Naš cesar Spomeniški spis o štiridesetletnici njegove vlade. Za slovensko mladino priredil učitelj. Tiskala in založila Ig. pl. KIeinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani 1888 . Pridržujejo se vsa prava. t/UOLflUl ed preslavne rodbine Habs¬ burške rodil se je v skrom¬ nem gradu, čegar razvaline nam kaže gorenja podoba. Majhna je bila deželica, ktero je vladal grof Ru¬ dolf, a velika bila je nje¬ gova modrost, previdna hrabrost, poštenost, pobož¬ nost in možatost, zato so si ga izvolili nemški volilni knezi za kralja; in ker so njegove potomce odliko¬ vale iste kreposti, priraslo je iz malega veliko. Sino¬ voma svojima Albrehtu in Rudolfu pridobil je zemljo avstrijsko, štajersko in 3 kranjsko, in okoli tega jedra nabirale so se dežela za deželo, ki so se radostno zatekale pod mogočni in do¬ brohotni zaščit Habsburžanov. Tako je v teku stoletij doraslo sedanje cesarstvo Avstrija, ki se lahko ponosno šteje med najmogočnejše države vseh časov. Mnogo so imeli njeni vladarji zavistnikov in sovraž¬ nikov; a tudi v najhujših stiskah, kedar so se jim izne¬ verili vsi zavezniki, ostal jim je neomakljivo zvest en prijatelj, in ta prijatelj, čegar zlata zvestoba se je mnogo- krati v ognji skusila, so avstrijski narodi. Tudi našemu presvetlemu cesarju Francu Jožefu I, čegar vlade štiri¬ desetletnico praznujemo v 2. dan decembra l. l. r sreča ni bila zmerom mila. Gledal je, kako so proti preveliki množici sovražnikov zaman kri prelivali hrabri vojaki njegovi; udati se je moral krivični sili in popustiti dvoje najkras- nejših dežel cele Evrope; prepustiti je moral velikanske trdnjave na Laškem tujim rokam; doživel je v začetku svoje vlade celo, da so se nekteri narodi, ktere je kakor vse druge srčno ljubil in jim vso vladarsko skrb posvetil, upirali njegovi mili vladi. A za izgubljene dežele odško- dava ga obilno sedanje blagostanje ostalih mu in novo- pridobljenih dežel; po novem vojnem zakonu zadobila je Avstrija moč, kakeršne ni imela nikdar poprej; namestil zidanih gradov brani ga, kakor pradeda njegovega Rad- bota, živ zid junaških vojakov, in tudi narodi, ki v svo¬ jem zaslepljenji iz početka niso hoteli pripoznati blagih njegovih namenov, spoznali so svojo zmoto in ga ljubijo iskreno kakor vsi drugi. Dezelani kranjski, štajerski, ko¬ roški in gorički pa so stali na strani Rudolfovi v odločilni bitvi na Moravskem Polji (1. 1278) in bodo hranili habs¬ burški rod do zadnjega dne. Za nje je veljala in velja za vselej prisega pesnikova: Hrast se omaje in hrib, Zvestoba Slovencu ne gane! i 41/ne 18. avgusta 1830 zagledal je naš cesar beli dan kot naj starši sin nadvojvode Franca Karla (1802 do 1878) in nadvojvodice Zofije (1805 do 1872). Oče njegov bil je sin cesarja Franca in Marije Terezije, vnukinje preslavne cesarice Marije Terezije j tedaj v obojem po- kolenji te modre vladarice pravnuk. Soproga Franc Kar¬ lova Zofija bila je po rodu princesinja Bavarska. Stari oče cesarja našega, Franc I. (f 1835)> ga je po¬ sebno ljubil in je prebil ž njim mnogo veselih ur; vsak dan so mu ga morali pripeljati, da sta se sprehajala in igrala po vrtih in travnikih. Necega dne prideta, šetajoč po parku laksenburškem, do vojaka, ki je na straži stal. Malemu nadvojvodi za¬ smili se ubogi stražnik, kterega je peklo vroče solnce, ter naprosi deda, naj mu kaj podari. Ta vzame iz žepa nekoliko srebernic ter jih da malemu Franciju, da bi jih vojaku podaril. A slednji je poznal strogo zapoved; strmo je stal in držal puško presentovano pred seboj, ne zmeneč se za to, kar se je godilo krog njega. Ko Vidi mladi nadvojvoda, da vojak ne vzame njegovega daru, poprosi cesarja, naj mu to veleva. Cesar pa prime dečka ter ga dvigne do torbe za patrone, v ktero mali dobrotnik vrže svoj dar, rekoč: «Zdaj pa ni več revež.» A kmalu je minul ta čas čistega otroškega veselja in začela se je doba učenja. Učiti pa se je vsem cesar¬ skim princem mnogo, mnogo treba, ker je pri njih od- goji merodajno cesar Jožefovo načelo: »Navadni meščan si lahko pravi: Ce se mi bo sin dobro učil, bo lahko * Marija Terezija, Franc Lotarinški Jožef II., Leopold II. Karolina, kral jica neapoljska^ Franc I. poročen z Marijo Terezijo Ferdinand Franc Karel Franc Jožef 5 Nadvojvoda Franc Jožef obdaruje vojaka. 6 kaj velicega iz njega j če se pa noče truditi, bo njegova lastna Skoda. Pri nadvojvodi ali prestolonasledniku pa ni taka; ta se mora obnesti, ker bo prej ali slej od¬ govoren za blagor svojili podložnikov.» Tudi nadvojvoda Franc Jožef moral se je pokg veronauka, nemščine, zgo¬ dovine, latinščine, grščine, francoščine in angleščine učiti pe najpoglavitnejše jezike avstrijskega cesarstva: laški, madjarski, češki in poljski. Vrlino vodstvo odgoje Fran- jeve in njegovih bratov imel je grof Bombclles; posebni odgojnik njegov pa je bil grof Coronini. Tovariši in so¬ igralci mlademu nadvojvodi bili so grofic Franc Coronini in grofi ča Bombelles. S trinajstim letom pričelo se je tudi vojaško vei- banje, ki je bilo naročeno učenemu polkovniku pl. Haus- labu. Mladega Francija, kakor so ga imenovali, iz po- četka vojaštvo ni baš veselilo, še celo konj se je malo bal; a to je kmalu minulo, in čez malo časa sukal je visoki novak spretno sabljo in. puško in je kakor star topničar kretal krog topa — kajti moral se je kakor navaden prostak, čegar obleko je tudi nosil, vsega iz po- četka in temeljito naučiti. Tako je polagoma prišel do poveljništva nad stotnijo in naposled nad polkom. Potem se mu je bilo učiti vojaških ved, vrhu tega pa tudi še drugih vednosti. Vsako jutro ob 6. uri pričel se je nauk; najljubši predmeti so bili mlademu nadvojvodi naravo¬ slovje, hemija in mehanika. Ko je bil ta uk dovršen, prišlo je na vrsto še grajansko, kazensko in cerkveno pravo, upravna vednost in modroslovje, v čemur ga je poučeval opat Rauscher, ki je postal potem nadškof du¬ najski in kardinal. Tako je rasel nadvojvoda Franc na duhu in telesu. Bil je spreten jahač, izvrsten strelec, vrhu tega pa tudi izobražen kakor maloktcri meščanski mladenič v- njegovih letih. Dne 16. oktobra 1847 nastopil je prvikrat javno, in sicer v Pek ti, kjer je vpeljal v imenu svojega strica Ferdinanda bratranca svojega Štefana kot komitatskega 7 Nadvojvoda Franc Jožef pri St. Luciji. 8 glavarja. Lepi madjarski govor je zbrane velikane tako razvnel, da so govornika z burnimi «oljen *-klici pozdravili. Prihodnje leto mislili so Franca Josipa poslati na Češko za cesarjevega namestnika; a ker so se ravno takrat uneli nemiri, moral je na Laško, v tabor Radetzkv- jev, kjer je v bitvi pri St. Luciji blizu Verone 6. maja prvikrat stal v ognji ter kazal toliko neustrašenosti in hrabrosti, da so ga občudovali vojaki in mu je glasno izrekel popolno priznanje maršal oče Radetzky. Z Laškega napotil se je princ v Innsbruck, kjer so takrat bivali starši njegovi in cesar Ferdinand. Tačas nastopili so dogodki, ki so bili zanj in za domovino našo neizmerno pomenljivi. Franc Jožef I. o nastopu vlade 1. 1848. vropa od Napoleonovih vojsk ni videla bolj viharnih časov nego leto 1848. Meseca fe- bruvarja prišlo je v Parizu do n staj e; ki se je od tam razširila po polovici Evrope in tudi naši domovini ni prizanesla. Lahi so se hoteli odtrgati od Avstrije; Ogri so zahtevali izvrševanje svoje stare ustave; kmetje so terjali odpravo tlake in desetine, obrtniki odpravo vseh ovir za trgovino in obrtnijo, omikanei pa ude¬ ležbo pri postavodaji in vladi. Cesar Ferdinand (j 1875) obljubil je svojim narodom 11 12 ustavo in sklical državni zbor, meneč da se potem povrne red v deželo. A ker so Dunajčani prihajali vedno nemir- neji, preselil se je cesar s svojimi bližnjimi sorodniki najprej v Innsbruck, in ko so bili dne 6. oktobra na Dunaji umorili vojnega ministra grofa Latoura, iz Inns¬ brucka v trdnjavo Olomuc. Po ukročenji Dunaja odločil se je cesar Ferdinand izvršiti svoj sklep in se odpovedati vladi in jo prepustiti svojemu čvrstemu nečaku nadvojvodi Francu Jožefu. V 2. dan decembra 1848 zbrali so.se v knezoško- fijski palači olomuški najviši zaupniki in zaščitniki cesarske obitelji: kn. Windischgratz, ban Jelačič, kn. Schwarzenberg in drugi ministri in dvorjani. Ob 8. uri prideta cesar in cesarica in za njima nadv. Franc Karel, Zofija in njun sin Franc Jožef. Knez Sclrvarzenberg potem prebere odpoved Fer¬ dinandovo in Franc Karlovo. Zdaj poklekne mladi cesar jjred svojega strica in mu poljubi roko; a tako je ginen, da niti besede spregovoriti ne more. Cesar Ferdinand pa ga potolaži, rekoč: «Zaupaj v Boga! Le priden bodi, in on ti bo pomagal. * Opoludne se je odpoved Ferdinandova in nastop Frane Jožefov naznanil vojakom in ob isti uri tudi državnemu zboru, zbranemu v Kromeriži. Nastopni manifest, ki se je pri tej priliki prebral poslancem, zače¬ njal se je z znamenitimi besedami: «Potrebo in visoko vrednost svobodnih, času primernih ustanov iz lastnega prepričanja spoznavši, stopamo z zaupanjem na pot, ki nas ima pripeljati do blagodejnega presnutja in pomla¬ jenja cele države. Na podlogi prave svobode, na podlogi enakopravnosti vseli narodov Našega cesarstva in enakosti vseh državljanov pred postavo, kakor tudi udeležbe naro¬ dovih zastopnikov pri postavodaji bo domovina na novo vstala, v stari velikosti pa s pomlajeno močjo, neomahljiv grad v viharji, prostorno stanovanje za plemena raznega jezika, ktera pod žezlom Naših prednikov že stoletja ob¬ jema bratovska vez». 13 Dunaj po letu 1848. 14 S tako blagimi nameni prevzel je mladi cesar vlado; pa ni mu bilo^dano, da bi bil svoje plemenite na¬ mere tekoj izvršil. Se je na Laškem in na Ogerskem divjala vojska. Na jugu je bil sardinski kralj, že enkrat premagan, na novo pričel boj. v Takrat je nagovoril mar¬ šal Radetzky svoje vojake: «Se enkrat sledite svojemu sivemu vodji. Boj bo kratek!» In boj bil je kratek. Po petih dneh prišlo je do druge bitve pri Novari dne 23. marca 1849, v kteri so hrabri Avstrijci sovražnika popolnem potolkli in primorali kralja Karla Alberta, da se odpove in prepusti krono svojemu sinu Viktorju Emanvelu. Še tisto leto bilo je tudi upora na Ogerskem konec, in zdaj se je začelo preosnovanje Avstrije. Prvi važni čin bila je izvršitev zakona od 7. septembra 1848 glede odprave podlozniskih vezi (odprave tlake, desetine, grajskih gospoščin i. t. d.), o kterih se je s cesarskim patentom od 4. marcija 1849 določilo, kako naj se odkupijo. Dne 7. februvarija 1853 prišel je presvetli cesar v smrtno nevarnost, ktero je pa Božja roka srečno od njega odvrnila. Ko se je ta dan s svojim adjutantom 0’Donnellom po dunajskem ozidji sprehajal, plane hipoma mlad človek nadenj in mu zasadi ostro zbrušen kuhinjski nož v tilnik. K sreči se je nož ob spono zadel in je cesarja samo lahko ranil. Besnega napadnika so potem prijeli in odpeljali. V spomin rešitve pa se je pozneje na Dunaji sezidala prekrasna Obljubna cerkev. Velikanske so bile leta 1854 po celi Avstriji slav¬ nosti, ko se je mladi cesar poročil z Elizabeto, princesinjo Bavarsko, 21. aprila dospela je 171etna (rojena 24. de¬ cembra 1837) milo-lepa nevesta v Avstrijo, podala se najprej v Sehonbrunn in 23. v svečanem sprevodu med nepopisljivim veseljem Dunajčanov na cesarski dvor. Dne 24. aprila bila je poroka v avgustinski cerkvi. Leta 1855 uredile so se s konkordatom razmere med državo in cerkvijo. Dne 5. marcija t. 1. dal je Bog mladima poročencema prvo hčer Zofijo, ktero jima je pa 15 Poroka cesarja Franca Jožefa I. s princesinjo Elizabeto Bavarsko. 16 zopet vzel leta 1857. 12. junija 1856 rodila se jima je druga liči Gizela, zdaj živeča v srečnem zakonu s princem Leopoldom Bavarskim. (Tretja hči Valerija jima je bila rojena 22. aprila 1868.) Leta 1856. p>otovali sta Njiju veličanstvi po Gore¬ njem Štajerskem in po Koroškem, kjer sta se rado vali nad pristnim in naravnim veseljem čvrstih planincev. Od 17. do 20. novembra bila sta na Kranjskem, kjer je cesarica praznovala svoj god. Od vseh strani je vrel narod v Ljubljano, ki se je za to slavnost prav sva¬ tovsko oblekla. Navzočnost visocih gostov bila je povod bogatemu okrašenju ulic, čarobni razsvetljavi, slavnostni predstavi v gledišči, pesniškim pozdravom v «Novicah* (dr. Toman, Hicinger, A. Praprotnik), v «Danici* in v «Laibacher Zeitung» (C. Desckmann, dr. H. Costa) in brezštevilnim drugim pojavom splošne radosti. Lepo je pomen te slavnosti izražal pri razsvetljavi časostih na hiši korarja Poklukaija: FLagrant CanDeLae seD aLtIVs CorDa nostra. (Sveče visoko plamte, še više pa srca naša.) V eč bogastva imele so veličanstvoma razkazati mnoge druge dežele, a zvestejših src in odkritošrčnejšega navdušenja nista našli nikjer. Iz Ljubljane šla je pot v Trst in na Laško , kjer je presvetli cesar imel priliko opazovati, koliko se je javno mnenje spremenilo od 1848. leta. Na potu domov' obiskala sta cesar in-cesarica tudi postojinsko jamo. Leta 1857 ©tvorila se je po mnogih zaprekah želez¬ nima proga od Ljubljane do Trsta (do Ljubljane bila je že 1. 1849, čez Semmering pa 1. 1854 dovršena) in ž njo črta južne železnice od Dunaja do Jadranskega morja. Ta nova prometna žila in pa postava ob obrtni svobodi sta pripo¬ mogli obrtniji in trgovstvu do naglega in živahnega raz voja. 17 Železnica čez Semmering. 18 Veliko veselje doživel je cesarski par in ž njim zvesti narodi, ko je naznanjal 21. avgusta 1858 101 strel, da se je rodil prestolonaslednik, kteremu so pri sv. krstu dali ime slavnega pradeda: Rudolf. Leta 1859 zatemnilo se je zopet nebo. Francoski cesar Napoleon III. obljubil je sardinskemu kralju svojo pomoč, da si osvoji avstrijsko-laški deželi. Kljub svoji miroljubnosti moral je cesar Franc Jožef zbrati zvesto svojo vojsko in zahtevati težkih žrtev od svojih narodov. «Pravica je naša N pravi v proglasu svojim narodom. «Upati pa je, da v tem boji ne bomo sami stali.* A žalibog, so nas takrat v naj večji stiski zapustili nemški zavezni knežje, in avstrijska vojska je po nezaslišano hrabrem boji, kterega se je neustrašljiv udeležil viteški cesar sam in v kterem so se tudi posebno odlikovala kranjska, štajerska, koroška in primorska krdela, pri Magenti in 24. junija pri Solferinu podlegla premoči združene francosko-sardinske armade. Vsled tega je cesar Franc Jožef odstopil Napoleonu III. Lombardijo, kteri jo je potem prepustil Viktorju Emanvelu. V teku vojske pokazala se je požrtvovalnost in domoljubnost avstrijska v najlepšem siju; posebno so po naših, v obližji bojišča ležečih krajih prav samaritansko skrbeli za ranjence, in cesarica se je, potujoč svojemu soprogu nasproti, pomudila dva dni v Ljubljani ter prišla večkrat ranjene vojake tolažit. Hvaležen za toliko dokazov ljubezni in zvestobe podelil je 20. oktobra prihodnjega leta cesar Avstriji ustavo, v kteri se je prostovoljno odločil deliti svojo po¬ sta vodajsko oblast z narodovimi zastopniki. S tem je še bolj utrdil ljubezen, ki veže nanj narode njegove. A tudi na vsakoršen drug način kazal je, časi z nevarnostjo za lastno življenje, da mu je blagor podložni¬ kov na srci. To se je zgodilo tudi v februvarji leta 1862, ko je voda popolnem preplavila dunajsko predmestje Leo- poldstadt in sosedne predkraje in spravila mnogo prebi- 19 Povodenj v dunajskem predkraji 20 valeev v bedo in smrtno nevarnost. Cesar se je dal sam v čolnu peljati na najbolj nevarne kraje, da je dovedel brzo pomoč onim, ki so je najbolj potrebovali. Dve leti potem odrinili so avstrijski vojaki s Prusi vred nad Dance zarad Schleszvig-Holsteina ter so si tam nabrali novih lavorik. Prvikrat se je tu odlikoval v po¬ morskem boji pri otoku Helgoland junak Tegetthoff. A že dve leti pozneje unel se je zaradi teh dveh deželic nov boj, to pot s Prusijo, kterej je bila zaveznica tudi Italija. Proti dvema sovražnikoma se je bilo biti Avstriji, in vendar so njeni vojaki pod nadvojvodo Al¬ brehtom slavno zmagali mnogoštevilneje Lahe pri Kustoci (24. junija), mornarji pa pod Tegetthoffoma sijajnej bitki pri otoku Visu (21. julija). Ker so pa Prusi vsled boljše oborožbe premagali naše pri Kraljevem Gradci (3. julija), izstopil je naš cesar iz Nemške zveze in prepustil Benečijo Viktorju Emanvelu ter pripoznal laško kraljestvo. Daši je vojska nesrečno izšla, pridobila si je Avstrija vendar hitro staro veljavo in novo moč. To je zajela po¬ sebno iz notranjega miru, ki je bil nasledek poravnave z Ogersko. Z delitvijo Avstrije v «dežele v državnem zboru zastopane » in .v % de žele ogerske krone » izpolnila se je Ogrom iskrena želja, in velikansko je bilo navdu¬ šenje onstran Litave, ko se je dne 8. junija 1867 vršilo venčanje cesarjevo s krono sv. Stefana. V decembru istega leta potrdil je presvetli cesar tudi državne osnovne postave, ki vsem državljanom zago¬ tavljajo osebne svoboščine ter enakost pred postavo in vsakemu narodzi pravico in možnost do razvoja svojega jezika. Zdaj se pričenjajo leta mirnega domačega dela, zgradba trdnega poslopja državljanskega prava in blagra na podzidu strjenem s krvjo. Postava je sledila postavi, a vse so imele namen, izvršiti načela osnovnega zakona; najbolj se je pri tem oziralo na dvoje: na ukrepljenje bojne sile državine, da se v prihodnje z vspehom lahko 21 Bitva pri Visu 1. 22 ubrani vsakemu sovražnemu navalu, in na povikšanje ljudske izobrazbe, ki naj pripomore, da bodo Avstrijci v obrtu in kupčiji, v vedi in v umetniji lahko vspešno tekmovali s podložniki družili držav. Za prvo je imela skrbeti brainbena postava od 5. decembra 1868, ki dolo¬ čuje dolžnost do vojaštva za vse sposobne državljane brez izjeme, ob enem pa skrajšuje službena leta in zlajšuje službovanje. Za drugo je imel pomagati zakon ob osnovi ljudskih sol iz leta 1869 — više in srednje šole so se bile že po letu 1850 preosnule — in ustanov ljenje mnogih obrtnijskih in kmetijskih šol vseh vrst. Od takrat se je mogočno povzdignila ljudska samozavest in omika. V istem letu (1869) izšla je tudi postava ob uredbi zemljiškega davka, ki je posebno za kranjsko deželo velicega pomena, ker se je davčno breme pravičneje in primerneje razdelilo. Vsled te uredbe plačuje Kranjsko za 300.000 gld. manj zemljiškega davka nego prej. Pa tudi na vsak mogoč drug način pospeševalo se je blagostanje: gradile so se ceste, vodile železnice, n. pr. od leta 1868 dalje Rudolfova železnica od Ljubljane po Gorenjskem, Koroškem i. t. d. do Linča; osuševanje ljub¬ ljanskega barja prišlo je zopet na vrsto; pri sodnijah se je poleg domačega, vsakomur umevnega jezika upeljalo še mnogo skrajšav in zlajšav; ustanovile so se velike tovarne, n. pr. leta 1853 smodnišnica v Kamniku in leta 1871 glavna tabačna tovarna v Ljubljani; Trst dobil je novo pristanišče in drugo železnično zvezo s Severjem. Leta 1869 bil je naš presvetli cesar navzoč pri prekopu sueškega kanala, ki je odprl tržaškim ladjam in s tem tudi našim kupcem bližno pot v Indijo. Ob enem je obiskal tudi Jeruzalem in druga sveta mesta. Leta 1873 povabil je cesar ob šeststoletnici izvolitve svojega pradeda za nemškega kralja vse narode, naj po¬ kažejo najlepša dela svojega uma in svojih rok v svetovni razstavi na Dunaji. Takrat se je videlo, koliko je Avstrija napredovala od pariške razstave v letu 1867. Najlepše 23 Franc Jožef I., kralj ogerski 1. 1867. 24 pa se je pokazalo glavno mesto, Dunaj sam, za' ktero prestolno in rojstno svoje mesto je imel cesar zmerom posebno skrb. Do leta 1858 bil je Beč obdan z nasipom in ozidjem, iz kterega je molelo deset bastij ali trdnjavic. Vsled cesarskega sklepa so nasipe podrli in rove zasuli, in zdaj se je mesto laliko brez ovir razvijalo; na mestu starega razsipajočega se ozidja dvigale so se kmalu naj- krasnejše palače, in ob 57 metrov široki okrožni cesti rasli so iz tal, zidani deloma na cesarske lastne, deloma na državne ali mestne troske, dvorni gledišči, dvorni muzeji, novo vseučilišče, državna zbornica, mestna hiša, sodnij ska palača in druge, kakoršnih v tolikem krasu na celem svetu nikjer tako blizu skupaj ni. Sijajem svetovne razstave, ktero je obiskalo mnogo vladarjev in brez števila pouka željnih strokovnjakov iz vseh delov sveta, sledil je 2. decembra domač narodni praznik petindvajsetletnice vlade cesarjeve. Vsako mesto in vsaka vas je po svoji moči slovesno praznovala ta veseli dan. Povsod so vihrale zastave, po mestih so ble¬ stele hiše v prekrasni večerni razsvetljavi, po gorah so goreli kresi, po dolinah so pokali možnarji. Vsak državljan bil je srečen, da je mogel po nekoliko ljubljenemu vla¬ darju izkazati svojo srečo in udanost. Ko se je vsled večletnih vojsk jela rušiti Turčija, dobila je Avstrija na berolinskem kongresu nalog, naj zasede Bosno in Hercegovino, da napravi red v teh deželah. Dne 29. julija 1878 prekoračil je fzm. Filipovič s svojo vojsko bosensko mejo, hoteč v miru izvršiti berolinskega shoda povelje. A uporniki, nahujskani po turških urad¬ nikih, postavili so se v bran našim hrabrim vojakom — med kterimi so bili tudi vsi polki iz slovenskih pokrajin —, ki so potem v mnogih junaških bojih poteptali divjega in nečloveškega sovraga in tako se malo maščevali za neus¬ miljeno krivico, ki jo je mnogo stoletij našim pradedom delal. 19. avgusta vzela je naša vojna naskokom bosensko glavno mesto Sarajevo, in s tem je bilo boja konec. 25 Denašnji Dunaj. 26 Prihodnje leto v dan 24. aprila zvonili so zopet po vseh cerkvah širne Avstrije zvonovi in povsod je hitel verni in udani narod molit za mnogoletno . srečo cesarja in njegove mile soproge, ki sta ta dan obhajala svojo sreberno poroko. Svečanosti, ki so se vršile na ta dan po celem cesarstvu, na čelu njim prekrasni sprevod po mestu dunajskem, presegale so vse, kar je Avstrija dotle ena- cega videla. Kljub temu pa se je še velik del vsot, ki so bile namenjene v proslavo tega dneva, j)o izrečeni cesarjevi želji odločil v dobrodelne namene, posebno za nesrečne preplavljenee szegedinske. Cesarjevič Rudolf in cesaričinja Štefanija. Leta 1881, 10. dan maja, poroiil se je cesarjevič Rudolf, nada in ponos našega cesarstva, s princesinjo Štefanijo, hčerjo belgijskega kralja Leopolda II. Ni nam treba omenjati, da so se s poročencema in njunimi visocimi starši tega dne od srca radovali tudi zvesti avstrijski narodi. 27 Tegetthoffov spomenik v Mariboru. 28 Leta 1882 praznoval je Trst petstoletnico svojega pripada k Avstriji. Takrat obiskal je svetli cesar Primorje. v Isto leto bilo je tudi veselega spomina za Avstriji, Štajersko in Kranjsko; minulo je tedaj 600 let, odkar je te dežele Rudolf I. podelil svojima sinovoma. Štajerski in kranjski deželni zbor naprosila sta pri tej svečani priliki Njegovo veličanstvo, naj počasti te deželi s svojo navzočnostjo. Presvetli cesar se je milostno od¬ ločil privoliti v to prošnjo ter dati priliko narodoma, pre¬ bivajočima po Štajerskem in Kranjskem, da ponovita njemu samemu prisego zvestobe, ktero so njegovemu dedu Albrehtu pred ravno šest sto leti prisegli stanovi teh dveh dežel. Dne 1. julija 1883 napotil se je' presvetli vladar z Dunaja prek Miirzzuschlaga, kjer so ga spodobno sprejeli in pozdravili dostojanstveniki štajerske dežele, v Gradec. Osem dni pomudil se je tu, radoval se nad navdušeno veselostjo vdanega mu ljudstva ter si ogledal znamenitosti, posebno pa zgodovinsko razstavo in v mestnem obližji Reinski samostan, kjer so leta 1276 štajerski in kranjski plemenitaši sklenili zvezo zoper češkega kralja Otokarja za Habsburžane. Iz Gradca odpotoval je čez Radgono v Maribor, kjer so 10. dne julija v njegovi navzočnosti odkrili spomenik prerano umrlega junaka po¬ morščaka Tegetthoffa, ki se je rodil v tem mestu. Od tod se je visoki potnik odpeljal skoz Slov. Bistrico v Ptuj, v Slatino in prihodnji dan v Celje. V drugem jeziku nego krog glavnega mesta razodevalo se je na jugu dežele navdu¬ šenje narodovo; a bilo je gotovo ravno tako goreče in ravno tako odkritosrčno, to tembolj, ker je svetli cesar baš o tej priliki izjavil, da ljubi slovenski jezik. Dne 11. julija, isti dan, na kteri se je pred 600 leti vršila obljuba zvestobe in na kteri so 1. 1814 praznovali «mirov god*> v proslavo zopetnega združenja Kranjske z Avstrijo izpod francoske vlade, popoludne ob 3 3 /* uri naznanjali so streli z Ljubljanskega Grada in zvonjenje po vseh cerkvah v deželi, da je presvetli vladar prestopil 29 Rudolfinum v Ljubljani. 30 mejo svoje vojvodine kranjske. Vse postaje po poti do Ljubljane bile so lepo okinčane, in povsod je cesarja z burnimi živio-klici sprejemalo navdušeno ljudstvo, pred kterim so stali duhovniki v svečani opravi in so vihrala cerkvena bandera. Ob 5. uri zvečer dospelo je Njegovo veličanstvo v bogato okrašeno Ljubljano, kjer sta je že pričakovala gosptoda ministra grofa Taaffe in Lalkcnliavn. S sijajno razsvetljavo, z baklado in podoknico, s slavnostno predstavo v gledišči, z ljudsko veselico pod gradom Tivoli in z očividno navdušeno razburjenostjo svojih prebivalcev in v obilern številu dohitelih deželanov praznovala je Ljubljana svojega vrhnega gospodarja. V proslavo teh dni izdala sta deželni odbor kranjski in «Matica slovenska» zgodovinski spomeniški knjigi, prva nemška in slovenska od zgodovinaija A. IJimitza, druga slovenska urejena po prof. Fr. Sukljeji. Dalje so proslavljali vladarja z navdu¬ šenimi pozdravi pesniki naši, med njimi prvaka J. Stritar in S. Gregorčič. V stalen spomin na svojo navzočnost položilo je Njegovo veličanstvo v dan 14. julija temeljni kamen novemu deželnemu muzeju « Rudoljinum ?, ki se je imel zgraditi na deželne stroške s pripomočjo kranjske hranilnice (100.00D gjd.) in kteri naj shranja bogate zna¬ nostim zaklade kranjske prirode in zgodovine. Razven glavnega mesta obiskal je presvetli cesar še Idrijo, Posto- jino, Kamnik in tamošnjo smodnišnico, Kranj, Begunje, krasni Bled in se je 17. julija vrnil prek Trbiža zopet na Dunaj. Po celi deželi sprejemali so ga skromni a srčni pozdravi narodove ljubezni in udanosti in ga zdaj zopet spremljali čez mejo proti domu. V petletni dobi, ki je minula, odkar smo videli presvetlega cesarja v svoji sredi, zgodilo se je zopet mnogo, kar ima po cesarjevi . obljubi o prestolonastopu namen, pomladiti in prenoviti Avstrijo. Uredile so se zemljiške knjige in s tem posestne razmere. Domači jezik se je še v obilneji meri vpeljal v šole in urade in s tem se od¬ prla širja pot do pravice in izobrazbe. Mnogo se je storilo 31 za obrtni stan z vpeljavo nove obrtne postave in z usta¬ novljen]’em obrtnih in strokovnih šol po' vseh deželah. (Štirideset let je dolga vrsta. Malo vladarjem je dano, da bi jo srečno dosegli. Med avstrijskimi, ki so to dobo dovršili, štejemo tudi cesarico Marijo Terezijo, in ravno ž njeno preslavno vlado lahko primerjamo vladanje našega cesarja. Tudi njo so ob nastopu od vseh strani obdajali sovražniki; tudi njo je ljubezen in zvestoba na¬ rodov rešila iz najhujših stisk; tudi ona je kmalu prido¬ bila Avstriji staro veljavo in je potem s trdno in veščo roko jela prenavljati in prestrojati notranje razmere svojih dežel, in tudi ona je vedela, da enkrat zapusti mogočno in spoštovano državo vestnemu in za vse blago unetemu nasledniku. Zato se je ravno letos v proslavo štirideset¬ letnice vlade cesarjeve odkril na Dunaji njen prekrasni spomenik. Mi pa postavimo mu hvaležen spomenik v svojem srci in bistrimo si um, da bomo po skromnih svojih mo¬ čeh prispeti mogli k blagru in lasti domovine po gaslu cesarjevem: Z združenimi močmi! 32