LETO IX. ST. 32 (419) / TRST, GORICA ČETRTEK, 9. SEPTEMBRA 2004
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
ivivw.noviglas.it
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Andrej Bratuž
Draga - svobodna tribuna
Devetintrideseti študijski dnevi Draga 2004 so za nami. Poročilo o njhovem poteku objavljamo na drugem mestu. V informativnem biltenu letošnje Drage je zapisano, da več kot polstoletno delovanje tržaškega kroga izobražencev in javnih delavcev, iz katerega je izšla vsakoletna Draga, temelji na slovenstvu, krščanstvu in demokraciji. Ob teh vrednotah se je skoraj 40 let neprekinjeno navdihovala tudi Draga in tako ostala vseskozi zvesta sami sebi. Njen historiat je pisan in razgiban. Spominjamo se njenih začetkov. Bilo je septembra leta 1966 v kraju Draga nedaleč od Bazovice, na tesnem in preprostem prostoru ob župnijskem počitniškem domu. V dveh dnevih se je zvrstilo devet predavanj in sedem predavateljev (A. Kacin, V. Inzko, M. Poštovan, J. Janžekovič, A. Lokar, R. Vospernik, D. Štoka). Po teh začetkih so se študijski dnevi pozneje preselili na Opčine, v park Finžgarjevega doma, ohranili pa so ime kraja, kjer so nastali. Zaradi aktualne in večkrat žgoče tematike, zaradi obravnavanja specifično zamejskih in zdomskih vprašanj, kakor tudi zaradi svobodno izraženih pogledov na razmere v matični domovini je Draga kmalu postala vsem Slovencem odprta tribuna, na kateri naj bi analizirali trenutni položaj naše narodnostne skupnosti, izražali kritična mnenja in ocene, pa tudi upe in pričakovanja. Teh svobodnih in v vsem slovenskem svetu edinih tovrstnih srečanj, ki so postajala iz leta v leto zanimivejša in odmevnejša, so se kot predavatelji in poslušalci udeleževali rojaki iz vseh treh Slo-venij, matične, zamejske in zdomske. Z osamosvojitvijo in demokratizacijo Slovenije ter z njenim vstopom v Evropsko unijo naj bi se meje med vsemi tremi vsaj delno zabrisale. Vsekakor nam je zdaj Draga prav tako potrebna kot nekdaj. Novi časi in nove razmere prinašajo nova vprašanja in poglede, zato aktualnih in obravnave vrednih tem ne bo nikoli zmanjkalo.
Priznati je treba, da prireditelji Drage delujejo danes v bolj sproščenem vzdušju kot v nedavni preteklosti. Znano je, da je bilo v času totalitarnega režima v matici izredno težko in večkrat tvegano od tam vabiti predavatelje. Nekaterim je bilo sodelovanje na Dragi onemogočeno (primer Alberta Rejca) ali so ga morali zadnji trenutek odpovedati in je potem moral kdo vskočiti na njihovo mesto. Bili so časi, ko je bilo treba do zadnjega prikrivati imena predavateljev samo zato, da bi kdo izmed tistih, ki so prihajali z onstran meje, ne imel težav. Tisti časi so tako od organizatorjev kot od nekaterih predavateljev zahtevali zares veliko poguma, zagnanosti in vztrajnosti. Takrat je bila Draga, kakor je v nedeljo popoldne dejal Alojz Rebula, ko se je zahvalil za čestitke in voščila, "iskra svobode v temi bližnje diktature" in "svetli moment v naši zgodovini". Nazadnje se je treba spomniti, da so ob robu Drage večkrat nastajale ali se najavljale zanimive pobude, sestavljale resolucije v zvezi s pomembnimi vprašanji naše skupnosti itd. Leta 1983 so npr. predstavili prvo številko Celovškega zvona, leta 1990 je zasedal osrednji iniciativni odbor za pripravo Svetovnega slovenskega kongresa, ob sklepu letošnje Drage pa je bil dan predlog za postavitev spomenika Simonu Gregorčiču v Gorici leta 2006 ob stoletnici njegove smrti. Vsebina vsakoletne Drage se ohranja v skrbno urejenih zbornikih, ki izidejo redno leto pozneje.
Prihodnje leto bo Draga dopolnila 40 let. Prepričani smo, da bo ta po vsebini in trajanju najpomembnejša slovenska tribuna tudi v bodoče uspešno opravljala svojo nenadomestljivo vlogo in poslanstvo.
5
pet v šolo! S skrbjo za lep slovenski jezik!
Šolska vrata za večino otrok, ki pri nas obiskujejo šolo s slovenskim učnim jezikom, so se že odprla in navada je že, da ob začetku šolskega leta napišemo nekaj besed o nas in naši šoli.
Pisati o naši šoli, ki je temeljnega pomena za obstoj slovenske manjšine v Italiji, je sila težko, ker si pred veliko dilemo, ali naj pišeš banalne in stokrat slišane ter napisane stvari ali pa naj napišeš tudi kako grenko o naši šoli, ki je, podobno kot skoraj vse naše stvarnosti, polna težav in nerešenih problemov.
Sam sem večkrat na lasten račun slišal, da najraje "šimfam" šolo, da pišem proti njej in podobne stvari, pa čeprav lahko zase trdim, da tega nisem nikdar počel, ker sem pisal vedno z ljubeznijo o naši šoli in seveda tudi o nekaterih naših šolnikih, samo o nekaterih pa zato, ker si to zaslužijo; tisti, ki poučujejo na naših šolah in svoje otroke pošiljajo v italijansko šolo, si tega gotovo ne zaslužijo. Napisal pa sem in tudi v prihodnje bom še kakšno pikro na račun šole, na lasten račun in tudi na račun italijanskega šolstva, če bo potrebno, ker je tudi to naloga časnikarja, ki na svoj poklic in nase nekaj da. Prepričan sem, da bi osnovne in srednje šole pri nas morale naše otroke najprej naučiti slovenskega jezika, ker so zato šole s slovenskim učnim jezikom. Vem, da je to težko, če v njih
PapežvLoretu
Sveti oče Janez Pavel II. je pred 200 tisoč verniki v Loretu pozval mlade k solidarnosti, sožitju in miru
poučujejo ljudje, ki sami dostojno ne znajo slovenskega jezika. Zato lahko mirno zapišem, da v naših šolah poučujejo tudi taki.
"Če pade jezik, nam pade vse!” mi je pred dnevi dejal gospod, ki je vse življenje skrbel za čist in lep slovenski jezik in danes ne prenaša ponižujočega, nesramnega blebetanja na vseh ravneh, ki je med nami nadomestilo lepo slovensko govorico. Strinjam se z njim in zato spet poudarjam, da bi naše šole morale imeti posebno skrb za slovenski jezik in bi ga zato morali poučevati na naših šolah le tisti ljudje, ki slovenščino znajo, ki jo čutijo za svoj jezik, ki imajo odnos do tega - vsaj za večino od nas še - lepega, predvsem pa materinega jezika. Prav slovenski jezik je namreč še vedno nosilec narodne identitete in kulture, omike, vsega tistega, "kar nas dela Slovence", pripadnike narodne manjšine v Italiji in slovenskega naroda. Puhla, porazna in prazna samozadostnost pri nas ima za posledico, da se pri nas ljudje, in seveda tudi naši šolniki, posmehujejo mladim iz Slovenije, ko slišijo njihov žargon, ki je poln tujk in besedišča iz ameriškega jezika, a lastnih, naših otrok in učencev ne slišijo, kako nosljavo blebetajo nekaj, kar naj bi bilo slovenščini podobno. Dovolj je, da poslušate slovenski Radio Trst A in razne mladinske oddaje na njem, da vam postane jasno, da se nimate komu smejati, razen sami sebi seveda! Kje so časi, ko je učiteljica v šoli še lahko našim malčkom rekla, naj povprašajo doma staro mamo, kako se lepo po slovensko neki stvari reče! Potrebujemo slovensko šolo, ki bo naše otroke naučila slovenskega jezika in pravega odnosa do njega, ki bo vzgajala k ljubezni do jezika. Še
vedno velja pravilo, da nihče ne more dati tistega, česar sam nima. Zato bi morali naši ravnatelji poskrbeti, da bi slovenščino poučevali ljudje, ki jo ljubijo in predvsem pa znajo. To ni nobeno "šimfanje", obrekovanje in kritiziranje. To so žalostna dejstva, ki jih zapisuje nekdo, ki ima slovenski jezik in slovensko stvarnost pri nas iskreno rad, kot je tudi oče otrok, ki slovensko šolo obiskujeta.
Tako šolo potrebujemo, ki bo naše otroke naučila, da se ne reče: "Pridi tukaj!", ampak lepo: "Pridi sem!", da se ne reče: "Sem k sestram!", ampak spet preprost: "Sem pri sestrah!” Da se ne reče, po univerzitetni diplomi je to izreklo dekle, "Grem doma!", ampak pre-posto, kot so to pravile že naše stare mame: "Grem domov!”
Nobenih veleumnih stvari nisem zapisal o naši šoli, ki se bo tudi letos ukvarjala s kroničnimi težavami (primer: v mestni osnovni šoli bo razred s 25 otroki, samo dva kilometra od tam bo v drugi osnovni šoli, vaški seveda, razred s tremi, štirimi šolarji, a to ne zaradi ravnateljev in šolnikov, ampak zaradi staršev, ki hočejo imeti vse pri roki in niso pripravljeni žrtvovati niti dve minuti vožnje več za dobro lastnega otroka, saj se ve, da je otrok v manjšem razredu uspešnejši, da se lahko več nauči itd.). Dokler bomo še pisali o naši šoli, bo pomenilo, da imamo še neki odnos do nje. Ko tega nihče ne bo več počel, bo pomenilo, da je vse zavoženo, tudi naša šola, ki je ponekod že na dobri poti, da postane dvojezična stvarnost, kar bi bilo severa grozljivo.
JUP
jki 'J;jy'/i x)'J OiKlxldh
Pogovor
Barbara Brezigar po predavanju na Dragi na Opčinah o družbenopolitičnem stanju v Sloveniji
Pivi Pastirček v novem šolskem letu
Ob novem šolskem letu je izšla prva številka na novo oblikovanega Pastirčka, najljubše revije naših otrok
Severna Osetija
] Teroristični napad in pokol otrok v Beslanu
Vedno bolj nujno politično reševanje mednarodnih kriz
Italijanska notranja politika
Problemi se kopičijo
ste v, pa ni. Strah, da lahko prav vsakdo postane žrtev terorističnega napada, se veča: teroristi si ne postavljajo geografskih meja, napadejo tako na Baliju kot v Španiji, v Moskvi ali v malem in nepoznanem mestu Be-slan. Teroristi nimajo usmiljenja za nikogar, niti za nedolžne otroke, kar pomeni, da jih od nas ločuje ne samo ideologija, ampak celoten sistem vrednot.
Tragični dogodek in razplet ugrabitve v Beslanu opozarja javnost še na druge probleme. Ti se tičejo Ruske federacije in Putina, posredno pa tudi nas, nemočnih (?) opazovalcev mednarodnega političnega dogajanja.
Breda Susič
/ stran 15
Lažje je podirati fizične kot miselne pregrade
Komične reakcije na izvolitev slovenske miss Trsta
Da vase zaprti in nacionalistično nastrojeni del Trsta ne more iz svoje kože, so zgovorno pokazale reakcije na dejstvo, da je na tekmovanju za lepotico ("miss") Trsta, ki ga je organiziral za tovrstne prireditve usposobljen odbor konec avgusta, bila proglašena za zmagovalko 19-letna dijakinja iz Nove Gorice, torej Slovenka. Naknadno se je izvedelo, da je izbirna komisija dvakrat preštela glasove, preden je uradno razglasila izid tekmovanja. Prva vidna zadrega pa se je pokazala, ko je pristojni občinski odbornik (tržaška Občina je namreč imela pokroviteljstvo nad prireditvijo, ker je sodila v sklop pripravljalnih pobud ob 50-letnici vrnitve Trsta Italiji) pode-
lil zmagovalki priložnostni trak. Pozneje se je v dnevniku II Picco-lo ironično pritožil, da se je na prvo mesto prebila kandidatinja, ki ni ne domačinka ne italijanska državljanka. Če bodo organizatorji v bodoče želeli pridobiti sodelovanje Občine, bodo morali spremeniti pravila natečaja... Naj ob tem mimogrede omenimo, da je kak teden prej bila v Vidmu izvoljena za prvo lepotico mladenka iz Trsta in da ni bilo zaradi tega nobenega godrnjanja.
Tudi dva občinska odbornika iz vrst Nacionalnega zavezništva sta težko prikrila presenečenje, da je bilo dekle iz Slovenije izbrano za prvo lepotico prav v Trstu, ki mora še posebno letos odločno potrditi sloves najbolj italijanskega
NOVI
GLAS
Glavni urednik Andrej Bratuž - Odgovorni urednik Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it
Tisk Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l.,
Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it
Letna naročnina: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 65 evrov, prioritetna pošta 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 Cena oglasov po dogovoru Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v italiji FISC
fC
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakona št. 675/96 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
To številko smo poslali v tisk v torek, 7. septembra, ob 14. uri.
mesta ("citta' italianissima", kot pravijo). Župan se je previdno izognil kakršnemu koli komentarju o navedenem dogodku, kateremu pa je krajevni italijanski dnevnik posvetil kar dve strani, kar je spet po svoje pretirano. Verjetno je izkoristil priložnost, da po običajnem poletnem zatišju spet pritegne pozornost bralcev.
Ni naš namen, da bi podrobno navajali izjave še drugih bolj ali manj znanih osebnosti, med katerimi ni bilo izrazitih politikov. Večina le-teh se ni še vrnila s počitnic, zato je pričakovati, da se bodo o zadevi zelo verjetno v kratkem oglasili, morda tudi s kakšnim parlamentarnim vprašanjem. Z naše strani vsekakor ugotavljamo, kako je navaden svetovljanski dogodek politično vznemiril nekatere tržaške kroge, ki se ne morejo še sprijazniti z novimi časi in s spremenjeno miselnostjo ljudi.
Nekaterim nikakor ne gre v račun, kako so prireditelju o-menj enega lepotnega tekmovanja mogli določiti takšna pravila, ki omogočajo udeležbo na njem tudi zunanjim oziroma nedomačim kandidatinjam. Morda pa so prireditelji tekmovanja z omenjeno "odprtostjo" želeli poudariti zgodovinsko vlogo tržaškega mesta tako v preteklosti kot po padcu raznih zidov in zaves. Očitno pa je vsekakor, da je mnogo lažje podirati fizične kot miselne pregrade. V delu tržaškega prebivalstva je namreč še vedno prisotna podzavestna bojazen pred novimi izzivi, ki jih neizogibno prinaša sodobni čas. Zato je tudi razumljivo, da zanje dogodek leta ne more biti širitev evropskega povezovanja in s tem povezanega ovrednotenja središčne vloge mesta ter odpiranje vrat sosedom, temveč proslavitev vrnitve Trsta k matični Italiji.
Zato se nam ne zdi zelo čudno, da v Trstu prihaja do takšnih absurdnih dogodkov, ki mejijo že na komičnost.
Alojz Tul
Tudi italijanska javnost je zgrožena in ogorčena nad strahotnimi dogodki v Severni Ostetiji in na marsikaterem oknu v večernih urah še gorijo lučke v spomin na nedolžne žrtve pokola in v znak solidarnosti s prizadetimi svojci. Nič čudnega zato ni, če so tudi pomembni notranjepolitični problemi stopili trenutno v ozadje, čeprav je tako rekoč na vsakem koraku čedalje bolj čutiti, da bodo pristojne oblasti morale prej ali slej pričeti z njihovim reševanjem. V tej zvezi je treba predvsem omeniti finančne obveznosti, saj se naglo bliža rok, ko bo moral parlament odobriti finančni zakon, ki bo omogočil izvajanje listine o gospodarskem in finančnem programiranju za prihodnje leto. Pristojni minister Sini-scalco je že pripravil besedilo ustreznega zakona, ministrski predsednik Berlusconi pa že zagotavlja, da se davčne dajatve ne bodo zvišale, česar opozicija in tudi večina izvedencev ne verjameta.
Trd oreh za vladno večino je vsekakor tako imenovana "devolucija", kar pomeni prenos pomembnih pristojnosti od Rima na posamezne dežele, zaradi česar je potrebna korenita sprememba petega poglavja republiške ustave. Kot vemo, se za federalno ureditev države odločno zavzema predvsem Severna liga, ki je že večkrat zagrozila z izstopom iz vlade, če se bodo ostale stranke vladne koalicije izneverile obvezi, ki je bila sprejeta ob sestavi Berlusconijeve vlade. Znani ekonomist Sarto-ri je pred dnevi v milanskem dnevniku Corriere della sera objavil uvodnik, v katerem je napisal, da bi se z "devolucijo" izdatki za javno upravo povečali za kar 40%, čemur Italija nikakor ne more biti kos. Minister za ustavne reforme Calderoli je sicer že odgovoril, da je Sartorijeva trditev iz trte izvita, a pri tem ni poskrbel,
da bi javnosti predložil natančni proračun izdatkov. Tudi in predvsem zaradi tega problema se bo v prihodnjih mesecih bil hud boj v parlamentu, saj devoluciji, kakršno zahteva Severna liga, odločno nasprotuje opozicija, hude pomisleke pa imajo tudi široki krogi same vladne večine. Med drugimi aktualnimi problemi vsekakor izstopa izredno kritično stanje državne letalske družbe Alitalia, ki je tik pred stečajem. Njena blagajna je prazna, nakazilo 400 milijonov evrov, ki ga je bila odobrila vlada, pa se ne more izkoristiti, ker vodstvo podjetja zaradi nasprotovanja sindikatov ne more pričeti z izvajanjem sanacijskega načrta, ki med drugim predvideva odpust kakih 6 tisoč uslužbencev od skupnih 122 tisoč trenutno zaposlenih in uvedbo strožjega režima na delovnh mestih. Vsakdo razume, da bi z izgubo Alitalie italijanska država prejela tudi veliko moralno klofuto.
V italijanskem notranjepolitičnem življenju je seveda čedalje bolj čutiti, da se bližajo pomembne volilne preizkušnje. Prihodnje leto bodo deželne volitve, leta 2006 pa bo konec redne zakonodajne dobe in bodo torej nove državnozborske volitve. Vladajoča desna sredina, katere nesporni voditelj je še vedno Silvio Berlusconi, si, kot razumljivo, prizadeva, da bi ohranila enotnost v svojih vrstah, saj je to pogoj za ohranitev oblasti. Leva sredina pa nadaljuje s pripravami na nove preizkušnje in si prizadeva, da bi strnila svoje vrste okrog skupne programske listine, ob spoštovanju načela "enotnosti v raznolikosti". Njen kandidat za ministrskega predsednika ostaja Romano Prodi, ki mu bo novembra potekel mandat predsednika Evropske komisije. Tako v desni kot v levi sredini so, kot je sicer povsem razumljivo, na delu mnoge "sredobežne” si-
Povejmo na glas
le, ki jim gre na živce že sam večinski volilni sistem in bi rade spet uveljavile proporčni sistem, karšnega je Italija imela med tako imenovano "prvo" republiko. Kot vemo, je Italija proporčni volilni sistem odpravila z ljudskim glasovanjem ali referendumom, in sicer po škandalih v prvi polovici devetdesetih let, ki so "ugonobili" že omenjeno prvo republiko. Tedaj so dejansko tudi izginile s političnega prizorišča politične stranke, ki so vodile državo v vsem povojnem času, to je dolgih 40 let. Med temi strankami je treba predvsem omeniti Krščansko demokracijo, ki je imela ves čas relativno večino in bila steber vseh povojnih vlad. Marsikomu se seveda toži po taki stranki, vendar je prav malo verjetnosti, da bi se posrečil poskus obnovitve KD. Med drugim med sedanjimi politiki ni človeka takšnega formata, kot je bil ustanovitelj KD Alcide De Gasperi, čigar 50-letnica smrti je potekla prejšnji mesec.
Nekateri časniki omenjajo "socialni teden", ki bo na začetku prihodnjega meseca v Bologni, kjer bodo zasedali vidni predstavniki katoliških organizacij, kot so ACLI, CISL, Katoliška akcija in še nekateri. V središču pozornosti naj bi bilo vprašanje vloge, ki jo imajo ali naj bi jo imeli katoličani v italijanski politiki. "Socialni teden" v Bologni naj bi bil tudi dokaz, kako so se ne le katoliški laiki, temveč tudi vidni predstavniki Cerkve pričeli distancirati od Berlusconija in njegove vlade. Ne bo šlo torej za postavitev temeljev nove KD, temveč predvsem za pričetek vzgajanja novih političnih kadrov. Gre torej za vprašanje, ki je bilo v zadnjem času povsem zanemarjeno.
Problemi se torej kopičijo in je treba pričakovati še marsikatero tudi pomembno novost glede pomembne volilne preizkušnje v prihodnjih dveh letih.
Drago Legiša
Osupljivo o ustvarjanju zgodovine
Nedavno je na enem od običajnih nastopov ameriški predsednik Bush mimogrede, a vendar zelo prepričano opozoril politične nasprotnike na svojo pomembnost z besedami: "Jaz sem človek, ki ustvarja zgodovino" - kar se tiče zgodovine, da ni izvedenec, zato pa jo ustvarja. Navedena izjava je skorajda neverjetna - kot da je ne bi prav slišali, čeprav je bila izrečena - toliko bolj, ker se nanaša na vojno zoper terorizem in na upravljanje z njo. Ne more biti torej nobenega dvoma: v odnosu do vsega, kar se tiče sedanjih in prihodnjih posegov v krizno žarišče v Perzijskem zalivu, se čuti ameriški predsednik ustvarjalca zgodovine.
Ob tem človek pomisli, kaj je pravzaprav zgodovina, kdo jo ustvarja oziroma jo je ustvarjal. Zgodovina so vse najodločilnejše stvari, bolje dogodki, ki so se dogodili in pogojevali naslednja stanja in tudi naslednje dogodke. Jasno je, da je zgodovin več vrst, obstaja npr. zgodovina glasbe, zgodovina medicine, mode, filma, športa, znanosti, tehnike in tako brez konca in kraja. Obstaja pa tudi tista tako imenovana najvplivnejša, da ne rečemo najvišja zgodovina, ki beleži najvplivnejše dogodke, kot so vojne, nastanek novih držav in razpad prejšnjih, pričetek enega in s tem zaključek minulega obdobja. Lahko celo rečemo, da je večina dogodkov tako imenovane najvišje zgodovine strašnih in pretresnih, takšnih, ki v velikih potezah oblikujejo in spreminjajo svet ter položaj človeka v njem. In v primeru izjave ameriškega predsednika, da ustvarja zgodovino, gotovo
ne gre za mir z veliko začetnico, pač pa, kot sam nenehno zatrjuje, za pokončanje svetovnega terorizma, kar naj bi trajalo eno ali celo dve desetletji.
Upravičeno se je torej mogoče čuditi, če se kdo na najvišjem mestu največje velesile sveta ponaša s tem, da ustvarja zgodovino v zaostrenih in skorajda že vojnih razmerah, saj se je pri tem mogoče spomniti kar nekaj primerov iz preteklosti, ko so hoteli nekateri najvplivnejši voditelji ustvariti svet na novo ali vsaj po svojem okusu. V Bushevem primeru slej ko prej ne gre za tovrstne namere, toda aroganca in cinizem sta kar preveč prisotna, da bi ju preslišali. Ob nevarnosti nadaljnjega zaostrovanja sedanje situacije v svetu se je namreč mogoče spomniti "zgodovine" milijonov in milijonov ljudi, ki tiho živijo svoje življenje in si želijo miru, primernih pogojev in zajamčeno mirno prihodnost brez velikih pretresov in ustvarjanja velike zgodovine. In v odnosu do vseh teh milijonov in milijonov v sedanjosti in preteklosti se zdi dobesedno ponašanje z ustvarjanjem zgodovine zares neprimerno in brez odgovornega premisleka. Gotovo bi morala postati zgodovina prav vseh teh milijonov in milijonov tista najvišja med vsemi ter zasesti osrednje mesto v zavesti vsega človeštva.
Končno pa še nekaj: če je zares najimenitnejša tako imenovana velika zgodovina, potem se je vanjo zagotovo že vpisal tudi Bin Laden, ki je zrušil mogočna stolpa v New Yorku.
Janez Povše
Osuplost, zaprepadenost, jeza. S temi občutki smo spremljali tragedijo, ki se je odigrala konec minulega tedna v mestu Beslan v Severni Osetiji. Skupina teroristov je vdrla v neko mestno šolo in zajela več sto talcev (menda 1.500), med katerimi je bila velika večina otrok. Po treh dneh napetih pogajanj se je dogodek razpletel s pokolom, v katerem je izgubilo življenje skoraj 400 oseb, od katerih je bila polovica otrok.
Dogodek je šokiral svetovno javnost. Vedno bolj jasno se vsiljuje prepričanje, da terorizma ne bo ustavila nobena vojska in da so tako Busheve kot Putinove obljube, da bosta skrbela za varnost v svetu, samo puhle besede, politična propaganda. Prave politič-
ne volje za reševanje problemov, krivic in kriz, iz katerih se rojeva upor ponižanih ljud-
NOVI
GLAS
POGOVOR
//
JanezJanša
Nikomur ne zapiramo vrat v nos!"
T anez Janša, vodja Sloven-I ske demokratske stranke, je I le dober mesec pred volitvami spregovoril o skorajšnji politični preizkušnji, ki čaka naše rojake v matici.
Gospod Janša, čez dober mesec so v Sloveniji volitve. Ste optimisti?
Ja, seveda.
LDS ima vsekakor, po zadnjem politbarometru sodeč, 7 točk prednosti. Se bojite takega zaostanka, namerjenega samo 30 dni pred volitvami?
Ne, nikakor. To se dogaja pred vsakimi volitvami. Poglejte na primer zadnje evropske volitve. Novi Sloveniji so v politbarometru namerili samo par odstotkov, dejansko pa so naši koalicijski partnerji 13. junija presegli 20%. LDS bi moral po istem viru leta 2000 prejeti 60%, pa jih je skoraj pol manj. Politbarometer je dejansko raziskava, ki jo naroči vlada. Iz tega lahko brez večjih težav izpeljemo logične zaključke glede vseh takih anket in podob-
nih raziskav.
Dopuščate možnost, da bo SDS stopila v koalicijo s strankami, ki ne pripadajo tako imenovani slovenski pomladi?
Ja, ta možnost je odprta. A priori mi ne zapiramo nikomur vrat v nos. Imamo pa en pogoj. V tej koaliciji mora imeti SDS, oziroma koalicija Slovenija, odločilno besedo; natančneje povedano, zastopati moramo vladno večino. Rad bi podčrtal, da gre vsekakor za projekt, ki ga ne vodi samo SDS, ampak koalicija Slovenija, sad sodelovanja dveh strank, naše in Bajukove Nove Slovenije.
V primeru, da bo Koalicija Slovenija dosegla relativno večino na skorajšnjih volitvah, lahko torej pričakujemo, da se boste pogajali tudi z LDS?
Kot sem že povedal, za pogajanja so naša vrata vedno odprta. Komurkoli.
Evropske volitve so nakazale rast vaše koalicijske part-
nerice. Se bojite, da bo ta trend prinesel preliv določenega deleža volilne baze SDS v volilni kotel Nove Slovenije? Ali morda lahko Bajukova stranka črpa glasove tudi od drugod? Iskreno povedano, se s tem vprašanjem nikakor ne bremenim. Nova Slovenija je naš koalicijski partner. Tudi v prihodnosti bomo z njimi, tako kot doslej, nastopali skupno. Vsak uspeh, ki ga bodo dosegli oni, bo tudi za nas velik dosežek.
Kaj pa vaš kandidat za mandatarja?
Stranka je na mesto predsednika vlade predlagala mene. Ste se o tem dogovorili tudi z gospodom Bajukom?
Ne, formalnega dogovora še ni bilo, prepričan pa sem, da bomo takoj našli skupen jezik. Obstajajo možnosti, da se po 3. oktobru v Sloveniji vzpostavi bipolarnost?
Seveda. To je ena od možnih različic preustroja slovenskega političnega prostora po 3. oktobru.
Je torej po vašem mnenju možno, da bo slovenska pomladna opcija dosegla vsaj 50% + 1 glas?
Seveda. Jaz sicer ne mislim samo na 50% + 1 glas. Za trdno vlado rabimo večji konsenz med volilci.
Katera bo vloga dr. Dimitrija Rupla v primeru, da bo vaša stranka vstopila v vlado?
Gospod Rupel bo na bližnjih volitvah kandidiral na naši listi. Ob uspešnem izidu na volitvah je po mojem mnenju zanj najprimernejše mesto na čelu zunanjega ministrstva. Tako bo lahko nadaljeval že v tem mandatu dobro zastavljeno delo, ki ga je moral zaradi odstavitve prekiniti.
AČ
Prva seja deželnega tajništva Slovenske skupnosti po poletnem premoru
Zaščitni zakon še vedno na mrtvem tiru
Prejšnji četrtek se je na strankinem sedežu v Nabrežini po poletnem premoru sestalo deželno tajništvo Slovenske skupnosti.
Na dnevnem redu so bile tematike, ki so posebno pereče v zadnjem obdobju in se neposredno tičejo slovenske narodnostne skupnosti. Prednostno mesto zaseda še vedno katastrofalno stanje izvajanja zaščitnega zakona, ki se spreminja v pravo gojišče sodnih postopkov, namesto da bi bil sredstvo za utrjevanje prisotnosti Slovencev v Italiji in za preprečevanje asimilacije. Mnenje Državnega sveta je v tem smislu še dodatno poslabšalo in ponovno zavlačilo izvajanje zakona, ki torej zaenkrat ostaja le mrtva črke na papirju. Na ravni obeh držav, Italije in Slovenije, pa se zdi, da je stanje povsem normalno, saj je po svojem obisku v Rimu novi slovenski zunanji minister povedal, da so odnosi med državama naravnost odlični, namesto da bi italijanskega zunanjega ministra Frattinija povprašal, kje je dekret s seznamom občin, kjer naj bi se izvajal zaščitni zakon, ki ga je italijanski premier Berlusconi najavil konec januarja ob svojem zadnjem obisku v Ljubljani.
Sindikat slovenske šole, kljub jasnemu besedilu člena zaščitnega zakona, je pred nedavnim prejel odloč-
bo, s katero je bilo zanikano njegovo priznanje, sredstev za dvojezično poslovanje krajevnih uprav ni od nikoder, neverjetno zamujajo celo sredstva iz zakona 482, saj občine niso prejele niti denarja iz leta 2002. To so ponovni dokazi, da je zakonsko besedilo, ki ga je italijanski parlament odobril februarja 2001, na popolnoma mrtvem tiru, žal pa se slovenske organizacije civilne in politične družbe okoli tega pretirano ne "sekirajo". Zato namerava SSk v jeseni izpeljati več akcij na ravni italijanskega parlamenta, slovenske vlade in predvsem Evropskega parlamenta ter Evropskega sveta. Internacionalizacija stanja je namreč edino, kar preostane naši manjšini, ob tem pa se bo SSk opirala na poslanca Mich-la Ebnerja in SVP ter tudi na evropske poslance Republike Slovenije. Deželni svetovalec Mirko Spazza-pan je nato povzel delovanje v deželnem svetu v zadnjem razdobju ter s posebno pozornostjo spregovoril o snovanju novega deželnega statuta, katerega besedilo oz. iztočnice so se premaknile iz konvencije na pristojno komisijo, v kateri bo zastopal interese naše manjšine. SSk namreč namerava dejavno sodelovati pri oblikovanju besedila, ki se bo opredelilo do pomembnih vsebinskih točk, ki se nas neposredno tičejo. Prav tako bo pozornost slovenske stranke us-
merjena v volilni zakon, ki ga bo dežela najbrž odobrila sočasno s predlogom novega statuta.
Cez mesec dni bodo v Sloveniji parlamentarne volitve. S tem v zvezi bo SSk poslala vsem parlamentarnim strankam in gibanjem, ki so zastopani v Državnem zboru, memorandum, v katerem bodo opisane vse neizpolnjene obveze italijanske države do slovenske manjšine v Italiji. Namen je namreč stalno in ob vsaki priložnosti osveščati politike matične države s stanjem slovenske manjšine v Italiji.
Pod točko razno je bil govor o drugih predvsem krajevnih problematikah, posebno pozornost pa so prisotni namenili nedostojnim stališčem, ki so si jih privoščili tržaški politiki celo ob izvolitvi miss "Trst". Nekatera stališča predstavljajo že pravi rasizem, kar deželno tajništvo odločno obsoja.
S tem v zvezi je tajništvo SSk pozitivno ocenilo novico, da je tržaško sodstvo sprožilo postopek proti nekaterim upraviteljem tržaške občine zaradi domnevnega kaznivega dej anj a zlorabe položaja v zvezi z zavlačevanjem popravil dveh slovenskih šol in neizvajanja obveznih določil zaščitnega zakona. Kot informirana oseba je bil zaslišan pokrajinski tajnik SSk Peter Močnik, ki je tožilstvu posredoval kopico informacij in dokumentov.
POGOVOR
//
Barbara Brezigar
Tehnična inteligenca je pri nas ključnega pomena"
Barbara Brezigar je v času predsedniških volitev veljala za neformalnega vodjo pomladne politične opcije. Danes se je vrnila k prvi ljubezni, pravosodju, in zajadrala v evropske vode Euroju-sta. Za naš tednik je spregovorila o tematikah, ki jih je izpostavila med predavanjem na Dragi.
Slovenija je v Evropo vstopila kot ekonomsko najbolje pripravljena članica. V svojem predavanju na Dragi pa ste bili do slovenskega gospodarstva in upravljanja z njim dokaj kritični. Mislite, da bi lahko Slovenija na skupnem trgu izgubila prednost, ki jo je imela pred 1. majem?
Zelo sem vesela, da je Slovenija bila med novinkami v Evropski uniji na prvem mestu na področju ekonomije in gospodarstva. Sama tudi nisem rekla, da bo naša država na teh področjih nazadovala. Problem je po mojem mnenju treba iskati drugje. Težave se pojavljajo pri pravilnem izkoriščanju tehnične inteligence. Ne daje se ji dovolj možnosti, da bi se lahko izkazala, in zato ne more delovati tako, kot je treba. No, če bomo tehnično inteligenco tako podcenjevali, bo naše gospodarstvo res lahko utrpelo škodo in nazadova-
lo.	Strokovnjakom na tehničnem področju je treba zaupati in jih vzpodbujati, saj v prvi vrsti prispevajo k inovativnosti in razvoju Slovenije.
Igra po vašem mnenju pri podcenjevanju tehnične inteligence pomembno vlogo tudi klientelizem, tisti dejavnik, ki ga opozicija zadnje čase zelo očita vladajoči garnituri?
Kadar govorimo o tehnični inteligenci, se problem kliente-lizma večkrat pojavlja. Gre za črno pego, ki je žal prisotna. Moram pa reči, da prej omenjena pojma ne moremo kar tako povezovati. Gre za dva različna svetova, ki se občasno spojita zaradi zunanjih dejavnikov. Klientelizem se namreč pojavlja v tistih primerih, ko se kadrovanje ne glede na področje ne ozira na stroko in je ne upošteva. Ta pojav ima lahko katastrofalne posledice tudi za gospodarstvo.
Pri nas gre torej za zahajanje v slepo ulico, kamor nas vodita tako nestrokovno kadrovanje kot podcenjevanje tehnične inteligence. Pri nas se pomembnosti slednje žal ne zavedamo.
Imate pri tem kak konkreten primer v mislih? Predsednik SDS Janša je npr. pred nekaj tedni sprožil afero glede imenovanja Zorana Thalerja na mesto predsednika uprave podjetja Simo-bil.
Ne, sama nisem mislila na nobeno konkretno afero. Jaz mislim na to, da je danes pri nas malo inženirjev, ki dosegajo visoko kakovostno raven. Sposobne sive celice, ki jih Slovenija premore na tehničnem področju, zapuščajo svoje poklice, ker v le-teh ne vidijo nobene perspektive. To ni problem, ki se je pojavil v zadnjih mesecih. Z njim se ubadamo že daljše časovno obdobje.
V svojem predavanju ste izpostavili tudi, da Sloveniji manjka take svežine, kakršno je na politično področje slovenske demokracije v povojih uvozil leta 1990 gospod Pučnik. Naštejte nam nekaj imen, ki bi po vašem mnenju prevzela dediščino zgodovinskega predsednika Demosa.
Prepričana sem, da bi v primeru zmage dr. Pučnika leta 1990 danes bilo marsikaj drugače. On je bil slovenski Havel. Ko sem govorila o njegovih na-
slednikih, nisem imela nikogar posebno v mislih. Z gotovostjo pa lahko zatrdim, da je danes v Sloveniji še veliko odličnih mož. Sama poznam veliko sposobnih ljudi, ki bi bili pripravljeni storiti marsikaj dobrega, a so se potem umaknili zaradi “višjih sil".
A ste lahko malo bolj konkretni?
V tem trenutku bi vam tako na pamet ne mogla postreči s kakim imenom. Gre pa za to, da poznamo ljudi, ki so zelo sposobni, a nimajo možnosti uveljavljanja.
Pred kratkim ste presedlali na evropsko pravno ureditev. Kako sedaj spremljate in kaj ugotavljate, ko svoj pogled obračate na problematike v mali deželici na sončni strani Alp (zavlačevanje sodnih postopkov v nedogled, zastaranje primerov)? Moj pogled na te težave se sedaj ni v ničemer spremenil. Sodni postopki so lahko uspešni, samo če so pravočasni. Za to so seveda odgovorna sodišča in pravosodno ministrstvo. Navezujoč se na vprašanje, lahko povem, da je moja nova funkcija v Eurojustu ta, da skrbim za povezovanje posameznih državnih oblasti pri pregonu organiziranega kriminala. Pomagamo jim tudi, da se sodni postopki na teh področjih hitreje rešujejo in tako omejujemo sodne zaostanke.
Andrej Čemic
Znani scenarij, novi akterji
Siti smo sprenevedanja in potvarjanja zgodovine
Senatni odbor italijanskega parlamenta za obrambo je pred kratkim odobril predlog zakona, ki privržencem Mussolinijeve Salojske republike priznava položaj legitimnih borcev, so poročale domala vse svetovne tiskovne agencije, ker je podatek več kot le zaskrbljujoč.
Predlog je, hvala Bogu, naletel na številne nasprotnike, med njimi je na prvem mestu Združenje italijanskih partizanov, ki mu je itak Berlusconijeva vlada domala izničila finančne prispevke, tako da sedaj VZPNI ANPI zbira denar med svojimi člani za prihodnjo proslavo osvoboditve Italije.
Predlog proslulega zakona, ki bo enačil žrtev s krvnikom, mora sedaj v presojo v senat, nato pa še v poslansko zbornico, a dejstvo je, da sedanjo desničarsko italijansko vlado poznamo in prav zato lahko že sedaj zapišemo, da bo omenjeni zakon, ki bo tudi pravno in pokojninsko enačil partizane s fašisti, izglasovan, če ga bo Fi-nijevo Nacionalno zavezništvo hotelo izglasovati in imeti.
Gre torej za nadaljevanje stare in dobro preverjene italijanske politike, ki poteka pod naslovom, povzetim po znanem italijanskem filmu: "Italiani bra-va gente."
Ko smo že pri tem, omenimo vsaj še televizijski film o foj-
bah, ki ga sedaj RAI pripravlja in ga bo predvajala letos jeseni. V filmu - televizijski nadaljevanki smo seveda Slovenci prikazani kot morilci in nasploh zveri, genocidni narod, ki je v Istri skušal iztrebiti Italijane. Odveč je tudi vsako pripominjanje, da bo film, ki ga bodo videli milijoni italijanskih gledalcev, naredil ponovno veliko moralno škodo tako slovenskemu narodu kot nam, ki živimo z italijanskim narodom od nekdaj na istem prostoru.
Vse gre torej po starem in po že ničkolikokrat preizkušanem scenariju, ki se zopet glasi: "Ita-liani brava gente.”
Ker pišemo samim sebi, se tokrat ne bomo zgražali in niti ne bomo moralizirali. Napišemo pa lahko, da smo tega siti, to pa, to. Do grla smo siti sprenevedanj !
JUP
9. septembra 2004
Kristi ani in družba
NOVI
GLAS
Živa ikona Cerkve in Kristusa še naprej pred televizijskimi kamerami
Neomajna vera in tiho zrenje Boga kljub starosti in bolezni
C e ste poleti vsaj malo spremljali dogajanje po svetu, ste gotovo spremljali tudi papeževo romanje v Lurd, saj ne moremo reči, da je šlo pri tem obisku za običajno pastoralno potovanje. Papežjanez Pavel II. se je podal v Lurd sicer res kot prvi mož Cerkve, a k Mariji v Lurd je šel predvsem kot vernik in kot bolnik.
Njegove pretresljive besede v Lurdu, ko se je počutil izjemno slabo in je zato ljudem okrog sebe vzkliknil skorajda brezupni:
"Pomagajte mi!", nam kažejo svetega očeta v vsej človeški ranljivosti in starosti.
Sveti oče Janez Pavel II. je star in bolan, hudo bolan, Parkinsonova bolezen ga je izjemno načela, baje tudi zato, ker se sam ni pretirano zdravil, in to zato ne, ker je sam prepričan, da mora kot Petrov naslednik storiti svojo dolžnost do konca; če bi bilo potrebno, tudi do smrti.
Njegovo prepričanje, pravzaprav globoka vera, da mora vsak kristjan biti Kristusov pričevalec, danes dobiva neverjetne razsežnosti, saj se papež v javnosti kaže tak, kot je: star in hudo bolan, telesno načet, poln bolečin, a še vedno odločen narediti vse, da bi čim-več ljudi po svetu imelo možnost videti njega in po njem Kristusa.
Pričevati in biti kristjan do konca, tudi s trpljenjem in predvsem v trpljenju! Kot je trpel Kristus, tako mora, če mu je usojeno, trpeti tudi kristjan in videti čez trpljenje, verovati v vstajenje, v večno življenje! Sprejeti križ na rame in živeti svojo Golgoto v polnosti in neizmerni veri v Božje usmiljenje in v Božjo ljubezen, zraven pa zaupati še v pomoč Matere Božje, ki je sama veliko trpela, tudi na Golgoti je videla križanje svojega sina - Boga, morda trpljenja ni razumela, a
verjela je, da je prav tako, ker ji je njen in Božji sin tako povedal.
Mislim, da se skriva v teh mislih vsa papeževa vdanost in tiho prenašanje neznosnih bolečin, ki mu jih je življenje namenilo na stara leta. Neomajna vera in tiho zrenje Boga, bi skorajda lahko zapisal,
bolezni, dejstva, da ga telo ne uboga več kot pred leti, ko je mladosten stal na smučeh, hodil v hribe, bil tudi zaradi kamnito trdnega zdravja sposoben preživeti atentat, operacijo za rakom na črevesju in druge bolezni!
Papež danes še kako ve, da je star in bolan, tudi to, da ni več
1
ker vem, da je sveti oče tudi ponižen mistik, česar nikdar ni skrival.
Zdravniki vedo povedati, da so telesne bolečine v papeževem starem in bolnem telesu včasih naravnost grozovite in vsi po vrsti mu vedno odsvetujejo vsako potovanje v svet. Pa vendar jih sveti oče ne uboga, nikdar jih ne uboga, ker je sam trdno prepričan, da mora kot vodja Cerkve dati zgled, da imajo ljudje in še posebej verniki po svetu pravico, da ga vidijo in slišijo, da mora sam pričati in oznanjati evangeljsko resnico, če hoče zahtevati od drugih, naj pričajo in oznanjajo evangelij.
Še za veliko več gre pri papeževem trpljenju v javnosti, za veliko več!
Papež se zaveda svoje šibkosti, starosti, nebogljenosti in tudi
lep, kot je bil takrat, ko ga je kardinalski zbor izvolil za Petrovega naslednika na čelu Cerkve.
Se spominjate njegovih prvih pastoralnih potovanj v svet, njegovih nastopov, ko je stal pred verniki in še najraje med mladimi? Bil je izjemno lep, mladosten, športen, zrel moški, človek za na platnico, bi rekli v medijskem žargonu!
In sredstva množičnega obveščanja so se ga polastila, iz njega naredila ikono nove Cerkve. Papež je pustil, da so to počeli, ker se je prvi v Cerkvi zavedel, kako pomembno je preko elektronskih medijev nagovarjati današnjega človeka. In danes, ko je star in bolan, in nekateri krogi vse glasneje že javno govorijo, da je to njegovo početje nedostojno, ker papež kaže svojo bolezen in svojo sta-
rost vsemu svetu, je sveti oče Janez Pavel II. še vedno tu: pred svetom in pred televizijskimi kamerami, pred nami, na prvih straneh časopisov in revij, še vedno živo prisoten med nami.
"Papež šokira svet!" je bil samo eden od naslovov na prvi strani revije po papeževem obisku Lurda, kjer sta bili njegova starost in bolezen vsem na očeh.
Ne gre za to.
Za človeka gre, bi lahko zapisali, za človeka!
Papež v razviti zahodni svet, ki prisega samo na mladostno lepoto, zdravje, uspeh za vsako ceno, na zabavo in na denar in spet zabavo za vsako ceno, prinaša pomembno sporočilo. Govori nam, da je star in bolan, a vseeno vreden spoštovanja, ker je živ in je človek, da je takih, kakršen je on, v svetu veliko in so vsi-kot on! - vredni spoštovanja! Papež nam s svojim starim in razbolelim telesom govori, da je starost tudi vredna življenja, da je bolezen človeška in zahteva usmiljenje, kot nam kristjanom tudi sporoča, da moramo trpljenje sprejeti, kot ga je sprejel Jezus Kristus, ki je za nas šel v smrt na križu. Hvala Bogu, da imamo svetega očeta, ki zase in za vse nas zahteva in pričakuje spoštovanje tudi v starosti in v bolezni, hvala Bogu, da se kaže tak, kakršen je, da stoji za svojimi besedami, ki trdno slonijo na evangeliju in neomajni veri v Boga in v priprošnjo Matere Božje.
V svetu, ki prisega samo na mladost, na minljivo lepoto, na zabavo, užitke in denar, na trenutnost minljivega, je to veliko, pravzaprav največ, kar nam lahko sveti oče, star in bolan, lahko še da.
Prav zato mu moramo biti hvaležni!
Jurij Paljk
H
Kaj nam hoče Bog povedati danes?
V življenju Cerkve nekaj ne deluje. Družbeno življenje, partitizem, razdeljenost zaradi polarizacij znotraj različnih občinskih, pokrajinskih, deželnih in ministrskih svetov, na splošno demokratična kultura v našem zahodnem svetu pogojujejo cerkveno življenje do takšne mere, da se znotraj cerkvenih skupnosti ne morejo zmeniti niti o tem, kaj narediti npr. z vžigalico, kaj šele, da bi se zmenili za resne stvari. V zraku je skoraj nekaj čudnega, negotovost pred prihodnostjo, depresija, potrtost; veliko trpljenja poraja misel, kako unovčiti svoje življenje za Kristusa, saj je po 2000 letih ta oseba nekaj starega oz. neaktualnega. Tako misli svet, prav tako mnogi kristjani. Posebno v miselnosti tistih kristjanov iz let '68 je bilo razširjeno prepričanje, da, če spremeniš redovno ali duhovniško obleko, način bogoslužja ali molitveni obrazec, bo vse bolj aktualno za kristjane, zato bo vse boljše. Zaradi pastoralnih neuspehov te struje iz vročih let '68 na področju evangeli-zacije sedaj v Cerkvi tvegamo nostalgično reakcijo ri-tualistov, legalistov. Če je Cerkev v letih '70 zbolela zaradi pretiranega progresizma (v modi je bilo zavreči duhovno izročilo Cerkve), sedaj ji preti bolezen, ki nosi v sebi virus nostalgičnosti sredi močno sekularizirane-ga sveta.
Smo v času polne krize poklicev: kriza duhovniških poklicev je le simptom krize družinske celice in krize človeka nasploh zaradi pretiranega subjektivizma v naši družbi. Bog nam želi tudi danes spregovoriti, povedati nekaj preko tega družbenega dogajanja. Zdi se, da je neka doba mimo; kdor želi restavracijo preteklih
časov, je kot don Kihot, ki kljubuje mlinom na veter. Zdi pa se, da je 11. september postavil kamen prav nad to dobo od renesanse prek razsvetljenstva do danes, ko sta se antropocentrizem in racionalizem povzpela do onemoglosti, osvobodila sta se Boga, in da nam prav zaradi tega našega praktičnega življenjskega ateizma muslimanski svet grozi. Od francoske revolucije dalje smo priče zmagi človeka nad Bogom. Človek je ostal sam znotraj svoje psihične sfere. Krščanski svet ni imun pred tem vplivom kulturnih trendov. Vsaj dve generaciji kristjanov sta bili vzgojeni na zelo "nežen" način, ti niso sploh pripravljeni trpeti. Če komu kaj poveš, se užali in skoraj joče, ker psihično ne prenese takšnega bremena, tudi če je to, kar mu poveš, resnica. Če dela več kot osem ur na dan, je uničen... Realnost je takšna in ne drugačna. Krščanske skupnosti ne znajo brati znamenj časov, ne znajo razlikovati duhov, ne poznajo pristnosti in žlahtnosti bratskega in sestrskega življenja. Nujno smo poklicani, da se tudi danes globoko razumemo z Bogom, da z Njim zanesljivo beremo in razumemo čase, v katerih živimo, da se v naših skupnostih utrdi življenje, ki temelji na Njegovem duhu, Svetem Duhu, konkretno in izkustveno, da se kristjan znajde v duhovnem življenju in prepozna vse pasti, ki ga ovirajo pri tem, da uresniči v sebi ljubezen Boga. Duhovno življenje ni teorija... Je praksa. In učitelj te prakse je Sveti Duh. Samo še en primer: pri neki maši je pridigar omenil srečanje mladih s papežem v Švici. Povedal je, da je papež pozval mlade, naj se znajo razvedriti, naj se zbirajo ob dejavnosti, in dodal - pridigar -, naj bi v tem vsakdanu bili dovzetni za tradicionalne katoliške vrednote. Papež tega ni rekel! Preden je sveti oče pozval mlade k razvedrilu, športu, h kulturnim dejavnostim, je jasno rekel: "Odprite svoja srca živemu Kristusu in najdite ga v vseh dejavnostih vašega življenja!" Kot da bi se iz vsega navedega bali spregovoriti o Kristusu in evangelizi-rati z Njim. Ostaja pa vprašanje: kaj nam hoče danes Bog povedati? Če se ne bomo vpletli v dramatično življenjski odnos z Njim, tvegamo, da si odgovor damo sami., in to ni zadosti.
24. NAVADNA NEDELJA
2Mz32,7-11.13-14; Ps 51; 1 Tim 1,12-17; Lk 15,1-32
Jezus nas vabi, naj hodimo za njim. Kaj to pomeni, nam razodeva postopoma. Je namreč ena sama zavestna, vedno nova izbira zadnjega mesta. Saj Jezus stopa v veselje kraljestva samo po trpljenju in smrti (Lk 24,26). Je pot križa. Samo on je pot v življenje ali: samo on je pot, resnica in življenje (Jn 14,6).
Učlovečil se je, da bi druge, grešnike, reševal. Težko razumemo njegovo iskanje ene same ovce, ki se je bila izgubila, ali iskanje ene revne drahme in razuzdanega sina. Pri slednjem se prej istovetimo s starejšim bratom, ki očita očetu potuho sinu, ki je vse zapravil. Niti oštel ga ni, kar bi se spodobilo.
Toda Bog je nepredvidljiv, skrivnosten, njegova slepa ljubezen do mlajšega sina je nedoumljiva, zdi se naivna.
Bog se veseli najdenja neumne ovce, ki je
zašla. Išče in pomete hišo zaradi ene same drahme, edinega bogastva z drugimi devetimi drahmami, ki jih anonimna, uboga gospodinja hrani v svitku ali ruti. Ne boji se kritike brezgrajnega, poštenega in delovnega starejšega sina. Žene ga namreč samo ljubezen do življenja, ko mu dopoveduje, da je brat oživel, ker je bil mrtev, je zopet najden, ker je bil izgubljen (Lk 15,32). Treba se je torej veseliti.
A prvo današnje berilo in tudi drugje Sv. pismo poudarja, da je Božje ljudstvo trdovratno. In tudi vsak človek (2 Mz 32,9). Zaslužimo si samo pogubo. Tu Bog zamenja držo usmiljenega Stvarnika spokončevalcem hudobije ljudi. Tedaj nastopi Mojzes v obrambo ljudstva, ki si je izbralo zlato tele za boga. Moleduje za ljudi. Govori z Bogom kakor s človekom. V strahu jeza ljudi. Seveda priznava njihovo grešnost, malikovanje, trdovratnost. Saj zaradi tega prosi usmiljenja. Drzne si spomniti Boga na zavezo z očeti, na rešitev iz Egipta z močno roko. Mojzes nam je zgled za vztrajno in zaupno molitev: 'Mojzes pa je tolažil obličje Gospoda, svojega Boga" (2 Mz 32,11). V poročanju o spre-menitvi na gori Mojzes in Elija govorita z
Jezusom o trpljenju, ki ga je čakalo v Jeruzalemu, in ga obenem tolažita (Lk 9,30-31; 11-13).
Bog je čudovit. Saj vabi v svoje kraljestvo uboge, pohabljene, hrome, slepe (Lk 14,13). Odpušča zato, ker je prišel reševat in ne pogubljat (1 Tim 1,15). Pavel takole piše: "Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi sem prvi jaz". Prej je bil povedal: "Čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež" (1 Tim 1,15/13). Apostolska dela zdravnika Luka takole navajajo: "Medtem je Savel (poznejši Pavel) še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem" (Apd 9,1).
Pavel sam govori o sebi: "Smrtno sem preganjal to Pot (nauk): moške in ženske sem vklepal v verige in metal v ječo (Apd 22,4). Po Hananiji sprejme krst in ukaz: "Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime!" (Apd 22, 16). Jezusu, ki mu neposredno govori, prizna svojo nevrednost: "Gospod, saj dobro vedo, da sem zapiral tiste, ki verujejo vate, in jih dal v shodnicah pretepati" (Apd 22, 19). Glasoval je tudi za pobijanje kristjanov (Apd 26, 10).
Ker pa je Bog ves zavzet za grešnika, se vese-
li spreobrnjenja. Zato greh ni ovira za veselje Boga. Kajti prednost daje vedno človeku, rešenju, grešniku, ki mu je odpuščeno. Saj smo pomiloščeni grešniki. Sveto pismo poudarja Božje očetovsko usmiljenje in zvestobo obljubi-zavezi. Noben greh, niti Davidov, prešuštvo in umor prijatelja, junaškega oficirja Urjaja ne razveljavi obljube Boga. Zato David opeva to usmiljenje in zvestobo v znamenitem 51. psalmu. Uči nas dolžne spokornosti, a obenem neizmernega zaupanja v Božje usmiljenje, v ljubezen do življenja.
Ker je Bog izkazal zaupanje v človeka, na primer v Pavla, ki je bil hud grešnik, saj je sodeloval pri prelivanju krvi nedolžnih Jezusovih učencev, smemo upati v rešenje vsakega človeka. Toda odpuščati ni lahko, to zmore pravzaprav samo Bog, zato se oklepamo molitve. Njene čudežne moči se zavemo tudi pri posredovanju Mojzesa in Pavla ter velikih molilcev.
Sveta Monika je po molitvi dočakala spreobrnitev izgubljenega sina Avguština. Končno nam Bog deli vse milosti po molitvi. Molitev je moč. Le izprositi si jo je treba (Mt 7, 7-11; Lk 11, 9-13).
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
9. septembra 2004
Skoraj tristotisoč vernikov s svetim očetom v Loretu
Sveti oče mladim: "Ni večje svobode, kot je ljubezen!"
Tanez Pavel II. je v nedeljo, 5. I t.m., v božjepotnem središču I Loreto daroval sveto mašo ^5red več kot dvesto tisoč verniki, ki so prišli prisostvovat razglasitvi treh novih blaženih.
Novi blaženi so laika Alberto Marvelli (1918-1946) in Pina Su-riano (1915-1950) ter katalonski duhovnik Pietro Tarres I Claret (1905-1950).
V lepem vremenu se je ob razglasitvi novih blaženih razlegel
velikanski aplavz na ravnini Montorso, vsi trije novi blaženi pa so bili aktivni člani Katoliške akcije. Že v soboto je bilo v Loretu slovesno, saj je sveti oče poslal posebno poslanico mladim, ki so se zbrali na koncertu; v njej je označil nove blažene za "Kristusove priče; prav tako bodite tudi vi, mladi, pričevalci Kristusa, da boste zgradili novo Evropo upanja".
Papež je bil že petič v Loretu in
drugič je izven vatikanskega obzidja proglasil v Italiji blažene, ki jih je doslej proglasil že 1.340 in skoraj 500 svetnikov.
Alberto Marvelli se je rodil v Ferrari leta 1918. Kot inženir je delal v Fiatovi tovarni v Turinu. Med vojno je kot oficir naredil veliko dobrega, saj je rešil veliko ljudi pred gotovo smrtjo. Po vojni je vstopil v aktivno socialno politiko, ki je slonela na krščanskih načelih (Societa' Operaia). Umrl je leta 1946, ko je šel s kolesom na politični shod.
Nova blažena Pina Suriano se je rodila 1915, hotela je postati redovnica, a so ji to preprečili in se tudi zato ni poročila. Vse svoje življenje je posvetila mladim v okviru Katoliške akcije (Azione Cattolica). Umrla je za srčnim infarktom leta 1948.
Novi blaženi Pedro Tarres i Claret se je rodil v pokrajini Barcelone letal905. Postal je zdravnik in v prostem času je delal v Katoliški akciji. Leta 1938 so ga prisilno mobilizirali kot vojaškega zdravnika v republikanskih vrstah v španski državljanski voj-
ni, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Ko se je vrnil iz vojne, je postal redovnik in se je posvetil bolnikom in revnim. Umrl je za rakom leta 1950.
Sveti oče se je med slovesno mašo v Loretu spomnil vseh žrtev v Beslanu v Severni Osetiji, kjer so islamski teroristi naredili enega naj večjih pokolov zadnjih let, ko so zasegli več kot tisoč dvesto ljudi, med njimi največ otrok, v krajevni šoli. Boga je sveti oče prosil, naj pomaga vsem preživelim, prav tako pa je prosil za mrtve in predvsem za starše ubitih otrok in seveda za vse nedolžme žrtve ter za ves ruski narod.
Sveti oče Janez Pavel II. je med mašo tudi pozval svet, "naj gre v prihodnost po mirni poti in v bratskem duhu", za kar je še posebej prosil Črno mater Božjo iz Loreta (Madonna Nera di Loreto).
Papež je prišel na prizorišče v Loretu s helikopterjem in je deloval bolje kot prejšnje dni, pa čeprav še vedno težko govori in so tudi zato njegovo homilijo prebrali drugi.
"Ni večje svobode, kot je tista, ki se imenuje ljubezen!" je vzkliknil mladim sveti oče in ponovno poudaril, da je evangelij v današnjem svetu še kako aktualen. Med drugim je sveti oče mladim tudi naročil, naj bodo "kvas dialoga z vsemi ljudmi dobre volje".
JUP
Kratke
Praznovanje Kačičnice
Župnijska skupnost iz Rodika vabi na praznovanje Kačičnice v nedeljo, 12. septembra, ob 10. uri. Romarsko mašo bo vodil novi rodiški župnik g. Iztok Mozetič.
Mednarodni posvet o obmejnih svetiščih v Gorici
Mednarodni posvet, ki nosi podnaslov Tipološka svojsvost?, bo v dvorani goriške-ga pokrajinskega sveta na Korzu Italija št. 55 in se bo pričel v četrtek, 7. oktobra letos, ter se bo nadaljeval še v petek ves dan, le da se bo drugi dan posveta začel zjutraj v samostanu na Kostanjevici v Sloveniji in v popoldanskem času bo ponovno v pokrajinski palači v Gorici. Posvet, na katerem bodo znanstveniki in raziskovalci skušali prikazati tipologijo svetišč v obmejnem območju, in to v pasu od Lombardije prekoTirolov, Koroške in Goriške vse do Slovenije, bo mednarodnega značaja in bo v vseh jezikih Goriške, zato tudi v slovenskem. Na posvetu bo o svetiščih spregovorilo 15 raziskovalcev, med njimi tudi slovenska raziskovalca dr. Metod Benedik in Alessio Stasi, prisotni pa bodo tudi nemški, italijanski, furlanski in hrvaški znanstveniki. Posvet o svetiščih prireja Inštitut za družbeno in versko zgodovino iz Gorice vsodelovanjustržaško in videmsko univerzo, povezoval pa ga bo prof. Andrea Tilatti z univerze v Bologni.
Organizator posveta sporoča, da so na voljo tudi posebne ugodnosti za absolvente zgodovine, in sicer se lahko interesenti prijavijo za pet razpoložljivih mest na posvetu; dali jim bodo žepnino in hrano ter prenočišče. Prošnje s priporočilnim pismom in z opisom študijske poti naj pošljejo vtajništvo mednarodnega posveta: Istituto di storia sociale e religiosa, Via del seminario 7,34170 Gorica, tel, št.: 0481 530392 ali pa naj se po elektronski pošti javijo organizatorju na naslov: istitutodistoriasociale@virgilio.it
Goriška škofija 1750-1947
Takje naslov novega knjižnega dela - raziskave znanega goričkega zgodovinarja, duhovnika Luigija Tavana, ki ga bodo predstavili v petek, 24. septembra, ob 17.30 v avditoriju Luigi Fogar na Korzu Verdi št. 5 v Gorici. Na predstavitvi novega dela o zgodovini goriške nadškofije bo kot prvi spregovoril goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, za njim pa bosta o naši skupni zgodovini in zgodovinski raziskavi Luigija Tavana govorila prof. Danilo Zardin s Katoliške univerze v Piacenzi in prof. France M. Dolinarz Univerze v Ljubljani.
0 zajetnem delu Goriška škofija 1750 - 1947 Luigija Tavana, ki je izšlo pri založbi Edizioni della Laguna vsodelovanju z Inštitutom za družbeno in versko zgodovino, Goriško nadškofijo in Skladom Goriške hranilnice, je zgodovinar I. Rogger zapisal, da gre za “imenitno delo, kije lahko za zgled vsem drugim zaradi izjemno natančnega metodološkega dela in občutka za sintezo”.
Praznik Marijinega rojstva - Mali šmaren (8. september)
V cerkvenem letu se spominjamo rojstva le treh oseb - Jezusa, Marije in Janeza Krstnika; pri ostalih svetnikih se spominjamo njihove smrti. Marijino rojstvo je pomembno zaradi njenega brezmadežnega spočetja, saj je bila kot mati Odrešenika po Božji naklonjenosti obvarovana izvirnega greha.
Praznik Marijinega rojstva je povezan s Kristusovo velikonočno skrivnostjo in razliva veselje in upanje na človeštvo, saj naznanja bližnje učlovečenje in odrešenje. Marija je tako velika in vredna našega čaščenja, ker je mati Božjega Sina in sodelavka pri njegovem delu.
Bizantinska vzhodna liturgija začenja novo cerkveno leto s 1. septembrom. Od 9. stol. dalje velja na Vzhodu že 1. septemberza Marijin god in spada k najstarejšim samostojnim Marijinim praznikom. Glede dneva praznovanja vzhodne Cerkve niso bile docela soglasne. Ko je praznik prišel na Zahod, so v Rimu za praznovanje njenega rojstva obdržali datum 8. september.
Naši predniki so praznikoma Marijinega vnebovzetja (15. avgust) in Marijinega rojstva (8. september) dali slovensko ime: Veliki šmaren in Mali šmaren ali Velika maša in Mala maša, pa tudi Velika in Mala gospojnica. Med tema dvema praznikoma verniki posebej radi obiskujejo Marijina romarska svetišča. Na Malo mašo se ponekod v izročilu držijo navad, ki veljajo za Veliko mašo (npr. blagoslov rož ipd.). Ta dan pomeni že začetekjeseni, saj ponekod Mala maša za suknjo vpraša ali pa odpre dolinsko pašo (Mala maša - v vsakem grmu paša).
Goriška nadškofija: zamenjave nekaterih italijanskih župnikov
Goriški nadškof msgr. Dino De Antonije poskrbel tudi za nekaj zamenjav med italijanskimi duhovniki. Kar nekaj tednovje v tisku odmevala novica o odhodu stol-niškega župnika Sergia Ambrosija, ki je tam služboval 16 let. Nadškof je z odlokom 1. septembra letos na njegovo mesto postavil g. Sinuheta Marotto. Novi župnik, pripadnik mlajše generacije, star 46 let, je v nadškofiji več kot deset let odgovoren za mladinsko pastoralo, v zadnjih nekaj letih pa še za pastoralo poklicev in univerzitetno mladino. Leta 2001 je bil imenovan za direktorja Nadškofijskega katehističnega urada, obenem je bil v pomoč v župniji v Fari ob Soči. Omeniti moramo še vsaj eno pomembnejšo zamenjavo. Urednik tednika Voce isontina g. Andrea Bellavite je zapustil župnijo Vileš in bo še naprej opravljal svoje časnikarsko delo ter poučevanje teologije na medškofijskem semenišču v Vidmu. Na njegovo mesto bo v Vileš prišel g. Francesco Fragiacomo.
Vsem duhovnikom želimo v novih zadolžitvah veliko pastoralnih uspehov in da bi vedno znali stati ob strani ljudem.
Na dnu...
Sveti oče zahteva razčiščenje in prozornost
Novi očitki o spolnih zlorabah v avstrijski Cerkvi
Avstrijski časniki in radio so minuli teden poročali o novih očitkih spolnih zlorab mladine v avstrijski katoliški Cerkvi, je v četrtek, 2. t.m., pisala Slovenska tiskovna agencija, ki se je sklicevala na poročanje nemške tiskovne a-gencije Dpa. Zlorabe naj bi se dogajale tudi v škofiji Feldkirch, katere škof Klaus Kting naj bi kot posebni papežev preiskovalec raziskal škandal v sedaj že zaprtem semenišču v St. Poelt-nu na Spodnjem Avstrijskem, ki je nedavno pretresel avstrijsko katoliško Cerkev.
Afera, ki je močno pretresla in osramotila avstrijsko katoliško Cerkev, je izbruhnila, ko so na računalnikih semenišča v St. Poeltnu odkrili okoli 40.000 pornografskih fotografij in video posnetkov. Nekaj fotografij so objavili tudi avstrijski časniki, na njih pa so se duhovniki in semeniščniki medsebojno otipavali in poljubljali. Cerkev in sam sveti oče sta na takratne grešne zablode v avstrijski Cerkvi izjemno ostro reagirala, semenišče so zaprli, uvedli preiskavo in zadevo sedaj presojata cerkveno in tudi
avstrijsko sodstvo. Papež Janez Pavel II. se nikdar ni skrival pred podobnimi škandali, saj v Cerkvi zahteva jasnost in prozornost. Grešna dejanja je večkrat ostro obsodil v javnosti in napisal več odmevnih pisem proti pedofiliji, grešnim dejanjem v Cerkvi in sedanjem svetu.
Tokratni očitki v Avstriji gredo na račun dveh kaplanov, ki naj bi spolno zlorabila najmanj deset dečkov. S tem naj bi že pred leti seznanili škofa Kiinga, ki pa ni ukrepal, saj so žrtve doslej molčale, je še poročalala
agencija Dpa in dodala, da naj bi bil eden izmed dvojice priljubljen televizijski kaplan, ki pa vse očitke zanika. Po poročanju avstrijske tiskovne agencije APA gre v Avstriji za najbolj priljubljenega "duhovnega publicista" Augusta "Gu-stla" Paterna. Ta je za izdajo časnika Neue Vorarlberger Tage-szeitung minuli teden dejal, da je "pretresen in se ne čuti krivega". Očitke na svoj račun pa je sam označil za "obrekovanje".
Podobni škandali, ki so pretresli tudi ameriško Cerkev, nimajo mesta v družbi, kaj šele v Cerkvi. Tudi zato sveti oče zahteva takojšnje in jasne odgovore, razčiščenja in prozornost, ker se zaveda, da je Cerkev lahko pričevalka evangelija samo čista in poštena, resnicoljubna.
.DA BODO NESTRPNI ŽUPNIKI LAHKO PRIDIGALI V MIRU !
— "PUSTITE N OTROČIČE, NAJ PRIDEJO K MENI," JE REKEL JEZUS.
Zamenjave duhovnikov
"Verjetno bomo morali še marsikje kaj krčiti
Tržaška verska skupnost, tako slovenska kot italijanska, je v tem času doživela pomembne spremembe, saj je prišlo do zamenjave nekaterih duhovnikov v številnih župnijah naše škofije. Ponekod so bile take spremembe odvisne od težav, ki jih povzroča pomanjkanje slovenskih domačih duhovnikov, tako da morajo današnji dušni pastirji skrbeti za vse večje število vernikov. Zgodi se tudi, da na primer v Barkovljah slovenska sveta maša ob 8. uri, katero so bili številni barkovljanski verniki navajeni obiskovati, odpade.
Glede tako aktualnega problema smo vprašali za mnenje msgr. Franca Vončino, ki je med drugim tudi škofov vikar za Slovence. "Glede Barkovelj bi povedal, da je bil to edini primer, ko so slovenski verniki imeli dve sv. maši ob nedeljah. Po novem se bo barkovljanska skupnost srečevala pri maši le ob 11. uri." Ali je ta primer odvisen od vse večjega po-
manjkanja slovenskih duhovnikov?
"Poglejte, v zadnjih petih letih je umrlo pet duhovnikov. V zadnjih dvajsetih letih pa jih je preminilo dvajset. Število slovenskih duhovnikov na Tržaškem se je od takrat razpolovilo in polovica današnjih je starejših od mene. Situacija je pač taka." Ali je predviden prihod novih dušnih pastirjev iz Slovenije, da bi zapolnili to vrzel?
"Za zdaj ta rešitev ni predvidena, morda se bo s časom kaj podobnega uredilo". Kako pa gleda gospod škof na ta ne rožnati položaj? "Škof Ravignani je zaradi pomanjkanja slovenskih duhovnikov zelo zaskrbljen. Če pa mi tudi upoštevamo, kaj je tržaška skupnost v zvezi s tem ponudila, opazimo, da je bil
pred dolgimi petdesetimi leti posvečen za duhovnika g. Viljem Žerjal, ki bo med drugim prihodnje leto zlatomaš-nik, pred enainštiridesetimi leti sem bil v duhovnika posvečen jaz, naslednje leto pa bo doživel desetletnico mašništva
g. Maks Suard." Zakaj pa je v vseh teh letih prišlo do tako zaznavnega pomanjkanja domačih pastirjev? "Dovolj je, da se ozremo na ljudi, ki maše obiskujejo. Koliko mladih prihaja? Če ti niti ne zahajajo v cerkev, ne bodo postali niti duhovniki... Naša mladina se, žal, raje posveča drugim dejavnostim kot bogoslužnim svečanostim. Drugače mi duhovniki skušamo mašiti luknje, a ne moremo izpeljati širšega načrta. Verjetno bomo morali še marsikje kaj krčiti."
Kako bodo duhovniki po župnijah na novo razvrščeni? "G. Suard bo postal župnik v Dolini in Mač-koljah; Boljunec in Boršt sta izpraznjeni župniji; vsekakor pa bo v teh dveh koordiniral delo g. Suard; pri tem mu bo pomagal p. Rafko Ropret, ki ne bo več maševal v Barkovljah. Jaz bom maševal v Rojanu in skrbel tudi za barkovljansko cerkev. Začasno bo za Sveti Križ skrbel g. Tone Bedenčič kot openski dekan."
Igor Gregori
• y-|	NOVI
6	9.	septembra	2004	Lronska	glas
Kratke
Doživet 27. dan sekcije slovenskih krvodajalcev v Sovodnjah
Solidarnost kot stil življenja
// 1 'prejemanje polni l-^roke, dajanje polni A srce." Te besede, ki veljajo kot pribite, a o njih verjetno premalo razmišljamo, smo prejšnjo nedeljo, 5. septembra, slišali iz ust mladega dekleta, ki je v Kulturnem domu v Sovodnjah povezovala prisrčno prireditev ob 27. dnevu slovenskih krvodajalcev. Res je: kdor daruje kri, je s tem že prejel "plačilo", ki je mnogo večje od njegovega daru. V tem je veličina krvodajalcev: s svojim velikodušjem darujejo življenje, obenem pa ga tudi sami prejemajo. To je poudaril tudi sovodenj ski župnik Marjan Markežič pri jutranji maši, s katero se je začel "dan veselja, praznovanja, zahvale, pa tudi prošnje, da bi delali čimveč dobrega za druge". V prisotnosti številnih ljudi in praporov, ki združujejo sekcije krvodajalcev vse Goriške, je še enkrat poudaril, kako je vera brez del mrtva. Jezus nas bo vprašal, ali smo za najmanjšega imeli košček kruha, kozarec vode ali toplo odejo. "Vsako dobro delo je zato kot boome-rang; prej ali slej se povrne," je povedal župnil v homilji, "zato dajati sebe pomeni sprejemati Boga, ki ne pozabi niti najmanjšega dobrega dela". Markežiču, ki je za naše krvodajalce veliko naredil in se sedaj pripravlja na prevzem nove
župnije, se je ob koncu maše toplo zahvalil predsednik in steber sekcije Branko Černič. Tik pred koncem maše pa je pred oltar stopila še mlada gospa, ki se je s kratkim, a ganljivim pričevanjem želela iskreno zahvaliti vsem krvodajalcem: "Vaša je zasluga, če sem danes še živa..."
Po polaganju venca pred spomenik padlim so navzoči v spremstvu godbe na pihala iz Pierisa krenili v Kulturni dom, kjer je prireditev s svojo harmoniko uvedel mali, a obetavni Jan Volk iz Ceste pri Ajdovščini. Predsednik Branko Černič se je pred mikrofonom zahvalil
vsem, ki podpirajo delovanje krvodajalcev. Skrb za bližnjega je zanje namreč moralni imperativ, še več - čast, zlasti "v času, ko se preliva kri nedolžnih otrok". Vse dejavne člane je povabil k tvorni pomoči drugim, dragoceno tajnico gospo Marinko, ki jo bolezen preizkuša, pa posebej srčno spodbudil, naj "pogumno bori naprej svoj boj za življenje".
Smisel organiziranega delovanja krvodajalcev je poudaril tudi predsednik goriškega združenja Egidio Bragagnolo, ki je podčrtal pomen skupnosti in solidarnosti: "Vse drugo so prazne besede.” Tega se sovo-
denjski krvodajalci na poseben način zavedajo, saj so izjemno vitalni. V njihove vrste je v zadnjih dveh letih pristopilo kar 24 novih članov, povečini mladih. Skupno so v tem času darovali kri 375-krat.
Čestitke in laskave pohvale so krvodajalci prejeli tudi od občinskega odbornika Slavka Tomšiča, predsednika Zadružne banke Doberdob in So-vodnje Mira Hmeljaka, predstavnice ŠZ Sovodnje Ljubice Butkovič in zastopnikov Zavoda za invalidno mladino iz Vipave, krvodajalcev Rdečega križa iz Škofje Loke in Ajdovšči-ne-Vipave; gostje iz Slovenije so na poseben način poudarili, kako je zanje velik dar sodelovati pri tako plemenitem poslanstvu z rojaki na tej strani meje.
Praznik je kronala podelitev priznanj in medalj zaslužnim, a tihim dobrotnikom, ki svoje krvi gotovo ne darujejo, ker bi zasledovali odličja. Med vsemi sta najbolj izstopala dva: za 35 dejanj velikodušnosti je srebrno medaljo prejel Massimo Caudi, ki daruje vsak mesec, za 50 pa zlato medaljo Gabriele Devetak. Tisti, ki so letos prvič darovali kri, so na odru prejeli članske izkaznice. Praznovanje se je nadaljevalo pod bližnjimi drevesi ob kosilu in v prijetni družbi.
DD
Prejeli smo / Problem prometa po državni cesti 55 in odseka pri Sabličih
Izgubili smo ljubezen do svoje zemlje...
Danes j e znanstveno dokazano, da je številen promet, posebno z težkimi vozili, izredno škodljiv človeškemu zdravju in tudi okolju; zaradi tega vsi tisti, ki so bili in so o tem poučeni, posebno če so imeli ali imajo važne odgovornosti na po-litičnoupravni ravni, so skušali in še vedno delajo na tem, da bi čimbolj zavarovali ljudi pred to nevarnostjo.
Tega so se občani in upravitelji občin tržiškega okoliša, preko katerega je do nedavnega teklo največ prometa na zvezi Trst-Tržič-Gorica in obratno, zavedali in so zato začeli ukrepati, da bi se ta promet čimbolj zmanjšal. Tako so pred dobrim desetletjem prepovedali prehod kamionom po njihovem teritoriju, nato pa z načrtnim postavljanjem semaforjev (vsaj v nekaterih občinah: izjava župana Foljana-Sredi-polja v italijanskem krajevnem dnevniku ob času postavljanja le-teh) skušali in dosegli, da se je tudi avtomobilski promet zelo zmanjšal.
Ker pa je število avtomobilov in kamionov vsako leto večje, so ti morali dobiti neko alternativno cesto. In tako je postala alternativna cesta državna cesta št. 55, ki pelje skozi Sabliče, Jamlje in Dol in na kateri ni nobene prepovedi za kamione ne semaforjev, ki bi upočasnjavali vožnjo.
Tako se je promet po "naši" cesti povečal skoraj za desetkrat.
In tu postane očitna neka temeljna prevara, ki pa je značilna za nas zamejce.
Sovaščan mi je prav te dni povedal, da je na internetu dobil izjave, ki so jih v zadnjih 30 letih dajali razni politiki, upravitelji in "važne" osebnosti prav glede ce-
ste, o kateri teče beseda, ter o zanimivosti, važnosti, enkratnosti, lepotah in ranljivosti tega našega delčka Krasa. Ce je res, da je kraški svet tak, kot so ti gospodje povedali, in v resnici tudi je, kako je mogoče imeti tak odnos do njega, kot ga imajo danes, četudi bi jih ne zanimala zdravje in počutje ljudi? Kako je mogoče ustanoviti kraški park ali rezervat, obenem pa dovoliti, da po srcu tega rezervata brez nobene omejitve hitrosti drvijo raznovrstna vozila: avtomobili, kamioni, mopedi skoraj brez vsake kontrole, in to ne samo po državni cesti, ampak tudi po tistih, ki so last pokrajine ali občine? Po drugi strani pa imamo mnogo primerov, ko so domačini morali plačati globe, ker so posekali kak hrast, utrgali kako cvetko ali nabrali nekaj "špargelj-nov".
In prav v tem tiči, po mojem mnenju, velika nevarnost za nas zamejce, za vse, ne samo za tiste iz naše občine. Skoraj stoletno zaničevanje, zapostavljanje in še kaj nas je že tako strlo, da se ne čutimo več gospodarji na svoji zemlji, da nimamo več povezave s svojo zemljo, da je ne ljubimo več. Ne skrbimo zanjo, kot da bi ne bila naša in predvsem naših otrok in rodov, ki bodo prišli, če Bog da. Vsak ukaz, ki pride od "zgoraj", sprejmemo, malo pojamramo, skušamo kaj zaslužiti, potem pa konec.
V Primorskem dnevniku sem pred časom prebral zaključek splošne konference o zamejski stvarnosti. Žalostno me je presenetilo, da je bil v sicer dolgi in bogati razpravi samo en odstavek, če se ne motim, namenjen našemu teritoriju, naši mali domovini.
V tem zmedenem svetu, kjer se zdi, da ni nič več gotovega, trdnega, in kjer človek ne ve več, kaj je, se bo večini bralcev obravnavanje
te tematike lahko zdelo smešno, infantilno. Ne bojim se, da bi kot tak izpadel. Zato bom potegnil svoj zaključek do konca. V svetem evangeliju je zapisano: "Ker bo krivica narasla, bo ljubezen pri mnogih ugasnila. Kdor pa bo vztraja/ do konca, bo rešen." To velja za vse ljudi in za ves svet. S posebno lučjo pa lahko osvetli naš čas, naš kraj in našo skupnost.
Kot sem omenil, smo izgubili ljubezen do svoje zemlje. Izgubili pa smo tudi medsebojno ljubezen, spoštovanje in solidarnost. Izgubili smo ljubezen do svojega, slovenskega naroda. Izgubili smo spomin na našo zgodovino, na naše očete. Izgubili smo vero v Boga, v Gospodarja zgodovine, ki je zavrgel tiste mogočneže, pa tudi pastirje teh krajev, ki so nas na razne načine skušali prepričati, da se je On zmotil, ko nas je ustvaril Slovence; in če bi ga mi sami ne ovirali s tem, da smo vzeli v svoje roke maščevanje, bi gotovo bila njegova naklonjenost do nas še večja. Pa tudi danes nas gleda s posebno nežnostjo, ko smo še vedno zaničevani in zapostavljeni. Ne bo nas zapustil. Tudi naši današnji preganjalci bodo ostali osramočeni.
Da se vrnem k stvari. Tisti, ki stanujemo v Sabličih, kjer so cestne "serpentine" in je onesnaževanje zraka z izpušnimi plini in hrupom tako neznosno, da od vsega tega imamo že resne posledice (sam sem moral že večkrat v bolnišnico na prvo pomoč). Samo dejstvo, da po "naših" serpentinah kamioni in avtomobili uporabljajo petkrat več goriva na kilometer kot v ravnini, nam lahko kaj pove. Zato že leta iščemo pomoči pri raznih ustanovah. Pred leti je družba ANAS predlagala naši občini dobro rešitev za naš kraj. Ta pa je načrt zavrnila z ute-
meljitvijo, da noče posega v okolje. Pa vendar, ali niso ti petkratno večji izpušni plini in vse drugo, povezano s tem, bolj onesnažujoči in nevarni za ljudi in okolje?
Istočasno je občina izdala privoljenje za zelo veliko širjenje kamnoloma v Dolu, ki je v srcu načrtovanega čezmejnega parka Doberdob-Kostanjevica-Miren.
Te dni prebivalci iz Dola omenjajo celo možnost, da bi se ta kamnolom razširil celo v Slovenijo in ta razširitev naj bi šla v kilometre.
Mislim, da se vsi spominjamo, kakšen hrup je nastal, ko so nad Mirenskim gradom nameravali odpreti kamnolom, ki bi najbrž bil manjši od tistega v Dolu. Govorilo se je o resnem onesnaževanju okolja zaradi hrupa, prahu, posebno pa še vozil. In kamnolom je-pravilno - ostal le v načrtu.
Za nekaj kilometrov oddaljen kamnolom pa vse to ne drži. Morda bo potem res, da samo to, kar pride iz Slovenije, postane škodljivo, in to tudi za nas zamejce?
Za zaključek moje mnenje glede rešitve celotnega odseka ceste št. 55 od Štivana do Gorice ter priključka, ki pri Moščenicah prek Sabličev priključuje avtocesto z državno cesto št. 55: popolna prepoved težkega prometa s tem, da se ta preusmeri na avtocesto Moščenice-Vileš-Gorica in obratno. Ker ima dežela 51% last dmž-beAutovie Venete, naj takoj oživi finančni sklad za povrnitev stroškov voznikom ter naj takoj začne postopek za popolno liberalizacijo odseka avtoceste Mošče-nice-Vileš. Cesta mimo Sabličev naj bi šla v glavnem predoru. Glede cestnega odseka skozi Jamlje in vasi v Dolu naj se izrazijo prebivalci, ki tam stanujejo, katera rešitev naj bi bila zanje najboljša. Vsekakor bi morala na celotni cesti veljati omejena hitrost do največ 80 km/h, razen tam, kjer je že sedaj nižja.
Emil Radetič
SpŽSBSi muMmi r J-
EIwro|iBnjsj|
Zanimiv je vpogled v stanje vpisov na naših šolah na Goriškem. Spet se je največ otrok vpisalo na osnovno šolo Oton Župančič v mestu, kjer bo skupaj sto otrok obiskovalo osnovno šolo, od tega naj bi bilo 25 prvošolcev. 18 prvošolcev bo v Štandrežu, kjer bo slovenskemu pouku prisostvovalo 70 otrok, medtem ko bo v Pevmi obiskovalo osnovno šolo 35 otrok, od teh jih bo v prvem razredu 8. Števerjanska osnovna šola bo letos imela 21 osnovnošolcev, devetjih bo obiskovalo prvi razred; na Plešivem pa bodo štirje otroci vstopili v prvi razred, skupaj pa jih bo 21. Poudarjamo, da so številke skorajda dokončne, lahko pa bo prišlo do majhnih sprememb.
Šolska maša pri sv. Ivanu
V ponedeljek, 6. septembra, se jeza šolarčke osnovne šole Oton Župančič začelo šolsko leto. Najprej so se zbrali v šolskem poslopju v ulici Brolo, nato pa so se
Foto DPD
ob 9. uri udeležili šolske maše pri sv. Ivanu. Vodja dušnopastirskega središča p. Mirko Pelicon je živahne otroke, ki so napolnili cerkev, na njim primeren način nagovoril ter izzval k sodelovanju. Skupno so se “pogovarjali” o tem, zakaj so pomembne roke, pa tudi o tem, da ima Jezus rad otroke, učitelje in tudi starše. P. Mirko je šolarčke povabil, naj se tega pogosteje spominjajo.
Devetnajsta soška regata
Več kot 300 ljudi seje prejšnjo nedeljo, 5. t.m., udeležilo tradicionalne soške regate od Solkana do Podgore, kije letos potekala že devetnajstič. Sončno vreme je spremenilo pobudo v lep praznik barvnih kajakov, kanujev in gumenjakov, ki se ga udeležujejo ljubitelji veslanja po sinjemodri Soči z obeh strani meje. V sproščenem družinskem vzdušju, ki je vseskozi spremljalo igrivo regato, je bila priložnost za skoke v vodo, pa tudi za pravi piknik in veselo petje. Tudi letos sta se - med drugimi vidnejšimi osebnostmi s slovenske in z italijanske strani - pobude rada udeležila novogoriški župan Mirko Brulc in goriški prvi občan Vittorio Brancati na gumenjaku z evropsko zastavo.
Prebivalstvo v mestu upada
Končno so objavili podatke ljudskega štetja iz leta 2001, iz katerih izhaja, da v mestu živi 35.667 oseb. Število prebivalcev torej pada, zanimivo pa je tudi, da je med njimi vse več starejših. Na vsakega otroka, mlajšega od šestih let, je 5,74 oseb, ki imajo 65 ali več let. Kar 70% občanov, starejših od 75 let, je ženskega spola. Z druge strani je naraslo število družin: trenutno jih je 15.627, to je 264 več kot pred desetimi leti. Družine sestavlja povprečno 2,21 članov, več kot
5,000	družin sestavlja ena sama osebe, samo 98 pa je v Gorici družin, kijih sestavlja šest ali več oseb.
V Gorici postavimo kip Simonu Gregorčiču!
Na pravkar končaniih študijskih dnevih Draga na Opčinah je zasedal tudi Svetovni slovenski kongres ob 15. obletnici ustanovitve. Član SSK in naš dolgoletni
znanec - med drugim je bil konzul Republike Slovenije v Trstu - prof. Tomaž Pavšič je na Opčinah javno predlagal, da bi v Ljudskem vrtu v središču Gorice postavili doprsni kip znanemu pesniku, “goriškemu slavčku”, Simonu Gregorčiču, čigar stoletnico smrti bomo proslavili leta 2006.
Ideja je več kot dobra in jo rade volje podpiramo insezveseljem pridružujemo pobudi. Po eni strani jo podpiramo zato, kervsredišču mesta nimamo Slovenci niti enega kipa svojih velikih mož in žena, kijih v Gorici in na Goriškem v preteklosti ni bilo malo; po drugi strani pa tudi zato, ker bi tako Gorica lahko sledila zgledu Trsta, ki je postavil spomenik Srečku Kosovelu v Ljudski vrt. Tudi v Gorici bi lahko v mestnem parku postavili spomenik Simonu Gregorčiču in to še pred letom 2006!
Seminar za šolnike in vpisi v šole na Goriškem
Minuli teden je v Gorici in na Tržaškem minil v znamenju vsakoletnega, letos že 39. seminarja za slovenske šolnike, ki seje pričel v četrtek, 2. t.m., v Kulturnem domu v Gorici, ko je bila dvorana kar pretesna, da bi vanjo lahko vstopili vsi vzgojitelji, učitelji in profesorji, ki poučujejo na našihšolah.Tudi letos so goriški šolniki dan kasneje, podobno kot tržaški kolegi, delali po skupinah in poslušali vrsto strokovnih predavanj.
Foto Bumbaca
NOVI
GLAS
Živahne poletne pobude in poznopoletni izlet v Slovenijo
Spomin vrhovskih pevcev na poletje in poklon Francetu Balantiču
dali smo si razstavo vkrivljenega pohištva. Prikazani so začetki krivljenja lesa od smuči do industrijske izdelave pohištva s posebnim poudarkom na Thone-tovem izumu krivljenja. V zgornjih prostorih gradu pa je bila na ogled razstava, ki prikazuje povezavo generala Rudolfa Maistra s Kamnikom, njegovim rojstnim mestom.
Nato smo se sprehodili po starem mestnem jedru z značilnimi ozkimi ulicami, ki jih krasijo srednjeveška in baročna hišna pročelja, do frančiškanskega sa-
bulami - je tudi Biblijajurija Dalmatina (1584) in prva izdaja "Slave Vojvodine Kranjske" J. V. Valvasorja. Knjižnica sodi med najdragocenejšo zgodovinsko in kulturno dediščino Kamnika, Slovenije in Evrope.
Ogledali smo si tudi cerkev sv. Jakoba in v njej kapelo Božjega groba, ki jo je leta 1956 uredil arhitekt Jože Plečnik. Posvečena je spominu na prvo svetovno vojno. Tabernakelj jev obliki topovske granate, lučke pa v obliki pomanjšane vojaške čelade.
Po bogatem kosilu smo se od-
peljali proti Arboretumu -Volčjemu Potoku, najbolj obiskanemu botaničnemu parku v Sloveniji. Vrhovci smo se tako naužili barvitih cvetic, si ogledali cvetlične grede, oblikovane v barvah in oblikah zastav 25-ih držav Evropske unije. V parku je gostoval tudi Minimundus iz Celovca z 32 maketami znamenitih stavb sveta.
Pred čudovitim parkom je sledil še bogat srečolov s številnimi nagradami ter tombolo.
Zatem smo se spustili do vasi Grahovo. Tu se je Balantičeva kratka življenjska pot utrgala s požarom po-stojanke vaških straž, kjer je pesnik zgorel skupaj s prijatelji. V cerkvi nas je lepo sprejel domači župnik in nam posredoval še nekaj zanimivih utrinkov iz Balantičevega obdobja. Postregel nam je s sokom, dobro kapljico vina ter s piškoti. Ko smo se poslavljali, so se le pogumnej šiv temi pognali na ono stran ceste, kjer stoji spomenik, posvečen pesniku. To je kamnita miza in na njej odprta kamnita knjiga, v kateri so vklesani ti-le verzi:
"Moj spev je ves tih, / ne moti ga kri, ki umira / ne plakanje v dnevih nemira, / moj spev je kot vzdih, / kot venec solza je svetlih, / ki veter jih rožam otira..." Veseli in zadovoljni z lepim doživetjem smo se vračali proti Primorski, na Kras.
Izlet je odlično uspel. Posebno zahvalo si zaslužita vodički Neri-na in Dorjana Devetak, ki sta nas lepo vodili po tej zelo slikoviti pokrajini.
Kljub pekočemu poletnemu soncu in počitnicam pred vrati se M1PZ in PD Vrh sv. Mihaela nista vdala skušnjavi in še bogato delovala. Organizirala sta, skupaj z OŠ Vrh sv. Mihaela, poletno središče "Etko Mužetko".
Namenjeno je bilo otrokom raznih starosti (od 5. do
11.	leta) in krajev.
Glavni animatorji pa so bili vrhovski srednje- in višješol-sci.
28. junija je na Lar-gi zagorel kres sv.
Ivana. Pozno v noč so donele pesmi, prisotne so razveselili ples in igre. Najpogumnejši pa so tudi skakali čez ogenj.
Po stari vaški navadi je bil na dan sv.
Lovrenca spet praznik. Slovesno mašo s procesijo je daroval domači župnik Viljem Žerjal, naši otroci pa so s štirimi kitaristi pod vodstvom Sare Devetak glasno in ubrano peli, da je izvrstno zvenelo. Po maši je sledila bogata zakuska, ki so jo pripravile vaščanke.
Sklep pevske sezone je bil izlet po poteh pesnika Franceta Balantiča. 80 udeležencev je 23. avgusta letos obiskalo Kamnik, rojstni kraj pesnika, ki je bil zaradi političnih nasprotovanj mnogo let zamolčan in ni bil deležen priznanj, ki bi si jih zaslužil. Izčrpne in bogate podatke o Balantiču sta nam z navdušenjem
posredovali pesnikovi sestri Milka in Tilka; nečakinja Sara pa nam je občuteno prebrala nekaj pesmi.
Nato smo se peš odpravili do renesančnega gradu Zaprice, danes preurejenega v muzej. Ogle-
mostana.
Samostan se ponaša z bogato knjižnico, ki je bila ustanovljena leta 1627 in je ena naj starejših ohranjenih v Sloveniji. Obsega približno 10.000 zvezkov. Med prvotiski - inkuna-
Obvestila
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča, da bo avtobus odpeljal udeležence potovanja po Prekmurju 18. septembra ob 5.30 iz Sovodenj ob Soči pred cerkvijo in nato s postanki v Sovodnjah pri lekarni, v Štandrežu pri cerkvi, v Gorici pri gostilni Primožič in v Podgori pred spomenikom. Vsakdo mora imeti veljavno osebno izkaznico ali potni list. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško obvešča svoje člane, da bo v soboto, 25. septembra, ob 10. uri v Opatjem selu pri Mirnu zbor oz. srečanje upokojencev Primorske. Vabljeni so tudi upokojenci iz zamejstva. Prevoz z osebnimi avtomobili. Zbirno mesto avtomobilom bo ob 9.30 pri Tomažu v Gabrjah. Informacije na tel. 0481 882024.
Didaktično ravnateljstvo
slovenskih osnovnih šol ul. Brolo v Gorici obvešča, da bo za otroke otroških vrtcev potek didaktičnih dejavnosti naslednji: od 8. do 10. septembra 2004 od 8. do 12. ure - brez kosila; od 13. do 17. septembra od 8. do 13. ure - s kosilom; od 20. septembra dalje se bo didaktična dejavnost odvijala po normalnem umiku vrtca.
Državna srednja šola s slovenskim učnim jezikom Ivan Trinko obvešča, da se prvi dan pouka prične v četrtek, 9. septembra 2004, ob 8.30 pred cerkvijo sv. Ivana v Gorici. Ob 8.45 sveta maša, nato v šolo do
12. ure. Dne 10. in 11. septembra bo pouk od 8.10 do 12.30, od 13. septembra dalje pa reden pouk od 8.10 do 13.20, ob sobotah pa od 8.10 do 12.30.
Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel obvešča, da se bo pouk začel v ponedeljek,
13. septembra. Informacije: 0481 532163.
Zasebnik prodaja stanovanje v svetogorski četrti v Gorici. Pritličje, 104 m2. Telefonirajte v večernih urah na št. 347 7840673.
Darovi
Za Zavod sv. Družine: ob 25. obletnici smrti tete s. Ahacije Kacin darujejo Marija, Janez in Metka 150,00 evrov.
Za potresence v Posočju: N.N. 100,00; N.N. 20,00; N.N.
100.00 evrov (vsi iz Ga brij).
Za misijon p. Kosa: N.N., Rupa,
75.00 evrov.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 10. seotembra do 16. septembra 2004)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
Petek, 10. septembra (v studiu Andrej Baucon): Iz domače skrinje: domače popevke, polke in valčki. Utrinki iz zgodovine narodno-zabavne in lahke lasbe.
onedeljek, 13. septembra (v
studiu Andrej Baucon); 103 TIME - poletje z Andrejem: pop glasba, zanimivosti.
Torek, 14. septembra (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... lasbena oddaja z Matjažem, reda, 15. septembra (v studiu Danilo Čotar); Pogled v dušo in svet: Človekova zaveznika česen in čebula. - Izbor melodij. Četrtek, 16. septembra (v studiu Niko Klanjšček): Glasba iz studia 2.
PD Štandrež
Obisk pri prijateljskem društvu Vrbje
Odkrivanje pridelovanja hmelja in dramski utrinek
že prešerno stopili v jubilejno, štirideseto sezono neprekinjenega delovanja z izletom v majhno, a prijetno vasico Vrbje ob južnem obronku naj večjega hmeljarskega središča, Žalca, v Savinjski dolini. Ker so nekoč tamkajšnje domačije krasile vrbe, je zaselek dobil po njih ime. Štandreški izletniki so se odpeljali v prijazno vasico, v kateri je ohranjena 250 let stara s slamo krita hiša, na povabilo Kulturnega društva Vrbje, ki je bilo že nekajkrat gost v Štandrežu.
veselo vzdušje. Po pogostitvi jih je domačinka pospremila na ogled jame Pekel z očarljivimi kapniki, ki ji je ime vdahnila stilizirana podoba hudiča, naravno izrisana ob njenem vhodu. Na skrbno urejeni domačiji Roj-nik pri Grusovljah sta jih pričakala gospodar z družino in izvedenka iz Zavoda za hmeljarstvo. Od njiju so izvedeli, koliko znanja, truda in primerne, pravilno obdelane površine je treba za pridelovanje kakovostne količine hmelja. Letos se po pe-
lo opravljali nešteti delavci, sedaj ga stroji. Da bi bolje cenili žlahtni pridelek, jim je predsednik KS Pungartnik pridno polnil kozarce z belim in temnim pivom. S pesmijo so se Štan-drežci poslovili od domačije in se vrnili v Vrbje, kjer so jih predstavniki gasilskega društva seznanili s svojim delovanjem. Po odličnem kosilu jim je zaigral nekaj okroglih ansambel upokojencev s tremi harmonikami, kontrabasom in raznimi tolkali, da so kar zaplesali.
Domačim gledalcem sta člana Dramskega odseka PD Štandrež Marko Brajnik in Božidar Tabaj podarila približno pol urice sproščujočega smeha s humor-no-satirično enodejanko Na trimu Janeza Povšeta v režiji Janeza Starine. Tekst je tako vžgal, da se je še reflektor pregrel in ožgal tram na odru, tako da so morali poseči gasilci. S predstavo ni bilo še konca lepega doživetja. Ostal je še čas za ogled umetnega jezera, zatočišča mnogih vrst ogroženih ptic, in merjenje telesnih moči v rekreacijskih igrah. Zadnji sončni žarki so že zarisovali dolge sence, ko so se Štandrežci poslovili od prijateljev in si izmenjali spominska darila ob veseli glasbi, plesu in razglasitvi hmelj skega viteza. Nepozabna nedelja je utrdila stkane vezi med društvoma, ki imata v načrtu še veliko sodelovanj.
Dramski odsek PD Štandrež in njegovi trije najžlahtnejši komedijanti imajo za uvod v novo sezono že bogat seznam gostovanj. Vrhunsko izvedbo Stare garde Alda Nicolaia v režiji Janeza Starine bodo ponovili 11. t. m. na Gradini v Doberdobu, 29. t. m. v Kulturnem domu v Gorici pred pretežno italijansko publiko v okviru 14. mednarodnega festivala ljubiteljskih gledališč Castello di Gorizia (prvič je prisotna slovenska skupina!), 2. oktobra v kraju Osp pri Kopru, 9. ali 10. oktobra v Polzeli, 16. oktobra na Reki kot gostje tamkajšnje slovenske dramske skupine, 24. oktobra pa v Novi Gorici. V septembru bodo delo verjetno snemali za slovenski deželni televizijski program RAL Enodejanki Čudna bolezen in Na trimu pa bosta zabavali občinstvo v Vrtojbi 17. t. m.
IK
GLASBENA MATICA GORICA
sporoča, da poteka
VPISOVANJE
za šolsko leto 2004/05
Prijave za vse instrumente in novi pobudi jazza in moderne glasbe.
Informacije na sedežu šole v Gorici, Ul. della Croce 3,
tel. 0481 531508 od ponedeljka do petka med 10. in 14. uro
^trrattona	osttiha
1870 - 1990
Domača zelenjava, sadje in dišave!
VRH SV. MIHAELA 48 (Sovodnje ob Soči), tel. 0481 882005, 0481 882488
TAPISERIJA
STARINARNA
34170 GORICA Ul. delle Monache 7, tel./fax 0481 32744 Trg Cavour 9, tel. 0481 531959
KATOLIŠKA KNJIGARNA
Nudi vsem odjemalcem s tem kuponom 10% popusta
na veliki izbiri šolskih potrebščin
GORICA - Travnik 25, tel. 0481 531407
Zagnani člani Prosvetnega društva Štandrež so s predsednikom Markom Brajnikom, predsednikom rajonskega sveta Marjanom Breščakom in g. župnikom Karlom Bolčino v nedeljo, 29. avgusta,
Uradnim gostiteljem so se pridružili še Krajevna skupnost, društvo upokojencev, turistično in gasilsko društvo. Dobrodošlico jim je izrekel predsednik KS Dušan Pungartnik, razigrani harmonikarji pa so poskrbeli za
tih skromnih letih obeta dobra letina. Medtem ko so traktorji z vozovi prevažali hmelj, so si gostje ogledali ves postopek obiranja, sušenja in shranjevanja pridelka, ki ga v glavnem izvažajo na Nemško. Nekoč so de-
\nui>, m UHO ji pomagamo do n le rešen problem življenja.«
Srečko Kosovel
Letošnja izvedba Drage je, po že ustaljeni navadi, potekala v treh dneh od petka, 3., do nedelje, 5. septembra, v parku Finžgrjevega doma na Opčinah. Rdečo nit letošnjega openskega srečevanja, Kosovelovo misel “Resnica je pri nas, in ako ji pomagamo do vstajenja, je s tem že rešen problem življenja", so oplemenitili štirje predavatelji.
Petek, 3. septembra
Mag. Tim Oliver Wiirst, koroški rojak, se je v uvodnem predavanju lotil zahtevne filozofske teme z naslovom Sokratovo in Kristusovo vabilo. Skozi logično izpeljavo je govornik dokazal, da sta Sokrat in Jezus kozmopolita in narodnjaka, a ne nacionalista. Atenski mislec je svoje narodnjaštvo dokazoval z zvestobo polisu, ki ga je obsodil na smrt. Sokrat v Platonovi Apologiji dokazuje razliko med narodnjaštvom, ki je povezano s kozmopolitizmom, in nacionalizmom, ki človeka omejuje in oddaljuje od bližnjega. Sokrat je sicer res umrl za domovino, ni pa umrl za oblastnike. Če bi namreč izgubil življenje za slednje, bi ga lahko razglasili za nacionalista; dejansko pa je šel Sokrat v smrt, ker je želel spoštovati višji pojem v polju transcendentnosti. Sokrat se žrtvuje za zakone, ki so univerzalni in po katerih lahko merimo pravičnost. Če jih dosledno upoštevamo, izkazujemo ljubezen lastni domovini (narodnjaštvo), saj so zakoni temeljni akt vsake države. Hkrati pa z njihovim spoštovanjem dokazujemo kozmopolitizem, saj zakoni s svojo univerzalnostjo presegajo meje same države: kdor preko zakonov ljubi
svojo domovino, ljubi tudi vse druge domovine. Pri Kristusu se lahko poslužujemo iste logike. Božji sin je bil narodjak. Ce vzamemo za postavko; da je narod razširjena družina, lahko s 4. Božjo zapovedjo (Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji) dokažemo Jezusovo narodnjaštvo. Kaj pa kozmopolitizem? Z besednjakom sv. Avguština lahko povemo, da je Jezus pojmu civitas terrena, posvetnim domovinam, predpostavljal civitas Dei, Božjo domovino, skupno vsem ljudem. Tudi Jezus je bil torej hkrati narodnjak in kozmopolit. Pri obeh mislecih je bistveno poudariti dejstvo, da naroda nista postavila na prvo mesto (tako bi se lahko rodil nacionalizem), ampak sta ga podvrgla univerzalnim, transcendentnim postavkam (zakoni oz. Božje kraljestvo).
Sobota, 4. septembra
Popoldansko predavanje Slovenske sprave in resnice je bilo posvečeno aktualni temi v slovenskem prostoru. Predavatelj prof. Jože Dežman je namreč sodeloval z novinarjem Jožetom Možino pri doku-mentarecu Zamolčani - moč preživetja, ki se dotika kočljive tematike bratomornih pobojev v burnih štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Predavanje prof. Dežmana je torej nakazalo pot, kako naj slovenska družba preboli bolečo, a še zamolčano stran polpretekle zgodovine.
Prof. Dežman meni, da je najprej potreben premik stanja duha; le v okviru spoštovanja človekovih pravic in sočloveka pride do stopnje, v kateri se uredijo medsebojne razmere v družbi - tako, kot jo mi pozna-
Draga mladih - Jesenski del
Kako Slovenci z Evropo?
ril na pomanjkanje gojenja nacionalne in etične vzgoje predvsem v slovenskih šolah. Treba je najprej nastopiti zoper ponižujoče samopo-nujanje in neutemeljeno sprejemanje tujega. Dalj časa smo namreč priča nenehnemu vdoru tujih izrazov v naš slovenski vsakdan, kar botruje večkrat lažnemu pojmu multikulturnosti slovenske družbe. "Multikulturnost se pa le rojeva iz kompleksa manjvrednosti, in to predvsem v politiki in kulturi. Ta pojem pomeni le odpoved lastni identiteti," je zgovorno povedal pisatelj, ki je tudi podčrtal, kako slovenski človek premalo pozna razsežnost lastne nacionalne kvalitete. Slovenci se moramo v Evropo povzpeti iz naših korenin po zgledu paradigme, ki jo je docela uresničevala re-
vija Dom in svet.
Za Evgena Bavčarja doživlja slovenska nacionalna skupnost v tem zgodovinskem trenutku	pomembno
preizkušnjo, saj moramo ostalim "dokazati, da smo del Evrope in da stopamo v zavest evropskega spomina". Slovensko narodno čutenje je ravno tako univerzalno kot čutenje ostalih narodov. Premalo se zavedamo, kako so vse tri ideologije minulega stoletja -fašizem, nacizem in komunizem - odpravile intimni, privatni prostor, kot ga imenujejo Francozi. Ta prostor sestavljajo zgodovina, identiteta in eksistenca. Slednjo so nam doslej vsiljevali ostali. Napočil je čas, da mi sami zapolnimo votel prostor eksistence: obstajati moramo najprej kot Slovenci. Le tako se bomo za-
vedali naše evropskosti in ne bo treba uporabljati tujih pojmov.
V svojem posegu je Zvone Štrubelj opozoril na krščanske korenine stare celine. Te bi morale postati temelj evropske ustave. Slovenci smo iz tega krščanskega humusa rasli in zato "imamo jasno pred seboj, kaj demokracija je". Tudi Štrubelj je opozoril na preveč naperjeno provincialnost in premajhno poznavanje naše preteklosti: zavedati se moramo svoje zgodovine in dejstva, da smo bili v evropskih preteklih dogajanjih na višku in strukturalni element evropske kulture. "Mladim je treba dati perspektivo življenja, da sebe in svoj narod bolje spoznajo in razumejo," je povedal Štrubelj.
no slovesnostjo. Počastili so osemdeseto obletnico velikega zamejskega in slovenskega mojstra proze Alojza Rebule. Slavljenec se je zahvalil za voščila in izpostavil pomen Drage v slovenskem prostoru v času socialistične jugoslavije in po osamosvojitvi.
Letošnjo izvedbo Drage je sklenila znana slovenska politična delavka in pravnica Barbara Brezigar, ki se je pred kratkim preselila v Haag na evropsko službo v Eurojust. Predavateljica je v svojem posegu opisala stanje v matični domovini, ki je po njenem mnenju zelo zaskrbljujoče. Njena izhodiščna točka je bila kaotičnost, ki v Sloveniji vlada na pravnem in družbenem področju. "Še vedno ločujemo ljudi ob pokopu," je poudarila Brezigarjeva in nadaljevala: "Še vedno jih delimo na črne in rdeče”. V slovenski politiki so se razpasle kulturno bojniške teme, medtem ko ostajajo resne problematike na obrobju. Socialno je Slovenija na psu, zelo pereča problematika je tudi pomanjkanje tehnične inteligence, ki jo oblastna garnitura zavira. Posledično bo Slovenija za tuje vlagatelje postala nezanimiva. Pomemben delež odgovornosti pri tolikšnih neuspehih nosita nekompetentnost upravnega aparata in apatija, ki se ji državljani vse bolj prepuščajo. V Sloveniji danes dialog ni možen. Vlada zmerja opozicijo, ministri napadajo ad personam in ne ad rem. Odlični posamezniki v takem ozračju obmolknejo, zaupanje v državo izginja. Brezigarjeva je ob sklepu poudarila, da je v matici potrebno vzpostaviti kreativno življenje in dokazati, da je v politiki možno biti časten.
Jr esenski del Drage mladih I je potekal vedno pod šoto-I rom v parku Finžgar j evega oma na Opčinah in imel, poleg številnih delavnic, ki so potekale v popoldanskih urah, svoje osrčje v jutranjem sobot-
nem predavanju, ki je skušal izluščiti pomenljiv odgovor na vprašanje, kaj lahko skupaj ustvarimo Slovenci - združeni in brez meja v Evropi. Svoj pogled na tako aktualno temo so podali umetnik in profesor na
Sorboni ter filozof Evgen Bavčar, teolog in antropolog, salezijanec Zvone Štrubelj in tržaški pisatelj ter Prešernov nagrajenec Alojz Rebula. Slednji je z običajnim močnim naglasom najprej opozo-
mo, ki skuša biti demokratična, pravna in se skuša vsaj s helenizmom, krščanstvom in renesanso vzpostaviti kot del evropskega okolja. Ko bomo namreč prestopili mejo, po kateri bo večinsko stanje duha toliko čuteče ali sočutno, da bo dojemalo trpljenje ali pa krivice ali pa še zapostavljenost določenega števila sodržavljanov, bo do sprave lahko prišlo. "Seveda je zelo pomembno, da se postopki - državni, pravni, zakonodajni, represivni in raziskovalni -, s katerimi se v razvitem okolju odzivajo na krčenje zakonov in vsega, kar je uperjeno zoper človeka, torej, ko se bodo začeli ti standardi tudi pri nas pojavljati, se bo sprava lahko začela," je dejal prof.
Jože Dežman. Ravno tako bo treba do ustavne pobude z zakonom o odpravi krivic. Takrat bo tudi treba skrbeti, da se bo negovanje grobov vpeljalo na taki ravni, da se bo ob obeleževanju izpeljal tudi izkop žrtev. Pomeni pa tudi, da mora na polju resnice priti do zdravega konfliktnega boja med različnimi pogledi in interpretacijami, s katerimi eni niso favorizirani na račun drugih. Od tod dalje odpiranje prostora do bolečih strani življenja, takih, ki nato omogočajo učinkovito zdravljenje. To pa pomeni tudi vzpostavitev služb, ki to delajo: slovenska sociala, medicina, psihoterapija, psihiatrija se bodo morale vprašati, kje so bile, da vsega tega trpljenja niso vide-
sa deluje v Londonu. Predavatelj je izhajal iz trditve, da je naše obdobje s filozofskega zornega kota bistvenega pomena v zgodovini človeštva. Najprej je omenil prvo aksial-no dobo, ki je med 8. in 2. stoletjem pr. Kr. ustvarila filozofsko os od Daljnega vzhoda do zahodne kulture. Na Kitajskem sta se pojavila Lao Ce (taoizem) in Konfucij, v Indiji hinduizem in budizem, na Bližnjem vzhodu izraelski preroki, v Grčiji pa predsokratiki in kasneje Sokrat ter Platon. S tem preobratom je človeštvo izgubilo svoj prvobitni stik z naravo in se skoz pojma transcendence in morale obrnilo k človeku. Subjekt je bil voden v nadzemeljsko. Di-vergentnost, ki se je takrat porajala, je vodila v nastanek številnih verstev. Danes se je po Breganto-vem mnenju začel prehod v drugo aksialno dobo. Divergenca se spreminja v konvergenco. Globalizacija in podobni pojavi nas vodijo v nov zakon vsestranske zavesti. V tej luči lahko razumemo današnje srečevanje verstev, ki se med seboj bogatijo. Verstva imajo v drugi aksialni dobi pomembno vlogo, da preprečijo črnoglede napovedi, ki izhajajo iz dela Samuela Huntingtona o spopadu civilizacij in verstev (knjiga Clash of civilisations). Verski pluralizem temelji na dialogu, ki ga vodi evangeliza-cija. Gre za srečevanja, ki jih mora voditi ljubezen. Popoldansko predavanje so organizatorji odprli s pomemb-
le. Sedanja slovenska politika vsekakor živi to vprašanje s strahom, vendar glede na to, da se ta register vprašanj nenehno začenja pri nas tako pojavljati in odmevati, bo gotovo dozorel čas, ko bo izvršna oblast prisiljena na ta zgodovinska vprašanja odgovoriti. Pred pričetkom popoldalnske-ga dela Drage so se prisotni z enominutnim molkom obču-
teno spomnili na žrtve barbarskega zločina v Beslanu.
Nedelja, 5. septembra
Zadnji dan študijskih dnevov Draga se je odprl s sv. mašo, ki jo je daroval tržaški škof msgr. Evgen Ravignani. V svoji ho-miliji je predstojnik tržaške katoliške skupnosti podčrtal pomen narodne zavesti, ki mora biti gojena v duhu etnične pluralnosti in medsebojnega spoštovanja.
Na jutranjem predavanju, ki je imelo izhodiščno točko v analizi prihodnosti večverske, večnacionalne in civilizacijsko pluralistične družbe, se je občinstvu predstavil duhovnik Mitja Bregant, ki že dalj ča-
Drago Štoka
Marko Fink
Sergii Pahor
mm jj3Jj
Na letošnji Dragi, ki je bila že devetintrideseta po vrsti, se je pod velikim belim šotorom zbralo lepo število gostov, ki je prisluhnilo posameznim predavanjem. Po sklepnem referatu, ki ga je z naslovom Slovenija v Evropi podala dr. Barbara Brezigar, smo nekatere izmed poslušalcev prosili za kratek vtis po predavanju ali za bolj splošen vpogled v pomen Drage danes in njen uspeh v letošnji izvedbi.
Sergij Pahor:
Z letošnjo Drago smo zadovoljni. Draga vedno uspe. Je kraj srečanj, vzpostavljanja novih stikov in utrjevanja starih prijateljstev. Srečno roko imamo tudi pri izbiri predavateljev in tem. Letos smo gostili manjšinca s Koroške, zgodovinarja iz matične domovine, duhovnika, ki deluje v Londonu, in slovensko politično delavko. Prihodnje leto bo Draga slavila okroglo obletnico, štiridesetletnico. Porodilo se nam je že kar nekaj zanimivih idej glede tem. Nočem jih še razk-
Alojz Rebula:
Dokler je v Sloveniji vladal nedemokratični režim, je bila Draga v zamejstvu prostor, kjer je lahko prišla do izraza beseda svobode. V tej nalogi je Draga popolnoma uspela. Odkar pa se je v naši domovini vzpostavila demokracija, Draga ni več dialoško polemični, ampak opazovalni in razmi-šljujoči forum. Je stičišče slovenskih duhovnih tokov iz matice, zamejstva in zdomstva. Draga se torej lahko ponaša kot križišče, na katerem se srečujejo in zbližujejo Slovenci iz različnih držav.
Franc Pukšič:
Draga ima v slovenskem prostoru pomembno zgodovinsko, politično, pa tudi človeško vlogo. Tudi danes, ko je Slovenija prestopila prag EU, ima Draga še vedno tako pomembno poslanstvo, kot jo je imela v času enopartijskega komunističnega režima. Danes v Evropi s petsto milijoni prebivalcev je namreč pomembno, da Slovenci v matici in po svetu še naprej oh-
Marko Fink:
Z Drago sem se prvič soočil leta 1980, ko sem z znancem iz Argentine prišel na Opčine. Bolj neposredno sem s študijskimi dnevi na Opčinah stopil v stik, ko je bil v Finžgarjev dom kot glavni predavatelj povabljen moj brat. Vedno sem bil vesel tega odprtega foruma, ki me spominja na vzdušje v Buenos Airesu v sklopu Zedinjene Slovenije in Slovenske kulturne akcije. Dragi iz srca iskreno čestitam in ji voščim na mnoga leta.
sno izrisale sliko, ki je za našo manjšino vse prej kot rožnata. Zato menim, da je potrebno na tako pomembnem srečanju, kot je Draga, uvesti tematike, ki naj prevetrijo našo manjšinsko stvarnost in nas rešijo iz slepe ulice, v katero smo zašli in iz katere ne najdemo izhoda.
Jože Možina:
Gospa Brezigarjeva je s svojim posegom čustveno in razumsko vznemirila vse prisotne. Zelo dobro je zaznala razmere
da so ljudje to razumeli. Upam, da se bo prepih v Sloveniji, o katerem se toliko govori, oktobra res zgodil, tako da bo jeseni pri nas zavladala pomlad. Tega ne dojemam samo v političnem smislu, gre tudi za željo po spremembi miselnosti v matici.
Drago Štoka:
Barbara Brezigar je izpeljala zelo natančno analizo današnjega človeka v Sloveniji s političnega, pa tudi psihološkega vidika. Zdaj, ko je naša matična
luščiti poudarek na skrbi, ki jo mora matica izkazovati svojim manjšinam. To je eden od vogelnih kamnov EU, Slovenija pa je na tem področju pomanjkljiva.
Janez Dular:
To, kar je gospa Brezigar povedala, je zelo prepričljivo. Problem je v tem, da je govorila samo o Sloveniji in njenih problematikah, ni se pa ustavila pri razmerju Slovenija-Evropa, tematiki, ki jo je napovedoval naslov. Deloma je
riti, a vendar toliko za pokušino. Dobil sem predloge za poglobljeno analizo o demografskem upadanju slovenskega življa, razmišljali smo tudi o odlični osebnosti, ki deluje v misijonih v Afriki. No, zaenkrat toliko.
ranjamo svojo kulturo in jezik. Taka srečanja, kot je to na Opčinah, že vrsto let v našem o-kolju igrajo narodno buditeljsko vlogo. Življenjskega pomena je, da se ta duh prenese tudi na mlajše generacije. Draga to uspešno počenja.
Damijan Terpin:
Draga je nedvomno forum, na katerem si lahko nalijemo čistega vina in ocenimo realno stanje v naši narodni manjšini. Nevšečnosti, ki so slovensko skupnost v Italiji prizadele v zadnjih mesecih, so zelo ja-
v Sloveniji ter izpostavila glavne probleme, ki so v Sloveniji prisotni: od klientelizma in korupcije do napak v sodstvu, pa kulturnega boja in delitev ter negativne kadrovske selekcije. Bučen aplavz, ki ga je govornica požela, je jasen dokaz,
domovina vstopila v EU in ima za seboj več kot deset let prehodnega obdobja, mora Slovenija postati svobodna država, ki skrbi za svoje državljane. To se danes žal še ne dogaja. Iz njenega izvajanja je bilo mogoče zelo jasno iz-
zato v tem primeru šlo za prepričevanje prepričanih, kar je sicer zelo blagodejno, rekel bi celo navdušujoče, posebno v predvolilnem času. Pogrešal pa sem tisti drugi del, evropsko vizijo, o katerem ni bilo govora.
Obeležitev 15-letnice ustanovitve
Draga, zibelka Slovenskega svetovnega kongresa
Slovenski svetovni kongres se je letos v parku Finžgar j evega domov vrnil v svojo zibelko, na Drago. Tako je povedal Slavko Raščan, podpredsednik Slovenskega svetovnega kongresa in predsednik Konference za Slovenijo. Zametki organizacije, ki povezuje rojake v matici in predvsem tiste, ki so razpršeni po svetu, segajo namreč v leto 1989, ko se je pisana skupina nadebudnih mož, pripadnikov različnih družbenopolitičnih nazorov, odločila ohraniti in negovati slovenstvo v časih hudih političnih preobratov, ki so ogrožali našo matično ozemlje, in ko je bila suverenost Slovenije še neuresničen pojem.
V imenu prirediteljev Drage je goste Slovenskega svetovnega kongresa najprej pozdravil Sergij Pahor. Podpredsednik konference za Italijo dr. Rafko Dolhar pa je poudaril nujo, da bi italijanski del organizacije moral usmeriti svoje moči k združevanju Slovencev, ki so razpršeni po Italiji, in ne le tistih, ki imajo že itak možnost srečevanja na Goriškem in Tržaškem. Jože Jeraj, predstavnik državnega sveta, pa je spregovoril o pomembni povezovalni vlogi kongresa.
V imenu ustanoviteljev Slovenskega svetovnega kongresa je spregovoril Viktor Blažič in obudil spomine na obdobje zarodka Kongresa. Izpostavil je,
kako je bil možen in ploden dialog med različnimi predstavniki slovenskih družbenopolitičnih in nazorskih struj. "Predstavljena je bila vsa Slovenija. Med očeti kongresa je bilo veliko partizanov, domobrancev, zamejcev in zdomskih Slovencev. Nikomur nismo branili, da bi se vključil". Ko pa se je na naših tleh začela vojna, se je na strani oblastnikov razširila panika in zahtevali so svoje zastopnike tudi v Kongresu. Ravno nekateri izmed teh so takrat začeli delovati proti organizaciji in narodni ideji, ki je bila temelj ustanove. Začetni zagon Kongresa in prvotni program sta se zato nekoliko zaustavila.
Foto Kroma
Vsekakor je v petnajstih letih delovanja veliko storil za izboljšanje zakonodaje, namenjene Slovencem po svetu, ter za popravo krivic iz preteklosti. V zadnjih letih je Kongres pričel organizirati konference strokovnjakov z različnih področij in z novo izvoljenim upravnim odborom bo izpeljal v bodoče številne načrte. Tako je zapisal predsednik Slovenskega svetovnega kongresa
prof. dr. Boris Pleskovič v sporočilu, ki ga je zaradi odsotnosti predsednika prebral podpredsednik organizacije Raščan.
Govor sta imela še Bojan Brezigar, prvi predsednik Slovenskega svetovnega kongresa, ki je obudil osebne spomine na obdobje, ko je Slovenija začela prve korake v smeri demokratizacije, in Stanislav Granda, ki je v obširnem poročlu obnovil
okoliščine, v katerih je ta slovenska organizacija nastala. Zabeležil je kot formalni začetek Kongresa 2. september 1989, ko je Viktor Blažič sklical sestanek v eni izmed openskih gostiln. Na njem so navzoči Boris Pahor, dr. France Bučar, dr. Andrej Capuder, Franc Fabjan, Zdenko Koštomaj, dr. Dušan Nendl, dr. Mate Roe-smann, Franc Miklavčič in Vinko Ošlak udejanjili in presegli idejo očeta slovenske pomladi, Vlada Habjana. Že v ustanovnem dokumentu je bil SSK označen za prostovoljno nacionalno organizacijo, ki deluje za zavarovanje in pospeševanje slovenskih nacionalnih interesov in povezuje Slovence zgolj na temelju pripadnosti slovenstvu ne glede na politično pripadnost in svetovni nazor.
Stran sta pripravila Andrej Černič in Igor Gregori
NOVI
GLAS
Kratke
Nabrežina / Štiristoletnica cerkve
	
IW	UNIPOL BANCA Dr. STOJAN PAHOR finančni posrednik
UNIPOL	
tel. 040 3220283, GSM 3484440474, 0D s.pahor@tin.it	
	TRST -Trg Venezia 1, www.unipolbanca.it
JAZBEC
Pekarna - slaščičarna NABREŽINA 98, tel 040200174
Srečanje z dolinskimi upravitelji / Treba je nameniti več podpore našemu kmetijstvu
Predsednik Kmečke zveze Alojz Debeliš, podpredsednik Robert Ota, odbornika Tamara Gerdina in Rado Kocjančič tertajnik Edi Bukavec so se minuli toreksreča-li z dolinsko županjo Fulvio Premolin in odbornikom za kmetijstvo Sandijem Klunom, da bi v okviru posvetovalnih sestankov s krajevnimi oblastmi seznanili javne upravitelje s stanjem tržaškega kmetijstva, ki ni v rožnatem položaju. Debeliš je poudaril potrebo po skupnem nastopu in načrtovanju skupnih smernic za izboljšanje stanja; predsednik KZ je kot primer sedanje stiske omenil umirajočo proseško ERSO, zamudo pri ponovni ustanovitvi Kraške gorske skupnosti, volilnim obljubam navkljub, dejstvi, da smo Slovenci izgubili še zadnjega živinoz-dravnika pri veterinarski službi in da tržaška pokrajina ni bila vključena med gorata območja, pa tudi poseben načrt za razvoj kmetijstva ni bil še uresničen. Za zdaj se tudi obljube lllyjeve deželne vlade niso spremenile v otipljiva dejstva. Dolinska občinska upravitelja sta se obvezala, da bosta kmetijstvu v občini namenila potrebno skrb; po mnenju domačih kmetovalcev bi morali namreč urediti poljske poti in struge za odtok voda in omejiti škodo, ki jo povzroča divjad, ter ovrednotiti domače proizvode in pridelke.
Predali namenu del prometne pasovnice v Miljah
VtoreKso odprli in predali namenu prvi del nove ceste od miljske stare železniške postaje do ceste, ki pelje do mejnega prehoda na Škofijah. Jeseni načrtujejo začetek gradnje drugega dela, prihodnje leto pa je predvidena izgradnja še zadnjega. Za izpeljavo celotnega načrta je predvidena vsota v višini 5.900.000 evrov.
Občutena slovesnost v Medji vasi
Minulo nedeljo je bila v Medji vasi občutena slovesnost, s katero so se vaščani in ostali prebivalci devinsko-nabrežinske občine spomnili hudega dne, 16. avgusta 1944, ko so nacisti požgali Medjo vas in sosednje Mavhinje, Cerovlje in Vižovlje, da bi se maščevali nad sabotažno akcijo partizanov pri Moščenicah. Najprej je v imenu občinske sekcije VZPI-ANPI spregovoril Adriano Ferfolja pod spominskima ploščama, vklesanima na pročelju hiše sredi vasi, nato pa David Peric, predsednik organizatorja, društva SŠKD. Po teh pozdravih so prisotni na dvorišču vaške gostilne prisluhnili slavnostnemu govoru ravnatelja Narodne in študijske knjižnice Milana Pahorja, ki je orisal zgodovinski potek dogodkov iz druge svetovne vojne. Izpostavil je nenadomestljivo vlogo, ki so jo imeli prebivalci zahodno kraškega roba v NOB in sodelovanju z OF ter visoko število življenj domačinov, ki jih je protifašistično gibanje zahtevalo. “Da smo takrat bili na strani resnice, lahko še danes trdno potrdimo”, je zaključil ravnatelj Narodne in študijske knjižnice. Spominsko svečanost je sklenil Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič.
Dela za sanacijo šole Černigoj na Proseku
V pritličnih prostorih desnega predela osnovne sole Avgust Černigoj na Proseku so delavci odstranili tla, da bi sanirali poslopje, v katerem so odkrili prisotnost plina radona. Plin seje zbiral v vmesnem prostoru pod pritličjem, saj ta ni bil dovolj prezračen. Da bi se problema znebili, nameravajo tehniki vgraditi pod tla vmesni votel prostorz ustreznimi odprtinami, ki bodo omogočale prezračenje. Žal pa so dela stekla z zamudo, tako da jih ne bo mogoče dokončati pred pričetkom pouka sredi septembra. Zato bodo gradbišče v pritličnih prostorih in del dvorišča ogradili, pouk pa bo nemoteno potekal v višjih prostorih.
Večplastna manifestacija ob Rusem mostu / Pod istim nebom
Minuli ponedeljek se je zaključila tretja izvedba zanimive in barvite pobude Solidarnost in sožitje - Pod istim nebom. Prodajno razstavo v osrčju Trsta, ki je bila bolj podobna večetnični prireditvi, je priredilo trgovinsko združenje Confesercen-ti v sodelovanju s tržaško trgovinsko zbornico in Zadružno kraško banko z Opčin.
V duhu odprtih vrat, katera naše mesto vzadnjih časih vneto zapira, so se pri Rusem mostu zvrstile stojnice, ki so nudile vrsto izdelkov iz Afganistana, Indije, Japonske, Brazilije, Francije, Tajske, Peruja, z Bližnjega vzhoda, iz Sahare, Mehike in Argentine. V pravem bazarju pa tudi želodec ni trpel. Mehiški tacos in pečena koruza, brazilske fejorada, cvrta manioca, espetihos, compota in tropični soki, srednjevzhodna falafela in humus, argentinsko meso na žaru in asado ter mul-tietnična pakora so postregli vsem okusom.
S polnim želodcem je bilo bolj prijetno prisluhniti koncertom, ki so se vsak dan, to je od četrtka dalje, zvrstili ob Kanalu. Glasbeno stran manifestacije sta pripravili združenje Globoglas in zadruga Bonawentura. Ti koncerti sodijo v drugo pobudo, imenovano Stradasuona. Letos se je ta spojila z zgoraj omenjeno manifestacijo in tako so večeri v mestnem središču postali še bolj zanimivi in privlačni. Na odru so se zvrstile skupine, ki ustvarjajo tako glasbo, kateri so običajni tržni kanali težje dosegljivi. Občinstvo je tako zaplesalo ob zvokih in glasbi skupin Nass Marrakech, Barxino, Kosovni Odpadki in Z-Star. 5. septembra je nastopila tudi skupina A basso volume, ki se preizkuša v pouličnem gledališču, in drugih manj poznanih umetnostih.
Celotno manifestacijo je zaznamovala vseskozi globoka socialna angažiraost. S svojima stojnicama sta bili prisotni tudi trgovina Brez Meja in humanitarna organizacija Emergency.
Z duhovnih vaj za žene in dekleta v Domu blagrov od 16. do 18.8.2004
Kje bom našel vrlo ženo?
Naše duhovne vaje so razumljivo vsako leto drugačne, ker jim vsak voditelj vtisne svoj pečat. Lahko si predstavljate, kaj vse nam je v treh dneh nanizal p. Andrej Božič iz Vipavskega Križa, ki je obredel lep kos sveta, spoznal raznolike jezike, kulture in navade in je vrhu vsega še izganjalec hudega duha. Vsega seveda
ne morem popisati. Omejila se bom na to, kar je meni posebno ostalo v spominu.
Pater je posvetil velik del podajanja - ženi. Doslej so na svetu gospodovali moški - in kam so nas privedli? Do orožja, do vojne, do atomske bombe... Čas je, da prevzame oblast žena, kajti žena vlada z ljubeznijo. Sicer so pa za velikimi možmi v zgodovini stale vedno velike žene. Sv. Frančiška Asiškega je npr. z molitvijo in nasveti spremljala sv. Klara.
"Vrlo ženo - kje bom našel?" se je po 31. poglavju iz Knjige pregovorov izpraševal naš pater. Dragocenejša je od biserov. Prva vstaja in njena svetilka sveti pozno v noč, da poskrbi za blagor družine in služinčadi. Njene roke so vedno odprte za reveže. "Kje bom našel vrlo ženo? Tukaj! Ve ste vrle žene, samo ne
zavedate se svoje vrednosti." Žena mora seveda rasti v vrednotah. Največje vrednote pa dozorevajo v tišini. Kjer je preveč besed, se prikrade greh. Brati in poznati Sv. Pismo je potrebno in koristno. Še bolj pa je potrebna hrana, dušna hrana,
ki je Kristus v Evharistiji. Evharistija je hrbtenica kristjana. Človek brez Evharistije je brez hrbtenice, ni dober kristjan. In kdo nam je posredoval to Božjo hrano? Žena, ki je bila po Božji volji od samega začetka obva-
rovana vsake sence greha, tudi izvirnega.
Marija, Mati Jezusa človeka in Boga, je Mati Evharistije. Kako naj bi je Bog ne bil po smrti vzel v nebo z dušo in telesom? Drage žene in dekleta z vsega sveta, na nas je torej, da poskr-
bimo za to, da bo svet postal boljši. Prevladati mora ljubezen in dobrota.
Me pa se bomo, če Bog da, spet srečale prihodnje leto prvi ponedeljek po Velikem Šmarnu.
Nada Martelanc
Trgovina jestvin
KUKANJA
Nabrežina 106/B tel. - fax 040 200172
Foto Kroma
Negovanje slovenskega človeka in njegove vere
V okviru praznovanj štiristoletnice nabrežinske cerkve, med katere so sodile tudi nedeljske prireditve in svečanosti (popoldansko somaševanje je vodil tržaški škof Ravignani; sledil je koncert dek-
liškega zbora Kraški slavček in Mešanega zbora Igo Gruden), je v župnijski dvorani v Nabrežini minulo sredo potekalo predavanje prof. Aleša Breclja, ki je občinstvu izredne mesečne konference prikazal zgodovino vaške cerkve. Obenem so v sredo odprli tudi razstavo cerkvenih dragocenosti.
Podatke je prof. Brecelj črpal iz raznih virov, zlasti iz knjige Nabrežina skozi stoletja, ki je nastala v letih 1995/96 pod okriljem KD Igo Gruden iz Nabrežine in pri kateri je sodeloval sam predavatelj. Prof. Brecelj se je poslužil tudi knjig iz nabrežinske-ga župnijskega arhiva ter Vizitacijskega zapisnika goriškega, tolminskega in devinskega arhi-diakonata goriške nadškofije iz 18. stoletja, ki jih je sestavil go-riški nadškof in metropolit grof Karel Mihael Attems; v podporo so mu bili še delo prof. Pavleta Merkuja o toponomastiki v de-vinsko-nabrežinski občini, knjiga Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja med Trstom in Ti-
mavo Bruna Volpija Lisjaka in urbar cerkve sv. Roka iz leta 1779. V slednjem je zapisano, da je bila cerkev sv. Roka ustanovljena 5. septembra 1604. Posvetil jo je tržaški škof Ursinus de Bertis. Ta je 27. decembra istega leta posve-
til tudi pokopališče in blagoslovil zvon na desni strani vhoda. Ta cerkev je bila manjša od sedanje. Doživela je tudi opustošenje v času beneških vojn, tako da so jo morali ponovno posvetiti leta 1662. Blagoslovil jo je Andreas Defabris v nedeljo po prazniku
sv. Egidija. V cerkvi ni bilo še rednega bogoslužja in zato so vaščani hodili k maši v Šempolaj, cerkveno skupnost, od katere je bila Nabrežina odvisna, ali v Štivan, pomembno versko središče, pri razvoju katerega je imel znatno vlogo glavar devinskega gospostva Rajmund VI. della Torre Hofer Valsassina. Slednji je med dru-
gim povabil v naše kraje tudi ser-vita Gregorija Alasia da Somrna-ripa, doma iz Piemonta. Ta je za slovensko jezikoslovje izrednega pomena, saj je sestavil prvi italijansko - slovenski slovar, v katerem 2617 italijanskim geslom odgovarja 2841 slovenskih ustreznic.
Druge podatke, ki pričajo o zgodovini nabrežinske cerkve, najdemo v Vizi-tacijskih zapisnikih goriškega nadškofa Attemsa iz druge polovice 18. stoletja. Po dveh obiskih pri šempolaj ski in nabrežinski cerkveni skupnosti so Nabrežinci prepričali nadškofa, da zelo potrebujejo dušnega pastirja v vasi, saj je romanje v Šempolaj, predvsem v vihravih in vetrovnih dnevih, za starejše in otroke zelo naporno. Vaška skupnost bi bila pripravljena domačega kaplana vzdrževati. Nadškof je tako po vizitaciji napisal dekret za štivanskega arhi-
diakona, v katerem je omenjeno, naj imata cerkev sv. Pelagija v Šempolaju in cerkev sv. Roka v Nabrežini svojega kaplana.
Tako je Nabrežina postala samostojna kuracija s stalnim duhovnikom leta 1795. Leta 1810 je postala vikariat in tedaj je bilo dograjeno župnišče. Civilno je bila nabrežinska župnija priznana le-
ta 1935. Prvi kurat je bil Jožef Sti-biel, ki je vodil vaško skupnost od leta 1810 do 1813.
Glede arhitektonskih posegov vzbuja precejšnje zanimanje zvonik. Ta stoji danes na levi strani apside, toda v katastrskih mapah ni zaznamovan. Vsekakor so cerkveno poslopje v letih obnavljali in dograjevali. Zato ni izključeno, da je bil v letih od 1604 dalje zgrajen pred novim zvonikom starejši, od katerega vsaj po ustnem izročilu izvemo, da se je en del zrušil nad apsido, podrl strop in poškodoval glavni oltar. Ljudski spomin še priča, kako so Nabrežinci kupili prve zvonove z denarjem, ki so ga dobili zaradi razlastitve zemljišč ob izgradnji Južne železnice, ki je povezovala Trst z Dunajem. Današnja cerkev sv. Roka je po zasnovi iz 18. stoletja. V niši na pročelju je kip sv. Roka iz na-brežinskega kamna. Zvonik je visok 30 metrov in v njem so trije zvonovi. V notranjosti so trije marmornati baročni oltarji. Stranski oltar na levi je posvečen sv. Valentinu, glavni oltar sv. Roku, desni stranski oltar pa sv. Jožefu. Okrog glavnega oltarja so na apsidi mozaiki iz leta 1942 s krščanskimi simboli: riba, jelen, pav in palma. Celotno ozadje na apsidi in dve vitražni okni s podobama Presvetega srca Jezusovega in Presvetega srca Marijinega je dal napraviti predzadnji župnik g. Srečko Rejc. Dekoracije in freske na vrhu prezbiterija, na stropu v cerkvi in ob straneh so iz leta 1924. Freske je dal obnoviti sedanji župnik Bogomil Brecelj. Na levi strani ladje je lesen kip Matere Božje z Jezusom; na nasprotni strani cerkvene ladje je kip Križanega. Sedanji krstni kamen je iz leta 1941, slike s postajami Križevega pota imajo napise v slovenščini in segajo v obdobje izpred 1. svetovne vojne.
Nabrežinska cerkev je bila v vseh teh stoletjih ključni kamen vaške skupnosti. Vsi njeni dušni pastirji so tudi v težkih časih minulega stoletja vedno negovali svoje poslanstvo, tako versko kot rodoljubno.
Igor Gregori
PlAfETOl
Foto Kroma
Občina Dolina
Darovi
Vdrag spomin na ljube starše in vse drage pokojne daruje N.N. 50,00 evrov in N.N. 30,00 evrov za slovenski Karitas v Ajdovščini in za revne otroke.
Obvestila
MePZJacobus Gallus vabi nove pevce, da se mu pridružijo. Vaje so ob sredah in petkih ob 20.30 v prostorih Glasbene matice v Trstu.
56. Marijanski shod
“Bodimo radodarni kot Marija, darujmo ljubezen in milost, ki nam je dana!”
V nedeljo, 12. septembra, bo na Opčinah po ustaljeni navadi potekal 56. Marijanski shod. Ob 16. uri bo v župnijski cerkvi branje odlomkov o "revolucijah” Marije Terezije. Sledila bo molitev častitljivega dela rožnega venca s petjem Marijinih pesmi. Ob 17. uri pa je predvidena procesija po vaških ulicah in sveta maša. Shod bo vodil tržaški škof Evgen Ravignani. Pri verski slovesnosti bodo sodelovali Združeni pevski zborZCPZ iz Trsta pod vodsvom Edija Raceta, skavti in skavtinje, narodne noše in vsi verniki. Somaševalcem bodo seveda v pomoč mašni strežniki. Omeniti je treba, da bo od 16. ure dalje v cerkvi priložnost za sveto spoved.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
obvešča, da se v bo v soboto,
11. septembra, ob 15. uri
v Marijanišču na Opčinah začel
TEČAJ ZA PRITRKOVALCE.
Informacije nudi Matjaž Rustja, tel. 328 5446894.
NOVI
Odprli so nove občinske jasli
zali prav na sobotni prireditvi. V petek, 3. t.m., je v dvorani Dijaškega doma potekalo premierno predvajanje filmov, ki so nastali v sklopu evropske pobude za čezmejno sodelovanje Interreg IIIA Italija-Slovenija. Dijaški dom je bil namreč soudeležen tudi pri organizaciji dveh projektov, ki sta v minulem šolskem letu povezala predstavnike slovenske manjšine v Italiji in italijanske skupnosti v Sloveniji. Z roko v roki je naslov publikacije in posnetka, s katerim so vzgojiteljice v jaslih Dijaškega doma in kolegice otroškega vrtca La Cocci-nella iz Lucije spremljale jezikovni razvoj svojih malčkov. Dvolinguismo pa so dijaki tržaških slovenskih višjih srednjih šol in piranske italijanske gimnazije Antonio Sema poimenovali cikel štirih kratkome-tražnih filmov, ki so nastajali med skupno osemdnevno kinematografsko delavnico in v katerih so se na svojski način dotaknili tudi slovensko-ita-lijanskih odnosov.
AL
ZSŠDI / Sprejem Claudie Coslovich
Zaključek kariere čez eno leto
Ko prideš v sedež Združenja slovenskih športnih društev v Italiji v Trstu in po dolgem hodniku stopaš proti sejni dvorani, opaziš na polici ob desni steni vrsto Zbornikov slovenskega športa v Italiji, ki so nastali
metalka kopija, doma iz Piščancev, z daljšim metom od tistega, ki ga je pred štirimi leti dosegla v Avstraliji, izključena iz končnega finalnega obračuna.
Zamejci pa se, kot je seveda primerno, veselimo vsakega rojaka, ki nastopi na olimpijskih igrah, naj se ta
izpod prizadevnega peresa novinarja Branka Lakoviča. Platnica sleherne publikacije je vsako leto posvečena najuspešnejšemu zamejskemu športniku oziroma športnici, ali pa ekipam, ki so v različnih panogah izstopale v minuli sezoni.
Če vzamemo v roke zbornik iz leta 2001, spoznamo, da je atletinja Claudia Coslovich prekosila ostale zamejske športnike in si zaslužila naslovnico knjige. Menda je bil vstop v finale olimpijskih iger v Sydneyu razlog za tako izbiro. V primerjavi s tistimi je bila atenska olimpijada veliko manj uspešna, čeprav je bila
domov vrne z zlato kolajno ali ne. Tako je bilo tudi s Claudio, kateri je ZSŠDI priredilo minuli petek sprejem. Claudino športno kariero je ožjemu občinstvu predstavil predsednik Združenja Jurij Kufersin in poudaril številne državne in mednarodne uspehe naše športnice, o kateri so veliko poročali tudi mediji v Sloveniji.
Claudia je po prejemu priznanja in šopa rož razkrila, da namerava tekmovati le še leto dni in zaključiti uspešno kariero na svetovnemu prvenstvu v Helsinkih. Fizične težave so namreč najhujši nasprotnik...
Da bi otroci rasli v miru
Na poti, ki vodi do dolinskega športnega centra, poimenovanega po Silvanu Klabjanu, je stalo staro poslopje otroškega vrtca. V obdobju Pangerčeve občinske uprave se je na občini porodila zamisel, da bi dolinsko skupnost obogatili z novo kakovostno strukturo, ki bi ustrezala zahtevam predvsem mladih parov; več je namreč takih staršev, ki ne vedo, kako poskrbeti za svoje otroke, ko so v službi. Upravi je uspelo načrt izpeljati in iz starega vrtca je nastalo novo poslopje, ki bo hkrati gostilo otroške jasli in vrtec.
Prenova stavbe je stala poldrugi milijon evrov. Občina je del stroškov seveda sama krila, Dežela Furlanija-Julijska krajina, tržaška pokrajina, Sklad za Trst in denarni zavod banke Antonvenete pa so poskrbeli za ostalo.
Nove otroške jasli so odprli
prejšnjo sredo, ko so dolinska županja Fulvia Premolin, odbornik za proračun, davke in storitve Igor Tul, nekdanji župan Boris Pangerc prerezali rdeči trak pred vhodom. Nove
prostore je blagoslovil škofov vikar za Slovence msgr. Franc Vončina. Slednji je čestital pristojnim za uspešno izpeljani načrt ter izrazil željo, naj otroci rastejo v medsebojnem miru
in slogi.
"Jasli lahko sprejmejo približno dvajset otrok. To število
rmest smo razdelili na dve tretjini za slovenske družine in eno tretjino za italijanske. Povpraševanja je veliko, tako da so skoraj zapolnjena vsa mesta", je povedala županja Premolinova. Mesečno bodo morali starši plačati 400,00 evrov. V teh dneh končujejo zadnja dela v več igralnicah, ki bodo gostile dve skupine po 17 otrok, vključenih v slovenski in italijanski program. Vzgojno dejavnost bo prevzela zadruga La Quercia, ki je za to priložnost pripravila tudi didaktično pedagoški načrt. Poleg jasli bo v pritličju poslopja nameščena slovenska in italijanska sekcija vrtca.
Stavba in zunanjščina potrebujeta še zadnje ureditvene posege, zato bo slavnostno odprtje potekalo šele spomladi.
Dijaški dom Srečko Kosovel / Evropska sodelovanja
Aktiven partner v treh projektih
Da bi povezovanje evropskih državljanov preseglo institucionalne in ekonomske odnose, ponuja EU več namenskih iniciativ.
ki prebivajo v sosednjih državah, točneje v starih oz. novih evropskih članicah, a jih je še do 1. maja 2004 ločevala vzhodna meja EU. Italijo so zasto-
Foto Kroma
Mladi so pri tem privilegirani, saj že vrsto let delujejo evropski programi Erasmus, Socrates, Leonardo in Mladina, ki jim omogočajo, da spoznajo bolj ali manj oddaljene kulture, kraje, tamkajšnje ljudi in njihove navade ter si tako pridobijo študijske, delovne in pomembne življenjske izkušnje.
Prejšnji teden se je v Dijaškem domu S. Kosovel v Trstu zaključil projekt Z očmi drugih iz programa Mladina (Akcija 1 -Mladinske izmenjave). V naše mesto je prispelo 40 mladih iz Italije, Slovenije, Nemčije in Poljske, starih od 16. do 18. let,
pali gojenci Dijaškega doma ter nekateri dijaki Pedagoškega in družboslovnega liceja A.M. Slomšek, ki so se z vrstniki iz Maribora, Lubbena in Gubina prvič srečali v Berlinu decembra lani. Aprila so se sešli ob poljskem jezeru Lagowu, zadnje avgustovske dni so preživeli v Gorenju pri Zrečah in končno pristali v našem mestu.
Z neformalnim učenjem so se v okviru ustvarjalnih delavnic posvetili trem aktualnim temam medkulturno učenje, širitev EU in kultura mladih. Predvsem je šlo za uvajanje v multilateralen pristop k razi-
skovanju lastnih in tujih percepcij. Odkriti, kako na nas gleda pripadnik druge narodnosti, dojeti in sprejeti njegova stališča so namreč pomembne vaje za preprečevanje nasprotij in podlaga za preseganje predsodkov ter stereotipov, ki so v osebnem odnosu s sočlovekom največkrat obsojeni na propad.
Udeleženci projekta so v soboto, 4. t.m., na Trgu sv. Antona novega s pomočjo likovne, fotografske in gledališke govorice predstavili zaključke, do katerih so se dokopali med decembrom 2003 in septembrom 2004.
S svojim posegom so želeli opozoriti mimoidoče in širšo javnost na temne plati evropske hiše ter poudariti njene svetle točke, kot je npr. velik potencial njene raznolikosti, katere sliko v malem so poka-
Vsakoletne svečanosti / Bazoviški junaki
Spomin je ogenj, ki ne bo nikdar ugasnil
V majhnih pritličnih prostorih, a slovenskih, Narodne in študijske knjižnice v Narodnem domu, v katerih je danes nameščena Visoka šola za tolmače in prevajalce, so minuli teden predstavniki Odbora za proslavo bazoviških junakov predstavili spominske prireditve v čast, hvaležnost in spomin naših štirih rojakov, ki so 6. septembra 1930 padli pod fašističnim ognjem s strelom v hrbet. Septembrske svečanosti v spomin
na Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča so postale v vseh teh letih stalnica, ob kateri se vse raznolike komponente naše manjšine strnejo v enoten objem junakov, ki jih še vedno veliko nesramnežev v italijanskih krogih ima za gole teroriste, saj njihovo borbo izvzamejo, zaradi nespoštovanja do zgodovinskega o-zadja, iz fašističnega okolja, v katerem se je ta odvijala. Seveda bo tudi letos osrednja svečanost potekala v nedeljo,
12.	septembra, na gmajni pred spomenikom, ki so jo pred ne-
davnim na novo preuredili in ji dali prijetnejši videz. Prisotne bo najprej nagovoril predsednik Odbora Milan Pahor. Pozdrave bo prinesel tudi predsednik Hrvatske zajedni-ce v Trstu, Damir Murkovič. Osrednja govornika bosta Amos Luzzato, predsednik židovskih skupnosti v Italiji, in tržaški pisatelj Alojz Rebula. Polaganje vencev bo potekalo pod častno stražo tabornikov Rodu modrega vala in skavtov SZSO. Nastopili bodo tudi združeni pevski zbori pod vodstvom Janka Simonete in
godba na pihala Viktor Parma.
V noči med soboto in nedeljo bo na gmajni gorel taborni ogenj v organizaciji tabornikov RMV.
Minuli ponedeljek pa je spominska svečanost potekala na pokopališču pri sv. Ani. Govor je imel zgodovinar Iztok Pečar. Isti dan so v Gospodarski zadrugi v Bazovici pred mašo zadušnico, ki je potekala v ba-zovski cerkvi in na kateri je govoril zgodovinar Gorazd Bajc, predstavili publikacijo II fasci-smo e il martirio delle mino-ranze - Fašizem in zatiranje manjšin (več o tem v prihodnji številki).
V petek, 10. septembra, pa bo spominska svečanost potekala v Prešernovem gaju v Kranju. Tam bosta spregovorila
župan mestne občine Kranj in tržaški kulturnik Boris Pangerc.
V soboto, 18., in nedeljo, 19. septembra, bo potekal Medna-
rodni odbojkarski turnir za pokal Bazoviških junakov v ženski in moški konkurenci, ki ga prireja Športno združenje Sloga.
Foto Kroma
9. septembra 2004
Koroška / Beneška
NOVI
GLAS
Vrsta zanimivih vzporednih pobud je privabila veliko ljudi
Končal se je 24. slikarski teden v Svečah na Koroškem
Provinca, ki je ustanovila Zavod sv. Družine v Gorici
Tomajski zavod šolskih sester: jubilej
Zavod svete Družine v Gorici, kjer so se šolske sestre nekaj desetletij po vojni ukvarjale z vzgojnim delom, sedaj pa nudijo poleg tega oskrbo in varstvo ostarelim, je bil ustanovljen kot podružnica tomajske province šolskih sester.
Letos poteka 110 let, odkar so
pomembno humanitarno vlogo.
Med 1. svetovno vojno so bile skoraj vse sestre poklicane za strežbo ranjencem. Med 2. svetovno vojno je odšlo šest sester za strežnice internirancem v taborišče na Rabu. Zavod je med vojno sprejel 12 ostarelih sester iz
Minuli teden je bil v Svečah na Koroškem tradicionalni, letos že 24. slikarski teden. Organizatorji pri Slovenskem kulturnem društvu Kočna so povabili šest umetnikov in umetnic. Iz Slovenije je to bil Gorazd Krnc, ki je prišel iz Ljubljane, koroško stvarnost je zastopal slovenski umetnik Franc Merkač iz Šmihela nad Pliberkom, avstrijsko pa dunajska slikarja Gernod Fischer ter VVolfgang Walken-steiner. Slikarje iz našega zamejstva pa sta zastopala Luisa Tomasetig iz Čedada in Ivan Žerjal iz Gorice.
Ves teden so delali na Vrb-nikovi domačiji, kjer je svoje dni ustvarjal France Gorše, in v stari šoli, kjer so obenem prirejali tudi druge spremne tečaje letošnjega slikarskega tedna. Tako so otroci lahko obiskovali kreativno delavnico, ki sta jo vodili Andreja Le-putschitz in Snježana Rehak-Višnjič, tečaj slikanja z odrasli-
mi je bil letos namenjen ustvarjanju s tušem oziroma v gvaš tehniki, z njimi pa je vadil Franc Brandl. Tudi letos so v Svečah priredili tečaj slovenščine za začetnike, ki ga je vodila Andreja Sturm.
Poleg tečajev, ki se jih je skupno udeležilo kakih 50 otrok in 15 odraslih, so organizatorji tudi letos priredili še več drugih srečanj in večerov, ki so privabili v prireditvene prostore zelo veliko občinsta. Že ot-
voritvena slovesnost 29. avgusta je bila lepo doživetje, saj so ob predstavitvi sodelujočih slikarjev priredili tudi večer mongolske glasbe, ki je zaradi svoje posebnosti vzbudila veliko zanimanja. V torek, 31. avgusta, so predstavili trojezič-no slikanico, ki so jo z naslovom "Mirijam in njene sanje" napisale in ilustrirale tri učenke zvezne pedagoške akademije za vrtnarice iz Celovca. Sredi tedna so priredili tradi-
cionalni večer jazza, ki ga je oblikoval trio domačina Tonča Feiniga, samo društvo Kočna pa je ob koncu tedna vabilo tudi na običajno društveno družabnost za člane in prijatelje na vrtu pred galerijo Gorše. Zaključna prireditev s predstavitvijo umetnin sodelujočih slikarjev pa je bila, kot običajno, v dvorani gostilne pri Adamu in je letos privabila izredno veliko občinstva. Sodelujoči umetniki so seveda razstavili dela, ki so jih ustvarili med tednom. Predstavljene stvaritve so pokazale, kako raznolik je lahko pristop do likovnega izražanja, tako glede tehnike kot izbranih tem in formatov. V imenu sodelujočih slikarjev je prisotne in organizatorje nagovoril Ivan Žerjal iz Gorice; med drugim je izrazil priznanje za organizacijsko delo in poudaril pomen podobnih srečanj za ustvarjalce, saj lahko zanje pomenijo veliko spodbudo in duhovno obogatitev.
Predavanje dr. Jerneja Zupančiča na Sv. Višarjah 1. avgusta 2004
Slovenska identiteta v evropski multikulturni družbi (3)
Najprej se moramo zavedati celovitosti in raznolikosti slovenskega narodnega in kulturnega telesa. Ta je namreč izredno pester in slikovit, kakor so raznolike tudi pokrajine, v katerih prebivamo. Se zavedamo razlik od pomurskih ravnic in Porabja do Beneške Slovenije, od koroških dolin do notranjskih gozdov? Zaradi gospodarskih in kulturno-jezikovnih vplivov sosedstva se raznolikost slovenskih robnih območij vzdržuje tudi še naprej. Še bolj se to pozna v manjšinskih območjih, ki so ponekod že težje prepoznavna kot "slovenska". Toda ali ni ta domnevna "asi-miliranost" po drugi strani tudi rezultat naših meril in zavestne odločitve, da bomo zaznavali samo "prave" Slovence (na primer zgolj po jezikovnih ali morda političnih kriterijih)? V tej luči se odrekamo mnogim, ki jim življenjske prilike okolja, družine, ideološki razlogi in druge okoliščine niso puščale veliko možnosti živeti slovensko identiteto, ohraniti jezik in kulturno ustvarjalnost. Še posebej to velja za drugo in naslednjo generacijo izseljencev oziroma potomcev. Teh ljudi je gotovo vsaj 400.000 - čeprav jih v bolj površnih statistikah lepo štejemo za "Slovence", se jim zaradi prevečkrat ostre polarizacije Slovenec-asimilira-nec v bistvu odrekamo. Na ta način jih seveda nikoli ne bomo spravili v okvir slovenskega kulturnega (ne zgolj ozko pojmovanega jezikovnega) kroga. Zgodovinske okoliščine in desetletja ločenega življenja so nam vtisnile svoj pečat. Po-
stali smo si veliko bolj različni - da, lahko rečemo tuji, kot smo bili pred stoletjem. Poleg tega je treba upoštevati tudi prebivalstvo v Sloveniji, ki izhaja iz drugih jezikovnih in kulturnih identitet, vendar je zaradi bivanja v naši državi in uživanja pravic seveda tudi uporabnik in nosilec ali celo ustvarjalec slovenske kulture. Mislim, da bi naredili velik mentalni preobrat, če bi to populacijo širokogrudneje upoštevali predvsem v smislu človeškega razvojnega potenciala ter kot slovensko kakovost. Ta raznolikost je slovensko bogastvo, dokaz kulturne vitalnosti in samoniklosti, kajti ustvarja se v posebnih pogojih, brez velikega vpliva slovenskega "centra". Po drugi strani pa so te raznolikosti tudi kakovost, so svetovljanstvo. Slovenija bi se prav ob večjem upoštevanju teh populacij lahko pomembno okrepila, posebej na gospodarskem in kulturnem področju. Jezik, kultura, poznavanje okoliščin, mentalitete, vzdrževani stiki so seveda tudi gospodarske kategorije. So torej priložnost za večjo kakovost življenja in naj ne zveni prav nič utilitaristično, naš denar in standard, prepoznavnost in ugled. So vrata v svet, stičišče in mostišče z drugimi, naše preverjene izkušnje. Prav zaradi tega je manjšinstvo pomembno tudi v Evropi jutrišnjega dne, Evropi zgolj še administrativnih meja.
Danes ponovno več govorimo o skupnem slovenskem kulturnem prostoru kot ideji in vrednoti, seveda v evropski razsežnosti in vzajemnosti. Ideja ima
vsekakor dolgo brado in je zvesta spremljevalka slovenskega narodnega razvoja, ko se je iz pretežno kulturne artikulacije sredi 19. stoletja izoblikoval v jasen politični program - Zedinjeno Slovenijo. Kasneje je imela svoje vzpone in padce. Na svoj način smo jo uresničili leta 1991 z ustanovitvijo neodvisne slovenske države. Današnji pomen skupnega slovenskega prostora je drugačen, saj skuša zajeti predvsem ljudi, njihovo dediščino in ustvarjalnost ter jih navsezadnje povezovati v skupnost. Je torej predvsem kulturni in komunikacijski, a žal premalo tudi gospodarski program. Poleg tega je treba ločiti slovenski naselitveni, simbolni in funkcionalni prostor ter konec koncev tudi virtualni - navidezni. Medtem ko je pojem poselitvenega prostora jasen in se omejuje na območja, kjer Slovenci živimo kot narod, narodna manjšina ali izseljenska skupnost, ne glede na to, koliko je v tem območju tudi pripadnikov drugih entitet, sta ostala dva pojma bolj zapletena. Simbolni prostor zajema dostikrat idealizirana območja, kraje in točke, ki imajo zaradi svoje vloge v preteklosti za nas poseben pomen. To so tudi najbolj sporni prostori, ki sprožajo različna, včasih prav nasprotujoča si občutja. In vendar je v smislu konstruktivne vseslovenske povezanosti prav, da širokogrudneje pogledamo tudi nanje. Kaj torej razumsko in čustveno sprejmemo za "naše"? To so točke, ki pomenijo pomembno podporo identitete. Ne bo težko
sprejeti na primer "Gospe Svete", Triglava, Postojnske jame, Škocjanskih jam, Bleda, Ljubljane, doline Soče, Brezij ali Lipice. Toda mnogim na primer Trubarjeva Rašica ali pa Jurčičeva Muljava že ne povesta dovolj. Kaj naj počnemo s simbolnimi prostori, ki imajo bolj enostranski, dostikrat politični pomen: na primer partizanska Bolnica Franja. In kako sprejeti območja, ki si jih zaradi razlik v zgodovinskih usodah, kot je na primer Kočevski Rog: simbol povojnega zločina in množičnih pobojev, partizanske iznajdljivosti in epopeje, tragične usode Kočevskih Nemcev, zametka slovenske državnosti ali pa ne nazadnje izjemno ohranjenega gozdnega okolja. Funkcionalni prostor je najobsežnejši, saj zajema vsa tista območja, v katerih živimo, delamo, se izobražujemo, oskrbujemo, sproščamo ipd. To je tudi vplivno območje, ki lahko pomembno prispeva zlasti k oblikovanju in spreminjanju identitete, še posebej za pripadnike manjšin, izseljencev in njihovih potomcev. Tako sta koroškim Slovencem izjemnega pomena tudi Dunaj in Gradec, porabskim Slovencem Sombatelj in Budimpešta, Slovencem v Italiji poleg Trsta tudi Milano in Rim, da o pomenu velemest s slovensko prisotnostjo ne govorim posebej. In jutri bosta za nas imela vidno vlogo tudi Strasbourg in Bruselj. Zaradi vse večje mobilnosti (seljivo-sti) se bo najbrž funkcionalni prostor še širil.
/dalje Jernej Zupančič
gojenke, gospodinjska šola, glasbeni oddelek in triletna strokovna šola in občasno tudi vrtec. Sestre so poučevale po potrebi verouk, tuje jezike in se ukvarjale s socialnim delom v svojem okolju.
Leta 1922 je zavod postal samostojna provinca z noviciatom in pravico ustanavljanja podružnic. Tako je v 25 letih opravilo v Tomaju noviciat 55 sester.
Pod vodstvom dolgoletne prednice in provincialke, domačinke Urbane Gorup, je zavod ustanavljal svoje podružnice na slovenskem ozemlju pod Italijo: v Žabnicah, Beli peči, Gorici, Borštu in Trstu ter Egiptu: v Aleksandriji in Kairu.
Šolske sestre so se tudi na teh podružnicah ukvarjale prvenstveno z vzgojo predvsem deklet v verskem in narodnem duhu.
Tomajski zavod je bila hvaležna pridobitev za širše okolje. Osnovno šolo v Tomaju so obiskovale deklice iz celega šolskega okoliša in notranje gojenke, med vojno in prva leta po njej pa vsi šoloobvezni učenci. Število je tedaj naraslo tudi do 200. Gospodinjska šola je bila pod italijansko okupacijo edina šola v slovenskem jeziku. V času njenega delovanja se je tu za dobre gospodinje vzgojilo 540 deklet.
Sestre so pomagale bolnim in ostarelim ter v vseh kritičnih obdobjih opravljale
tomajske sestre niso imele političnega miru. Pod italijansko okupacijo so doživljale preganjanje zaradi svojega prizadevanja ohraniti materin jezik in narodno zavest. Italijanska oblast šoli ni dala pravice javnosti, zato so sestre šolo vzdrževale z lastnimi dohodki iz internata in kmetijstva. Nemške zasedbene sile so jim očitale banditstvo in jim grozile z deportacijo.
Porajajočo socialistično oblast pa je motil verski duh, zato je širila proti zavodu klevete in s prevzemom oblasti sestram prepovedovala poučevanje.
To jih je prisililo, da je večina sester septembra 1947, ko je Tomaj pripadal Jugoslaviji, zapustilo samostan in šolo. V Tomaju je ostalo 11 sester, ki so se ukvarjale s kmetijstvom. Komunistična oblast je že 9. julija 1949 pregnala še te iz njihove ustanove.
Provincialno vodstvo si je uredilo dom v Trstu, sestre pa so se razkropile po zavodih, nekdanjih podružnicah tomajske province. Tako je precej to majskih sester nadaljevalo svoje poslanstvo v Gorici, v Zavodu svete Družine.
Čas je opravil svoje. Vse tomajske sestre so že odšle v večnost. Ostal je spomin nanje in neuničljiva duhovna dota, ki smo jo Kraševci od njih prejeli.
Mira Cencič
Jp |F| PJ
'm e ® n”
začeli graditi, na pobudo dekana Urbana Golmajerja, na razvalinah srednjeveškega tabora v Tomaju, stavbo zavoda šolskih sester.
Leta 1898 so prišle v Tomaj prve štiri sestre iz Maribora in odprle dekliško osnovno šolo. Zavod se je hitro širil prostorsko, upravno in dejavno. Kmalu so začeli delovati notranji oddelek za
Maribora, od koder so jih pregnali nacisti, in 15 obolelih otrok iz taborišča Gonars.
V strahotni štiridnevni bitki za Trst je šest sester streglo ranjenim partizanom in za ranjence so odstopile po potrebi svoje prostore.
Kljub velikemu požrtvovalnemu in hvalevrednemu delu
Opozicija vztraja pri obtožbah in kritikah, vlada pa jih seveda vse zavrača
Vse pereče teme odložene na obdobje po parlamentarnih volitvah
be dr. Andreja Bajuka, predsednika Nove Slovenije, krščanske ljudske stranke. Povedal je, "da je v Sloveniji od skoraj petstotih primerov oškodovanja družbene lastnine dobilo sodni epilog le dvajset primerov. Od enaintridesetih odgovornih oseb so bile le tri obsojene na zaporno kazen, pa še te niso bile poslane v zapor, ostalim pa so sodišča prisodila mile pogojne kazni. V enem primeru je sodnik enostavno pozabil na sodbo in je stvar zastarala.
"Ali sploh še kdo verjame, da je vse to naključje?", se je vprašal Andrej Bajuk, toda mu ni nihče odgovoril.
Stranke, najbolj tiste iz obstoječe vladne koalicije, se sedaj bojijo, da bo udeležba na volitvah 3. oktobra nizka, kar bi lahko ogrozilo zmago ene ali druge politične opcije. Pri tem v strokovnih krogih in tudi v delu javnosti kritizirajo Nika Toša, predstojnika centra za raziskovanje javnega mnenja na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki bi kot izvedenec za javno mnenje moral delovati politično nevtralno, če bi seveda hotel biti strokovno verodostojen. Namesto take vloge pa je Niko Toš pozval k udeležbi na volitvah in glasovanju za stranke vladajoče koalicije. "Pri tem je treba opraviti kampanjo od človeka do človeka," je še poudaril.
Državni zbor v novem sklicu tudi o narodni spravi
Politične stranke se med predvolilno kampanjo nekako molče strinjajo, da bo moral Državni zbor v novem mandatu najprej obravnavati aktualne in pereče teme, kot so vprašanje narodne sprave, problem t.i. izbrisanih in uvedba pokrajin v Sloveniji. O nujnosti narodne sprave je doslej govoril samo predsednik SLS dr. Janez Podobnik. Predsednik ZLSD Borut Pahor pa je opozoril na nujnost primernejših napisov na vojnih grobiščih. "Napis bi se moral glasiti: Žrtvam vojne in revolucije," je menil v pogovoru za žensko revijo Ona.
Marjan Drobež
Bogat program prireditev ob občinskem prazniku v Novi Gorici
V soboto v Novi Gorici podelitev naziva častni občan Romanu Prodiju
Na območju mestne občine Nova Gorica že od 27. avgusta potekajo najrazličnejše prireditve in slovesnosti, s katerimi obeležujejo 9. september, praznik občine. Prireditve bodo trajale do 30. t.m., ko bodo v Šempasu odprli obnovljeni otroški vrtec. Zvrstilo se bo pa še nekaj drugih dogodkov, ki bodo imeli praktičen pomen za novogiške občane. Tako so 7. t.m. odprli čistilno napravo oddelka Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca v Stari Gori. Jutri, 10. t.m., bodo odprli obnovljene in povečane prostore Raziskovalne postaje Znanstvenoraziskovalnega središča Slovenske akademije znanosti in umetnosti na Delpinovi ulici 12 v Novi Gorici. To pomembno ustanovo od ustanovitve vodi zgodovinar
dr. Branko Marušič.
V obdobju proslavljanja občinskega praznika bodo na-
reko Vipavo v Renčah, priredili razstavo o restavratorstvu v Goriškem muzeju, odprli raz-
prizadevanja za ohranjanje podobe Svetogorske Marije, se seznanili s prenovljenimi prostori samostanske knjižnice patra Stanislava Škrabca in z obnovljenimi inkunabulami v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici. Na Sabotinu pa pripravljajo ogled delno obnovljene cerkvice sv. Valentina.
Osrednja slovesnost v počastitev praznika mestne občine, s slavnostno sejo mestnega sveta, bo v soboto, 11. septembra. Na njej bodo podelili tudi priznanja mestne občine uspešnim posameznikom, društvom in organizacijam. Naziv častni občan mestne občine Nova Gorica bodo podelili Romanu Prodiju, predsedniku Evropske komisije. Prejel ga bo "za svojo podporo čezmejnim projektom in tako izkazano naklonjenost gori-škemu obmejnemu območju, kar je nedvomno prispevalo k večji mednarodni prepoznavnosti in s tem povezani promociji našega prostora v Evropi."
M.
Kratke
Priznanje zaslužnemu gledališkemu umetniku v Trstu in Novi Gorici /
Jože Babič je v Ljubljani dobil svojo ulico
Komisija za poimenovanja ulic pri mestnem svetu v Ljubljani je določila imena nekaterih ulic, ki so dobile naziv zaslužnih osebnosti z raznih področij. Za poimenovanja seje zavzela tudi županja Danica Simšič. Glavno mesto Slovenije je tako dobilo tudi Park Sveta Evrope, kot se po novem imenuje zelenica z drevjem med Erjavčevo in Prešernovo cesto, Valvasorjevo ulico in Cankarjevim domom, vsre-dišču Ljubljane.
Za Slovence v Trstu in v Novi Gorici pa je razveseljivo, da je svojo ulico na Galje-vici dobil Jože Babič, gledališki in filmski režiserter igralec. Znano je, daje svoje ustvarjalno obdobje v veliki meri namenil delovanju vTrstu, kjer je veliko prispeval k umetniškemu razvoju in k uspehom Slovenskega stalnega gledališča. V letih 1968-1974 je bil direktor in umetniški vodja tedanjega goriškega gledališča v Novi Gorici, ki je pozneje tudi zaradi njegovih stremljenj postalo Primorsko dramsko gledališče, sedaj pa ima status Slovenskega narodnega gledališča.
V Bruslju, "Evropski prestolnici", je že okoli 350 Slovencev
Bruselj, nova evropska prestolnica, je očitno postal tudi drugo slovensko glavno mesto. Slovenski politiki in poslovneži tja potujejo domala vsak dan, tudi po navodila o politiki in upravljanju države, kjer je velik del pristojnosti in pooblastil prešlo na direktorate evropske povezave. Po ocenah naj bi bilo v Bruslju že okoli 350 Slovencev. Dobršen del gre za diplomate in za osebje v evropskih uradih in službah zveze NATO ter člane slovenskega veleposlaništva v Belgiji.
Slovenci, zaposleni v Bruslju, imajo sicer precej višje plače kot pa v domovini, delati pa morajo več. Žal pa Slovenija v evropski prestolnici nima kulturnega središča in tudi ne turističnega ali informacijskega urada. To je škoda, kernikjer drugod ne bi promocija Slovenije zalegla tako, kot bi lahko v upravnem in političnem središču EU in zveze NATO, v Bruslju.
V Pilonovi galeriji v Ajdovščini: razstava dveh umetnikov
Pilonova galerija v Ajdovščini je pripravila novo razstavo v okviru svoje intenzivne dejavnosti. Svoje stvaritve, skulpture in akvarele prikazujeta umetnika Jože Stražar in Sumiko Kiyohara. Razstava je nastala v sodelovanju s Slovensko izseljensko matico, na ogled pa bo od 12. septembra.
Po mnenju časnika Newsweek Slovenija na prvem mestu med državami z najbolj "kakovostno" demokracijo
Znana ameriška revija Newsweekje objavila seznam držav z območja novih članic EU, v katerih imajo najbolj “kakovostno” demokracijo. V besedilu so sicer napačno označene kot “nekdanje članice sovjetskega bloka”. Na omenjenem seznamu je Slovenija na prvem mestu po najbolj “kakovostni” demokraciji. Sledita ji Poljska in Estonija, na četrtem in petem mestu pa sta Madžarska in Litva. Dodajamo, da bi v Sloveniji lahko ugotovili veliko pridržkov in različnih mnenj o omenjeni ugotovitvi ugledne ameriške revije.
V razstavišču Stolp na vratih v Štanjelu na ogled izdelki unikatnega ročnega tkanja
V razstavišču Stolp na vratin v Štanjelu so na ogled izdelki unikatnega ročnega tkanja avtorice Valentine Tominec iz Preserja pri Braniku. Usposabljala seje na naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, oddelku za tekstilstvo, smer oblikovanje tekstilij in oblačil. Tam se je prvič srečala z ročnim tkanjem, to pa jo je zaznamovalo in spremljalo naprej v življenje. Ob koncu študija si je pridobila nadaljnje izkušnje na študentski izmenjavi v okviru Ceepusa v Bratislavi na Slovaškem. Poseben izziv ji je predstavljalo sožitje tradicionalne tehnike tkanja s sodobnimi oblikovalskimi zahtevami in potrebami današnjega časa in načina oblačenja. Svojemu deluje dala za izhodišče Kras.
Razstava z naslovom Barvne teksture Krasa predstavlja tkanine, nastale v okviru njenega diplomskega dela na univerzi, in druge tkane unikatne kose, kot so šali, originali, oblačila, deli oblačil, tkanine za opremo notranjih prostorov, zavese, prti, pregrinjala in blazine. Zanimiva razstava v razstavišču Stolp na vratih v Štanjelu bo odprta do 22. oktobra. Ogledati si jo je mogoče vsak dan.
SNG Nova Gorica /
Jesenski vpis abonmajev za sezono 2004/05
Zamudnikom in vsem tistim, ki bi radi imeli zagotovljen sedež v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, je dana možnost vpisa abonmaja v jesenskem roku, in sicer od 6. do 24. t. m. pri blagajni gledališča. Tudi tokrat imajo dijaki, študentje in brezposelni 50% popust pri rednih cenah abonmajev, upokojenci pa 2000 SIT (premierski: parter 14.000 SIT, balkon 12.000 SIT, repriza: parter 12.000 SIT, balkon 10.000 SIT, abonma plus: doplačilo 2.500 SIT). Letošnja sezona, kot smo že pisali vjuniju ob predstavitvi repertoarja 2004/05, bo dokaj razburljiva, saj se predstavlja pod naslovom “peklenske zgodbe” in vsebuje šest zahtevnih predstav, in sicer delo Shakespearovega sodobnika Bena Jonsona Volpone ali Lisjak, ki je v režiji izredno domiselnega režiserja Vita Tauferja, večkratnega gosta v Novi Gorici, doživelo že poletni premierski odrski krst na Primorskem poletnem festivalu preteklega 9. julija, njegova inačica na odru SNG Nova Gorica pa bo zaživela na premieri 16. septembra ob 20.30; v novembru bo na vrsti Premirje, ki gaje po potopisnem romanu Prima Levija priredil Srečko Fišer, zrežiral pa ga boJanuszKica; “kultna igra” Dušana Kovačeviča Maratonci tečejo častni krog v režiji srbskega režiserja Dejana Mijača bo doživela premiero v januarju 2005, februarja bo premiera Ionescovega dela Inštrukcija kot koprodukcija z romunskim Narodnim gledališčem Craiova v režiji romunske režiserke An-ce Marie Colteau; marca bo končno na odru SNG “pravljična igra” Zeleni ptiček Carla Gozzija v režiji Slobodana Unkovskega, aprila pa bo zadnja predstava letošnje sezone, in sicer igra Fuente ovejuna, ki jo je spisal Lope de Vega, v režiji Emilia Hernandeza. V abonmaju plus bo gostovanje Opere in baleta SNG Maribor s predstavo Mikisa Theodorakisa GrkZorba, najuspešnejši balet 20. stoletja, v režiji ameriškega režiserja Lorce Massina. Delo bo v goriškem gledališču Verdi v okviru čezmejnega sodelovanja kulturnih ustanov.
Da bi bila vrnitev v šolske klopi slajša, je SNG Nova Gorica poklonilo najmlajšim gledalcem tri predstave, od katerih dve brezplačno. V sredo, 1.1. m., so si lahko ogledali Dogodivščine gospoda Puncha v izvedbi pouličnega gledališča Konrada Fredericksa iz Velike Britanije, v četrtek, 2. t. m., Andersenovo Palčico z igralci gledališča Licem u lice iz Splita, v četrtek, 9. t.m., pa si bodo ogledali razgibano glasbeno-igralsko-lutkovno predstavo Mehurčki, ki si jo je po Župančičevih stihih zamislil in jo mojstrsko zrežiral Primož Bebler; v lanski sezoni sojo na premieri in ponovitvah otroci in odrasli odlično sprejeli. Isti dan bo brezplačna ponovitev virtuozne uprizoritve Čakajoč Godota Samuela Becketta v režiji presenetljivega Vita Tauferja.
10., 11. in 29. septembra bo igralec in kantavtor Iztok Mlakar razpredal in pel svoje “štorije" v mali dvorani / Mestni galeriji Nova Gorica. (IK)
Predvolilna kampanja se nadaljuje s ponavljanjem že znanih tem in "resnic", ki so jih poslanci navajali in u-temeljevali tudi na izrednem zasedanju parlamenta. Morda bo kakšna izredna seja državnega zbora še sklicana, saj je po mnenju o-pozicije nekaj važnih vprašanj, ki jih je treba nujno obravnavati in rešiti. Stranke vladne koalicije ter njihovi
linčič-Krebs morala soočiti s najvišji predstavniki, med nji-časnikarjem Mirom Petkom, ki	mi tudi predsednik LDS in vla-
bo v dveh volilnih okrajih na-	de Anton Rop, vztrajno za-
stopil na listi SDS. Omenjena	vračajo vse kritike in dokaze
poslanka naj bi v domačem	opozicije o pomanjkljivem u-
okolju izgubila del privržencev pravljanju države v preteklih
štirih letih. Po njihovem se je vlada v kakšnem vprašanju morda uštela, toda to naj bi bila posledica neugodnih mednarodnih okoliščin. Nihče iz vladnega območja ni zanikal dejstva, da se kritične socialne razmere v Sloveniji kažejo tudi v tem, da je samo v nekaj letih od 500 do 600 posameznikov postalo neizmerno bogatih, na kar opozarja Janez Janša. Ignorirali so tudi izjavo predsednika SDS, da bodo družbenogospodarske razmere v Sloveniji šele takrat ugodne, ko bodo imeli slovenski delavci enake plače, kot jih imajo delavci v Avstriji, Italiji in Nemčiji. Sedaj so celo do trikrat nižje.
Nihče iz strank vladne koalicije se tudi ni odzval na naved-
zaradi tega, ker je v parlamentu vztrajno in zelo odločno zagovarjala t.i. izbrisane in njihove zahteve za izplačilo odškodnin.
Politične stranke so morale do 8. septembra objaviti liste kandidatov za parlamentarne volitve, ki bodo v nedeljo, 3. oktobra. Na njih ni veliko novih imen, pač pa so med kandidati povečini sedanji poslanci parlamentarnih strank in nekatera bolj znana imena iz sveta politike. Stranke so svoje kandidate uvrstile v tiste volilne okraje, kjer naj bi po njihovem imeli naj-večje možnosti za izvolitev. Tisti najpomembnejši oz. najbolj znani politiki, med njimi sta, denimo, predsednik LDS in premier Anton Rop ter Janez Janša, predsednik SDS, bodo kandidirali v dveh posebej izbranih okrajih. V Novi Gorici in okolici, kjer je bil na listi ZLSD na prejšnjih volitvah brez težav izvoljen Borut Pahor, sedaj evropski poslanec, ga bo s svojo kandidaturo poskušal nadomestiti Mirko Brulc, župan mestne občine Nova Gorica. Soočal se bo s kandidatom LDS Tomažem Vugo, sicer podžupanom mestne občine, na območju Šempetra pri Gorici in okolici pa z županom občine Miren-Kostanjevica Zlatkom Andrejem Marušičem, tudi kandidatom LDS.
Anton Rop bo kandidiral v Ljubljani, morda v istem volilnem okraju, kjer bo kandidat tudi nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel, pred nedavnim izločen iz LDS in vlade. LDS bo kandidirala tudi nove ministre: Mateja Lahovnika, Zdenko Cerar,
Milana Pogačnika,
Iva Vajgla, Marka Pavliho in Milana M. Cvikla. Ne bo pa kandidiral finančni minister sedanje vlade Dušan Mramor. V Kopru bo za LDS kandidirala tudi direktorica urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Jadranka Šturm-Kocjan. Na Koroškem se bo podpredsednica državnega zbora Irma Pav-
dalje postavili temeljni kamen	stavo restavriranih poslikav na
za gradnjo novega mostu čez stavbni dediščini, predstavili
M. 9. septembra 2004	Primorska	/	Gospodarstvo
NOVI
GLAS
Dekleta iz istrskih vasi so nekdaj hodila na delo v ribje tovarne v Izolo
//
Fabrikinam" spomenik!
Ob branju študije tržaškega rojaka Bruna Volpija Lisjaka (pomorščaka, raziskovalca in publicista) o ženski delovni sili v ribjih tovarnah na obali (Anna-les, Anali za istrske in mediteranske študije, 24/2001) mi je zbudila pozornost kalvarija množice "fabrikin", to je mladih deklet iz bližnjih istrskih vasi, ki so v nepredstavljivih pogojih hodile na delo v ribje tovarne v Izolo, da bi svojim družinam preskrbele denar za davke in s tem rešile borno slovensko podeželsko posest pred dražbo; podobno, kot so to počele Šavrinke oz. Aleksan-drinke v Vipavski dolini. Revna istrska kmečka posest je namreč komaj preživljala svoje družine, ni pa bilo dovolj dohodka za plačevanje davkov. Še posebej se je to zaostrilo pod fašizmom, ko je Italija, ob surovem raznarodovanju, še namerno privila davčni vijak z namenom razlaščanja. Tako da so bili po ugotovitvah študije davki na zasedenih ozemljih (32,4 Lit na prebivalca) tudi po štirikrat višji kot npr. v sosednjem Venetu (7,3 Lit na prebivalca) ter je šlo na dražbo na tisoče posestev, ki so jih kupovale za to posebej ustanovljene državne organizacije in jih pod ugodnimi pogoji prodajale naprej priseljencem iz notranje Italije.
Že s 14. letom so dekleta iz bližnjega zaledja Slovenske Istre, vse tja do Šmarij, Košta-bone, Puč, Padne, Krkavč in Sv. Petra, začela odhajati na delo v Izolo v nemogočih pogojih. Hodile so peš in le redke, premožnejše, na osličkih. Razdalja do tovarne je dosegala tudi do 25 km, kar pomeni približno 5 ur hoje samo v eno smer. Na
ravnem in navzdol so prešle v tek. Ob nizko kalorični hrani, ki so si jo nosile s seboj, so morale opravljati najtežja dela (razkladanje rib, prenašanje zabojev, večurno delo stoje v mokrih in hladnih prostorih...). Higienski pogoji so bili neznosni. Na delo so prihajale preznojene od dolge poti, pogosto tudi premočene, brez oblek za zamenjavo itn. Običajno so delale do poroke oz. do rojstva otrok, ker so se, ob odsotnosti porodniškega dopusta, s tem pojavili nerazrešljivi problemi kot npr.
delo spočite, brez uničujočih poti za seboj in spremljajočih problemov higiene, imele so urejeno prehrano idr.
Avtor študije v svojem zaključku opozarja, da gre fabrikinam (tako kot Šavrinkam in Aleksandrinkam) velika zasluga za ohranitev borne slovenske posesti na podeželju in da bi se jim zato morali na primeren način oddolžiti. Nekaj teh žensk še vedno živi ter so bile ob predstavitvi študije v Kortah in Šmarjah vidno ganjene. Zato predlagam, da se, podobno kot Šavrinkam, postavi spo-
dojenje, nega otrok itn. Nekatere pa so zaradi potreb domačije morale nadaljevati z delom tudi še po rojstvu z vsemi težkimi posledicami zanje in za otroke. Statistike tistega časa namreč beležijo v okolici ribjih tovarn veliko obolevnost dihal, tuberkuloze, pogost artritis in visoko smrtnost otrok. V tovarni so delala tudi mestna dekleta, vendar je bil njihov položaj neprimerljiv s pogoji tistih s podeželja, saj so prihajale na
menik tudi "fabrikinam". (In, seveda, tudi Aleksandrinkam v Vipavski dolini.) Morda je sedanji trenutek, ko se področje kompleksa Delamaris v Izoli urbanistično preureja, najbolj primeren, da se poišče dostojno mesto za spomenik, ki bo bodočim rodovom govoril o nečloveških naporih žensk v boju za preživetje njihovih družin in s tem tudi njihovega naroda na tem prostoru.
Milan Gregorič
Tudi 110. obletnica kmetijske zadruge v Vipavi
Veliko povpraševanje po izvedencih za simultano prevajanje
Razširjena Evropska unija in stroški za prevajanje
Ob širitvi Evroske unije 1. maja 2004 se je število uradnih jezikov v skupnosti povečalo na 20, to pomeni, da se je število povečalo za kar 82%. S tem se je močno povečalo povpraševanje po usposobljenih prevajalcih za jezike, ki so postali uradni jeziki Evropske unije.
Že pred 1. majem 2004 je bilo pri Evropski komisiji zaposlenih 1.480.000 prevajalcev, kar predstavlja kar 12% vseh uslužbencev pri Evropski komisiji, vendar vsa ta množica ni dovolj za kritje vseh potreb prevajanja. Zato predvidevajo, da se bo število prevajalcev povečalo v letu 2004 na 2.065.000 oseb, v naslednjih letih pa naj se bi to število še povečalo. Še večje pa je povpraševanje po izvedencih za simultano prevajanje, saj računajo, da potrebujejo približno 110 izvedencev za vsak jezik. Mimo izdatkov, ki jih tako veliko število zaposlenih prinaša, pa se predvsem za manj razširjene jezike pojavlja problem primerno usposobljenega osebja. Za nekatere jezike pa skoraj ne najdejo izvedencev. Poseben problem predstavlja Malta, ki je v času pogajanj
predlagala in dosegla, da je maltovščina postala uradni jezik Evropske unije. Pri tem pa niso pomislili, da nimajo dovolj prevajalcev za prevajanje v ta jezik. Evropska unija in malteška vlada sta takoj organizirali poseben univerzitetni tečaj za
usposabljanje prevajalcev, do takrat pa bodo prevajanje v maltovščino nekoliko omejili, to pa predstavlja velike težave za Malto samo.
Pred širitvijo Evropske unije so porabili letno za stroške prevajanja približno 105 milijonov evrov, v letu 2004 pa bo ta strošek po predvidevanjih narasel na 140 milijonov evrov. Če pa pri tem upoštevamo vse stroške za simultano pre-
vajanje, ki jih imajo razne evropske ustanove, pa se bo strošek povečal na 800 milijonov. Posebno simetrično simultano prevajanje (iz vseh jezikov Evropske unije v vse jezike evropske unije), ki ga uporabljajo pri vseh zasedanjih evropskega parlamenta, predstavlja za skupnost velik problem, predvsem zaradi izredno velikega števila oseb, ki jih tak sistem zahteva, saj je vseh možnih kombinacij kar 420. Ker pa se po evropski ustavi lahko vsak poslanec izraža v svojem materinem jeziku, je tako prevajanje nujno.
Da bi nekoliko o-mejili izdatke za prevajanje, so se pri Evropski komisiji odločili, da bodo zaposlovali prevajalce samo po potrebi, v tem primeru pa znaša trenutna dnevna plača 625 evrov. Poleg tega so določili, da ne sme noben dokument presegati 20 strani. Odločili pa so se tudi, da bodo vedno bolj uvajali asimetrično prevajanje, kar pomeni, da bodo prevajali samo v nekatere jezike in ne v vseh dvajset.
Mara Petaros
Zavarovalniški kotiček
Prva in temeljna obveznost oškodovanca po nastanku prometne nesreče je, da primer prijavi zavarovalnici v roku treh dni (z. št 990/1969 in naknadna dopolnila). Za vsak primer mora zavarovanec imeti v avtomobilu prometno knjižico in vse "zavarovalniške dokumente": potrdilo na vetrobranu (it.: con-trassegno), potrdilo o plačani premiji (it.: certificato di assi-curazione), zeleno karto, obrazec za prijavo prometne nesreče (it.: foglio di constata-zione amichevole). Oblika slednjega je enaka v vseh državah Evropske unije in znatno pospeši postopek za povračilo škode. Zavarovanec se namreč lahko obrne neposredno na svojo zavarovalnico, ki mu bo
Prijava prometne nesreče, nekaj novosti
poravnala stroške v roku 30 dni od predloženega zahtevka. S 1. junijem letos lahko to obliko postopka uporabljamo tudi za uveljavljanje telesnih poškodb oziroma trajne in začasne invalidnosti ter zdravniških izdatkov pod naslednjimi pogoji: 1) v prometno nesrečo sta vpleteni samo dve vozili (izključena so motorna kolesa in kmetijska vozila); 2) vozilo je zavarovano pri zavarovalniški družbi, ki je pristopila h konvenciji oziroma vsedržavnemu dogovoru med zavarovalnicami; 3) stopnja telesnih poškodb voznika ali potnika ne sme prekoračiti
15.000	evrov na osebo; 4) obe strani, vpleteni v prometno nezgodo, morata podpisati pravilno izpolnjen formular. Od 1. julija dalje velja za oškodovance v prometni nesreči še dodatna ugodnost. Slednji se
namreč za sporne primere lahko obrnejo na združenja potrošnikov (glej spodnjo tabelo), ki so pristopila k vsedržavnemu dogovoru z združenjem zavarovalnic (ANIA). Posledično imata zavarovalniška družba in izbrano združenje potrošnikov rok 30 dni, da nakažeta izhod za poravnavo spora. S tako obliko pravdanja se oškodovanec izogne številnim nepotrebnim pravnim stroškom. Postopek pride v poštev pod dvema pogojema: 1) zahtevek po škodi znaša največ 15.000 evrov; 2) oškodovanec ni še sprožil "uradnega” sodnega postopka ali pooblastil odvetnika.
Bralci lahko sodelujejo pri naši rubriki z vprašanji in pripombami. Elektronska pošta: s.pahor@tin.it.
Stojan Pahor
SEZNAM ZDRUŽENJ POTROŠNIKOV			
ACU	UL. PADRE L. MONTI, 20/C	20162 MILAN	02/6615411
ADICOSUM	UL. LANCISI, 25	00161 RIM	06/4417021
ADOC	UL. TOR Dl FIORENZA, 35	00199 RIM	06/45420928
ALTROCONSUMO	UL. VALASSINA, 22	20159 MILAN	02/668901
CENTRO TUTELA CONSUMATORI UTENTI	UL. DODICIVILLE, 2	39100 BOČEN	0471/975597
FEDERCONSUMATORI	UL. PALESTRO, 11	00185 RIM	06/4202075
LEGA CONSUMATORI	UL. DELLE ORCHIDEE 4/A	20147 MILAN	02/48303659
Začetek trgatve, dober pridelek grozdja
Na Primorskem se bo čez kakšen dan pričela trgatev zgodnjih sort grozdja. S tem so povezana opravila in tradicija, ki segajo daleč nazaj v zgodovino naših krajev. Vinogradniki, stroka in predstavniki vinskih kleti v Vipavi, na Dobrovem v Goriških Brdih, v Sežani in Kopru so zadovoljni s pridelkom. Grozdja bo več, kot ga je bilo lani in predlanskim, saj so bile vremenske razmere ugodne za rast in dozorevanje pridelka. Zlasti pa je pomembno, da so zasebni pridelovalci in vinske kleti uspeli prodati največji del starih zalog vina, čeprav je na domačih in tujih tržiščih velika konkurenca. V vinski kleti na Dobrovem je nekaj vrst vina celo zmanjkalo in zato ne morejo ustreči kupcem.
V največjih vinskih kleteh na Primorskem, v Vipavi in na Dobrovem bodo predvidoma odkupili skupaj okrog 12 tisoč ton letošnjega pridelka. Odkupne cene še niso oblikovane in določene. V kleti na Dobrovem, ki je v celoti last vinogradnikov oz. zadružnikov, so v posodobitev naprav in linij za
prevzem in predelavo grozdja v preteklih štirih letih vložili okoli 5,5 milijona evrov. V vipavski kleti pa so prejšnjo soboto, 4. t.m., izročili v obratovanje novo polnilno linijo za vino. Hkrati so slovesno počastili 110. obletnico ustanovitve kmetijske zadruge Vipava, ki je bila začetnik in pobudnik zadružnih pro-
gibanja iz omenjenega obdobja. Ob pričetku trgatve je direktor vinske kleti na Dobrovem Silvan Peršolja za naš časnik povedal, da bodo v Goriških Brdih prenehali pridelovati grozdje in vino vrste furlanski tokaj. O tej vrsti vina že nekaj desetletij obstajajo spori in različna mnenja v strokovnih krogih, toda po sprejemu Slovenije v EU je postalo očitno, da furlanskega tokaja v Sloveniji ne bodo sme-
cesov na Vipavskem, kar je bilo pomembno tudi v narodnostnem pogledu. Tudi sedanja kmetijsko-predelovalna gospodarska družba Agroind Vipava 1894 je naslednica zadružnega
li več pridelovati. Te vrste vina v Goriških Brdih sedaj pridelajo nekaj nad milijon litrov letno, sorta pa je razširjena tudi v Vipavski dolini.
M.
NOVI
GLAS
Spomin na umorjenega časnikarja, poliedrično ustvarjalno osebnost
ki je odločal in reševal spore in konflikte, ki nastajajo, kot v resničnem svetu, tudi znotraj virtualnih skupnosti. V debatni skupini sodeluje približno 70 oseb in Enzo Baldoni je rad v pogovoru spoznaval vsakega obiskovalca te virtualne skupnosti. Kramljanje z njim in ostalimi je bilo zame nekaj izredno pozitivnega. Razpravlja-
mo o politiki, ljubezni in prijateljstvu, skratka govori se o samem življenju. Zame je bil Baldoni izredno komunikativen človek, bil je izredno radoveden in zelo je ljubil življenje." Davide Bressan je Baldonija spoznal tudi na profesionalnem področju: "Enza sem spoznal v njegovi reklamni agenciji... v Milanu sem iskal delo
kot ilustrator, zato sem se predstavil tudi njemu. Nekaj tednov kasneje me je poklical in meje vprašal, ali bi rad sodeloval pri njihovem koledarju. Vsako leto je Enzo podaril svojim strankam in prijateljem koledar. Takrat (bilo je leta 1995) je pri koledarju sodelovalo 12 ilustratorjev, in sicer na temo morje in njeni prebivalci. Za julij sem narisal kita s pingvini. Pingvini so od tedaj postali takorekoč moj zaščitni znak.
Tudi kasneje sem z Enzom sodeloval kot ilustator, in sicer za njegovo agencijo sem ustvaril še štiri ilustracije kitov.
Enzo je bil zame človek, ki je zelo radovedno opazoval dogodke in osebe okoli sebe, bil je vedno nasmejan, predvsem pa velik optimist."
Peter Rusija
Z 2. strani
Vse bolj nujno •••
C e je ruski predsednik ob prevzemu oblasti pred petimi leti obljubljal stabilizacijo, varnost in trdo roko pri razrešitvi čečenskega vprašanja, se sedaj postavlja vprašanje, kako bo pred rusko in svetovno javnostjo opravičil kar štiri teroristične napade v pičlih desetih dneh (poleg tragedije v Beslanu še dve razstrelitvi letal in samomorilski napad v Moskvi). Predvsem pa se postavlja vprašanje, kdo ga bo klical na zagovor. Ruski predsednik namreč pripisuje odgovornost svetovni teroristični mreži Al Qaidi. Vendar je jasno, da gre za notranjepolitične probleme, t.j. za nerešena	vprašanja na
kavkaškem območju, ki postaja nova svetovna smodnišnica. Ne gre namreč samo za vprašanje Čečenske republike, ki se bori za svojo samostojnost in proti kateri je Moskva sprožila že drugo vojno (prva je trajala od 1994 do 1996, drugo pa je sprožil Putin leta 1999). Umorjeni otroci v Beslanu so na tragičen in krut način opozorili, da je isto območje prizorišče tudi hudega trenja med Oseti in Inguši, kavkaškim narodom muslimanske veroizpovedi, ki je bil večkrat v zgodovini zaveznik sosednjih
Čečenov. Teroristi, ki so ugrabili otroke v be-slanski šoli, so bili menda večinoma Čečeni, vendar se je takoj pojavil utemeljen sum, da so bili med njimi tudi Inguši. Inguši in Čečeni so med drugo svetovno vojno stopili na stran Hitlerja, zato jih je Stalin po vojni kaznoval z množičnimi deportacijami. V dobi obračuna s stalinističnimi zločini jim je Hruščev dovolil, da so se lahko vrnili. Vendar so ta čas izpraznjene domove Ingušev naselili Oseti. Moskva je Osete, ki so krščanske pravoslavne veroizpovedi, v trenutkih trenja večkrat privilegirala na račun interesov muslimanskih Ingušev in Čečenov. Krivice niso bile poravnane, sovraštvo in nestrpnost med temi narodi ostajata živa in spodbujata novo nasilje ter terorizem. Vase in v lastne sebične interese zazrti Amerika, Evropa ter ves razviti svet se lahko ob tem vprašamo, zakaj je bila potrebna žrtev dvestotih otrok, da smo izvedeli za pretekle in sedanje krivice, ki se dogajajo na tistem nepoznanem območju. Tu pa se odpira vprašanje, v kolikšni meri bi lahko s pravočasno informacijo in osveščenostjo preprečili tragedijo. Po vsej verjetnosti je ne bi mogli: dejstvo je namreč, da sta v Rusiji pluralizem in demokratična družba, ki
bi eventualno lahko reagirala s kritiko oblasti, na zelo nizki ravni - delno zaradi zgodovinske dediščine in drugačne politične kulture ljudi, ki so se vedno nekako podrejali vrhovni oblasti, delno zaradi Putina, ki ne dopušča razvoja opozicije. Naša osveščenost torej ne bi mogla vplivati na politične odločitve ruske oblasti. Kljub vsemu pa lahko z večjo informiranostjo o tem, kar se je v resnici zgodilo v severno-osetski šoli, in o ozadju krvavega dogodka, razumemo, da je Putin zavajal svetovno javnost, ko je za tragedijo krivil Al Qaido oz. svetovni terorizem. Lahko razumemo, da nas zavajata tudi Bush ter Berlusconi, ko se strinjata z ruskim kolego in ga podpirata v globalnem boju zoper "svetovni" terorizem. Demokratična in pluralistična zavest je v naši družbi dovolj ukoreninjena. Če torej ob danih informacijah ugotovimo, da so naši sedanji državni voditelji s svojim obnašanjem dopustili, da Putin po svoje internacionalizira čečensko in kavkaško vprašanje, da so mu s tem dali proste roke v boju proti čečenski "uporniški" in "teroristični" republiki, obenem pa so tako s svojih (in naših) rok pilatovsko oprali otroško kri žrtev iz Beslana -lahko ob primernem trenutku -denimo na volitvah - tudi ustrezno reagiramo.
Ko se dotakneš osebe
Zlitje z Naravo, Eros in Tanatos
Scena št.l. Vstopim v znan razstavni prostor. Povsem nagonsko, ne da bi sploh vedela točno, zakaj, kdo tam začasno razstavlja. Ob vhodu je ona, roka, ki je ustvarila vse tiste risbe, bakroreze in grafike. Belopolta mlada ženska z bujnimi kodrastimi lasmi nevpadljivega odtenka, oblečena v barve, ki ne bodejo v oči. Kot da bi se želela izkristalizirati v svojem ustvarjanju. Pozdravim in se zagledam v prodorno skico človeških teles v boju z vihravimi konji. Na sebi občutim nekaj nenavadnega. Ali me opazuje? Mogoče moje dojemanje njenega ustvarjanja? “Oprostite, da Vas tako opazujem. Gledala sem Vašo ogrlico in, ker je tako nenavadna, sem kar strmela naprej”. Ogrlica je iz neštetih steklenih kroglic zlate barve, stkanih v posebno obliko, kakršne nosijo v Afriki. In bolj ji prijazno povem, daje le poceni afriški izdelek, bolj mi razlaga o trgovanju biserov med Zahodom in Afriko pred dvema stoletjema in, kako na Zahodu še vedno kupujemo bisere, za katere sploh ne vemo, da v resnici prihajajo iz Afrike. “In, če ste ogrlico res kupili v afriški trgovinici, potem nikoli ne veste, mogoče so ti mali biseri pravi”. Ni kaj, dobra kupčija za kakih deset evrov. Obmolknem in ji dopustim to naivnost, navsezadnje so vsi umetniki otroci po duši, mar ne? Zagledam se v tiste skice, človeška telesa, ki kličejo po Raffaellu, Leonardu, Michelangelu, vsepovsod konji, utrinki erotične slasti, avtoportret, ki prikazuje to, karv resnici jeta mlada ženska, pod neprodornimi oblačili uglajene in sramežljive dame snežnobele polti. Ženska spuščenih las, ki stremi po zlitju z Naravo in jo obsesivno
prikazuje na vsakem belem listu. Tisti konj, tista moč narave, nebrzdanost. In kojito povem, mivbesedi izrazi, kar je več kot razvidno iz njenega dela: človek se ne more in ne sme kosati z Naravo, iščoč opojnost delirija. Narava je svoboda konjske grive, človek se lahko le suče okrog nje, na koncu pa je vedno na tleh. Dokler ne spozna, da se lahko ponovno vzdigne le, če se drži tiste konjske grive. Scena 2: Kot veliko juter si tudi danes za silo umijem obraz, si oblečem, kar je pri roki, zagrabim nekaj evrov, ključe in se odpravim na nezdravo kavo s kornetom v bližnjo kavarno. Ura je zelo zgodnja. Ko stopim na cesto, se odpro vrata bližnje stolpnice in prva stvar, ki gre čeznje, je stoječa zaprta vreča iz trde plastike, pritrjena na kolesja. Tanatos.
Scena 3: Tisti leseni predmet, ki sem ga kupila pred dnevi, se žal ne sklada s pohištvom. Moram v trgovino, da vprašam, če mi dajo bon za naknadne nakupe. Napis na vratih jasno kaže, da bi morala biti trgovina odprta od 16. do 20. Ura pa je 16.45 in nikogar na spregled. Sestavim številko mobilnika, zapisano na vratih. “Takoj pridem. Oprostite, dostavljal sem nekatere predmete”. In ko po dobrih petnajstih minutah končno pride,sevsebi namuznem in razumem, zakaj je zamudil. Prijazni mladenič ima razmršene lase, srajco, ki mu sili iz hlač, sandali so verjetno na stopalih komaj petnajst minut, ustnice se mu nehote elegantno počasi razlezajo v blažen nasmeh in predvsem nekoliko zbegan je... iščoč ponovno dimenzijo realnosti po opojnosti Erosa.
Vida Valenčič
O Enzu Baldoniju... drugače
Nasilna smrt italijanskega free-lance časnikarja in mirovnika Enza Baldonija je v preteklem tednu odmevala na različne načine v italijanski javnosti. Novica o Bal-donijevi smrti je odjeknila tudi v virtualnem svetu interneta, to je v svetu, v katerem in s katerim je Enzo Baldoni komuniciral in ustvarjal na različnih ravneh.
Enzo Baldoni je bil kreativen človek, ki je znal sporočati svoje misli na zelo neposreden način. Delal je v svetu reklame, vendar je z veliko vnemo in profesionalnostjo prevajal tudi stripe za italijansko revijo Linus. Sam sem ga spoznal na straneh omenjene revije prav kot izrednega prevajalca Trudeaujevega stripa Doonesbury. Enzo Baldoni ni bil samo prevajalec stripa,
ampak nekakšen kulturni posrednik, ki je bralcu omogočil, da je razumel Trudeaujev kritični pogled na ameriško družbo in politiko. Doo-nesbury ni bil za Baldonija le strip, ampak pretveza za živahno komunikacijo z bralci. Obojestranska komunikacija se je začela najprej na straneh same revije, nato pa se je preselila v omrežje kot debatna skupina Zonker's Zone.
Baldoni je svoja zadnja poročila z Iraka podpisoval tudi z vzdevkom Zonker, ki je tudi ime enega izmed najbolj popularnih likov Trudeaujevega stripa. Debatna skupina je nastala prav na pobudo Baldonija. Med člani debatne skupine, ki je v preteklih letih imela priložnost, da
nekoliko
se takorekoč dnevno in neposredno pogovarja z Enzom Bal-donijem, sta tudi dva fanta iz okolice Pordenona, ki sta rada prispevala za Novi glas preko elektronske pošte nekaj misli o osebi in osebnosti Enza Baldonija
Ferruccio Valvasori je Enza Baldonija spoznal takole: "Baldoni ni bil le prevajalec stripa, ampak tudi gibalo in agitator debatne skupine Zonker's Zone. Znal pa je biti tudi moderator,
c Š o D
dom Bohinj
Tudi letos so pridni fantje in dekleta Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice preživeli teden dni počitnic na t.i. Pevskem tednu, kot so njihovi profesorji poimenovali teden vaj in petja, intenzivne glasbene vzgoje, a tudi zabave. Letos so se gojenci glasbene šole Ko-
mel, ki ji načeljuje ravnatelj Silvan Kerševan, pod vodstvom skupine profesorjev mudili v prelepem okolju ob Bohinjskem jezeru. Staršem so minulo nedeljo, 5. septembra, priredili ob odhodu domov lep koncert, o samem delovnem tednu pa za naš tednik pripravljajo posebno stran.
Zahvala Mateja in družine
Za sprejem, ki sem ga doživel ob prihodu z olimpijskih igerv Atenah, se želim še enkrat zahvaliti. S svojo pozornostjo ste me zares osrečili in ganili: prijatelji, sorodniki in sovaščani v Gabrjah, župan občine Sovodnje Marko Petejan in odbornik Marko Lutman, društvo Skala ter udeleženci srečanja v telovadnici oziroma v Kulturnem centru Lojze Bratuž, župan občine Gorica Vittorio Brancati, predsednik goriške pokrajine Giorgio Brandolin, deželni predsednik FIPAV Lorenzo Ce-cot, pokrajinski predsednik FIPAV Angelo Bocciero, predsednik ZSŠDI Jure Kufersin, pokrajinski predsednik SSO Janez Povše, pokrajinski predsednik SKGZ Livio Semolič, deželni svetovalec Mirko Spazzapan, občinski odbornik Damijan Ter-pin, predsednica Kulturnega centra Franka Žgavec, predstavniki športnih društev Soča - Marjan Černič, Val - Ivan Plesničar, Olympia - Gregor Sfiligoj in vsi, ki ste me pozdravili in bili tam navzoči. Iskreno zahvalo želim izreči novinarjem in medijem, ki me na pti, ki sem jo izbral, spremljate.
Izkazano pozornost ob vseh teh prisrčnih srečanjih bom za vedno ohranil v hvaležnem spominu.
Matej Černič in družina
9. septembra 2004
Po olimpijskih igrah
NOVI
GLAS
Gabrski odbojkar v domačih krajih po velikem olimpijskem podvigu
Matej superzvezdnik!
Od gabrske Štirne do olimpijskega srebra
Matej Černič je v rodnih Gabrjah preživljal svoje otroštvo v tekanju za žogo ter okoli “vaške” Štirne s prijatelji prvič prišel v stik s športnim svetom. V telovadnico je stopil kot osnovnošolski otrok. V najmlajši starostni kategoriji minivolley je oblekel dres športnega združenja Soča iz Sovodenj. Trener Jelavič se Matejeve nadarjenosti spominja s hudomušno pripombo: “Stavim, da, če bi takrat Matej začel trenirati v vlogi dvigača, bi na komaj sklenjenih olimpijadah Vermiglio stalno sedel na klopi."Takratna Sočina ekipa je na vsedržavnem prvenstvu v Bibioneju zasedla 9. mesto med 140 udeleženci, Matej pa je bil imenovan za najboljšega odbojkarja turnirja. Svojeodbojkarskoznanjeje Matej v mladinskih letih pilil pri klubu Val. Z odraščanjem je talent gabrskega tolkača nebrzdano prihajal na površje. Njegovo ime se je vse pogosteje pojavljalo v rubrikah opazovalcev vrhunskih ekip.
Med profesionalce je Matej prestopil v sezoni 1997/98. Gabrski tolkač je takrat presedlal na visoko kotiranega odbojkarskega konja iz Bologne. Z odlično obrambo je Matej presenetil vse poznavalce odbojkarskih igrišč.
Matej je dokončni preskokvsvetovno odbojkarsko elito opravil v sezoni 2002/2003 s selitvijo v Modeno. Tam je prišel vstikz velikani Gianijevega in Cantagallijevega kova, ki so krojili usodo svetovne odbojke skozi vsa devetdeseta leta.
Matejev največji uspeh je nedvomno modri dres s številko 18. S člansko reprezentanco je dvakrat pristal na 2. mestu tekmovanja World league, leta 2001 pa je osvojil Sredozemske igre. Z ostalimi Montalijevimi varovanci si je vozovnico za Atene Matej priskrbel na svetovnem pokalu leta 2003. Ob olimpijski srebrni kolajni pa ostaja Matejev največji uspeh evropski naslov, ki si gaje priboril lani v Nemčiji. Takrat je v prvi osebi pripomogel, daje Italija stopila na najvišjo evropsko stopničko. Pred gabrskim tolkačem je še veliko neprehojene poti, ki bo skozi odbojkarsko tranzverzalo evropskih in svetovnih prvenstev pripeljala do novega pomembnega vrha, Pekinga 2008.
Zmagoslavje doma!
Hll
so zares ~ nebesa bližja!
Svete
Višarje.
Odkrijte čarobni svet, kjer se narava in duh stapljata v čudovito doživetje. Spoznajte, kako enostavno je priti semkaj, dovolj je stopiti J v kabino žičnice.
NOVA ŽIČNICA V ŽABNICAH (CAMP0R0SS0)
Vsak dan od 19. junija do 12. septembra Urnik:
Delavniki 9.00 - IZ.15 • Prazniki 8.30 -18.15 Sobote in nedelje 5,/6., 12./13. junij
18./19., 25./2G. september 2./3. oktober
PROMOTUR
RSKOSVETISCE SVETE VISARJE
.
Delavniki 11.00 -12.00	JL
edelje in prazniki 9.15- 10.00 - 11.00
12.00-15.00	SSffi
Srebrni olimpijec iz Gabrij se je prejšnji torek z belo limuzino pripeljal v domače kraje, kjer ga je čakal veličasten sprejem. Matej se srečanj s številnimi mediji ni izogibal, čeprav je bil nekoliko v zadregi, saj je sam priznal, da je dokaj sramežljiv. Osvojena srebrna medalja je zanj življenjski uspeh, saj je po njegovih besedah "olimpijsko odličje najpomembnejši dosežek za vsakega športnika, seveda z izjemo nogometašev". Od tod se je razvil naš pogovor.
Matej, iz Aten si se vrnil s srebrnim odličjem. Pred dobrim letom smo se skupaj s teboj veselili prvega mesta na Evropskem prvenstvu. Kako si doživljal lanski uspeh in kateri so tvoji občutki ob letošnji srebrni kolajni?
Zame je nedvomno pomembnejše srebro iz Aten. Olimpijske igre so nekaj posebnega, ne moreš jih primerjati z drugimi športnimi prireditvami. Olimpijska kolajna je bila moja skrita želja, že celo življenje sanjam o njej. Nepozabno je seveda tudi 1. mesto na lanskem Evropskem prvenstvu. To je bil, kot si že omenil, moj prvi večji uspeh. Zato sem ga občutil na poseben način, kot svojevrstno dodano vrednost na začetku svoje odbojkarske poti. No, kljub vse-
mu predstavlja zame olimpijska kolajna večje zadoščenje. Evropsko prvenstvo je bilo res enkratno, zmaga v Berlinu neponovljivo doživetje, drugo mesto v Atenah pa ima vseeno poseben simbolični pomen, ki se dviga nad odličjem iz Nemčije. Olimpijska kolajna je sicer srebrna, a v njej zaznavam lesk zlata. Ponazarja namreč ves trud, ki sem ga na parketu vložil v treninge, ter ljubezen, ki jo čutim do tega športa. Zaradi tega si v moji redovalnici olimpijska srebrna kolajna zasluži čisto desetico.
Matej, dokazal si, da nisi več samo obrambni igralec z odličnim sprejemom, temveč tudi odličen napadalec.
Ko sem zapustil Gorico, se res nisem mogel ponašati z napadom. Kakovost A-1 lige namreč zahteva določene sposobnosti, spretnosti in izkušnje, ki si jih v B-2 ligi ne moreš pridobiti. Za začetne vrzeli v ofenzivni igri nosi pravzaprav precejšnjo mero krivde tudi moja
.	r» • r	Foto	DPD
postava. Bil sem nam-reč drobcen. S prestopom v Bologno in naposrednim soočenjem z italijansko odboj-
karsko smetano sem začel rasti tehnično in fizično tudi pri mreži. V zadnjih letih se je neverjetno spremenila tudi odbojka sama. Danes igramo s povsem drugačnimi pravili, ki so naš šport utirila na povsem nove proge. Danes je odbojka izredno hiter šport, ki ga po drugi strani igramo laže. Naši večni nasprotniki Brazilci so z
novim tipom odbojke dosegli popolnost v igri. Ko gledaš njihove tekme, lahko dobiš
občutek, kakšna je idealna novodobna odbojka.
V prvi tekmi proti Braziliji je bila napadalna taktika Italije začrtana po meri zate. Trenerjeva pričakovanja si povsem upravičil. Dosegel si 20 točk in bil izredno učinkovit izza črte treh metrov. V finalni tekmi se je vaš način igre precej spremenil. Še
več, Vermiglio se je v napadu le redkokdaj spomnil nate. Kako to?
Jaz nisem pravi naslovnik za ta vprašanja. Obrniti bi se moral na dvigača, saj on "režira" igro celotne ekipe. To je v njegovi pristojnosti, on odloča, kdo je v določenem trenutku najprimernejši napadalec. Tudi v finalni tekmi je ubral svojo taktiko in s tem zarisal obrise igre naše reprezentance. Predstavljam si, da mu je nekaj praktičnih napotkov glede taktičnih prijemov med tekmo dal Montali. Ne glede na to pa mislim, da je v danih okoliščinah zmaga proti Braziliji skoraj nemogoča. Če bi želeli uspeti, bi morali vsi, ki smo stopili na parket, igrati dvesto odstotno. Se strinjaš, da je treba za zmago nad Brazilijo najprej izpiliti obrambo napadov preko centra in ostalih hitrih napadov?
Trenutno so Brazilci res nepremagljivi. Enostavno povedano, najmočnejši so. Čaka nas še veliko dela, razvoju njihove igre bomo morali slediti stalno v vseh elementih. Upam, da bo to delo v prihodnosti poplačano in da bomo prej ali slej ponovno prevzeli vajeti mednarodne odbojke v roke.
V novi sezoni vas bo treniral veliki Julio Velasco. Kaj si ti pričakuješ od argentinskega velemojstra, ki bo s svojo dirigentsko palico ponovno skušal uglasiti orkester iz Modene?
Velasco je na odbojkarskih klopeh pravi mit. Zelo ponosen sem na to, da me bo treniral prav on. V svoji karieri sem se odbojkarskih veščin učil pod takrtirko različnih trenerjev. Vsak izmed njih je v meni zapustil svoj pečat, pri vsakem sem lahko pilil različne vidike odbojkarske tehnike. Mislim, da bom zato z Velascom z odbojkarskega zornega kota lahko še veliko zrasel. Prepričan sem, da bom na treningih pod vodstvom argentinskega trenerja izboljšal svoje šibke točke na igrišču.
Matej, preden nas zapustiš in se vrneš v Modeno, te prosim, da nam poveš, kaj najbolj pogrešaš iz časov, ko si odbojko igral še na Goriškem.
Kar v Modeni zelo pogrešam, so nedvomnogoriškiprijatelji. Vesel sem, da jih imam ob strani, čeprav ne živim več doma. Poglejte samo, kaj vsega so si izmislili ob moji vrnitvi iz Aten!
Andrej Čemic
Foto Bumbaca
Po dolgem čakanju, ko so se že vsi pred sovodenj-skim županstvom začeli dvomljivo spogledovati, češ, zakaj ga ni, je izza ovinka pri vaškem vrtcu zadonelo hupanje avtomobilov, prava harmonija za vse športne privržence, ki so čakali na odbojkarskega virtuoza. In Matej je presenetil vse. Italijanski reprezentant se je v rojstno občino pripeljal kot pravi hollivvood-ski filmski igralec. Neskončno dolga bela limuzina in Matejeva doprsna podoba z olimpijsko zastavo v rokah sta v som-rak posoške pokrajine zarisali portret zmagovitega športnika, junaka pravljične odbojkarske kariere in vzornega zgleda za mlade športnike. Mateja je se-
narjem skrbno odmerjali minute z nosilcem olimpijskega srebra.
V sredo so Mateja uradno sprejele krajevne uradne oblasti, predstavniki slovenskih organizacij in športnih društev na večeru, ki ga je organiziral KC Lojze Bratuž. Mateja je sprejela navdušena publika, v kateri so prednjačili mladi obrazi. Goriškega odbojkarja so pozdravili številni gostje, predstavniki športnega, političnega in družbenega življenja pri nas. S svojo prisotnostjo je Mateja počastil tudi prof. Martin Kranner, starosta goriške odbojke, ki je gabrskemu tolkaču simbolično predal odbojkarsko štafetno palico. Domačo dobrodošlico so Mateju izrekli
veda sprejel Igor Petejan, župan Sovodenj, občine, v kateri je Matej odraščal. Prihod olimpijskega junaka v rojstno vas pod slavolokom so popestrili prijatelji oz. njegovi telesni stražarji. Priložnostno so se rekrutirali v tajno obveščevalno službo Men in black (v krat-
predstavniki treh slovenskih goriških odbojkarskih društev SZ 01ympia, ŠZ Soča in OK Val. Podčrtali so pomen športa, nosilca vrednot, in se pri tem spomnili tudi društvenih odbornikov, ki svoj prosti čas namenjajo mladim športnikom. Prav oni so namreč posebej za-
kih hlačah) in gabrskega VIP-a strogo nadzorovali vse do večernega žura v prostorih gabrskega društva Skala. Delovali so tudi kot Matejevi tiskovni predstavniki in vsem novi-
služni, da je goriška slovenska odbojka, ki se je pred več kot 40 leti rodila prav na Drevoredu XX. septembra, tako razvila. Žal na to včasih pozabljamo.
AČ