FR. KRANJ C:
P. NATORPOVA SOCIALNA PEDAGOGIKA.
(Konec.)
Na podlagi doslej povedanega se obračamo zdaj k
snovi praktičnih vaj in pouka
ter hočemo tudi v materialnem oziru pregledati, kako se človek v konkretnem občestvu stopnjema izobrazuje za to občestvo, za sodelovanje v neskončnem procesu, v katerem se oblikuje občestvo ljudi in z njim človeško življenje.
Kakor smo določili v tem občestvu, v socialni organizaciji tri postojanke: dom, šolo in svobodno samoizobrazbo, se opiramo tudi pri določanju vzgojnih snovi na te tri činitelje ter nam služi kot • a) p r v a stopnja domača vzgoja.
Tej najnižji stopnji pripada predvsem torišče tretje individualne vrline in tej odgovarjajoča vrlina občestva, t. j. »čistota« ali nravstvena ureditev nagonskega življenja v delu in užitku, s tem pa tudi ureditev ekonomičnega delovanja. Najnaravnejši prostor vzgoje v tej smeri je dom, kjer edino se lahko tudi odgovarjajoča vrsta voljovzgojnega delovanja razvija čisto po svoji posebnosti.
Kar se razvija na tej stopnji, pravzaprav še ni volja, nego šele pravo razpoloženje za izobrazbo volje, za njo pripravna nagonska smer. a največje važnosti je, da se položi tu pravi temelj. Duševni razvoj je tu neposredno združen s telesnim. Telesna skrb za otroka in zgodaj se porajajoče njegovo razumevanje za to skrb je prvi, temeljni izobraževalni člen volje, dasi temeljni le v smislu ugodne priprave tal za nadaljni razvoj te izobrazbe. Tedaj, ko se še ves fizični in vendar že ves duševni mali človek z dostikrat že prav gotovim in krepkim čustvom oklepa matere in očeta, bratov in sester, nastopa eno čutno vodstvo, ki smo ga spoznali za prvo stopnjo vzgojnega občestva. Dasi je to omenjeno čustvo bolj pasivno, se kmalu prikazuje odločno samostojni moment, ko nastopa po težkem začetku naglo napredujoča vaja čutnega in mišičnega delovanja, katerega izobraževanja se prekrepko udeležuje nastajajoča volja ter tako
l
čyrsti. in vsestransko razvija svoje sile. Sem spada po obsegu zelo velik del otroškega razvoja; tako: obsežna vaja vida, sluha, tipa, prijemanja, hoje, kombinacije čutnih in mišičnih vaj: povsod nastopa razvoj razumevanja vzporedno z razvojem volje.
Skraja je vse to prosta igra moči, ki silijo k delovanju, brez (vsaj zavestne) določitve smotra. V tem ravno je pojem otroške igre in nje pomen za otroški razvoj. Tu se razvijajo predragocene sile s podobami, sestavljalnih kock in raznih gibalnih iger, kjer se razvija (kakor pri pripovedovanju pravljic religijoznost) zelo bujno delovanje domišljije, a vse še v naivni preprostosti čutnega razmerja napram rečem in zlasti napram soživečini; a v tej svoji posebnosti se vendar že zaokroža v po-/ seben otroški svet, ki vsebuje že dobršen del idealiziranja.
Proti vsej nevarnosti, da bi se domišljija preveč enostransko razpasla, pa nam nudi zdravo sredstvo to, da pomalem prepeljemo igro v smotreno, bolj in bolj tudi smotra za vestno delo. Za otroka samega je ta prehod docela neopažen. Le zato se stavi po vzgojnem vplivu lahko otroška igra pred delo kot tako, ker je otroku igra nekako delo. Z vso dušo je pri njej kakor najzvestejši delavec pri svojem delu: igra je njegova resna naloga, resničnosti so, s katerimi ima opraviti. Njegova igralna dejalnost se navzema tudi, če se le količkaj v to navaja, umerjenega postopka, kakršen je potreben za pravo delo. Edino, kar nedc staja, je resnična smotrenost; a ta nedostatek se otroške zavesti niti ne dojmi, ker otrok sploh ne pozna tega razločka; neposrednost mu je smotra dovolj in mu ga za zdaj tudi sme biti. Ko pa se navaja njegovo delovanje, ne da sploh izpremeni svoj značaj, boljinbolj na resnično smotrene naloge (in sicer na take, katerih smoter je zanj dovolj blizek), se otrok neopazno obrne od igre k pravemu delu. Kmalu pojmi, da urejeno življenje zahteva dela po preprostem osnovnem tipu gospodarstva: da zahteva vsaka uporaba snovi in sil nadomestila, da odgovarja urejeni uporabi urejeno nadomestilo. Kaj hitro pojmi prostorni red, časovno razdelitev, ohranitev svojih lastnih igrač in predmetov v hiši, varčnost vsakovrstne uporabe sil in snovi. Obenem čuti, dasi brez pojma, da se z uravnavanjem svojega dela, svoje uporabnosti uravnava človek sam ter vse njegovo življenje in čustvovanje; da se s skupnim, sorazmerno urejenim delom uvaja v isti, ozdravljujoči člen reda in harmonije obenem tudi duševno občestvo vseh skupaj delujočih, kakor tudi čuti, da je tako tudi delo in delovni red tem harmoničnejši ter da tako nastaja srečno kroženje dejalnosti, ki sama sebe ohranja v zdravem tiru.
Nepotrebno se nam zdi, da bi morali omenjati še posebe na mogočni, da prevladujoči vpliv o b č e s t v a pri- vsem tem razvojnem prestopku, ko vendar vemo, da je nepreprečljivo, da bi ne vplivala najbližja ov trokova okolica hote ali nehote na oblikovanje njegovega čutenja. Tako
■družno, da se najčešce starši sami ne zavedajo svoje vloge učitelja, in •otrok ne svoje učenca, se uči otrok; zlasti mogočen pa je nanj vpliv že bolj zavednega občestva takrat, ko se uči govoriti. Nič manj ni občestvo element vse igre; tudi, kadar se igra otrok sam, si namisli tovarišev: kos lesa mu je živo bitje. Tako spoznava človeštvo nekako na fantomu, Koliko bolj še v pravem občevanju s človeškirni tovariši. Zato nahajamo v normalno razvitem otroku prav gotovo nežnostni čut do življenja, tudi do živali, pa naj se še toliko besediči o otroški grozovitosti. Obzirnost .in nežifost je v vsakem otroku prirodna ter jo zahteva za se in za vso -svojo okolico; pri čemer pa ne smemo kazati slabosti za njegove napake.
Posebno pozornost zahteva a f e k t n o življenje otrokovo. Njegova razdražljivost, ki je najsilnejša zlasti v prvih letih, ima le fizične vzroke, kar pa ne izključuje moralične obravnave; saj provzrokuje one male in velike konflikte, ki ne izostajajo tudi pod najugodnejšimi pogoji. A ravno te uporablja modra vzgoja kar najblagotvornejše pri nravstvenem razvoju otrokovem, netnodra pa se ravno tu najbolj izpodtika in žc v prvem štadiju lahko napravi škodo, ki se potem težko popravi. Pravilno obravnavani pripomorejo ravno ti konflikti otroku do gotove, nepo sredne zaznave in kmalu tudi do gotovega pojma, da mora vsaka disharmonija v občestvu skaliti tudi harmonijo lastnega duha in to tembolj, čin. globlje je urejeno občestvo. Zato je tako žalostno, če v takem slučaji! starši, sami razgreti, slepo in neprevdarno ravnajo ter hočejo tako prav neharmonično upostaviti porušeno harmonijo.
Vse v družini (v ožjem smislu) pridobljene nravstvene sile so temelj za vso vzgojo volje in brez teh prvih vsi ostali činitelji ne morejo nikdar dovolj razviti svoje polne vplivnosti. . V nobenem človeškem razmerju ne sme ta člen docela manjkati in v njegovi okrepitvi je končno vse upanje na izboljšanje nravstvenosti človeškega občestva. Sicer ni res, da je nenravstvenost le bolezen, res pa je, da je treba začeti z izboljšanjem nravstvenosti pri temeljih nagonskega življenja, da mora izhajati iz skrbi za moč in čistoto družinskega življenja; na splošno pa je treba skrbeti le za to, kako ljudje žive, kateri pogoji so jim dovoljeni, da lahko žive, kakor se od njih zahteva in pričakuje.
Zdravo družinsko življenje pa ni povsod možno in kjer niso dani zanj pogoji* se mora pač ustanoviti nadomestilo v obliki otroških vrtcev, ■družinskih zvez ali še v kaki drugačni prikladnejši obliki. Vsekakor pa se mora omogočiti, da se otroci, pa tudi doraščajoči ne iztrgajo sunkoma iz občestva, enakega družini; treba je torej, da se preko družine v ožjem smislu organizirajo še v širšem, a vedno preglednem krogu osebnih zvez družinska občestva, tako da ne odtezajo tudi pri najširši in naj-prostejši obliki življenjskih smotrov nikdar docela blažilnim vplivom, kakor se razvijajo v pravi družini.
l*
b) druga stopnja: šolska vzgoja:
Ta vzgojna stopnja zaznamuje najodločilnejši napredek na poti, katere smoter je osvoboditev volje od hlapčevanja čutnosti in vezanje m-samoiastni zakon volje. Zato je ono, kar loči drugo stopnjo od prve, mani snovno kot formalno: namreč da je delovanje človeka boljinbolj zadeva volje. Kolikor bolj pa stopa v ospredje lastno, oblikujoče delovanje, se. čuti nagon boljinbolj kot ovira, dasi se volja mora posluževati njegovih pozitivnih sil. Zato opažamo pri razvoju na tej stopnji nekak upor proti; lastnemu nagonu, kar pa ni drugega kot ravno prava moškost, ki (o.r liena in nežnejša) ne sme manjkati tudi doraščajočemu dekletu.
Pri tem razvoju pa nastane za vsakega posameznika predvsem ta zapoved kot prva: Bodi samostojen! — pravilo, ki se samo dopolnuje z drugim: Ko si našel svoj jaz, ga z veseljem zopet izgubi, t. j. zastavi Ra brez pomisleka za drugo, kar si spoznal za dobro. Ta moment življenjskega zanikavanja se kot živec prave čednosti ne more pogrešati: življenje hočem, nočem pa zavreči zaradi življenja to. kar edino je vzrok življenja. To je ona čednost hrabrosti, za katero je doraščajoča mladina tako sprejemljiva, da vzgoji ni treba drugega, kakor da ohrani to sprejemljivost čuječo ter vadi. To je pravzaprav osnovni ton te razvojne; stopnje, na njem temelji globoka resnost zlasti zrelejših dečkov. Kar ne odgovarja visokemu idealu moškosti, vse mu je zaničevana otroška igra, kar je bilo na prejšnji prvi stopnji prevažno, da, edino bistveno.
To isto pa se kaže v vseh posameznih razvojnih smereh. Vse telesno izobraževanje je samoiastni namen: izuriti telo tako, kakor se instinktivno čuti, da je potreba za resni boj v življenju. V intelektualnem stop* na mesto golega zanimanja razglabljanje. Ni več zaupanja v goli videz, vprašuje se tudi po pojmu in vzroku, hoče se resnica, potem pa tudi vklenjena v zakone. Sicer tudi tej starostni stopnji še ne dostaja domišljije, a navzela se je drugačnega značaja: robinzonader indianarice kažejo, da so ji nevarnosti in pustolovščine hrana. Tudi igra doraščajočih dečkov in deklic se giblje v teh smereh; zato prehaja tem laže v smotreno delo, ki se čuti v tej starosti manj kot ieprijetna tlaka kakor pa dobrodošla volja moči, kot pa veseli boj proti uporni snovi. Smisel za pravilo in red je normalno razvitemu otroku v tej dobi priroden, kakor tudi smisel za skupnost, ki se razvija v trdni organizaciji doma, še bolj pa v oni šole, ki je v malem podoba splošnega občestva. S smislom uporne samozavesti pa se druži veselo priznavanje drugega, enako samostojnega.
V vsem te mje zopet zlasti znamenit, da, odločilen vpliv občestva Trdna šolska organizacija je zato na tej stopnji nujna potreba in je ne more nič nadomestiti. Koncentracijo, ki ustvarja iz nagona voljo, res da mora dopolniti vsak posameznik zase; a najkrepkejšo oporo nahaja v trd-
ni zunanji organizaciji in to tem bolj, čim vestneje si ohranja pri tem značaj resničnega občestva. To je temelj, iz katerega raste družabni smisel. Če je prevladoval skraja nagon individualne samoohrane, se omeji kmalu v istočasno utrjujočem se smislu za skupno ohrano. In kar se uči samovoljno sam zase, se uči obenem tudi za društvo kot tako. Najboljše, kar vrši tedaj šola v vzgojnem oziru, je, da vrši vse svoje delo kot dru štvo; zato naj bo tudi društvo isto hotečih, ne pa zavod za dresuro. Pomniti je treba, da se uči v njej ne za šolo, temveč za življenje, življenje pa ostaja, prav v istem smislu, vedno šola, dasi ne 1 e šola. S tem pa, da se odpira ta višji smisel šole, prestopamo že prag tretje vzgojne stopnje, v kateri je vzgojitelj življenje samo, dom in šola pa ostajata le kot sodelujoča, v resnici sekundarna činitelja.
c) t r e t j a stopnja: prosta s a m o v z g o j a.
Kaj pomenja pravzaprav korak iz šole v življenje? Kajti za življenje, za katero naj vzgajata dom in šola, smatramo vendar šele ono izven nju obeli. Kaj je vzgojna sila tega življenja, v čem se razlikuje od vzgojnih sil doma in šole, ki sta vendar tudi življenje? Biti mora neki višji smoter vzgoje, ki sega preko ozke organizacijske vrste domače in šolske vzgoje; odpira se nov svet, nove večje oblike občestva. To razširjenje se pač zdi korak v neskončnost ter je videti zato nesmotreno. Kajti ravno zavest neskončnosti izobraževalne naloge je, v čemer se izvrši odločilni korak v »živijfenje«. Noben končni smoter ne zadostuje več stremljenju, kotečemu k samoovekovečenju. Ne iščejo se le obsežnejše enote, marveč končno enota enot; ne nastavljajo se le končni smotri, nego se vprašuje po smotru smotrov: osnovni ton te starostne dobe je hrepenenje. Da izobrazi samega sebe, človeka v sebi. da priklopi svoje življenje velikemu, večnemu življenju človeštva, ta ga prejme od njega in zopet Oddaja, to je neizčrpljivi smisel vsega, nepotvorjenega mladeuiškega lire peuenja. Tako zbujena samozavest pač tudi išče in izsili objektiviranje v drugem jazu; slutnja neskončnosti v lastni duši se hoče očistiti-in ugotoviti v veri na neskončnost v duši drugega, ki se ga zato edino in brezmejno ljubi. Dasi pa se obrača to na osebnost, ipak ne na gotovo osebo, uiti na lastno, niti na tujo, temveč .se najde tako svoj čistejši izraz koi reč, kot ideja, kot ono dobro, resnično in lepo, ki je eno v poslednji ideji Ideje.
Navidezno kaže ta razvoj, da se čim najbolj oddaljuje od vsakega konkretnega občestva, od vsakega organiziranega občestva; a to je !e videz. Kajti v resnici vodi ravno to spoznavalno stremljenje, ki se pre-često javlja v mladostni kritiki in brezobzirnosti napram danim oblikam, občestva, prav v to občestvo samo, v poglobitev tega in v razširjenje, namreč, da se dane oblike raztrgajo zato, da nastopijo na njihovo mesto .širše, mogočnejše.
In s tem mora računiti vzgoja, kakor samovzgoja. Predvsem je tvt> ekonomija nagonskih sil prav do svojih fizičnih temeljev, ki ni v nobeni starostni dobi tako važna, ko ravno tukaj, ker bi brez tega pogoja nagon na tem najnevarnejšem razvojnem razstanku v svoji silovitosti prelahko vse razrušil in razdejal. A oporo ima na družini ali na družini podobnem občestvu, pa bodisi to le idejno. Prav pa pride tej idejni pomoči dejstvo, da ravno v tej dobi telo rado prenaša napore, ki le morajo imeti svoj smoter; t. j. da so obenem delo ter nudijo tako oblikovanju čutne snovi priliko, da se vadi pri tem resničnost nad rečjo ter tako na sebi samem občutijo blagoslov delovnega občestva.
Ravno tako je tudi z drugim elementom vzgoje, z zavestno hotečo« organizacijo. Tudi ta mora obstati, ne sme biti več samonameiu tudi ne navidez. V kolikor ima heteronorn značaj, se ji upira docela zbu-jena samozavest mladega človeka, ki ga njegovo osrečujoče iskanje goni. k temu, da se osvobodi vsega, le zunanjega reda. Občestvo seveda obstoja, a zanj obstoja svobodno občestvo. To je novi smisel občestva, ki se pojasni na tej stopnji: medsebojno, avtonomno razumevanje kot edina, končna utemeljitev občestva; smisel one najčistejše pravičnosti, isto spoštovanje nravstvene osebe v drugem in v vsakem drugem.
Res da tako občestvo na zemlji ni nikjer uresničeno in se uresničit." ne da razen v krogu nekaterih, enako mislečih. A ideja občestva se s to realnostjo nikakor ne manjša, marveč nasprotno še veča. Zato tud; ne zaostajamo pri sanjarskern idealizmu, marveč spoznavamo nalogo občestva, kakršna je p o svoji ideji v polni zgodovinski realnosti. Razumevanje zgodovine, kot enotnosti dogodkov človeštva, spada pravzaprav šele na to vzgojno stopnjo. In če se zgodovini že od nekdaj pripisuje odlična nravstvenovzgojna sila, mora to silo dokazati ravno v tem smislu, da uči spoznavati empirične družabne oblike in vso razodeto kulturo človeštva kot izpremenlji/i produkt razvoja, kot objekt stalnega, najresnej-šega in sicer končno za vse človeštvo skupnega dela, t. j. kot večne naloge. Na tem sloni obenem razumevanje in pravo temeljito, za življenje potrebno navdušenje za vsak poklic in za vsako stanovsko izobrazbo, v kateri dobiva poslej dosem dospela splošna izobrazba svoj zaključek.
Vsak stan skrbi za višjo izobrazbo človeštva najprej v svojem narodu. En poklic pa je, ki ga opravljamo končno vsi. ki obsega takorekoč vse ostale, ki stremi naravnost v središče vse naloge izobrazbe volje, to je: poklic socialne vzgoje. Kakor ima vsako vzgojno občestvo za svoj smoter večno prenovljeuic tega občestva, tako ima tudi vzgoja v splošnem, če temelji v vseh svojih stopnjah na občestvu, svoj gotovi smoter, da se vzgojeni zopet usposobi za vzgojevalca, za sovzgojevalca občestva. S tem se zaključuje krog socialne pedagogike,
kot večne samoprenovitve človeštva, kot duševna oplcxlitev, v kateri se vedno in vedno ohranja človeštvo, tako ideelno kakor fizično. Tudi v tem oziru je treba priznati posebno vrednost ideji »ljudske visoke šole«, zlasti če si jo mislimo v zvezi z vso skupno skrbjo za blagor delavskih razredov. ne v smislu varuštva, marveč v smislu vzgoje k svobodi, v tem smislu, da se da vsakemu delu in vsakemu stanu in na vsaki družabni stopnji vsebina in s tem za življenje vsakega posameznika življenja vredni smoter: posplošnenje in s tem povzdig in poplemenitenje človeštva v neomejenem, v sebi samem ohranjujočem napredku.
Tako pa se dokazuje tudi na tej. kakor na obeh prejšnjih stopnjah, in sicer tu še najbolj in najglobje, daje občestvo obenem element vzgoje, kakor tudi izdelek, ki ga vzgoja oblikuje in ga mora vedno nanovo oblikovati; izdelek, v katerem se spajajo obenem pridobitve prejšnjih stopenj ter se v njetn dopolnujejo Višjega smotra vzgoje volje ne moremo imenovati ali ne zadostoval bi nam tudi nobeden manj visoki. Vsekakor nas vodi naš princip do te točke in ne naprej: bilo nam je le za utemeljitev, ne pa za izražanje želj in dobrih nasvetov.
S to utemeljitvijo bi pravzaprav lahko končali tu mi svoja izvašanja. ker nam je bilo na tem. da pokažemo P. Natorpov princip socialne pedagogike v splošnem obrisu. Kar obesag nadalje v njegovi knjigi metodična obravnava, to tudi opuščamo, a k vzgoji sami spadata še dve poglavji, pod naslovoma »A v t o r i t e t a in njeni pripomočki« in »Nravstveni p o u k«, ki se nam zdita važni dovolj, da ju pokažemo izven namena naših splošnih izvajanj kot dodatek še v naslednjem.
1. Avtoriteta in njeni pripomočki. V dozdajšnji pedagogiki volje so imeli skoraj neoporečno vodilno besedo pojmi: zapoved in ubog. 1 j i v o s t. izvajana in občutena avtoriteta kot pomočniki v vzgoji volje, a njihovi sopomočniki so bili pohvala in graja, plačilo in k a ■ z e n. Dovolj pogosto se je v tem zrlo vse, kar je bilo treba za vzgojo volje v formalnem oziru. Kdor je znal dobro zapovedovati tako, da se ga je ubogalo, kdor si je znal pridobiti in obdržati avtoriteto, prav deliti hvalo in grajo, plačilo in kazen, ta je bil spreten vzgojitelj, pri gojencu pa je veljalo za najvišjo čednost, da je bil ubogljiv. In vendar je jasno, da življenja gojenčevega ne more izpolnjevati le ubogljivost, le hotenje tega, . kar hočejo drugi, marveč da se zahteva zanj predvsem zmožnost, da sam hoče in prav hoče, ne da mu mora kdo pripovedovati, kako naj hoče. Morebiti se da pojasniti to precenjevanje avtoritete s posebnostjo druge, zla- • sti za delovanje vzgojitelja v šoli prevažne stopnje: da namreč prevladuje, ko se je enkrat zbudila volja, nagon, da se osvobodi od tuje volje,
posebno od volje določenega vzgojitelja, pri tein ko lastni volji še manjka moč, da se postavi na lastne noge. V tem seveda zre vzgojitelj lahko le eno: da obdrži vojke vladanja v rokah in misli, da je to njegova najbližja, če ne celo edina naloga.
Njegova naloga je to res. Volja gojenčeva mora biti vojena, dokler se sam ne zna voditi. Pridobiti se mu mora pojem dolžnosti, ki seji pokorava tudi brez lastnega hotenja in razumevanja. Zunanja ureditev je v vsakem človeškem delovanju brezpogojno potrebna; in potrebno je, da se zgodaj privadi nasilju zunanjih redov. Ta navadba je celo bistven činitelj vzgoje volje in sicer gospodujoče na gotovi srednji stopnji med čutno odvisnostjo iu nravstveno svobodo, med čisto heteronomijo in čisto avtonomijo. A pomniti moramo, da sirova zunanja sredstva, ki so seveda naipripravnejša ža vzgojitelja v takem nasilnem oziru, skoro gotovo iz-greše svoj učinek, groze skaliti pravo razmerje med vzgojiteljem in gojencem ter ga potisniti na nizki nivo. Vse je odvisno od tega. da se pridobi pojem: jaz od tebe nekaj zahtevam in to se mora nekako zgoditi. Če se ne doseže to, potem so vsa drastična vzgojna sredstva zaman.
Mogoč ie pač trenoten uspeh, da se zlomi gojencev upor ter se njegovo zunanje delovanje uravna v zaželjeno smer; a ta uspeh je pogrešek, ker se ni zbudilo v gojencu lastno hotenje in spoznanje in se delovanje n! moglo zasigurati trajno. Dolžnost obstoja tudi, če je noče in ne spozna oni. ki je to dolžnost vršiti dolžan. A kjer gre za vzgojo in ne za samo vladanje, katero misli, da mu vzgoje ni treba, tam je napačno, če se ozira le na proizvedbo zahteve, ne pa tudi na spoznanje in lastno hotenje. Tako se le ubija pravi smisel za avtoriteto in ubogljivost. Ubogljivost je pač potrebna, a na nobeni, tudi na najnižji vzgojni stopnji ni identična z brezvoljnostjo, z odpovedjo lastnega hotenja. Nasprotno pomenia, da se hoče splošno hotenje, lastno hotenje, v posebnem podvreči hotenju vodečega, ker ta pravilnejše uvideva položaj.
To edino je spoštovanja vredni vzrok avtoritete: priznanje, da vodnik bolje pozna pot, ki jo je treba hoditi. Dokler vojeni pota ne pozna, se pač mora zahtevati od njega to zaupanje, ker bi drugače ne mogel kvišku, ne bi mogel pota pregledati ter se tako navaditi, da ga hodi kedaj sam. Kako pa se pridobi taka avtoriteta? Edino tako, da vojeni sam spozna pravilnost vodstva, namreč uspeli, ki ga. pri lastnem napredovanju lahko doseže. Ne s poukom, da je pokorščina potrebna, nego le s skupnim, od začetka skupno zavestnim delovanjem je to mogoče.
Isto velja tudi o vseh posebnih sredstvih avtoritete, o pohvali in graji, o plačilu in kazni. Edino jasna podlaga za nje je sodba (ki jo spremlja ali sledi): to je prav, to je napačno. A že ta sodba v ustih vzgojevalca je hrez vrednosti in vpliva, če ne pove tega. kar si mora reči tudi gojenec, ko je isto enkrat sam napravil; če sodba ni v njegovem lastnem čustvu pri-
pravljena tako, da je potrebna le še pritrditev vodnikova, da se je popoi noma zaveda. To je obenem tudi pot, kako naj se razvija v gojencu lastna sodba, da nastopa kedaj docela na mesto tuje. Edina avtoritativna razjasnitev, ki se je gojenčevemu spoznanju niti ne približa, pa vzgojno ne vpliva ali pa vpliva narobe. Zato pa tudi ni treba iskati prilike ne za polivalo, ne za grajo ali za osramotitev, ker vse to veliko bolj moti kakor pospešuje. Vsaka hvala in vsaka graja je tudi zato slaba, ker je krivična igra z dušo otroka, ker njegov jasni, lastno spoznani smoter ni popravljanje. Stvar sama deli livalo in plačilo, grajo in kazen s tako pravičnostjo, kakor ne zmore tega najpravičnejši vzgojitelj; zato naj se zadovolji ta s tem, da uredi zadevo stvar sama, ne pa da hvali in graja še poleg stvari. Izrazito spoznanje: to je prav, to je napačno in iz tega izvirajoča dolžnost, da se napačno poporavi in v pravem napreduje, mora biti zadosti. Ako otrok to spozna, potem je dobro; ako pa ne spozna smisla ukora in kazni se ves njegov čut upira temu nasilstvu, tedaj pa se njegov upor s kaznijo ne zlomi, nego se le poveča, kar pa izpodkopuje otrokovo poštenost. In to gotovo ni zmaga vzgoje, nego le njen poraz; kajti poslej je nadaljni a-zgoji še bolj zaprt dohod do gojenčevega čustva.
Kar pa se tiče telesne kazni, saino tole. Pri danih razmerah je ne bomo mogli docela pogrešati, zlasti v šolah, ker tudi ni res, da bi bila vsakokrat zavrgljiva. Ampak sama na sebi nima nobene vzgojne vrednosti; lahko je pač v danem trenotku najkrajša in najprikladnejša pot, da pridemo hitro do reda in miru, a kakor hitro smo prekoračili najskrajnejšo mejo njene dopustnosti, postane škodljiva. Zato je boljše, da se, če le mogoče, opušča. Vsekakor pa moramo zavračati najnavadnejši vseh učinkov telesne kazni, to je učinek navadnega stcahu pred čutno bolečino. Otrok se bolečine ne sme bati; če je utrjen, ta učinek sploh ne sme nastopiti. Če pa ga pričakujemo, če zahtevamo ta učinek od otroka, ga vzgajamo s tem k strahopetnosti. Da bi pa vplivali s telesnimi kaznimi na čut časti, ni res; kjer ta čut je, je dosti drugih preprostih sredstev, s katerimi lahko nanj vplivamo. Kazen sploh pa podira prisrčno razmerje med vzgojiteljem in gojencem, kajti nasilstvo in srarnotenje niso najprimernejša sredstva, da bi se z njimi pridobivala človeška srca. Vsa represivna sredstva vzgoje pa bi morala stremiti le za tem, da ustvarjajo ugodne predpogoje za sledeče pozitivne učinke, ki vsekakor izključujejo tla za konflikte med vzgojiteljem in gojencem.
Pri vsaki vrsti kazni mora biti pot, ki prepreča to, znabiti najresnejšo • nevarnost konfliktov: kazen mora razumevati gojenec tako, da je to čisti dokaz ljubezni in nravstvene resnosti vzgojiteljeve. To je mogoče; kjer pa to je, nastopi kot poslednje sredstvo lahko tudi telesna kazen; a vedeti se mora, da je tudi takrat še zelo kočljivo sredstvo. Le tedaj lahko nastopi. če je vse dozdajšnje vedenje vzgojiteljevo kazalo to ljubezen in če
je zaupanje v njegovo vodstvo pri gojencu neomajno trdno; kar pa je mogoče le v domači vzgoji, zelo težko pa v šoli. Bodi pa si kakorkoli, vedno-bomo smatrali za boljšega vzgojitelja onega, ki lahko docela pogreša telesno kazen. V šoli pač naj bo kazenska justica čim najbolj teoretična ter naj kolikor manj uporablja faktično. To je mogoče, če se od vsega začetka budi smisel za zakonitost. Normalni otrok je za to že skraja sprejemljiv. Čuti nadvlado in potrebo zakona dolgo prej, kakor to pojmuje; kako naj bi torej ne pojmoval, ko je zrel za to? —
2. Nravstveni pouk. Kar smo povedali ravnokar, je veljalo za vajo iir pouk skupaj, kot za sredstvi vzgoje volje; a bolj za prvo. Zdaj pa hočemo prevdariti še posebnost pouka v formalnem oziru.
S kazanjem, s pomaganjem in zlasti s popravljanjem se iz vaje neposredno izcimlja pouk. Zato je skraja le besedna razlaga tega, kar se je kazalo, z namenom, da se ponovi. Pouk pa ima svojstvo, da se z delovanjem izloča v tej meri, kolikor se smotri delovanja boljinbolj oddaljujejo in je potrebno popolnejše razglabljanje zvez med sredstvi in smotri, pri tem ko mora dosegati obenem neposredna vaja stopnjo trdnosti, da. zase celo besednega pouka več ne potrebuje. S tem pa nastaja nevarnost, da se pouk sploh loči od vaje ter se tako izpopolni kot gola teorija. Tem manj vplivnejši postane tako za prakso; te nevarnosti se je treba čuvati.
Da postane pouk praktičen v pravem smislu, je treba, da je po svoji logični obliki indukcija, za katero pa ne zadostuje le lastna vaja in neposredna izkušnja gojenčeva, temveč je to oboje treba s poukom še izpopolniti. Važno je. da se opira pouk na lastno izkušnjo, a pri tem ne sme iti vaja v izgubo; da se z znanim bližjim veže tudi najoddaljenejše, kar hoče nauk podati. Tako posega nauk, tudi po intelektualni strani, globoko v vzgojo volje; in da voljo lahko giblje, je treba, da je pouk praktičen. Za to je potrebno, da stoji v sredi pouka učenčeva izkušnja in vaja, na to pa se niza vse drugo v vednem, nepretrganem napredku, da vse pre haja v zavest kot nekaj, kar kedaj služi ali lahko služi v vajo.
»Nauk« sam izločiti iz podanega, je golo a b s t r a k c i j s k o opravilo, a osnovne smeri abstrakcije morajo biti dane vnaprej, treba je, da se naslanjajo na že znano ogrodje nravstvenega nauka.
S tem pa smo se približali materialnemu opazovanju praktičnega pouka ter razlikujemo oblikovanje izdelka in oblikovanje oseb-n osti. Prvo odgovarja najbolj temu, kar smo vajeni zaznamovati z izrazom »pouk dobrin«, kjer pa razumevamo pod dobrinami to, kar naj se zgodi in ne objekte užitka. V višjem smislu je to idealno oblikovanje vo-ljenskega sveta (sveta namenov) in sicer v občestvu ter je torej identično z nravstvenimi nalogami (pouk o dolžnostih). Drugo, oblikovanje
osebnosti, pa je pravzaprav le del prvega; vendar pa del. ki se tiče po-
•
sarneznika pred vsem in je v njegovem nravstvenem delovanju prvo.. Kajti najprej je treba, da človek, pravi človek, preden se sme pričakovati,, da je sam s seboj že tako na čistem, da se lahko briga za vse oddaljenejše. Vzgojujoči vaji je torej vsekakor prvi smoter, da razvije osebnost ter ji. , da obliko.
Zato je pri nravstvenem pouku nauk o vednostih vsekakor prvi. Potem pa mora po svojem pomenu stopati vedno bolj v ospredje vprašanje po s t v a r i, ki daje šele vrednost osebi, katera se ji posveča.. Ni prav, če se to opušča, ter se nravstveni pouk opira le na sistem čednosti (kakor n. pr. pri izrazitih moralnih pedagogih). Če se hoče n. pr. privesti otrok do spoznanja, da mora spoštovati svoje starše, ljubiti svoje brate in sestre, mu za to skraja pač ni treba nikake utemeljitve, ker v normalnem otroku ta osnova že je in ni treba še posebe s poukom spravljati do žive zavesti, kar je v njegovi duši že itak živo. Doraščajoči bo pač vpraševal po vzrokih; temu naj se pokaže nastanje nravstvene zveze v družini in njeno potrebo v zvezi organizacije človeškega občestva sploh. In tako vsepovsod. Zato naj se tudi snovi, ki se jemljejo za osnovo nravstvenega pouka (svetopisemske zgodbe, Homer i. dr.) nikakor ne oplojajo le s stališča pouka o čednostih, ker je vendar blizu, da se pokažejo na njih tudi življenski krogi in občestvene oblike. Če pa je to-opazovanje enkrat urejeno, se goli individualni nazor nravstvenega temu lahko podreja.
Iz istega vzroka se tudi ne moremo posluževati sicer priročne razdelitve dolžnosti v dolžnosti napram sebi in napram drugim. Kajti nravstvena dolžnost sama po sebi obstoja le napram nravstvenemu zakonu, ali da se izrazimo konkretneje, noti človečanstvu v lastni osebi in v osebi vsakega drugega. S tem pa je ustvarjen tudi stvarni temelj, večna naloga,, da je treba delovati na svojem >človečanstvu« ter opuščati golo osebnostno razmerje, ki bi utemeljevalo pač pravno, ne pa tudi nravstveno dolžnost.
A vzgajati je vendar treba individue, individualne značaje, ne pa. splošnih »ljudi«! Saj so vendar rastoči irtdividui, ki jih ima vzgojitelj pred seboj, z lastnimi, individualnimi sposobnostmi, z omejenimi razvojnimi možnostmi, dostikrat z zgodaj zrazitimi posebnostmi? (Ker navaja N. tukaj s tema stavkoma naziranje individualnih pedagogov in v naslednjem kot sodialni pedagog to naziranje pobija, podajamo ta njegova izvajanja: točno, ker obenem karakterizirajo nazor socialne pedagogike.)
Res je že dojenček zase mala, časih že prav sklenjena individualnost in je otrok v starosti, ko se pravi duševni razvoj šele začenja, v mnogem oziru že gotov, komaj še izpremenljiv značaj. A to samo potrjuje, da zraste individualnost na docela lastnih tleh in ne more biti vzgojni, smoter. Kar je v njej dobrega, toliko manj potrebuje lastnega skrbstva,.
kolikor individualnejša je. Sploh pa je tudi njeno najboljše le enostransko dobro, ker bi drugače ne bilo več individualno. Ta enostranost je sicer dopustna, ker človeku pač ni dano. da bi vse enako zmogel, in je boljše, da se to, za kar je zlasti zmožen, v njem predvsem razvija, namesto da bi se brezuspešno mučil s tem, kar ni v njegovi naravi. A celo upravičena posebnost se razvija skoro bolj s tem, da se ne priznava, kakor da se ji preveč bližamo; ravno prori neskladnosti se bo hotela tem čvrsteje okrepiti v sebi. Končno je individualnost vedno tudi ovira in nravstveno je potrebno, da se ta ovira zaveda: s tem se ne uničuje posebnost, nego le razpršuje domišljavost posebnosti. To pa se ne more goditi uspešnejše kakor s tem, da se brezpogojno postavi v prvo vrsto stvar, t. j. o b -č e s t v o, ki priznava vsako dobro posebnost ter jo prevzema v svojo službo, a se vsaki nepravi pretenciji individualnosti z brezpogojno višjim ugledom zoperstavlja ter se brani, da bi sama nji služila.
Za ugotovitev smotra pedagoškega delovanja torej ne velja individualnost; za to delovanje ji je marveč le razpoložljiva snov. Vsekakor pa jo mora vzgojitelj poznati ter po njej uravnavati svoje vplivanje. Cc je to v vednem razumevajočem občestvu med vzgojiteljem in gojencem, ni nevarnosti, da bi trpela škodo individualnost, treba je marveč opomina, naj se individualnosti preveč ne popušča ter se ne zapostavlja stvar, ki je občestvo.
*
« «
S tem pa končujemo svoje pokazivanje enega najizrazitejših nemških socialno-pedagoških sistemov.
[UPI
P. FLERE:
OBLASTVENA UREDITEV SOCIALNEGA SKRBSTVA.
(Konec.)
3. Zakonski načrt o mladinskem kazenskem pravu.
Obstoječi kazenski zakon pozna tudi napram nedoletnikom in mladostnikom v bistvu le eno sredstvo, namreč kazen. Le otroci pod 10. letom kazni še niso podvrženi, nad 10 let stari nedoletniki, ki so zakrivili kako hudo, pa se že kaznujejo — sicer še ne z redno kaznijo za hudodelstva, ipak z zaporom. Mladostniki po 14. letu pa so kazenskopravno docela odgovorni.
Vsi novejši kazenski zakoni so to stališče že zapustili. Povsod so že spoznali, da se mladostniki tudi po svoji doseženi doletnosti še ne morejo smatrati za docela odgovorne, da je za sodnijsko kazen predpogoj
gotova zrelost razuma in značaja, ki je mladostnik navadno še nima. iu zato so povsod iskali, da najdejo napram pregreškom tudi že odgovornih mladostnikov nove metode namesto kazni. Najuspešnejše in najbolj razširjeno od teh sredstev je skrbstvena vzgoja in izpregled kazni.
Da uveljavi te misli in načela, je namen tudi avstrijskega zakonskega načrta o mladinskem kazenskem pravu. Po tem naj se nedoletniki sploh več ne kaznujejo sodnijsko; namesto kazenskega nastopa skrbstveni sodnik, ki ima nalogo soditi, če se je nedoletnik pregrešil proti kazenskemu zakonu, ter ga v potrebnem slučaju oddajati skrbstveni vzgoji. Tudi osebe, ki imajo mladostno dobo že za seboj, ki so stari torej od 14. do IS. leta, in so se pregrešile, naj ne bodo več brezpogojno odgovorne, nego le tedaj, če so po stanju svojega razvoja odgovorne, da spoznajo nepravilnost svojega dejanja ter so ravnale v tem spoznanju. Če se mladostnik oprosti, ker mu je manjkala ta zmožnost, ga kazenski sodnik lahko izroči v skrbstveno vzgojo.
A tudi mladostni nepridiprav, ki je lahko odgovoren za svoje dejanje, naj se posihmal ne'kaznuje brezpogojno. Če še smoter, da se obvaruje pred nadaljnimi prestopki, doseže lahko tudi na drug način, je kazenski sodnik v drugačnih okoliščinah upravičen, da opusti kaznovanje ali vsaj takojšnji nastop kazni. Oziraje se na njegove posebnosti in na okolnosti njegovega dejanja se sme sodnik zadovoljiti zaenkrat z opominom ali pri znati zanj skrbstveno vzgojo namesto kazni ali končno le obsojenemu kazen izpregledati pod pogojem, da se v gotovem času poboljša. Vsi ti izpregledki pa so vezani na gotove, točno predpisane pogoje, da moč kazenske grožnje ne trpi vsled odpadka kazni in težki ali taki pregreški, ki kažejo na to, da je storilec udan kvarljivosti ali nevarnosti, so izločeni od takih olajšav.
Le kadar se je mladostnik pregrešil tako, da se mu odkaže več kot trimesečni zapor, naj se kazen takoj izvrši. Vendar pa se tudi v tem slučaju poleg kazni lahko določi skrbstvena vzgoja.
Ker se morajo kaznjiva dejanja mladostnikov soditi mileje kakor ona odraslih, hoče načrt razširiti meje sodnijske olajševalne pravice, kazni skrčiti in težke ječe vedno nadomestiti le z ječami.Tz istih vzrokov se ne dopušča uvedba policijskega nadzorstva in ne odgon. Končno naj z obsodbo zaradi kaznjivega dejanja, izvršenega v mladostni dobi, ne bodo združene nikake pravne posledice, kakor nastopajo drugače vsled zakonitih predpisov.
Kaznjenci, ki so bili vsled mladostnega prestopka obsojeni v zapor, a so že odsedeli dve tretjini kazni, najmanj pa 4 mesece, naj se lahko predčasno izpuste s predpogojem seveda, da so se med kaznijo lepo vedli, in pod pogojem, da se na prostosti gotov čas pravilno vedejo. Če se ta pogoj izpolni, velja vsa kazen za prestano.
/ *
'174	P. Flere: Oblastveva ureditev socialnega skrbstva.
Načrt hoče nadalje pri prestopkih v mladostni dobi omogočiti zabrisati madeže, ki so dosihmal lepeli vse življenje na kaznovancu. Sodišče naj sme osebam, ki so v mladosti prestopile kazenski zakon, na njih prošnjo dovoliti izbrisanje obsodbe, če so bili pred obsodbo neoinadeže-vani, če so po svoji moči poravnali z dejanjem povzročeno škodo in če v gotovi dobi poslej niso bili več obsojeni. Sodnikova obsodba pa se ne sme izbrisati, če je bil mladostnik obsojen v več kot 1 in pol letni zapor. Če niso dani za izbrisanje obsodbe vsi predpogoji, je to mogoče le najvišjim milostnim potoni.
Izbrisana obsodba velja, kakor bi ne bil obsojeni nikdar kaznovan. Njegova kazen je tudi nasproti oblastvom tajna: le oblastva, ki oddajajo mesta javnih služeb. so upravičena, da povprašujejo po zabrisanih obsodbah.
Po predpisih v načrtu se udejstvijo pri kazenskem postopanju tri načela, ki so se uveljavila že v vseh novejših zakonodajah: ločitev mladostnih obtožencev od odraslih; združitev mladinskih zadev pri istem sodišču v rokah enega ali večih sodnikov, ki so za to panogo sodnijskega delovanja zlasti pripravni, v večjih mestih zlasti združitev pri enem ali večih sodiščih (mladinska sodišča); končno združitev kazenskosodnega postopanja s skrbstveno oblastjo, tako da obravnava lahko oboje isti sodnik. Nadaljni procesualni predpisi zagotavljajo kolikor mogoče temeljito •obravnavo vsakega posameznega slučaja, onemogočiti procesualne posledice, ki bi mladostnika zaradi njegove neizkušenosti lahko zasegle, ter kolikor mogoče otežkočiti objavo pregreškov, ki jih je kdo storil v svoji mladosti.
Z vrsto določb o preiskovalnem zaporu in kazenski izvedbi hoče načrt omejiti nevarnost, da bi se mladostniki v zaporu pokvarili.
Končno obsega zakon tudi več kazenskih določb za varstvo mladine. Po teh je kaznjiv vsak, ki s hudo pregrešitvijo dolžnosti za oskrb ali vzgojo nedoletnika ali mladostnika izpostavlja sili ali nevarnosti zanemarjanja. Pod kaznijo je tudi: dajatev opojnih pijač nedoletnikom; uporaba otrok pod 16. letom za javne priredbe, ki ogrožajo zdravje ali nravstvenost, kakor tudi njihovo nabiranje za pridobitnost v inozemstvu, če je ta združena s tako nevarnostjo; zloraba nedoletnikov pri nenravnih dejanjih, zapeljanje in onečaščanje deklic pod 16. letom in pospeševanje tuje nenravnosti; ogrožanje nravstvenosti mladinskih oseb s prodajo nenravnih spisov, podob in kipov ali z brezplačnim predstavljanjem takih del, končno prelomitev skrbstvene vzgoje. Kazni ne oprošča pomota ali nepoznanje pri starosti mladoletnikovi, razen če se zmota ali nepoznanje •da opravičiti.
Ta zakon stopi v veljavo skupno z zakonom o skrbstveni vzgoji.
4. Zakonski načrt o skrbi za potrebno mladino.
Poglavitna naloga tega zakona je organizacija mladinskega skrbstva v področju ministrstva za socialno skrbstvo in sicer obsega zakon skrbstvo za »otroke«, t. j. do 14. leta in za »mladostnike« med 14. in 18. letom.
Za proizvedbo državi pripadajočih nalog na torišču mladinskega skrbstva se ustanove deželni in okrožni mladinski uradi, kojih okrožja določi ministrstvo za socialno skrbstvo. Za vršitev krajevne tozadevne naloge se ustanove še okrajne podružnice z delovnim obsegom okrajnih scdišč in take po občinah posamič ali za več občin skupaj. Kjer občine že imajo lastne mladinske urade, se vsa opravila lahko izroče tem. — Vse te podružnice so podrejene okrožnim mladinskim uradom, ki tvorijo tako 1. instanco mladinskih uradov, ti pa so pod vodstvom deželnih mladinskih uradov, podrejenih ministrstvu za socialno skrbstvo. Deželni (ali pokrajinski?) mladinski uradi niso vezani na deželne meje in se lahko ločijo po narodnosti, kadar se za to pokaže potreba, torej zlasti tam, kjer so tozadevna zasebna društva, zavodi in naprave že narodno ločene.
Naloge mladinskih uradov so dvojne : splošne in posebne. K splošnim nalogam spada: Krajevna uprava mladinskega skrbstva; državno nadzorstvo nad javnimi in zasebnimi zavodi in napravami v svrho mladinskega skrbstva; pospeševanje proste samodejalnosti s spodbudo in podporo obstoječih organizacij in vpostavitev sporazumljenja. med krajevnimi društvi in napravami privatnega mladinskega skrbstva. Izločene pa so iz delokroga mladinskih uradov vse le zdravstvene naprave in zavodi kakor £ploh vse le zdravstvene zadeve mladinskega skrbstva. — Ravnotako tudi vse zadeve, ki tičejo bolne, bolehne, telesno ali duševno manjvredne mladine.
Posebne naloge mladinskih uradov pa so: Ustanavljanje in upravljanje zavodov in naprav za pospeševanje duševne in telesne blaginje otrok in mladostnikov, zlasti njihovo začasno nastanjenje in njihovo opazovanje. Poročanje o predlogih in mnenjih v vprašanjih mladinskega skrbstva. Sestavljanje in vodstvo katastrov in statističnih poizvedovanj. Podpiranje varuških in mladinskih kazenskh sodišč in postavnih zastopnikov nedoletnih pri izpolnjevanju njihovih nalog. Vodstvo glavnega va-ruštva in vodstvo skrbstvenega in varstvenega nadzorstva nad rejenci, ubogimi, zapuščenimi in zanemarjenimi otroki in mladostniki. Sodelovanje pri nadzorovanju varstva delajočh otrok in mladostnikov. — Na te urade se lahko prenese tudi naloga, odkazana varuškim svetom.
Mladinski uradi so' pristojni za vse skrbstvene zavode in naprave v svojem okolišu kakor tudi za vse, v tem okolišu stanujoče otroke in mladostnike. Sestavljajo se iz stalnih in nestalnih članov. Stalni so" predsedniki. nadzorniki in sploh stalno določeni uradniki. Nestalni člani pa
176	Franeev: Iz bolgarskega šolstva.
se imenujejo ali volijo na dobo 5 let in sicer: Na predlog predstojnlii služ-bodajalcev juridičnopolitični uradniki, sodniki, učitelji, sanitetni uradniki (uradni zdravniki) in državni stavbni uradniki, na predlog cerkvenih ali nabožnih oblastev zastopniki veroizpovedanj; na predlog zdravniških zbornic zdravniki, zlasti psihiatrično izobraženi: na predlog deželnih zvez prostovoljnih mladinskoskrbstvenih organizacij primerne osebe, ki delujejo na torišču mladinskega skrbstva. Razentega se lahko brez predloga imenuje število strokovnjakov ter se pritegnejo izvoljeni zastopniki deželnih, okrajnih in občinskih odborov. —- Mladinski uradi smejo društva in posameznike (sirotinske oskrbnike) pooblastiti s tem. da pod vodstvom in nadzorstvom urada opravljajo posamezna jim odkazana opravila ali tudi skupine opravil.
Odločitve mladinskih uradov se morajo izvesti in se opira urad lahko tudi na žandarmerijo in županstva, pri katerih spada sodelovanje z mladinskimi uradi v njihov preneseni delokrog. — Sploh pa so obvezani tudi vsi starši, drugi vzgojitelji in delodajalci otrok in mladostnikov, da podprajo mladinske urade in vsa oblastva pri njhovem delovanju v mladinskem skrbstvu.
Ravno ta poslednje navedena določba naznanja, da se odpira z mladinskim skrbstvom novo delovno torišče za učiteljstvo, ki je že po svojem stališču med prvimi narodovimi vzgojitelji. Naloga je za narodovo blaginjo tolike važnosti, da se ji borno radi posvečali ne iz kakega neprimernega idealizma — na katerega ravno pri našem stanu tako radi trkajo odločujoči činitelji — marveč zato, ker uvidevamo njeno potrebo iz narodne koristi same. In zato je bilo tudi naše tozadevno poročilo obširneje,, da se naše učiteljstvo o svojih delnih bodočih nalogah čimpreje pouči in pripravi nanje.
M
FRANČEV:
IZ BOLGARSKEGA ŠOLSTVA*
V našem dosedanjem šolstvu pogrešamo med ljudsko, meščansko in srednjo šolo enotne vezi in dostikrat mora ljudska šola Še posebe pripravljati na srednjo ali pa skrbe za prehod iz one v to razni pripravljalni razredi. V obeh slučajih na škodo šolstvu in učencem: prvemu s tem, da se, služeč drugošolskim namenom, ne more docela posvečati svojim, drugim tako, da jih s pripravljalnimi razredi pripravi vsaj ob eno leto.
Posneto iz knjige ,Dr. V. Nikoleov: Das bulgarische Bildungswesen"; knjiga je iz- ' šla (v zaloga Diirr-Leipzig) že 1. 1910., tako da vsi podatki za danes ne bodo menda več veljali, prinesti pa hočemo itak le mal pregled o ureditvi šolstva.
Pri čemer nam niti ni treba omenjati, da so ti,pripravljalni razredi le zasilne naprave.	. ,
Mlado bolgarsko šolstvo nam v tem oziru prednjači. Tam tvorijo vez med osnovno šolo in ined vsem višjim srednjim šolstvom takoime-novani progimnaziji, ki opravljajo obenem tudi službo naših meščanskih šol.
Bolgarske srednje šole torej ne nadaljujejo neposredno tam, kjer je končala s svojim delom osnovna (ljudska) šola, marveč morajo učenci teh dovršiti še splošen trileten tečaj, preden prestopijo v višjo šolo. Ta triletni tečaj splošne izobrazbe so še pred nedavnim nazivali meščanska ali mestna šola, ki je bila v vsakem oziru predtečaj za gimnazijo. Tako ie bila meščanska šola pač dobra kot podlaga za višji gimnazijski pouk, močno pa se je odtujila interesom meščanstva, ki naj bi mu tudi služila, ter je postajala boljinbolj ovira za razvoj meščanske.šole same. Da se odpravijo ti nedostatki v ureditvi in v položaju meščanske šole, se je mnogokaj poizkušalo, konečno ureditev pa je prinesel novi šolski zakon iz leta 1909. V prepričanju, da postavi s tem meščansko šolo v službo najširšim narodovim plastem ter jo sčasoma celo združi z osnovno šolo, jo je preuredil zakonodajalec v progimnazij ter mu odločil naslednjo nalogo: progimnazij je nadaljevanje osnovne šole in tvori splošno podlago vseh srednjih šol. Kako blagodejno se je izkazala ta preureditev za razvoj in za razširjanje progimnazijske izobrazbe, kaže jasno naslednja sestava podatkov za leto 1898/1899 in za leto 1909/1910:
		Meščanske šole v 1		1898/99	Progimnaziji v 1. 1909/10		
		šole	učitelji	učenci	šole	učitelji	učenci
1.	Za dečke ....	62	310	7380	32	441	12.815
2.	Za deklice ....	22	102	1789	23	292	7.199
3.	Za oba spola skupaj	—	—	—	218	754	19.460
	Vsota . . .	84	412	9169	273	1487	39.474
Razentega so v nekaterih večjih mestih priklopljeni progimnazijem še 1 do 3 gimnazijski razredi, ki se nazivajo nepopolne gimnazije ali 4-(ozir. 5-, 6-) razredne šole. Za te šole velja vse, kar navedemo o pro-gimnazijih in pozneje o gimnazijih. Nekatere teh šol obstojajo še vsled ureditve v prejšnjih letih, druge pa se že izpreminjajo v popolne gimnazije. Zaradi tega in vsled naglega razvoja progimnazijev nazaduje število teh nepopolnih gimnazij in gotovo je, da se sčasoma preustroje vse v progimnazije.
Učni predmeti na progimnazijih so: verstvo, bolgarščina in cerkvena slovanščina, francoščina ali nemščina, svetovna zgodovina, zemljepis, družboslovje in zakonodajstvo, aritmetika, geometrija z geometrijskim
2
risanjem, prirodoznanstvo (fizika, kemija in prirodopis) z ozirom na svojo uporabo pri kmetijstvu, trgovini in industriji, prostoročno risanje, lepopis, ločno delo, petje in telovadba. Razentega so občine upravičene, da s pri-t rdi lom okrajnega šolskega sveta in naučnega ministrstva uvedejo z ozirom na krajevne učne razmere še druge učne predmete.
Za vzdrževanje progimnazijev veljajo iste odredbe kakor za vzdrževanje osnovnih šol, t. j. skrbeti morajo za nje šolske občine. Tako postavlja novi šolski zakon progimnazije bliže osnovni šoli kakor gimnaziji. Namen te ureditve je docela jasen: progimnazij obstoja toliko časa kot samostojna šola, dokler se mu narod ne privadi tako zelo, da ga bo smatral za nepogrešljivi sestavni del narodne izobrazbe ter bi občutil njegovo opustitev kot veliko nazadovanje. Tedaj pa se progimnazij združi z osnovno šolo, ki obsega danes za šolsko obveznost od 7. do 12. leta (dve leti do 14. leta izpolnujejo nadaljevalnice) le štiri tečaje. Manjše občine, ki ne morejo same zdrževati progimnazija, ustanove lahko skupaj osrednji progimnazij, ki ga posečajo progimnazijci prizadetih šolskili občin.
Pouk v progimnazijih je sicer brezplačen, a ne obvezen. V nadaljno dopolnilo progimnazijske izobrazbe se na podlagi novega šolskega zakona laliko otvorijo dveletni nadaljnoizobraževalni tečaji za poljedelstvo, industrijo ali trgovino za dečke in nadaljnoizobraževalni tečaji za ženska ročna dela, »a gospodinjstvo in druge ženske ročnosti. V teh nadaljno-izobraževalnih tečajih se mora poučevati razen v posebnih strokah in ločnostih še naslednje "splošnoizobraževalne predmete: bulgarščina, trgovsko računstvo, praktično vzgojeslovje, zemljepis, fizika, kemija, geometrija z geometrijskim risanjem, prostoročno risanje, glasba in petje.
Tako služi vsa ureditev progimnazijev razširjeni splošni izobrazbi in tvori tudi ta podlago za srednje šolstvo; pri avstrijskem šolstvu pa se polaga največ važnosti na jezikovno predizobrazbo. To zahteva posebno gimnazija in sklepati smemo, da mora vsled drugačne osnove biti tudi bolgarsko srednje šolstvo urejeno drugače, praktičnejše kakor avstrijsko.
Pod zaznambo bolgarskega srednjega šolstva (kot medstopnjo med osnovnim in visokim šolstvom) spadajo naslednje šole: gimnazija, pedagoška šola, teološki seminar, umetno-obrtna šola, strokovne šole (glasbena, šola, tehnikum, vojaška šola, kmetijske, vinarske in sadjarske šole in trgovske šole) in pedagoški visokošolski tečaji. Ker štejemo pri avstrijskem šolstvu med »srednje šole« pravzaprav le gimnazijo, realno gimnazijo in realko ter zavzema med temi nekako tradicionalno prvo mesto humanistična gimnazija, primerjajmo s tem šolstvom bolgarsko gimnazijo.
Pri bolgarski gimnaziji tvori temelj oni triletni progimnazij, ki • je enotna podlaga vsemu ostalemu srednjemu šolstvu. Od 4. leta naprej
Frančev: Iz bolgarskega šolstva.
179
pa se »gimnazija« deli v klasično in realno gimnazijo, ki ima vsaka pet letnikov. Nekatere gimnazije obsegajo oba dela, nekatere le realni oddelek ; gimnazije, otvorjene le s klasičnim oddelkom, se niso mogle obdržati. Delitev v klasično in realistično gimnazijo pa se je obnesla, ker se tičejo razlike v učnih načrtih le števila in razdelitve učnih ur, ne pa principa in ustvarjenega temelja, kakor kaže naslednja tabela (urnik za •deške gimnazije):
Učni predmeti	Real. gimnazija					Klas. gimnazija				
Razredi ....	I.	II.	III.	IV.	v.	I.	S II.	III.	IV.	V.
Bolgarščina.....	4	3	3	3	3	4	3	3	3	3
1 Francoščina ali nemščina	3	. 3	3	3	3	3	3	3	3	3
Ruščina ...'....	—	2	2	—	—	—	2	2	—	— ■
Latinščina......	—	—	—	—	—	5	3	3	4	4
Grščina...... .	—	—	—	—	—	—	3	3	3	3
Svetovna in eerk. zgodov.	2	3	2	3	3	2	3	2	3	3
Zemljepis......	—	2	2	1	2	—	2	2	1	2
Družbo-zakonoznanstvo .					1					1
Polit, (naeion.) ekonomija	—	—	—	—	1	—	—	—	—	1
Algebra in geometrija	5	4	4	3	4	4	3	3	3	3
Deskriptivna geometrija .	—	—	—	4	2					
Fizika .......	—	—	4	3	3	—	—	3	2	2
Kemija.......	3	2	2	—	1	2	o	1	—	—
Prirodopis in higiena . .	2	2	1	2	2	2	2	1	1	—
Filozof, propedevtika . .	—	—	—	2	2	-	—	—	2	2
' Prostor, risanje ....	4	4	2	2	--					l i
Petje in glasba ....	1	1	1	1	—	1	1	1	1	—
Telovadba......	2	2	1	1	—	2	1	1	1	—
Skupno št. učnih ur . .	26	28	27	28	27	25	28	28	27	27
Na dekliških gimnazijah se ne poučuje politična (nacionalna) ekonomija, zato pa v V. razredu gospodinjstvo in vzgojeslovje, v I. do IV. razredu ženska ročna dela. Razen realističnih in klasičnih gimnazij vsebuje novi šolski zakon iz leta 1909 tudi polklasično gimnazijo, kjer se poučuje od klasičnih jezikov le latinščina, namesto grščine pa prostoročno risanje in več fizike.
Učiteljstvo osnovnih šol izhaja iz pedagoških šol, ki so po dovršitvi proginmazija petletne in imajo v svojih prvih letih z gimnazijami skupni učni načrt, v zadnjih dveh letnikih pa nastopi poučevanje v specialno pedagoških strokah. Ta tako pozna delitev se utemeljuje takole: Po dovršitvi prvih treh gimnazijskih let je dijak, ki je dovršil 4 leta osnovne šole, 3 leta progimnazija in 3 leta gimnazije, s svojim 17. letom zrel dovolj, 'da se prostovoljno in zavestno odloči za študij pedagoških strok, če čuti nagnenje za učiteljski stan; drugače lahko ostane na gimnaziji in dovrši gimnazijski študij.
Pripomniti pa je treba, da že leta 1910. niso v Bolgariji smatrali reforme učiteljske izobrazbe z ureditvijo pedagoških šol za zaključeno, marveč so že tedaj nameravali, naj se te pedagoške šole sploh opuste ter se nadomestijo z dveletnimi pedagoškimi tečaji, obveznimi za vse. ki se hočejo po dovršit v i gimnazije posvetiti učiteljskemu stanu. In moj vir pripoveduje, da se o tej ideji že leta 1910. v Bolgariji »ne le živahno razpravlja, marveč ima mnogo privržencev celo med najznamenitejšimi bolgarskimi šolniki«. Težko pa, da bi se mogla v naslednjih žalostnih letih do danes udejstviti.
Enotna predizobrazba in izobrazba pa poednoti tudi učiteljstvo: nekake razlike ni potem med učiteljem osnovnih šol in progimnazijev. Zlasti za poslednje so se jemali skraja, ko je progimnazij nagibal še k gimnaziji, gimnazijske učitelje, odkar pa je progimnazij izpopolnitev osnovne šole, pa obstojajo za izobrazbo progimnazijskih učiteljev trije pedagoški visokošolski tečaji, ki sprejemajo kot redne slušatelje le absolvente gimnazij in pedagoških šol. Prvi tečaj obsega historično-filološke, drugi fizikalično-matematične stroke, tretji pa moderne jezike: obvezen za vse tri tečaje je pouk v pedagogiki in v enem modernem jeziku (francoščini ali nemščini). —
S tem podajamo samo mal košček iz tega mladega šolstva. Da se je moglo v kratkem času svojega obstanka (računiti smemo za začetek sistematičnega šolskega razvoja na Bolgarskem šele leta 1880!) tako razviti, je pa vzrok tudi to, da je narod vladi dovoljeval vedno precejšnje vsote za šolstvo in za narodnokulturne institucije; postavka leta 1880. je znašala 1,365.020 frankov, leta 1910. pa 21.760.182 frankov, kar moramo seveda računiti le na Bolgarsko pred balkansko vojno.
BED
DR. IVAN LAH:
PATER HIPOLIT IN NJEGOV „ORBIS PICTUS";
(Nadaljevanje.)
138. K r a j I e v a s v i 11 n s t.
Ta kr&jl v krajlevi časty sedy v svojim krajlevim thronu, v east-ltvim oblacyli, ociran z eno krajlevo krono v roki deržeč ta scepter, obdan od krajleve poslužbe ali od krajlevih oblastnykov mej tejmi so ti nar imenitniši; ta Cancler ali krajleviga pečata varih iz svojmi posvej-tniki inu skrivnimi pissarji, kra jleve pravice oblastnyk, krajleviga dvora oblastnik, krajlevi dvornikar, krajlevi natakavic, krajlevi tružar ali spižnikar, krajlevih zaklad oblastnvk, krajlevi zakladnikar, vigši kamerling inu vigši štalma-
ster. Za tejmi gredo ti drugi dvorski žlahtaiki, žlahtni ali krajlevi pažeti, s timi kamerlniki, služabniki, postrejžniki inu hitri seli, ti trabonti iz žolnerščino.Tim ptujnim izposlanim selom on dodely ta posluš oči tu u. Drugam on pošila svoje uamejstnike, oblastnyke, flegarje, reutmastre inu izposlance ambašatove(?); katerim vcassi pošle nova povella po poštarjih inu postilionih. Ta dvorni norec obudy en smejh z njegovimi norčyami. V Rimskim Cessarstvi je nar vigši oblastovavic ta Cessar, kateri na zbrališču se izvoli od tih ossem kurfurštov (pis. Churfiirštov), kakor so: terje duhovski inu vigši škoffi: Majncarski, Trierski inu Coelnerski, inu pet deželskih: pemski kraji, cessarski natakavic, hercog v parski deželi, ces. tružar, hercog v saxonji, ces. maršal (pis. Marschall), marchgraff z brandenburga, cessarski vigši kamerling inu pfalzgraff ces. šacmaster. (Popis kraljevske visokosti (regia maiestar. konigliche Majestat) in njenega spremstva, je dal patru brez dvoma mnogo truda, kajti za dvor slovenščina tedaj še ni bila ustvarjena. Kljub temu je skušal prevajatelj rabiti slovenske izraze: skrivni pisarji so sekretarji oz. Geheimschreiber; kraljeve pravice oblastnik = Marschall, praetorii prefectus; kraljevega dvora oblastnik = Hofmeister, aulae magister; nadalje slede: Mundschenk = natakavic, Truckses = tružar ali špižnikar, Schatzmeister = zakladnikar; Obrist = Cammerer = vigši kamerling; trabonti z žolnerščino so: „Trabanten mit Leibwacht.<* Flegarji so praefecti, Amptleiter; izposlanci ambašatovi so: legati, Gesandte. „Zbrališče8, na katerem se izvoli Rimski cesar je Wahl-tag. Tuje besede pater rad piše s tujim pravopisom. Zanimiv je parski (bavarski) kralj, ki ga pozna pozneje tudi Prešeren (,parski Tesel".)
139. Ta ž o 1 n i e r , v o j š č a k.
Kadar se je potrejba vojskuvati se bermajo ti žolnierji, katerih orožje je: ta čelada ali želejzna kapa, (katera je ocirana s plumažo). Ta hramba ali rištenga tiga želejzniga gvanta ali oklepa dejli so: želejzni vratilnik ali ogerlik, parsni oklep ali kyrass, želejzni rokavi ali lahty. želejžne škornice, želejžne rokovice, s tem pancarjain ali želejznim hlačami inu sčytom; letu je orožje za brambo. Orožje pak za poškodenje je: ta palaž, meč inu sabla, katera se v nožnice vtakujejo, inu na passu ali v tim obešalniku okuli denejo ali opašejo. (Ta žolnerska pinta ali šarpa služi k eni snagi.) en boyski meč inu ta tolch, na tih je ta štil ali križ, ročaj s tem knofam, inu ta klinia s to špico, v srejdi je harbat inu ostrust. Tu itrugu orožje je: ta pušfca ali sulica, ta partizana na katerih je tu ra-tišče inu želejzu. Ta šestopernica inu čekan. Na deleč se vojskuje z mušketami, pištolami inu puškami, katere se fassajo s kuglami iz patron-taša ali iz te taške inu strelskim prahom ali s pulfram z rožiča.
(Tudi ta odstavek se je patru posrečil. Žolnier == soldat (žoldner); ta beseda se je uveljavila posebno v 30 letai vojni, v kateri so se bo-
jervale po večini najete oz. plačane čete; v slovenščini se je beseda ohranila do Vodnikovih časov. — bermajo se = vverden geworben; plumaža = Federbuseh; palaž — meč, pinta služi k snagi = Zierdeornatni; tolch = Dolch: ratišee = bchaftt, Sestopernica — Streitkolb, čekan -= Faiistling, Rožič =-Pulferhorn.)
140. Kampišče ali ležišče ene vojske.*
Kadar se z vojsko na pulje potegne, se enu ležišče restavi inu se ti šotorji s klinaini ali klukami restegnejo; lety so ali s platna ali iz slame sturjeni, inu tiišti se obdajajo za žihrosti voljo iz nassipi inu /, gržbnami; se tudi vun postavlajo te straže inu vun pošilajo ti špejgauci za kerme inu za rupa voljo. Gredo vunkaj te partye ali trope kir se dostikrat iz sovražnikom šarumcirajo ali junačujejo inu povdarjo o kupa j šternejo; ta šotor tiga vigšiga generala je v srejdi tiga kampišča
141. Poboyna ordenga inu boy.**
Kadar se ima en boy deržati, se ta voyska v eno poboyno versto postavi inu se rezdejly v to SDrejdno inu zajdno trumo inu v te trope na stranejh. Ti pejšci se zamejšajo v mej koynike; leuni se odločijo v te companye, lety pak v ta kardella, leune imajo v srejdi ta bandera. leta nossio te štandare; nyh oblastnyki ali officerji so: corporali, ban-derniki. fendrichi. vice kapitani, kapitani, poglavarji, rittmastri ali capi-tani tih koynikov, obristlejtenanti obristarji inu nyh vsih vigši poglavar, general, poglavitni obIastnyk. Ti bobnarji inu pavkarji, kakor tudi ti trobentarji trobijo ali trobentajo k boyu inu te vojščake serčne delajo: v začetku tiga boya se strejla z mušketami inu iz boyskimi štukrni, potler se od blizu vojskuje iz sulicami inu z mečmi. Ti premagani se pobyejo ali se v bejg podado. Ta pomuč tih namejstnenih pride od zajdnfe zaderžbe, bussje ali zassedbe. Ti vozuvi se oplejnio inu obrupajo.
(Razne izraze v tem odstavku je pater še nekako srečno sestavil. Prednja in zadnja truma = Vortrab u. Nachtrab, kardella = Schvvader u. Truppen; bandernik — praporščak, vice kapitan Leutenant, capitan = Hauptmann (beseda se rabi na jugu pri nas kot stotnik). Poljski štuk — Feldstuck • top, kanon. bussja — insidiae — Hinterhalt. Pri Hi-politu se nahaja v besednjaku in v orbisu. Pozna jo že Dalmatin: Jerobeam je storil busijo t. j. zasedo. Pleteršnik jo navaja kot turškega izvora: pusu).
* = castra, Feldlager. = arcies et proellum, die Schlachtordung und Feldschlacht.
(Dalje prih.>
[]nimn|
IZ ŠOLSKEGA DELA.
Nekaj navodil za pravopisje.
Da očistimo slovenski jezik starih, četudi morda slovniško še dosti pravilnih oblik in izrazov, hočem navesti tukaj nekaj besed, lepših, bolj
narodnih in pravilnejših.		-j	
Ne:-		ii	ampak:
naenkrat		1	nenadoma, mahoma, zdaj zdaj.
		1	v trenutku, pravkar.
vzhod			izhod
se vleže, se vsede			leže, sede
pozdravlja te, piši mi, oprosti mi, (kjer to ni neobhodno potrebno):		1 )	™ / pozdravlja, piši,, oprosti etc.
ne vedno: moj oče, moja mati etc.		I	kratko: oče, mati etc., cvetica na-
cvetica nagne svojo glavico, soln-		1 1	gne glavico, solnce pošilja žarke
ce pošilja svoje žarke etc.		1	(ker gotovo svoje, čigave pa!)
boljše, najboljše			bolje, najbolje
napačno			napak
vidi se, dela se (in podobno)			videti je, delamo, delajo
se ne more			ne moreš, ni moči
ravno, ravnokar (gerade!)			prav, pravkar
lanjsko leto		1	lani
lahko storim, se lahko zgodi	(in		utegnem storiti, se utegne zgoditi
podobno)		)	etc.
nimam časa			ne utegnem
dopade se mi			všeč mi je (bolje od ugajati)
danes zjutraj			davi
danes zvečer			dre v i
včeraj zvečer			sinoči
ob kateri uri			obkorej
do katere ure			dokorej
ob tej uri včeraj			včeraj obsorej
tanko			tenko
blišči			blešči
udan(a)			vdan(a)
drvijo, drveti ,			drevijo, dreviti
drenj			gneča
cvetlica			bolje: cvetica (od cvetem)
narava (če le zemlja!)			priroda
celo leto, cel dan etc.			vse leto, ves dan etc.
zvedeti spored spričevalo
ker,, kajti
ganiti '••
klopica, luči ca
uta, utica (Hutte!) britko
duhti. duhteč enkrat (je šel ete.) pri prosto t zaduhlo
pondeljek, dopoludne
par dni, par minut
kakor da bi (v stavku) sprehod, sprehajati se imam se za učiti rudeče
vseeno
pajčolan, tančica pesmica
v jeseni, v pomladi
i • ■ -
precej
to in to spada tja in tja mislim, da bi bilo ... ključavnica eden za drugim pojdi naprej
izvedeti
izpored ivzpored) izpričevalo
bolje: zakaj (n. pr. Veselim se,
zakaj lep dan je danes)
geniti
klopca, lučea (četudi nekateri niso za to!) senčnica bridko, (bridek) dehti, dehteč nekoč, časih, kdaj preprosto zatohlo
ponedeljek (po nedelji) dopoldne (isto popoldne)
nekaj dni, nekaj minut (zakaj par pomeni le dvoje stvari!) kakor bi
izprehod, izprehajati se
moram se učiti etc.
rdeče (pač pa rujavo, rumeno)
vendarle (n. pr. Vendarle pridem
in ne: Vseeno pridem !)
tenčica
pesemca
jeseni, spomladi
bolje: hoj (precej radi zamenjajo
v šoli v naglasu s prece j!
to in to sodi tja in tja
sodim, da bi bilo ...
ključanica, (ključalnica)
drug za drugim
pojdi dalje
In tako dalje, morda je še več izrazov in besed, ki bi zahtevale izpopolnitve. Sodim, da bi bilo neobhodno potrebno, da posebno v šol očistimo tako in enako do najčistejšega. In poslušajmo, kako govori narod!	Marija Kmetova.
. Spisje v ljudski šoli.
Ker se še vedno dobe v našem stanu tovariši, ki so mnenja, da ni mogoče doseči v ljudski šoli v višjih razredih, to je v petem, šestem ali celo osmem šolskem letu dobrih ali celo izvrstnih uspehov v prostem spisju, podajam v naslednjem nekaj vzgledov, do kake popolnosti se lahko privede ravno spisje v V. razredu, to je petem in šestem šolskem letu.
Pripominjam pa mimogrede, da nisem nikakor »forsiral« ravno spisja kot moj predmet, temveč porabil sem za ta predmet toliko Časa, kolikor ga predpisuje naš podrobni učni načrt, a povdarjati moram, da se nisem nikdar ogreval za ono metodo, ki jo še marsikateri vporablja ravno pri tem predmetu, ki vidi višek popolnosti v napisovanju na izust naučenih, dva- do trikrat prav skrbno popravljenih in po dani dispoziciji napisanih opisov, oziroma sestavkov.
Zglede podajam po originalu, z vsemi napakami, ki jih je zagrešil učenec Franc Pristav.* Iz njih se lahko spozna, da je imel »pisatelj« teh doživljajev dobro fantazijo, a da ni bil še popolnoma trden v slogu.
I.
Pomladni sprehod.
Bilo je nekega lepega pomladnega dne. Na našem dvorišču smo se zbrali: Minka, Angela, Cilka in jaz. Igrali smo se, kakor pravijo otroci: »ristanc«. Danes jaz kar nič nisem mogel napredovati v tej igri. Srce mi je bolj sililo v božjo naravo. Zato rečem: »Pojdimo raje na Oblo-gorico in v Lisjak, danes bo tam prav prijetno.« Ker smo bili vsi zadovoljni s tem predlogom, smo šli tjakaj.
Krenili smo iz našega dvorišča po cesti; potem smo šli mimo Ma-rovta na poljsko pot. Sedaj se je razvnelo šele pravo veselje! Skakali smo kakor obnoreli. Ko smo se pa tega naveličali, smo trgali lepe cvetke, ter jih povili v krasen venec, kojega smo obesili na bližnji križ ob poti. Dalje prišedši pridemo do Oble-gorice. Obla-gorica je nizek grič, pošasten z gozdom. Pod .Oblo-gorico smo malo postali. Potem pa smo šli navkreber. Ko smo prišli na vrh, se nam je odprl diven pogled. Njive in travniki, vse v bujni rasti, vmes pa bela cesta, kakor srebrni trak. Ob cesti stoje zadnje hiše, a naposled ni nobene hiše več. Opazovali smo gibanje ljudi na cesti. Zdaj opazimo kak kmečki voz, potem tovorni voz ; vmes pridrdra tudi kakšna kočija, kajti ljudje se mnogo vozijo na Bled in na druge kraje. Včasih naznanja velik oblak prahu, da vozi tod tudi avtomobil, ki zopet hipoma izgine v oblaku prahu.
Ko smo se nagledali, smo šli dalje. Stopaje smo opazovali lepote gozda. Po vitki smreki pleza in skače urna veverica, ki lušči smrekov •češarek. Glej, tam po oni smreki tolče -žolna, iskaje raznega mrčesa. Nekaj bi pa že skoro pozabil omeniti. To so vendar naši ljubi pevčki, ki prepevajo tako lepo.
» * 12 letu' učenec je dovršil peli razred in nato prestopil v ponavljalno šolo.
Ko pridemo na konec gozda, zdirjamo po bregu navzdol do poljske poti, ki nas privede na cesto. Nekoliko časa gremo po cesti, potem pa zopet stopimo na poljsko pot, ki nas povede do kapelice sv. Ane.
Od kapelice sv. Ane nas pelje vijugasta stezica čez železniško proti o v mal gozdič »Lisjak« po imenu. ZapaziU smo v tem gozdiču veliko plast gline. Začeli smo se igrati. Kopali smo luknje v glino, delali železnice in predore, hribčke in dolinice. Pa naveličali smo se tudi tega. Odšli' smo dalje do bistrega studenčka. Radi bi se tiapili mrzle studenčnice, pa smo se bali, da se ne prehladimo. Od studenčka smo šli dalje do konec »Lisjaka«. Ko smo pa zagledali bistro Savo, smo se obrnili, ter smo šli nazaj do studenčka in od tod h glini. Vrnili smo se nazaj h kapelici sv. Ane. ter čakali na tovorni vlak, ki je pravkar sopihal izza »Lisjaka«. Na vlaku se je peljalo veliko goveje živine, nadalje premog, razen les in drugo.
Z zadovoljnim srcem smo se vrnili domov.
II.
Kuhinja.
Nekega dne grem k Angeli. Komaj sem bil pri nji, priteče mali Angelin bratec Francek ter mi reče: »Danes se bomo gotovo igrali kuhinjo.« Rečem Francku: »Gotovo, gotovo se bodemo igrali, bom že tako ali tako pregovoril Angelo.« Grem v sobo k Angeli, ter ji rečem: »No. ali se bomo danes igrali kuhinjo?« Angela reče: »Bomo se igrah, bomo.« Sedaj smo si pa napravili načrt. Angela bo kuharica, Cilka njena pomag-alka, jaz bom gospod, a Minka gospa; Ivanka in Francelj bosta pa otroka.
Treba je bilo poskrbeti tudi pripravnega prostora. Kmalu smo ga našli. Ta prostor je bil za drvarnico. Tla smo pomedli, odstranili par desk in dva velika kamena odvalili v stran. Prinesli smo nek zaboj, ki je nadomestoval ognjišče. Nad ognjišče smo pa obesili polico. Na polico je razpostavila Angela razne skledice, lončke, kožice, stekleničice in krožnike. Na ognjišče je položila Angela nekaj tresk, a zapalila jih ni, ker to bi bilo prenevarno.
Sedaj je pristavila Angela na ognjišče lončke, ter nalila vanje vode. v vodo pa je dejala koščke kruha. Nam je pa rekla Angela: »Sedaj pojdite na izprehod, ko bom pa zazvonila z zvončkom, pa pridite obedovat.« No, in šli smo na izprehod. A ta izprehod je bil kratek. Šli smo samo okoli hiše. Pogovarjali smo se, kaj neki dobrega nam poda Angelina kuharska umetnost. Iz tega premišljevanja nas vzbudi Angelin zvonček. Kmalu smo bili v kuhinji. Angela nas je peljala v obednico, ki je bila na drugi strani kuhinje. Vsedli smo se k mizici, katero je Cilka prinesla iz hiše, za čas našega izprehoda. Mizica se je šibila jedi in pijače. Pred vsakim gostom je stal en krožnik juhe s koščkom kruha in stekleničica z vodo, ki je nadomestovala vino. Kmalu so bili krožniki prazni in je prinesla zopet pečenke in salate. Ko smo vse pojedli in popili. smo vstali iz za mize in Cilka je pospravila mizo ter začela pomivati krožnike in stekleničice.
Ker je bilo že pozno, sem se poslovil od Angele. Minke, Cilke. Ivanke in posebno še od malega Francka, ter šel domov.
III.
Angelini kanarčki.
Angela je imela tudi dva kanarčka. Bila sta lepe rumene barve. V lepi kletki sta skakala ves dan in v enomer žvrgolela, da ju je bilo prijetno poslušati.
Angela jih je krmila s salato, konopljami; včasih je dala v kletko košček jabolka, košček sladkorja ali košček kruha. Kletka je imela dvoje vratic. Ene so bile vedno odprte in na prazni prostor je bila obešena steklena posoda za vodo, da sta se kanarčka lahko kopala. Skozi druga vratica je dajala Angela ptičkoma hrano. Kanarčka sta se pod Angelinim oskrbništvom Dočutila prav dobro.
Bilo je nekega dne. Jaz sem bil pri Marovtu. Kar pride Angela ter pravi žalostna: »Meni je danes kanarček poginil; bržkone ga je ubil njegov tovariš.«
Angela je potem kanarčka dejala v zabojeek in ga na vrtu pokopala, .laz pa sem naredil križec in ga zasadil na grob.
Iv. Šega.
m
NARODNO BLAGO.
Slovenski pregovori, prilike in reki.
Nabral Fr. Kocbek.
(Konec.)
Udari me po katerem pr^u češ, me boli. Ukradena stvar za gospodaroin vrišči. Ura zamujena, je za vselej zgubljena.
Včerajšnjega cfneva išče.
Vdovec je babji lovec.
V družini še rad pek crkne.
Ve": ima. po več zija.
Večina odločuje, 110 manjšina.
Več je ljudi pomrlo od jedi in pitja, kakor
od glada i 11 žeje. Večje oči nego trebuh. Večnost ovija pobožnemu dišeč venec upanja okoli grenkega torila. Vednosti je moč. Velika gospoda je rada kasna. Veliki zvon debelo poje. mah tanko. Veliko govorice, a malo resnice. Veliko skrbi glavo beli. Veliko upitja, malo užitja. Velik pijanec, dober delavec. Veselje in žalost spita v enej postelji. Veselo srce, pol zdravja.
Ves svet stoji ita prošnji. Vino utopi skrbi.
V	katero selo prišla, na tisto kolo predla.
V	kozolec vozimo na vozeh, a v koših nosimo ven, a vendar zmanjka.
V	krčmi in v malinu se ne ženi.
V	krčmi, v kopeli, v mlinu iu v cerkvi ne poznajo gospoda.
V	mlinu se pove dvakrat.
Voda veliko prinese, pa tudi veliko odnese..
Voda vse opere, samo sramote ne.
Vodo zajema s sitom, kdor hoče učen*biti
brez knjig. Volen meh dobro piše. Volk nosi, dok mu kožo nose.
V	pekel je pot gladka in pripravna, a nebesa ozka in težavna.
V	pregovorih leži zaklad modrosti pripro-stega moža.
Vrag od vraga, vrag k vragu. • Vrag vragu rogov ne izbile! Vsaka cesta drži v Rim. Vsaka glava svojo misel. Vsaka krava po svojem teletu veka.
Vsaka ptica k svoji trumi leti. Vsaka ptica ljubi svoje gnezdo. Vsaka, ptica rada tja leti, kjer se izvali. "Vsaka reč Icledcnkrat trpi.'1 Vsaka roža ima svoj trn. Vsaka stvar ima dva konca, sveder pa tri. "Vsaka tikva raste na svojem grlu. Vsaka vas ima dosti psov, da kosti oglodajo.
Vsako oči imajo svojega malarja.
Vsaki dober nepoznan.
"Vsak ima svojega volka, ki ga grize, samo
da se temu prvo, a temu kasneje javi. Vsak naj na se gleda. Vsak pastir naj svoje ovce vrača. Vsak pes za-se laja. Vsak po sebi vatle meri. Vsega nobeden ne ve. Vse poberi, kar je več vredno od uši. "Vse skrito postane očito. Vse z Bogom in razumom.
V	sili sme vsakdo krstiti. Vsi ljudje vse vedo.
Vsi za jednega, jeden za vse. "V soboto sije solnce zaradi sirot, (da si za nedeljo robec operejo).
V	srcu stoji življenje.
V	stare sode staro vino, v nove sode novo vino.
V	španoviji še pes crkne.
V	visoka drevesa rado trešči.
*
Začetek modrosti je strah božji. 7.a dežjem solnce sije. Zajca je lahko splašiti, ker ie plaha žival. Za krta ni treba plotu okoli vrta. Zamolčano ni pisano, ne brano. Za njega govoriš, za se opravljaš. Zapeljivost jo skriti jami podobpa. Zarečenega in zapečenega kruha je največ snedenega.
Za staro, vero, stare ljudi- iu star denar naj
ti bode vselej mar. Zastonj se človek zavaruje, ako ga Bog ne obvaruje.
/Ca vsako malo stvar ni treba kolače meslt. 7. Bogom prosi, s hudičem vrača. Z Bogom začnimo vsako delo. Zdaj pride nanj čreda.
.Zdrava pamet sreča velika.	j
; Zeh gre po ljudeh. Zgodaj mora vstati, kdor se hoče na pot podati.
Zgodnja danica, pridnim zlatica. Zidar veli po letu: tako drage pečenke ni, da ie ne bi pokusil; a po zimi: tako trde hruške ni, da je ne "bi potukel. Zima, berič in smrt ne zaprinesejo. Zima ima gladne zobe. Zjutraj lep, opoldne krop, zvečer pa grdo-gledec.
Z lastnimi žulji je malokdo obogatel. Zlato in srebro ni nič proti zvestemu prijatelju. Z lažjo ne prideš daleč. Z lažjo pridobljeno, ni blagoslovljeno. Z malim se začne, z velikim se neha. Z malim se živi, a brez nič se ne more. Z mlada se trn ostri.
Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača.
Z vevnico si posojuje, z žlico pa vračuje. Zvijača; je sili kos.
#
Žaba ni za lešnike. Žakeli je prazen, pa greva narazen. Žganci bero mnogo masla. Žena je vražja mreža. Žena prosi, mož nosi. Žena pusta, mož gotovo pijanec. Ženska dota pride na vrata notri, a gre na okno ven.
Žerska zdraži srce, petje razveseli, vino
utopi skrbi. Življenje je šola.
Živel ni, po komur lep spomin ne ostane.
Ž vel v miru kakor dva prsta.
*
Nekaj vremenskih pregovorov.
i
Adrejev sneg, z žitom kreg. Bodi Katarina ali kres, če je mrzlo, neti les. Ce je sv. Lovrenca lepo vreme ali sv. Jakoba brez megle, tedaj je malo snega. (Podvolovljek pri Lučah na Štajerskem). Liitopada zmrzlina, je svečana ne bo; listo-
pada južnina, bo svečana zmrzlo. Sv. Cecilije grmenje, plodnega leta zrtame-I nje.
SLOVSTVO.
Vzeoieslovna načela. Spisal dr. Fr. Uše-ničnik. Založilo »Katoliško tiskovno društvo« v Ljubljani 1918. Cena?
ZoDet -novo vzgoieslovno delo! In to v času.« ko io izdaianie k« i ie. z vsakoiakimi zaprekami otežkočeno! Vsekakor dober znak za podjetnost in požrtvovalnost pisatelja in vseh drugih v poštčv orihaiaiočili činiteliev! Wc s smo Slovenci sicer do številu maihni, a tim večii po ustvarjajoči kulturni sili.
Kako že ime knjige pove. so v niei zbrana načela. A nisateli se vendar v marsikaterem vprašanju Doelobi in razširi preko načel tako. da naide v kniiei obilo drobtinic rudi — praktičen vzgoieslovec. Pisana ie knjiga Dredvsem za bogoslovce. bodoče ka-tehete našega naroda. Ta namen pisatelja mora biti merodaien tudi za — našo oceno kniiee. Sicer nisateli ne pozabi pristaviti, da so mu »nekateri nainoveiši poiavi v našem pedagoškem slovstvu« potisnili pero v roke. ker ie pač treba krščansko-katoliška načela »boli Dovdariati«.
Celo vzgoieslovno snov razdeli pisateli na tri razdelke. Prvi razpravlja o cilju vzgoje. drugi o vzgojiteljih in vzgaiališčih. tretii o vzgoinih sredstvih in potih. Pisateli pozna dvoie virov nedarofike: izkušnjo iri božie razodetje, kot pomožne vede pa nava-ia etiko in teologiio. nravoslovie in autropo-loeiio. h kateri zadnii prišteva tudi psiholo-giio. Njegova etika ie osnovana »na religiji, na verskih resnicah o Bogu. posmrtnosti in odgovornosti«, z eno besedo ie krščansko-katoliška in goienec doseže cili vzgoje, ako postane dober kristjan. Znanstvena etika je oač samostojna veda kakor je nravnost samostojna. od katerekoli vere nezavisno kulturno poprišče. ker so nravne vrednote, po vesti neposredno razvidne in iasne in s tem tudi docela zavezne. Naravno je. da vidi vernik v svoii vesti glas božii. kar pa ostane zgoli pooseblienie. Enako ie vera samo-
stojna in io ne gre pretvoriti v nravnost Kliub samostojnosti nravnosti in vere obstojajo med niima prav tesni stiki ter se medsebojno podpirata kot zvesti zaveznici. N3 str. 72 in 100 nadalie prinaša knjiga- odlomek iz psihologije. posnet po Ude-iu« Kin-fiihrung in die Psvchologie auf aristote-liscli-thomistischer Grundlage. kipačdaleko-ne odgovarja zahtevam moderne psihologije, ko k notranjim čutom prišteva domišljijo, soomin, »cenilno moč« ter predvsem le dve strani naše duševnosti pozna: spoznavanje in teženje, le mimogrede omenia čustvovanje. oziroma piše o čustvih namesto enostavnejše brez prvega ter celo zamenja besedo-čustvo s čutom. Na str. 112 v opombi omenia znanega pedagoga Fr. W. Forsteria. da »verskih momerttov ne zametava. toda navadno molči o uiih«. kar ne odgovarja popolnoma resnici. Res ie. da Forster svojih nazorov o vzgoii ne utemeljuje dogmatično. amnak realistično - induktivno. Nikakor ne molči o verskih momentih, kakor posebno kaže delo »Avtoriteta in svoboda«, vsled česar mu nekateri vzgoieslovci zameriaio ter 3 imenuieio »zgovornega zastopnika pedagoške dedniške modrosti cerkve«. Najnovejše delo »Vzgoia in samovzgoja« ie vse prepredeno verskih momentov, ko se vsak odstavek izliva v versko vzgoio ter ne neha Dovdariati brezorimernega vzgojnega vpliva in moči krščanstva. Končno pa Forster že izvršuje novo delo z naslovom »Verska vzgoja«. Nadalie še omenim, da so pričujoči knjigi sedanie razmere vtisnile svoi pečat, ko so črkostavci Herbarta Drekrstili v Herber-ta ali Herbata. Berkelev v Barkelev-a ter nagromadile precej drugih tiskarskih zmot. med katere pa naibrž tudi »menenje« spada.
Knjiga popolnoma ustreza svojemu namenu. bogoslovce seznaniti s temelji in vzgoieslovnimi načeli. Iz tega vidika io pozdravljamo kot dokaz našega hrepenenja — po samostojnosti.	Simon Dolar.
Ii - II	RAZGLED.	
II ... ...... p		
A. KULTURA.
Liudski pedagog. Letošnjo pomlad, ko ie grozil divjajoči nemški meč brezobzirno narekovati usodo celemu človeštvu, ie izšla v Liubliani drobna knjižica.1) ki ie v dnevih
*) Abditus: Problemi malega naroda. Izdala in založila »Slovenska Socialna Matica« kot prvi zvezek svoie »Knjižnice socialnih in političnih spisov«. Cena 2 K.
najstrašnejše negotovosti zaupliivo kazala realno oot v lepšo in boljšo bodočnost našega izkrvavelega naroda. Pisateli. eden naših naiboliših publicistov, ie na 44. straneh kritično premotril vse politične, kulturne in gospodarske činienice. ki vodijo razvoi našega malega naroda, pokazal ie na vzroke našega vsestranskega beraštva in očrtal ie tudi smeri, no katerih nam ie hoditi v bodoče, da si ustvarimo lepšo pri^ hodniost.
Posebno važnost Dolaga oisateli na duševno kulturo širokih plasti in to mu daje tudi priložnost, da izoregovori pod zgo-raišniim naslovom nekai besed o naši mi-zerni liudski šoli in niemu učiteljstvu, iz »katereea so napravili karikaturo, narodno in kulturno sramoto«. Abditus dobro in od blizu pozna ves naš položaj, zato ie nje-eova tragična slika današnjega Martina Kačuria. žal. le oreresnična in dostaviti ii nimamo orav ničesar:
»Mlad deček ie prišel na učiteljišče. Tam so^ea »vzgajali« štiri leta. Napravil je maturo m... prišel ie na kmete. Njegova stanovska beda ga ie izpostavljala javnemu zaničevaniu in nad niim so gospodovale politične stranke. Šola ea ni zadovoljevala. Duševno ea ie pritiskala k tlom. emotno mu ie bila zlobna mačeha.
♦ Kadar ie bil tako srečen, jla se ie prerinil do postranskih zaslužkov, ie orodal svoio mlado dušo liudem, ki iim ie bil nieeov poklic vse Preie neeo briea. Duševno oslabljen in zapuščen, emotno na tleh. ie izgubit še tisto umstveno samostojnost, ki jo ie -■prinesel iz šole. Nieeova leta mladostne moči in ognjevitosti so prešla v bridkost h ■arrdih razočarani. Zasovražil ie svet in za-mrzil živlienie ali pa ie nostal cinični — hlapec. Politične stranke so storile vse. da •do dna korumoiraio učiteljski stan. V njem so. iskale političnih agitatorjev, ne kulturnih delavcev. Zato ljudska šola ni mogla med liudstvom noenati" elobokih korenik. šolska stavba ie ostala mrtvo zidovie. v katerem ni moda živeti mehka, estetična duša liudskeea vzgojitelja«----
Tu ic žalostna slika »pionirja kulture ~in prosvete« v dvajsetem stoletiu na Slo-.venskem. a — resnična. Kakor želo tiče v naših srcih grenki spomini na one bridke čase. ko smo bili eladni in brezpravni izročeni na milost in nemilost tulim pijavkam in »domačim voditeljem«, ki so povzročili ooooln materiialeu. iizičen. moralen in duševen propad naivažneišeea stanu in naivečieea kulturnega faktorja v narodu.
To so deistva. ki iih ne iznremene nobene rekriminaciie več. zato za enkrat tudi nima smisla še natančneie preiskovati vseh niihovih vzrokov. Danes so očesa vsega človeštva obrnjena le naorei. v tisto zario. ki od vzhoda in zahoda prinaša svetlobo tudi našemu narodu. V to svetlobo, ki bo presodila slovenski narod, veruie in zaupa tudi naš liudski Dedaeo". Veruie in zaupa v dan. ko bo prišlo tudi nieeovo odrešenje. ko bo »postal resnični v-zgoiiteli naroda. eibalo nieeove raznolike duševne kulture«.
Nastane samo eno vorašanie —• v koliko ie pripravljeno in v koliko se bo znalo še pripraviti tudi učilelistvo samo na ta dan!? Narod 'že vstaia. pred durmi ie ura. I
ko bo poklical na delo tudi svojeea. ljudskega oedaeoea in eorie mu. če ne bodo tedai zravnane nieeove vrste in jasni nie-eovi cilii.
Poidimo v se in izorašuimo si svoio vest. če so zorane naše niive?!
Fran Erjavec. B. ŠOLSTVO.
Ženska vvšši škola oro socialni peč!.
ustanovljena ori dekliškem liceiu v Pragi VII.. ima naslednji statut (v posnetku):
1.	Ime šole. »Ceska zemska komise pro peči o mladež v kralovstvi češkem« in »Spolek pro zrizeni a vvdržovani divčiho lvcea v Praze — VII.« ustanovita ori dekliškem liceiu v Pragi — VII. učilišče z nazivaniem: »»Ženska vvšši škola oro socialni peči«.
2.	Namen šole. Namen šole ie podati deklicam in ženam s srednješolsko izobrazbo potrebno« teoretično in prakt čnr> pripravo za višii ženski ooklic v oodročiu iavneea socialneea skrbstva (na pr. za poklic urednic avtonomnih upravništev. uboženskih. zdravniških, stanovanjskih, policijskih uprav, ori obrtniškem inšpektoratu. za oomočništvo Dri mladinskih sodiščih. in kazenski upravi. Dri statističnih uradih, urednic dobrodelnih uradov in or-eanizaciii. upravi humanitetnih ustanov i. dr.).
3.	Vzdrževateli. Šolo vzdržujeta »Ceska zemska komise pro oeči o mladež« in »Spolek oro zrizeni a vvdržovani divčiho lvcea v Praze — VII.« Potrebni stroški se kriieio s šolnino, subvencijami, darovi. volili i pod.
4.	Šolska u d r a v a. Administrativno. gospodarsko in finančno šolsko upravo vodi posebni kuratorii. v to izvoljen oa obeh vzdrževalnih oreanizacif. vsak po štiri zastopnike na tri leta: razenteea ie sureiet v kuratorii lahko vsakdo, ki oskrbi letni prispevek (subvencijo) najmanj 5000 kron. Število teh kooDtiranih članov Pa nc sme orese/ati polovice članov redneea ku-ratoriia. Šolsko upravo vodi predsedstvo, volieno iz učiteliskeea zbora na skupni seii s kuratoriieni.
5.	Učiteljstvo na tei šoli imenujeta vzdrževalni organizaciji.
6.	Soreiemne zahteve so:
a)	dovršeno 18. leto.
b)	zrelostni izoit na eimnaziii. realni eimnaziii. reformirani realni eimnaziii- realki. oedaeoeiiu ali liceiu. V izrednih slu-čaiih se soreiemaio slušateliice tudi. če ni-maio takeea izDita. a s posebnim sprejemnim iznitom dokažeio. da obvladaio potrebno znanie.
c)	Izoit iz kuharstva (glavno za pripravo običajnih naelih iedil).
V vsakem slučaju razsoia o spreiemu fcuratorii. *
7.	Šolsko leto in šolnina. Šol- ■ sko leto traia. dokler se to ne oreuredi. oa 1 1. vinotoka do 30. rožnika. Deli se na dva semestra: zimski in poletni. Šolnina znaša za vsak semester 80 K. vpisnina 10 K.
8.	Učni program. V šolskem lett; 1918/19. se oouk uredi tako. da ie šolo mo-coče dovršiti v letu. Po izkušniah. pridob- : lienih v tem letu. kuratorii skupno z uči-teliskim zborom za naslednia leta razdeli učno snov v dve ali več let.
Učni prosrram morata potrditi oba vz-drževatelia.
Kuratorii višie socialne šole ie upravičen. da ustanovi posebni tečai za nadall-m izobrazbo v socialnem skrbstvu, če se mu zdi to potrebno.
9.	Izpiti in izpričevala. Koncem vsakeea semestra se vrše izpiti, ki iih določi kuratorii skupno z učiteljskim zborom ter iih potrdita vzdrževatelia.
Koncem šolskega leta se izdavaio vsem |
•slušateljem kolekovana izpričevala. *
* *
Dasi ie ta šola ustanovljena predvsem zato. da Preskrbi svojim absolventkam poklic pri nairaznovrstneiših napravah socialnega skrbstva, ie nedvomno, da zbudi zanimanje za to skrbstvo tudi v naiširših Krogih naroda ter ustvaria Pravilno ume-vanie. Z ustanavljanjem takih šol se odpirajo nove ooti do novih ženskih poklicev, ki so za' ženo nainaravneiši. obenem pa se daie inteligentnim ženam prilika, da spoznavajo socialno živlienie na eni njegovih najobčutljivejših točk.	— e.
C. TO IN ONO.
Preustroiitev našega šolstva. V svojo se.,menico na Narodno vlado SHS ie sprejelo slovensko liudskošolstvo učitelistvo tudi naslednjo točko: »Glede definitivne preureditve vsega našega šolstva in obče narodne vzgoie se sklene: Z ustanovitvijo lastne države ie postalo vprašanje enotnega našega šolstva, ki ie iz vzgoievalnih ozirov soloh že dlie časa pereče, iz ozirov na narodne potrebe tako važno, da vidi naše učitelistvo v vprašanju oreustroiitve vsega našega šolstva v enotno narodno šolstvo, eno najvažnejših točk naloge pri naši narodni ureditvi. Da oa ie mogoče to' vprašanje od strokovnjakov skupno obdelati. prosi učitelistvo. da skličeio narodne vlade SHS v ta namen konferenco odposlancev vseh SHS osrednjih liudskošolskih meščanskošolskih. srednješolskih in visokošolskih organizacij, ki nai na skupnem posvetovanju določiio temelina načela za izdelavo okvirnega zakonskega načrta na-
šega šolstva in obče'narodne vzgoie ter izvoli izmed sebe enketo. ki na podlagi tt-melinih načel izdela ta okvirni zakonski * načrt«. — Soglašamo, a na naslov vsega slovenskega učitelistva orioominiamo: Vse naše šolstvo ne bo reformirano z delom te enkete. dasi bi tudi to radi videli čimoreie pri Prav intenzivnem delu. Reforma vsega našega šolstva ie marveč odvisna od notranje reforme vsega učitelistva: od tega da ie to samo orešinieno zavesti, da je nie?ova stanovska služba zani prva iti edina služba narodu, služba, ki iei mora posvečati svoie sile tako zelo. da ne bo imelo niti časa niti volie za delovanja na drugačnih toriščih. Taka tiotrania reiorma učitelistva ie tudi predpogoj za politično osamosvojitev učitelitsva. kakršna lahko iamči uspešno učiteljsko delo v reiormirani naši šoli.	Frančev.
Naša čitanka. Zlasti za višio stopnjo liudske šole mi Dravzaorav ni do čitank; liubši bi mi bil periodični mladinski list. ki oa bi moral stati na vse drugačni podlagi kakor stoie naši mladinski listi danes. A za oouk potom takega Jista mora biti učitelistvo v sebi samem vsestransko osvobojeno. mora biti samo iniciativno ter mora buditi v otrokih oooolno samostojnost v vseh predmetih. ' To oa ie vsai danes še ideal. Zato ie v naših šolah še potrebna enotna čitanka in oraviio. da celo taka. ki ne obsega le takozvanega »etičnega« dela. marveč tudi realistično snov. Ali oa bi vzlic vsemu ne zadostovala le realistična čitanka, za izbero etične snovi pa bi vsekakor učiteliu puščali prosto roko. kakor hitro imamo izdano vsai mladinsko izdajo slovenskih klasikov? Zalibop- ie tudi to danes še skorai ideal. Ideal oa niso vse naše današnje čitanke. Iz vseh. potreb, ki kiičeio po niihovi predelavi, samo eno: zgodovinska učna snov v naših čit a n-kah mora biti tako i predelana Prvo. kar mora izginiti, ie snov. drugo duh. Snov določajte zgodovinarji, glede duha oa omeniam:
Ne polnite čitank z onim duhom', ki ootvaria mišljenje: ne z onim. ki budi na-sorotstva: ne z onim. ki poveličuje in ponižuje: in ne z onim. ki samooašno ljubi svoie in ne sooštuie tuiega — kaiti ta duh ni človeški nravni duh. Zgodovinsko spn-zuanie na mora biti obenem nravno spoznanje. ker le tako lahko služi socialni pravičnosti v človeštvu in le tako tudi etičnemu naziraniu v narodu. Potrebno ie spo-znanie. da ie zgodovina človeškega občestva ideino enotno ooimovana vsebina občih dožjvKiiev in da vse človeštvo kot konkretno nravstveno občestvo obstoja Ic v kolikor smatra, da doživlia resnično vsebino te zgodovine. Obseg tega duha pa ie
odvisen od obsega Doima »človeško občestvo«. in nudi ga snov: a kolikor širši ic * vsepovsod ta uoiem. toliko boliše bo za človeštvo.	Frančev.
Snov zgodovinskega pouka »Zgodovinski Douk mora nodaiati osnovne ooime sociologiie. ooime. ki obvladaio široka torišča gospodarstva in prava, iu končno ooime višie. duševne kulture. Na takih nredDoiroiih se izpolni obča pedagoška zahteva da se nriklooi nouk na izkustvo, oraktični nauk zlasti na praktično izkustvo, na »vaio« ter se zida na tei dalie. Prvi temelj se oolaea v družinskem občestvu, v šolskem občestvu in v vsem. kar stopa od državnega občestva iteoosredno do doraš-čaiočesra ali kar sc mu bliža tako. da se ne more izogniti in da zbuia niegovo zanimanje. Nato se ta. tako z izkustvom nri-doblieni krotr razširia. od ožiih k širšim in širšim oblikam občestva iu Dotem v glo-b' "ine preteklosti. Prvo votli do sociologi ie v ožiem in bistvenem smislu, drugo do zgodovine same: nobena od teh pa ne more biti brez druge. Kaiti socioloeiia se ne more razviiati docela racionalno, nego le konkretno na zgodovinskem temelju: zgodovina oa. če se ori tem sploh hoče kai razumevati. notrebuie Doima obiekta. po koiega zgodovini se vprašuie. namreč po mnogoterih smereh in posebnostih one vrste občestva. ki tvori kak narod, in dalie občestva narodov v enem kulturnem svetu, ki oo svoii ideii obsega vse človeštvo. Da pn mora biti v središču zgodovinskega pouka zgodovina lastnega naroda, sledi tako neposredno in brez vsakega zunanjega dokaza. kakor bi se iz nredidočera soloh ne dalo dokazati. Pravtako iasno pa sledi, da ne smemo izgubliati izpred oči kot Poslednjega smotra človeške kulture in ne tega. kako so sodelovali ori niei vsi različni narodi. Ce bi ne smeli imeti orenričania o .lastnem deležu, ki pripada našemu narodu ori kulturnih nalogah človeštva. Pač ne vem. kai 'nai bi opravičilo brezorimerno vrednost., ki nai io prioisuiemo domovini in lastni narodnosti«. (P. Natoro).
Nov mladinski zakon na Francoskem.
Čim boli ie kak narod socialno razvit, toliko več stori na torišču splošnega socialnega skrbstva zlasti zdai, ko je vojna sila tako zelo razrahljala socialne vezi. da se družba vsepovsod boji teh voinih posledic. Tudi na Francoskem so segli s tem nameravanim zakonom daleč nanrei; ustanoviti nameravajo prisilno nadaljevalno šolo in prisilno mladinsko skrbstvo za oba soola. In sicer nai traia prva za dečke do 17.. za deklice do 16. leta. drugo oa za dečke do 20., za deklice do 18. leta. Urede in nadzorujejo nai te naorave pod predsedstvom naučnega ministrstva krajni. okrožni in glavni odbori. Ob-
vezni nadalievalni pouk bo obsegal za splošno izobrazbo 50 letnih ur. 150 ur za stroškovno znanje in 1(X) ur za telesne vaie.
Otnško varstvo v Združenih državah; ameriških. V Združenih državah ameriških se ie začelo (no noročilih švicarskega lista »Jugeud\voh!fahrt«) zelo intenzivno gibanic za otroško varstvo. Gibanic stoji pod avsoiciiami delavskega oddelka in ženskega komiteia sveta za narodno obrano. V NVashingtonu se ic vršila tozadevna konferenca. ori kateri so odooslanci raznih držav poročali o tem kar se ie na torišču otroškega varstva že zgodilo in kai nai se izvrši še tekom tega leta. Provram obsega preiskavo od hiše do hiše. da sc dopolni' natančni zapisek porodov, in ustvarja obsežno zakonodaistvo o olači in delu. kar nai nudi boliše živlieniske oogoje pogoie za vso družino. To gibanje ie pozdravil tudi predsednik Wilson. ki ie oisal delavskemu tainiku naslednic pismo:
»Poleg dolžnosti, da storimo vse mogoče za vojaštvo na fronti, se mi zdi. da ni oatriotičneiše dolžnosti, kakor da skrbimo za otroke, ki tvoriio tretiino našega prebivalstva. Uspeh podvzetii ki so se izvršila v orid otrokom na Angleškem, ie dokazan s tem. da ie številka otroške umrljivosti v drugem voinem letu nainižia v angleški zgodovini. Vztroii in delavskim razmeram otrok nosvečaio francoski iu angleški zakonodaialci naivečio pažnio ...«
Vsaka država v uniii le prevzela gotovo panogo mladinskega skrbstva, ki io naiintenzivneie goii za vso državo.
Igrališki zakon v Nemčiji. Nemški državni odsek za telesne vaie ie sestavil načrt državnega in deželnega zakona, ki obsega naslednje točke:
Državni kancelar se pooblasti, da dovoli mestom, občinam in komunalnim zvezam za napravo telovadnic, igrališč in športnih prostorov za šolsko in nadalievalnošol-sko mladino kakor tudi telovadnim, igralnim in športnim društvom letni prispevek 10' milijonov mark iz državnih sredstev. Deželne vlade in občine (komunalne zveze) mo-raio prispevati letno vsai ravno toliko. Državni fiskus ie dolžan, da da državnofiskal-ne prostore in kasarniška dvorišča, v kolikor to dopušča vojaška služba, občinam n^< razpolago za vaie šolske mladine. Zanvsakega prebivalca ie določiti skupno 3 nr pripravnega igralnega prostora, in sicer 0:5 m2 za proste mladinske igre za mladino do 10 let in 2:5 m2 za obvezne in proste igre za šolsko mladino, za šoliodraslo mladino in za ostalo prebivalstvo. Igrališče mora obsegati tudi pri malih občinah naimani 0:5—1 ha.
Če bo spreiet ta zakon v Nemčiji, smemo tudi ori nas kedai upati na kai podobnega.
registrovana zadruga z omejenim jamstvom.
Zadružnik zadruge postane lahko vsak, kogar sprejme načelstvo. Delež 50 K se vplača naenkrat in se obrestuje po 50/0.
Vstopnine se plača 2 K.
Hranilne vloge se sprejemajo od vsakega, če tudi ni zadružnik. Obrestna mera je 4 V« °/0- Obrestovanje se pričenja s 1. in 16. vsakega meseca.
Posojila se dajo le zadružnikom na osebni kredit po jako ugodnih pogojih.
Informacije pošilja zadruga vsakomur franko, kdor vpošlje 25 h v znamkah. Na prošnje brez vpošiljatve navedenih znamk se principielno ne odgovarja.
Zadružni lokal je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6.
Uradne ure za stranke so izvzemši praznikov vsak četrtek in soboto od '/25. do V2 6. ure popoldne.
Učiteljska gospodarska in kreditna zadruga i (eljn
r. z. z o. z.
naroča in plačuje za svoje člane gospodarske potrebščine, časopise, knjige, plačuje zavarovalnino itd. proti mesečnemu odplačevanju. — Sprejema vloge od vsakogar ter jih obrestuje po 4 '/2°/o za učiteljstvo že za ves dotični mesec, ako dojde denar vsaj do 5. dne v mesecu, sicer pa od 1. dne prihodnjega meseca. Sprejema tudi hranilne knjižice od drugih zavodov, ne da bi se prenehalo obrestovanje. Posojila se dajo zadružnikom na osebni kredit proti primernemu poroštvu, in sicer proti mesečnemu amortizacijskemu odplačevanju ali tudi na drug način, ki se določi sporazumno med prosilcem in načelstvom.
: Pet deležev se obrestuje kot hranilna vloga.	-
Zadružni lokal: Ceije-Breg štev. 26. Za pojasnila se je obrniti na naslov: Učiteljska zadruga, Griže pri Celju.
Za odgovor je pridjati 20 vin. v znamkah, sicer se ne odgovarja.
mmmmmmmmmm

Akvarelne L. ~ y.„. ^ in tempera ULl! Utsf
Giinther Wagner-jeve umetniške in najfinejše tehniške akvarelne
■■■ ■**»«
barve
prekašajo glede čistoče, sijajnosti, rne-ievitosti in trpežnosti vse doslej znare izdelke.
: Najprikladnejša znamka za šolsko rabo i
Giinther Wagner-jevi
tekočI tuM
prevladujejo svetovni trg!
Gospodom učiteljem risanja so na zahtevo napleski (namazi) in cenik na razpolaganje.
GtfNTHER WAGNER,
Hannover in Dunij X/l. Obstoja od 1838 1. -» 40 odlikovanj.
Cenjenemu učiteljstvu in slavnim okrajnim šolskim svetom priporočamo v obilna naročila vse predpisane šolske tiskovine po najnovejših vzorcih, najnovejše mladinske spise lastne In druge zaloge, poStne in druge tiskovine za šolsko uporabo na ljudskih, obrtnih in meščanskih šolah, učne načrte, razne napise na lepenki itd. - Zahtevajte cenik, ki se pošlje brez« plačno in poštnine prosto. - Vsako leto izide,Ročni zapisnik' z osebnim Statusom in imenikom vseh šol po slov. deželah.
UČITELJSKA TISKARNA
V LJUBLJANI
registrov, zadruga z omej. zavezo
Frančiškanska ulica 6.