121 Strokovni kotiËek Aleksander Nikolajevic ˇ Skrjabin, 100 let po smrti Franc Križnar franc.kriznar@siol.net Ruski pianist in skladatelj je bil rojen 6. 1. 1872 v Moskvi, kjer je 27. 4. 1915 tudi umrl. A v vseh svojih 43. letih življenja (od tega je bil 25 let pianist in skladatelj) je naredil veliko. Četudi so mu sprva starši namenili vojaški poklic in ga v ta namen dali ustrezno šolati v moskovski kadetski korpus, se je po sedmih letih odločil za glasbo. Tako je leta 1882 dokončal moskovski glasbeni konservatorij z zlato medaljo. T u so bili njegovi učitelji skladatelj in pianist Sergej I. Tanejev, skladatelj Anton S. Aren- ski (kompozicija in harmonija), Vasilij I. Sifonov, Georgi Kon- jus in Nikolaj Zverev (klavir). Skrjabinovi ideali so bili še višji, saj je idealu Chopina kmalu dodal še velikega W . A. Mozarta, ki ga je častil kot božanstvo pa tudi slovito in mogočno peterico (Rimski Korsakov, Borodin, Kjuj, Balakirev in Musorgski) in s tem rusko nacionalno skladateljsko bero dotlej. V vsem tem ni ostal brezbrižen. Njegova glasbena kariera se je začela s turne- jo klavirskih koncertov po Rusiji. Sledila ji je šele skladateljska kariera, saj je Skrjabin na koncertih po Evropi in ZDA izvajal pretežno lastna dela. V letih 1898–1904 je bil profesor klavirja na moskovskem konservatoriju in bil v tem delu zelo inventi- ven in priljubljen. Kljub temu se je kmalu otresel profesure in dobil častno pokojnino že pri 32. letih. Ta mu je omogočala potovanja in turneje v tujino, saj je v letih 1906–1909 veliko potoval tako po Rusiji kot zunaj nje (Evropa in ZDA). V tem času je ustvaril največ večjih orkestralnih del (klavirski koncer- ti in simfonije). A. N. Skrjabin, Wikipedija 122 njo zimo (1901–1902) je končal »wagnerjansko« Simfonijo št. 2 v c-molu, op. 29 in se kmalu za tem lotil prvega dela trilogije k Božanski pesnitvi. To je pravzaprav Skrjabinova Simfonija št. 3 v c-molu, op. 43 (1903–1904). Prav ta kaže mnoge značilno- sti poznejšega Skrjabina, ki se izkristalizirajo v Poemu ekstaze, op. 54 (1907), drugem delu trilogije. Tu je skladatelj vsa nova, doslej neslutena zvokovna, barvna in harmonska sredstva upo- rabil za ponazoritev naslova in istoimenske literarne predloge, ki je delu dodana. Pesem ekstaze je napisal sam in jo izdal v sa- mozaložbi v Lausanni (1907). Odtlej je Skrjabin smatral, da ni samo glasbenik, ampak tudi pesnik, še več, mislec, ustvarjalec nove religije in vodnik človeštva. V tretjem delu tega simfonič- nega ciklusa, v Prometeju ali z drugim imenom Poem ognja, op. 60 za orkester, klavir, orgle, svetleči klavir in zbor pa je sku- šal z novimi izraznimi sredstvi pričarati predstavo ognja. V tem se je kar najbolj posluževal novih inštrumentalnih in barvnih, sinestetičnih (tj. zlitje zaznavnih motenj različnih čutnih pod- ročij, hkratno doživljanje /tonov in barv/; op. avt.) efektov. V tej skladbi je Skrjabin zasnoval svetleči klavir, ki je oddajal po- leg zvoka tudi žarke, barvne snope, ki so spremljali in barvno interpretirali določene akorde. Tako je skušal z novimi izraz- nimi sredstvi pričarati predstavo ognja. Skladatelja je nasploh mikal prikaz ognjenih predstav, saj že v njegovih klavirskih skladbah lahko najdemo naslove »Vers la flamme« (= Stih pla- mena), »Flammes sombres« (= Plamen teme) itd. V Prometeju pa se pogosto pojavlja vertikalna harmonska struktura, ki je za- radi svoje posebnosti dobila ime Prometejev »mistični akord« z zaporedjem (od spodaj navzgor): c1 – fis1 – b1 – e2 – a2 – d3. Zaradi vsega navedenega sodi Skrjabin med največje indivi- dualiste v glasbenem življenju svojega časa. Njegova dela, ki Kaj je tisto, kar je Skrjabina kot klavirskega virtuoza in skla- datelja ohranilo teh več kot njegovih 100 let po smrti? Misti- cizem! Francoski muzikolog in prevajalec ruskega rodu Boris Fjodorovič de Schölzer (1881–1969) je o njem in Skrjabinovem misticizmu zapisal: »[…] Ena sama ideja navdihuje njegova dela in jim daje bi- vanje. Vsa njegova dejavnost od prve simfonije naprej (1899– 1900; op. avt.!) pomeni niz poskusov, da bi dosegel utelesitev te ideje. Edino delo, s katerim so njegove simfonije in sonate samo osnutki ali odlomki, je ponavadi imenoval 'Skrivnost.' To naj bi bila liturgija, ki bi pomenila sintezo vseh umetnos- ti in v kateri bi bila zajeta človeštvo in narava. V njegovih mislih je bila umetnost samo sredstvo za dosego višje oblike življenja – čisto romantična zamisel. Obsežen metafizičen in religiozen sistem, ki ga je ustvaril, ustreza indijskemu misti- cizmu. Simboliziran je v L' Acte Préalable/Uvodno dejanje, kantati, ki naj bi bila uvod v 'Skrivnost,' a imamo le njeno besedilo in nekaj glasbenih odlomkov […].« Skrjabin se je najprej uveljavil kot pianist, šele nato kot skla- datelj. Kljub temu pa tako kot Chopin ni bil tip pianističnega virtuoza, ampak rafiniranega klavirskega pesnika z občutkom za tonsko barvitost. Leta 1897 se je poročil s pianistko V ero Iva- novno Isakovič, interpretko tudi njegove glasbe. Že naslednje leto sta zakonca priredila koncert Skrjabinovih del v Parizu, leto po tem pa je bil skladateljev ustvarjalni vzpon že obeležen s prvo izvedbo njegovega Koncerta za klavir in orkester v fis- -molu, op. 20 (1897) v Odesi. Tudi sicer je pisal in izvajal iz- ključno klavirsko glasbo in simfonije. Med prvimi so to etude, poeme, preludiji, nokturni, valčki in sonate (10; št. 1, op. 6-1893 – št. 10, op. 70-1913). T a dela so si pridobila nedvomno odlično mesto v sodobni klavirski glasbi in so močno vplivala na vsa poznejša skladateljeva klavirska dela. Z izjemama klavirskega koncerta in manj znane Fantazije za klavir in orkester v a-mo- lu (1899) se je skladatelj šele pred koncem tega leta odmaknil od solističnih klavirskih del in se posvetil tudi velikemu orke- stru; najprej v manj obsežni »ljadovski« (po ruskem skladatelju Anatoliju Ljadovu; op. avt.!) simfonični sliki Misli, ki ji je že leto dni kasneje sledila Simfonija št. 1 v E-duru, op. 26 (s Hi- mno umetnosti; 1899–1900) in jo sestavlja 6 stavkov. Nasled- Skladateljev (Prometejev) akord, Wikipedija. Skrjabinov naËrt za mavriËni tonski spekter kvintnega kroga, Wikipedija. Aleksander NikolajeviË Skjabin, 100 let po smrti 123 Obletnici so še posebej izpostavljena za klavir in orkester pa so podoba lastne filozofske koncepcije življenja in sveta. Izhajajoč iz Wag- nerjeve opere Tristan in Izolda je prek Debussyja prišel do »superkromatike,« posebnega sistema oblikovanja akordov na načelu kvart in vznemirljive poliritmike. Za vse svoje zamisli je nenehno širil zvokovni aparat in da bi ustvaril »splošno ume- tniško delo,« je hotel klavirju, ki bi namesto zvoka metal snope različnih barv, dodati še orgle, ki bi razvijale vonjave. Čeprav mu vse to ni uspelo in so zato številne njegove skladbe danes celo pozabljene, je glasbeno govorico le obogatil s pretanjenimi izraznimi sredstvi, klavirsko in orkestralno literaturo pa z dra- gocenimi stvaritvami. Skladateljeva barvna klaviatura, Wikipedija.