KAM PO  MATURI
Konec vsakega šolskega leta na srednjih šolah se prejšnjim pridruži nov rod maturantov, pred kgterimi so najdalj.se počitnice, pa tudi skrbi glede nadaljnje in vsekakor rzredno pomembne življenjske odločitve. Bo na univerzi dovolj prostora? Bo sprejemni izpit zadovoljivo opravljen? Bo srednješolska podlaga res takšna, da bo zadostila zahlevam novega načina šolanja in dela? Pa kaj bi. lo! Pustimo razmišljanja za čas po maftirantskih izletih in po krepko zasluže-nem počitku ter prishihnimo štirim maturanlom naše gimna/ije.
Ne. Naš razred ni bil homogen. Bili smo tako različnih značajev, da ne-kako nismo šli skupaj. Glede matn-rantskega izleta se dogovarjamo že od septembra, pa še danes ni jasno, če botno sploh kam šli.
MARJETA   HAFNER:   Za   gi-
mnazijo sem se odločila, ker sem tako za štiri leta preložila razmišlja-nje o bodočem poklicu, pa tudi v osnovni šoli so mi svetovali, da b,o to zame najbolje. Sedaj vem, da se bom vpisala na fakulteto za politične vede, sociologijo in novinarstvo. Prvi letnik je še splošen, v drugem pa se bom usmerila na politologijo.
— To je družboslovna smer. Si dovolj pripravljena na to?
Ni mi všeč, da da gimnazija pre-malo usmeritev, saj imamo pri nas in-tenzivno smer le jezike. Želela bi tudi v gimnaziji tako, da bi si ob splošni izobrazbi vsakdo pridobil nekaj več znanja tudi s področja, ki ga še zlasti zanima. Tako pa zame skoraj ni bilo nobene bistvenejše razlike med osnovno šolo in gimnazijo.
MATJAŽ UBERŠAR: Vedno me je veselila matematika, gimnazija pa da največ osnove. Ves čas sem so-deloval na različnih tekmovanjih in ¦ skoraj vedno sem bil v zlati sredini. Če bi mi bila matematika tak konji-ček.kot mi je npr. telovadba in bi se z njo več ukvarjal tudi v prostem času, bi verjetno dosegel boljše rezultate. Sicer pa sem telovadni trener pri TVD Partizan in če mi na matematiki spodleti, se bom vpisal na visoko šolo za telesno kulturo.
BORUT JARC: Po končani osnovni šoli sem imel na izbiro več poklicev. Nisem se mogel odločiti. Moj oče je končal tehniško šolo in mi je večkrat omenil, da mu je žal, ker ni obiskoval gimnazije. To je vplivalo na mojo odločitev. Pa tudi sošolci. Težko se je štirinajstletniku oprede-liti za življenjsko pot. Pravočasnega informiranja na osnovni šoli ni bilo dovolj. Najbrž ni zadosti nekaj me-secev pred koncem pouka na hitro posvetiti nekaj več pozornosti izbiri poklica, kajli takrat je velika večina že odločena in le redkokdo se premi-sli. Zase sedaj že dve leti vem, da se bom vpisal na elektrofakulteto. Če pa mi spodleti, bom gradbeni inženir.
— Žapuščaš OŠ, sošolce, s kate-rimi si preživel šiiri leta. Še matu-rantski izlel, nato pa vsak na svoj konec. Ti je kdaj žal?
SABINA REBERŠEK: Po kon-čani osnovni šoli sem se odločila, da bom študirala jezike in odločila sem se za gimnazijo. Mama mi je takrat svetovala, naj se raje vpišem na sred-njo ekonomsko šolo, vendar sem vztrajala pri svojem. Po štirih letih lahko ugotovim, da sem ravnala prav. Vendar je zanimivo, da sem se sedaj odločila za študij ekonomije To pa bom rešila tako, da bo volk sil in koza ctfla. Študirala bom zunanjc trgovino, kjer bo prišlo do izraza tud znanje lujih jezikov. Mislim. da sem dobila dokaj dobro osnovo za na-daljnji študij. Sicer pa je to odvisnc od vsakega posameznika. Gimnazija je namreč znana kot šola, kjer se da imenitno špekulirati.
— Najbrž bi bilo zanimivo pogo-varjati se z vsemi štirimi našimi sogo-vorniki čez šest ali desel let in videti, v koliki meri so se njihove današnje želje uresmčile. Želimo, da bi se jim!