V. B.: V Silvestrovi noči.
95
ji je še ostalo na tem svetu in kar je videla,  da ima zanj še neko vrednost: življenje.
Spomnil sem se  gospodične v prvi  črtici  iz  moje  prakse  in sem hotel reči skoro bolj za-se:
—  Potem postanete šibke, čisto šibke, še šibkejše nego je tak mož . . .
—  Od teh dveh ni  bil  nobeden  šibak!    Vsaj  to  jima  lahko pustimo! me je skoro pokarala.
U. B.:
U Siluestroui noči.
Oui
im pestrih kril, šepet in glasen smeh, vonj ostri pudra in parfema; v očeh nebo, veselje, žalost, greh, v pogledih strast žari, s strastjo se vnema. Praznuje ulica v prešernem bakhanalu noč, ki to leto zadnjikrat zemljo objema . . .
„— Kam, prosze. pani, se tako mudi . . .? Naj pani malo postoji še . . .!" „„— Pan čuje? Polnoč v stolpu že brni . . .! „ — A Novo leto! Pani mi voščila ni še! — In bije v stolpu ura polnoč . . . Vse obstane . , in ulice vrvenje je postalo tise . . .
Spogledali so se in začudili:
nad mestom, glej, visoko pluje
krvavi ptič, po zraku mirno krili,
oči iskrečih, kot da temno misel snuje . . .
Z obrazi bledimi prepadli vanj strmijo,
in vzdih le pritajen se tuintam začuje . . .
Lublin, 1. januarja 1916.