Štev. 2. V Ljubljani, l.svečna 1912. Leto XIII. Drobne pesmi. Tri ptice. Ena ptička pesem poje : Kje je tisti lepi čas, ko sta pela pesmi svoje z dečkom deklica na glas? Druga v pesmi odgovaija: Pot pomladi je odprt — enkrat le mladosti zarja sreče nam obsije vrt !.. . Kadar zvezda se utrne, večno vgasne nje sijaj — Nihče več nam je ne vrne, ni stezé do nje nazaj... Tretja ptička — srce moje, gorko plaka in molči. Votlo vprla v me oko je, s koso zadaj smrt stoji. .. Ponoči. Ko se dan pogreza v tmine, zvezda svetla zagori; glas zvona iz temne line pokoj v srce nam seli . .. Tam so zvezde — glej, in nanje z zemlje lestvica drži — Angelci v ročicah sanje nosijo, ko dete spi .. . Da odmrl bi v jutro svojega življenja, srcu bi neznana bila koprnenja. Želja. Angelske bi nesle mene perutnice, k Bogu bi vodile zlate me stezice .. Igre tam igral bi z angelčki otročje, rož Mariji nosil v sveto bi naročje ! Fran Žgur. CVETKO GORJANCEV: Pikapolonca. edela sva koncem njive v visoki travi. Mimo je priletela ona velika kobilica, tista zelena bogomolka: »Pusti jo, Mančka, jo bom ujel jaz." — Držal sem jo za peruti, ogledoval njene dolge, kljukaste noge, ji vihal dolge brke, ki je z njimi tako gibko migala. »Glej, glej, božji volek! Oj, kako je velik!" In res mi je pokazala v drobni pesti pikapolonco, veliko skoro kot lešnik. Na svetli, rjavkastordeči oklepni perutnici je bilo sedem črnih pik kot sedem pečatov na skrivnostni knjigi sreče. Oj, da bi se odprla ta rdeča skrinjica in da bi se zableščalo iz nje rumenih cekinčkov, pa bi ne bilo treba atku hoditi tam po gosti šumi na Hrvaškem, ne bi mu bilo treba noč in dan tako trpeti. »Božji volek, daj, pokaži, kje je atek zdaj!" Obrnil je dvakrat, trikrat črne brke, dvignil počasi rdeči peruti s sedmimi črnimi pikicami, pod njimi še tanki, prozorni perutki — in je zletel. »Daj jih pozdravi in reci, da naj kmalu pridejo domov in mi naj prineso lepega rdečega konjička." »Meni pa punčko," je zaklicala za mano Mančka. Gledala sva še nekaj časa za njim, potem sva se pa zatopila v večer, ko pride atek domov: Kvatrna sobota v jeseni. Hiša lepo pomita. Večeri se. Atej stopi v vežo. „Si kaj priden, Jožek, in ti, Mančka, kaj pridna? Sedaj sem pa že doma ..." V veži za vrati bo pustil sekiro in stopil v hišo. Mama mu prinese polno skledo krompirjevih žgancev na kislem zelju, ki jih ima atek tako rad. In nič ne bomo hoteli mi jesti, samo atek bo jedel, ker bo tako lačen. Potem pa poseže v suknjo v notranji žep in prinese v lep rdeče in modro rižast papir zavitega konjiča, he! — kar par prinese, pa punčko Matički. Iz drugega žepa pa privleče lep rdeč voz, Matički pa zibelko, dj bo zibala punčko. Samo živa ne bosta konjiča, drugače pa na svetu tak* kakor botrova na Dobravi. Kar okomatal bi ju v komata svetlo zlikana, z rumenimi rencami kot tolarčki, pa bi se drugi dan peljali k Dobremu Svetu na žegnanje. Jaz bi kočiral, držal bi ju za vajeti in bič v roki, a bi jih nič ne tepel, samo zavihtel bi po zraku in bi šlo ko sveti Elija z Gorjancev . . Mančka bi sedela poleg mene, na glavi rumeno ruto z belimi pikami, obut.» v svetle čreveljčke, ki bi jih naredili Jerebov stric, zadaj bi pa sedela r > zeleni kosmati plahti atej in mama. Mama v lepem pisanem krilu, v svilen ruti in veselo bi se smejala, ko bi tako dirjali k Dobremu Svetu na žc gnanje, atek pa v novem klobuku, lepo zelenem, brke moško nakvišku zavihane, pod vratom bi mu bleščala bela srajca in tudi on bi se smejal, ki> bi se tako lepo peljali, he! In tam gori pri Dobrem Svetu toliko lepega! Pa bi peljal atka k tistemu staremu možu, ki ima tako velike mustače pa brado in tako črtu obrvi nad očmi ter prodaja lepe rumene trobente; pa bi atej kupil najlepši' ki bi tako piskala kot one, ki jih imajo vojaki, ko gredo streljat na Kršk< polje. In ko bi se peljali domov, bi tako trobil, da bi se cela dolina tresla In mama bi bila vesela in atek in Mančka in jaz in moja konjička — vsi bi bili veseli... Tako pa — oj, ali se vrne moj atek? H Rf^l -R PAVEL STRMŠEK: Plemenito delo. ogatin je hotel razdeliti vse imetje med svoje tri sinove. Vse je že razdelil na tri dele; slednjič mu še ostane drag kamen — dijamant. Komu naj izroči tega? Vsi trije bi ga radi. Reče jim torej: «Pojdite po svetu; kdor izmed vas stori plemenito delo, dobi dijamant.* Sinovi so se razšli. Ko se vrnejo čez tri mesece, pravi očetu najstarji sin: »Glej, oče! Vstopil sem ,-v službo pri gospodu. Zaupal mi je veliko, in jaz sem mu vse zvesto in pošteno opravljal.* Oče mu de: „To je bila tvoja dolžnost.* Drugi sin pravi: „Na svojem potovanju sem rešil potapijajočega se otroka." Oče odvrne: „To je vsekakor lepo delo, toda tudi to je bila le tvoja dolžnost: pomagati bližnjemu v sili." Sedaj pristopi najmlaji sin ter pripoveduje: „Nekoč sem prišel na visoko goro. Na vrhu zagledam poleg prepada svojega najljutejšega sovražnika. Že ga mislim suniti, da pade v globočino, a o pravem času se še premislim. Zbudim ga rajši in ga opozorim, naj pazi, da se ne skotali v spanju na rob prepada." Očetu se razjasni obraz ter de: „Res, to je bilo plemenito delo. Tvoj bodi dijamant! a Žalostna pesem. .Kje pa, mamica, so atek, da domov jih nič več ni?' ..Ah, v Ameriki za morjem atek naš živi." mKdo pa atka boža tamkaj, ko ni mene tam, aj, po ličecih, po mehkih kakor delam vam ?" ..Ateju pa tam za morjem lice mehko ni, ker so mu ga razpraskale črne že skrbi." .Kdo pa atka tam objemlje, kot jaz vas za vrat, kdo objemlje ga v večerih, ko gre v mehko postelj spat?" ..Atek tamkaj pa ne spava v mehki postelji kot ti, in ko spavat gre, s koščeno roko beda ga duši!" .Pa to niso sestre moje, ker hudobne so tako?" ..Niso ti še, pa katera lahko ti še ženka bo!" Cvetko Gorjančev. F. PALNAK: Udebovo gnezdo. Po narodni živalski pravljici. o so zaveli spomladi prvi topli vetrovi, sta priletela z juga samec udeb in samica smrdokavra in sta se začela razgledovati, kje si poiščeta mesta, da postavita toplo in mehko gnezdeče za svoj zarod. Zaletela sta se na staro vrbo, ki se je od starosti razpočila ter napravila v svojem deblu precejšnjo luknjo. Pa sta se postavila tam ob luknji: Udeb s svojo lepo kro-nico na glavi je razprostrl črni rep, da se je bliščal na njem beli pas, pa njegova žena, malo manjša in malo svetlejša smrdokavra, ki je tudi postavila svojo kronico pokonci. Ko sta tako stala, sta se menila in zmenila, da bo njenim mladičem gnezdeče posebno mehko, posebno gladko. Ker zvedela sta tam za morjem od stare mamke, modre mamke, iz česa se napravi gnezdo tako mehko, tako gladko. Pa kakor sta že ptiča, ki jima pravi pesem, da ko vendar vse veš, pa nič ne poveš, sta molčala tudi zdaj in šla kar na delo vesela, zadovoljna, srečna , . . „Hup, hup, hup," se je glasilo veselo tam po livadi, ko je bilo gnezdo napravljeno; oh, tako mehko, tako gladko, ker napravljeno je bilo po nasvetu modre mamke, stare mamke, iz samega sirovega masla. Bogve, v kateri hiši sta ga izvohala, bogve, katera gospodinja se je jezila in bogve, kateri otroci so jokali zaradi njega ! In prav gotovo je bilo, da je bil ob-dolžen tudi muc, debeli, stari muc, godrnjavi muc. Pa si je tako dejal ta muc v svoji modrosti: „Če so me že obdolžili, da sem Kradel, hočem imeti vsaj od tega dobiček, in bilo, kakor bilo, moje bo maslo, če je še kje na svetu." Zavihal si je rep in se odpravil na pot Hodil je k sosedom, pa ni našel nič; hodil po gozdu in stikal po lisičinah in zopet ni našel nič. Hodil je dalje pa prišel tudi na livado, kjer je stala stara vrba s precejšnjo luknjo v svojem deblu. Po livadi se je izprehajal udeb, se priklanjal, si polagal kronico dol in zopet dvigal pa poklical muca, ko ga je zagledal: „Mut, mut, mut!" Ozrl se je muc, pogledal udeba, pa je videl še smrdokavro na vrbi. ki se je ravno spravljala k imenitnemu poslu, da znese jajčeca, da izvali svoje mladičke, nove udebke. Videl jo je muc — pa glej! Kaj je ona bela belina tam v tisti precejšnji luknji ? Ne bil bi muc star muc, prebrisan muc, da ne bi zavohal in spoznal . . . Nagel je bil, uren je bil — izginilo je lepo gnezdeče, posebno mehko, posebne gladko prej, kot sta se zavedla udeb in njegova žena smrdokavra, prej kot sta se mogla postaviti v bran za svojo lastnino . . . Muc pa je odkorakal mogočnih korakov; zavihal si je brke in zado- I voljno je godei in predel doma za pečjo. In uboga ptiča ? Mudilo se je za jajčeca, mudilo se je za gnezdeče, ker v dobrih dveh tednih že so hoteli začivkati vprvič mladički, sta pa kar v naglici zanikrno zmetala vkup trhlenino, govejk, mah in travo. Mudilo se je, pa niso tega smradu nič očistili. Vsakdo, ki je hodil mimo, se je obračal vstran. Videl je to udeb, pa je prinašal domov obilen mrčes in je razumel. 1 Tedaj pa se mu je porodila hudomušna misel: zdaj naj pride muci Stopil je na livado, hodil zadovoljno gorindol, kimal z glavo, dvigal pernato kro-nico pa klical : „Mut, mut, mut . . Pa tega menda ni več mikalo blizu. Šinajdkov Tonček. 3Br 1BE PAVEL STRMŠEK: Zgodovinske črtice. Arion. rion, slavni grški pevec in glasbenik, je živel okolo leta 620. pred K. r. Večjidel svojega življenja je bil pri Periandru, vladarju mesta Korinta. Pravljica pripoveduje, da se je Arion nekoč vozil iz Italije po morju proti Korintu. S seboj je imel mnogo zakladov, ki so bodli v oči požrešne mornarje. Sklenili so Ariona umoriti. Ko Arion to zapazi, gre k njim ter jih prosi, naj mu pustijo življenje, zaklade pa si naj razdele. Mornarji pa so se bali, da jih Arion pri kralju vendarle zatoži; zato mu reko: „Skoči sam v morje, ali te pa umorimo mi." Arion, misleč, da se mu bliža smrt, jih prosi, naj mu vsaj dovolijo, da še pred smrtjo enkrat zapoje in zabrenka na citre. Mornarji mu to radi dovolijo, saj so tudi sami radi poslušali slavnega glasbenika. Arion se vstopi v vsi prekrasni optavi na krov ter zabrenka in zapoje — kakor je mislil — svojo zadnjo pesem, nato pa skoči v morje. Toda, oj, čudo! Ne utone, temveč morska riba delfin, ki je poslušala njegovo petje, ga vzame iz hvaležnosti na svoj hrbet in ga odnese na obrežje Korinta. V Korintu popiše Arion Periandru čudežno svojo rešitev, a ta mu ne more verjeti. Ko pridejo brodarji iste ladje v Korint, jih pokliče Periander pred se ter vpraša, kje je Arion. A ti mu odgovore, da je ostal v Italiji, zakaj mislili so, da je utonil v morju. V tem pa stopi iz stranske sobe Arion v ravno isti opravi, kakor je skočil v morje. Sedaj mornarji niso mogli več tajiti, in Periander jih je dal pribiti na križ. Ob morskem obrežju pa so postavili kip v spomin, kako je rešila riba umetniku življenje. Federat. Lacedemonec Federat se je potezal za mesto v zboru tristoterih, ki so upravljali državo. A ko je propadel, ni žaloval, temveč je šel domov vesel, da ima Šparta še tristo od njega boljših mož. Domoljubna Špartanka. Špartanka je imela pet sinov v vojni. Po končani bitki priteče k nji suženj ter ji pravi: „Vseh tvojih pet sinov je padlo." A Špartanka zakriči nad njim: „Ničvredni suženj, povej, kdo je zmagal " Ko ji suženj reče: „Mi", teče Špartanka vsa srečna v svetišče in hvali bogove za dobljeno zmago. Tam po slemenih je solnce sijalo v mojem se srcu ni prikazalo ... Atej in mama sta mi umrla, smrt nju je duši v raj lep zaprla Danes ponoči angel prispel je pa mi o raju pesem zapel je: Sirota. „Stezica mala, stezica zlata, pelje do mame, pelje do ata Mama po nji se zdrava in jaka šeta, z očetom tebe le čaka Vedel na to me k mamici, k atu, gledal oba sem v čarobnem zlatu Pa sem se zbudU _ Solnce spet sije, zarje pa v srcu m°jem - ah. ni je . . Andr. Rapè. Melita in Vacia • Ja v rimskem vesel u. HINKO MEDIC: Stari časi. Pravljica. I. ivel je kralj, ki je imel sina lepega kot dan in dobrega kot angel. Samo eno napako je imel: ure in dneve je prebil zamišljeno v gozdni tihoti, prisluškoval šepetanje dreves in posnemal pesemce gozdnih pevcev. Nekega dne je bil na lovu s svojim spremstvom. Gonili so ubogo divjačino v temni goščavi, ki je še ni prestopila lovčeva noga. Hipoma se mu je prikazala v temnem ozadju gozda na visoki veji rajskolepa ptica. Nepremagljivo poželjenje se je polastilo kraljeviča po lepi Iahkokrilki, ko je preplašena izginila njegovim očem. V onih časih je bila govorica : čigar puščica zadene to ptico, bo najsrečnejši človek na svetu. Dotičnemu se izpolnijo najsrčnejše želje in tudi svoje najdrznejše načrte in naklepe bo srečno izvedel. Dosti lokov se je izprožilo, ptica je še vedno prosto letala po zelenih livadah in temnih lesih. Kraljeviča je to tako razvnelo, da je na vse drugo pozabil. Mislil je odslej samo na ono prikazen v gozdu. Štel se je že za onega srečnega lovca in jel živo sanjati o svoji bodoči sreči. Postavil si bo zlate gradove, jezdil na zlatoopravljenem konju, in vsi se mu bodo klanjali. Čez hribe in doline, čez drn in strn je gonil odslej svojega žrebca in iskal sled rajske ptice — ali zaman! Danadan je blodil po livadah. Vedno pa se je vračal izmučen in žalosten v očetov grad. Na vzhodu se je jelo šele svitati, ko so se čuli že udarci konjskih kopit na grajskem mostu. Kraljevič je odhajal s svojimi hlapci zopet na lov. Kakor bi ga nesel veter, je dirjal med starimi hrasti, enkrat na levo, enkrat na desno, zdaj v skoku, zdaj korakoma, vedno motreč okolico s svojimi sokoljimi očmi. Potna sraga mu je že zalivala oči. Širokopleči žrebec je hrzal pod sedlom — a mladenič se ni zmenil za to, dirjal in dirjal je vedno dalje. Solnce je stalo že visoko. Upehani žrebec se je jel izpodtikati, in bela pena mu je mašila nozdrvi. Mladenič je čutil ogenj pod seboj; razgreta žival je začela pešati vedno boljinbolj. Dalje inu ni več kazalo. Kaj storiti? In njegovo spremstvo? Bi li malo počival in počakal? Sopeč je ustavil kraljevič upehanega belca, močno potegnivši vajeti, da se je žrebcu krivil vrat. Oziral se je — in glej — zablodil je v drago, ki je še niso videle njegove oči. Stari hrasti, mogočne smreke, temno-zelene jelke so se mogočno dvigali iz vlažnih tal. Pred njim se je dvigalo strmo pobočje hriba v neizmerno visočino. V znožju te gore je ležala velikanska skala, porasla z mahom. Z nje so visele mladike bršljana, divje vinske trte in drugih plazečih rastlin, kakor devojki razpleteni lasje. Zastiralo je to zelenje vhod veliki votlini, kar je mladenič kmalu zapazil. Tudi mladeničevo telo je želelo počitka, vročina ga je bila omamila. Rožljajoč je skočil z žrebca, si obrisal pot, in privezavši svojega zvestega spremljevalca, si je jel iskati primeren senčnat prostorček. Ali si ne bi ogledal najprej votline? Oprezno je razgrnil goste, temne in zvijajoče se bršljanove mladike, lahko kakor v prijeten pozdrav so božale njegove dolge, mehke in črne kodre. Kako se je začudil, ko je našel v duplini kamenito klop, kakor bi jo izklesala človeška roka, pokrito z mahovim žametom. Ondi je sedel. Glava se mu je sklonila na prsi; mirno je zaprl oči... Sanjal je ... Kraljeval je celi deželi. Na belem bleščečem žrebcu, z zlato opravo je jahal zavestno po deželi. Stari in mladi, mali in veliki — vsi so drli skupaj, se mu klanjali in ga pozdravljali kakor odrešenika sveta. Kakor daleč je segalo njegovo oko, povsod obilica in blaginja. In vse to je bilo njegovo, vse to bogastvo je priboril za ljudstvo, ki ga je obkrožalo in slavilo. Bil je zadovoljen! Njegov pogled je zbudil življenje, dih njegovih ust je osrečil množice. Njegova roka se je dotikala ran ljudi in, glej, jele so se celiti. Res, božji namestnik je prišel iz nebes; tisočletno kraljestvo se je prikazalo v polni lepoti in radosti. Ali draga je bila njegova cena. K", rdeča, topla človeška kri je tekla zanj. Ali moralo je biti pač tako! In stal je zopet na bojnem polju. Nepregledna množica vojščakov je čakala odločilnega trenutka na širni poljani. Videti je bilo, kakor bi se bil spustil velik roj kobilic uničevalk na plodno polje, ali kakor bi mogočni, temni oblaki grozili s svojimi ognjenimi jeziki in bobnečim grmenjem. Turobna, strahu polna tihota je vladala na bojišču. V zračnih višavah nad glavami bojevnikov je švigala smrt s temnimi perutmi, in njeno komaj —m 35 slišno frfotanje je odvzelo slehrnemu govorico. In on — on edini je imel moč nad temi glavami. On je zapovedoval tem stotinam in stotinam. Ce bi bil zamahnil z mečem, bi te neštete množice popadale kct zrela pšenica. Roka se mu je začela tresti. Divje in strastno je bilo srce v njegovih prsih. Kri mu je šinila v desnico. Ali naj bi jo dvignil? Mogoče — ne? In dal je znamenje ... Oblaki prahu so zakrili vso vojsko. Bojevniki so se sprijeli kot razjarjeni volkovi. Zemlja se je tresla pod njimi. Orožje je rožljalo in žven-ketalo. Čudna moč se ga je lotila, pozabil je, kaj se godi pred njegovimi očmi. Zasadil je ostroge sopečemu žrebcu, ki je kakor divji nesel svojega gospodorja v bojni metež. Prejšnja tihota se je izpremenila v obupno kričanje, v tako vpitje, ki ga ni slišalo še človeško uho in ki ga ne bo pozabilo človeštvo. V tej zmešnjavi je bilo čuti svetovno gorje: zdihovanje mater za svojimi sinovi, klicanje sirot za padlim očetom, ječanje smrtno ranjenih, ki so zaman obračali oči in dvigali lakti k svojim dragim, škripanje zob hlepečih po življenju, a bojujoči so morali gledati smrti v obraz. Kriki in viki so polnili svet tja do neba, kakor na konec sveta .,. II. Zdajci se je kraljevič zdramil in planil kvišku. Segel je takoj po svojem meču. Tresel se je na vsem životu. Zrl je preplašeno in boječe predse. Kmalu se je bil zavedel, da se nahaja v vlažni duplini. Dihnil je globoko. Popravil si je zmršene kodre s čela in planil iz mračne votline. Nekam čudno mu je bilo pri srcu, ko je stopal zopet po gozdu. Vedno so se še vrstile one razburljive slike v njegovi glavi. Vse to naj bi bile samo sanje? Zakaj ne bi v resnici njegova strelica zadela lepo ptico? Zakaj ne bi on postal tako vsegamogočen? „Dobri Bogi" je stokal, „ali naj bo moje hrepenenje zaman? Samo najmanjše daj mi znati! Razodeni mi s kakim znamenjem! Kdaj bo moja ona ptica?" Bil je tako zatopljen v misli, da ni vedel, kdaj ga je prinesel njegov belec na rob gozda. Ondi se je razprostirala vasica. Začudeno je zrl v ono smer. Takih hiš še ni videl ! Iz slehrne se je dvigal gost dim proti večernemu nebu. Iz vaškega zvonika se je razlegal enoglasni „bim-bom" in pozival ljudi k molitvi. Ko je tako nepremično stal, je stopil iz gozda mož s sekiro na rami. Kraljevič še ni videl take noše. Z negotovim glasom je vprašal moža : „Dobri človek, kam sem zašel? Ne znam steze, ne znam pota!" Kmet mu je imenoval ime vasi. Kraljeviča je to spravilo v zadrego. Ko je to dotični mož opazil, je dejal : „Tebi ni tekla zibelka pri nas, ti si tujec! Govorica te izdaja!" Res. Le malo je razumel kraljevič kmetičeve besede. In njegov jezik se je pač glasil podobno. Komaj je zbral še toliko moči, da je zopet vprašal kmeta: „V kateri deželi pa sem?" »Glej ga noi Še tega ne vel Ti si pa res čuden človek!" Povedal mu je tudi to. Smejoč je šel potem mož svojo pot. Kraljeviču se je odvalil kamen od srca. Kraljestvo, ki ga je imenoval oni mož, je bilo kraljestvo njegovega očeta. Brzo je dohitel onega človeka in ga je še enkrat zaupno vprašal: „Ali je kraljevi grad daleč od tukaj?" »Kraljevi dvorec?" ga je zavrnil preprosti mož. „Še razvalin ni več videti, kaj še gradui" Ubogi mladenič je mislil, da brije norce iz njega, in odšel je žalosten svojo pot... III. Kraljevi sin je nadaljeval svojo pot brez smotra. Spotoma je srečaval različne ljudi; vse je povprašal, kje naj bi bil kraljevi grad. Ali nihče ni znal odgovora na njegovo vprašanje. Dalje jahajočemu je prišla nasproti sklonjena žena, oprta na drenovo palico. Mladenič je sklenil to zadnjo nagovoriti. „Mamica, povejte mi, kje je grad našega kralja?" jo je poprosil dostojno. »Dragi moj!" je dostavila ženica in zategnila svoja brezzoba usta. „Že dolgo ne kraljuje več noben kralj na zemlji. Moja babica mi je pripovedovala o zadnjem kralju, ki je umrl, ko sem bila še mala. Dolgo, dolgo je od tega, da, dosti vode je poteklo v našem studencu od onega časa. Kdo si pa ti, ki tega ne znaš?" Mladenič je obledel, in kakor da bi preslišal starkino vprašanje, je radovedno vprašal: »Kaj se pa je zgodilo s kraljem?" Težko je spravil te besede iz sebe. „O, jej! Ta je že dolgo mrtev," je nadaljevala čebljajoč ženica, „in njegov sin se je bil izgubil na lovu in so ga bržkone požrle divje zveri. Nekateri pa pravijo, da spi v neki gori še dandanes." „Jaz sem listi mladenič," je pristavil hlastno kraljevič. „Potem le hodi tja, odkoder si prišel. Mi te ne rabimo več! Ljudje smo si sedaj bratje in sestre! Mi smo se rodili prosti in prosto hočemo živeti. Kadar pride čas, ko bodo na svetu sami kralji, takrat se vrni tudi ti!" Tako je govorila starka. Kakor ubežni kralj, ki je izgubil vojsko in dom, se je Vrnil uničen v ono gorsko votlino in se ondi zgrudil na kamenito klop. Tam spi nesrečni kraljevič. Gosti bršljan se je ovil okrog njegovih nog. Kadar mu naznani bela vrana, da živijo na svetu sami kralji, takrat zopet vstane, in njegove želje se izpolnijo. Sankači v Bohinjski Bistrici. LAD. O.: Koliko je Slovanov na svetu? nani ruski učenjak profesor T. D Florinskij je izdal predkratkim narodnopisno karto zapadnega Slovan-stva in zapadne Rusije („Etnografičeskaja karta za-padnago Slavjanstva i zapadnoj Rusi". Kijev. 1911. Cena dva rublja.) Po računu profesorja Florinskega je bilo začetkoma leta 1911 vseh Slovanov 159 mil. 420.000. Ako pa vzamemo povprečni prirastek prebivalstva med Slovani vsako leto 2,500.000, potem znaša število Slovanov koncem 1911. leta 162,000.000. Izmed 159,420.000 Slovanov jih je: 1. Rusov 110,000 000, in sicer 69,500.000 Velikorusov, 33,100.000 Malorusov in 7,400.000 Belorusov; 2. Poljakov je 21,700.000; 3. Srbov in Hrvatov 8,773 000; 4. Čehov 7,500.000; 5. Bolgarov 5,700.000; 6. Slovakov 2,740.000; 7. Slovencev 1,500.000; 8. Ka-šubov 370.000 in 9. Lužiških Srbov 157.000. Izmed Rusov živi 105,000.000 v Rusiji, 4,500.000 v Avstro-Ogrski, v ostali Evropi 70.000, v Ameriki 330.000 in v Aziji 100.000. Poljakov živi v Rusiji 9,800.000, v Avstro-Ogrski 4,900.000, v Nemčiji 3,900.000 in v ostali Evropi 100.000. Čehov je v Avstro Ogrski 6,935.000, v Nemčiji 126,000. v Rusiji 65.000, v Ameriki 310.000 in v ostali Evropi 64.000. Srbov in Hrvatov živi v Srbiji 2,800.000, v Črnigori 260 000, v Avstro-Ogrski 5,855.000, v Turčiji 550.000, v Rusiji 2000, v Italiji 6000, v Ameriki in v drugih deželah 300 000. Bolgarov živi na Bolgarskem 3,400.000, v Turčiji 1,900.000, v Rumu-niji 110.000, v Rusiji 226.000, v Avstro-Ogrski 34.000, drugod 30.000. Slovencev živi v Avstro-Ogrski 1,325 000, in sicer v Avstriji 1,220.000, na Ogrskem pa 105.000, v Italiji je Slovencev 43.000, v Ameriki in drugod 132.000. Kašubov živi v Nemčiji 222 000, v Ameriki pa 148.000. Lužiških Srbov je 56 000 na Saksonskem, 99.000 v Prusiji, 11.000 pa v Ameriki in v Avstraliji. V Rusiji je Slovanov 115,100.000, v Bolgariji 3,430.000, v Srbiji 2 mil. 800 000, v Črnigori 260000, v Avstro-Ogrski 25,000.000, v Turčiji 2 mil. 450.000, v Nemčiji 4,500.000, v Rumuniji 130.000, v ameriških državah 4 mil. 506.000, v Italiji 50.000, v raznih državah 600.000. Po veri je 111,530.000 pravoslavnih, 3,500.000 pravoslavnih razkolnikov, 4,220.000 uniatov, rimskih katolikov je 37,300.000, protestantov 1,640.000 in mohamedancev 1,230 000. To so pač ogromna števila, ki govore s Prešernom: „Največ sveta otrokom sliši Slave!" □ ü o ■ 39 Bohinjska Bistrica pozimi. FRAN KOŠIR: Kristus in sv. Peter. Narodna legenda iz Dravinjske doline. oleti je bilo in v času, ko je še božji Zveličar z nebeškim klučarjem potoval po stari materi zemlji, imenovani dolini solz. Božja potovalca jo primahata do senožeti, kjer sta se hlapec in njegov gospodar, ki je pred dobrim pol letom prevzel gospodarstvo po prezgodnji očetovi smrti, bratila z ognjiščino potico. Ker sta njiju kosi peli že dlje časa smrtonosno pesem visoki travi, ki c—^ ^ ukj mrliču ležala v debelih redeh, je njima pri- nesen prigrizek kajpak dišal prav izvrstno. Kristus po stari navadi želi koscema dober tek. Gospodar se mu prijazno zahvali ter ponudi vsakemu kos potice. Naša potovalca sprejmeta s hvaležnostjo podarjeni dar ter korakata dalje po pešpoti, vijoči se med dišečimi travniki. Solnce je že stalo precej visoko na sinjem nebesnem svodu ter pošiljalo svojo gorkoto po pramenih na oživljajočo se zemljo, ko dospe božji Zveličar s svojim sopotnikom do kmetiške hiše. Kristus malce postoji ter de sv. Petru: „Ali mi verjameš, da še leži v tej hiši domača hčerka?" - Komaj je nebeški Spasitelj izustil zadnjo besedo, že se prikaže hči na vežnem pragu ter se hiti umivat k vodnjaku. „Dobro jutro," jo nagovori Odrešenik, „kaj bo pa z zajtrkom?" „E, tisti je v božjih rokah," se mu odreže brhko dekle. In Kristus ji pomoli kos potice. Grede pa pravi božji sin sv. Petru: „Mi li verjameš, da se ta dekle in gospodar, ki nama je dal potice, še nekdaj poročita ?" „Ni mogoče," odvrne sv. Peter. „Gospodar je takrat pokosil skoraj že ves travnik, je prav priden, dočim dekle še celo ob tem času, ko je toliko in raznovrstnega dela, vstaja tako pozno. Ne, ne, ta dva nista drug za drugega." „Pa sta," veli Kristus, „le poslušaj: Poročita se dva lena, gre njuno posestvo kmalu rakovo pot; če se pa vzameta dva preveč pridna, nakupičita si sčasoma v brezobilje posvetnega blaga." „Verjamem sedaj, Odrešenik, tvojim modrim besedam", pravi Peter. Potem odideta dalje . . . O —rHI-^S^^LlI =C> Prizorček. Oba nastopita v primerni opravi, on s koso, ona s srpom. Po vsakih dveh kiticah se ponavlja lahko pevajoč »Lä-lä-la .. ki ga izrekata skupno, spremljevaje ga s kako kretnjo, bodisi s premikanjem glave, z mahljajem roke itd. Kosec in ženjica Kosec: Ej, kako lepo svetli se rosa, da se kot srebro blišči še kosa. Vselej, ko kosim na sredi polja, minejo skrbi, mine nevolja. Ženjica: Srp zakrivljeni Naj leti krog nas škrjanček, čebela — vse sladi nam čas in radost dela. se v roki suka, vendar to še ni nikaka muka. Kosec: Tam nekje cvrli Vse, karkol živi in nas obdaja, blaži nas, vedri, pogum poraja. poredni grilček; tukaj zašumi krtičev rilček ... Ženjica : Izza skalice Skromna sva oba šumi vodica — izza senčice pihlja hladica. kot naše delo; k domu vračava se zdaj veselo! Mara Gregoričeva. ~°— njeno nabiral. Kaj še? — Kar črešnje pa jurčke, dva, tri, štiri. .. bo pre-risal iz abecednika, pa bo pisemce. Saj bo vedela Tončka, kaj se pravi to. — Mislite, da je bilo to pismo res kaj navadnega? O ne! Celo vrsto črešenj, skoro toliko, kot jih prineso v nedeljo zjutraj od prve maše atek v tistem rdečem, belopikastem robcu. In jurčkov! Dve, tri vrste velikih in eno mladih ; vseh skupaj skoro eno košarico . .. Kaj ni Rezki pisala sosedova Micika tam iz mesta? Seveda je. Pa kako je tista razglednica lepa. V Rezkini skrinjici je. — Da, je že tu. Bel golobček — jej. kako lepo rdeč trak ima krog vrata 1 — nese v kljunčku belo pisemce z rdečo pikico — pečatom na sredi. Škoda, da ni videl, ko je priletel ta golobček s pismom k Rezki! Kaj bi ne dal tudi on svojega pisma golobčku. da bi ga nesel Tončki. Pa kaj? Sosedovi imajo golobe, a se noče dati nobeden ujeti Janezku, čeprav bi mu nič ne storil. Kadar ga misli že zagrabiti za repček — frr, pa je na strehi: gr-dü, gr-dù . . . „Nič ni grdega, kaj boš!" Grahka se mu pa da ujeti: „Ha-ha-ha, picka !" pa počene in počaka. — Kaj bi ne mogla ta nesti namesto golobčka pisma Tončki? „Ha-ha-ha, picka, na!" „Kaj, kaj, kaj?" „I, kaj? To boš nesla Tončki, na! —O, ti presneta čibka, ti!" Kaj ji je, da ne odpre kljuna, da bi ji del vanj listek? Oj, grdoba! Pa ga boš!" Resk — pismo čez pol. Frr! — Udarila ga je s perutjo tja po nosku, ga prasknila s krem-peljčki po roki in odbežala. No, sedaj pa imaš : niti golobček niti grahka ga noče nesti. Kaj pa naj pravzaprav nese, saj je pismo — raztrgano. Grad Predjama. Povest majke nočke. Svetlo so gorele zvezde, murnček pel je sred poljä, z majko nočko sva med tihe vrbe h Krki šetat šla Tihe so te temne vrbe kakor ure polnoči, in še listje jim zeleno v vetru lahnem ne šumi Prva vrba: „glej ga starca: v raševini, sivih las, bela se zgubila brada mu je nizko doli v pas. Nagnil se je proti Krki roki kvišku razprostrl, pa kot da v valovih motnih sam Bog znaj, kaj je zazrl. „Pod goró je živel oče, troje je imel otrok, imel bajto siromašno, živel se je z delom rok ; ni imel pri hiši žene, deca majke blage ne, otec bil jim majka, otec, kruh jim bil je, bil jim vse. Pa se otec ta pregrešil nad očetom je nekdaj, no, Bog tega ni pozabil — kaznoval ga je sedaj: desna mu odrvenela, ki je otca udaril z njo, levo, ki z njo otca sunil, mu je pa odtrgalo. (Kdo bo zdaj za deco služil, kdo ji rezal vsak dan kruh? Toda maščevalnost mož je slep za vsako stvar in gluh!) Da ne videl zdihovati dece svoje, kaj je storil? — Groza: vzel je nož preoster in nedolžne je pomoril, sam pa je do Krke šel, kjer se je vtopiti htel Glej, in že stoji na bregu; še trenutek! — To ni starec sivih las, brada to ni osivela — vrba to je ostarela, ki zdihaje v nočni čas " Cvetko Gorjančev. ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ Mrak. Glej, zarje večerne zavesa gori in naposled izgine — mrak pa iz temnega lesa tiho se krade v doline . . . In z gore na goro — korak, mož — mrak, velikan, glej, se dviga; zajahal begoč je oblak, tam luno in zvezde prižiga . .. Fran Žgur. Z juga. Oblaček bel se pripeljal je daleč izza gor — ne postoji, naprej hiti tja nekam čez obzor V njem angelci sede trije vsi beli kakor sneg, vsem trem igra krog rdečih ust vesel in blažen smeh. Dva z veselci poganjata oblaček čez nebó, a tretji cvetke pisane potresa na zemljo Tone Rakovčan 155ÖC Mesto Postojna, Besedna uganka. Priobčil Fr. Roječ. V pet delov se konča, vsak del ime ima, a skup teh delov pet pa imenuje spet z besedo se posebno. Človeku je potrebno, da taki réci dve povsod ima pri sebi. Brez njih vsak revež je, pa tudi, če zemljé bi dobil zaklade vse! Kar hrani, kar oblači čez širni svet ljudi v šotoru in palači in kar jim podeli obrambo in zabavo, vse sad je te reči, ki zdaj ime ji pravo poiščite sami, ugankarji mladi! Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Rešitev novoletnega voščila v prvi številki. Naj solnce sreče v novem letu sije slovenski mladini In njeni domovini! To pot nismo dobili nobene rešitve. Pes — podedoval 25.000 kron. V Budimpešti-je umrla bogata vdova Kaleonova, ki je volila svojemu psu 25 000 kron. Oče in sin sta utonila. V Pragi je peljal sin mesarja Beznička dvovprežen voz na Labo, da ga okoplje. Zaradi fantove neprevidnosti je zašel voz v Labo, kjer je bila jako globoka, tako da so valovi odplavili mladega moža. Na bregu je stal oče in ko je videl sinovo nezgodo, je planil za njim v Labo, da ga reši Sin pa se je bil očeta tako močno oklenil, da ni mogel plavati in sta obadva utonila. Oba utopljenca so potem potegnili iz vode. OSPOP^ □ □ aa w Cenjeni gospod Doropoljski ! I. Zopet Vas nadlegujem s svojim nadležnim pismom ter Vam voščim novo leto! Priložil sem tudi ničvredno sliko. Za deveto goro, za visoko skalo, ena hišica stoji, kjer palček živi. In to je tudi resnica! Za skalo je imel palček svojo bajtico, ki jo je podedoval po svojem očetu. Pečal se je z metlami in zelišči, kjer jih je ondi na skali nabiral ter prodajal v lekarno. Hišico je imel iz lesa ter krito s planinsko travo. Za hišico je stala smreka, na kateri so gnezdile ptice. Pod smreko je držala pot na visoko skalo, àa je ioie šel nabirat zelišč. Poleti, ko je bilo vroče, je ležal na svislih, pozimi si je pa nanosil v hišo slame, na steni je visela tamburica, s katero se je kratkočasil. Tako! Sedaj končam opis palčkovega Življenja. Narisal bi tudi več podob, toda pravega črnila za risanje nimam. Zdi se mi, da se imenuje tuš neko risarsko črnilo, pa prav ne vem. Razložite mi to Vi. Ali naj še kaj narišem ? II. Kotičkove novice. Meseca oktob'ra sem videl nekaj zanimivega. Kaj neki ? Nad našo vasio Reko je plaval zrakoplov, ki ga še prej nisem videl. Dravski most v Mariboru se močno gradi. Velikanski oboki so čez Dravo, četrt je morda že izgotovljena. Tukaj so izšle krasne fotografije (razglednice) našega okraja, kakor Hoče, grad Haus-ambaher, mlekarna itd. S spoštovanjem Janez Veronik v Reki. Ljubi Janez! Risarsko črnilo imenujemo tuš, ki ga dobiš v Mariboru v vsaki prodajalnici risarskih potrebščin in papirnatih Izdelkov. * Blagorodni gospod Doropoljski ! Jako me veseli, da ste priobčili tudi moj spis v .Zvončku". Prvo pismo sem Vam pisala že pred dvema letoma. Zdaj hodim že v 5. razred, I. oddelek. Tam se učimo mnogo lepega. Ob prostih urah najrajša prebiram Aškerčeve pesmi. V zadnjem času sem sestavila tudi sama to-le pesemco: Moj vrtec. Sem si vrtec ogradila, z rožicami obsadila. Vsaka ima žlahten cvet, ga obrača v širni svet. Odgovor : Rožice me rade imajo in ljubo se mi smehljajo. Jaz jim pojem pesemco, nežno, milo in ljubko. Doma imam še več enakih pesemc, toda ne upam z vsemi na dan. Prej hočem vedeti, kako boste to obsodili. Srčno vas pozdravlja Anica Tomažičeva pri Sv. Benediktu. Odgovor : Ljuba Anica ! Le pošlji svoje pesemce, da jih pregledam in porabim, ako to zaslužijo. Današnja, kakor vidiš, mi je všeč. * Dobri gospod Doropoljski ! Danes Vam pišemo mi, mali Belokranjci, ki pohajamo enorazrednico v Petrovi vasi pri Črnomlju. Zvesti naročniki „Zvončka" smo, Vaši rojaki in vrli Slovenci. V šoli se učimo razne predmete; najbolj se veselimo zgodovine in zemljepisja. Sedaj se učimo o vojvodini Kranjski. Gospodična učiteljica nas uči spoznavati in ceniti divno krasoto naše mile domovine. Kako lepe so ure v šoli l Iz Petrove vasi gremo peš čez Gorjance v Novo Mesto, tam kupimo vozni listek in >e peljemo v Ljubljano, v Kamnik, v Kranj, na Bled, a v eni uri smo zopet doma. Ne mislite, da res potujemo; o, ne! Razna mesta si ogledamo na razglednicah lepo po vrsti, koder hodi naša pot. Pisali smo nalogo: „Kaj bi bil najrajši!" Kukman je hotel biti general, Kukar — duhovnik, Springer — učitelj, Grahek — črevljar, Stukelj — godec, deklice so hotele biti kuharice, šivilje, pridne gospodinje, a Nežica Plut — pomislite — grofica. Zapisala je, da bi ogledovala daljna, tuja mesta, se vozila po morju in skrbela za siromake. Če smo kaj pridni, bi radi znali? Kaznovani nismo nikdar, opominjani pa ptav pogosto. Šolo jako radi obiskujemo, skoro vedno smo vsi v šoli. Gospodična nas uči tudi nemščino, naši starši so želeli, mi prosili in sedaj se učimo v posebnih urah. V naši okolici so tudi nemške šole. Ali ste že opazovali solnčni vzhod? Ali je kaj lepšega, kakor jutranja in večerna zarja? Solnce se priziblje na nebo kakor veliko, goreče oblo! Oblački so zlati. O tem smo pisali Šolsko nalogo. Kmalu bo sv. Miklavž. Prosimo Vas, nastavite veliko skledo, da bo na-sul vanjo najlepših povesti in pesmi za „Zvonček". Mi Vam bomo vedno skupno pismo pisali, zato ker je Vaš kotiček tako tesan. Vi nam pa tudi tako odgovorite. Belokranjski pozdrav! Petrovaški učenci. Odgovor: Ljubi mladi beli rojaki ! Ljubko čebljate — lepo vas je poslušati l Vse bi mi radi povedali v eni sapi. Tak Je govor žive mladosti, ki ji je misel hitrejša nego beseda. Prav je tako — vsakemu svoje! Le pišite mi večkrat in skupno! Vsem najlepše pozdrave ! * Velecenjeni gospod Doropoljski ! Dovolite, da Vam tudi jaz pišem majhno pisemce. Jaz namreč jako rada čitam „Zvonček" ter sem tam videla, da Vam mnogo otrok piše. Tudi drugih knjig sem že mnogo pre-čitala ; posebno mi ugajajo Spisi Mišjakovega Julčka, ki sem jih dobila v naši šolarski knjižnici. Letos je naša šola priredila božičnico. Učenci četrtega razreda so predstavljali gledališki igri: „Kaznovani šaljivec" in „Darežljivi otroci". Potem so bili vsi učenci obdarovani. Nekateri so dobili obleko, drugi črevlje. Nazadnje smo bili vsi pogoščeni. Jaz hodim sedaj v drugi razred, moja sestra Marica pa v četrti razred. rtarvcA 2»r«n M l'I* n Imam tudi dva brata, ki imam oba jako rada. Mlajšemu je ime Zoran, starejšemu pa Milan. Zoran hodi v peti razred ljubllanske realke, Milan pa v šesti razred mariborske gimnazije. Sedaj sta oba doma. Presrčno Vas pozdravlja Vaša prijateljica Vlasta Ra jšpova, učenka v Ormožu. Odgovor: Ljuba Vlasta! Da bi tudi jaz spoznal Tvojo sestro in Tvoja brata, zato si mi poslala podobo. Gotovo Ti ustreženi, če pokažem to „fotografijo" vsem „Zvončkovim" bralcem.