Andrej Inkret VPRAŠANJE O ODSOTNI ANTIGONI Med številnimi vprašanji, ki se po dvajsetih letih še zmerom z vso si­ lovitostjo in poetsko zahtevnostjo zastavljajo iz besedila Smoletove An­ tigone, se bo moje premišljevanje dotaknilo enega samega. To je vpraša­ nje odsotne naslovne junakinje, moralnih razsežnosti in etičnega pom e­ na njenega dejanja, predvsem pa nagibov, ki to dejanje tako neubranljivo in vsemu navkljub terjajo od nje. Zanimajo me torej tiste sestavine Antigonine vloge, ki jih dram a na nekem mestu s Paževimi besedami imenuje »žar velike vere«, nič manj pa tudi razlogi, ki dramatiku niso dopustili, da bi Antigono in corpore pri­ peljal na prizorišče. Dognati hočem, kako Dominik Smole utemeljuje An­ tigonino dejanje, ki je seveda znamenje in potrdilo njenega radikalnega, tragičnega spora s svetom, sistemom njegovih najpoglavitnejših vrednot in seveda institucij veljavne in odločujoče družbene moči. Katera je in kakšna je tista drugačna »moč«, ki se po krvavi vojski pred tebanskimi vrati zgane v Antigoni, da odide na tako samostojno in tako konsekvent- no samotno pot? Na pot, kjer ne more biti zanjo nič gotovega in nič jas­ nega, pač razen negotovosti in tveganja? Odkod, skratka, v Antigoni moč, da Kreontovemu ukazu in vsemu zmagoslavnemu tebanskemu svetu vrže v obraz svoj ubogi, toda neprizanesljivo zvesti ne! - kako je v takš­ nem svetu sploh mogoč »žar velike vere«, o katerem govori omahujoči Paž, kaj daje hranivo temu žaru in tej veri? To pa se pravi, da me zanima, katco je danes mogoče reči ne! in kaj to pomeni. Pri tem seveda izhajam iz prepričanja, da je svet, kot ga uprizarja Smoletova igra, še zmerom zgolj in natanko tisti svet, k ije edini na voljo tudi nam in ki so mu torej edinemu namenjene naše odločitve in naša dejanja. To je svet zmagovite ideologije, vsakršnih njenih institu­ cij in legitimne družbene moči, a tudi svet dogovarjanja in sporazume­ vanja, ki naj - kot v Smoletovih Tebah - sproti urejata in razrešujeta na­ petosti ali spore med različnimi interesnimi centri in ki te spore in na­ petosti tudi zares razrešujeta in bolj ali manj učinkovito urejata po poti medsebojnega popuščanja in funkcionalnih kompromisov. To je svet brez velikih katastrofalnih situacij, brez pretresov, ki bi ga še mogli za­ majati v temelju in do dna. To je svet stabilizirane, zgolj pragmatske po­ litike, kot jo v Jungom 'zastopa Kreon in kot jo je pred natanko dvajsetimi leti pokojni Vladimir Kralj duhovito povzel z naslednjimi besedami: »Kr­ vava vojna je po naši zaslugi zmagovito zaključena. V državi vlada spet red in ta red prinaša blagostanje, kruha in zabav, in to je vse, kar je moči pričakovati od države.« Vse drugo, dodajam, človekovo intimno zadošče­ nje, osebno zadovoljstvo, zanos, sreča itd. je stvar posamičnega človeka, ne več stvar ideoloških zahtev, skupinske vrednostne indoktrinacije, ob­ lastvene prisile, se pravi terorja institucionaliziranih in ekskluzivnih vrednot. Kako je v takšnem svetu mogoča Antigona, kam je sploh še lahko us­ merjeno njeno dejanje? Vprašanje je še posebej pomembno, če vemo, da pri Smoletu ne more biti več veljaven tisti vrhovni in vsezavezujoči, čeprav »nenapisani« Nomos, niti tisti »večni« Ethos, s katerim Antigona utemeljuje svoje de­ janje pri Sofoklu in ki ga tu navajam v prevodu Kajetana Gantarja (cf. An­ tigona, Ljubljana 1978, str. 23-24): Vem, da razglas minljivega človeka nima moči, da omaje neomajne in nenapisane bogov zakone. Njih zakon ni od danes ne od včeraj, na vek velja, nihče ne ve, od kdaj. Kako bi mogla - v strahu pred človekom - kršiti ga, da s tem si božjo kazen nakopljem? . . . Smoletova Antigona se na »neomajni«, božji Zakon seveda ne more sklicevati. V Smoletovih Tebah ni več Zakona, ki bi veljal »navek«, je le še množica predpisov, dogovorov in sporazumov, ki so vsi začasni in vsi, kajpada, delo človeške pameti in pragmatične pisave, ne more pa biti več »nenapisanih« zakonov. Noben tebanskih zakonov niti vsi ti zakoni sku­ paj ne morejo več zanesljivo in nedvoumno »sankcionirati« nedotaklji­ vega jedra medčloveškega sveta in ne opredeljevati mejnega roba člove­ kovih pooblastil kot pri Sofoklu. Hkrati pa je potrebno poudariti, da Dominik Smole tudi ne pristaja na tisti vsezajemajoči nihilizem, kot ga uprizarja Antigonina dram a pri Jeanu Anouilhu in katerega poglavitna teza se glasi, da je vse določeno že vnaprej in da je človek le nezavedna vloga in razosebljeni člen - ali bo­ lje: resignirana žrtev - fatalnega družbenozgodovinskega mehanizma, ki ga je sicer vzpostavil sam, nad katerim pa zdaj nima več oblasti. Ta bre­ zupni totalitarni mehanizem nazadnje namreč izbriše in zatemni vse, tako da m ora tudi Antigona pred koncem Anouilhove igre resignirano iz­ javiti: « . . . ne vem več, za kaj bom umrla.« V Smoletovi Antigoni stvari nikakor ne morejo biti določene vna­ prej, njeni junaki nikakor ne le mrtvi členi ali ravnodušne vloge nekega nedoumljivega, vsemogočnega družbenozgodovinskega »mehanizma«. V tej drami se ne srečujemo z resigniranimi, ubitimi ljudmi kot pri Anouil­ hu, pri Smoletu ni stari mit o Oidipovih otrokih niti najmanj preobrnjen v cinično (in hkrati sentimentalno) igro, brez moči tožečo nad razčlove­ čeno samovoljo in grozo sveta. V Smoletovi Antigoni si uprizorjeni junaki sami izbirajo usodo, sami volijo resnico in obseg svoje svobode, njihove vloge temeljijo na odprtem eksistencialnem izboru. Lahko bi rekel, da se kreirajo sami. Kako potemtakem Antigona zasnuje in utemelji svoje dejanje, čemu m ora - ne sprašujoč se za ceno - pokopati Polineika in kaj pomeni ta njen simbolični akt v svetu, v katerem je stik z »nenapisanimi bogov zakoni« pretrgan, saj je Nomos razpadel na množico zakonov in dogovorov, s tem pa je neizogibno postal vprašljiv tudi nekdanji nedotakljivi »večni« E- thos? Na kaj se v svetu pod praznim nebom sploh še lahko sklicuje An­ tigona, na kateri višji kriterij in na katero moralo med ljudmi, ki so, kot govori Smoletovo besedilo, »prepametni, da bi ohranili vero v bogove«, a tudi »prešibki, da bi verovali vase«? Vprašanje je po moji sodbi v drami osrednjega značaja predvsem za­ tegadelj, ker v sporu med Kreontom in Antigono seveda ne gre za pre­ prost spopad za pozicije in za družbeno moč, ampak za neprim erno usodnejšo napetost, ki zadeva medčloveško problematiko onkraj ko- menzurabilnega in pragmatičnega, onkraj območja javnih interesov in državnih koristi, čeprav hkrati seveda nehote posega tudi vanje. S svojim dejanjem seže Antigona onkraj meja izračunljivega, z njim določi in o- predeli svoje bitje in bivanje v celoti, do smrti, ne da bi s tem sama kakor koli poskušala posegati v Kreontove oblastne pristojnosti, prilaščati si njegovo kraljevsko moč. - Ko odide iskat Polineika, ne more biti ob Po- lineiku nič drugega več važno: zanjo je pokop »izdajalskega« brata vse, zvestoba mrtvemu bratu ukaz, nad katerim država (o kakršni govori Vla­ dimir Kralj) ne more imeti moči in ki je torej v celoti stvar njene indivi­ dualne odločitve, svobode in odgovornosti. Za Kreonta je vprašanje o pokopanem ali nepokopanem Polineiku postranskega značaja. Na začetku, ko se vrne iz zmagovite vojne, nanj niti ne pomisli; pokop prepove šele potem, ko to Tebanci javno terjajo od nje­ ga. V nadaljevanju Ismeni in Antigoni pogreb celo dovoli, če ga seveda opravita naskrivaj. Kreon od vsega začetka natančno ve, da je sm rt do­ končno izbrisala razliko med »slavnim« in pa »izdajalskim« bratom, saj mrtvemu človeku, kot to z zdravo pametjo formulira tebanski dvorni fi­ lozof Teiresias, ne moreš »več ničesar dati, nič odvzeti«. Naj ga »obsuješ s slavo ali mu mrtvo glavo tiščiš v blato«, je to obakrat »jalov opravek«, saj je »vse zaman!« »Le še kamnit nasmeh ti odgovarja: adijo, zbogom, ni me več.« Naj mrtvi pokopljejo mrtve, se na prvi strani glasi Kreontovo prepri­ čanje in njegova državotvorna misel: krvava vojna se je po naši zaslugi zmagovito zaključila, zdaj se začenja svet živih, njihovega (samo)opoja in zabav, svet miru in blagostanja, spričo katerega je misel na mrtve po­ stranskega značaja, če ne sploh brez smisla, še zlasti, če so v vojni umrli na sovražni strani kot Polineikes, ki bratu Eteoklu v dogovorjenem času ni hotel izročiti oblasti v Tebah. Ker mrtvi kamnitih nasmehov ne morejo več služiti živim, so samo še mrtvi, jih » n i. . . več«. Na drugi strani Kreon natanko ve tudi to, da morejo o mrtvih zme­ rom govoriti ali razsojati le živi, ki so jim mrtvi tako tudi na brezpogojen način izročeni. Živi jih po svojih nagibih in potrebah jemljejo v službo, imajo v resnici edini oblast nad njihovimi »kamnitimi nasmehi«. Kreon se seveda zaveda, da se m ora kot oblastnik ukloniti javnim tebanskim terjatvam v zvezi z junakom Eteoklom in izdajalskim Polineikom, kakor ve tudi to, da njegov sklep o slovesnem pogrebu in o prepovedanem po­ kopu niti v najmanjši meri ne bo spremenil nepreklicnega dejstva Eteok- love in Polineikove smrti. Odloča se torej v skladu s svojo politično vlogo (v igri se sam večkrat imenuje za »uradnika«), se pravi na podlagi prak­ tičnega računa med voljo in koristjo živih pa med nepreklicno ravnoduš­ nostjo mrtvih, ki jim »ne moreš več ničesar dati, nič odvzeti«. Na ravni, na kateri se odloča Kreon, na ravni racionalnega državnega premisleka, to nikakor ne pomeni cinizma: navsezadnje si novi tebanski kralj s smrtjo sovražnih bratov sam tudi ni umazal rok. Antigona pa se z vso silo vzdigne natanko zoper to Kreontovo pozi­ cijo, zoper misel, ki trdi, da je vse poglavitno in vse merodajno, torej tudi vse človeško mogoče razrešiti na tehtnici funkcionalnih ali »vitalnih« družbenih interesov; vzdigne se potemtakem zoper praktičen (zdravora- zumarski?) račun in proti demokratičnim manipulacijam v imenu večje ali manjše družbene koristi. Hkrati pa je Antigonina zvestoba mrtvemu Polineiku usmerjena tudi v tisto ranljivo Kreontovo točko, ki se je tebanski oblastnik razvidno za­ veda tudi sam in v kateri se splošni, nadosebni pomen njegove oblastni­ ške službe razlamlja z njegovo lastno, naj rečem, subtilnejšo intimno ved­ nostjo o pravi resnici oblastniških poslov. V Smoletovi Antigoni Kreon nam reč ni le pragmatični šef tebanske države, ampak je, kot beremo, hkrati tudi »človek«, ki ga zaradi napornih in kočljivih javnih zadolžitev boli glava, »človek«, ki rad hodi »ptičem žvižgat« in »duhat tulipane« . . . Kreonta, ki ceni zasebno življenje in mirno vest (naj mu bosta spričo po­ ložaja še tako nedosegljiva), pri oblastniški službi tedaj ne vodita nikakrš­ na slepa strast in slast. Natanko se zaveda, da so na tem tebanskem svetu tudi stvari, ki so, če že niso višje, vsaj drugačne od onih, nad katerimi ima­ jo oblast in moč njegova kraljevska ustanova, država, sistem in red . . . Tako pa se tudi zaveda, da Antigone pač ni mogoče posrkati v »funkcio­ nalen« politični račun, okreniti v javen prid »presilnega ognja, k ije v nji« - kot tudi sam nikakor ne more žrtvovati javnih interesov njeni siloviti, nepreračunljivo »nori« zvestobi, pa naj bo z njo kot »človek« še tako ra ­ njen tudi sam. In ker razpoke med družbenim interesom in zvestobo ene­ ga samega »brezmejnega« človeka ni mogoče z ničimer premostiti, ukaže Antigono kaznovati s smrtjo. Ker Kreontove »človeške« tenkočutnosti ni mogoče zajeti v Kreontovo državno vlogo, m ora biti Antigona žrtvovana: m ora biti z brezpomočno smrtjo v imenu interesov in moči živih izbri­ sano njeno dejanje, odstranjen njegov simbolični pomen. Tako se sled­ njič izpolni tudi tisti tihi ukaz, na katerem je bila od vsega začetka zasno­ vana zmagovita tebanska država: naj mrtvi pokopljejo mrtve, saj v očeh živih njihovi »kamniti nasmehi« ne morejo pomeniti nič več, saj govorijo le še o tem, da jih ni več. Zvestoba mrtvemu je izdajstvo živega, je bolezen in norost. Antigonino dejanje potemtakem ne more biti nič drugega kot dejanje b laznosti. . . Če si zdaj poskušam odgovoriti na vprašanje, ki sem ga zastavil na začetku in ki se sprašuje o tem, odkod Antigona vzame silo in moč za svoj - intimno osvobajajoči, toda tudi samouničevalni - ne, s katerim se v dra­ mi vsemu in vsem postavi po robu, potem moram najbrž ugotoviti, da Smoletova Antigona na to vprašanje ne daje, ne more in očitno noče dati povsem nedvoumnega odgovora. Najprej seveda zaradi tega, ker v igri sama sploh ne nastopi ter je tako vse, kar nam avtor dovoli izvedeti o nje­ ni gnanosti, o njenem nemiru in njeni zvestobi mrtvemu - zoper neizo­ gibno samovoljo živih - že vnaprej določeno s stališči, pozicijami, komen­ tarji drugih, ki nam pač edini poročajo o Antigoninem razmerju do izda­ jalskega, vendar nepreklicno mrtvega brata Polineika. O njenem nemiru in o njeni zvestobi ne moremo izvedeti ničesar zanesljivega in trdnega: kar vidimo, je podoba, ki ji mere in relief določa optika ogledala. Resnica te podobe je dosledno odsotna. In če poskušamo iz te podobe, iz komen­ tarjev drugih vendarle dognati avtentično »osebno« resnico Antigonine­ ga dejanja, to je, etične temelje njenega ne, potem je treba reči, da postav­ lja Smoletovo besedilo v tej zvezi pred bralca le takšne formulacije, ki na konsekventen način vztrajajo v območju simbolnega, tako da se do nji­ hovega poslednjega, definitivnega in nedvoumnega pomena ne more prebiti. Srečuje se sicer s pojmi kot »dolžnost«, »čast«, »ljubezen«, »vest«, tudi »obred in navada«, »spodobnost in običaj«, toda vsi ti pojmi se v An­ tigoni dosledno pojavljajo sami zase, ne da bi se kakor koli mogli razviti v zaključen ali vsaj razviden sistem etičnih vrednot. In še več. V tistih predelih besedila, v katerih hočejo biti Smoletove formulacije posebej natančne in nedvoumne, kjer se nastopajoči (zlasti Paž in zbor) povsem identificirajo z Antigonino ljubeznijo, simbolna razsežnost docela prevla­ da ter tako rekoč zatemni vsakršen komenzurabilni racionalni smisel. Beremo na primer, kako Antigono »svetla misel v dalji zvesto in nestrpno čaka«, kako jo »veninven spodžiga žar velike vere«, kako je »na zvesti sle­ d i . . . dogajanju sveta«, kako je »pol njene duše . . . v Polineikovi duši«, itd. Tako je mogoče reči, da Antigoninega dejanja samega v Smoletovem besedilu ni mogoče racionalno utemeljiti in ne povsem zanesljivo izme­ riti njegovega moralnega obsega. Antigonino dejanje je za dramo odloču­ jočega značaja zgolj in natanko v tistem smislu, kolikor neizbrisno zazna­ muje druge, ko jih z različnih smeri določa in opredeljuje, saj se zgolj ti drugi morejo tudi in corpore pojaviti v drami. Antigona je torej odločilna, kolikor njeno dejanje zaznamuje splošno zavest Kreontove države po zmagoviti in, kajpada, pravični vojni; kolikor se z njo zamaje splošna, ne­ problematična in samozadostna resnica veljavnih »družbenih« vrednot. Kolikor se prav z njenim dejanjem razodene, da ima svet živih pri vsej svoji »vsesplošni urejenosti vsesplošnih poslov« vendarle še zmerom tudi svoje temno, neizrekljivo, neizogibno dno: smrt - da torej svet nika­ kor ne more pripadati zgolj živim. Tako nam Smoletova Antigona po vsem videzu ne more zanesljivo odgovoriti na vprašanje, kako je danes mogoče reči ne. Noče nas torej kot Brechtova varianta, ki je v letu 1948 poskušala radikalno aktualizirati sta­ ri Holderlinov prevod Sofoklovega »izvirnika« - »prositi, naj v svojih du ­ šah pobrskamo po podobnih dejanjih v bližnji preteklosti ali tudi po iz­ ogibanju takim dejanjem« . . . Smoletova Antigona je s silovito poetično energijo naravnana »zgolj« v zaris tiste sledi, ki jo Antigonino dejanje vtisne v svet, v druge, ne da bi se samo pred seboj hotelo ali moglo ute­ meljiti z izmerljivimi in splošnoveljavnimi dokazi. Njeno dejanje je stvar svobodnega in odgovornega - se pravi tragičnega - subjektivnega izbora. Sled, ki jo zariše v svet, je osvobajajoča, čeprav je Antigonino dejanje blaz­ no, osvobajajoča pa prav zaradi tega, ker s svojo blaznostjo prebija rigid­ no samozavest in subjektivistično nadutost »normalnega«.