367
O spominu Vodnikovem.
(Glej „Noviceu, list 89.)
Ker sem tudi jez majhen sostavek o praznovanji stoletnega rojstnega dneva pričetnika slovenskega slovstva, slavnega Vodnika, ^Novicam" poslati mislil, naj mi bode dovoljeno, par besedic reči o spomina Vodnika namenjenem.
Gospod dr. Toman misli, da pri Žiberta v Zgornji Šiški bi se imel Vodnika postaviti vreden spomin, ker V. 8e je tam rodil. — Po moji misli pa bi imel biti postavljen spomin ne v Šiški, ampak v Ljubljani, in morda tam kjer je sejmišče, ker pred učiiiščem ali v dvorišča uči-lišča ni prostora. V Šiški pa, pri Žiberta, bi bila dostojna tablica iz čeroega marmeljoa z zlatim napisom: „Tukej se je rodil Valentin Vodnik, slovenski pesnik, 3. februarja 1758a; in taka tablica bi mogla kmalo pripravljena biti, da bi bilo moč jo vzidati na stoletnega rojstva dan.
Kakšen naj bi bil spomin? — V tem sem jez z gospod Tomanom  enih misel, kar podlago  in steber zadeva;
podoba pa bi mogla biti iz vlitega železa, ne pa iz ka-rarskega marmelja, ker marmelj je po mojem znanji močno sožgano apno, ktero sčasoma v zraku razpade: tedaj bi dež, toča in druge uime milo podobo slavnega moža lahko tako poškodovale, da bi od spomina, ki je bil postavljen za zemeljsko večnost, v malo letih ne ostalo več, kakor edini steber. Podoba pa iz vlitega železa bi stala sto in sto let brez nevarnosti, poškodovana biti. — Ce se pa vendar hoče podoba iz belega kararskega marmelja narediti, bi bil za njo naj pripravniši kraj v cerkvi st. Nikolaja ali v cerkvi frančiškanski.
Na dalje je treba misliti, če ne pravo, saj kar moč pravo podobo napraviti, in k temu je treba dve ali tri podobe iz ilovice (gline) Vodniku podobne narediti. Te podobe bi se megle v kaki sobi na očiten pogled postaviti, da bi oni, ki so Vodnika poznali, sodili mogli, koliko da je treba podobo popraviti. — Zivotnih prijatlov Vodnikovih je gotovo malo več, — al njegovih učeneov je še mnogo. Naj bi se povabili ti možje k razsodbi o Vodnikovi podobi, da bi vsak svojo povedal, kaj in kako da je treba kip popraviti, in mi bi s tem, če nepravo, vendar gotovo podobo zadobili, ktere dozdaj še nemarno. — Podoba slikana po Herrleinu ni podobna v obrazu, ker Herrlein ni bil preveč srečen izobraževavec. (Jez poznam moža, ki je bil Vodnikov učenec, in ki je pripravljen, na svoje potroške k taki razsodbi se podati.)
Naj se napravi tedaj za zdaj omenjena tablica v Šiški, potem pa naj se postavi spominek v beli Ljubljani, ki bi celo osebo Vodnikovo kazal. Meniško oblečen bi ne imel, biti, ker zadnje leta svojega življenja Vodnik ni živel v samostanu. Naj ima tedaj kratke hlače, nogovice in čevlje, in čez pleča naj mu bode ogernjen (rimski) plajšč; v eni roki naj derži knjigo.
To so moje misli; ali so dostojne ali ne, naj razsodijo dragi, ki so v takih zadevah veljavniši.           Ivan Kuk.