Podružnica Sadjarskega in vrtnarskega društva v Celju je dne 28. decembra na svojem redncm lctnem občnem zboru soglasno sklenila, da se glasilo »Sadjar in vrtnar« šo nadalje izdaja kot samostojno glasilo, ker je list tako za prospeh sadjarstva in vrtnarstva, kakor tudi za obstoj sadjarskih društev neobhodno potreben. Kniet-jska podružnica Sv. Kiištof pri Laškem. Vsem posestnikom iz občine Sv. Krištof se naznanja, da znaša članarina za Kmetijsko podružnico za leto 1931 še vedno 20 Din kot dosedaj, ker plača razliko za vsakega člana podružnica iz lastnih sredstev. Člani bodo imeli sledeče ugodnosti: 1. Vsak član dobi brezplačno eno jablano prve vrste, vrednost 15 Din. 2. Dobival bo vsak povečanega »Kmetovalca«. 3. Dobi vsak član podporo za slučaj poginule živine ali svinje, glasom pravilnika. 4. Dobavljal se bode umetni gnoj po znižani ceni. 5. Svinje se bodo cepile dvakrat na leto pe polovični ceni itd. Podružnica poziva vse posestnike iz občine Sv. Krištof, da pristopijo kot člani k podružuici že iz lastnih interesov, ker ugodnosti, ki se sedaj nudijo, člani do sedaj še niso bili deležni. Kdor hoče biti član podružnice, se naj prijavi in plača članarino po 20 Din vsaj do 15. januarja 1931 pri enemu izmed sledečih zaupnikov: Goter Fr., Tremerje; Zupan Jožef, Debro; Senica Franc, Malič; Kajtna Jože, Slivno; Juteršek Matevž in Jančič Ludvik, Spodnja Rečica; Šergan N. in Lah Franc, Zgornja Rečica; Kurnik Blaž, Govce; Koblič Alojz, Kuretno; Trbovc Jožef, Sv. Krištof; Kačič Luka, Strraca; Kapla Jože, Trnovo; Knez Janez, Sevce; Dernovšek Fran, Sv. Marjeta; Senica Ivan, Sv. Marjeta; Privšek Ivan, Ogeče; Selič Anton, Jesenoravno; Grešak Rudolf, Brezno; Povše Martin, Belovo; Knez. Martin, Sv. Jedert in Šunter Fi-anc, Trnov hrib. — Odbor Kmetijske podružnice Sv. Krištof. Eoliko dobl kmet za svoje pridelke od prodajnih cen, Danska je, kakor že znano, dežela, v kateri je kmetijsko zadružništvo inajbolj razvito, zlasti še zadružništvo za prodajo kmetijskih pridelkov. V Zedinjenih državah Sev. Amerike pa je zadružništvo med kmetovalci še prav malo razširjeno. Iz tega razloga je zelo zanimivo primerjati, koliko dobi kmetovalec od detajlnih prodajnih cen na Danskem in koli-ko v Zedinjenih državah Severne Amerike, oziroma koliko se prime posredovalcev med producenti in konsumenti. V Zedinjenih državah dobi kmetovalec od prodajnih cen, ki jih plača konsument: 30% nadrobne prodajne cene za zelenjavo, krmila, sadeže in blago, ki se rado skvari, 40% za mleko, 45% za perutnino, 55% za živino, 69% za jajca, 75% za maslo. Na Danskem dobe' kmetovalci: 90% nadrobne prodajna cene za maslo, ki se prodaja doma na Danskem, 85% za maslo, ki se prodaja na Angleškem, 70% za svinjsko meso, ki se prodaja doma, 73% za svinjsko meso, ki se prodaja na AngleŠkem, 78% za jajca, ki se prodajajo na Danskem, 68% za jajca, ki se prodajajo aa Angleškem. Kakor se vidi, je razlika; zelo velika. Da prodajajo danski kmetje tako ugodno, je pripisovati okolnosti, da je njihova samopomoč tako raz vita in da so znali prodajanje kmetijskih pridelkov obdržati v svoji roki. Rusko blago na sveioviiih iržiščih. Ko je v Rusiji zavladala pred 13 leti boljševiška revolucija, je Rusija izgubila za svetovno gospodarstvo kot izvozna država skoro vsak pomen. Kmetijska produkcija v Rusiji je vsled posledic revolucije tako padla, da je bila krita komaj domača potreba, za izvoz ni ostalo ničesar. Sedaj pa je nastal v tem oziru velik preobrat. Sovjetska Rusija je pričela v veliki množini izvažati žito in les, vse to z namenom, da zanese nered na svetovna tržišča. Pri izvozu se namreč poslužuje dumpinga, to je: prodaja blago po nižjih cenah kot pa so produkcijske. Na ta način seveda druge države s svojimi pridelki ne morejo konkurirati. Velik padec cen žita, ki se je pojavil na ameriških tržiščih, je v veliki meri posledica sovjetskega dumpinga. Ameriški pridelovalci žita svojega blaga ne morejo spraviti več v denar po cenah, ki bi vsaj krile njihove produkcijske potroške. Tudi v svetovni lesni trgovini se opaža konkurenca ruskega lesa. Na ša lesna trgovina se nahaja že v krizi in eden izmed vzrokov te krize je huda sovjetska konkurenca. Nekatere države so že podvzele korake, da popolnoma onemogočijo sovjetsko konkuren- co in verjetno je, da sc bodo tudi ostaJo države skušale braniti posledic kon kurence z zvišanjem carinskih tarif za rusko blago. Važna gospodarska ifto- V Beogradu sta se vršili dvc važni gospodarski seji: 1. Vinska sekcija privilegirano delniške družbe za izvoz je imela sejo gle de izvoza vina. Sprejeti so bili posebni sklepi z ozirom na poslednje znižanje trošarine od 1 Din na 80 par. Finančni Minister je sprejel posebno odposlanstvo, ki ga je naprosilo, da se to znižanje ne nanaša tudi na zaključene in plačane kupeije. Iz dravske banovine je bil navzoč član glavnega odbora g. Robert Ivošar. 2. V trgovinski zbornici je bil izredni občni zbor Glavne zveze vinogradni kov in sadjarjev kraljevine Jugoslavije, ki je razpravljal o novi vinski trošarini in o proračunu za leto 1931 ter o drugih tekočih zadevah. Sprejeti so bili razni predlogi, ki so jih stavili slovenski vinogradniki in ki se bodo pred ložili merodajnim činiteljem v odobritev, kakor n. pr.: Dve glavni izvozni zadrngl. Splošna svetovna gospodarska kriza ima svoj začetek in svoj višek v kmetijski krizi in je v nekaterih panogab uničujoče zadela naše kmetijstvo. Da bo izvoz kmetijskib pridelkov tudi za malo kmetijstvo uspešen, naj se združi v zadružništvu. Zato prosimo vlado, da nudi našim zadrugam, ki se pečajo z izvozom kmetijskih pridelkov, največjo podporo, posebno glede investicij in potrebne propagande v zunanjemu svetu. Važen ventil za izvoz našega blaga je ob sevcrni meji države ležeči Maribor, kjer skrbi izvozna zadruga jugoslovanskih vin — Osrednja štajerska vinarska zadruga in Štajerska sad jarska zadruga za zbiranje in odtok kmetskega blaga v sosedne države, kot v Avstrijo, Nemčijo, Čehoslovaško, Poljsko, Švico itd. Te zadruge so iz lastnih sredstev in s pomočjo domačega denarnega zadružništva investirale precejšnje svote za nabavo sodov ter kletarskih potrebščin, kleti in preš, zabojev itd., manjkajo pa jim za nadaljni razmah in posebno še v propagandne svrbe nadaljna sredstva in zato so nujno potrebne vladne podpore.. Izvozna zadruga jugoslovanskih vin ima n. pr. v bližini Gradca (Nemška Avstrija) lastno, veliko in lepo oprcmljeno klet, kjer leži sedaj okrog osem vagonov vina iz cele države. Nad 1000 hl vina se je že prodalo. Osrednja Stajerska vinaiska zadruga ima v najemu klet, ki drži okrog 3 tisoč hl in bo imela letos okrog 5000 hl prometa z večinoma kmetskim blagom. Štajerska sadjarska zadruga je v lelu 1930 izvozila 380 vagonov sadja, veCinoma jabolk, 7 vagonov sliv, 15 vagonov tudi iz Srbije. Nabavila si je skoraj 10.000 zabojcv: jugoslovans- kih in amerikanskib. Uporaba zabojev je omogočila boljše sortiranje sadja, in na ta način se je sadje lažje nepoškodovano spravilo od sadjarja v vagone in na inozemski trg. To je se le majhen začetek zboljšanja pri vnovčenju sadja, ni pa še s tem vse doseženo. Leto-s je bilo sicer veliko povpraševanje po jugoslovanskem sadju. Žal, da še pri nas sadna trgovina ni urejen-a tako, kakor bi morala biti, kakor to želijo inozemsl-i odjemalci. Potrebno jc na vsak način, da vlada v dobi sadne sezone v tem oziru vse potrebno ukrene. Na eni strani je potrebno, da izda vlada poseben pravilnik za pospo ševanje sadne trgovine, da se vrši nakladalna in izvozna kontrola, da se prepove sadna trgovina nereelnim, nepoklicanim in nekvalificiranim osebam, ki neizmemo škodujejo dobremu razvoju naže sadne trgovine. Na vsak način je nujno potrebna standarizacija v sadni trgovini: strogo sortiranje po velikosti, sortah in kvalitetah. V ta namen pa je potrebno dobro izšolano, strokovno osobje, ki si ga zadruga poskuša pridobiti, a to pa stane veliko denarja. V ta namen potrebuje zadruga nujno izdatno podporo, ker ona izvršuje to delo ne v lastnem, ampak v javnem interesu države in javncga gospodarstva. Letos je izvozila zadruga za 13 milinov Din blaga v inozerastvo in s tem povzročila dotok tuje valute in povišala kupno moč sadjarjev. Na drugi strani pa je započela akcijo za pravilno gnojenje in smotreno pokončevanjc sadnih škodljivcev.. V tej smeri se mora akcija pridno in splošno nadaljevati, dokler ne bomo dosegli takega us¦peha, da bode naše sadje moglo konkurirati vsakemu inozemskemu. Te zadruge sc vodijo vestno, strokovno in bodo imele najlepšo bodočnost, ako jim vlada ne bo odrekla poti-ebne pomoči. Predlog je bil soglasno sprejet in savez bo v tem smislu posredoval pri Izvozni akcijski družbi glede podpore. Fr. Wernig: Za zDollšanicniargiadvorshe Hvinc. Naša živina je uživala nekoC znaten in prav pomemben sloves. Ne samo kot vprežna živina in klavno blago, ampak celo kot plemenska živina. Saj se je marijadvorce upeljalo nekoč — tako »o mi pripovedovali — za osveženje krvi celo v Belo krajino. Pa tudi v nekdanji Sp. Štajerski so po uplivu gospodov Jelovšeka in inž. Zidanšeka prodirali marijadvorci vedno dalje. Kaj je potem ustavilo nadaljnje zmagovito prodiranje te pasme? Mogoče slaba kakovost, sJ.aba mlečnost? Ne eno in ne drugo, ampak krive so bile le nepovoljne povojn© razmere in pomanjkanje podrobnega dela, katerega je dandanes treba za vsako povzdigo in tudi za ohranitev gotovoga kakovostnega plomenskega blaca. .Siccr so odlični strokovnjaki mno go in dobro pridigovali in priporočaU ljudstvu, vendar pr?davanje je takšna posebna stvar. Ljudje pridejo, poslušajo in se mo> goče tudi lepo zahvalijo za lepo pre-; davanje, pa največkrat ne toliko radi stvarnosti izvajanj, kakor radi tega, ker je ta ali oni gospod znal tako — »fejst« povedati. Za dosego uspehov je pa treba predvsem v gospodarsko zaostalih krajih podrobnega in stvarnega dela z ljudstvom in med ljudstvom. Tudi v slovenjgraškem in dravograškem političnem okraiu obstoja precej šnje število živinorejskih in bikorejskih zadrug. Obstojajo — pa le bolj na papirju. Za vzdrževanje dobrih plemenjakov skrbijo danes laliko občine, za oclbiro živine, za povzdigo in zboljšanje živinoreje pa so poklicane delujoče živinorejške zadrug-e. Ko sem nedavno prvi«. razvil svoj načrt dela živinorejske zadruge v Slovenjgradcu, sem naletel na precejšnje pomisleke. Vodstvo rodovnika in mlečna kontrola — to se pri nas ne bode obneslo! Če pa dobimo kako podporo, potem pa le upeljimo to novotaiijo. Če ne gre, saj lahko zopet opustimo! Kako pa je bilo potrebno vpisovanje živine v rodovnik, o tem smo se prepričali že takoj prvi dan. Eno celo dopoldne smo liodili po hlevih, ocenjevali in zapisovali gg. Lobe, Scliondorfer in jaz in zapisali smo — celih 10 krav. Pri marsikaterem dobrem zadružnlku, članu marijadvorske živinorejske zadruge, smo našli v blevih pretežno pincgavce, pri drugih posestnikih pa mešanice vseh mogočih pasem. »Pa je ta šeka, križanka boljša za mleko«, je ugovarjala marsikatera ženica. In smo ji povedali, da je mogoče po Mendelovem zakonu v prvem rodu taka šeka ves boljša, v drugem zarodu pa dobimo navadno blago slabse kakovosti. Naprcdek, boljša donosnost, je nam zajamčena le v odbiri plemensko čiste ali plemensko sorodne živine Drug posebno preudaren posestnik, ki je kupil in prodal že mnogo živine, se je postavil na načelno stališče, da so čisti pincgavci boljši, kakor naši domači beli marijadvorci. Tudi temu gospodu smo postregli s tehtnimi pro« tidokazi. Koroški deželni kulturnl svet, ki gotovo ni toliko naklonjen domači 3lovenski marijadvorski pasmi, kot pincgavcem, uradno ugotavlja: Povprečria letna mlefnost krav marijadvorskih živinorejskih zadrug, katerih je na Koroškem 16, je bila leta 1927 2526 kg a 3.79% (96 kg na leto) tolšče; povprečna mlečnost krav pincgavskih živinorejskih zadrug (torej rudečelisaste živine) v letu 1927 je bila le 2285 kg s 3.82% (87.30 kg na leto) tolšče. Večji del pincgavskik krav je seveda bilo poleti na visokib planinskih pašnikih, kar povzroča deloma *znižanje mlečnosti. »Pa naši marijadvorci so splob slabi za mleko; poglejte sive montafonce!«, nas je zafrknil tretji živinorejec. Toda tudi temu posestniku smo na temelju to(.nib uradnih dokazil dokazali, da naša živina ni slabša od druge, da je treba izmed najbol]f.ega izbrati le najboljše in bomo tako prišli v desetih letih do prvovrstnega blaga. Povpr&čna mlečnost desetih krav naše domače marijadvorske pasme graščine Hofl v St. Salvatorju znaša na leto 5250 kg, povprecna mlečnost osmih plemensko čistih marijadvorskih krav posestnika Eng. Voleriča v Althofenu pa znaša celo 5339 kg na leto. Uradno ugotovljenih primerov z nad 4000 1 mlečnosti na leto pa je nad 20. Če pa pogledate bikce, ki jib je kupila naša zadruga od g. Robiča v Limbušu, boste videli, da le-ti glede zunanjosti, oblike, širokosti križa in ravnoste nog ne zaostajajo za montafonci. Četrti posestnik je zopet ugovarjal: »Pa kaj nam bo mlečna kontrola? Zakaj nam je treba zvišati mlečnost pri naši živini? Saj še to mleko, ki ga imamo, komaj spravimo v denar.« »Le poeasi«, odvrnemo, »naš načrt je, da spravimo povprečno mlečnost marijadvorskih krav na 3000 1 na leto. Ko bo enkrat toliko mleka, da bomo teleta lahko primerno vzrejali in dajali do pol leta in še dalje mleko, kajti vzreja je temelj vsega napredka v živinoreji; ko bo toliko mleka, da bomo lahko ustanoviii v naših planinskih mestih Slovenjgraclec, Šoštanj in Dravograd, ki pridobivaj. vedno več veljave kot letovičarska mesta, mlekarne, prodajalne mleka in mlečnih izdelkov, potem labko nehamo z našira delom. Do te dobe pa smo še daleč Danes je v Ljubljani v vsaki ulici par mlekarn, prodajaln mleka. Tudi za našo lastno domačo rabo nam ne more biti vseeno, ee redimo blago z 800 do 1000 1, ali 3000 1 mleka na leto. To zadnje nam plača krmo trikrat boljše. kakor prvo. Še se je našel posestnik, ki je ugovarjal, češ: »Pa kaj nam bo plemenska živina — marijadvorci, katere bodemc vzgojili? Saj je ne bomo mogli prodat: v južne banovine!« — In smo rekli: »Novi zakon predvideva izenačenje marijadvorcev s pomurci in v pomurskem rejskem okoliši1 so Srbi že često kupovali plemensko živin-o. Tudi pred videvajo ukrepi seje ministrskega sve ta z dne 11. dec 1930, da se bo odslej kupovala plemenska živina le pri nas doma in ne več v inozemstvu. Če bo pa le potreba, pa bomo zgolj radi zunanjih znakov tu in tam postavili kakega m-ontafonskega plemenjaka. Pasmo iz temelja spreminjati nima pomena. Za to ni časa in tudi ne potreba. Spremeniti je treba najprej le rejske pogoje. Sicer pa so naši marijadvorci, belo štajersko pleme radi finega prvovrstnega me-sa najbolj iskano blago v banovini. To nam sporoča dunajski trg in se podobno izražajo italijanski trgovci, ki dosezajo z marijadvorci samo hvalo. Iz teh navedenih razlogov smo se po dali v Slovenjgradcu na delo, na vzrejo in selekcijo domače živine, in nam sledi Mislinje z ustanovitvijo rodovniškega odseka Kmetijske podružnice in upamo, da bodo podobno sklenile tudi Kmetijske podružnice v Velenju in v Šoštanju in Živinorejska zadruga v Zavodnjcm. Potrebne tiskovine za vodstvo rodovnika in upeljavo mlecne kontrole je dobiti pri kmetijskem oddelku kr. banske uprave ali pri g. Wernigu, banovinskemu kmetijskemu uradniku, zacasno pri okrajnem načelstvu v Slovenjgradcu. J. V.: (Nadaljevanje.) Jabolčni zavijač (iortrix pomonelia). ' Baš v letošnjem letu se je slišalo s strani sadjerejcev kakor tudi kupoval cev sadja v naših krajih mnogo pritožb glede izredno črvivega sadja. To dejstvo je seveda neposredno vplivalo tudi na prodajno vrednost sadja samega. Kje ležijo vzroki črvivosti sad' ja? Črvivo sadje n. pr. pri jablanali povzroča jabol.ni zavijač, majhen mctuljček, približno enake barve kot jc drevesno lubje. Jabolčni zavijač se že prikaže meseca junija in julija. Ko se samica spari, poleže na nezrele plodove jajčeca in sicer 20 do 30 in to najraje v muho ploda. Že po nekoliko dneh izlezejo iz jajcec gosenice, ki se zarijejo v plocl do peščišča, katerega razjedajo. Plod zaostaja v rasti in navadno predčasno odpade. Po nekaj ted nih je gosenica dorastla, zapusti plod ter se večinoma spusti po nitki na zemljo, odkoder prihaja po daljnem razvoju preko debla zopet na drevo, ali pa si poišče že na deblu ugodna skrivališča pod raskavo skorjo, kjer se zabubi. Avgusta meseca se izleže metuljček, ki skrbi takoj za razmnožitev dru gega zaroda in poleže na dozorevajoče sadje zopet jajčeca, iz katerih se izležejo gosenice, ki gredo nemudoma na delo. Gosenice drugega zaroda &o veliko ne.varnejše, ker jih je mnogo več in ker oškodujejo že skoro dozorelo sadje. Te gosenice pa v velikem številu ne dorastejo na že dozorelem sadju in jih vsled tega prav lahko prenašamo v shrambe, kjer Se le zapustijo sad, si poiščejo primerna skrivališča in se preko zime zabubijo. Gosenice pa, ki so že v sadovih na drevju dorasle, prezimujejo pod skorjo debel ter se zabubijo šele spomladi. Meseca junija ali julija izlezejo zopet metuljčki in zgoraj navedeni proces se nadaljuje. Na češpljah najdemo takozvanega češpljevega zavijača (cydia funebrana). Tudi na češplji poleže ta škodljivec junija in julija meseca svoja jajčeca". Iz njih se zvale gosenice, ki se zavrtajo v plod češplje ter se okoli koščice preživljajo od češpljevega mesa. Gosenica se zabubi deloma na drevju v skrivališčih pod skorjo, deloma pa v zemlji, kamor se spusti po nitki. Predpogoj uspešnega zatiranja teh nevarnih škodljivcev je, kakor smo že ponovno naglasili, čiščenje drevja v zimski dobi, odstranitev raskave skorje, katera nudi najsigurnejša skrivališča s pomočjo železnih krtačic in strgulj in končno zažiganje odpadlega lubja. Škropljenje z močnejšimi karbolineji v zimski dobi. Opasanje drevja z lepljivimi drevesnimi pasovi »Rei_ord« skozi celo leto. Pobiranje odpadlega in napadenega sadja po tleh ter čiščenje shramb, katnor spravljamo dozorelo sadje. Škropljenje sadov v mesecu maju <n juniju s škropili, ki vsebujejo arzenikove sestavine kot n. pr. »Olanigan« ali »Nosprasen« itd. Predno preidemo na ostale drevesne škodljivce, bodemo v prihodnjem članku opisali nekoliko vrst škropilnic, katere naj uporabljamo pri škropIjenju sadnega drevja. Dalje slsdi. Vas v Birmi v Indiji, kjer je sedaj ognjišče upoia proti Angležem.