ČLANKI ���
Izvestje 19 • 2022
30
Fragmenti o uršulinkah na
Goriškem: med izobraževanjem
deklet in posedovanjem kolonske
zemlje na Blančah
PETRA KOLENC | ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa
petra.kolenc@zrc-sazu.si
Izvleček: Leta 2017, potem ko so pustile izrazit pečat v duhovnem, kulturnem in vsakdanjem življenju
mesta, so uršulinke po skoraj 350 letih zapustile Gorico. Njihova zapuščina, ki je preživela dve svetovni
vojni, je po zaslugi regionalnega organa, ki skrbi za dediščino v Furlaniji - Julijski krajini (ERPAC – Ente
Regionale per il Patrimonio Culturale), našla zavetje v različnih goriških ustanovah (knjižnicah, arhivih,
muzejih), ki so prevzele skrb nad gradivom. Prispevek predstavi pomen uršulink v Gorici z ozirom na
obdelovalno površino območja Blanč, ki so jo uršulinke oddajale kolonskim kmetom in kjer je kasneje
nastala Nova Gorica, in oriše pečat, ki so ga pustile pri izobraževanju deklet na Goriškem.
Ključne besede: uršulinke, samostan, kmetijske posesti, koloni, Blanče.
Frammenti sulle Orsoline nel Goriziano: tra
l’educazione delle ragazze e il possesso di terra
colonica a Bianca
Riassunto: Nel 2017, dopo quasi 350 anni dalla loro venuta nel Goriziano, le Orsoline si sono trasferite.
Hanno però lasciato un segno distintivo nella vita spirituale, culturale e quotidiana della città. Grazie
all’Ente regionale che si prende cura del patrimonio nella Regione Friuli Venezia Giulia (ERPAC - Ente
Regionale per il Patrimonio Culturale) la loro eredità, sopravvissuta a due guerre mondiali, ha trovato
rifugio in diverse istituzioni goriziane (biblioteche, archivi, musei). L’articolo presenta brevemente
l’importanza delle Orsoline per Gorizia, anche per quanto riguarda i terreni nell’area denominata Blan-
chiç/Bianca, che le Orsoline affittarono ai coloni e dove in seguito è stata costruita Nova Gorica. Inoltre,
esse hanno lasciato il segno nell’educazione delle giovani Goriziane.
Parole chiave: Orsoline, monastero, tenute agricole, coloni, Blanchiç/Bianca.
Red uršulink, ustanovljen leta 1535 v Bre-
sci, je poimenovan po svetnici, katere kult se
jemočno razširil v srednjem veku in renesan-
si. Uršula je bila bretonska princesa, ki si je
izbrala, da bo življenje posvetila Bogu. Prisi-
ljena poročiti poganskega princa, je skupaj z
enajst tisoč devicami pred poroko romala v
Rim, na poti domov so celotno procesijo
napadli Huni, vse device skupaj z Uršulo so
umrle mučeniške smrti. Prav istovetenje z
žrtvovanjem devic, ki so pospremile Uršulo
na romanje v Rim, je leta 1530 spodbudilo
Angelo Merci, da je z odobritvijo ordinarija v
Brescii ustanovila red sester uršulink (prim.
Pillon 2001: 22).
31
Izvestje 19 • 2022
��� ČLANKI
Leta 1672 je bil z dekretom dunajskega
apostolskega nuncija ustanovljen samostan
uršulink v Gorici. V samostan se je že 8. apri-
la istega leta naselilo prvih šest uršulink s
predstojnico samostana Caterino Lamberti-
ni, ki je že ob samem prihodu v mesto nave-
zala dobre stike s tedanjim goriškim plem-
stvom (Lantieri, Panizzoli, Coronini, Tacco,
Morelli, Garazolli, Cobenzli, De Grazia, Stras-
soldo, Petazzi, Attems). Prav plemstvo je bi-
lo glavni podpornik sester, v zameno za
odlično izobrazbo plemiških deklet, ki so jo
pri uršulinkah z molitvijo, vezenjem, kleklja-
njem in drugimi gospodinjskimi znanji skoraj
300 let pridobivala dekleta z Goriške in tiste,
ki so k uršulinkam prihajale iz Ljubljane, Tr-
sta, Gradca in celo Salzburga. Prav z umetel-
nimi ročnimi deli, kot so izdelava čipk, veze-
nin, robcev, nogavic, prtov, tepihov, pregri-
njal in ostale praznične opreme doma, tudi s
peko slaščic, so uršulinke stopale na trg.
Tako so z lastno ekonomijo, pa tudi s proda-
jo zemljišč poskrbele in upravičevale svoje
delovanje, zidavo samostana ter cerkve, kjer
so sodelovale z vidnimi pokrajinskimi ume-
tniki tistega časa, kot so bili Leonardo Pacas-
si, Matthias von Gorz, Ermagora Bensa (Il
monastero 2001: 12–17). Nepremičnine je sa-
mostan pridobival večinoma med začetkom
17. in začetkom 19. stoletja, ko so jih v dar
prepuščali različni redovi ter posamezniki.
Uršulinska posest se je množila tudi z zapo-
rednimi zamenjavami in nakupi in je bila se-
stavljena predvsem iz kolonskih posesti, ki
so se uporabljale za pridelavo vina (prim. Pil-
lon 2001).
Uršulinke so bile tudi ene od najpremo-
žnejših lastnic rodovitne zemlje na goriški
ravnini v bližini samostana uršulink (AAG,
Terreni del monastero 1735–1852). Goriške
kmetijske posesti so oddajale kolonom v
obdelovanje.
Območje Blanč s prehodom čez tir državne železnice pri severnem kolodvoru iz leta 1908 (hrani R.
Kolenc).
Izvestje 19 • 2022
32 ČLANKI ���
Samo na območju Blanč,1 kjer je po drugi
svetovni vojni zrasla Nova Gorica, so imele
več kot 50 njiv, 4 hiše in klet (Klemše 2017:
15). V nadškofijskem arhivu (AAG, Terreni del
monastero 1735–1852) so v seznamu ze-
mljišč samostana navedeni priimki kolonov,
ki so obdelovali uršulinsko zemljo na obmo-
čju Blanč.2 Tu so že med letoma 1735 in 1852
družine Boschin (slov. Boškin), Bressan
(slov. Brešan), Brumati (Brumat), Ferisin in
Vecchiet z dodanim krajevnim določilom
»della Bianca« obdelovale uršulinsko zemljo,
kar potrjuje tudi register najema, rent in dol-
gov, ki so jih do uršulink imeli naseljeni kolo-
ni na Blanči (AAG, Terreni del monastero
1735–1852).
Prvotni uršulinski samostan na ulici Via
delle Monache v Gorici (Ulica redovnic), je
bil med prvo svetovno vojno poškodovan in
2 Katastrsko so Blanče spadale pod Gorico, ki jemejila
na katastrsko občino Pristava (Prestau/Prati) in ka-
tastrsko občino Solkan (Klemše 2017: 12).
1 Ledinsko ime Blanče, kot se rabe spominjajo doma-
čini (ustni vir 1, 2) so poimenovali prostor na goriški
ravnini med Frnažo in severno železniško postajo,
na levi zamejen s potokomKoren, na desni pa je pre-
hajal v solkansko polje. Snoj opozori na slovanski iz-
vor krajevnega imena Blanca, ki je izpeljano iz češ.
travnika, pašnika, belorus. »praznega zemljišča pred
vasjo« oz. rus. »poplavi izpostavljenega travnika ob
reki« (2009: 64). Na območju se je govorilo tako slo-
vensko kot furlansko (ustni vir 1, 2), zato bi lahko
bila verjetna izpeljava iz slovanske besede, ki je bila
kasneje pofurlanjena (Faggin 1985: 82). oz. poitali-
jančena z obliko zapisa Blanchiç, Blancig. Klemše
(2017: 11–12) v svoji razpravi ponuja razlago poime-
novanja območja, ki je bilo zelo blatno, torej Blanča,
Blatna. Bezlaj (1977: I, 65) dopolnjuje najverjetnejšo
razlago besede kot: »tista polja, oziroma travniki, ki
so bili zamočvirjeni in tudi osojni«. Nastanek imena
Blanče/Blanča (it. della Bianca, furl. Blanchiç, Blan-
cig, nem. Blantsche) nekateri avtorji povezujejo s
starejšim imenom cerkvice Sv. Trojice, Bela Nedelja
oz. »Sv. Trojica na Blanči«, kot jo poimenujejo At-
temsove vizitacije (prim. Pavlin 2013: 332).
Območje Blanč s severno železniško postajo, remizo in drevoredom, ki je vodil do pokopališča na Grčni.
Sodeč po poškodovanih hišah je fotografija nastala po oz. med prvo svetovno vojno, med letoma 1915–
1918 (PANG 583, zbirka fotografij, popisna enota 157).
33
Izvestje 19 • 2022
��� ČLANKI
je zavoljo vseh dejavnosti postal premajhen,
po vojni pa je regulacijski načrt mesta pred-
videl cesto, ki bi prečkala uršulinske vrtove,
zato so se redovnice odločile, da bodo poi-
skale nov prostor, mirnejši, ki bo hkrati omo-
gočil kvalitetnejše bivanje in izobraževanje
deklet. Kar nekaj vil je bilo zanimivih za bo-
doči samostan. Izšel pa se je predlog urbani-
sta Maksa Fabianija, ki je kljub začetnemu
onemogočanju bratov Loser uspel leta 1922
odkupiti njihovo vilo Ceconi in jo namenil no-
vemu uršulinskemu samostanu. Prvotni sa-
mostan, vključno s cerkvijo iz 18. stoletja, je
bil v prvi vojni tako močno poškodovan, da
so ga po vojni opustili, uršulinski izobraže-
valni programpa nadgradili vmnogo večji vi-
li Ceconi na Svetogorski ulici (Via Montesan-
to), ki je vodila proti Solkanu.
Uršulinke so imele s kupoprodajnimi po-
godbami lastnih nepremičnin kar številne
zaplete s ponudniki, kupci, koloni. Vsak se je
namreč na svoj način pogajal z njimi in vsa-
kemu so se v naivni želji po čim ugodnejši
prodaji nepremičnine posvetile. Glede števil-
nih nepremičnin, ki so bile v lasti goriških ur-
šulink na Blančah, v Solkanu, Rožni Dolini in
Kromberku, poleg nekoliko oddaljenejših v
Koprivi (Capriva del Friuli), Podgori (Piedi-
monte) in Ločniku (Lucinico), so po prvi sve-
tovni vojni, ko so bile številne nepremičnine
uničene, začele pogovore o prodaji zemljišč
naseljenim kolonskim kmetom, ki so bivali
na omenjenih območjih že več kot 200 let.
Za prodajo so med letoma 1920 in 1924 za-
dolžile Pia Meyerja, ki je skrbel za nepremič-
nine uršulinskega samostana že pred vojno.
Prav ta pa je sestram povzročil kar nekaj pre-
glavic s krajo denarja od prodanih posesti.
Prodaja zemljišč ter kolonskih nepremičnin
med letoma 1920 in 1922 je uršulinkam služi-
la predvsem za zasilno popravilo starega sa-
mostana (Via delle Monache) in priprave na
ureditev vile Ceconi ter delovanje ustanove
Pro Famiglia, ki je prevzela tudi terjatve voj-
ne škode na prodane posesti.
* * *
Med letoma 1903 in 1906 je na območje
Blanč zarezala infrastruktura nove železni-
ce. Časopis Soča (16. 4. 1904, št. 81) je v pri-
spevku z naslovom Na Blanči leta 1904 napo-
vedal zarezo v krajini goriške ravnine: »Do-
slej je bilo lepo, tiho romantično na Blanči.
Kmetič je molče delal po svojih njivah ali se
malce pojezil na živino, po prijaznih potih pa
je korakal le posamezen človek, več jih je bilo
ob svetkih, idočih v Solkan, kaki zaljubljenci
pa so se šetali ob nizkem gostem grmičevju ali
tik ljubkega drevja ter pogledovali na Sv. Va-
lentin ali na Sv. Goro in na Sv. Katarino ter si
stiskali roke…odslej pa bo vse drugače. Seki-
ra je posekala grmičevje ter drevje je padlo, vi-
di se lepa prostrana planjav na Blanči, na kate-
ri bo stal kolodvor pa mehanična delavnica
[kasnejša remiza, op. a.], ako jo prisodijo Go-
rici, ter kjer se bo razvijalo živahno gibanje v
velikemprometu ob urnem gibanju rok ter ob
žvižgu lokomotive. Ako stopiš na Blančo, je ne
prepoznaš več, tako je že predelana, preseka-
na ter zravnana pa pripravljena na stavbe in
ceste, katere jo popolnoma pretvorijo. Vsaki
dan hodi sedaj premnogo ljudi na Blančo gle-
dat, kaj in kako delajo železnico, in vse sanja o
bližnji bodočnosti, ko prisopiha izza ovinka
pod Sv. Valentinom prvi vlak, odkoder se se-
daj pa sedaj čuje pok, mine pokajo, da se raz-
lega daleč ter se pokadi proti Solkanu.«
Kmetje v bližini železniške proge so šele
v začetku dvajsetih let 20. stoletja postali la-
stniki uršulinske zemlje, tudi tiste na Blanči.
Večina hiš na območju je bila poškodovanih
med prvo svetovno vojno, prav uršulinke pa
so na svoja pleča dobile tudi vso vojno ško-
do, zato je bil prodaja zemljišč ena od logič-
nih potez. Koloni so v dvajsetih in tridesetih
letih 20. stoletja na odkupljeni zemlji ponov-
no sezidali hiše. Večje skupine domačij so ta-
ko kot pred vojno stale ob glavnih poteh na
obrobju ravnine. Kmetijo je poleg stanovanj-
skega dela sestavljalo še več ali manj gospo-
Izvestje 19 • 2022
34 ČLANKI ���
darskih poslopij: hlev, svinjak, senik, razni
prizidki in nadstreški ter dvorišče z vrtom.
Okoli hiš je bil običajno še sadovnjak in trte
(prim. Nusdorfer Vuksanović 2002: 240).
Kmetje so na njivah, ki so bile boljše kakovo-
sti v primerjavi s solkanskim poljem, gojili
koruzo, pšenico, ječmen, krompir, fižol in
druge vrtnine, posebej rdeč radič (Nusdor-
fer Vuksanović 2002: 240). Na ozemlju so
prevladovale ilovnate njive, ki jih je prečkal
Erjavčev drevored (Via del Camposanto, da-
našnja Erjavčeva ulica), ta je do (novega) go-
riškega pokopališča3 vodil mimo ene izmed
opekarn, na mokrotnem travniku ob potoku
Koren je bilo nekaj samotnih kmetij, ki so pri-
padale bližnji Grčni, zaselku, ki je spadal pod
Kromberk. Omočvirnatem terenu govori tu-
di prispevek iz Goriške straže (16. 3. 1921, št.
11, Dopisi. Iz goriške okolice), ki sicer opozarja
na to, da v Solkanu po prvi vojni še niso
vzpostavili poštnega urada, je pa iz prispev-
ka zaznati zgražanje nad povezavo med Go-
rico in Kromberkom, ki govori o namoče-
nem terenu: »In ceste! Ali je najti na tem bož-
jem svetu slabejših cest kakor je cesta iz Gori-
ce v Kromberg, ali iz Solkana v Kromberg. Ob
deževju bi človek lahko utonil v blatu!«
Kasnejše geološko poročilo, ki je bilo pri-
pravljeno, preden so začeli graditi novo me-
sto, tudi opisuje goriško ravnino, veliko pri-
bližno 4 km2, ki proti Panovcu pada in preha-
ja v izrazito močvirnat teren, »zato steka vsa
voda proti J, kjer jo sprejema mali potok, ki
prihaja z V iz okolice Kromberka. Ker ima po-
tok, ki teče čez mesto Gorica prenizko strugo,
zastaja voda v bližini Panovca in je zaradi tega
svet močvirnat. Ob deževju nastaja začasno
malo jezero, ker potok ne more odvajati vse
vode. Zahodni del solkanske ravnine sestoji
pretežno iz proda, proti vzh. pa prevladuje
ilovica, deloma peščena, deloma glina. Zato
so napravili v zadnjem času blizu kolodvora
opekarno, ki naj bi izrabljala to glino. Sedaj pa
opekarna sredi mesta nima pravega namena«
(PANG, Geološko poročilo za gradnjo Nove
Gorice).
* * *
Po zgledu goriških uršulink sta nastala
tudi graška (1686) in ljubljanska (1702) sa-
mostana. Leta 1774 izdan Splošni šolski red,
ki je utemeljil šolo kot splošno državno usta-
novo, je posegel tudi na področje izobraže-
vanja, ki ga je do tedaj obvladovala Cerkev.
Od leta 1778 pa je bilo izobraževanje pri ur-
šulinkah vključeno v del javnega izobraževa-
nja, ki je predvidelo obvezno obiskovanje
pouka za otroke od šestega do dvanajstega
leta starosti v treh vrstah javnih šol (enora-
zredne trivialke, trirazredne glavne šole in
štirirazredne normalke). Leta 1782 je goriške
uršulinke obiskal cesar Jožef II. in jim oseb-
no zagotovil, da njihovega reda, posebej po-
membnega za šolanje deklet, ne bodo ukini-
li, kot se je to zgodilo goriškim klarisam, ki so
se zato pridružile uršulinkam. Francoska
okupacija Gorice je uršulinkam prepovedala
dotok novih sester in poklicno izobraževa-
nje. Šele leta 1821 je v samostanu ponovno
zaživelo učiteljišče, ki je delovalo vse do leta
1875, ko je postalo šolanje del javnega izo-
braževalnega sistema. Sestre uršulinke in
njihovo izobraževanje deklet pa je postalo
del zasebnega šolanja, vendar je vse od leta
1886 ohranjalo javni značaj z italijanščino
kot učnim jezikom. Leta 1907 je začela delo-
vati zasebna šola v nemškem jeziku, takoj
po prvi vojni pa je pri sestrah uršulinkah ne-
kaj časa potekalo tudi šolanje v slovenskem
jeziku (med 1918 in 1919).
3 T. i. Cimitero della Grassigna (pokopališče na Grčni)
(več glej Makuc 2022: 37–43) je nastal leta 1880, po-
tem ko so opustili dotedanje pretesno pokopališče
sredi mesta, ki je služilo svojemu namenu od leta
1823, danes Parco della Rimembranza. Na novem
pokopališču so pokopavali do prve svetovne vojne,
ki je uničila do tedaj pokopanih 27.287 posmrtnih
ostankov in več kot 3000 pokopanih padlih vojakov
(prim. Nusdorfer Vuksanović 2002, prim. tudi Koso-
vel 2016: 44–47).
35
Izvestje 19 • 2022
��� ČLANKI
Povojni čas je bil zaradi porušenih poslo-
pij za izobraževanje še posebej zahteven.
Pouk sester se je tako zatekel v vilo Ceconi,
kjer se je program usmeril v trgovsko izobra-
ževanje, gospodinjsko šolo ter šolo krojenja
in šivanja. Po letu 1940 so uršulinke odprle
tudi srednjo oz. administrativno šolo, ki je
delovala vse do šolskega leta 1945/46. Po
drugi svetovni vojni se je izobraževanje ur-
šulink osredotočilo na predšolsko vzgojo,
osnovno in srednje izobraževanje. Vzgajanje
deklet je trajalo vse do leta 1990, zato je bil
spomin na uršulinke še posebej živ med žen-
skami, ki so bile deležne vzgoje, ki so jo v Go-
rici posredovale »nune« uršulinke. O njih mi
je pripovedovala tudi nona Margerita (ustni
vir 3) rojena na Grčni, očetu Francu Gruzovi-
nu z Blanč in materi Mariji Vecchiet z Grčne,
potomka kolonov, ki so davno pred roj-
stvomNove Gorice na območju med Blanča-
mi in Grčno obdelovali uršulinsko zemljo, in
dekle, izobraženo v uršulinski dekliški trgo-
vski šoli. Spomin nanjo, na eno izmed števil-
nih deklet, ki so bivale med slovensko-fur-
lanskim vsakdanom med Grčno in Blančami
ter mestom Gorico, kjer je prejela izobrazbo
v italijanskem (delno pa tudi nemškem) jezi-
ku, kot je bilo to po letu 1924 edino možno
na polju izobraževanja v mestu, je hkrati
spomin na tisti duhovni in kulturni prostor
Gorice, ki so ga zaznamovale tudi sestre
uršulinke.
VIRI IN LITERATURA
Arhivski viri:
AAG – Archivio arcivescovile di Gorizia, Sezione
I, A, Terreni del monastero 1735–1852, vol. 49–52.
PANG – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Zbirka
Gradnja Nove Gorice, t. e. 1, Geološko poročilo za
gradnjo Nove Gorice in drugi dokumenti.
PANG 583, zbirka fotografij, popisna enota 157.
Literatura:
Bezlaj, F. 1977: Etimološki slovar slovenskega je-
zika, A-7, Ljubljana: RSS.
Faggin, G. 1985: Vocabolario della lingua Friulana.
A-L. Udine: Del Bianco.
Il monastero di Sant’Orsola a Gorizia. Trecento
anni di storia e arte. 2001. Gorizia: Casa di Risparmio
di Gorizia.
Klemše, V. 2017: Solkan v jožefinskem katastru.
V: Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja, št. 41, 9–
16.
Kosovel, B. 2016: Pozabljeni predhodnik Nove
Gorice. Nekoč je tam stalo Novo pokopališče. V: Raz-
potja. Zima 2015/2016, št. 22, 44–47.
Makuc, N. 2022: Drobci iz novogoriške pred-
zgodbe: goriško pokopališče na Grčni med ustno
tradicijo in korespondenco dr. Henrika Tume. V: Izve-
stje, 19, 2022, str. 37–43.
Nusdorfer Vuksanović, M. 2002: Ko so na Sol-
kanskem polju še orali. Kjer je zrasla Nova Gorica? V:
Zbornik Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, 219–244.
Pavlin, V. 2013: Župnija sv. Štefana v Solkanu in
njen katapan iz leta 1757. V: Arhivi, 36, št. 2, 329–346.
Pillon, L. 2016: L’archivio del monastero di S.Or-
sola donato alla diocesi. V: Voce Isontina, 26. 4. 2016.
Pillon, L. 2001: Dalle carte alla storia. L’Archivio
storico del monastero. V: Il monastero di Sant’Orsola
a Gorizia. Trecento anni di storia e arte. 2001. Gorizia:
Casa di Risparmio di Gorizia, 21–45.
Portelli, I. 2017: Orsoline a Gorizia: una presenza
iniziata 345 anni fa. V: Voce Isontina.
Sgubin, R. (ur.) 2022: Tra la terra e il cielo. I mera-
vigliosi ricami delle Orsoline. Quaderno didattico. Go-
rizia: Ente Regionale per il Patrimonio Culturale del-
la Regione Friuli Venezia Giulia.
Ustni viri
Ustni vir 1 – Marko Velušček (1952), Kromberk.
Ustni vir 2 – Mirjam Kolenc (1949), Nova Gorica.
Ustni vir 3 – Margerita Gruzovin por. Velušček
(1923–2009), Nova Gorica.