproduktivni in samoutemeljevalni poskus nemogoč, kolikor noče zapasti v katero od zgodo- vinskih oblik tradicionalnega odnosa filozofije do znanosti, kolikor se noče, v zadnji instanci, zreducirati ali na kako inačico filozofije narave ali na poskus spoznavnoteoretskega utemeljevanja objektivnosti in pozitivnosti vsebine znan- stvenih spoznanj. V tem smislu epistemologija ne more biti več »glasna« filo- zofija znanosti, ki izraža svoja vnaprej vzpostavljena filozofska izhodišča, z njih razvija svoj filozofski diskurz, utemeljuje znanstvenikovo teoretsko prakso in ji podeljuje njen »izvorni« smisel. Epistemologija je lahko samo še — kot je v naslovu svoje knjige zapisal Desanti — »tiha« filozofija, filozofija, ki ne izreka več nobene (znanstvene) resnice, ki ne producirá nobene vednosti več, filozofija, ki je epistemološka samo in zgolj kot kritika filozofij znanosti.